Moji napori, uspehi in neuspehi. Spisal Ivan Lapajne. Pod naslovom rIz polpreteklega časa!" sem priobčil v svojpm listu rSlovenska zadruga" svoje nspomine", kako sem se trudil na šolskem, narodnem in gospodarskem polju, ko sem deloval v letih 1869, 1870, 1871 kot učitelj v ldriji in v letih 1872—;i878 kot nadučitelj v Ljutomeru. V BUčiteljskem Tovarišu11 sem pa oživljal lansko leto v črticah: nS kakšnimi težavami sem se moral boriti" svoje spomine o dogodkih iz te dobe in nadaljeval o zaprekah, ki so se stavile mojemu prizadevanjn na euakem polju v letih 1879—1886, ko sem deloval kot ravnatnlj na meščaaski šoli v Krškem. Ker se je teh mojih Bspominov" toliko nabralo, da jih BUčiteljski Tovariš" lani ni mogel vseh priobčiti, jih hočem letos pod novo firmo nadaljevati in skoro gotovo v teku leta tudi zaključiti. * * * Posojilnica, kakor si prvotno ni mogla opomoči, se je v deset letih dobro okrppčala. Poslovala je v moji šolski pisamici, toraj je bilo še več prostorov v šoli le malo rabljenih. Uradovalo se je le ob nedeljah in četrtkih, ko so bili vsi šolski prostori prazni. Zato se šolski pouk ni čisto nič motil, in zaradi posojiloice jaz niti minute uradnih šolskih ur nisem znmudil. Kakor pa je šolsko poslopje — mi.-lil sem si — last eelega okraja, tako je tudi posojilnica občno imetje prebivalstva eelega soduijskega okraja Zakaj ne bi torej sraela biti v šoli ? Ne, ni ji bilo od leta 1895. več dovoljeno. Na ukaz glavarja Schonbergerja se je morala iz šolskpga poslopja nmakniti. — To je odloraek iz zgodovine BOkrajne posojilnice v Krškem1*. — Ko je začel v tistih časih pod baronom Heinom pihati npraški veter, ko smo dobili v Krško nemškega okrajnega glavarja, ki je izpodrinil slovenščino v okrajnem šolskera svetu, ko smo dobili na meščansko šolo še nemškega nadzornika Knapitscha, sem začel premišljevati, kako bi se Slovenci zato odškodovali. — Baš takrat (v 1. 1890—1894) so celjski Slovenci bili že v tretjifi ali četrtič odklonili moj predlog,*) po katerem naj bi se v Celju osnovala slovenska osrednja denarna zadruga. Ker Celjani niso hoteli tega storiti, 8Pm ustanovil s pomočjo zvestih svojih tovarišev v Krškem ^Oentralno posojilnico slovensko". To je bilo menda jako neljubo Ijubljanskim nemškutarjem in Nemcem, *) Sprejeli so ga vendar čez deset let, namreS lani, ko so ustanovili rZadružno Zvezo". Pii. zlasti tistim, ki čuvajo nemškutarsko-kranjsko hranilnieo, tistim, ki iščejo pri Dji zavetja in tistim, ki ga tudi pri nji najdpjo. Med temi so tudi bili mogočni gospodje. Tem je bilo zaradi tega moje delovanje za posojilnieo v Krškem in moj trud za posojilništvo po Slovenskem sploh trn v peti. In to mi je očital tudi deželni predsednik barou Hein Nikoli mi ni rpkel — saj sem bil večkrat pri njpm — da bi bil to in to na šolskem polju ali v svoji uradni službi zakrivil ali zamudil; ampak večni njegov refren je bil: BWas habpn Sie mit diesen posojlnice"?! Kar človeka najbolj veseli, to mu je večkrat v pogubo. Merie je časopisje neizmerno veselilo, a dozdeva se tni, da mi je morda tudi časopisje kolikortoliko škodovalo, da mi ni bilo dano, v aktivni službi še eno leto ali dve šolstvu koristiti in da se nisem mogel lepše posloviti od svojega učiteljskega mesta v Krškem, na katerem sem stal skoro 28 let. — Baš letos mine 40 let, odkar sem začel redno prebirati časopNje že kot učitelj^ki kandidat. Začel sem z ^Laibacber Zeitung", ki sem jo takrat malo razurael in še to le s pomočjo raznih slovarje? in ki jo je imela moja gospodinja, uradniška vdova. Blag tovariš — že umrli Lavri6, učitelj v Gradcu (doma iz Krašnje) — me je opozoril takoj na MTovarišaa in »Novice1* (takrat poleg rZg. Danice" še edina slovenska lista), na katere sem se koj naročil. (Novce sera irael kot študent, doto po starših in lepe inštrukcije). V BTovarišu" sem se takoj zamaknil in se kot kaudidat vsekako že prišteval k učiteljem ter pristopil že kot »nastopni ueitelj" h takratnemu slovesnkemu ^Kranjskemu ueitt-ljskemu društvu''. Že leta 1868. sem poslal nTovarišu" prvi prispevek. Kako sem bil ponosen, ko spm videl prvič, da je bilo to natisnjeno, kar sem bil spisal. Vsakemu sem kazal tiskane vrstice. Ko sem tisto leto prvič potoval na Bled, sem ondi naletel na maturanta Škrlja (sedaj novomeškega sodupga nadsvetoika), ki sem mu tndi ponosno kazal dotično številko BTovariša", ki sem jo kakor kakšno svetinjico nosil s seboj. V šolskem letu 1868/9 sem po dovršeni dveletni preparandiji z dobrim izpričevalom ufiteljske usposobljenosti še nadaljeval svoje študije na Ijubljanski realki; pa kot dijak sem tudi pisal nekoliko za BTovariša". Kot učitelj v Idriji sem sodeloval v mali meri skoro pri vseh li-tih, kolikor jih je pač takrat bilo, in jih podpisal z Daročnino. Kot nadučitelj v Ljutomeru 1. 1873. nisem miroval prej, dokler nisem prišel na dan z listom BSlovenski učitelj", kije izhajal pet let in se tiskal t Mariboru. (Sledi.)