DR, O. ILAUNIG: 42 TATENBAH ZGODOVINSKA POVEST. »Dovolite mi,« spregovori duhovnik s priJaznim glasom, »dovolite, da vas, plemenita gospa, spoštljivo pozdravim ter vam povem, da stoji pred vaini prijatelj, ki vam hoče pomagati v sili ter ima voljo in tudi pozna pot, po kateri bi se dala doseči rešitev soproga, če se hoče pokoriti in oprijeti roke milosti.« Grofica Tatenbah je gledala duhovnika kakor rešitelja. Dostikrat je prišel v njih krog, učil malega Antona, vedel za vse razmere in tudi slutil, da hodi grof Tatenbah po nevarnili potih. Ko je bil pred nekaj meseci v Freihausu v Mariboru, je sporočil grofici, da se govori na Dunaju o neki zaroti, v katero je vpleten tudi grof Tatenbah. Rotil je grofico, naj vpliva na svojega soproga, da odneha od tega nevarnega početja. Takrat ji je tudi rekel, da se mogoče vidita ob uri najhujše nesreče in da ji bo takrat ob strani kot tolažitelj In pooaočoik. »Premilostljiva gospa grofica,« prekine pater Emerik molk, »ura, o kateri sem takrat govoril, ne sluteč, da pride tako kmalu, je tukaj. Zato je moja dolžnost, da stopim sedaj pred prestol Njegovega Veličanstva cesarja ter ga prosim milosti. Trdno upam, da moja prošnja ne bo zaman, bodite o tem prepričanL« »Blagoslovi vas Bog ljubezni in usmiljenja,« zaihti plemenita gospa ter poda redovniku roko, »naj vam Bog obilno povrne vse sočutje in vso pomoč, ki jo skazujete nesrečni družini.« Redovnik p. Emerik se je spoštljivo priklonil ter odšel. Grofica je gledala za njim potolažcna, srce ji je napolnilo zopet upanje. SaJ je vedela, da je našla močnega priprošnjika, ki reši njenega soproga, katerega je toliko ljubila. Pater Emerik je res mogel izreči te tolažilne besede. Zakaj nikdo ni bil v toliki mUosti na cesarskem dvoru kakor on. Cesar se je obračal do njega v važnih zadevah. P. Emerik je dobil vpogled v tajna navodila poslanikov ter njih spremna pisma, v tajne sklepe svetnikov, vedel je tudi, kako se suče politika in kakšne spletke se godijo na dvoru. Ta redovnik je bil najzaupnejši cesarjev svetovalec P. Emerik je porabil prvo priliko, da prosi cesarja za pomilošč«nje grofa Tatenbaha. V noči po usmrtitvi grofov Zrinjskega in Frankopana je šei ria cesarski dvor in cesar ga je sprejel takoj po odhodu barona Lilienberga v polnočni uri. P. Emerik se je potegoval tudi za obsojene grofe Nadasdyja, Zrinjskega in Frankopana, a ves njegov trud je bil zaman. Takrat vsemogočni minister knez Lobkovic je na tajnem posvetovanju na Dunaju zastopal stališče: Kaj poreče svet k temu, če ostanejo voditelji zarote nekaznovani? Pravica, varnost cesarja in države zahtevajo najvišjo kazen. Tako se je lzvršila smrtna kazen nad temi nesrečneži. Radi tega je gledal cesar mrko pred se, ko je vstopil p. Emerik ter se globoko priklonil. Cesar je bil še bolj bled kakor navadno in na drhtečem glasu se je poznala njegova notranja razburjenost. »Mi smo,« ]e začel cesar prav tiho, »dobili obvestilo, da je zadoščeno svcti pravici, voditelji zarote na Ogrskem so usmrčeni.« Cesar je obmolknil, na obrazu se je pokazal izraz bolesti. »Milostljivi Bog naj se usmili nUhcvili duš,« reče p. Emerik čez nekaj časa. Vladar je videl v srce plemenitega moža, ki se j« trudil zaman, da bi rešil življenje nesrečnežev. »Vam je znano, p. Emerik,« nadaljuje cesar, »kako smo bili popustljivi v tej žalostni zadevL Naša popustljivost pa se je zlorabljala in tako ni moglo priti drugače. Zarotniki so zdaj pred Bogom in njegovo sodbo. Da bi na drugem svetu bili srečnejši nego na tem, srao sklenili in odredili, da se bere za nesrečneže 6000 svetih maš, a katerimi se začne že prihodnje jutro.« Pater Emerik se je zopet prikonil ter rekel: »Naj se zgodi po najvišjem povelju Vašega Veličanstva.« Zopet je nastal molk. Cesar, vidno ganjen, je gledal resno in molče skozi visoko okno v noč, ki je bila kaj čarobna. Na nebu je migljalo nebroj svetlth zvezd. Cesar Leopold stopi k oknu ter pravi: »Glejte, Gospod nebeških višav je prižgal tam gori vse svoje svetle luči. Kako lepo svet! tam na zapadu večernica. Kmalu zatone, da se prikaže zjutraj v novem sijaju: to je lepa podoba neurnrjočnosti.