Empedokles Fragmenti $ — 1 — Empedokles Fragmenti Tiskana izdaja knjige je izšla leta 2006 isbn- 978-961-6519-14-4 Slika na naslovnici: „Strasburški papirus“, 1. st. n. št. Strasburška deželna in univerzitetna knjižnica Empedokles Fragmenti Dopolnjena in razširjena izdaja Iz grščine prevedel in spremno študijo napisal Jan Ciglenečki Ljubljana 2016 Elektronska knjižna zbirka $ e–09 Urednika zbirke Gorazd Kocijančič in Vid Snoj Empedokles Fragmenti Dopolnjena in razširjena izdaja Iz grščine prevedel in spremno študijo napisal Jan Ciglenečki Oblikovanje elektronske izdaje Lucijan Bratuš Izdajatelj $ Za kud Logos Mateja Komel Snoj Ljubljana 2016 Elektronski vir (pdf) Način dostopa (url): http://www.kud-logos.si/e-knjige/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v NUK COBISS.SI-ID=287976704 ISBN 978-961-7011-10-4 (pdf) Vsebina 7 Predgovor k dopolnjeni in razširjeni izdaji 11 Predgovor k prvi izdaji 14 A. Ἐμπεδοκλῆς 15 A. Empedokles: Življenje in delo 28 B. Περὶ φύσεως αʹ βʹ 29 B. O naravi (knjigi 1–2) 98 Καθαρμοί 99 Očiščenja 127 Dvomljivo 131 Nepristno 131 C. Odmev 134 Opombe 141 Strasburški fragmenti 155 Florentinske sholije 158 Opombe 159 Jan Ciglenečki Empedokles: Navidezna resničnost 159 I. Magijsko-religiozni kontekst 167 II. Etika in eshatologija: nauk o posmrtnem preseljevanju 167 III. Ontologija in kozmologija: teorija štirih elementov 182 IV. Empedoklova misel: misterijski vzpon k poslednjim skrivnostim 184 Dodatek: Strasburški papirus 190 Bibliografija — 5 — D. Stolcius v. Stolcenberg Alegorije elementov (zemlja, voda, zrak, ogenj) Frankfurt 1624 Predgovor k dopolnjeni in razširjeni izdaji Začetek mojega ukvarjanja z arhaičnim grštvom je spodbudila kritična izdaja novoodkritih Empedoklovih fragmentov, ki sta jih v knjigi L’ Empédocle de Strasbourg ( P. Strasb. gr. Inv. 1665–1666), Introduction, édition et commentaire, Berlin–New York 1999, predstavila francoski papirolog Alain Martin in nemški filolog Oliver Primavesi. Objava »Strasburških fragmentov« je dokončno zamajala standardno razporeditev Empedoklovih fragmentov, kakršno poznamo iz zadnje predela-ne izdaje mnogokrat ponatisnjenega dela Die Fragmente der Vorsokratiker iz leta 1952, pod katero sta se podpisala Hermann Diels in Walther Kranz. Najdba novih papirusnih odlomkov je še enkrat več pokazala, da je vsako razporejanje ohranjenih Empedoklovih fragmentov med obe njegovi pesnitvi, O naravi in Očiščenja, na osnovi skromnih informacij, ki nam jih v zvezi s tem nudijo antična pričevanja, zgolj ugibanje, ki je vselej odvisno od interpretativnega horizonta izdajatelja. V želji, da bi se izognil nekaterim očitnim zmotam, ki jih je mogoče najti v standardni Diels-Kranzovi razporeditvi, sem v prvi izdaji Empedoklovih frag mentov iz leta 2006 ponudil drugačno rekonstrukcijo obeh pesnitev, ki je posku- šala preseči anahronistično razločevanje odlomkov na osnovi njihovega domnevnega znanstveno-naravoslovnega in magijsko-religioz nega zna- čaja. Ne glede na številne pomisleke, ki jih zbuja Diels- Kranzova razvr-stitev fragmentov, se v pričujoči izdaji k njej vračam iz povsem praktičnih razlogov, da bi bralcu omogočil čim lažjo orientacijo in pregled nad fragmenti. Numeracija, kakršno sta podala Diels in Kranz, se je namreč tekom desetletij v sekundarni literaturi že tako uveljavila, da jo je bolj enostavno ohraniti kot nadomestiti z novo. Poleg same razporeditve fragmentov sem iz standardne Diels-Kran-zove izdaje naknadno vključil tudi prevode poznejših antičnih piscev, — 7 — avtorjev sobesedil, znotraj katerih so se nam ohranili izvirni Empedoklovi fragmenti. V razširjeno izdajo sem dodal tudi obsežnejši odlomek iz dela Življenja in misli znamenitih filozofov Diogena Laertskega, ki med vsemi antičnimi pričevanji Empedoklovo življenjsko zgodbo povzema na najbolj pregleden način. Kar zadeva že omenjene »Strasburške fragmente«, v pričujoči izdaji sledim rekonstrukciji, ki jo je Primavesi prvič objavil v knjigi Empedokles Physika I, Eine Rekonstruktion des zentralen Gedankengangs, Berlin-New York 2008, nato pa še v dvojezični grško- -nemški izdaji Die Vorsokratiker, Griechisch/Deutsch. Ausgewählt, übersetzt und erläutert von Jaap Mansfeld und Oliver Primavesi, durchgesehener Nachdruck (= Reclams Universal-Bibliothek), Stuttgart 2012. Iz istega dela sem vključil še t. i. »Florentinske sholije«, komentarje k Aristotelu, nastale v zgodnjem 12. stol., ki so pomembni za razumevanje Empedoklovega kozmološkega cikla in rekonstrukcijo trajanja posameznih vesoljnih razdobij. V spremni študiji iz leta 2006, ki je bila predelava moje diplomske naloge, sem kot rdečo nit celotne interpretacije izpostavil magijsko podstat Empedoklove misli. Toda za kakšno magijo pravzaprav gre? Podobno kot pri nekaterih drugih mislecih arhaičnega grštva tudi pri Empedoklu smisel magije ni v koristoljubnem manipuliranju s temeljnimi zakoni narave, ampak se v ozadju vselej skriva skrivnostna moč radikal-nega raz-klenjanja resničnosti, tj. popolne dekonstrukcije sveta na njegove najbolj bazične elemente in sile. V tem aktu raz-klenitve, med katerim se zaustavi na videz neustavljivi kozmični vrtiljak, se odpira prostor uvida v sam ustroj sveta in človeka, ki vključuje tako njune »zunanje« kot »notranje« zakonitosti. Takšna magija zato vselej implicira specifično dvojnost pogleda, ki z enim očesom ostaja znotraj kozmične prevare nenehnega združevanja in ločevanja elementov, medtem ko je z drugim ves čas za-sidran v točki mirujoče raz-klenitve onkraj vsakršnega spreminjanja. Empedoklovi fragmenti nas učijo, kako sinhrono ohraniti obe orienta-ciji, ne da bi pri tem eno žrtvovali za drugo. Kmalu po izidu knjige se mi je ponudila priložnost od bliže spoznati profesorja Oliverja Primavesija, enega izmed avtorjev editio princeps — 8 — »Strasburških fragmentov«, ki je bila tudi povod mojega prevoda. Njegovi navdihujoči seminarji, ki sem jih med leti 2007–2009 obiskoval na Univerzi Ludwig-Maximilian v Münchnu, so moje razumevanje Empedoklove misli poglobili, v marsičem pa tudi spremenili. Študij sem nato nadaljeval v Parizu, kjer sem v akademskem letu 2009/2010 na École normale supérieure poslušal seminarje profesorja Andréa Laksa, ki je začel ravno v tem času s svojo ekipo pripravljati novo integralno izdajo arhaičnih fragmentov, ki naj bi pri Loebovi knjižnici nadomestila standardno Diels-Kranzovo izdajo. Razlîke, ki so se izrisovale med nemškim in francoskim pristopom, so bile za moje delo ključnega pomena. Specifičnost francoskega duha, ki se tako očitno razlikuje od nemškega, je v svojih pariških dnevnikih najlepše povzel Edvard Kocbek, ki je ob vrnitvi v Pariz zapisal, da je »tu modrost ustvarjena iz veliko večjega števila izkustev, pri čemer se resnici tu bližajo iz spoštljivo in naravno prema-ganih dvomov«. Prav ta osvobojenost od dvoma, ki pogosto razjeda nem- ško filološko znanost, mi je pomagala, da sem osamosvojil lastno misel in izoblikoval svoj pogled na arhaično grštvo, kar je posredno vplivalo tudi na moje nadaljnje interpretacije Empedoklovih fragmentov. Približno v tem času je izšel prevod knjige Resničnost (kud Logos: Ljubljana 2010), v kateri avtor Peter Kingsley sugestivno razkriva svoje doživeto videnje Parmenidove in Empedoklove misli. V spremni besedi k tej knjigi sem poskušal nakazati širše videnje arhaične grške misli, vključno z mestom, ki znotraj njenega razvojnega loka pripada Parmenidu in Empedoklu. Dve leti zatem je v okviru grško-slovenske izdaje Fragmentov predsokratikov (Študentska založba: Ljubljana 2012), ki je nastala kot plod večletnega dela skupine prevajalcev pod ured niško tak-tirko Gorazda Kocijančiča, 1 izšel nekoliko spremenjen prevod Empedoklovih fragmentov, h katerim sem dodal še sekundarna pričevanja. Vzporedno s tem sva s psihiatrom Borutom Škodlarjem v seriji člankov razi-skovala potencialno diagnostično in terapevtsko vrednost povezovanja 1 Fragmenti predsokratikov, izd. H. Diels in W. Kranz, ur. G. Kocijančič, prev. D. Benko, Ž. Borak, J. Ciglenečki, I. J. Fridl, M. Horvat, G. Kocijančič, D. Movrin, B. Vezjak, S. Weiss in F. Zore, 3 zvezki, Ljubljana 2012. — 9 — arhaične grške misli z izkustvi nekaterih pacientov s psihotično motnjo. Pregledno sintezo najinih raziskav sva predstavila v članku »Arhaična grška misel v dialogu z eksistencialno-fenomenološko psihia trijo«, ki je bil objavljen v zborniku Začetki grškega mišljenja (kud Logos: Ljubljana 2016). 2 Iz vseh teh nastavkov je črpala moja monografija Pozabljeni te-menos: ontologija in eshatologija v arhaični grški misli (kud Logos: Ljubljana 2015), v kateri je pomembno vlogo, še posebno na začetku, igrala tudi Empedoklova misel. Kljub vsem začetniškim napakam, ki so krasile prvo izdajo iz leta 2006, pa ne morem mimo dejstva, da se je moja ljubezen do arhaične grške misli začela prav z Empedoklom. Iz tega razloga sem se odločil, da spremne študije v prenov ljeni izdaji ne bom radikalno spreminjal, še manj pa bi jo želel obremenjevati z interpretacijami, ki sem jih razvijal pozneje in so objavljene drugje. Pri predelavi besedila sem se zato osre-dotočil le na kozmetične popravke, večje spremembe pa so doživeli le tisti deli spremne študije, ki so bili neposredno vezani na staro razporeditev fragmentov, pri kateri v tej izdaji nisem vztrajal. Zgodnje grško mišljenje ostaja še naprej del mojega raziskovalnega zanimanja, kljub temu pa se je v zadnjem času težišče mojega dela pre-stavilo na poznejša obdobja antične filozofije. S pričujočo, dopolnjeno in razširjeno izdajo Empedoklovih fragmentov se tako moja odisejada skozi arhaično grštvo simbolično zaokrožuje tam, kjer se je pred desetimi leti začela. Stična, zima 2016 2 B. Škodlar in J. Ciglenečki, »Arhaična grška misel v dialogu z eksistencialno-fenomenološko psihiatrijo«, v: Začetki grškega mišljenja, uredila F. Zore in J. Ciglenečki, Ljubljana 2016, str. 273-303. — 10 — Predgovor k prvi izdaji Čeprav je Empedokles mislec arhaičnega grštva, čigar delo je najbolje ohranjeno, je med izvirnimi fragmenti težko najti takšnega, ki bi med raziskovalci ne izzval diametralno nasprotnih interpretacij. Položaj postane še toliko bolj brezupen, ko se povzpnemo nad raven posameznih fragmentov in poskušamo njegovo misel zaobjeti kot celoto. Kakor vse druge je tudi pričujoča interpretacija, ki spremlja prevod Empedoklovih fragmentov, mestoma nepopolna in odprta, vseeno pa verjamem, da napotuje v pravo smer. Temelji na predpostavki, da je bilo zgodnjegrško dojemanje tega, kar navadno imenujemo bivajoče, koreni-to drugačno od našega. V obsežni sekundarni literaturi, ki se zvečine odlikuje po filigranskih analizah posameznih odlomkov, misli kot celote pa se dotika na zelo anemični ravni, je slednje le redko ozaveščeno. Izvirni Empedoklovi fragmenti so skupaj z nedavno odkritimi papi-rusnimi odlomki v slovenščino prvič prevedeni v celoti. V zvezi s tem je treba poudariti, da je celotno besedilo grškega izvirnika ohranjeno v homerskem heksametru, ki ga v slovenskem prevodu predvsem zaradi vsebinskih razlogov ni bilo mogoče ohranjati. V pričujoči izdaji je pesni- ška razsežnost izvirnika, vsaj na simbolni ravni, kompenzirana s tem, da je prevod Empedoklovih fragmentov uvrščen v zbirko Poezije. Na tem mestu bi se rad zahvalil Slovenski znanstveni fundaciji, ki mi je s finančno podporo omogočila študijske obiske tujih knjižnic, še posebno knjižnice za klasično filologijo na Ludwig–Maximilian Universität v Münchnu. Zahvalo nadalje dolgujem trem osebam, katerih pomoč je bila večja, kot se tega morda same zavedajo. Najprej Andreju Lokarju, čigar besede zvenijo kot delfski orakelj, za inspirativne pogovore in pomoč pri prevodu; nato Gorazdu Kocijančiču za številne spodbude na področju arhaičnega grštva in filozofije nasploh; na koncu pa še Zorani Mihailović, brez katere bi bila knjiga morda za odtenek boljša, vse drugo pa gotovo ne. Beograd, poletje 2006 — 11 — Empedokles Fragmenti Empedokles A. Leben und Lehre Leben 31 A 1. Diog. viii 51 ff. Ἐμπεδοκλῆς, ὥς φησιν Ἱππόβοτος, Μέτωνος ἦν υἱὸς τοῦ Ἐμπεδοκλέους Ἀκραγαντῖνος. τὸ δ’ αὐτὸ καὶ Τίμαιος ἐν τῆι πεντεκαιδεκάτηι τῶν Ἱστοριῶν [fr. 93 fhg i 215] ‹λέγει προσιστορῶν› ἐπίσημον ἄνδρα γεγονέναι τὸν Ἐμπεδοκλέα τὸν πάππον τοῦ ποιητοῦ. ἀλλὰ καὶ Ἕρμιππος [fr. 27 fhg iii 42] τὰ αὐτὰ τούτωι φησίν. ὁμοίως Ἡρακλείδης ἐν τῶι Περὶ νόσων [fr. 74 Voss], ὅτι λαμπρᾶς ἦν οἰκίας ἱπποτροφηκότος τοῦ πάππου. λέγει δὲ καὶ Ἐρατοσθένης ἐν τοῖς Ὀλυμπιονίκαις [FGrHist. 241 F 7 ii 1014] τὴν πρώτην καὶ ἑβδομηκοστὴν ὀλυμπιάδα [496] νενικηκέναι τὸν τοῦ Μέτωνος πατέρα, μάρτυρι χρώμενος Ἀριστοτέλει [fr. 71]. (52) Ἀπολλόδωρος δ’ ὁ γραμματικὸς ἐν τοῖς Χρονικοῖς [FGrHist. 244 F 32 ii 1028] φησιν ὡς ἦν μὲν Μέτωνος υἱός, εἰς δὲ Θουρίους αὐτὸν νεωστὶ παντελῶς ἐκτισμένους ‹ὁ› Γλαῦκος [fr. 6 fhg ii 24] ἐλθεῖν φησιν. εἶθ’ ὑποβάς˙ οἱ δ’ ἱστοροῦντες, ὡς πεφευγὼς οἴκοθεν εἰς τὰς Συρακούσας μετ’ ἐκείνων ἐπολέμει πρὸς Ἀθηνάους, ἔμοι ‹γε› τελέως ἀγνοεῖν δοκοῦσιν˙ ἢ γὰρ οὐκέτ’ ἦν ἢ παντελῶς ὑπεργεγηρακώς, ὅπερ οὐχὶ φαίνεται. Ἀριστοτέλης [fr. 71, vgl . § 74] γὰρ αὐτὸν (ἔτι τε Ἡράκλειτον) ἑξήκοντα ἐτῶν φησι τετελευτηκέναι. ὁ δὲ ‹τὴν› μίαν καὶ ἑβδομηκοστὴν ὀλυμπιάδα νενικηκὼς — 14 — Empedokles A. Življenje in nauk Življenje 31 A 1. Diog. viii 51 in sl. Empedokles iz Akraganta je bil, kakor pravi Hipobot, Metonov sin, ta pa je bil Empedoklov (sin). Isto (pravi) tudi Timaj v petnajsti (knjigi) Zgodovine [fr. 93 fhg i 215], ‹(pri čemer) poroča›, da je bil pesnikov ded Empedokles znan človek. Enako kot on trdi tudi Hermip [fr. 27 fhg iii 42]. Podobno pa (tudi) Heraklid v (spisu) O boleznih [fr. 74 Voss] (pravi), da je bil iz ugledne domačije, (v kateri) je ded gojil konje. Tudi Eratosten v Olimpionikah [FGrHist . 241 F 7 ii 1014] pravi, da je na enainsedemdeseti olimpijadi [leta 496 pr. Kr.] zmagal Metonov oče, pri tem pa za pričo navaja Aristotela [fr. 71]. (52). Gramatik Apolodor v Kronikah [FGrHist. 244 F 32 ii 1028] pravi, da je bil Metonov sin in tedaj v Turije, ki ravnokar ustanovljeni so bili, je šel, kot pravi Glavk [fr. 6 fhg ii 24]. Zatem dodaja: Poročajo pa nekateri, da od doma je pobegnil v Sirakuze in se skupaj z njimi bojeval proti Atencem, vendar ‹pa› menim sam, da ti se v celoti motijo, 1 saj je bil takrat že mrtev2 ali pa že nadvse star, kar pa ni verjetno. 3 Aristotel [fr. 71, prim. § 74] zanj namreč (tako kot za Heraklita) pravi, da je umrl v šestdesetem letu starosti. Ta pa, ki je bil na enainsedemdeseti olimpijadi zmagovalec — 15 — κέλητι τούτου πάππος ἦν ὁμώνυμος, ὥσθ’ ἅμα καὶ ‹τούτου› τὸν χρόνον ὑπὸ τοῦ Ἀπολλοδώρου σημαίνεσθαι. (53) Σάτυρος δὲ ἐν τοῖς Βίοις [fr. 11 fhg iii 162] φησίν, ὅτι Ἐμπεδοκλῆς υἱὸς μὲν ἦν Ἐξαινέτου, κατέλιπε δὲ καὶ αὐτὸς υἱὸν Ἐξαίνετον˙ ἐπί τε τῆς αὐτῆς ὀλυμπιάδος τὸν μὲν ἵππωι κέλητι νενικηκέναι, τὸν δὲ υἱὸν αὐτοῦ πάληι ἤ, ὡς Ἡρακλείδης ἐν τῆι Ἐπιτομῆι [fr. 6 fhg iii 169] δρόμωι. ἐγὼ δὲ εὖρον ἐν τοῖς ὑπομνήμασι Φαβωρίνου [fr. 3 fhg iii 578] ὅτι καὶ βοῦν ἔθυσε τοῖς θεωροῖς ὁ Ἐμπεδοκλῆς ἐκ μέλιτος καὶ ἀλφίτων, καὶ ἀδελφὸν ἔσχε Καλλικρατίδην. Τηλαύγης δ’ ὁ Πυθαγόρου παῖς ἐν τῆι πρὸς Φιλόλαον ἐπιστολῆι [vgl. unten] φησι τὸν Ἐμπεδοκλέα Ἀρχινόμου εἶναι υἱόν. (54) ὅτι δ’ ἦν Ἀκραγαντῖνος ἐκ Σικελίας, αὐτὸς ἐναρχόμενος τῶν Καθαρμῶν φησιν˙ ‘ὦ . . . πόλεος’ [B 112]. καὶ τὰ μὲν περὶ τοῦ γένους αὐτοῦ τάδε. ἀκοῦσαι δ’ αὐτὸν Πυθαγόρου Τίμαιος διὰ τῆς ἐνάτης [fr. 81 fhg i 211] ἱστορεῖ, λέγων ὅτι καταγνωσθεὶς ἐπὶ λογοκλοπίαι τότε καθὰ καὶ Πλάτων τῶν λόγων ἐκωλύθη μετέχειν. μεμνῆσθαι δὲ καὶ αὐτὸν Πυθαγόρου λέγοντα˙ ‘ἦν . . . πλοῦτον’ [B 129]. οἱ δὲ τοῦτο εἰς Παρμενίδην αὐτὸν λέγειν ἀναφέροντα. (55) φησὶ δὲ Νεάνθης [FGrHist. 