0 šolski reformi. V. Namen srednje šole ne more biti sarao splošna izobrazba in s tera obenem usposobljanje za študije na visokih šolah, marveč njena naloga je kakor sploh šole v prvi vrsti vzgoj a. Clovek ni samo umsko bitje, poleg uma imamo tudi čut in voljo. In ravno čut in volja sta vodilni, gibni sili našega dejanja in nehanja. Z gojenjem uma, čuta in volje šele zadoščamo človeški prirojenosti, ki je družabna ali socialna. Zato mora biti glavni namen vsake šole soci4 alna vzgoja. Harmonija poedinca in celote, harmonija uma in vesti — to je prvi in zadnji cilj vse vzgoje. Ali izpolnjuje šola to svojo nalogo ? Današnja šola ne izvršuje svojega namena, ker je pod vplivom cerkvene in državne vzgoje. Cerkvena vzgoja se je preživela, ker stoji v nasprotju z moderno kulturo, z moderno vedo in z modernim življenjem. Gre za versko strpnost, za spoštovanje osebnosti kot take, gre za svobodo vesti. Cerkvena vzgoja nima potrebne objektivnosti za gmotne in duševne zahteve modernega človeka, zato njena vzgoja ne more biti cilj novodobne šole. Enako je pa tudi državna vzgoja kvarna razvoju in napredku šolstva. Posebno čutimo mi Slovenci dobrote državne vzgoje. Državni centralizem mori in duši samostojnost in individualnost posameznib. narodov. Njegova šablonska, birokratična vzgoja tlači vsak svobodni polet, ker hoče imeti avtomate, a ne svobodnih državljanov. Državna vzgoja degradira šolstvo na politiško deklo, dasi bi moralo biti po svojem bistvu kulturna naprava in prav ničesar drugega. Iz teh razlogov se mora državna vzgoja zamenjati z narodno vzgojo, ki naj služi potrebam dotičnega naroda, obenem pa zbuja srnisel in porazumevanje za humaniteto in solidarnost pri interesih, ki se tičejo kulturnega napredka vsega človeštva. Nujna zahteva je, da dosedanje disciplinarne rede zamenjamo z učnimi in hišnimi redi, ki odgovarjajo duhu časa, upoštevajoč, da imamo opraviti z živimi Ijudmi, ki naj jih pripravljamo za življenje, pravo, resnično živIjenje. Ne hinavcev in klečeplazeev, marveč odkritih značajev, ljudi bistrega razuma, globokega čuta, trdne volje nam je treba; ne slabičev in sentimentalnib. deklamatorjeir, marveč mož produktivnega dela, zavedajočih se, da je delo življenje in življenje da je delo. Dosedanji disciplinarni redi odtegujejo mladino rodovini, narodu in človeštvu, da tava kakor v sanjah okrog po svetu. Dogajajo se celo slučaji, da se ji zabraDJuje izkazovanje pietete rartvim svojim učiteljem ! Osvobodimo učenca in učitelja, da se približata drug drugemu, oba pa današnjemu življenju! Gojitev vseh sil, ki so v človeku, uma, čuta in volje, vzgoja zahteva koncentracije v eni roki. Zato poučuje ljudskošolski ufiitelj v svojem razredu skoro vse predmete. Na srednjih šolah se je pa namesto prejšnje uredbe razrednikov ali razrednih uciteljev uvedel sistem strokovnih učiteljev. Ta sistem ne vzgaja, marveč dresira. Kar eden zida, to morebiti drugi podira. Značaji poedinih učiteljev so jako različni, njih umske in nravne zmožnosti neenake. Ni mogoča soglasna vzgoja, kjer se učitelji drug za drugim menjavajo, kjer poučuje posameznik v mnogih razredih. Kakšna je to vzgoja, ko učitelj pri številnih razredih in pri malo urah, ki jih ima, niti ne more spoznati po imenu svojih gojencev ! Učenee ne pozna učitelja, učitelj ne prodre v duševnost in socialni položaj učencev. Iz tega se ne more razviti vzajemno zaupanje, ki je podlaga vzgoje. Ce koga ne poznam, kako mu naj zaupam, in če mu ne zaupam, kako naj ga poslušam in ee dam od njega voditi ? Ne more biti drugače, da namesto vzgoje nastopa dresura. Ako učenee sluša, stori to zato, ker se boji kazni. Na njegov čut in njegovo voljo deluje le zunanja sila, strah; v svoji notranjosti ostaja, kakršen je bil, dostikrat je celo slabejši, ker se v strahu pred kaznijo laže in hlini. Tako se vzgajajo tiste dvoživke v človeškem življenju, o katerih nikdar ne veš, kako mislijo. Ako je pa učenec odkritega značaja, toda nagle in hude jeze, pa naleti pri tem na učitelja, ki se tudi ne zna ali ne more preraagovati, potem je konflikt med obema neizogiben in utegne imeti slabe poslediee za oba, skoro gotovo pa za učenca. Mnogo nadebudnih