« »Veličanstvo,« poseže vmes p. Emerik, »ta iiveKda je tudi podoba milosti^ ki se veduo isuovt pojavlja na zemlji, teši ubog« zemljane, otira solze iz njihovih oči ter celi rane, ki jih ja zasekalo življenje s svojo krivico in pravico.« Cesar pogleda redovnika ter reče: »Naš častivredni svetovale.c nas hoCe opomaiti, naj s pravico tudi družimo milost. To smo že storili. Takoj, ko se je nam sporočila izvršitev pravične sodbe nad krivci, smo sklenili, da skaEemo milost nedolžnim svojcem usmrčenih. Zato Bmo v svoji očetovski ljubezni že poskrbeli in jutri izdamo tozadevni ukaz nažemu državnemu kanclerju.« Po teh besedah se p. Emerik spusti na koleno. Na njegovem lepem obrazu je zaplaval sijaj soEutne ljubezni, ki je napolnjevala njegovo srce. Čutil je, da je prišel sedaj velik trenutek, da more izpolniti obljubo, dano grofici Tatenbahovi ter se zavzeti za rešitev nesrečnega grofa Tatenbaha. »Veličanstvo,« zaprosi redovnik, »ste govorili o milosti, ki ste jo izvolili deliti. Ali ne bi mogla najvišja milost doscči tudi zadnjega izmed krivcev, ki še Caka na odločitev svoje usode?« Cesar je takoj spoznal, kam meri redovnikoIft firošnja. Mrko zroč pred se vpraša: »Mislite li grofa Tatenbaha, ki je prelomil prisego ter pozabil na svoje dolžnosti?« Pater Emerik pritrdi in dostavi z nujno prosečim glasom: »Da, Veličanstvo, mislim na nesrečnega, zapeljanega in skesanega grofa Ivana Erazma Tatenbaha, ki čaka na Schlossbergu v Gradcu, ločen od svoje družine, kakšna sodba bo izrečena nad njim. Veličanstvo, dovolite mi to opombo, dovolj je teklo krvi! Naj Vaše Veličanstvo ukaže, da sedaj namesto pravice nastopi milost!« Redovnik je umolknll in kakor da bi se bal vpliva svojih odloCnih besed, ]e obklečal na kolenu. Cesar, ki je spoštoval tega vrlega duhovnika ter mu dovolil besede, ki se jih noben drug ni upal izgovoriti pred njim, je prijazno pogledal prosilcu v oči ter mu je rekel: »Pater Eruerik, vstanite. Sa. vendar ni primerno, da kleči spovednik pred spovedencem. Ali misli spoštovani moj spovednik, da ima cesar Leopold v svojih prsih kamen mesto srca?« Pater Emerik se dvigne ter pogleda vladarju poln zaupanja v obraz. »Dobro,« nadaljuje cesar, »sporočite jutri dvornemu kancleriu uaše naivišie vovelie: Mi hočemo in odrejamo, da se odloži postopanje zoper grofa Erazma Tatenbaha. Do nadaljnjega se mu ne sme nič žalega storiti, samo v zaporu mora ostati. Ako nadaljnja preiskava ne dožene nič hujšega kakor do sedaj, mu Cemo po možnosti skazati milosti in to radi vas, Ijubi p. Emerik.« Redovnik se spusti zopet na kolena ter vzklikne: »Gospod v nebesih, tebe hvalimo! Dovollte mi, Veličanstvo, da poljubim rob va§e obleke. Milost, to lepo, pomembno in sveto besedo, smem sedaj sporočiti nesrečni družinL Naj Vsemogočni Vašemu Veličanstvu to milost, ki ste jo ravnokar izrekli, najobilnejše povrne s svojo božjo milostjol« Vrli redovnik ni mogol govoriti dalje, tudi cesar je bil ginjen. Dal je, kar je storil malokdaj, kot znak poscbne milosti g. patru roko, da jo poljubi. S tem je bila avdijenca končana. Kakor v sladkih sanjah, je odšel p. Emerik z avdijence na dvoru. Takoj drugo jutro se zglasi pri dvornem kanclerju Hocherju, da mu sporoCi povelje o odložitvi procesa zoper grofa Tatenbaha. Nato takoj pošlje brzega sela v Gradec, ki naj nazuani grofici Tatenbahovi, da se Je zarja upanja za njo in njegova soproga zopet pojavila na obzorju. Tako Je bila pripravljena pot, po katcri bi prlšel grof Tatenbah do svobode in rešitve is mreže, ki ga je zajela. Prišlo pa je drugaCe. Tatenbahu je bila nosreča za petami, njegova usoda se je izpolnila, XXIV. Usodna pisma_ A zdaj me zgrabi mrzla smrt, Prečrta dragi mi načrt; Umreti, bratje, težko ni, Pustiti nade — to boli. Gregorčič. Zapor - .'.i Tatenbaha v Gradcu se je izvrSil ne na t ' ¦ .'-.rno povelje iz Dunaja, marveč vsled odredbc aotranje avstrijske vlade, v katere pristojnost je spadalo po obstoječem pravdnem redu tudi zločinstvo veleizdaje. Po njem je imel vsak deželni sodnik pravico zapreti veleizdajalc* ter ga izročiti preiskovalnemu sodniku.