81 F 26 ii 197] ὅτι μέχρι Φιλολάου καὶ Ἐμπεδοκλέους ἐκοινώνουν οἱ Πυθαγορικοὶ τῶν λόγων˙ ἐπεὶ δ’ αὐτὸς διὰ τῆς ποιήσεως ἐδημοσίωσεν αὐτά, νόμον ἔθεντο μηδενὶ μεταδώσειν ἐποποιῶι (τὸ δ’ αὐτὸ καὶ Πλάτωνα παθεῖν φησι˙ καὶ γὰρ τοῦτον κωλυθῆναι). τίνος μέντοι γε αὐτῶν ἤκουσεν ὁ Ἐμπεδοκλῆς, οὐκ εἶπε˙ τὴν γὰρ περιφερομένην ὡς Τηλαύγους ἐπιστολὴν ὅτι τε μετέσχεν Ἱππάσου καὶ Βροτίνου, μὴ εἶναι ἀξιόπιστον. ὁ δὲ Θεόφραστος [Phys. Opin. fr. 3; D. 477, 18 not.] Παρμενίδου φησὶ ζηλωτὴν αὐτὸν γενέσθαι καὶ μιμητὴν ἐν τοῖς ποιήμασι˙ καὶ γὰρ ἐκεῖνον ἐν ἔπεσι τὸν περὶ φύσεως ἐξενεγκεῖν λόγον. (56) Ἕρμιππος [fr. 27 fhg iii 42] δὲ οὐ Παρμενίδου, Ξενοφάνους δὲ γεγονέναι ζηλωτήν, ὧι καὶ συνδιατρῖψαι καὶ μιμήσασθαι τὴν ἐποποιίαν˙ ὕστερον δὲ τοῖς Πυθαγορικοῖς ἐντυχεῖν. Ἀλκιδάμας δ’ ἐν τῶι Φυσικῶι [O. A. ii 156 b 6 Sauppe] φησι κατὰ τοὺς αὐτοὺς χρόνους Ζήνωνα καὶ Ἐμπεδοκλέα ἀκοῦσαι Παρμενίδου, εἶθ’ ὕστερον ἀποχωρῆσαι, καὶ τὸν μὲν Ζήνωνα κατ’ ἰδίαν φιλοσοφῆσαι, τὸν — 16 — z dirkalnim (konjem), je bil njegov ded, soimenjak, tako da Apolodor obenem (s tem) nakaže tudi ‹njegov› čas. (53) Satir v Življenjepisih [fr. 11 F. H. G. iii 162] pravi, da je bil Empedokles Eksaj-netov sin in da je tudi sam (za sabo) zapustil sina po imenu Eksajnet. Z dirkalnim konjem je zmagal na istih olimpijskih igrah, na katerih je tudi njegov sin (slavil) v rokoborbi ali – kakor pravi Heraklid v Povzetku [fr. 6 fhg iii 169] – v teku. V Favorinovih Spominih [fr. 3 fhg iii 578] pa sem odkril, da je Empedokles za gledalce žrtvoval vola, (narejenega) iz meda in ječmenove moke, ter da je imel brata Kalikratida. Pitagorov sin Telavg v pismu Filolaju [prim. spodaj] pravi, da je bil Empedokles Arhinomov sin. (54) Sam pa na začetku (pesnitve) Očiščenja pravi, da je (po rodu) iz Akraganta na Siciliji: »Prijatelji … polisa.« [B 112] Toliko torej o njegovem rodu. Timaj v deveti (knjigi) [fr. 81 fhg i 211] poroča, da je bil (Empedokles) Pitagorov učenec, 4 ter pravi, da so mu prepovedali udeležbo na (Pitagorovih) predavanjih, 5 saj so ga nekoč – tako kot Platona – spoznali za krivega kraje (njegovih) naukov. Tudi sam omenja Pitagora, ko pravi: »Med tistimi … bogastvo misli. « [B 129] Drugi pa (menijo), da se to nanaša na Parmenida. (55) Neant [FGrHist. 81 F 26 ii 197] pravi, da so pitagorejci vse do Filolaja in Empedokla svoje nauke delili med seboj, ko pa jih je slednji s svojo pesnitvijo razkril ljudstvu, so s predpisom določili, da jih ne bodo več predali nobenemu pesniku (pravi, da je isto doletelo tudi Platona, saj so to prepovedali tudi njemu). Ne pove pa, koga izmed njih je Empedokles poslušal. 6 Za pismo, ki kroži pod Te-lavgovim (imenom) in (skladno s katerim) naj bi bil učenec Hipaza in Brotina, namreč (pravi), da ni verodostojno. Teofrast [Phys. Opin. fr. 3; D. 477, 18 op.] o njem pravi, da je občudoval Parmenida in ga posnemal v (svojih) pesnitvah, saj je tudi on [tj. Empedokles] svoj nauk o naravi objavil v verzih. (56) Hermip [fr. 27 fhg iii 42] pa trdi, da ni občudoval Parmenida, ampak Ksenofana, s katerim se je družil in ga posnemal v svojem pesnjenju, pozneje pa se je srečeval s pitagorejci. Alkidamant v Fiziki [O. A. ii 156 b 6 Sauppe] pravi, da sta bila Zenon in Empedokles v istem času Parmenidova učenca, 7 pozneje pa sta se razšla, (pri čemer) je — 17 — δὲ Ἀναξαγόρου διακοῦσαι καὶ Πυθαγόρου˙ καὶ τοῦ μὲν τὴν σεμνότητα ζηλῶσαι τοῦ τε βίου καὶ τοῦ σχήματος, τοῦ δὲ τὴν φυσιολογίαν. (57) Ἀριστοτέλης δὲ ἐν τῶι Σοφιστῆι [fr. 65; vgl. A 19] φησι πρῶτον Ἐμπεδοκλέα ῥητορικὴν εὑρεῖν, Ζήνωνα δὲ διαλεκτικήν. ἐν δὲ τῶι Περὶ ποιητῶν [fr. 70] φησιν ὅτι καὶ Ὁμηρικὸς ὁ Ἐμπεδοκλῆς καὶ δεινὸς περὶ τὴν φράσιν γέγονεν, μεταφορητικός τε ὢν καὶ τοῖς ἄλλοις τοῖς περὶ ποιητικὴν ἐπιτεύγμασι χρώμενος˙ καὶ διότι γράψαντος αὐτοῦ καὶ ἄλλα ποιήματα τήν τε Ξέρξου διάβασιν καὶ προοίμιον εἰς Ἀπόλλωνα, ταῦθ’ ὕστερον κατέκαυσεν ἀδελφή τις αὐτοῦ (ἢ θυγάτηρ, ὥς φησιν Ἱερώνυμος [fr. 24 Hiller]), τὸ μὲν προοίμιον ἄκουσα, τὰ δὲ Περσικὰ βουληθεῖσα διὰ τὸ ἀτελείωτα εἶναι. (58) καθόλου δέ φησι καὶ τραγωιδίας αὐτὸνγράψαι καὶ πολιτικούς˙ Ἡρακλείδης δὲ ὁ τοῦ Σαραπίωνος ἑτέρου φησὶν εἶναι τὰς τραγωιδίας. Ἱερώνυμος δὲ τρισὶ καὶ τετταράκοντά φησιν ἐντετυχηκέναι, Νεάνθης [FGrHist. 84 F 27 11 197] δὲ νέον ὄντα γεγραφέναι τὰς τραγωιδίας καὶ αὐτῶν ἑπτὰ ἐντετυχηκέναι. φησὶ δὲ Σάτυρος ἐν τοῖς Βίοις [fr. 12 fhg iii 162], ὅτι καὶ ἰατρὸς ἦν καὶ ῥήτωρ ἄριστος. Γοργίαν γοῦν τὸν Λεοντῖνον [82 A 3] αὐτοῦ γενέσθαι μαθητήν, ἄνδρα ὑπερέχοντα ἐν ῥητορικῆι καὶ τέχνην ἀπολελοιπότα˙ ὅν φησιν Ἀπολλόδωρος ἐν Χρονικοῖς [FGrHist. 244 F 33 ii 1029] ἐννέα πρὸς τοῖς ἑκατὸν ἔτη βιῶναι. (59) τοῦτόν φησιν ὁ Σάτυρος λέγειν, ὡς αὐτὸς παρείη τῶι Ἐμπεδοκλεῖ γοητεύοντι. ἀλλὰ καὶ αὐτὸν διὰ τῶν ποιημάτων ἐπαγγέλλεσθαι τοῦτό τε καὶ ἄλλα πλείω, δι’ ὧν φησι˙ ‘φάρμακα . . . ἀνδρός’ [B 111]. (60) φησὶ δὲ καὶ Τίμαιος ἐν τῆι ὀκτωκαιδεκάτηι [fr. 94 fhg i 215] κατὰ πολλοὺς τρόπους τεθαυμάσθαι τὸν ἄνδρα. καὶ γὰρ ἐτησίων ποτὲ σφοδρῶς πνευσάντων ὡς τοὺς καρποὺς λυμῆναι, κελεύσας ὄνους ἐκδαρῆναι καὶ ἀσκοὺς ποιῆσαι περὶ τοὺς λόφους καὶ τὰς ἀκρωρείας διέτεινε πρὸς τὸ συλλαβεῖν τὸ πνεῦμα˙ λήξαντος δὲ κωλυσανέμαν κληθῆναι. Ἡρακλείδης τε ἐν τῶι περὶ νόσων [fr. 75 Voss] φησὶ καὶ Παυσανίαι ὑφηγήσασθαι αὐτὸν τὰ περὶ τὴν ἄπνουν. ἦν δ’ ὁ Παυσανίας, ὥς φησιν Ἀρίστιππος καὶ Σάτυρος, ἐρώμενος αὐτοῦ, ὧι δὴ καὶ τὰ Περὶ φύσεως προσπεφώνηκεν οὕτως˙ ‘Παυσανίη . . . υἱέ” [B 1]. ἀλλὰ καὶ ἐπίγραμμα εἰς αὐτὸν ἐποίησεν˙ (61) “Παυσανίην . . . ἀδύτων’ [fr. 72 Voss] τὴν γοῦν ἄπνουν ὁ Ἡρακλείδης φησὶ τοιοῦτόν τι εἶναι, ὡς — 18 — prvi (izoblikoval) svojo lastno filozofijo, 8 drugi pa je poslušal Anaksagora in Pitagora; pri enem je občudoval dostojanstvo (njegovega) življenja in vedenja, pri drugem (njegovo) naravoslovje. (57) Aristotel v Sofistu [fr. 65; prim. A 19] pravi, da je Empedokles prvi iznašel retoriko, Zenon pa dialektiko. V (spisu) O pesnikih [fr. 70] pravi, da je Empedokles (pisal) v homerskem (verzu)9 in da je bil močan v iz-razu, ker je govoril metaforično in uporabljal druge pesniške iznajdbe in ker je napisal tudi druge pesnitve, Kserksov pohod ter Proemij Apolonu, ki ga je sežgala ena izmed njegovih sestra (ali hčerka, kakor pravi Hieronim [fr. 24 Hiller]) – proemij nenamerno, tisto (pesnitev) o perzijski vojni pa namerno, ker je bila nedokončana. (58) Na splošno pravi, da je napisal tudi tragedije in politične (spise). Heraklid, Sarapionov (sin), sicer trdi, da je te tragedije napisal (nekdo) drug. Hieronim pravi, da je naletel na triinštirideset (Empedoklovih tragedij), Neant [FGrHist. 84 F 27 ii 197] pa (zanje trdi), da jih je (Empedokles) napisal v mladosti in da je sam naletel na sedem od njih. Satir v Življenjepisih [fr. 12 fhg iii 162] pravi, da je bil (Empedokles) tudi zdravilec in odličen govornik. Njegov učenec je bil Gorgias iz Leontinov [82 A 3], mož, ki je bil izjemen v govorništvu in ki je (o tej) veščini zapustil tudi (spis); zanj Apolodor v Kronikah [FGrHist. 244 F 33 ii 1029] pravi, da je živel sto devet let. (59) O njem Satir pravi, da naj bi menda tudi sam prisostvoval Empedoklovemu izvajanju čarodejstev. Vendar (Empedokles) to in še mnogo drugega oznanja tudi sam v svojih pesnitvah, ko pravi: »Za zdravila … iz Hada.« [B 111] (60) Tudi Timaj v osemnajsti (knjigi) [fr. 94 fhg i 215] pravi, da so tega moža občudovali zaradi mnogih reči. 10 Ko so namreč etezijski vetrovi nekoč pihali tako močno, da bi lahko uničili pridelek, 11 je ukazal oslom odreti (kožo) in napraviti mehove, ki jih je nato razpel po vzpetinah in vrhovih, da bi se (vanje) ujel veter. Ker je ta (dejansko) prenehal, so ga poimenovali »ustavljalec vetrov«. Heraklid pa v (spisu) O boleznih [fr. 75 Voss] pravi, da je tudi Pavzania poučil glede (ženske), ki je prenehala dihati. Ta Pavzanias pa je bil, kakor pravita Aristip in Satir, njegov ljubimec, kateremu je takole posvetil (pesnitev) O naravi: »Ti pa … Anhita. « [B 1] O njem pa je napisal tudi epigram: (61) »Zdravnika — 19 — τριάκοντα ἡμέρας συντηρεῖν ἄπνουν καὶ ἄσφυκτον τὸ σῶμα˙ ὅθεν εἶπεν αὐτὸν καὶ ἰητρὸν καὶ μάντιν, λαμβάνων ἅμα καὶ ἀπὸ τούτων τῶν στίχων˙ (62) ‘ὦ φίλοι . . . βάξιν’ [B 112]. (63) μέγαν δὲ τὸν Ἀκράγαντα εἰπεῖν φησι [ποταμὸν ἄλλα], ἐπεὶ μυριάδες αὐτὸν κατώικουν ὀγδοήκοντα˙ ὅθεν τὸν Ἐμπεδοκλέα εἰπεῖν τρυφώντων αὐτῶν˙ “Ἀκραγαντῖνοι τρυφῶσι μὲν ὡς αὔριον ἀποθανούμενοι, οἰκίας δὲ κατασκευάζονται ὡς πάντα τὸν χρόνον βιωσόμενοι”. αὐτοὺς δὲ τούτους τοὺς Καθαρμοὺς [ἐν] Ὀλυμπίασι ῥαψωιδῆσαι λέγεται Κλεομένη τὸν ῥαψωιδόν, ὡς καὶ Φαβωρῖνος ἐν Ἀπομνημονεύμασι. φησὶ δ’ αὐτὸν καὶ Ἀριστοτέλης [fr. 66] ἐλεύθερον γεγονέναι καὶ πάσης ἀρχῆς ἀλλότριον, εἴ γε τὴν βασιλείαν αὐτῶι διδομένην παρηιτήσατο, καθάπερ Ξάνθος ἐν τοῖς περὶ αὐτοῦ λέγει, τὴν λιτότητα δηλονότι πλέον ἀγαπήσας. (64) τὰ δ’ αὐτὰ καὶ Τίμαιος [fr. 88 a fhg i 214] εἴρηκε, τὴν αἰτίαν ἅμα παρατιθέμενος τοῦ δημοτικὸν εἶναι τὸν ἄνδρα. φησὶ γὰρ ὅτι κληθεὶς ὑπό τινος τῶν ἀρχόντων, ὡς προβαίνοντος τοῦ δείπνου τὸ ποτὸν οὐκ εἰσεφέρετο, τῶν [δ’] ἄλλων ἡσυχαζόντων, μισοπονήρως διατεθεὶς ἐκέλευσεν εἰσφέρειν˙ ὁ δὲ κεκληκὼς ἀναμένειν ἔφη τὸν τῆς βουλῆς ὑπηρέτην. ὡς δὲ παρεγένετο, ἐγενήθη συμποσίαρχος, τοῦ κεκληκότος δηλονότι καταστήσαντος, ὃς ὑπεγράφετο τυραννίδος ἀρχήν˙ ἐκέλευσε γὰρ ἢ πίνειν ἢ καταχεῖσθαι τῆς κεφαλῆς. τότε μὲν οὖν ὁ Ἐμπεδοκλῆς ἡσύχασε˙ τῆι δ’ ὑστεραίαι εἰσαγαγὼν εἰς δικαστήριον ἀπέκτεινε καταδικάσας ἀμφοτέρους, τόν τε κλήτορα καὶ τὸν συμποσίαρχον. ἀρχὴ μὲν οὖν αὐτῶι τῆς πολιτείας ἥδε. (65) πάλιν δὲ Ἄκρωνος τοῦ ἰατροῦ τόπον αἰτοῦντος παρὰ τῆς βουλῆς εἰς κατασκευὴν πατρώιου μνήματος διὰ τὴν ἐν τοῖς ἰατροῖς ἀκρότητα παρελθὼν ὁ Ἐμπεδοκλῆς ἐκώλυσε, τά τε ἄλλα περὶ ἰσότητος διαλεχθεὶς καί τι καὶ τοιοῦτον ἐρωτήσας˙ τί δὲ ἐπιγράψομεν ἐλεγεῖον; ἢ τοῦτο˙ ‘ἄκρον . . . ἀκροτάτης’ [B 157]; τινὲς δὲ τὸν δεύτερον στίχον οὕτω προφέρονται˙ ‘ἀκροτάτης κορυφῆς τύμβος ἄκρος κατέχει. ’ τοῦτό τινες Σιμωνίδου φασὶν εἶναι. (66) ὕστερον δ’ ὁ Ἐμπεδοκλῆς καὶ τὸ τῶν χιλίων ἄθροισμα κατέλυσε συνεστὼς ἐπὶ ἔτη τρία, ὥστε οὐ μόνον — 20 — Pavzania … nepristopne (domove). « [B 156] O tisti (ženski), ki je prenehala dihati, Heraklid [fr. 72 Voss] pravi nekaj takšnega: (njeno) telo je zdržalo trideset dni brez zraka in (srčnega) utripa. Zaradi tega mu [tj. Empedoklu] pravi tudi zdravilec in vedeževalec, kar je hkrati razbral tudi iz teh verzov: »Prijatelji … izreke. « [B 112] (63) Pravi, da Akragant imenuje »mogočno (mesto)« [druge pa reka], ker ga poseljuje osemsto tisoč (prebivalcev). O tistih izmed njih, ki živijo razkošno, Empedokles pravi: »Akragantinci živijo razkošno, kakor da bodo jutri umrli, (svoje) hiše pa opremljajo, kakor da bodo živeli večno.«12 Pravijo, da je rapsod Kleomen [v] Olimpiji recitiral njegovo (pesnitev) Očiščenja, kakor (trdi) tudi Favorin v (svojih) Spominih. Tudi Aristotel [fr. 66] zanj pravi, da je živel svobodno in da mu je bila tuja vsaka (oblika) vladavine, saj je, kakor pravi Ksant v (razpravah) o njem, zavrnil kraljevsko (oblast), ko so mu jo ponudili, ker je očitno bolj ljubil preprostost. (64) Isto je rekel tudi Timaj [fr. 88 a fhg i 214], ki je hkrati kot vzrok za to dodal, da je bil mož privrženec demokracije. Pravi namreč, da ga je eden izmed arhon-tov povabil (k sebi) in ko je bila pojedina že v teku, (dolgo) niso prinesli pijače. Drugi so molčali, on pa jo je, jezen, ker so z njim ravnali neprija-zno, ukazal prinesti. Gostitelj je rekel, da pričakuje uradnika skupščine. Ko se je ta (končno) pojavil, je postal simpoziarh, 13 očitno na predlog gostitelja, in začel (goste) tiranizirati: ukazal je namreč, naj pijejo ali pa jim bo (pijačo) zlil na glavo. Empedokles je takrat ostal miren, naslednji dan pa ju je – tako simpoziarha kot gostitelja – privedel na sodišče in oba obsodil na smrt. Takšen je bil torej začetek njegovega političnega (delo-vanja). (65) Spet drugič pa, ko je zdravnik Akron od skupščine zahteval prostor, kjer bi lahko postavil spomenik (svojemu) očetu za vrhunskost v zdravniških (veščinah), je Empedokles, ki je medtem prišel, to prepre- čil. Po obširnem govoru14 o enakopravnosti je vprašal še nekaj takšnega: »Kaj bomo dopisali v elegijskem metrumu? Morda tole: »Vrhunski … vrhunske domovine?« [B 157] Nekateri pa drugi verz navajajo takole: »Grob na vrhu vsebuje najvišji vrh.« Nekateri trdijo, da je ta (verz) Simonidov. (66) Pozneje je Empedokles razpustil zbor tisočih in ga po treh letih sestavil tako, da ga niso (sestav- — 21 — ἦν τῶν πλουσίων, ἀλλὰ καὶ τῶν τὰ δημοτικὰ φρονούντων. ὅ γέ τοι Τίμαιος ἐν τῆι ιʹαʹ καὶ ιʹβʹ [fehlt fhg] (πολλάκις γὰρ αὐτοῦ μνημονεύει) φησὶν ἐναντίαν ἐσχηκέναι γνώμην αὐτὸν ‹ἔν› τε τῆι πολιτείαι ‹καὶ ἐν τῆι ποιήσει˙ ὅπου μὲν γὰρ μέτριον καὶ ἐπιεικῆ› φαίνεσθαι, ὅπου δὲ ἀλαζόνα καὶ φίλαυτον [ἐν τῆι ποιήσει]˙ φησὶ γοῦν˙ ‘χαίρετ’ … πωλεῦμαι’ καὶ τὰ ἑξῆς [B 112, 4–5]. καθ’ ὃν δὲ χρόνον ἐπεδήμει Ὀλυμπίασιν, ἐπιστροφῆς ἠξιοῦτο πλείονος, ὥστε μηδενὸς ἑτέρου μνείαν γίγνεσθαι ἐν ταῖς ὁμιλίαις τοσαύτην ὅσην Ἐμπεδοκλέους. (67) ὕστερον μέντοι τοῦ Ἀκράγαντος οἰκιζομένου [?] ἀντέστησαν αὐτοῦ τῆι καθόδωι οἱ τῶν ἐχθρῶν ἀπόγονοι˙ διόπερ εἰς Πελοπόννησον ἀποχωρήσας ἐτελεύτησεν. οὐ παρῆκε δ’ οὐδὲ τοῦτον ὁ Τίμων [fr. 42 Diels vgl. 31 A 43], ἀλλ’ ὧδ’ αὐτοῦ καθάπτεται λέγων˙ ‘καὶ Ἐμπεδοκλῆς ἀγοραίων ληκητὴς ἐπέων˙ ὅσα δ’ ἔσθενε, τοσσάδ’ ἔειλεν, ἀρχῶν ὃς διέθηκ’ ἀρχὰς ἐπιδευέας ἄλλων’. περὶ δὲ τοῦ θανάτου διάφορός ἐστιν αὐτοῦ λόγος˙ Ἡρακλείδης [fr. 76 Voss] μὲν γὰρ τὰ περὶ τῆς ἄπνου διηγησάμενος, ὡς ἐδοξάσθη Ἐμπεδοκλῆς ἀποστείλας τὴν νεκρὰν ἄνθρωπον ζῶσαν, φησὶν ὅτι θυσίαν συνετέλει πρὸς τῶι Πεισιάνακτος ἀγρῶι. συνεκέκληντο δὲ τῶν φίλων τινές, ἐν οἷς καὶ Παυσανίας. (68) εἶτα μετὰ τὴν εὐωχίαν οἱ μὲν ἄλλοι χωρισθέντες ἀνεπαύοντο, οἱ μὲν ὑπὸ τοῖς δένδροις ὡς ἀγροῦ παρακειμένου, οἱ δ’ ὅπηι βούλοιντο, αὐτὸς δὲ ἔμεινεν ἐπὶ τοῦ τόπου ἐφ’ οὗπερ κατεκέκλιτο. ὡς δὲ ἡμέρας γενηθείσης ἐξανέστησαν, οὐχ ηὑρέθη μόνος. ζητουμένου δὲ καὶ τῶν οἰκετῶν ἀνακρινομένων καὶ φασκόντων μὴ εἰδέναι, εἷς τις ἔφη μέσων νυκτῶν φωνῆς ὑπερμεγέθους ἀκοῦσαι προσκαλουμένης Ἐμπεδοκλέα, εἶτα ἐξαναστὰς ἑωρακέναι φῶς οὐράνιον καὶ λαμπάδων φέγγος, ἄλλο δὲ μηδέν˙ τῶν δὲ ἐπὶ τῶι γενομένωι ἐκπλαγέντων καταβὰς ὁ Παυσανίας ἔπεμψέ τινας ζητήσοντας. ὕστερον δὲ ἐκώλυεν πολυπραγμονεῖν, φάσκων εὐχῆς ἄξια συμβεβηκέναι καὶ θύειν αὐτῶι δεῖν καθαπερεὶ γεγονότι θεῶι. (69) Ἕρμιππος [fr. 27 fhg iii 42] δέ φησι Πάνθειάν τινα Ἀκραγαντίνην ἀπηλπισμένην ὑπὸ τῶν ἰατρῶν θεραπεῦσαι αὐτὸν καὶ διὰ τοῦτο τὴν θυσίαν ἐπιτελεῖν˙ τοὺς δὲ κληθέντας εἶναι πρὸς τοὺς ὀγδοήκοντα. Ἱππόβοτος [Heraclides fr. 77 Voss] δέ φησιν ἐξαναστάντα αὐτὸν — 22 — ljali) samo bogati, ampak tudi tisti, ki so razmišljali (v korist) ljudstva. Pa vendar Timaj v enajsti in dvanajsti knjigi [manjka v fhg] – omenja ga res pogosto – pravi, da je imel ‹glede› ureditve polisa in ‹v pesništvu› nasprotno mišljenje; tam namreč zmeren in pravičen›, [v pesništvu] ba-hav in samoljuben. Pravi namreč (takole): »pozdravljeni … zahajam. « [B 112, 4–5] V času, ko je živel v Olimpiji, so mu posvečali večjo pozornost in ob druženjih niso nikogar drugega toliko omenjali kakor Empedokla. (67) Pozneje, ko je (spet) prebival v Akragantu [?], so se potomci (njegovih) nasprotnikov uprli njegovi vrnitvi, zaradi česar se je umaknil na Peloponez in (tam) umrl. Tudi njega ni zaobšel Timon [fr. 42 Diels prim. 31 A 43], ampak ga obrekuje takole: »Tudi Empedokles, ki (svoje) je verze javno na trgu (razglašal); kolikor je mogel, toliko je vzel, on, ki je razložil počela, ki potrebujejo druga počela.