eksistenc se na ta način pogublja dan na dan, dočim neodkritosrčneži iu lizuni uspevajo. Sistem strokovnih učiteljev, kakor jih imamo dandanes, ni škodljiv samo vzgoji, marveč tudi splošni izobrazbi, ki naj jo podaja srednja šola. Vsi predpisi o tem, naj posamezni učitelji delajo sporazumno, ostanejo na papirju pred neizprosnimi fakti realnosti. Učitelji so ljudje in kot taki podvrženi človeškim slabostim. Pri najboljši volji ni mogoče, da bi recimo 5—10 učiteljev, ki poučujejo v enem razredu, uspešno izvrševalo svoj poklic, ko si takorekoc kar roke podajajo pri vratih, prihajajoč vsak s svojo rnetodo, svojimi zahtevami, pa tudi s svojimi slabostmi. Zdi se, kakor bi bil učenee eksperiment, na katerem poizkušajo razni učitelji svoje metode ter dobre in slabe učinke svoje osebnosti. Tako vedno menjavanje učitelja od ure do ure, ti psihološko povsem napačni prehodi, ko ne ve nastopajoči učitelj, kakšna je dispozicija učencev, koliko duševne energije so že porabili in koliko je še morajo ta dan, iraajo to posledico, da se pač veliko tvarine jemlje, a jako malo temeljito predela, da so učenci nepazljivi, raztreseni in učitelj zaradi tega razdražljiv in nervozen. Učni uspehi sedanje srednje šole morajo biti potem minimalni. Sistem strokovnih učiteljev deluje jako slabo tudi na zdravje učiteljstva. Dannadan, leto za letom se peča strokovni učitelj vedno z isto tvarino. Ta enoličnost mora vplivati kvarno na njegov duševni stan, posebno če pomislimo še na korekture. Ali je potem čuda, ako se polagoma izcimijo abnormalnosti, ki postanejo tipične za ves stan in ki seveda nikakor mso v prid pouku in vzgoji. Poleg tega vpliva to neugodno na izobrazbo učiteljstva. To šolsko strokovnjaštvo postane dostikrat samo vase tako zaljubljeno, da ne priznava mirao sebe nobene druge vede. Iz strokovnjaštva se razvije zagrizena enostranost, ki ni dalee od nevednosti. Izgublja se v najmanjše podrobnosti in zanemarja pri tem to, kar je res treba vedeti. Pravi strokovnjak je vendar tisti, ki pozna vse relacije svoje specialne vede do drugih ; zato pa mora obvladati te znanosti in ne more obzidati svoje stroke s kitajskim zidom. Ako bi znal kdo n. pr. vse višine gora do podrobnosti, ali ga moremo že zato imenovati strokovnjaka v geografiji ? Jasno je, da ne. Saj mu nedostaje temeljnega pogoja: on ne pozna organične zveze geografije z drugimi vedami, cjenega bistva in Djene naloge. Strokovnjaštro, kakor se je razvilo zaradi nezadostnega splošnega znanja, ki ga je zakrivila sedanja srednja šola, je dovedlo do te absurdnosti, da mora srednješolski učenec znati, kar je smel njegov učitelj pozabiti, oziroma uSenec naj bi vedel, česar učitelju ni treba vedeti, če ne — ni zrel! V tej bridki resnici, ki jo čutimo srednješolski učitelji dannadan, tiči veliko pedagoško zlo, ki jasno dokazuje, da je v ustrojstvu sedanjega srednješol8tva nekaj gnilega in nezdravega. V t e m oziru so Ijudski učitelji pred o a m i. Marsikdo izmed nas, ki gleda morebiti postrani svojega tovariša iz ljudske šole, ne pomisli, da more iineti vesten, za svoje delo in izobrazbo vnet ljudskošolski učitelj višjo splošno izobrazbo nego mi; zakaj on poučuje vse predmete in se ne more učencem izgovarjati na svoje strokovnjaštvo, da tega ali onega ne ve. Vsaj toliko mora vedeti iz vseh predmetov, kolikor se zahteva od učencev, dočim vemo mi, strokovnjaki, o drugih predmetih izvečine jako malo, ker smo vse srečno pozabili. Zato zahteva enotna srediija žola iz didaktiških in pedagoških razlogov popolno preustrojitev ne samo učnega načrta, marveč tudi učne metode. Namesto strokovnih učiteljev se zopet uvedo razredni učitelji, ki vzgajajo in uče svoje učence od prvega do šestega razreda toliko razredov bi štela po mojem načrtu enotna srednja šola — v vseh humanističnih in realnih predmetih. Eisanje, telovadba in igre z ročnimi deli v botaničnem vrtu se izroče posebnemu strokovnemu učitelju. Za začetek, da bi prehod ne bil tako nagel in težak, bi bilo morebiti potrebno, da se pripustita vsaj d?a učitelja: eden za humanistične, drugi za realistične predmete, da bi bili potem v vsakem razredu trije, dokler se oe bi reforma popolnoma izvedla.