« O njegovi smrti krožijo različne zgodbe. Heraklid [fr. 76 Voss] namreč po opisu (zgodbe) o ženski, ki je prenehala dihati, zaradi česar je Empedokles zaslovel, saj naj bi oživil mrtvega človeka, 15 pravi, da je (Empedokles) v bližini Pejzianaksovega posestva opravil žrtvovanje. Povabljeni so bili nekateri njegovi prijatelji, med njimi Pavzanias. (68) Po gostiji so se drugi razdelili in počivali, nekateri pod drevesi bližnjega posestva, nekateri pa tam, kjer so pač želeli, on sam pa je ostal na mestu, kjer je ležal (med gostijo). Ob svitu dneva, ko so (gostje) vstali, samo njega niso našli. Ko so ga iskali in spraševali domačine, ki so rekli, da ne vedo ničesar, je nekdo dejal, da je sredi noči slišal zelo močan glas, ki je poklical Empedokla, in da je nato vstal ter na nebu opazil svetlobo in sij bakel ter ničesar drugega. Ker so bili zaradi tega, kar se je zgodilo, prestrašeni, je Pavzanias sestopil in poslal nekatere (izmed njih), da bi ga poiskali, pozneje pa je ustavil iskanje, rekoč, da se je zgodilo nekaj, kar je vredno molitve, in da je treba (Empedoklu) žrtvovati, kakor da je postal bog. (69) Hermip [fr. 27 fhg iii 42] pravi, da je ozdravil neko Pantejo iz Akraganta, nad katero so zdravniki že obupali, ter da je zaradi tega opravil žrtvovanje, na katerega je bilo povabljenih okrog osemdeset (ljudi). Hipobot [Heraklid fr. 77 Voss] pravi, da je (nekega dne) vstal in — 23 — ὡδευκέναι ὡς ἐπὶ τὴν Αἴτνην, εἶτα παραγενόμενον ἐπὶ τοὺς κρατῆρας τοῦ πυρὸς ἐναλέσθαι καὶ ἀφανισθῆναι, βουλόμενον τὴν περὶ αὑτοῦ φήμην βεβαιῶσαι ὅτι γεγόνοι θεός, ὕστερον δὲ γνωσθῆναι, ἀναρριπισθείσης αὐτοῦ μιᾶς τῶν κρηπίδων˙ χαλκᾶς γὰρ εἴθιστο ὑποδεῖσθαι. πρὸς τοῦθ’ ὁ Παυσανίας ἀντέλεγε. (70) (Διόδωρος δ’ ὁ Ἐφέσιος περὶ Ἀναξιμάνδρου γράφων φησὶν ὅτι τοῦτον ἐζηλώκει, τραγικὸν ἀσκῶν τῦφον καὶ σεμνὴν ἀναλαβὼν ἐσθῆτα). τοῖς Σελινουντίοις ἐμπεσόντος λοιμοῦ διὰ τὰς ἀπὸ τοῦ παρακειμένου ποταμοῦ δυσωδίας, ὥστε καὶ αὐτοὺς φθείρεσθαι καὶ τὰς γυναῖκας δυστοκεῖν, ἐπινοῆσαι τὸν Ἐμπεδοκλέα καὶ δύο τινὰς ποταμοὺς τῶν σύνεγγυς ἐπαγαγεῖν ἰδίαις δαπάναις˙ καὶ καταμίξαντα γλυκῆναι τὰ ῥεύματα. οὕτω δὴ λήξαντος τοῦ λοιμοῦ καὶ τῶν Σελινουντίων εὐωχουμένων ποτὲ παρὰ τῶι ποταμῶι, ἐπιφανῆναι τὸν Ἐμπεδοκλέα˙ τοὺς δ’ ἐξαναστάντας προσκυνεῖν καὶ προσεύχεσθαι καθαπερεὶ θεῶι. ταύτην οὖν θέλοντα βεβαιῶσαι τὴν διάληψιν εἰς τὸ πῦρ ἐναλέσθαι. (71) τούτοις δ’ ἐναντιοῦται Τίμαιος [fr. 98 fhg i 218] ῥητῶς λέγων ὡς ἐξεχώρησεν εἰς Πελοπόννησον καὶ τὸ σύνολον οὐκ ἐπανῆλθεν˙ ὅθεν αὐτοῦ καὶ τὴν τελευτὴν ἄδηλον εἶναι. πρὸς δὲ τὸν Ἡρακλείδην καὶ ἐξ ὀνόματος ποιεῖται τὴν ἀντίρρησιν ἐν τῆι ιʹδʹ˙ Συρακόσιόν τε γὰρ εἶναι τὸν Πεισιάνακτα καὶ ἀγρὸν οὐκ ἔχειν ἐν Ἀκράγαντι˙ Παυσανίαν τε μνημεῖον ‹ἂν› πεποιηκέναι τοῦ φίλου, τοιούτου διαδοθέντος λόγου, ἢ ἀγαλμάτιόν τι ἢ σηκὸν οἷα θεοῦ˙ καὶ γὰρ πλούσιον εἶναι. ‘πῶς οὖν, φησίν, εἰς τοὺς κρατῆρας ἥλατο ὧν σύνεγγυς ὄντων οὐδὲ μνείαν ποτὲ ἐπεποίητο; τετελεύτηκεν οὖν ἐν Πελοποννήσωι. (72) οὐδὲν δὲ παράδοξον τάφον αὐτοῦ μὴ φαίνεσθαι˙ μηδὲ γὰρ ἄλλων πολλῶν.’ τοιαῦτά τινα εἰπὼν ὁ Τίμαιος ἐπιφέρει˙ ‘ἀλλὰ διὰ παντός ἐστιν Ἡρακλείδης τοιοῦτος παραδοξολόγος, καὶ ἐκ τῆς σελήνης πεπτωκέναι ἄνθρωπον λέγων’. Ἱππόβοτος δέ φησιν ὅτι ἀνδριὰς ἐγκεκαλυμμένος Ἐμπεδοκλέους ἔκειτο πρότερον μὲν ἐν Ἀκράγαντι, ὕστερον δὲ πρὸ τοῦ Ῥωμαίων βουλευτηρίου ἀκάλυφος, δηλονότι μεταθέντων αὐτὸν ἐκεῖ Ῥωμαίων. γραπταὶ μὲν γὰρ εἰκόνες καὶ νῦν περιφέρονται. Νεάνθης δ’ ὁ Κυζικηνὸς ὁ καὶ περὶ τῶν Πυθαγορικῶν εἰπών φησι [FGrHist. 84 F 28 ii 197] Μέτωνος τελευτήσαντος τυραννίδος ἀρχὴν ὑποφύεσθαι˙ εἶτα τὸν Ἐμπεδοκλέα πεῖσαι τοὺς — 24 — se napotil proti Etni, nato pa, ko je prišel do ognjeniških kraterjev, 16 je (vanje) skočil in izginil, saj naj bi želel na ta način utrditi svoj sloves, da je postal bog. Pozneje so ga razkrinkali, saj je (ognjenik) izvrgel eno od njegovih sandal; imel je namreč navado, da je nosil bronaste. Pavzanias pa temu ugovarja. (70) (Diodor iz Efeza, ki piše o Anaksimandru, pravi, da ga je (Empedokles) posnemal tako, da se je vedel tragiško naduto in nosil svečana oblačila). Ko je prebivalce Selinunta zaradi smradu iz bližnje reke prizadela kuga in so zaradi tega umirali, njihove žene pa so s težavo rojevale, je Empedokles to opazil in na lastne stroške (ukazal) združiti dve bližnji reki. Ko sta se pomešali, sta njuna tokova prenehala smrdeti. 17 Tako se je kuga končala. Ko se je nekoč prebivalcem Selinutna, ki so se gostili ob reki, (nenadoma) prikazal Empedokles, so vstali in padli na kolena ter molili, kakor da je bog. Ker je torej želel utrditi to prepričanje, je skočil v ogenj. (71) Tem (piscem) nasprotuje Timaj [fr. 98 fhg i 218], ki izrecno pravi, da je (Empedokles) odšel na Peloponez in da se sploh ni več vrnil; tudi njegov konec je zaradi tega nejasen. Heraklidu v štirinajsti (knjigi) ugovarja tudi glede imen, češ da je bil Pejzianaks (v resnici) iz Sirakuz in da ni imel posestva v Akragantu, ter da ‹bi› Pavzanias svojemu prijatelju, če bi se razširila takšna zgodba, kakor bogu postavil spomenik, kip ali svetišče, saj je bil premožen. »Kako je torej mogoče«, pravi, »da je skočil v kraterje, ko pa mu on [tj. Pavzanias], ki je bil eden njegovih bližnjih (prijateljev), ni nikoli postavil spomenika? Potemtakem je umrl na Peloponezu. (72) Nič nenavadnega pa ni, da ni jasno, kje se nahaja njegov grob, saj je tako tudi z (grobovi) mnogih drugih.« Nekaj takega pravi Timaj in dodaja: »Toda Heraklid ima na splošno rad nenavadne (zgodbe), saj trdi tudi, da je človek padel z Meseca.« Hipobot pravi, da je stal Empedoklov kip najprej zakrit v Akragantu, pozneje pa odkrit pred rimskim senatom, kamor so ga očitno prenesli Rimljani. Še zdaj namreč krožijo njegovi popisani18 kipi. 19 Neant iz Kizika, ki govori tudi o pitagorejcih, pravi [FGrHist. 84 F 28 ii 197], da se je po Metonovi smrti začela razraščati tiranija in da je Empedokles zatem pregovoril Akragantince, naj prenehajo z razprtijami ter si prizadevajo20 za politično enakopravnost. 21 (73) Nadalje (pravi), da je — 25 — Ἀκραγαντίνους παύσασθαι μὲν τῶν στάσεων, ἰσότητα δὲ πολιτικὴν ἀσκεῖν. (73) ἔτι τε πολλὰς τῶν πολιτίδων ἀπροίκους ὑπαρχούσας αὐτὸν προικίσαι διὰ τὸν παρόντα πλοῦτον˙ διὸ δὴ πορφύραν τε ἀναλαβεῖν αὐτὸν καὶ στρόφιον ἐπιθέσθαι χρυσοῦν, ὡς Φαβωρῖνος ἐν Ἀπομνημονεύμασιν, ἔτι τ’ ἐμβάδας χαλκᾶς καὶ στέμμα Δελφικόν. κόμη τε ἦν αὐτῶι βαθεῖα καὶ παῖδες ἀκόλουθοι˙ καὶ αὐτὸς ἀεὶ σκυθρωπὸς ἐφ’ ἑνὸς σχήματος ἦν. τοιοῦτος δὴ προήιει, τῶν πολιτῶν ἐντυχόντων καὶ τοῦτο ἀξιωσάντων οἱονεὶ βασιλείας τινὸς παράσημον. ὕστερον δὲ διά τινα πανήγυριν πορευόμενον ἐπ’ ἀμάξης ὡς εἰς Μεσσήνην πεσεῖν καὶ τὸν μηρὸν κλάσαι˙ νοσήσαντα δ’ ἐκ τούτου τελευτῆσαι ἐτῶν ἑπτὰ καὶ ἑβδομήκοντα. εἶναι δ’ αὐτοῦ καὶ τάφον ἐν Μεγάροις. (74) περὶ δὲ τῶν ἐτῶν Ἀριστοτέλης διαφέρεται˙ φησὶ γὰρ ἐκεῖνος ἑξήκοντα ἐτῶν αὐτὸν τελευτῆσαι. οἱ δὲ ἐννέα καὶ ἑκατόν [vgl. § 58]. ἤκμαζε δὲ κατὰ τὴν τετάρτην καὶ ὀγδοηκοστὴν ὀλυμπιάδα [444–441]. Δημήτριος δ’ ὁ Τροιζήνιος ἐν τῶι Κατὰ σοφιστῶν βιβλίωι [fhg iv 383] φησὶν αὐτὸν καθ’ Ὅμηρον [λ 278] ἁψάμενον βρόχον αἰπὺν ἀφ’ ὑψηλοῖο κρανείης αὐχέν’ ἀποκρεμάσαι, ψυχὴν ‹δ’› Ἀϊδόσδε κατελθεῖν. ἐν τῶι προειρημένωι [§ 53. 55] Τηλαύγους ἐπιστολίωι λέγεται αὐτὸν εἰς θάλατταν ὑπὸ γήρως ὀλισθόντα τελευτῆσαι. καὶ ταῦτα μὲν περὶ τοῦ θανάτου καὶ τοσαῦτα. [Folgen zwei Epigramme des Diogenes.] (76) ἐδόκει δ’ αὐτῶι τάδε˙ στοιχεῖα μὲν εἶναι τέτταρα, πῦρ, ὕδωρ, γῆν, ἀέρα˙ Φιλίαν τε ἧι συγκρίνεται καὶ Νεῖκος ὧι διακρίνεται. φησὶ δ’ οὕτω˙ ‘Ζεὺς … βρότειον’ [B 6, 2–3], Δία μὲν τὸ πῦρ λέγων, Ἥρην δὲ τὴν γῆν, Ἀϊδωνέα δὲ τὸν ἀέρα, Νῆστιν δὲ τὸ ὕδωρ. ‘καὶ ταῦτα, φησίν, ἀλλάττοντα . . . λήγει’ [B 17, 6], ὡς ἂν ἀιδίου τῆς τοιαύτης διακοσμήσεως οὔσης˙ ἐπιφέρει γοῦν˙ ‘ἄλλοτε . . . ἔχθει’ [B 17, 7–8]. (77) καὶ τὸν μὲν ἥλιόν φησι πυρὸς ἄθροισμα μέγα καὶ τῆς σελήνης μείζω˙ τὴν δὲ σελήνην δισκοειδῆ, αὐτὸν δὲ τὸν οὐρανὸν κρυσταλλοειδῆ. καὶ τὴν ψυχὴν παντοῖα εἴδη ζώιων καὶ φυτῶν ἐνδύεσθαι˙ φησὶ γοῦν˙ ‘ἤδη . . . ἰχθύς’ [B 117]. τὰ μὲν οὖν Περὶ φύσεως αὐτῶι καὶ οἱ Καθαρμοὶ εἰς ἔπη τείνουσι πεντακισχίλια, ὁ δὲ Ἰατρικὸς λόγος εἰς ἔπη ἑξακόσια [Lobon fr. 19 Crön.]. περὶ δὲ τῶν τραγωιδιῶν προειρήκαμεν [§ 58]. — 26 — mnogim prebivalkam polisa, ki so bile brez dote, slednjo podaril, ker je bil sam premožen. Zato se je tudi oblačil v škrlat in se pokrival z zlatim pokrivalom, 22 kakor (pravi) Favorin v Spominih, poleg tega pa je nosil še bronaste sandale in delfski venec. Imel je bujne lase in (bil obdan) s suž- nji, ki so mu sledili, ter je bil vselej mrkega pogleda z istim izrazom (na obrazu). Takšen je stopal naprej in prebivalci polisa, ki so ga srečevali, so v tem videli nekakšno kraljevsko znamenje. Pozneje, ko je na vozu potoval na neko slovesnost v Mesano, je padel dol in si zlomil stegno, zaradi česar je zbolel in umrl v sedeminsedemdesetem letu (starosti). Njegov grob se nahaja v Megari. (74) Aristotel glede (njegovih) let navaja drugačne podatke, 23 saj pravi, da je umrl v šestdesetem letu (starosti). Drugi pa (trdijo), da (je umrl) v stodevetem (letu starosti) [prim. § 58]. Na vrhuncu je bil v času štiriinosemdesete olimpijade [444–441]. Demetrij iz Trojzena pa v knjigi Proti sofistom [fhg iv 383] o njem homersko24 [Od. xi, 278] pravi, da zanko pri vrhu si zvezal in z drna visokega za vrat jo obesil, duša pa odšla je dol v Had. V prej omenjenem [§ 53. 55] Telavgovem pismu je rečeno, da je (Empedokles) umrl zato, ker mu je spodrsnilo in je padel v morje, kar je bilo zaradi starosti zanj usodno. 25 Takšne torej (so zgodbe) in toliko (jih) je o njegovi smrti. [Sledita dva Diogenova epigrama.] (76) Njegov nauk pa je takšen:26 obstajajo štiri prvine – ogenj, voda, zemlja in zrak –, ki se zdru- žujejo v Ljubezni in ločujejo v Prepiru. Pravi takole: »Zevs … napaja, « [B 6, 2–3] pri čemer Zevsu pravi ogenj, Heri zemlja, Aidoneju zrak in Nestidi voda. »In ta menjava, « pravi, »se … ne neha povsem, « [B 17, 6] kakor da je takšna ureditev večna. Zatem pa dodaja: »enkrat … Prepira. « [B 17, 7–8] (77) Za Sonce pravi, da je velika nakopičena (gmota) ognja, ki je večja od Meseca. Za Mesec (pravi), da ima obliko diska, samo nebo pa obliko ledu. (Pravi) tudi, da duša vstopa v vsevrstne oblike živih (bitij) in rastlin; pravi namreč: »Kajti nekoč … iz morja. « [B 117] Njegovi (pesnitvi) O naravi in Očiščenja obsegata pet tisoč verzov, Nauk o zdravilstvu pa šeststo verzov [Lobon fr. 19 Crön.]. O tragedijah pa smo že govorili [§ 58]. — 27 — B. Fragmente ΕΜΠΕΔΟΚΛΕΟΥΣ ΠΕΡΙ ΦΥΣΕΩΣ Αʹ Βʹ Die Fragmente werden in der Reihenfolge gebracht, die ihnen Diels gab (nur daß 3 hinter 5 gestel t wurde), ohne Buchabteilung. Die antiken Zitate beweisen, daß Frag. 8. 17 und 96 (dann auch 97–102) dem ersten, Frag. 62 (dann auch seine Umgebung) dem zweiten Buche angehörten; Frag. 6 hat Tzetzes aus eigener (richtiger) Vermutung dem ersten Buche zugewiesen; vgl. Poet. Phil. Fr. z. St. Über das angebliche dritte Buch s. z. i 282, 33. Zur Bucheinteilung vgl. auch Wilamowitz, Berl. Sitz. Ber. 1929, 627; Herm. 66 (1930) 246. Bignone, Empedocle (Torino 1916) ordnet die Fragmente so; 1, 2, 4, 5–7, 18, 16, 19, 17, 20–22, 26, 8–12, 14, 15, 24, 25, 71, 72, 23, 34, 73, 75, 76, 26a (cfr. B 27), 35, 96, 98, 57–61 [86, 87, 95, 83 ?] 77, 78, 104 ?, 54 ?, 33 ?, 36, 27, 27a, 13, 28–31, 38, 53, 51, 52, 55, 56, 37–40, 39, 41, 44–47, 43, 42, 48–50, 61a, 82, 79–81, 62, 32, 74, 97, 64, 66, 63, 65, 67, 69, 70, 84–95, 99–103, 109, 107, 106,105, 108, 109a, 109b, 109c, 109d (= 131–134 Diels), 110, 111, 3. 31 B 1 [54 Karsten, 1 Stein]. Diog. viii 60 [A 1, 60] ἦν δ’ ὁ Παυσανίας, ὥς φησιν Ἀρίστιππος καὶ Σάτυρος, ἐρώμενος αὐτοῦ, ὧι δὴ καὶ τὰ Περὶ φύσεως προσπεφώνηκεν οὕτως˙ Παυσανίη, σὺ δὲ κλῦθι, δαΐφρονος Ἀγχίτεω υἱέ. 31 B 2 [32–40 K., 2–10 St.]. Sext. vii 122–4 ἄλλοι δὲ ἦσαν οἱ λέγοντες κατὰ τὸν Ἐμπεδοκλέα κριτήριον εἶναι τῆς ἀληθείας οὐ τὰς αἰσθήσεις, ἀλλὰ τὸν ὀρθὸν λόγον, τοῦ δὲ ὀρθοῦ λόγου τὸν μέν τινα θεῖον ὑπάρχειν τὸν δὲ ἀνθρώπινον. ὧν τὸν μὲν θεῖον ἀνέξοιστον εἶναι, τὸν δὲ ἀνθρώπινον ἐξοιστόν. λέγει δὲ περὶ μὲν τοῦ μὴ ἐν ταῖς αἰσθήσεσι τὴν κρίσιν τἀληθοῦς ὑπάρχειν οὕτως˙ ‘στεινωποὶ … περιληπτά’ [1–8], περὶ δὲ τοῦ μὴ εἰς τὸ παντελὲς ἄληπτον εἶναι τὴν ἀλήθειαν, ἀλλ’ ἐφ’ ὅσον ἱκνεῖται ὁ ἀνθρώπινος λόγος ληπτὴν ὑπάρχειν, διασαφεῖ τοῖς — 28 — B. Fragmenti Empedokles o naravi (knjigi 1–2) Fragmenti so razvrščeni tako, kot jih je razporedil Diels (le fragment 3 je bil prestavljen za fragment 5), brez delitve na knjige. Antični citati dokazujejo, da fragmenti 8. 17 in 96 (in potem tudi fragmenti 97–102) sodijo v prvo, frag ment 62 (in fragmenti okrog njega) pa v drugo knjigo. Fragment 6 je Tzetzes po lastni (pravilni) domnevi postavil v prvo knjigo. 27 Prim. Poet. Phil. Fr. k temu mestu. O domnevni tretji knjigi gl. 31 A 2. O razporeditvi knjig prim. tudi Wilamowitz, Berl. Sitz. Ber. 1929, 627; Herm. 66 (1930) 246. Bignone, Empedocle (Torino 1916) ureja fragmente takole: 1, 2, 4, 5–7, 18, 16, 19, 17, 20–22, 26, 8–12, 14, 15, 24, 25, 71, 72, 23, 34, 73, 75, 76, 26a (prim. B 27), 35, 96, 98, 57–61 [86, 87, 95, 83 ?], 77, 78, 104 ?, 54 ?, 33 ?, 36, 27, 27a, 13, 28–31, 38, 53, 51, 52, 55, 56, 37–40, 39, 41, 44–47, 43, 42, 48–50, 61a, 82, 79–81, 62, 32, 74, 97, 64, 66, 63, 65, 67, 69, 70, 84–95, 99–103, 109, 107, 106,105, 108, 109a, 109b, 109c, 109d (= 131–134 Diels), 110, 111, 3. 31 B 1 [54 Karsten, 1 Stein]. Diog. viii 60 [A 1, 60] Njegov ljubimec, kakor pravita Aristip in Satir, pa je bil Pavzanias, katerega je v (pesnitvi) O naravi nagovoril takole: Ti pa prisluhni, Pavzanias, sin preudarnega Anhita. 31 B 2 [32–40 K., 2–10 St.]. Sext. vii 122–4 Drugi so trdili, da po Empedoklu merilo (presojanja) resnice niso čutne zaznave, ampak pravilno mišljenje ter da je en del pravilnega mišljenja nekaj božanskega, drugi del pa (nekaj) človeškega. Od teh dveh je božanski (del) neizrekljiv, člo-veški pa izrekljiv. O tem, da sodba o resnici ne (temelji) na čutnih zazna-vah, pravi tole: »Ozke … zaobjeti,« [1–8] o tem, da resnica ni povsem nedoumljiva, ampak je doumljiva (do te mere), do koder seže človeško mišljenje, pa jasno govori (v odlomku, v katerem) k prejšnjemu dodaja: — 29 — προκειμένοις ἐπιφέρων ‘σὺ δ’ οὖν … ὄρωρεν’ [8–9]. στεινωποὶ μὲν γὰρ παλάμαι κατὰ γυῖα κέχυνται˙ πολλὰ δὲ δείλ’ ἔμπαια, τά τ’ ἀμβλύνουσι μέριμνας. παῦρον δ’ ἐν ζωῆισι βίου μέρος ἀθρήσαντες ὠκύμοροι καπνοῖο δίκην ἀρθέντες ἀπέπταν 5 αὐτὸ μόνον πεισθέντες, ὅτωι προσέκυρσεν ἕκαστος πάντοσ’ ἐλαυνόμενοι, τὸ δ’ ὅλον ‹πᾶς› εὔχεται εὑρεῖν˙ οὕτως οὔτ’ ἐπιδερκτὰ τάδ’ ἀνδράσιν οὔτ’ ἐπακουστά οὔτε νόωι περιληπτά. σὺ δ’ οὖν, ἐπεὶ ὧδ’ ἐλιάσθης, πεύσεαι οὐ πλέον ἠὲ βροτείη μῆτις ὄρωρεν. 31 B 3 (4) [41–53 K., 11–23 St.]. Sext. vii 124 [nach B 2, 9] καὶ διὰ τῶν ἑξῆς ἐπιπλήξας τοῖς πλέον ἐπαγγελλομένοις γιγνώσκειν παρίστησιν ὅτι τὸ δι’ ἑκάστης αἰσθήσεως λαμβανόμενον πιστόν ἐστι τοῦ λόγου τούτων ἐπιστατοῦντος, καίπερ πρότερον [B 2] καταδραμὼν τῆς ἀπ’ αὐτῶν πίστεως. φησὶ γὰρ ‘ἀλλὰ … ἕκαστον’. ἀλλὰ θεοὶ τῶν μὲν μανίην ἀποτρέψατε γλώσσης, ἐκ δ’ ὁσίων στομάτων καθαρὴν ὀχετεύσατε πηγήν καὶ σε, πολυμνήστη λευκώλενε παρθένε Μοῦσα, ἄντομαι, ὧν θέμις ἐστὶν ἐφημερίοισιν ἀκούειν, 5 πέμπε παρ’ Εὐσεβίης ἐλάουσ’ εὐήνιον ἅρμα. μηδέ σέ γ’ εὐδόξοιο βιήσεται ἄνθεα τιμῆς πρὸς θνητῶν ἀνελέσθαι, ἐφ’ ὧι θ’ ὁσίης πλέον εἰπεῖν θάρσεϊ – καὶ τότε δὴ σοφίης ἐπ’ ἄκροισι θοάζειν. ἀλλ’ ἄγ’ ἄθρει πάσηι παλάμηι, πῆι δῆλον ἕκαστον, 10 μήτε τιν’ ὄψιν ἔχων πίστει πλέον ἢ κατ’ ἀκουήν ἢ ἀκοὴν ἐρίδουπον ὑπὲρ τρανώματα γλώσσης, μήτε τι τῶν ἄλλων, ὁπόσηι πόρος ἐστὶ νοῆσαι, γυίων πίστιν ἔρυκε, νόει δ’ ἧι δῆλον ἕκαστον. 31 B 4 (5) [84–6 K., 55–7 St.]. Clem. Strom. v 18 [ii 338, 1 St.] ‘ἀλλὰ … λόγοιο’. τοῖς μὲν γὰρ κακοῖς τοῦτο σύνηθες, φησὶν ὁ Ἐ., τὸ ἐθέλειν κρατεῖν τῶν ἀληθῶν διὰ τοῦ ἀπιστεῖν. — 30 — »Ti pa boš … nič dlje.« (8–9) Ozke so namreč dlani, ki se razlivajo v udih; mnoge strašljive (stvari jih) napadajo, ki otopijo pozornost.28 5 Življenja majhen del ugledajo v svojih življenjih, hitro umrljivi odletijo, dvigajoč se kot dim, prepričani le o tem, do česar vsakdo pride, ko žene jih v vse smeri, ‹vsak› pa se hvali, da odkril je Celoto; vendar tega ljudje ne morejo niti videti, niti slišati, niti v umu zaobjeti. Ti pa boš, ko si tako se umaknil, izvedel; umrljiva pretkanost se ni vzpela nič dlje.29 31 B 3 (4) [41–53 K., 11–23 St.]. Sext. vii 124 [po B 2, 9] V tem, kar sledi, graja tiste, ki na veliko obljubljajo30 spoznavanje, ter dokazuje, da je to, kar z vsakim čutilom dojemamo, zanesljivo (samo v primeru), če nad tem stoji mišljenje, ne glede na to, da je pred tem [B 2] napadel zanesljivost, ki izhaja od njih [tj. čutil]. Pravi namreč »Toda bogovi … jasna. « Toda bogovi, odvrnite njihovo norost (od mojega) jezika, napeljite iz svetih ust čist studenec, in tebe, dekle beloroka, mnogokrat snubljena Muza, rotim, kar prav je, da slišijo enodnevna bitja – 5 z dobro vodljivimi vajetmi voz od Pobožnosti pošlji. Ne bo te (nič) prisililo31 od smrtnikov vzeti cvetov slovite časti in drzno izreči več, kot je sveto – in sedeti tedaj na vrhovih modrosti. A daj, z vso dlanjo poglej, kako je vsaka stvar jasna, 10 pogledu nobenemu ne zaupaj bolj kot sluhu, ne bobnečemu sluhu bolj kot predirnostim jezika, niti zaupanja ne odvračaj od drugih udov, ki prek njih vodi pot do umevanja, ampak sleherno (stvar) uvidi, tako kot je jasna. 31 B 4 (5) [84–6 K., 55–7 St.]. Clem. Strom. v 18 [ii 338, 1 St.] »A malopridnim … razdelila. « Malopridnim je namreč v navadi, pravi Empedokles, da želijo vladati nad resničnimi (stvarmi) s tem, da ne verjamejo: — 31 — ἀλλὰ κακοῖς μὲν κάρτα μέλει κρατέουσιν ἀπιστεῖν˙ ὡς δὲ παρ’ ἡμετέρης κέλεται πιστώματα Μούσης, γνῶθι διασσηθέντος ἐνὶ σπλάγχνοισι λόγοιο. 31 B 5 (3) [0]. Plut. Quaest. conv. viii 8, 1 p. 728 e ἔλεγε δὲ τῆς ἐχεμυθίας τοῦτο γέρας εἶναι τοὺς ἰχθῦς καλεῖν ‹ἔλλοπας› οἷον εἰλλομένην τὴν ὄπα καὶ καθειργομένην ἔχοντας. καὶ τὸν ὁμώνυμον ἐμοὶ [Empedokles, Plutarchs Dialogperson] τῶι Παυσανίαι Πυθαγορικῶς παραινεῖν τὰ δόγματα στεγάσαι φρενὸς ἔλλοπος εἴσω. 31 B 6 [55–7 K., 33–5 St.]. Aët. i 3, 20 [A 33]; Sext. x 315 τέσσαρα γὰρ πάντων ῥιζώματα πρῶτον ἄκουε˙ Ζεὺς ἀργὴς Ἥρη τε φερέσβιος ἠδ’ Ἀιδωνεύς Νῆστίς θ’, ἣ δακρύοις τέγγει κρούνωμα βρότειον. 31 B 7 [0]. ἀγένητα˙ στοιχεῖα. παρ’ Ἐμπεδοκλεῖ. Hesych. Vgl . B 16. 1 B 8 [77–80 K., 36–9 St.]. Plut. adv. Col. 10 p. 1111 f. Aët. i 30, 1 (D. 326, 10) Ἐ. φύσιν μηδενὸς εἶναι, μίξιν δὲ τῶν στοιχείων καὶ διάστασιν˙ γράφει γὰρ οὕτως ἐν τῶι πρώτωι Φυσικῶν˙ ἄλλο δέ τοι ἐρέω˙ φύσις οὐδενὸς ἔστιν ἁπάντων θνητῶν, οὐδέ τις οὐλομένου θανάτοιο τελευτή, ἀλλὰ μόνον μίξις τε διάλλαξίς τε μιγέντων ἔστι, φύσις δ’ ἐπὶ τοῖς ὀνομάζεται ἀνθρώποισιν. 31 B 9 [342–86 K., 40–84 St.]. Plut. adv. Col. 11 p. 1113 ab [vgl. zu B 10] οἱ δ’ ὅτε μὲν κατὰ φῶτα μιγέντ’ εἰς αἰθέρ’ ἵ‹κωνται› [?] ἢ κατὰ θηρῶν ἀγροτέρων γένος ἢ κατὰ θάμνων ἠὲ κατ’ οἰωνῶν, τότε μὲν τὸ ‹λέγουσι› γενέσθαι, εὖτε δ’ ἀποκρινθῶσι, τὸ δ’ αὖ δυσδαίμονα πότμον˙ 5 ἣ θέμις ‹οὐ› καλέουσι, νόμωι δ’ ἐπίφημι καὶ αὐτός. — 32 — A malopridnim, ki želijo vladati, v silno je skrb ne verjeti;32 in kar najbolj prepričljivo naša Muza veleva, spoznaj, ko v tvoji notranjosti33 se je beseda razdelila. 31 B 5 (3) [0]. Plut. Quaest. conv. viii 8, 1 str. 728 e Govoril je, da je to čast, izkazana molku, če se ribe po njem imenujejo ‹mutaste›, saj imajo stišan34 in zadušen glas. Tudi moj pitagorejski soimenjak [Empedokles, oseba iz Plutarhovega dialoga] Pavzaniu priporoča, da (njegove) nauke skrije znotraj mutastih prsi.35 31 B 6 [55–7 K., 33–5 St.]. Aët. i 3, 20 [A 33]; Sext. x 315 Zakaj najprej prisluhni, da štiri so korenine vsega; Zevs bleščeči in Hera, življenja prinašalka, Aidonéj in Nestida nato, ki studenec umrljivi s solzámi napaja. 31 B 7 [0]. Nenastale: prvine pri Empedoklu. Hesych. Prim . B 16. 1 B 8 [77–80 K., 36–9 St.]. Plut. adv. Col. 10 str. 1111 f. Aët. i 30, 1 (D. 326, 10) Empedokles pravi, da nobena stvar nima rojstva, 36 ampak je (vse) le mešanje in ločevanje37 prvin; v prvi (knjigi) O naravi namreč piše takole: Povedal ti bom drugo: za nobeno ni rojstva od vseh smrtnih (stvari), ne kakega konca v smrti pogubni, ampak je mešanje le in premena premešanega, pri ljudeh pa imenuje se rojstvo. 31 B 9 [342–86 K., 40–84 St.]. Plut. adv. Col. 11 str. 1113 ab [prim. k B 10] Ko v eter premešane ‹pridejo› [?] v podobi človeka ali kot rod divjih zveri, grmovja ali ptičev, tedaj ‹pravijo› temu nastanek, ko pa se ločijo, nesrečna usoda! 5 Tega ‹ne› imenujejo, kot je prav, a po skupni navadi — 33 — 31 B 10 [452 K]. Plut. adv. Col. 11 p. 1113 a τοσοῦτον ἐδέησε [Empedokles] τοῦ κινεῖν τὰ ὄντα καὶ μάχεσθαι τοῖς φαινομένοις, ὥστε μηδὲ τὴν φωνὴν [sc . γένεσις] ἐκβαλεῖν ἐκ τῆς συνηθείας, ἀλλ’ ὅσον εἰς τὰ πράγματα βλάπτουσαν ἀπάτην παρεῖχεν ἀφελών, αὖθις ἀποδοῦναι τοῖς ὀνόμασι τὸ νενομισμένον ἐν τούτοις ‘οἱ δ’ … αὐτός’ [B 9]. ἃ ὁ Κολώτης παραθέμενος οὐ συνεῖδεν, ὅτι φῶτας μὲν καὶ θῆρας καὶ θάμνους καὶ οἰωνοὺς ὁ Ἐ. οὐκ ἀνήιρηκεν, ἅ γέ φησι μιγνυμένων τῶν στοιχείων ἀποτελεῖσθαι, τοὺς δὲ τῆι συγκρίσει ταύτηι καὶ διακρίσει φύσιν τινὰ [B 8, 1] καὶ πότμον δυσδαίμονα [B 9, 4] καὶ θάνατον ἀλοίτην ἐπικατηγοροῦ ἧι σφάλλονται διδάξας, οὐκ ἀφείλετο τὸ χρῆσθαι ταῖς εἰθισμέναις φωναῖς περὶ αὐτῶν. θάνατον … ἀλοίτην. 31 B 11. [347–9 K., 45–7 St.]. Plut. adv. Col. 12 p. 1113 c [nach B 10] ἐμοὶ μέντοι δοκεῖ μὴ τοῦτο κινεῖν τὸ ἐκφορικὸν ὁ Ἐ., ἀλλ’ ὡς πρότερον εἴρηται, πραγματικῶς διαφέρεσθαι περὶ τῆς ἐξ οὐκ ὄντων γενέσεως, ἣν φύσιν τινὲς καλοῦσι [B 8, 1]. δηλοῖ δὲ μάλιστα διὰ τούτων τῶν ἐπῶν˙ νήπιοι˙ οὐ γάρ σφιν δολιχόφρονές εἰσι μέριμναι, οἳ δὴ γίγνεσθαι πάρος οὐκ ἐὸν ἐλπίζουσιν ἤ τι καταθνήισκειν τε καὶ ἐξόλλυσθαι ἁπάντηι. ταῦτα γὰρ τὰ ἔπη μέγα βοῶντός ἐστι τοῖς ὦτα ἔχουσιν, ὡς οὐκ ἀναιρεῖ γένεσιν ἀλλὰ τὴν ἐκ μὴ ὄντος, οὐδὲ φθορὰν ἀλλὰ τὴν ἁπάντηι, τουτέστι τὴν εἰς τὸ μὴ ὂν ἀπολλύουσαν. 31 B 12 [81–3 K., 48–50 St.]. [Arist.] de MXG 2, 6 p. 975 b 1 [30 A 5] 1. 2 Philo de aet. mund. 2 p. 3, 5 Cum. ὥσπερ γὰρ ἐκ τοῦ μὴ ὄντος οὐδὲν γίνεται, οὐδ’ εἰς τὸ μὴ ὂν φθείρεταί τι˙ “ἔκ … ἄπυστον”. ἔκ τε γὰρ οὐδάμ’ ἐόντος ἀμήχανόν ἐστι γενέσθαι καί τ’ ἐὸν ἐξαπολέσθαι ἀνήνυστον καὶ ἄπυστον˙ — 34 — tudi sam se izražam tako. 31 B 10 [452 K]. Plut. adv. Col. 11 str. 1113 a [Empedokles] je bil tako daleč od tega, da bi spravil bivajoče (stvari) v gibanje38 ali da bi se bojeval s pojavi, da niti tega izraza [namreč: nastanka] ni odstranil iz navadne rabe, ampak ga je odstranil zgolj toliko, kolikor vodi v zablodo, ki onemogoča (videti) stvari, 39 vendar mu je v naslednjih verzih ponovno vrnil prvotni pomen: »Ko … se izražam tako.« [B 9] Kolot sicer navaja te (verze), vendar ni razumel, da Empedokles ni odpravil ljudi, zveri, grmovij in ptic, za katere pravi, da se oblikujejo z mešanjem prvin. Potem ko je razložil, 40 v čem se motijo tisti, ki združevanje in ločevanje imenujejo nekakšno rojstvo [B 8, 1], nesrečna usoda [B 9, 4] in smrt maščevalka, pa sam sebi za te (stvari) ni odrekel rabe teh ustaljenih izrazov. Smrt … maščevalka. 31 B 11. [347–9 K., 45–7 St.]. Plut. adv. Col. 12 str. 1113 c [po B 10] Meni se zdi, da Empedokles ne spreminja41 tega izraza, ampak se (njegovo mnenje), kakor je bilo rečeno prej, dejansko razlikuje glede tega, kar zadeva nastajanje iz nebivajočega, ki ga nekateri imenujejo rojstvo [B 8, 1]. To je zlasti razvidno iz naslednjih verzov: Niso dorasli! Njih misli42 ne sežejo daleč, ko se nadejajo, da nastaja, česar prej ni bilo, ali da nekaj odmre in se v celoti izniči. To so namreč verzi nekoga, ki tistim, ki imajo ušesa, glasno kliče, da ne odpravlja nastanka, ampak (zgolj nastanek) iz nebivajočega; in prav tako ne (odpravlja) propada, ampak (zgolj) popoln (propad), se pravi takšen, (pri katerem se stvari) izničijo v nebivajoče. 31 B 12 [81–3 K., 48–50 St.]. [Arist.] de MXG 2, 6 str. 975 b 1 [30 A 5] 1. 2 Philo de aet. mund. 2 str. 3, 5 Cum. Kakor namreč nobena (stvar)43 ne nastane iz nebivajočega, tako v nebivajoče tudi ne propade: »Iz tega … moglo izničiti. « Iz tega, kar nikoli ni bivalo, ni mogoče, da bi nekaj nastalo, — 35 — αἰεὶ γὰρ τῆι γ’ ἔσται, ὅπηι κέ τις αἰὲν ἐρείδηι. 31 B 13 [63 K., 91 St.]. Aët. i 18, 2 (D. 316, 1). [Arist.] de MXG 2. 28 p. 976 b 26 [30 A 5] οὐδέ τι τοῦ παντὸς κενεὸν πέλει οὐδὲ περισσόν. 31 B 14 [0]. [Arist.] de MXG 2. 28 p. 976 b 23 τοῦ παντὸς δ’ οὐδὲν κενεόν˙ πόθεν οὖν τί κ’ ἐπέλθοι; 31 B 15 [350–3 K., 51–4 St.]. Plut. adv. Col. 12 p. 1113 d (nach B 11) τὸ μετὰ ταῦτ’ ἐπὶ τοὐναντίον ἂν αἰτιάσασθαι παράσχοι τοῦ Ἐμπεδοκλέους λέγοντος˙ οὐκ ἂν ἀνὴρ τοιαῦτα σοφὸς φρεσὶ μαντεύσαιτο, ὡς ὄφρα μέν τε βιῶσι, τὸ δὴ βίοτον καλέουσι, τόφρα μὲν οὖν εἰσίν, καί σφιν πάρα δειλὰ καὶ ἐσθλά, πρὶν δὲ πάγεν τε βροτοὶ καὶ ‹ἐπεὶ› λύθεν, οὐδὲν ἄρ’ εἰσιν. ταῦτα γὰρ οὐκ ἀρνουμένου μὴ εἶναι τοὺς γεγονότας καὶ ζῶντάς ἐστιν, εἶναι δὲ μᾶλλον οἰομένου καὶ τοὺς μηδέπω γεγονότας καὶ τοὺς ἤδη τεθνηκότας. 31 B 16 [0 K., 110–1 St.]. Hippol. Ref. vii 29 (p. 211 W.) καὶ ἔστι πάντων τῶν γεγονότων τῆς γενέσεως δημιουργὸς καὶ ποιητὴς τὸ Νεῖκος τὸ ὀλέθριον, τῆς δὲ ἐκ τοῦ κόσμου τῶν γεγονότων ἐξαγωγῆς καὶ μεταβολῆς καὶ εἰς τὸν ἕνα [sc . κόσμον] ἀποκαταστάσεως ἡ Φιλία˙ περὶ ὧν ὁ Ἐ. ὅτι ἐστὶν ἀθάνατα δύο καὶ ἀγένητα καὶ ἀρχὴν τοῦ γενέσθαι μηδέποτε εἰληφότα ἄλλα λέγει τοιοῦτόν τινα τρόπον˙ ‘ἧι γὰρ … αἰών’. τίνων τούτων; τοῦ Νείκους καὶ τῆς Φιλίας˙ οὐ γὰρ ἤρξαντο γενέσθαι, ἀλλὰ προῆσαν καὶ ἔσονται ἀεί. ἧι γὰρ καὶ πάρος ἔσκε (?), καὶ ἔσσεται, οὐδέ ποτ’, οἴω, — 36 — neuresničljivo in neverjetno44 pa je, da bi se bivajoče moglo izničiti: za vedno namreč bo tam, kamor vselej kdo ga potisne. 31 B 13 [63 K., 91 St.]. Aët. i 18, 2 (D. 316, 1). [Arist.] de MXG 2. 28 str. 976 b 26 [30 A 5]. Noben del vesolja ni prazen niti odvečen. 31 B 14 [0]. [Arist.] de MXG 2. 28 str. 976 b 23 Znotraj vesolja ni ničesar praznega; od kod bi torej še kaj lahko prišlo zraven? 31 B 15 [350–3 K., 51–4 St.]. Plut. adv. Col. 12 str. 1113 d (po B 11) Kar sledi zatem, pa bi lahko ponudilo priložnost za ugovor temu, kar pravi Empedokles: Moder mož bi v mislih45 česa takega ne napovedal, da vse dokler (ljudje) živijo, temu pravijo življenje, da tako dolgo pač bivajo in z njimi slabe in dobre (stvari), preden pa v smrtna so bitja spojeni in ‹ko› se (znova) razgradijo, niso nič. To niso besede nekoga, ki bi zanikal, da bivajo ti, ki so rojeni in živijo, ampak raje besede nekoga, ki meni, da bivajo tudi tisti, ki se še niso rodili, in tisti, ki so že umrli. 31 B 16 [0 K., 110–1 St.]. Hippol. Ref. vii 29 (str. 211 W.) Pogubni Prepir je izdelovalec in stvarnik nastajanja vseh nastalih (stvari), Ljubezen pa izhoda iz sveta nastalih (stvari) in spremembe ter vrnitve46 v en [svet]; o njiju Empedokles (pravi), da sta to dve nesmrtni in nenastali47 (sili) ter da nista nikoli imeli48 začetka nastajanja, na ta način pa govori tudi druge (stvari): »Kakor … izpraznil.« Kdo sta ti dve? Prepir in Ljubezen; nimata namreč začetka nastajanja, ampak sta bili že prej in bosta večno: Kakor sta bili prej, tako tudi bosta, in nikdar, menim, neskončni vek njiju se obeh ne bo izpraznil. — 37 — τούτων ἀμφοτέρων κενεώσεται ἄσπετος αἰών. 31 B 17 [88–123 K., 61–95 St.]. 1–8, 10–35 Simp. Phys. 157, 25 ὁ δὲ Ἐ … οὕτως ἐν τῶι πρώτωι τῶν Φυσικῶν παραδίδωσι ‘δίπλ’ … ὁμοῖα’. 1–2 Simpl. Phys.161, 14 τὰ εὐθὺς ἐν ἀρχῆι παρατεθέντα ‘τοτὲ … εἶναι’ ‹9 aus B 26, 8.› 20. 21 Plut. Amat. 13 p. 756 d ἀλλ’ ὅταν Ἐμπεδοκλέους ἀκούσηις λέγοντος, ὦ ἑταῖρε, ‘καὶ … τεθηπώς’, ταῦτ’ οἴεσθαι χρὴ λέγεσθαι περὶ Ἔρωτος˙ οὐ γάρ ἐστιν ὁρατὸς ἀλλὰ δοξαστὸς ἡμῖν ὁ θεὸς ἐν τοῖς πάνυ παλαιοῖς. 21 Clem. Strom. v 15 [ii 335, 22 St.] ὁ δὲ Ἐ. ἐν ταῖς ἀρχαῖς καὶ Φιλότητα συγκαταριθμεῖται συγκριτικήν τινα ἀγάπην νοῶν ‘ἣν … τεθηπώς’. δίπλ’ ἐρέω˙ τοτὲ μὲν γὰρ ἓν ηὐξήθη μόνον εἶναι ἐκ πλεόνων, τοτὲ δ’ αὖ διέφυ πλέον’ ἐξ ἑνὸς εἶναι. δοιὴ δὲ θνητῶν γένεσις, δοιὴ δ’ ἀπόλειψις˙ τὴν μὲν γὰρ πάντων σύνοδος τίκτει τ’ ὀλέκει τε, 5 ἡ δὲ πάλιν διαφυομένων θρεφθεῖσα διέπτη. καὶ ταῦτ’ ἀλλάσσοντα διαμπερὲς οὐδαμὰ λήγει, ἄλλοτε μὲν Φιλότητι συνερχόμεν’ εἰς ἓν ἅπαντα, ἄλλοτε δ’ αὖ δίχ’ ἕκαστα φορεύμενα Νείκεος ἔχθει. ‹οὕτως ἧι μὲν ἓν ἐκ πλεόνων μεμάθηκε φύεσθαι› 10 ἠδὲ πάλιν διαφύντος ἑνὸς πλέον’ ἐκτελέθουσι, τῆι μὲν γίγνονταί τε καὶ οὔ σφισιν ἔμπεδος αἰών˙ ἧι δὲ διαλλάσσοντα διαμπερὲς οὐδαμὰ λήγει, ταύτηι δ’ αἰὲν ἔασιν ἀκίνητοι κατὰ κύκλον. ἀλλ’ ἄγε μύθων κλῦθι˙ μάθη γάρ τοι φρένας αὔξει˙ 15 ὡς γὰρ καὶ πρὶν ἔειπα πιφαύσκων πείρατα μύθων, δίπλ’ ἐρέω˙ τοτὲ μὲν γὰρ ἓν ηὐξήθη μόνον εἶναι ἐκ πλεόνων, τοτὲ δ’ αὖ διέφυ πλέον’ ἐξ ἑνὸς εἶναι, πῦρ καὶ ὕδωρ καὶ γαῖα καὶ ἠέρος ἄπλετον ὕψος, Νεῖκός τ’ οὐλόμενον δίχα τῶν, ἀτάλαντον ἁπάντηι, 20 καὶ Φιλότης ἐν τοῖσιν, ἴση μῆκός τε πλάτος τε˙ τὴν σὺ νόωι δέρκευ, μηδ’ ὄμμασιν ἧσο τεθηπώς˙ ἥτις καὶ θνητοῖσι νομίζεται ἔμφυτος ἄρθροις, — 38 — 31 B 17 49 [88–123 K., 61–95 St.]. 1–8, 10–35 Simp. Phys. 157, 25 Empedokles … v prvi (knjigi) O naravi 50 (svoj nauk) posreduje takole: »Povedal … enako. « 1–2 Simpl. Phys. 161, 14 Takoj na začetku stoji: »Enkrat … Mnoštvo« ‹9 iz B 26, 8.› 20. 21 Plut. Amat. 13 str. 756 d Toda, prijatelj, ko slišiš Empedokla govoriti: »In Ljubezen … očmi,« takrat moraš misliti, da govori o Erosu; ta za nas sicer ni viden, vendar si je tega boga, ki je eden izmed zelo starih, mogoče zamisliti. 51 21 Clem. Strom. v 15 [ii 335, 22 St.] Empedokles med počela prišteva tudi Ljubezen ( philótes), ki jo umeva kot nekakšno združevalno ljubezen ( agápe) »V umu … očmi. « Povedal bom dvoje: enkrat se Eno namreč poveča, da biva sámo iz mnoštva, in drugič razraste se spet, da biva iz Enega mnoštvo. Dvojno je rojstvo (stvari) umrljivih, dvojen je njihov odhod; združevanje vseh (stvari) namreč rodi in uniči, 5 ko stvari se razraščajo, pa se znova poveča in razleti. In ta menjava se nikdar ne neha povsem, enkrat skupaj prihaja v Ljubezni52 vse v Eno, drugič spet vsako se ločeno giblje v sovraštvu Prepira.53 < Tako, kakor Eno se naučilo je zrasti iz Mnoštva, > 10 iz razraslega enega Mnoštvo nastaja, tako stvari se rojevajo in njihova doba54 ni trajna; kolikor pa spreminjanje njihovo nikdar povsem se ne neha, večno negibne bivajo v krogu. Toda prisluhni besedam, ker nauk ti bo okrepil razum! 15 Saj kakor že prej sem povedal, ko meje besed sem oznanil, zdaj rekel bom dvoje: enkrat se Eno namreč poveča, da biva sámo iz Mnoštva in drugič razraste se spet, da biva iz Enega Mnoštvo: ogenj, voda in zemlja in zraka višina neizmerna, in ločen od njih pogubni Prepir, ki po teži je čisto enak, 20 in Ljubezen med njimi, v dolžino in širino enaka. V umu se vanjo zaglej, ne sêdi z osuplimi očmi! Njo, ki velja za vraščeno v ude pri smrtnikih, — 39 — τῆι τε φίλα φρονέουσι καὶ ἄρθμια ἔργα τελοῦσι, Γηθοσύνην καλέοντες ἐπώνυμον ἠδ’ Ἀφροδίτην˙ 25 τὴν οὔ τις μετὰ τοῖσιν ἑλισσομένην δεδάηκε θνητὸς ἀνήρ˙ σὺ δ’ ἄκουε λόγου στόλον οὐκ ἀπατηλόν. ταῦτα γὰρ ἶσά τε πάντα καὶ ἥλικα γένναν ἔασι, τιμῆς δ’ ἄλλης ἄλλο μέδει, πάρα δ’ ἦθος ἑκάστωι, ἐν δὲ μέρει κρατέουσι περιπλομένοιο χρόνοιο. 30 καὶ πρὸς τοῖς οὔτ’ ἄρ τι ἐπιγίνεται οὐδ’ ἀπολήγει˙ εἴτε γὰρ ἐφθείροντο διαμπερές, οὐκέτ’ ἂν ἦσαν˙ τοῦτο δ’ ἐπαυξήσειε τὸ πᾶν τί κε; καὶ πόθεν ἐλθόν; πῆι δέ κε κἠξαπόλοιτο, ἐπεὶ τῶνδ’ οὐδὲν ἔρημον; ἀλλ’ αὐτ(ὰ) ἔστιν ταῦτα, δι’ ἀλλήλων δὲ θέοντα 35 γίγνεται ἄλλοτε ἄλλα καὶ ἠνεκὲς αἰὲν ὁμοῖα. 31 B 18 [p. 375 K]. Plut. de Is. et Osir. 48 p. 370 d Ἐ. δὲ τὴν μὲν ἀγαθουργὸν ἀρχὴν Φιλότητα καὶ Φιλίαν πολλάκις, ‹ἔτι› δ’ Ἁρμονίαν καλεῖ θεμερῶπιν (B 122, 2). Φιλίη. 31 B 19 [p. 349 K., 209 St.]. Plut. de prim. frig. 16 p. 952 b καὶ ὅλως τὸ μὲν πῦρ διαστατικόν ἐστι καὶ διαιρετικόν, τὸ δ’ ὕδωρ κολλητικὸν καὶ σχετικὸν τῆι ὑγρότητι συνέχον καὶ πῆττον˙ ἧι καὶ παρέσχεν Ἐ. ὑπόνοιαν ὡς τὸ μὲν πῦρ Νεῖκος οὐλόμενον [B 17, 19], σχεδύνην δὲ Φιλότητα τὸ ὑγρὸν ἑκάστοτε προσαγορεύων. σχεδύνην Φιλότητα. 31 B 20 [335–41 K., 247–53 St.]. Simpl. Phys. 1124, 9 καὶ γὰρ καὶ ἐνταῦθα τὸ Νεῖκος καὶ τὴν Φιλίαν παρὰ μέρος ἐπικρατεῖν ἐπί τε ἀνθρώπων καὶ ἰχθύων καὶ θηρίων καὶ ὀρνέων ὁ Ἐ. φησι τάδε γράφων˙ τοῦτο μὲν ἀν βροτέων μελέων ἀριδείκετον ὄγκον˙ ἄλλοτε μὲν Φιλότητι συνερχόμεν’ εἰς ἓν ἅπαντα γυῖα, τὰ σῶμα λέλογχε, βίου θαλέθοντος ἐν ἀκμῆι˙ ἄλλοτε δ’ αὖτε κακῆισι διατμηθέντ’ Ἐρίδεσσι — 40 — ki z njo naklonjeno mislijo in opravljajo složna dejanja in jo z dvojnim imenom kličejo Radost in Afrodita. 25 Nje, ki med njimi se suče, noben smrtnik ni še spoznal! Ti pa prisluhni sprevodu besede nevarljivem! Vse te (stvari) po nastanku enako so stare, vsaka za svoje področje55 skrbi, vsaki je lastna nrav, vladajo izmenično med obračanjem časa. 30 Nič ne nastane ob njih niti od njih ne izgine, zakaj ko povsem bi propadle, bi jih več ne bilo. Kaj neki bi zvečalo takšno celoto? In od kod bi prišlo? Kako tudi bi moglo se izničiti, ko pa brez tega ni nič? Ne, te stvari vedno so iste in tečejo druga skoz drugo, 35 enkrat nastaja to, drugič spet drugo, vselej nenehno enako. 31 B 18 [str. 375 K]. Plut. de Is. et Osir. 48 str. 370 d Empedokles dobro-delno počelo imenuje Ljubezen ( philótes), pogosto pa tudi Prijateljstvo/ Ljubezen ( philía) in Harmonija resnega pogleda (B 122, 2). Ljubezen. 31 B 19 [str. 349 K., 209 St.]. Plut. de prim. frig. 16 str. 952 b Na splošno (vzeto) je ogenj tisto, kar ločuje in razdvaja, medtem ko je voda tisto, kar s pomočjo vlage spaja in drži skupaj to, kar se je združilo in strdilo; to ima v mislih tudi Empedokles, ko ogenj vsakič imenuje pogubni Prepir [B 17, 19], vlago pa vztrajna56 Ljubezen. Vztrajna Ljubezen. 31 B 2057 [335–41 K., 247–53 St.]. Simpl. Phys. 1124, 9 Empedokles namreč tudi tu pravi, da Prepir in Ljubezen izmenično vladata nad ljudmi, ribami, zvermi in pticami, ter piše takole: To pa je jasno razvidno v množici58 udov umrljivih; zdaj v Ljubezni skupaj prihajajo v eno celoto vsi udje, ki so prejeli telesa, ko cveti življenje na vrhuncu, drugič pa spet razsekani v hudobnih Sporih, — 41 — 5 πλάζεται ἄνδιχ’ ἕκαστα περὶρρηγμῖνι βίοιο. ὡς δ’ αὔτως θάμνοισι καὶ ἰχθύσιν ὑδρομελάθροις θηρσί τ’ ὀρειλεχέεσσιν ἰδὲ πτεροβάμοσι κύμβαις. 31 B 21 [124–37 K., 96–109 St.]. 1–14 Simpl. Phys. 159, 13 (nach B 17) πλείονα δὲ ἄλλα εἰπὼν ἐπάγει ἑκάστου τῶν εἰρημένων τὸν χαρακτῆρα, τὸ μὲν πῦρ ἥλιον [v. 3] καλῶν, τὸν δὲ ἀέρα αὐγὴν [v. 4] καὶ οὐρανόν [22, 2] τὸ δὲ ὕδωρ ὄμβρον [v. 5] καὶ θάλασσαν [22, 2] λέγει δὲ οὕτως˙ ‘ἀλλ’ … ἀμείβει’. 3. 5 Arist. de gen. et corr. A 1. 314 b 20. Galen. de simpl. med. temp. ii 1. Plut. de prim. frig.13 p. 949 f. 9–11 Arist. metaphys . B 4. 1000 a 29 ἀλλ’ ἄγε, τόνδ’ ὀάρων προτέρων ἐπιμάρτυρα δέρκευ, εἴ τι καὶ ἐν προτέροισι λιπόξυλον ἔπλετο μορφῆι, ἠέλιον μὲν λευκὸν ὁρᾶν καὶ θερμὸν ἁπάντηι, ἄμβροτα δ’ ὅσσ’ εἴδει τε καὶ ἀργέτι δεύεται αὐγῆι, 5 ὄμβρον δ’ ἐν πᾶσι δνοφόεντά τε ῥιγαλέον τε˙ ἐκ δ’ αἴης προρέουσι θελεμνά τε καὶ στερεωπά. ἐν δὲ Κότωι διάμορφα καὶ ἄνδιχα πάντα πέλονται, σὺν δ’ ἔβη ἐν Φιλότητι καὶ ἀλλήλοισι ποθεῖται. ἐκ τούτων γὰρ πάνθ’ ὅσα τ’ ἦν ὅσα τ’ ἔστι καὶ ἔσται, 10 δένδρεά τ’ ἐβλάστησε καὶ ἀνέρες ἠδὲ γυναῖκες, θῆρές τ’ οἰωνοί τε καὶ ὑδατοθρέμμονες ἰχθῦς, καί τε θεοὶ δολιχαίωνες τιμῆισι φέριστοι. αὐτὰ γὰρ ἔστιν ταῦτα, δι’ ἀλλήλων δὲ θέοντα γίγνεται ἀλλοιωπά˙ τόσον διὰ κρῆσις ἀμείβει. 31 B 22 [326–34 K., 186–94 St.]. 1–9 Simpl. Phys. 160, 26 καὶ ἐκ τούτων δὲ ἄν τις τὸν διττὸν αἰνίττεσθαι διάκοσμον οἴοιτο: ‘ἄρθμια … ἔοργεν’. καὶ γὰρ ὅτι καὶ ἐν τοῖς θνητοῖς (3) ἥρμοσται ταῦτα, δεδήλωκεν, ἐν δὲ τοῖς νοητοῖς μᾶλλον ἥνωται καὶ ‘ἀλλήλοις … Ἀφροδίτηι’, (5) καὶ ὅτι κἂν πανταχοῦ, ἀλλὰ τὰ μὲν νοητὰ τῆι Φιλίαι ὡμοίωται, τὰ δὲ αἰσθητὰ ὑπὸ τοῦ Νείκους κρατηθέντα καὶ ἐπὶ πλέον διασπασθέντα ἐν τῆι κατὰ τὴν κρᾶσιν γενέσει ἐν ἐκμάκτοις (7) καὶ εἰκονικοῖς εἴδεσιν ὑπέστησαν τοῖς — 42 — 5 vsaksebi podijo se po bregovih življenja; enako grmovje in ribe v vodenih sobanah, zveri z brlogi v gorovjih in ptiči, ki hodijo s krili. 31 B 2159 [124–37 K., 96–109 St.]. 1–14 Simpl. Phys. 159, 13 (po B 17) Potem ko je povedal še mnogo drugega, navaja še značaj vsake od (stvari), o katerih je govoril; ogenj tako imenuje Sonce [v. 3], zrak sijaj [v. 4]in nebo [22, 2], vodo dež [v. 5] in morje [22, 2]. Pravi pa takole: »A daj … preobrazi. « 3. 5 Arist. de gen. et corr. A 1. 314 b 20. Galen. de simpl. med. temp. ii 1. Plut. de prim. frig. 13 str. 949 f. 9–11 Arist. metaphys . B 4. 1000 a 29 A daj, na to pričo prejšnjih pogovorov se ozri, če med njimi kaj je zmanjkalo pri obliki: Sonce, svetlo na pogled in vroče vsepovsod, (stvari) po obliki nesmrtne, ki potapljajo v svetleči se sijaj, 5 in dež, v vsem teman in mrzel; iz zemlje pa pritekajo goste in trdne stvari. V Jezi so vse raznolike in vsaka zase, v Ljubezni pa stopijo skupaj in stremijo druga po drugi. Vse (stvari), ki bile so, ki so in ki bodo, izhajajo iz njih: 10 drevesa so vzklila, moški in ženske, zveri, ptiči in ribe, ki se hranijo v vodi, in dolgo živeči bogovi, vzvišeni v časteh. Te (stvari) so namreč iste, in ko tečejo druga skoz drugo, postajajo različne na pogled; tako jih mešanje preobrazi. 31 B 22 [326–34 K., 186–94 St.]. 1–9 Simpl. Phys. 160, 26 Tudi na osnovi teh (verzov) bi kdo utegnil meniti, da (Empedokles) namiguje na dvojno ureditev: »Vse to … nastanek.« Očitno je, da se ta (počela) uskladijo že v smrtnih (stvareh) (3), še bolj pa so zedinjena v umno-zaznavnih (resničnostih), tako tudi v (verzu) »druga … po Afroditi« (5). Na sploš- no so umno-zaznavne (resničnosti) izenačene v Ljubezni, medtem ko čutno-zaznavne obvladuje Prepir in so raztrgane v nastanek skladno z — 43 — νεικεογενέσι (vgl. 9) καὶ ἀήθως ἔχουσι (8) πρὸς τὴν ἕνωσιν τὴν πρὸς ἄλληλα. 6–7 Theophr. de sens. 16 [A 86, 16] ἄρθμια μὲν γὰρ ταῦτα ἑαυτῶν πάντα μέρεσσιν, ἠλέκτωρ τε χθών τε καὶ οὐρανὸς ἠδὲ θάλασσα, ὅσσα φιν ἐν θνητοῖσιν ἀποπλαχθέντα πέφυκεν. ὡς δ’ αὔτως ὅσα κρῆσιν ἐπαρκέα μᾶλλον ἔασιν, 5 ἀλλήλοις ἔστερκται ὁμοιωθέντ’ Ἀφροδίτηι. ἐχθρὰ ‹δ’ ἃ› πλεῖστον ἀπ’ ἀλλήλων διέχουσι μάλιστα γέννηι τε κρήσει τε καὶ εἴδεσιν ἐκμάκτοισι, πάντηι συγγίνεσθαι ἀήθεα καὶ μάλα λυγρά Νείκεος ἐννεσίηισιν, ὅτι σφίσι γένναν ἔοργεν [?]. 31 B 23 [154–64 K., 119–29 St.]. Simpl. Phys. 159, 27 καὶ παράδειγμα δὲ ἐναργὲς παρέθετο τοῦ ἐκ τῶν αὐτῶν [B 21, 13] γίνεσθαι τὰ διάφορα˙ ὡς δ’ ὁπόταν γραφέες ἀναθήματα ποικίλλωσιν ἀνέρες ἀμφὶ τέχνης ὑπὸ μήτιος εὖ δεδαῶτε, οἵτ’ ἐπεὶ οὖν μάρψωσι πολύχροα φάρμακα χερσίν, ἁρμονίηι μείξαντε τὰ μὲν πλέω, ἄλλα δ’ ἐλάσσω, 5 ἐκ τῶν εἴδεα πᾶσιν ἀλίγκια πορσύνουσι, δένδρεά τε κτίζοντε καὶ ἀνέρας ἠδὲ γυναῖκας θῆράς τ’ οἰωνούς τε καὶ ὑδατοθρέμμονας ἰχθῦς καί τε θεοὺς δολιχαίωνας τιμῆισι φερίστους˙ οὕτω μή σ’ ἀπάτη φρένα καινύτω ἄλλοθεν εἶναι 10 θνητῶν, ὅσσα γε δῆλα γεγάκασιν ἄσπετα, πηγήν, ἀλλὰ τορῶς ταῦτ’ ἴσθι, θεοῦ πάρα μῦθον ἀκούσας. 31 B 24 [447–8 K., 58–9 St.]. Plut. de defectu orac. 15 p. 418 c ἀλλ’ ἵνα μή, τὸ Ἐμπεδόκλειον εἰπεῖν, δόξω κορυφὰς ἑτέρας ἑτέρηισι προσάπτων μύθων μὴ τελέειν ἀτραπὸν μίαν, ἐάσατέ με τοῖς πρώτοις τὸ προσῆκον ἐπιθεῖναι τέλος. — 44 — mešanjem v izraznih oblikah (7) in podobnostnih izgledih, podložne rojevanju iz Prepira (prim. 9) in nevajene (8) medsebojnega zedinjenja. 6–7 Theophr. de sens. 16 [A 86, 16] Vse to – Sonce žareče, zemlja, nebo in morje – je namreč povezano s svojimi deli, ki od tega so odtavali in zrasli v umrljivih (rečeh). Enako pa tiste (stvari), ki bolj primerne bile so za mešanje, 5 druga so drugo ljubile, ko postale so podobne po Afroditi; najbolj sovražne pa kar najbolj so vsaksebi, ob rojstvu, v mešanju in izraznih oblikah, povsem nevajene združevanja in sila pogubne60 ob ukazih Prepira, ki je povzročil njihov nastanek. 31 B 23 [154–64 K., 119–29 St.]. Simpl. Phys. 159, 27 In dodaja jasen primer, da razlike nastanejo iz istih (resničnosti) [B 21, 13]: Kakor takrat, kadar slikarji barvajo tablice, zaradi pretkanosti v svoji veščini dobro izučeni možje, in ko praške mnogobarvne primejo v roke, jih v harmoniji premešajo, ene bolj, druge manj, 5 in pripravijo iz tega oblike, ki so podobne vsem (stvarem), ustvarjajoč drevesa in moške in ženske, zveri in ptiče in ribe, ki se hranijo v vodi, in dolgo živeče bogove, nadvse vzvišene v časteh – tako naj prevara ne obvlada ti misli, da drugod je 10 izvir smrtnih (stvari), ki so neštete postale očitne, ampak vedi natančno (vse) to, kajti slišal si besedo od boga. 31 B 24 [447–8 K., 58–9 St.]. Plut. de defectu orac. 15 str. 418 c Da pa se ne bi zdelo, da – če uporabim Empedoklove besede –, povezujoč različne vrhove pripovedi z drugimi, ne bi končal niti ene poti, mi pustite, da končam na način, ki ustreza začetnim (trditvam). — 45 — 31 B 25 [446 K., 59 bis St.]. Plat. Gorg. 498 e συλλόγισαι δὴ κοινῆι μετ’ ἐμοῦ τί ἡμῖν συμβαίνει ἐκ τῶν ὡμολογημένων˙ καὶ δὶς γάρ τοι καὶ τρίς φασι καλὸν εἶναι τὰ καλὰ λέγειν τε καὶ ἐπισκοπεῖσθαι. Dazu Schol. (aus Lukillos) παροιμία ‘δὶς καὶ τρὶς τὸ καλόν’, ὅτι χρὴ περὶ τῶν καλῶν πολλάκις λέγειν. Ἐμπεδοκλέους τὸ ἔπος, ἀφ’ οὗ καὶ ἡ παροιμία˙ φησὶ γὰρ ‘καὶ … ἐνισπεῖν’. … καὶ δὶς γάρ, ὃ δεῖ, καλόν ἐστιν ἐνισπεῖν. 31 B 26 [138–49 K., 112–8 (ohne 8–12) St.]. 1–12 Simpl. Phys. 33, 18 καὶ ὀλίγον δὲ προελθών (nach B 21, 12) φησιν ‘ἐν … κύκλον’. ἐν δὲ μέρει κρατέουσι περιπλομένοιο κύκλοιο, καὶ φθίνει εἰς ἄλληλα καὶ αὔξεται ἐν μέρει αἴσης. αὐτὰ γὰρ ἔστιν ταῦτα, δι’ ἀλλήλων δὲ θέοντα γίνοντ(αι) ἄνθρωποί τε καὶ ἄλλων ἔθνεα θηρῶν 5 ἄλλοτε μὲν Φιλότητι συνερχόμεν’ εἰς ἕνα κόσμον, ἄλλοτε δ’ αὖ δίχ’ ἕκαστα φορούμενα Νείκεος ἔχθει, εἰσόκεν ἓν συμφύντα τὸ πᾶν ὑπένερθε γένηται. οὕτως ἧι μὲν ἓν ἐκ πλεόνων μεμάθηκε φύεσθαι ἠδὲ πάλιν διαφύντος ἑνὸς πλέον’ ἐκτελέθουσι, 10 τῆι μὲν γίγνονταί τε καὶ οὔ σφισιν ἔμπεδος αἰών˙ ἧι δὲ τάδ’ ἀλλάσσοντα διαμπερὲς οὐδαμὰ λήγει, ταύτηι δ’ αἰὲν ἔασιν ἀκίνητοι κατὰ κύκλον. 31 B 27 [72–3. 59–60 K., 135–38 St.]. 1–2 Plut. de fac. lun. 12 p. 926 d ὅρα … μὴ … τὸ Νεῖκος ἐπάγηις τὸ Ἐμπεδοκλέους τοῖς πράγμασι, μᾶλλον δὲ τοὺς παλαιοὺς κινῆις Τιτᾶνας ἐπὶ τὴν φύσιν καὶ Γίγαντας καὶ τὴν μυθικὴν ἐκείνην καὶ φοβερὰν ἀκοσμίαν καὶ πλημμέλειαν ἐπιδεῖν ποθῆις χωρὶς τὸ βαρὺ πᾶν καὶ χωρὶς ‹τιθεὶς› τὸ κοῦφον [daraus stammt der schlechte Vers 71 K., 143 St.], ‘ἔνθ’ … θάλασσα’, ὥς φησιν Ἐ., οὐ γῆ θερμότητος μετεῖχεν, οὐχ ὕδωρ πνεύματος, οὐκ ἄνω τι τῶν βαρέων, οὐ κάτω τι τῶν κούφων, ἀλλ’ ἄκρατοι καὶ ἄστοργοι [daraus der Vers 144 St.] καὶ μονάδες αἱ τῶν ὅλων ἀρχαί … ἄχρις οὗ τὸ ἱμερτὸν ἧκεν ἐπὶ τὴν φύσιν ἐκ προνοίας Φιλότητος ἐγγενομένης καὶ Ἀφροδίτης καὶ Ἔρωτος, — 46 — 31 B 25 [446 K., 59 dvakrat St.]. Plat. Gorg. 498 e Sklepaj torej skupaj z menoj, kaj nama sledi iz tega, v čemer sva se strinjala! Pravijo namreč, da je lepe (stvari) lepo tudi dvakrat ali celo trikrat ponoviti in pregle-dati. 61 K temu Schol. (iz Lukila) Izrek (pravi): »Dvakrat ali trikrat (reči), kar je lepo,« saj je o lepih (rečeh) treba pogosto govoriti. Ta izrek izhaja iz Empedoklovega verza; pravi namreč (takole): »Kajti … potrebno. « Kajti lepo je dvakrat izreči to, kar je potrebno. 31 B 26 [138–49 K., 112–8 (brez 8–12) St.]. 1–12 Simpl. Phys. 33, 18 In malo pozneje (po B 21, 12) pravi »Vladajo … v krogu.« Vladajo izmenično med obračanjem kroga, druga v drugo propadajo ter večajo v izmenjavi se usode. One same so namreč to, ko pa tečejo druga skoz drugo, nastajajo ljudje in vrste drugih zveri, 5 zdaj v Ljubezni prihajajo skupaj v en svet,62 drugič pa vsaka vsaksebi gre v sovraštvu Prepira, dokler se tisto, kar zraslo je Vse v Eno, spodaj ne znajde. Kakor se Eno naučilo je zrasti iz mnoštva iz razraslega Enega mnoštvo spet nastaja, 10 tako stvari se rojevajo in njihova doba ni trajna; a kolikor nikdar spreminjanje njih povsem ne preneha, v tem večno negibne bivajo v krogu. 31 B 27 [72–3. 59–60 K., 135–38 St.]. 1–2 Plut. de fac. lun. 12 str. 926 d Glej … da v stvari ne vpelješ Empedoklovega Prepira, še bolj pa, da ne bi starodavnih Titanov in Gigantov vključeval v naravo ter si želel uzreti tistega strašnega mitskega nereda in nepravilnosti, 63 ‹s tem ko postavljaš› ločeno vse, kar je težko in kar je láhko [od tu izvira korupten verz 71 K, 144 St.]. »Tam … morje, « kakor pravi Empedokles. Zemlja ni imela deleža v toploti, niti voda v vetru, prav tako zgoraj ni bilo kakega izmed težkih (teles), niti spodaj kakega izmed lahkih, ampak so bila počela vseh (stvari)64 nepomešana, brez ljubezni [od tu verz 144 St.] in samotna65 … vse dokler ni z nastankom Ljubezni, Afrodite in Erosa po — 47 — ὡς Ἐ. λέγει καὶ Παρμενίδης καὶ Ἡσίοδος. 1. 3. 4. Simpl. Phys. 1183, 28 Εὔδημος [fr. 71] δὲ τὴν ἀκινησίαν ἐν τῆι τῆς Φιλίας ἐπικρατείαι κατὰ τὸν φαῖρον ἐκδέχεται, ἐπειδὰν ἅπαντα συγκριθῆι ‘ἔνθ’ … γυῖα’, ἀλλ’ ὥς φησιν ‘οὕτως … γαίων’. ἔνθ’ οὔτ’ ἠελίοιο διείδεται ὠκέα γυῖα οὐδὲ μὲν οὐδ’ αἴης λάσιον μένος οὐδὲ θάλασσα˙ οὕτως Ἁρμονίης πυκινῶι κρύφωι ἐστήρικται Σφαῖρος κυκλοτερὴς μονίηι περιηγέι γαίων. 31 B 27a [0]. Plut. c. princ. philos. esse diss. 2 p. 777 c ὁ μὲν γὰρ εἰς ἀρετὴν διὰ φιλοσοφίας τελευτῶν σύμφωνον ἑαυτῶι καὶ ἄμεμπτον ὑφ’ ἑαυτοῦ καὶ μεστὸν εἰρήνης καὶ φιλοφροσύνης τῆς πρὸς ἑαυτὸν ἀεὶ παρέχεται τὸν ἄνθρωπον οὐ στάσις οὐδέ τε δῆρις ἀναίσιμος ἐν μελέεσσιν. 31 B 28 [61–2 K]. 1–2 Stob. Ecl. i 15, 2 a–b [i 144, 20 W.]; vgl . 28 B 25 ἀλλ’ ὅ γε πάντοθεν ἶσος ‹ἑοῖ› καὶ πάμπαν ἀπείρων Σφαῖρος κυκλοτερὴς μονίηι περιηγέι γαίων. 31 B 29 [0]. 1–3 Hipp. Ref. vii 29 (p. 212 W.) καὶ περὶ μὲν τῆς τοῦ κόσμου ἰδέας, ὁποία τίς ἐστιν ὑπὸ τῆς Φιλίας κοσμουμένη, λέγει τοιοῦτόν τινα τρόπον˙ ‘οὐ … αὐτῶι’. τοιοῦτόν τι καὶ κάλλιστον εἶδος τοῦ κόσμου ἡ Φιλία ἐκ πολλῶν ἓν ἀπεργάζεται˙ τὸ δὲ Νεῖκος, τὸ τῆς τῶν κατὰ μέρος διακοσμήσεως αἴτιον, ἐξ ἑνὸς ἐκείνου ἀποσπᾶι καὶ ἀπεργάζεται πολλά. 3 Simpl. Phys. 1124, 1 τὴν Φιλίαν διὰ τῆς ἑνώσεως τὸν Σφαῖρον ποιοῦσαν, ὃν καὶ θεὸν ὀνομάζει [B 31], καὶ οὐδετέρως ποτὲ καλεῖ ‘σφαῖρον ἔην’. οὐ γὰρ ἀπὸ νώτοιο δύο κλάδοι ἀίσσονται, οὐ πόδες, οὐ θοὰ γοῦν(α), οὐ μήδεα γεννήεντα, ἀλλὰ σφαῖρος ἔην καὶ ‹πάντοθεν› ἶσος ἑαυτῶι. 31 B 30 [66–8 K., 139–41 St.]. 1–3 Arist. Metaphys . B 4. 1000 b 12 καὶ ἅμα — 48 — (božji) previdnosti v naravo prišla poželjivost, 66 kakor pravijo Empedokles, Parmenid in Heziod. 1. 3. 4. Simpl. Phys. 1183, 28 Evdem [fr. 71] sprejema67 negibnost ob prevladi Ljubezni v času Sfajrosa, 68 ko so bile vse (stvari) združene: »Tam … sonca. « Ampak kakor pravi: »Tako … radósten. « Tam ne razločijo se niti hitri udje Sonca, niti poraščena sila zemlje, niti morje. Tako v gostem skrivališču Harmonije stoji69 okrogli Sfajros, v osami okrog sebe radósten. 31 B 27a [0]. Plut. c. princ. philos. esse diss. 2 str. 777 c Kajti (pogovor), 70 ki s pomočjo filozofije privede h kreposti, človeka vselej uglasi s samim seboj, ga reši samoočitkov in ga napolni z mirom in naklonjenostjo do samega sebe. V udih ni spora ne odvratnega71 razdora. 31 B 28 [61–2 K]. 1–2 Stob. Ecl. i 15, 2 a–b [i 144, 20 W.]; prim . 28 B 25 Toda on je od vsepovsod ‹sebi› enak in vseskozi brezmejen, Sfajros okrogli, radósten v osami okrog sebe. 31 B 29 [0]. 1–3 Hipp. Ref. vii 29 (str. 212 W.) O tem, kakšna je ideja sveta, ki jo ureja Ljubezen, govori nekako takole: »Ne poganjata … enak.« Takšna najlepša oblika sveta (je posledica) Ljubezni, ki iz mnoštva napravi Eno, medtem ko Prepir, ki je izmenično vzrok ureditve (sveta), to prejšnje Eno raztrga in (iz njega) napravi mnoštvo. 3 Simpl. Phys. 1124, 1 Ljubezen prek zedinjenja proizvede Sfajros, ki ga (Empedokles) prav tako imenuje bog [B 31], včasih pa ga imenuje s srednjim spolom: »je Sfajron bilo«. Ne poganjata namreč dve mladiki mu iz hrbta, ne noge, ne urna kolena, niti spolni organi, ampak je Sfajros bil, od ‹vsepovsod› sebi enak. 31 B 30 [66–8 K., 139–41 St.]. 1–3 Arist. Metaphys . B 4. 1000 b 12 Hkrati — 49 — δὲ αὐτῆς τῆς μεταβολῆς αἴτιον οὐθὲν λέγει ἀλλ’ ἢ ὅτι οὕτως πέφυκεν ‘ἀλλ’ ὅτε δὴ … ὅρκου’. Simpl. Phys. 1184, 12 λέγει δὲ καὶ ταῦτα Ἐ. ἐπὶ τῆς τοῦ Νείκους ἐπικρατείας ‘αὐτὰρ ἐπεὶ … ὅρκου’. αὐτὰρ ἐπεὶ μέγα Νεῖκος ἐνὶμμελέεσσιν ἐθρέφθη ἐς τιμάς τ’ ἀνόρουσε τελειομένοιο χρόνοιο, ὅς σφιν ἀμοιβαῖος πλατέος παρ’ ἐλήλαται ὅρκου … 31 B 31 [70 K., 142 St.]. Simpl. Phys. 1184, 2 [nach B 27, 4] ἀρξαμένου δὲ πάλιν τοῦ Νείκους ἐπικρατεῖν τότε πάλιν κίνησις ἐν τῶι Σφαίρωι γίνεται˙ πάντα γὰρ ἑξείης πελεμίζετο γυῖα θεοῖο. 31 B 32 [457 K., 63 St.]. [Arist.] de lin. insec. 972 b 29 ἔτι τὸ ἄρθρον διαφορά πώς ἐστιν˙ διὸ καὶ Ἐ. ἐποίησε †’διὸ δεῖ ὀρθῶς’. δύω δέει ἄρθρον (?). 31 B 33 [265 K., 279 St.]. Plut. de amic. multit. 5 p. 95 a ἡ μὲν γὰρ (sc . φιλία) συνάγει καὶ συνίστησι καὶ συνέχει καταπυκνοῦσα ταῖς ὁμιλίαις καὶ φιλοφροσύναις ὡς δ’ ὅτ’ ὀπὸς γάλα λευκὸν ἐγόμφωσεν καὶ ἔδησε … κατ’ Ἐμπεδοκλέα (τοιαύτην γὰρ ἡ φιλία βούλεται ποιεῖν ἑνότητα καὶ σύμπηξιν), ἡ δὲ πολυφιλία διίστησι καὶ ἀποσπᾶι καὶ ἀποστρέφει, τῶι μετακαλεῖν καὶ μεταφέρειν ἄλλοτε πρὸς ἄλλον οὐκ ἐῶσα κρᾶσιν οὐδὲ κόλλησιν [vgl . B 34. 96, 4] εὐνοίας ἐν τῆι συνηθείαι περιχυθείσηι καὶ παγείσηι γενέσθαι. 31 B 34 [208 K., St.]. Arist. Meteor. Δ 4. 381 b 31 τὸ γὰρ ὑγρὸν τῶι ξηρῶι αἴτιον τοῦ ὁρίζεσθαι καὶ ἑκάτερον ἑκατέρωι οἷον κόλλα γίγνεταιὥσπερ καὶ Ἐ. ἐποίησεν ἐν τοῖς Φυσικοῖς˙ ἄλφιτον ὕδατι κολλήσας … 31 B 35 [165–81 K., 169–85 St.]. 1–15 Simpl. de caelo 528, 30 μήποτε δὲ κἂν — 50 — pa sploh ne pove, kje je vzrok tega spreminjanja, ampak (pravi samo), da je tako po naravi: »Toda ko … obema. « Simpl. Phys. 1184, 12 Tudi to pravi Empedokles o prevladi Prepira: »Ko pa … obema. « Ko pa mogočni Prepir se je v udih zaredil in se dvignil k veljavi,72 se čas je iztekel, ki s široko prisego je izmenično določen obema. 31 B 31 [70 K., 142 St.]. Simpl. Phys. 1184, 2 [po B 27, 4] Ko pa znova prevlada Prepir, v Sfajrosu ponovno nastane gibanje: Kajti vsi udje boga so se tresli po vrsti. 31 B 32 [457 K., 63 St.]. [Arist.] de lin. insec. 972 b 29 Nadalje je zglob nekakšna razlika; 73 zaradi tega je Empedokles pravilno spesnil (besede) † »zato pravilno povezuje«. Dvoje povezuje zglob (?). 31 B 33 [265 K., 279 St.]. Plut. de amic. multit. 5 str. 95 a (Ljubezen) namreč združuje, sestavlja in drži skupaj tako, da utrjuje (stvari) s prija-teljstvom in naklonjenostjo, kakor takrat, ko (figov) sok strdi in zlepi belo mleko, skladno z Empedoklom (Ljubezen namreč želi ustvariti takšno zedinjenost in strditev), vendar mnogostrana ljubezen74 tudi razdvaja, odvaja in odvrača ter s tem, ko nagovarja in mimovodi enkrat drugo k drugemu in drugič spet k drugemu, ne dopušča, da v tej navlaženi in strjeni skupnosti naklonjenosti nastane zmes in zlepljenje [prim. B 34. 96, 4]. 31 B 34 [208 K., St.]. Arist. Meteor. Δ 4. 381 b 31 Vlažno je namreč vzrok zamejitve75 suhega, (od njiju) pa je drugo drugemu kot nekakšno lepilo, kakor je upesnil tudi Empedokles v (knjigah) O naravi:76 Tako da moko zlepi z vodo … 31 B 35 [165–81 K., 169–85 St.]. 1–15 Simpl. de caelo 528, 30 Čeprav v tem — 51 — ἐπικρατῆι ἐν τούτωι [sc. τῶι κόσμωι] τὸ Νεῖκος ὥσπερ ἐν τῶι σφαίρωι ἡ Φιλία, ἀλλ’ ἄμφω ὑπ’ ἀμφοῖν λέγονται γίνεσθαι. καὶ τάχα οὐδὲν κωλύει παραθέσθαι τινὰ τῶν τοῦ Ἐμπεδοκλέους ἐπῶν τοῦτο δηλοῦντα ‘αὐτὰρ … κελεύθους’. 3–17 Simpl. Phys. 32, 11 καὶ πρὸ τούτων δὲ τῶν ἐπῶν [B 98] ἐν ἄλλοις τὴν ἀμφοῖν ἐν τοῖς αὐτοῖς ἐνέργειαν παραδίδωσι λέγων ‘ἐπεὶ … ἰδέσθαι’. 5. 10–13 Simpl. Ders. de caelo 587, 8 καὶ πῶς ταῦτα, φαίη ἄν τις, ἐπὶ τῆς Φιλότητος γίνεσθαι λέγει ὁ Ἀρ., δι’ ἣν πάντα ἓν γίνεσθαι ὁ Ἐ. φησιν ‘ἐν τῆι δὴ … εἶναι’[v . 5]; μήποτε οὖν οὐκ ἐν τῆι ἐπικρατείαι τῆς Φιλίας ταῦτα λέγει γενέσθαι ὁ Ἐ., ὡς ἐνόμισεν Ἀλέξανδρος, ἀλλὰ τότε, ὅτε οὔπω τὸ Νεῖκος ‘πᾶν … ὁρμή’. 14–15 Arist. Poet. 25. 1461 a 23 τὰ δὲ διαιρέσει [sc . λυτέον] οἷον Ἐ. ‘αἶψα … κέκρητο’. Athen. x 423 f Θεόφραστος δ’ ἐν τῶι Περὶ μέθης ζωρότερόν φησιν εἶναι τὸ κεκραμένον παρατιθέμενος Ἐμπεδοκλέους τάδε ‘αἶψα … κελεύθους’. Aus derselben nachtheophrastischen Mittelquelle Plut. Quaest. conv. v 4, 1 p. 677 d Σωσικλῆς δ’ ὁ ποιητής, τοῦ Ἐμπεδοκλέους ἐπιμνησθεὶς εἰρηκότος ἐν τῆι καθόλου μεταβολῆι γίγνεσθαι ‘ζωρά τε τὰ πρὶν ἄκρητα’ μᾶλλον ἔφη τὸ εὔκρατον ἢ τὸ ἄκρατον ὑπὸ τἀνδρὸς ζωρὸν λέγεσθαι. αὐτὰρ ἐγὼ παλίνορσος ἐλεύσομαι ἐς πόρον ὕμνων, τὸν πρότερον κατέλεξα, λόγου λόγον ἐξοχετεύων, κεῖνον˙ ἐπεὶ Νεῖκος μὲν ἐνέρτατον ἵκετο βένθος δίνης, ἐν δὲ μέσηι Φιλότης στροφάλιγγι γένηται, 5 ἐν τῆι δὴ τάδε πάντα συνέρχεται ἓν μόνον εἶναι, οὐκ ἄφαρ, ἀλλὰ θελημὰ συνιστάμεν’ ἄλλοθεν ἄλλα. τῶν δέ τε μισγομένων χεῖτ’ ἔθνεα μυρία θνητῶν (?)˙ πολλὰ δ’ ἄμεικτ’ ἔστηκε κεραιομένοισιν ἐναλλάξ, ὅσσ’ ἔτι Νεῖκος ἔρυκε μετάρσιον˙ οὐ γὰρ ἀμεμφέως — 52 — [svetu] prevladuje Prepir, se nikdar ne more primerjati z Ljubeznijo, (ki prevladuje) v Sfajrosu, pa vendar se o obeh govori, da nastaneta drug iz drugega. Bržkone pa nič ne preprečuje, da bi navedli nekaj Empedoklovih verzov, ki to pojasnjujejo: »Jaz … poti. « 3–17 Simpl. Phys. 32, 11 Pred temi [B 98] pa v (nekih) drugih verzih podaja (svoj nauk) o delovanju obeh sil v istih (stvareh) in pravi: »Ko Prepir … na pogled. « 5. 10–13 Simpl. de caelo 587, 8 Kako pa je (mogoče), bi kdo lahko vprašal, da po Aristotelovih besedah to nastane v času (prevlade) Ljubezni, zaradi katere po Empedoklovih besedah vse (stvari) postanejo Eno: »V njej … Eno sámo.« [v . 5] Vendar Empedokles nikdar ne pravi, da se je to zgodilo v času prevlade Ljubezni, kakor je menil Aleksander, 77 ampak takrat, ko Prepir še ni »v celoti … Ljubezni. « 14–15 Arist. Poet. 25. 1461 a 23 Nekatere (težave) [je treba rešiti (z ločili)], kakor pri Empedoklu »Hitro … pomešane. « Athen. x 423 f Teofrast v (spisu) O pijanosti pravi, da je pomešano (vino) čistejše, 78 pri tem pa navaja naslednje Empedoklove (verze): »Hitro … poti. « Iz tega istega posrednega po-teofrastovskega vira tudi Plut. Quaest. conv. v 4, 1 str. 677 d Pesnik Sozikles omenja Empedokla, ki je rekel, da na splošno v spreminjanju »čisto postane to, kar je bilo prej nepomešano«, in pravi, da (Empedokles) »čisto« razume bolj v smislu »dobro pomešanega« kot v smislu »nepomešanega«. Jaz pa z novim zagonom bom stopil na pot hvalnic, o kateri sem prej govoril, izpeljeval bom besedo iz besede: ko Prepir dosegel najnižjo je globino Vrtinca, je sredi vrtinčenja nastala Ljubezen, 5 v njej vse te (stvari) pridejo skupaj, da biva Eno sámo, ne takoj, a vendar voljno, ko se združujejo, vsaka iz druge smeri. Ko so tako se mešale, se vsulo je na deset tisoče vrst smrtnih (stvari) (?), mnoge (med njimi), ki Prepir jih je še vedno držal kvišku, pa nezmešane so stale, s premešanimi se izmenjujoč; ni namreč brezgrajno 10 v celoti iz njih izstopil na najbolj skrajne meje kroga, — 53 — 10 τῶν πᾶν ἐξέστηκεν ἐπ’ ἔσχατα τέρματα κύκλου, ἀλλὰ τὰ μέν τ’ ἐνέμιμνε μελέων τὰ δέ τ’ ἐξεβεβήκει. ὅσσον δ’ αἰὲν ὑπεκπροθέοι, τόσον αἰὲν ἐπήιει ἠπιόφρων Φιλότητος ἀμεμφέος ἄμβροτος ὁρμή˙ αἶψα δὲ θνήτ’ ἐφύοντο, τὰ πρὶν μάθον ἀθάνατ’ εἶναι, 15 ζωρά τε τὰ πρὶν ἄκρητα διαλλάξαντα κελεύθους. τῶν δέ τε μισγομένων χεῖτ’ ἔθνεα μυρία θνητῶν, παντοίαις ἰδέηισιν ἀρηρότα, θαῦμα ἰδέσθαι. [Vgl. B 60 ff.] 31 B 36 [58 K., 175 St.]. Stob. Ecl. i 10, 11 [p. 121, 14 W.] [nach B 6] ‘τῶν … Νεῖκος’. Arist. Metaphys. B 4. 1000 b 1 εἰ γὰρ μὴ ἐνῆν τὸ Νεῖκος ἐν τοῖς πράγμασιν, ἓν ἂν ἦν ἅπαντα, ὥς φησιν˙ ὅταν γὰρ συνέλθηι, τότε ‘ἐξ … Νεῖκος’ [der Vers ist vermutlich in B 35 statt V. 7 (= 16) einzufügen]. τῶν δὲ συνερχομένων ἐξ ἔσχατον ἵστατο Νεῖκος. 31 B 37 [270–1 K., 197– 8 St.] . Arist. de gen. et corr. B 6. 333 a 35 ἀλλὰ μὴν οὐδ’ αὔξησις ἂν εἴη κατ’ Ἐμπεδοκλέα, ἀλλ’ ἢ κατὰ πρόσθεσιν˙ πυρὶ γὰρ αὔξει τὸ πῦρ, αὔξει δὲ χθὼν μὲν σφέτερον δέμας, αἰθέρα δ’ αἰθήρ. 31 B 38 [182–5 K., 130–3 St.]. 1–4 Clem. Strom. v 48 [ii 358, 20 St.]. εἰ δ’ ἄγε τοι λέξω πρῶθ’ † ἥλιον ἀρχήν †, ἐξ ὧν δῆλ’ ἐγένοντο τὰ νῦν ἐσορῶμεν ἅπαντα, γαῖά τε καὶ πόντος πολυκύμων ἠδ’ ὑγρὸς ἀήρ Τιτὰν ἠδ’ αἰθὴρ σφίγγων περὶ κύκλον ἅπαντα. 31 B 39 [199–201 K., 146–8 St.]. 1–2 Arist. de caelo B 13. 294 a 21 [21 A 47]. εἴπερ ἀπείρονα γῆς τε βάθη καὶ δαψιλὸς αἰθήρ, — 54 — ampak nekateri od udov so ostali notri, drugi pa so izstopili. Za kolikor vedno je stekel od spodaj naprej, za toliko se vselej približala je nesmrtna, blagomisleča sila brezgrajne Ljubezni. Hitro kot smrtno je zraslo, kar se predtem naučilo je biti nesmrtno, 15 in čiste stvari, ki bile predtem so nezmešane, so menjavale poti. Ko so tako se mešale, se vsulo je na deset tisoče vrst smrtnih (stvari), spojenih v razne oblike, čudovite na pogled. [Prim. B 60 in sl.] 31 B 36 [58 K., 175 St.]. Stob. Ecl. i 10, 11 [str. 121, 14 W.] [po B 6] »Ko so … na skrajni (rob). « Arist. Metaphys. B 4. 1000 b 1 Če namreč Prepira ne bi bilo v stvareh, bi bile vse (stvari), kakor pravi, Eno; kajti ko pridejo skupaj, tedaj se je » Prepir … skrajni (rob). « [Ta verz je treba verjetno vstaviti v fragment B 35 namesto verza 7 (=16).] Ko so prihajale skupaj, se je Prepir postavil na skrajni (rob). 31 B 37 [270–1 K., 197– 8 St.] . Arist. de gen. et corr. B 6. 333 a 35 Toda skladno z Empedoklom povečanje ne bi bilo (mogoče drugače) kot samo z dodajanjem; ogenj bo namreč povečal ogenj, svoje telo bo povečala zemlja, eter pa eter. 31 B 38 [182–5 K., 130–3 St.]. 1–4 Clem. Strom. v 48 [ii 358, 20 St.]. Daj, o prvinah povem ti, † enako starih po svojem začetku †, iz katerih so postale razvidne vse druge (stvari), ki jih zdaj vidimo: zemlja in morje, močno valovito, in vlažen zrak, ter Titan, eter, ki vse (stvari) skupaj stiska v krogu. 31 B 39 [199–201 K., 146–8 St.]. 1–2 Arist. de caelo B 13. 294 a 21 [21 A 47]. Če globine zemlje in prostrani79 eter so brezmejni, — 55 — ὡς διὰ πολλῶν δὴ γλώσσας ἐλθόντα ματαίως ἐκκέχυται στομάτων ὀλίγον τοῦ παντὸς ἰδόντων … 31 B 40 [186 K., 149 St.]. Plut. de fac. in orb. lun. 2 p. 920 c ὥς που καὶ Ἐ. τὴν ἑκατέρων ἀποδίδωσιν οὐκ ἀηδῶς διαφοράν: ‘ἥλιος … σελήνη’, τὸ ἐπαγωγὸν αὐτῆς καὶ ἱλαρὸν καὶ ἄλυπον οὕτω προσαγορεύσας. Ἥλιος ὀξυβελὴς ἠδ’ ἱλάειρα Σελήνη. 31 B 41 [188 K., 150 St.]. Apollodoros Περὶ θεῶν bei Macrob. Sat. i 17, 46 (συναλισθέντος πολλοῦ πυρὸς περιπολεῖ ut ait Emp. ‘ὀὔνεκ’ … ἀμφιπολεύει’) und den Etymologen wie Barocc. 50 (Cramer, A. O. ii 427, 29) u. a. ἀλλ’ ὁ μὲν ἁλισθεὶς μέγαν οὐρανὸν ἀμφιπολεύει. 31 B 42 [194–6 K., 157–9 St.]. Plut. de fac. in orb. lun. 16 p. 929 c κατὰ στάθμην, φησὶ Δημόκριτος [68 A 89a], ἱσταμένη [sc. ἡ σελήνη] τοῦ φωτίζοντος ὑπολαμβάνει καὶ δέχεται τὸν ἥλιον˙ ὥστ’ αὐτήν τε φαίνεσθαι καὶ διαφαίνειν ἐκεῖνον εἰκὸς ἦν. ἡ δὲ πολλοῦ δεῖ τοῦτο ποιεῖν˙ αὐτή τε γὰρ ἄδηλός ἐστι τηνικαῦτα κἀκεῖνον ἀπέκρυψε καὶ ἠφάνισε πολλάκις ‘ἀπεσκεύασε δέ οἱ αὐγάς’ ὥσπερ φησὶν Ἐ. ‘†ἔστε αἶαν καθύπερθεν … μήνης’, καθάπερ εἰς νύκτα καὶ σκότος, οὐκ εἰς ἄστρον ἕτερον τοῦ φωτὸς ἐμπεσόντος … ἀπολείπεται τοίνυν τὸ τοῦ Ἐμπεδοκλέους, ἀνακλάσει τινὶ τοῦ ἡλίου πρὸς τὴν σελήνην γίγνεσθαι τὸν ἐνταῦθα φωτισμὸν ἀπ’ αὐτῆς. ὅθεν οὐδὲ θερμὸν οὐδὲ λαμπρὸν ἀφικνεῖται πὸς ἡμᾶς, ὥσπερ ἦν εἰκός, ἐξάψεως καὶ μίξεως ‹τῶν› φώτων γεγενημένης, ἀλλ’ οἷον αἵ τε φωναὶ κατὰ τὰς ἀνακλάσεις ἀμαυροτέραν ἀναφαίνουσι τὴν ἠχὼ τοῦ φθέγματος …, ‘ὣς αὐγὴ … εὐρύν’ [B 43] ἀσθενῆ καὶ ἀμυδρὰν ἀνάρροιαν ἴσχει πρὸς ἡμᾶς διὰ τὴν κλάσιν ἐκλυομένης τῆς δυνάμεως. Vgl . A 59. ἀπεστέγασεν δέ οἱ αὐγάς, ἔστ’ ἂν ἴηι καθύπερθεν, ἀπεσκνίφωσε δὲ γαίης τόσσον ὅσον τ’ εὖρος γλαυκώπιδος ἔπλετο μήνης. — 56 — kot se nesmiselno izliva iz ust in prihaja z jezika mnogih, ki so majhen del vsega uzrli … 31 B 40 [186 K., 149 St.]. Plut. de fac. in orb. lun. 2 str. 920 c Kot tudi Empedokles na nekem mestu uglajeno80 podaja razliko med njima: »Sonce … Mesec«, (in sicer) takole imenuje njegovo [tj. Mesečevo] privlačnost, vedrino in neturobnost: Sonce z ostrimi puščicami in milosijoči Mesec. 31 B 41 [188 K., 150 St.]. Apollodoros Perì theôn pri Macrob. Sat. i 17, 46 (Ker se je nakopičilo mnogo ognja, ta (zdaj) kroži naokrog, kakor pravi Empedokles »Zaradi … nébu«) ter pri etimologih, kodeks Barocc. 50 (Cramer, A. O. ii 427, 29) idr. (Sonce) pa, nakopičeno (v sebi), kroži po velikem nébu. 31 B 42 [194–6 K., 157–9 St.]. Plut. de fac. in orb. lun. 16 str. 929 c Ko se [Mesec], pravi Demokrit [68 A 89a], postavi navpično (nasproti) izvoru svetlobe, prestreže in sprejme Sončeve žarke, 81 tako da bi se lahko zdelo verjetno, da sije sam Mesec, medtem ko je (Sonce) prosojno. Kljub temu pa tega še zdaleč ne počne; pogosto je namreč neviden, večkrat pa ga82 tudi skrije in naredi nevidnega, »zakrilo je (njegove) žarke«, kakor pravi Empedokles »† ko gre … Meseca«, kot da je svetloba padla na noč in temo, ne pa na neko drugo zvezdo … Ostane torej Empedoklov (nauk), da se zaradi nekega odseva Sonca, ki seva (svetlobo) na Mesec, na slednjem pojavi83 Sončeva svetloba. 84 Zato do nas ne sežeta niti njegova toplota niti svetloba niti sijaj, kot bi se verjetno (zgodilo), če bi prihajalo do prižiganja in mešanja svetlob, ampak (je s tem) tako kot z glasovi, ko zaradi odbojev odmev zvoka85 oslabi … »Kot … Meseca« [B 43], proti nam pošilja slaboten in šibek odsev, 56 ker je (njegova) moč oslabljena zaradi lomljenja. Prim. A 59. Zakrilo87 je (njegove) žarke, ko gre od zgoraj navzdol in zasenčilo toliko Zemlje, kolikor znese širina svetlookega Meseca. — 57 — 31 B 43 [192 K., 153 St.]. Philo de prov. ii 70 ex armen. Aucher p. 92 lunae vero lumen nonne inepte putatur a sole iuxta providentiam desume-re lucem, cum potius instar speculi casu in se incidentem formam recipiat? quemadmodum Empedocles: ‘ lumen accipiens lunaris globus magnus largusque [= B 43?] mox illico reversus est ut currens caelum attinge- ret’. Plut. [zu B 42] 929 e ὣς αὐγὴ τύψασα σεληναίης κύκλον εὐρύν … 31 B 44 [188 K., 151 St.]. Plut. de Pyth. or. 12 p. 400 b ὑμεῖς δὲ τοῦ μὲν Ἐμπεδοκλέους καταγελᾶτε φάσκοντος τὸν ἥλιον περὶ γῆν [vgl. A 56] ἀνακλάσει φωτὸς οὐρανίου γενόμενον αὖθις ‘ἀνταυγεῖν … προσώποις’. ἀνταυγεῖ πρὸς Ὄλυμπον ἀταρβήτοισι προσώποις. 31 B 45 [190 K., 154 St.]. Achill. Is. i 16 p. 43, 6 M. [vgl . A 55] κυκλοτερὲς περὶ γαῖαν ἑλίσσεται ἀλλότριον φῶς. 31 B 46 [189 K., 155 St.]. Plut. de fac. in orbe lun. 9 p. 925 b der Mond ist vom Himmel sehr weit entfernt, τῆς δὲ γῆς τρόπον τινὰ ψαύει καὶ περιφερομένη πλησίον ‘ἅρματος ὥσπερ ἴχνος ἀνελίσσεται’, φησὶν Ἐ., ‘ἥ τε περὶ ἄκραν *** ’. οὐδὲ γὰρ τὴν σκιὰν αὐτῆς ὑπερβάλλει πολλάκις ἐπὶ μικρὸν αἰρομένην τῶι παμμέγεθες εἶναι τὸ φωτίζον, ἀλλ’ οὕτως ἔοικεν ἐν χρῶι καὶ σχεδὸν ἐν ἀγκάλαις τῆς γῆς περιπολεῖν, ὥστ’ ἀντιφράττεσθαι πρὸς τὸν ἥλιον ὑπ’ αὐτῆς μὴ ὑπεραίρουσα τὸν σκιερὸν καὶ χθόνιον καὶ νυκτέριον τοῦτον τὸν τόπον, ὃς γῆς κλῆρός ἐστι. διὸ λεκτέον οἶμαι θαρροῦντας ἐν τοῖς τῆς γῆς ὅροις εἶναι τὴν σελήνην ὑπὸ τῶν ἄκρων αὐτῆς ἐπιπροσθουμένην. [anschließend an B 45?]. ἅρματος ὡς πέρι χνοίη ἑλίσσεται ἥ τε παρ’ ἄκρην … (?). 31 B 47 [191 K., 156 St.]. Anecd. Bekk. i 337, 13 [Συναγωγὴ λέξεων χρησ.] ἀγής: τοῦτο ἀπὸ συνθέτου καταλείπεται τοῦ εὐαγὴς ἢ παναγής. Ἐμπεδοκλῆς˙ ἀθρεῖ μὲν γὰρ ἄνακτος ἐναντίον ἁγέα κύκλον. — 58 — 31 B 43 [192 K., 153 St.]. Philo de prov. ii 70 iz armenščine Aucher str. 92 Ali ni zares neprimerno misliti, da si Mesečeva svetloba po ( Božji) previdnosti jemlje svetlobo od Sonca, ko pa ( Mesec) , pravilneje rečeno, kakor zrcalo p rejema ( njegovo) obliko, ki pada nanj? Kot pravi Empedokles: »Ko velika in obilna Mesečeva krogla prejme svetlobo [= B 43?], se potem ta- koj preusmeri tja nazaj, da bi v teku dosegla nebo. «88 Plut. [k B 42] 929 e Kot (sončni) žarek, ki udaril je ob široki krog Meseca … 31 B 44 [188 K., 151 St.]. Plut. de Pyth. or. 12 str. 400 b Vi pa se posme-hujete Empedoklu, ker je rekel, da Sonce, ki je nastalo kot odboj nebeške svetlobe okrog Zemlje [prim. A 56], »z neustrašnimi … Olimpu. « Z neustrašnimi obličji sije nazaj proti Olimpu. 31 B 45 [190 K., 154 St.]. Achill. Is. i 16 str. 43, 6 M. [prim . A 55] Okrogla tuja luč kroži okrog Zemlje. 31 B 46 [189 K., 155 St.]. Plut. de fac. in orbe lun. 9 str. 925 b Mesec je zelo oddaljen od neba, vendar se na neki način dotika Zemlje in krožno giblje blizu nje, »tako kot pesto pri vozu«, kakor pravi Empedokles, »okrog vrha ***«. Ne preseže niti njene sence, čeprav se pogosto po malem dvi-guje, ker je izvor svetlobe89 nadvse velik, ampak se zdi, kot da kroži po površini in skorajda v objemu Zemlje, tako da ga slednja postavlja kot prepreko (med sabo in) Soncem, da bi se ne dvignil onkraj tega senčne-ga, zemeljskega in mračnega mesta, ki pripada Zemlji. Zato mislim, da moramo drzno reči, da je Mesec znotraj meja Zemlje, saj ga njeni vrhovi zastirajo [v navezavi na B 45?]. Tako kot pesto pri vozu, ki vrti se okrog vrha … (?) 31 B 47 [191 K., 156 St.]. Anecd. Bekk. i 337, 13 [Synagogè léxeon chres.] agés (čist): ta (beseda) je preostanek zloženega (pridevnika) euagés (čist) ali panagés (povsem čist). Empedokles: Kajti (Mesec) zre naproti svetemu krogu Gospodarja. — 59 — 31 B 48 [197 K., 160 St.]. Plut. Quaest. Plat. 3 p. 1006 f οἱ τῶν ὡρολογίων γνώμονες οὐ συμμεθιστάμενοι ταῖς σκιαῖς ἀλλ’ ἑστῶτες ὄργανα καὶ χρόνου μέτρα γεγόνασι μιμούμενοι τῆς γῆς τὸ ἐπιπροσθοῦν τῶι ἡλίωι περὶ αὐτὴν ὑποφερομένωι, καθάπερ εἶπεν Ἐ. νύκτα δὲ γαῖα τίθησιν ὑφισταμένη φαέεσσι ‹ἠελίου›. 31 B 49 [198 K., 168 St.]. Plut. Quaest. conv. viii 3, 1 p. 720 e σκοτεινὸς γὰρ ὢν ὁ ἀὴρ κατ’ Ἐμπεδοκλέα νυκτὸς ἐρημαίης ἀλαώπιδος … ὅσον τῶν ὀμμάτων ἀφαιρεῖται τοῦ προαισθάνεσθαι διὰ τῶν ὤτων ἀποδίδωσιν. 31 B 50 [0]. Tzetz. Alleg. O 83 ὅπερ φησὶν Ἐμπεδοκλῆς εἴτε τις τῶν ἑτέρων˙ Ἶρις δ’ ἐκ πελάγους ἄνεμον φέρει ἢ μέγαν ὄμβρον. 31 B 51 [202 K., 168 St.]. Herodian. schematismi Hom. cod. Darmstadi-ni in Sturzii Etym. Gudian. p. 475 [ad Etym. Mag. p. 111, 10] ἀνόπαια˙ οἱ μὲν ἀφανῆ, τινὲς δὲ τὸ ἄνω φέρεσθαι. Ἐμπεδοκλῆς˙ ‘καρπαλίμως δὲ ἀνόπεαν’ ἐπὶ τοῦ πυρός. ἐξ οὖ δῆλον ὅτι καὶ οὐδετέρου γένους ἐστὶ τὸ ἀνόπαιον. Vgl . B 54. καρπαλίμως δ’ ἀνόπαιον … 31 B 52 [207 K., 162 St.]. Procl. in Tim. ii 8, 26 Diehl καὶ γὰρ ὑπὸ γῆς ῥύακές εἰσι πυρός, ὥς πού φησι καὶ Ἐ. Vgl . A 68. πολλὰ δ’ ἔνερθ(ε) οὔδεος πυρὰ καίεται. 31 B 53 [204 K., 167 St.]. Arist. de gen. et corr. B 6. 334 a 1 διέκρινε μὲν γὰρ τὸ Νεῖκος, ἠνέχθη δ’ ἄνω ὁ αἰθὴρ οὐχ ὑπὸ τοῦ Νείκους, ἀλλ’ ὁτὲ μέν φησιν ὥσπερ ἀπὸ τύχης ‘οὕτω … ἄλλως’, ὁτὲ δέ φησι πεφυκέναι τὸ πῦρ ἄνω φέρεσθαι, ὁ δ’ ‘αἰθήρ, φησι, μακρῆισι … ῥίζαις’ [B 54]. ἅμα δὲ — 60 — 31 B 48 [197 K., 160 St.]. Plut. Quaest. Plat. 3 str. 1006 f Kazalci na sonč- nih urah, ki se ne premikajo skupaj s sencami, ampak ostanejo nepre-mični, so sredstva90 in merilniki časa, saj posnemajo položaj Zemlje v odnosu do Sonca, ki se giblje spodaj (in) okrog nje, kakor pravi Empedokles: Zemlja naredi noč tako, da se postavi pod žarke ‹Sonca›. 31 B 49 [198 K., 168 St.]. Plut. Quaest. conv. viii 3, 1 str. 720 e Po Empedoklu je namreč zrak slepooke osamljene noči mračen. Kolikor (bolj) očem odvzema sposobnost vnaprejšnjega zaznavanja, toliko (več) jo podarja ušesom. 31 B 50 [0]. Tzetz. Alleg. O 83 Kakor pravi Empedokles ali pa nekdo drug: Mavrica pa z morja nosi veter ali obilno deževje. 31 B 51 [202 K., 168 St.]. Herodian. schematismi Hom. cod. Darmstadi-ni v Sturzii Etym. Gudian. str. 475 [ad Etym. Mag. str. 111, 10] anópaia: Za nekatere (ta izraz pomeni) »neviden«, za druge »gibanje navzgor«. Empedokles: »hitro navzgor«, pri čemer ima (v mislih) ogenj. Iz tega pa je tudi razvidno, da je (izraz) tò anópaion srednjega spola. Prim. B 54. hitro navzgor … 31 B 52 [207 K., 162 St.]. Procl. in Tim. ii 8, 26 Diehl Pod zemljo so ognjeni tokovi, kakor pravi tudi Empedokles. Prim. A 68. Mnogi ognji gorijo pod tlemi. 31 B 53 [204 K., 167 St.]. Arist. de gen. et corr. B 6. 334 a 1 Ločil jih je namreč Prepir, vendar se eter91 navzgor ni premikal zaradi Prepira, ampak (Empedokles) enkrat pravi, da (se to dogaja) kakor po naključju »tako … drugače«, drugič pa, da se navzgor premika ogenj, in sicer po svoji — 61 — καὶ τὸν κόσμον ὁμοίως ἔχειν φησὶν ἐπί τε τοῦ Νείκους νῦν καὶ πρότερον ἐπὶ τῆς Φιλίας˙ τί οὖν ἐστι τὸ κινοῦν πρῶτον καὶ αἴτιον τῆς κινήσεως; Phys. B 4. 196 a 19 ἄτοπον οὖν εἴτε μὴ ὑπελάμβανον εἶναι εἴτε οἰόμενοι παρέλιπον, καὶ ταῦτ’ ἐνίοτε χρώμενοι, ὥσπερ Ἐμπεδοκλῆς οὐκ ἀεὶ τὸν ἀέρα ἀνωτάτω ἀποκρίνεσθαί φησιν, ἀλλ’ ὅπως ἂν τύχηι. λέγει γοῦν ἐν τῆι κοσμοποιίαι ὡς ‘οὕτω συνέκυρσε … ἄλλως’. οὕτω γὰρ συνέκυρσε θέων τοτέ, πολλάκι δ’ ἄλλως. 31 B 54 [203 K., 166 St.]. Arist. de gen. et. corr. B 7. 334 a 5 [zu B 53] αἰθὴρ ‹δ’ αὖ› μακρῆισι κατὰ χθόνα δύετο ῥίζαις. 31 B 55 [451 K., 165 St.]. Arist. Meteor. B 3. 356 a 24 [A 25] γῆς ἱδρῶτα θάλασσαν. 31 B 56 [206 K., 164 St.]. Hephaest. Ench. 1 p. 2, 13 Consbr. Ἐμπεδοκλῆς˙ ἃλς ἐπάγη ῥιπῆισιν ἐωσμένος ἠελίοιο. 31 B 57 [232–4 K., 244–6 St.]. 1–3 Simp. de caelo 586, 29 πῶς δὲ ἂν εἴη μίξεως σημαντικὸν ἡ ἀναύχενος κόρση καὶ τἆλλα τὰ ὑπὸ τοῦ Ἐμπεδοκλέους λεγόμενα ‘γυμνοὶ … μετώπων’ καὶ πολλὰ ἄλλα, ἅπερ οὐκ ἔστι μίξεως παραδείγματα; 1 Arist. de caelo Γ 2. 300 b 25 ἔτι δὲ τοσοῦτον ἐπανέροιτ’ ἄν τις, πότερον δυνατὸν ἢ οὐχ οἷόν τ’ ἦν κινούμενα ἀτάκτως καὶ μείγνυσθαι τοιαύτας μίξεις ἔνια ἐξ ὧν συνίσταται τὰ κατὰ φύσιν συνιστάμενα σώματα. λέγω δ’ οἷον ὀστᾶ καὶ σάρκας, καθάπερ Ἐ. φησι γίνεσθαι ἐπὶ τῆς Φιλότητος˙ λέγει γὰρ ‘πολλαὶ … ἐβλάστησαν’. ἧι πολλαὶ μὲν κόρσαι ἀναύχενες ἐβλάστησαν, — 62 — naravi, medtem ko za eter pravi, da se je »z velikimi … v zemljo« [B 54]. Hkrati pravi tudi, da je svet v času (prevlade) Prepira zdaj enak kot je bil pred tem v času (prevlade) Ljubezni; kaj je torej prvi gibalec in vzrok gibanja? Phys. B 4. 196 a 19 Neumestno je torej, da (stari misleci) bodisi niso predpostavili obstoja [naključja] bodisi da so (o njem sicer) razmi- šljali, a so ga nato opustili, ter da so takšne (vzroke včasih) uporabljali, kakor (na primer) Empedokles, ki pravi, da se zrak ne ločuje vedno na najvišje (mesto), ampak kot se to zgodi po naključju. Tako v (opisu) stvarjenja sveta pravi, da je: »Med pretakanjem … drugače.« Med pretakanjem je včasih prišel skupaj tako, pogosto pa drugače. 31 B 54 [203 K., 166 St.]. Arist. de gen. et. corr. B 7. 334 a 5 [k B 53] Eter92 ‹pa je znova› z velikimi koreninami prenikal pod zemljo. 31 B 55 [451 K., 165 St.]. Arist. Meteor. B 3. 356 a 24 [A 25] … morje (je) znoj zemlje … 31 B 56 [206 K., 164 St.]. Hephaest. Ench. 1 str. 2, 13 Consbr. Empedokles: Sol se je strdila, ker so jo potisnili udarci Sonca. 31 B 57 [232–4 K., 244–6 St.]. 1–3 Simp. de caelo 586, 29 Kako naj (be-sedne zveze), kot so »glava brez vrata« in druge, o katerih govori Empedokles, »gole … obrazov«, ter mnoge druge (podobne), označujejo mešanje, ko pa to vendar niso primeri mešanja? Arist. de caelo Γ 2. 300 b 25 Pri tem pa bi se kdo lahko še vprašal, ali je mogoče ali ne, da se nekatere (prvine), čeprav se gibljejo neurejeno, mešajo na takšen način, da se iz njihovih mešanic sestavijo telesa, kakršna se sestavijo po naravi. Tu govorim, na primer, o kosteh in mesu, kakor Empedokles pravi, da je to dvoje nastalo v času (prevlade) Ljubezni; pravi namreč takole: »Brez … glave. « Brez vratov vzklile mnoge so glave, — 63 — γυμνοὶ δ’ ἐπλάζοντο βραχίονες εὔνιδες ὤμων, ὄμματά τ’ οἷ(α) ἐπλαντο πενητεύοντα μετώπων. 31 B 58 [0]. Simp. de caelo 587, 18 (nach B 35, 13) ἐν ταύτηι οὖν τῆι καταστάσει [als der Streit noch nicht ganz zurückgetreten] ‘μουνομελῆ ἔτι τὰ γυῖα ἀπὸ τῆς τοῦ Νείκους διακρίσεως ὄντα ἐπλανᾶτο τῆς πρὸς ἄλληλα μίξεως ἐφιέμενα’. 31 B 59 [234–7 K., 254–6 St.]. 1–3 Simpl. de caelo 587, 20 [nach B 58] ‘αὐτὰρ ἐπεί, φησί, κατὰ … δαίμων’, ὅτε τοῦ Νείκους ἐπεκράτει λοιπὸν ἡ Φιλότης, ‘ταῦτά τε … ἐξεγένοντο’. ἐπὶ τῆς Φιλότητος οὖν ὁ Ἐμπεδοκλῆς ἐκεῖνα εἶπεν, οὐχ ὡς ἐπικρατούσης ἤδη τῆς Φιλότητος, ἀλλ’ ὡς μελλούσης ἐπικρατεῖν, ἔτι δὲ τὰ ἄμικτα καὶ μονόγυια δηλούσης. αὐτὰρ ἐπεὶ κατὰ μεῖζον ἐμίσγετο δαίμονι δαίμων, ταῦτά τε συμπίπτεσκον, ὅπηι συνέκυρσεν ἕκαστα, ἄλλα τε πρὸς τοῖς πολλὰ διηνεκῆ ἐξεγένοντο. 31 B 60 [242 K., 261 St.]. Plut. adv. Col. 28 p. 1123 b ταῦτα μέντοι καὶ πολλὰ τούτων ἕτερα τραγικώτερα τοῖς Ἐμπεδοκλέους ἐοικότα τεράσμασιν ὧν καταγελῶσιν εἱλίποδ’ ἀκριτόχειρα καὶ ‘βουγενῆ ἀνδρόπρωιρα’ (B 61, 2). 31 B 61 [238–41 K., 257–60 St.]. 1–4 Ael. Nat. anim. xvi 29 Ἐ. ὁ φυσικός φησι περὶ ζώιων ἰδιότητος λέγων καὶ ἐκεῖνος δήπου γίνεσθαί τινα συμφυῆ καὶ κράσει μορφῆς μὲν διάφορα, ἑνώσει δὲ σώματος συμπλακέντα˙ ἃ δὲ λέγει, ταῦτά ἐστι ‘πολλὰ … γυίοις’. 2 Simp. Phys. 371, 33 ὥσπερ Ἐ. κατὰ τὴν τῆς Φιλίας ἀρχήν φησι γενέσθαι ὡς ἔτυχε μέρη πρῶτον τῶν ζώιων οἷον κεφαλὰς καὶ χεῖρας καὶ πόδας, ἔπειτα συνιέναι ταῦτα ‘βουγενῆ … ἐξανατέλλειν’, ἀνδρογενῆ δηλονότι βούπρωιρα, τουτέστιν ἐκ βοὸς καὶ ἀνθρώπου. καὶ ὅσα μὲν οὕτω συνέστη ἀλλήλοις ὥστε δύνασθαι τυχεῖν — 64 — gole roke blodile okrog, oropane ram, oči pa same tavale so brez obrazov.93 31 B 58 [0]. Simp. de caelo 587, 18 (po B 35, 13) V tem (stanju) [ko se Prepir še ni povsem umaknil] »so udje še vedno osamljeno94 tavali« zaradi razločenosti, (izhajajoče) iz Prepira, in hrepeneli po medsebojnem me- šanju. 31 B 59 [234–7 K., 254–6 St.]. 1–3 Simpl. de caelo 587, 20 [po B 58] Pravi (takole): »Ko pa … z dajmonom«, (v času) ko je sicer Ljubezen prevladala nad Prepirom, »so … drugi«. To je torej Empedokles rekel o Ljubezni, vendar (s tem ni mislil obdobja), ko je ta že prevladala, ampak ko se je šele pripravljala k temu in je bilo še vedno vidno to, 95 kar je bilo nepomešano in osamljenih udov. Ko pa se dajmon z dajmonom močneje je pomešal, so (udje) popadali skupaj, kamor je pač vsakega zaneslo, poleg teh pa so nenehno nastajali mnogi drugi. 31 B 60 [242 K., 261 St.]. Plut. adv. Col. 28 str. 1123 b Takšne in mnoge druge bolj tragiške (prikazni), podobne Empedoklovim stvorom, ki se jim oni posmehujejo, (bitja) z opletajočimi nogámi in nerazločenimi rokámi in »govedo po rodu s človeškim obličjem« (B 61, 2). 31 B 61 [238–41 K., 257–60 St.]. 1–4 Ael. Nat. anim. xvi 29 Ko govori o značilnosti živih (bitij), naravoslovec Empedokles pravi, da se nekatera gotovo rodijo zraščena: zaradi mešanja oblike se sicer razlikujejo, v zedinjenosti telesa pa so spletena skupaj. Kar pravi, pa je naslednje: »Mnogi … udi. « 2 Simp. Phys. 371, 33 Kakor pravi Empedokles, so v času vladavine Ljubezni (telesni) deli živih (bitij) najprej nastajali naključno, na primer glave, roke in noge, nato pa so se združili v »govedo po rodu … vzbrsteli«; to so očitno ljudje po rodu, a z govejimi obrazi, kar po- — 65 — σωτηρίας, ἐγένετο ζῶια καὶ ἔμεινεν διὰ τὸ ἀλλήλοις ἐκπληροῦν τὴν χρείαν, τοὺς μὲν ὀδόντας τέμνοντάς τε καὶ λεαίνοντας τὴν τροφήν, τὴν δὲ γαστέρα πέττουσαν, τὸ δὲ ἧπαρ ἐξαιματοῦν. καὶ ἡ μὲν τοῦ ἀνθρώπου κεφαλὴ τῶι ἀνθρωπίνωι σώματι συνελθοῦσα σώιζεσθαι ποιεῖ τὸ ὅλον, τῶι δὲ τοῦ βοὸς οὐ συναρμόζει καὶ διόλλυται˙ ὅσα γὰρ μὴ κατὰ τὸν οἰκεῖον συνῆλθε λόγον, ἐφθάρη. Arist. Phys. B 7. 198 b 29 ὅπου μὲν οὖν ἅπαντα συνέβη ὥσπερ κἂν εἰ ἕνεκά του ἐγίνετο, ταῦτα μὲν ἐσώθη ἀπὸ τοῦ αὐτομάτου συστάντα ἐπιτηδείως˙ ὅσα δὲ μὴ οὕτως, ἀπώλετο καὶ ἀπόλλυται, καθάπερ Ἐ. λέγει τὰ ‘βουγενῆ ἀνδρόπρωιρα’. Vgl. A 72. πολλὰ μὲν ἀμφιπρόσωπα καὶ ἀμφίστερνα φύεσθαι, βουγενῆ ἀνδρόπρωιρα, τὰ δ’ ἔμπαλιν ἐξανατέλλειν ἀνδροφυῆ βούκρανα, μεμειγμένα τῆι μὲν ἀπ’ ἀνδρῶν τῆι δὲ γυναικοφυῆ σκιεροῖς ἠσκημένα γυίοις. 31 B 62 [248–55 K., 262–9 St.]. 1–8 Simpl. Phys. 381, 29 εἰπόντος δὲ τοῦ Ἐμπεδοκλέους ἐν τῶι δευτέρωι τῶν Φυσικῶν πρὸ τῆς τῶν ἀνδρείων καὶ γυναικείων σωμάτων διαρθρώσεως ταυτὶ τὰ ἔπη˙ νῦν δ’ ἄγ’, ὅπως ἀνδρῶν τε πολυκλαύτων τε γυναικῶν ἐννυχίους ὅρπηκας ἀνήγαγε κρινόμενον πῦρ, τῶνδε κλύ’˙ οὐ γὰρ μῦθος ἀπόσκοπος οὐδ’ ἀδαήμων. οὐλοφυεῖς μὲν πρῶτα τύποι χθονὸς ἐξανέτελλον, 5 ἀμφοτέρων ὕδατός τε καὶ εἴδεος αἶσαν ἔχοντες˙ τοὺς μὲν πῦρ ἀνέπεμπε θέλον πρὸς ὁμοῖον ἱκέσθαι, οὔτε τί πω μελέων ἐρατὸν δέμας ἐμφαίνοντας οὔτ’ ἐνοπὴν οἷόν τ’ ἐπιχώριον ἀνδράσι γυῖον. ταῦτα οὖν εἰπόντος τοῦ Ἐμπεδοκλέους ἐφίστησιν (Arist.), ὅτι καὶ αὐτὸς (Emp.) ὡς ἔοικε σπέρμα πρὸ τῶν ζώιων γεγονέναι φησί. καὶ τὸ ‘οὐλοφυὲς μὲν πρῶτα’ παρ’ αὐτοῦ εἰρημένον σπέρμα ἦν οὔπω μελέων ἐρατὸν δέμας ἐμφαῖνον … εἰ δὲ τὸ σπέρμα ἦν, θαυμαστῶς μοι δοκεῖ — 66 — meni, (da so sestavljeni) iz goveda in človeka. Tisti (deli), ki so se drug z drugim sestavili tako, da jim je uspelo preživeti, so postali živa (bitja) in se ohranili zato, ker so drug drugemu zadovoljevali potrebo, tako da so z zobmi sekali in drobili hrano, jo z želodcem prebavljali ter jo z jetri pretvarjali v kri. Človeška glava, ki se združi s človeškim telesom, omogoča ohranitev (živega bitja) kot celote, če pa (se združi) z govejim (telesom), nastane neskladje in mora propasti; kajti vsa (živa bitja), ki se niso združila v pravilnem razmerju, 96 so propadla. Arist. Phys. B 7. 198 b 29 (Tista živa bitja), pri katerih so torej vsi (telesni deli) stopili skupaj tako, kakor da bi nastali »zaradi nečesa«, so se obdržala, ker so se že sama po sebi primerno sestavila. Tista, pri katerih ni bilo tako, pa so propadla in propadajo, kakor pravi Empedokles glede »goveda po rodu s človeškim obličjem«. Prim. A 72. Mnogi so zrasli z dvojnim obrazom in dvojnim oprsjem, govedo po rodu s človeškim obličjem, nasprotno pa vzbrsteli so po rasti ljudje z govejimi glavami, tu zmešani iz moških, tam zrasli kot ženske, opremljeni s spolnimi udi.97 31 B 62 [248–55 K., 262–9 St.]. 1–8 Simpl. Phys. 381, 29 Empedokles v drugi knjigi (pesnitve) O naravi98 (glede tega, kaj se dogaja) preden se telesa razločijo na moška in ženska, v verzih pravi takole: Prisluhni zdaj, kako ločujoči se ogenj navzgor je privedel nočne mladiče moških in žensk, močno objokovanih99 pripoved namreč ni nesmiselna niti nevedna. Celovito zraščene so najprej iz zemlje vzbrstele oblike, 5 ki imele so v sebi delež obojega, vode in vročine;100 navzgor jih je ogenj poslal, ki želel priti je (k sebi) enakemu, a ljubke oblike udov ni kazala nobena (izmed teh oblik), niti glasu niti spolnega uda, ki je lasten možem. K tem Empedoklovim besedam (Aristotel) dodaja, da (Empedokles) tudi sam pravi, da je seme, kot se zdi, nastalo pred živimi (bitji). Tudi (besedna zveza) »prva celovito zraščena«, ki jo je izrekel, (označuje) seme, ki še ne kaže ljubke oblike udov … Če je to res seme, pa se mi zdi, da mu — 67 — τὸ ‘οὐλοφυὲς’ αὐτῶι ἐπιπρέπειν. οὐλοφυὲς γὰρ ἐκεῖνο κυρίως ἐστίν, ὃ καθ’ ὅλον ἑαυτὸ πᾶν ἐστιν, ὅπερ οὖν ἐστι, μήπω γενομένης ἐν αὐτῶι διακρίσεως [vgl. Philop. zu Ar. a. O. 319, 29]. 3 Arist. Phys. B 8. 199 b 7 ἔτι ἀνάγκη σπέρμα γενέσθαι πρῶτον, ἀλλὰ μὴ εὐθὺς τὰ ζῶια καὶ τὸ ‘οὐλοφυὲς μὲν πρῶτα’ σπέρμα ἦν. ἔτι καὶ ἐν τοῖς φυτοῖς ἔνεστι τὸ ἕνεκά του, ἧττον δὲ διήρθρωται. πότερον οὖν καὶ ἐν τοῖς φυτοῖς ἐγίνετο ὥσπερ τὰ ‘βουγενῆ ἀνδρόπρωιρα’ [B 61, 2] οὕτω καὶ ‘ἀμπελογενῆ ἐλαιόπρωιρα’ ἢ οὔ; ἄτοπον γάρ. ἀλλὰ μὴν ἔδει γε, εἴπερ καὶ ἐν τοῖς ζώιοις. Vgl . A 72. 77. 31 B 63 [257 K., 270 St.] Arist. de gen. anim. A 18. 722 b 10 φησὶ γὰρ (Emp.) ἐν τῶι ἄρρενι καὶ τῶι θήλει οἷον σύμβολον ἐνεῖναι, ὅλον δ’ ἀπ’ οὐδετέρου ἀπιέναι, ἀλλὰ διέσπασται μελέων φύσις: ἡ μὲν ἐν ἀνδρός … 31 B 64 [256 K., 272 St.]. Plut. Quaest. nat. 21. p. 917 c ἢ καὶ τὸ συντρέφεσθαι καὶ συναγελάζεσθαι τὰ θήλεα τοῖς ἄρρεσιν ἀνάμνησιν ποιεῖ τῶν ἀφροδισίων καὶ συνεκκαλεῖται τὴν ὄρεξιν˙ ὡς ἐπ’ ἀνθρώπων Ἐ. ἐποίησε [vgl . Aët. v 19, 5 A 72]˙ τῶι δ’ ἐπὶ καὶ πόθος εἶσι δι’ ὄψιος ἀμμιμνήισκων (?). 31 B 65 [259–60 K., 273–4 St.]. Arist. de gen. anim. A 17. 723 a 23 εἰ τὸ θῆλυ καὶ τὸ ἄρρεν ἐν τῆι κυήσει διαφέρει καθάπερ Ἐ. λέγει ‘ἐν … ἀντιάσαντα’. Vgl . Arist. de gen. anim. Γ 1. 764 a 1 = A 81. ἐν δ’ ἐχύθη καθαροῖσι˙ τὰ μὲν τελέθουσι γυναῖκες ψύχεος ἀντιάσαντα ‹τὰ δ’ ἔμπαλιν ἄρρενα θερμοῦ›. 31 B 66 [261 K., 275 St.]. Schol. Eurip. Phoen. 18 ‘μὴ σπεῖρε τέκνων ἄλοκα’: Ἐ. ὁ φυσικὸς ἀλληγορῶν φησι ‘σχιστοὺς λειμῶνας Ἀφροδίτης’, ἐν οἷς ἡ τῶν παίδων γένεσίς ἐστιν. Εὐριπίδης δὲ ταὐτὸν τούτωι φάσκων τήν τε ἔννοιαν τὴν αἰσχρὰν ἀπέφυγε καὶ τοῖς ὀνόμασιν οἰκείοις ἐχρήσατο — 68 — čudno pristaja (izraz) »celovito zraščen«. Celovito zraščeno je namreč v resnici tisto, kar je v svoji celoti vse, kar pač je, ne da bi se v tem pojavila razločitev [prim. Philop. k Ar. 319, 29]. 3 Arist. Phys. B 8. 199 b 7 Nadalje je nujno, da je seme nastalo prvo, ne pa takoj živa (bitja) – seme pa so bila tudi »prva celovito zraščena« (živa bitja). Nadalje pa je »zaradi česa« prisotno tudi v rastlinah, le da je manj razločeno. So torej podobno kot (pri živalih) »goveda po rodu s človeškim obličjem« [B 61, 2] tudi pri rastlinah nastajale »trte po rodu z olivnim obličjem« ali ne? (To bi bilo) namreč nenavadno, vendar bi morale (zrasti tudi takšne rastline), če se je (nekaj takega zgodilo) že pri živalih. Prim . A 72. 77. 31 B 63 [257 K., 270 St.] Arist. de gen. anim. A 18. 722 b 10 Kajti (Empedokles) pravi, da se v moškem in ženskem nahaja nekakšen simbol, 101 celota pa ne izhaja od enega izmed obeh, ampak je razdvojena narava udov: ena (od) moškega …102 31 B 64 [256 K., 272 St.]. Plut. Quaest. nat. 21. str. 917 c Ali pa tudi to, da ženske rastejo103 skupaj z moškimi in se družijo z njimi, v njih prebuja spomin na ljubezenske užitke in prikliče poželenje; ko (ima v mislih) ljudi, je Empedokles upesnil [prim . Aët. v 19, 5 A 72]. Temu se pridruži tudi hrepenenje, ki budi spomin prek pogleda (?). 31 B 65 [259–60 K., 273–4 St.]. Arist. de gen. anim. A 17. 723 a 23 Če je res, da se ženska in moški razlikujeta že ob spočetju, kakor pravi Empedokles: »Izlila … ženske. « Prim . Arist. de gen. anim. Γ 1. 764 a 1 = A 81. Izlila so se na čistih (mestih): ko so srečala se z mrazom, so nekatera postala ženske, ‹in ko nasprotno s toploto, moški›. 31 B 66 [261 K., 275 St.]. Schol. Eurip. Phoen. 18 »Ne osemenjuj braz-de otrok.« Naravoslovec Empedokles preneseno govori o »razdeljenih livadah Afrodite«, kjer pride do rojstva otrok. Ko pa je o istem kot on govoril Evripid in je omenjal setev in brazdo, se je z uporabo lastnih — 69 — καὶ τεχνικαῖς ταῖς μεταφοραῖς, σπόρον καὶ ἄλοκα λέγων. σχιστοὺς λειμῶνας … Ἀφροδίτης. 31 B 67 [262–4 K., 276–8 St.]. 1–3 Galen. ad Hipp. Epid. iv 48 [xvii a p. 1002 K.] τὸ μέντοι ἄρρεν ἐν τῶι δεξιῶι μέρει τῆς μήτρας κυΐσκεσθαι καὶ ἄλλοι τῶν παλαιοτάτων ἀνδρῶν εἰρήκασιν˙ ὁ μὲν γὰρ Παρμενίδης οὕτως ἔφη ‘δεξιτεροῖσι … κούρας’ [28 B 17]˙ ὁ δ’ Ἐ. οὕτως˙ ‘ἐν … μᾶλλον’. Vgl . A 81. ἐν γὰρ θερμοτέρωι τοκὰς ἄρρενος ἔπλετο γαστήρ (?)˙ καὶ μέλανες διὰ τοῦτο καὶ ἁδρομελέστεροι ἄνδρες καὶ λαχνήεντες μᾶλλον. 31 B 68 [266 K., 280 St.]. Arist. de gen. anim. A 8. 777 a 7 τὸ γὰρ γάλα πεπεμμένον αἷμά ἐστιν, ἀλλ’ οὐ διεφθαρμένον. Ἐ. δ’ ἢ οὐκ ὀρθῶς ὑπελάμβανεν ἢ οὐκ εὖ μετήνεγκε ποιήσας ὡς τὸ αἷμα μηνὸς ἐν ὀγδοάτου δεκάτηι πύον ἔπλετο λευκόν. 31 B 69 [0]. Procl. in Rep. ii 34, 25 Kroll ὅτι καὶ Ἐ. οἶδεν τὸν διπλοῦν τῶν γεννήσεων χρόνον [von 7 und 9 Monaten nach Proklos]. διὸ καὶ τὰς γυναῖκας καλεῖ διγόνους καὶ τὴν ὑπεροχὴν τοῦ πλήθους τῶν ἡμερῶν αὐτὸς εἶπεν καὶ ὅτι τὰ ὀκτάμηνα ἄγονα. καὶ εἰκότως˙ τῶν μὲν γὰρ ἑπταμήνων ὁ πρῶτος ἀριθμὸς ὁ λʹεʹ ἐν ἀριθμοῖς ἐστιν ςʹ ηʹ θʹ ιʹβʹ, ὧν οἱ ἄκροι τὸν διπλάσιον ἔχουσιν λόγον καὶ τὴν διὰ πασῶν˙ τῶν δὲ ἐννεαμήνων ὁ πρῶτος ἀριθμὸς ἐν ἀριθμοῖς συμφώνοις ςʹ θʹ ιʹβʹ ιʹηʹ, ὧν οἱ ἄκροι τριπλάσιον ἔχουσιν λόγον˙ μεταξὺ δὲ τούτων σύμφωνος ἄλλος οὐκ ἔστι λόγος, ὥστ’ εἰκότως συμφωνίας οὐκ οὔσης ἄγονα τὰ ὀκτάμηνα. Vgl. freilich Aët. v 18, 1 [A 75]. δίγονοι. 31 B 70 [p. 474 K]. Rufus Ephes. d. nom. part. hom. 229 p. 166, 11 Daremb. τὸ δὲ βρέφος περιέχεται χιτῶσι, τῶι μὲν λεπτῶι καὶ μαλακῶι˙ ἀμνίον αὐτὸν Ἐ. καλεῖ. ἀμνίον. — 70 — izrazov in umetniških metafor izognil sramotni misli: razdeljene livade … Afrodite. 31 B 67 [262–4 K., 276–8 St.]. 1–3 Galen. ad Hipp. Epid. iv 48 [xvii a str. 1002 K.] Moški je spočet na desni strani maternice, kakor so govorili tudi drugi izmed najbolj starodavnih mož; Parmenid namreč pravi: »Na desno … mladenke.« [28 B 17] Empedokles pa takole: »V bolj … pora- ščeni.« Prim. A 81. V bolj vročem je bil namreč roditelj moškega trebuh (?); tudi zaradi tega so moški temni in krepkejših udov ter bolj poraščeni. 31 B 68 [266 K., 280 St.]. Arist. de gen. anim. A 8. 777 a 7 Mleko je namreč fermentirana kri, vendar ne pokvarjena. Empedokles ni pravilno domneval ali pa tega vsaj ni dobro izrazil, ko je spesnil, da je kri v desetem dnevu osmega meseca postala belo mlezivo. 31 B 69 [0]. Procl. in Rep. ii 34, 25 Kroll Tudi Empedokles ve, da je čas rojstev dvojen [po Proklu v sedmem in devetem mesecu]. Zato ženske tudi imenuje dvorodne in sam pravi, da gre za presežek mnoštva dni, ter tudi, da v osmem mesecu ne morejo roditi – in to (trdi) upravičeno. Prvo število (rojstva) v sedmem mesecu – 35 – se nahaja v številih 6, 8, 9 in 12, od katerih sta skrajni števili v dvojnem razmerju104 in (razmerju) oktave; prvo število (rojstva) v devetem mesecu se nahaja v številih 6, 9, 12 in 18, ki so večkratniki istega števila, 105 od katerih sta skrajni števili v trojnem razmerju. 106 Vmes med temi (števili) ne obstaja drugo skladno razmerje, tako da se zaradi odsotnosti te skladnosti zarodki v osmem mesecu ne morejo roditi. Prim. seveda Aët. v 18, 1 [A 75]. dvorodne. 31 B 70 [str. 474 K]. Rufus Ephes. d. nom. part. hom. 229 str. 166, 11 Daremb. Zarodek je obdan s kožicami: ena (izmed njih) je drobna in mehka; Empedokles jo imenuje »jagnječja (kožica)«. jagnječja (kožica) — 71 — 31 B 71 [150–3 K., 210–3 St.]. Simpl. de caelo 529, 28 εἰ δέ τί σοι περὶ τῶνδε λιπόξυλος ἔπλετο πίστις, πῶς ὕδατος γαίης τε καὶ αἰθέρος ἠελίου τε κιρναμένων εἴδη τε γενοίατο χροῖά τε θνητῶν τόσσ’, ὅσα νῦν γεγάασι συναρμοσθέντ’ Ἀφροδίτηι … 31 B 72 [234 K., 214 St.]. Athen. viii 334 b οὐ λανθάνει δέ με καὶ ὅτι κοινῶς πάντες οἱ ἰχθύες καμασῆνες ὑπὸ Ἐμπεδοκλέους ἐλέχθησαν τοῦ φυσικοῦ οὕτως˙ πῶς καὶ δένδρεα μακρὰ καὶ εἰνάλιοι καμασῆνες … 31 B 73 [209–10 K., 215–6 St.]. Simpl. de caelo 530, 5 (nach B 71) καὶ μετ’ ὀλίγα˙ ὡς δὲ τότε χθόνα Κύπρις, ἐπεί τ’ ἐδίηνεν ἐν ὄμβρωι, εἴδεα ποιπνύουσα θοῶι πυρὶ δῶκε κρατῦναι … 31 B 74 [205 K., 163 St.]. Plut. Quaest. conv. v 10, 4 p. 685 f αὐτῶν δὲ τῶν ζώιων οὐδὲν ἂν χερσαῖον ἢ πτηνὸν εἰπεῖν ἔχοις οὕτω γόνιμον ὡς πάντα τὰ θαλάττια˙ πρὸς ὃ καὶ πεποίηκεν ὁ Ἐ˙ φῦλον ἄμουσον ἄγουσα πολυσπερέων καμασήνων. 31 B 75 [230–1 K., 217–8 St.]. Simpl. de caelo 530, 8 (nach B 73, 2) τῶν δ’ ὅσ’ ἔσω μὲν πυκνά, τὰ δ’ ἔκτοθι μανὰ πέπηγε, Κύπριδος ἐν παλάμηισι πλάδης τοιῆσδε τυχόντα … 31 B 76 [220–2 K., 233–5 St.]. 1–3 Plut. Quaest. conv. i 2, 5 p. 618 b καὶ τὸν θεὸν ὁρᾶις, ὃν ‘ἀριστοτέχναν’ ἡμῶν ὁ Πίνδαρος [fr. 57] προσεῖπεν, οὐ πανταχοῦ τὸ πῦρ ἄνω τάττοντα καὶ κάτω τὴν γῆν ἀλλ’ ὡς ἂν αἱ χρεῖαι τῶν σωμάτων ἀπαιτῶσι˙ ‘τοῦτο … χελύων τε’, φησὶν Ἐ., ‘ἔνθ’ … ναιετάουσαν’ 2. 3. Ders. de fac. i. orb. 1. 14 p. 927 f οὐδὲ τοῦ πυρὸς τὸ μὲν ἄνω περὶ τὰ ὄμματα ἀποστίλβον κατὰ φύσιν ἐστί, τὸ δ’ ἐν κοιλίαι καὶ καρδίαι παρὰ φύσιν, ἀλλ’ ἕκαστον οἰκείως καὶ χρησίμως τέτακται. ‘ναὶ … χελύων τε’ καὶ παντὸς ὀστρέου φύσιν, ὥς φησιν ὁ Ἐμπεδοκλῆς — 72 — 31 B 71 [150–3 K., 210–3 St.]. Simpl. de caelo 529, 28 Če pa je tvoje zaupanje glede teh (stvari) pomanjkljivo,107 kako z mešanjem vode, zemlje, etra in sonca je nastalo toliko oblik in barv umrljivih (stvari), kolikor jih zdaj je nastalo, po Afroditi skladno zloženih. 31 B 72 [234 K., 214 St.]. Athen. viii 334 b Ni pa mi ostalo skrito, da je naravoslovec Empedokles vse ribe navajal pod skupnim imenom kamaseni takole: kako tudi velika drevesa in kamaseni v morju … 31 B 73 [209–10 K., 215–6 St.]. Simpl. de caelo 530, 5 (po B 71) In malo zatem: Kakor takrat Kiprida zemljo, ko jo namočila je v déžju, izdelujoč oblike, dala je hitremu ognju, da jo utrdi.108 31 B 74 [205 K., 163 St.]. Plut. Quaest. conv. v 10, 4 str. 685 f Izmed živih (bitij), tako zemeljskih kot tudi letečih, pa bi za nobena ne mogel reči, da so tako plodna kot vse morske (živali); zato je tudi Empedokles spesnil: vodi nemuzični rod kamasenov z mnogo semena. 31 B 75 [230–1 K., 217–8 St.]. Simpl. de caelo 530, 8 (po B 73, 2) Od tistih, ki znotraj so trdno in od zunaj ohlapno spojene, so v Kipride rokah deležne takega obilja. 31 B 76109 [220–2 K., 233–5 St.]. 1–3 Plut. Quaest. conv. i 2, 5 str. 618 b Vidiš, da ni niti bog, ki ga je Pindar [fr. 57] imenoval naš »najboljši umetnik«, ognja povsod postavil zgoraj in zemlje spodaj, ampak je to storil, kakor zahtevajo potrebe teles: »Tako … skorjo, « pravi Empedokles, »tam … površju. « 2. 3. Isti de fac. i. orb. 1. 14 str. 927 f Ni pa mogoče niti, da se ogenj, ki žari zgoraj okrog oči, tam nahaja po naravi, v tre-buhu in srcu pa proti naravi, ampak je vsaka (prvina) razvrščena tako, kakor je (za ustroj človeka) primerno in koristno. »Tudi … skorjo«; v naravi vseh luskarjev pa boš opazil, kakor pravi Empedokles, »tam … — 73 — καταμανθάνων ‘ἔνθ’ … ναιετάουσαν’. τοῦτο μὲν ἐν κόγχαισι θαλασσονόμοις βαρυνώτοις, ναὶ μὴν κηρύκων τε λιθορρίνων χελύων τε˙ ἔνθ’ ὄψει χθόνα χρωτὸς ὑπέρτατα ναιετάουσαν. 31 B 77–78 [366–7 K., 423–4 St.]. Plut. Quaest. conv. iii 2, 2 p. 649 c τὸ δ’ ἀειθαλὲς τοῦτο καὶ ὥς φησιν Ἐ. ἐμπεδόφυλλον οὐκ ἔστι θερμότητος˙ οὐδὲ γὰρ ψυχρότητος τὸ φυλλοροεῖν …. ἔνιοι μὲν οὖν ὁμαλότητι κράσεως οἴονται παραμένειν τὸ φύλλον. Ἐ. δὲ πρὸς τούτωι καὶ πόρων τινὰ συμμετρίαν αἰτιᾶται τεταγμένως καὶ ὁμαλῶς τὴν τροφὴν διιέντων ὥστε ἀρκούντως ἐπιρρεῖν. Theophr. de caus. plant. i 13, 2 εἰ δὲ καὶ συνεχῶς ὁ ἀὴρ ἀκολουθοίη τούτοις [sc. τοῖς δένδροις], ἴσως οὐδὲ τὰ παρὰ τῶν ποιητῶν λεγόμενα δόξειεν ἂν ἀλόγως ἔχειν οὐδ’ ὡς Ἐ. ἀείφυλλα καὶ ἐμπεδόκαρπά φησι θάλλειν ‘καρπῶν … ἐνιαυτόν’, ὑποτιθέμενός τινα τοῦ ἀέρος κρᾶσιν, τὴν ἐαρινήν, κοινήν. ‹δένδρεα δ’› ἐμπεδόφυλλα καὶ ἐμπεδόκαρπα τέθηλεν καρπῶν ἀφθονίηισι κατ’ ἠέρα πάντ’ ἐνιαυτόν. 31 B 79 [245 K., 219 St.]. Arist. de gen. anim. A 23. 731 a 1 ἐν δὲ τοῖς φυτοῖς μεμειγμέναι αὖται αἱ δυνάμεις εἰσὶ καὶ οὐ κεχώρισται τὸ θῆλυ τοῦ ἄρρενος. διὸ καὶ γεννᾶι αὐτὰ ἐξ αὑτῶν καὶ προΐεται οὐ γονήν, ἀλλὰ κύημα τὰ καλούμενα σπέρματα. καὶ τοῦτο καλῶς λέγει Ἐ. ποιήσας ‘οὕτω … ἐλαίας’. τό τε γὰρ ὠιὸν κύημά ἐστι καὶ ἔκ τινος αὐτοῦ γίγνεται τὸ ζῶιον, τὸ δὲ λοιπὸν τροφή, καὶ τοῦ σπέρματος [καὶ] ἐκ μέρους γίγνεται τὸ φυόμενον, τὸ δὲ λοιπὸν τροφὴ γίγνεται τῶι βλαστῶι καὶ τῆι ῥίζηι τῆι πρώτηι. Theophr. de caus. plant. i 7, 1 τὰ δὲ σπέρματα πάντων ἔχει τινὰ τροφὴν ἐν αὑτοῖς, ἣ συναποτίκτεται τῆι ἀρχῆι καθάπερ ἐν τοῖς ὠιοῖς. ἧι καὶ οὐ κακῶς Ἐμπεδοκλῆς εἴρηκε φάσκων ὠιοτοκεῖν μακρὰ δένδρεα˙ παραπλησία γὰρ τῶν σπερμάτων ἡ φύσις τοῖς ὠιοῖς. οὕτω δ’ ὠιοτοκεῖ μακρὰ δένδρεα πρῶτον ἐλαίας … — 74 — površju«. Tako v školjkah, ki s težkimi hrbti živijo v morju, tudi pri morskih polžih in želvah s kamnito skorjo; tam zemljo boš videl ležati na kože površju. 31 B 77–78 [366–7 K., 423–4 St.]. Plut. Quaest. conv. iii 2, 2 str. 649 c (Vzrok) zimzelenih (rastlin) ali, kakor pravi Empedokles, nenehnega listja, ni toplota, tako kot tudi hladnost ni (vzrok) odpadanja listja … nekateri torej menijo, da se listje obdrži zaradi enakomerne mešanice (prvin v rastlini). Poleg tega pa Empedokles kot vzrok navaja tudi nekakšno sorazmerje prehodov, ki hrano prepuščajo na urejen in enakome-ren način, tako da ta priteka v zadostni (meri). Theophr. de caus. plant. i 13, 2 Če bi se zrak nenehno prilagajal110 [drevesom], potem bi se morda tudi besede pesnikov ne zdele nerazumne, in prav tako ne to, kar Empedokles pravi o »< drevesih> , ki vselej listje imajo in nenehno sadove« in ki zelenijo »zaradi … sadov«, pod predpostavko nekakšne skupne mešanice zraka, (in sicer) spomladanske. ‹Drevesa›, ki vselej listje imajo in nenehno sadove, zaradi zraka skozi vse leto v preobiljih sadov. 31 B 79 [245 K., 219 St.]. Arist. de gen. anim. A 23. 731 a 1 V rastlinah so te zmožnosti pomešane in (pri njih) žensko ni ločeno od moškega. Zato se tudi rojevajo same iz sebe in nimajo111 zarodka, ampak zametek112 (oziroma) tako imenovana semena. To je lepo opisal tudi Empedokles, ko je upesnil: »Tako … olive. « Jajce je namreč zametek: iz enega (njegovega) dela nastane živo (bitje), preostanek pa je hrana. Tudi pri semenu iz enega (njegovega) dela nastane rastlina, 113 iz preostanka pa hrana za mladiko in prvo korenino. Theophr. de caus. plant. i 7, 1 Semena vseh (rastlin) imajo v sebi nekakšno hrano, ki na začetku nastane skupaj (z njimi), prav tako kot (se zgodi) v jajcih. Empedokles se glede tega ni izrazil napačno, ko je rekel, da velika drevesa rojevajo jajca; narava semen je namreč podobna jajcem. tako pa velika drevesa rojevajo jajca, najprej olive … — 75 — 31 B 80 [246 K., 220 St.]. Plut. Quaest. conv. v 8, 2 p. 683 d ταῦτα μὲν οὖν ἔφαμεν ἡμεῖς μετρίως λέγεσθαι˙ τοῦ δ’ Ἐμπεδοκλέους εἰρηκότος οὕνεκεν ὀψίγονοί τε σίδαι καὶ ὑπέρφλοια μῆλα τὸ μὲν τῶν σιδῶν ἐπίθετον νοεῖν, ὅτι τοῦ φθινοπώρου λήγοντος ἤδη καὶ τῶν καυμάτων μαραινομένων ἐκπέττουσι τὸν καρπόν˙ ἀσθενῆ γὰρ αὐτῶν τὴν ὑγρότητα καὶ γλίσχραν οὖσαν οὐκ ἐᾶι λαβεῖν σύστασιν ὁ ἥλιος … τὰ δὲ μῆλα καθ’ ἥντινα διάνοιαν ὁ σοφὸς ὑπέρφλοια προσειρήκοι, διαπορεῖν … (es folgen B 148–50). 3. εἰπόντος οὖν ἐμοῦ ταῦτα γραμματικοί τινες ἔφασαν ὑπέρφλοια λελέχθαι τὰ μῆλα διὰ τὴν ἀκμήν˙ τὸ γὰρ ἄγαν ἀκμάζειν καὶ τεθηλέναι φλοίειν ὑπὸ τῶν ποιητῶν λέγεσθαι [zitiert werden Antimachos u. Arat, Διόνυσος Φλοῖος]. ἐπεὶ τοίνυν μάλιστα τῶν καρπῶν ἡ χλωρότης καὶ τὸ τεθηλέναι τῶι μήλωι παραμένει, ὑπέρφλοιον αὐτὸ τὸν φιλόσοφον προσαγορεῦσαι. 31 B 81. [247 K., 221 St.]. Plut. Quaest. nat. 2 p. 912 c τῶν δ’ ὀμβρίων τὸ εὔτρεπτον αἱ σήψεις κατηγοροῦσιν, εὐσηπτότερα γάρ ἐστι τῶν ποταμίων καὶ φρεατιαίων˙ ἡ δὲ πέψις ἔοικεν εἶναι σῆψις ὡς Ἐμπεδοκλῆς μαρτυρεῖ λέγων ‘οἶνος … ὕδωρ’. Plut. Quaest. nat. 31 p. 919 c ἢ φύ‹σει σηπτικὸν› τὸ οἰνῶδές ἐστιν ὥς φησιν Ἐ. οἶνον ἀπὸ φλοιοῦ πέλεσθαι σαπὲν ἐν ξύλωι ὕδωρ. Arist. Top. Δ 5. 127 a 17 ὁμοίως δ’ οὐδ’ ὁ οἶνός ἐστιν ὕδωρ σεσηπός, καθάπερ Ἐμπ. φησι ‘σαπὲν ὕδωρ’. ἁπλῶς γὰρ οὐκ ἔστιν ὕδωρ. οἶνος ἀπὸ φλοιοῦ πέλεται σαπὲν ἐν ξύλωι ὕδωρ. 31 B 82 [233–4 K., 236–7 St.]. Arist. Meteor. Δ 9. 387 b 4 ταὐτὰ τρίχες καὶ φύλλα καὶ οἰωνῶν πτερὰ πυκνά καὶ λεπίδες γίγνονται ἐπὶ στιβαροῖσι μέλεσσιν. 31 B 83. [225–6 K., 238–9 St.]. Plut. de fort. 3 p. 98 d τὰ μὲν γὰρ ὥπλισται κέρασι καὶ ὀδοῦσι καὶ κέντροις, αὐτὰρ ἐχίνοις — 76 — 31 B 80 [246 K., 220 St.]. Plut. Quaest. conv. v 8, 2 str. 683 d Rekli smo torej, da je bilo to izrečeno na primeren način. Empedokles pa je rekel: zato granatovci pozno zorijo in so jabolka sočna, pri čemer pridevnik [»poznozoreči«] ob granatovcih razume (v tem smislu), da njihov sadež dozori šele, ko se jesen že končuje in pripeka nekoliko oslabi. Njihova vlažnost je namreč slabotna in neznatna, zaradi česar jim Sonce preprečuje, da bi dosegli svojo sestavo … na osnovi ka-kšnega premisleka je modrec jabolka imenoval »sočna«, pa je vprašanje … (sledijo fragmenti B 148–150). 3. Jaz torej pravim to, nekateri slovničarji pa so trdili, da se jabolka imenujejo sočna zato, ker so dozorela:114 pesniki namreč temu, kar »preveč cveti« in »zeleni«, pravijo, da je »sočno« [tu so citirani Antimah, Arat in Dioniz Floj]. Ker se torej svežina sadežev in zelenilo najdlje ohranita zlasti pri jabolku, ga je filozof imenoval »sočno«. 31 B 81. [247 K., 221 St.]. Plut. Quaest. nat. 2 str. 912 c Spremenljivo (naravo)115 deževnice dokazuje (njena) gniloba, saj je (deževnica) bolj nagnjena h gnitju kot rečne vode in vode v vodnjakih. Zdi pa se, da je tudi prebava gnitje, kot je izpričano pri Empedoklu, ki pravi: »Vino … lesu. « Plut. Quaest. nat. 31 str. 919 c »Vinsko« je (takšno), kar je po naravi ‹dovzetno za gnitje›; tako Empedokles pravi, da je vino voda iz lubja, ki je zgnila v lesu. Arist. Top. Δ 5. 127 a 17 Podobno tudi vino ni voda, ki je zgnila, kot se je izrazil Empedokles »zgnila voda«; kajti (vino) preprosto ni voda. Vino je voda iz lubja, ki je zgnila v lesu. 31 B 82 [233–4 K., 236–7 St.]. Arist. Meteor. Δ 9. 387 b 4 Isto lasje so,116 listje, gosto perje ptic in luske na utrjenih udih. 31 B 83. [225–6 K., 238–9 St.]. Plut. de fort. 3 str. 98 d Nekatere (vrste) so namreč oborožene z rogovi, zobmi in bodicami: … ježem pa — 77 — ὀξυβελεῖς χαῖται νώτοις ἐπιπεφρίκασι. 31 B 84 [302–11 K., 316–24 St.]. 1–11 Arist. de sens. 2. 437 b 23 Ἐ. δ’ ἔοικε νομίζοντι ὁτὲ μὲν ἐξιόντος τοῦ φωτός, ὥσπερ εἴρηται πρότερον, βλέπειν. λέγει γοῦν οὕτως˙ ‘ὡς … ἦεν’, ὁτὲ μὲν οὕτως ὁρᾶν φησιν, ὁτὲ δὲ ταῖς ἀπορροίαις ταῖς ἀπὸ τῶν ὁρωμένων. Alex. z. d. St. p. 23, 8 Wendl. καὶ πρῶτόν γε παρατίθεται αὐτοῦ τὰ ἔπη, δι’ ὧν ἡγεῖται καὶ αὐτὸς πῦρ εἶναι τὸ φῶς καὶ τοῦτο ἐκ τῶν ὀφθαλμῶν προχεῖσθαί τε καὶ ἐκπέμπεσθαι καὶ τούτωι τὸ ὁρᾶν γίνεσθαι. ἀπεικάζει γὰρ διὰ τῶν ἐπῶν τὸ ἐκπεμπόμενον ἀπὸ τῆς ὄψεως φῶς τῶι διὰ τῶν λυχνούχων φωτί. ὡς γὰρ ὁδοιπορεῖν τις νυκτὸς μέλλων λύχνον παρασκευασάμενος ἐντίθησιν εἰς λαμπτῆρα (ὁ γὰρ λαμπτὴρ τὰ μὲν ἔξωθεν πνεύματα ἀπείργει τε καὶ κωλύει, τοῦ δὲ πυρὸς τὸ λεπτότατον εἰς τὸ ἔξω διίησιν, ὅπερ ἐστὶ φῶς), οὕτω, φησίν, καὶ ἐν ταῖς μήνιγξι καθειργόμενον τὸ πῦρ ὑπὸ λεπτῶν ὑμένων περιέχεται, οἳ τὰ μὲν ἔξωθεν προσπίπτοντα λυμαντικὰ τοῦ πυρὸς ἀπείργουσι καὶ οὐκ ἐῶσιν ἐνοχλεῖν τῆι κόρηι, τὸ δὲ λεπτότατον τοῦ πυρὸς εἰς τὸ ἔξω διιᾶσιν. ἀμουργοὺς δὲ τοὺς λαμπτῆρας λέγοι ἂν τοὺς ἀπειρκτικοὺς ἀπὸ τοῦ ἀπερύκειν τὰ πνεύματα καὶ σκέπειν τὸ περιεχόμενον ὑπ’ αὐτῶν πῦρ˙ ἢ ἀμουργοὺς τοὺς πυκνοὺς καὶ διὰ πυκνότητα ἀπερύκοντας τὰ πνεύματα. ταναὸν δὲ τὸ πῦρ τὸ διὰ λεπτότητα τεινόμενόν τε καὶ διεκπίπτειν διὰ τῶν πυκνῶν δυνάμενον. κατὰ βηλὸν δὲ κατὰ τὸν οὐρανόν. Ὅμηρος ‘ῥίπτασκεν τεταγὼν ἀπὸ βηλοῦ, ὄφρ’ ἂν ἵκηται γῆν ὀλιγηπελέων’ [Ο 23]. λεπτῆισι δὲ ὀθόνηισιν ἐχεύατο κύκλοπα κούρην εἶπεν ἀντὶ τοῦ ‘λεπτοῖς ὑμέσι περιέλαβε τὴν κυκλοτερῆ κόρην’, πρὸς τὸ ὄνομα τῆς κόρης χρησάμενος ποιητικῶς ταῖς ὀθόναις ἀντὶ τῶν ὑμένων. δείξας δὲ αὐτὸν διὰ τούτων τῶν ἐπῶν ταῦτα λέγοντα, προστίθησι τὸ ‘ὁτὲ μὲν οὕτως ὁρᾶν φησιν, ὁτὲ δὲ ταῖς ἀπορροίαις ταῖς ἀπὸ τῶν ὁρωμένων’ ἀπορρεῖν τινα, ἃ προσπίπτοντα τῆι ὄψει, ὅταν ἐναρμόσηι τοῖς ἐν αὐτῆι πόροις τῶι εἶναι σύμμετρα, εἴσω τε χωρεῖν καὶ οὕτως τὸ ὁρᾶν γίνεσθαι. ταύτης τῆς δόξης καὶ Πλάτων μνημονεύει ὡς οὔσης Ἐμπεδοκλέους ἐν Μένωνι [A 92] καὶ ὁρίζεται κατὰ τὴν δόξαν τὴν ἐκείνου τὸ χρῶμα ἀπορροὴν σωμάτων ὄψει σύμμετρον καὶ αἰσθητήν. Vgl . A 86, 7 ff. — 78 — na hrbtih pokonci stoje ostro našiljeni lasje 31 B 84 [302–11 K., 316–24 St.]. 1–11 Arist. de sens. 2. 437 b 23 Zdi se, da je po Empedoklovem mnenju, kot je bilo prej rečeno, mogoče videti zato, ker svetloba izhaja (iz očesa); pravi torej takole: »kakor … segel«. Trdi, da se včasih vidi na ta način, včasih pa v (zaradi) odtekanj iz (stvari), ki jih gledamo. Alex. k temu mestu str. 23, 8 Wendl. [Aristotel] najprej navaja njegove verze, v katerih (Empedokles) podaja svoje mnenje, da je svetloba ogenj, ki se izliva ven in pošilja (žarke) iz oči ter da s pomočjo tega nastane vid. V teh verzih namreč svetlobo, ki jo pošilja vid, primerja s svetlobo v svetilkah. Tako kot nekdo, ki se ponoči pripravlja na pot, luč vstavi v pripravljeno svetilko (svetilka namreč odbija in preprečuje vdor zunanjih vetrov, a vendar spušča ven najdrobnejši del ognja, ki je svetloba), tako je tudi ogenj, pravi, ki je zaprt v membranah, obdan z drobnimi kožicami, ki odbijajo vse, kar prihaja od zunaj in bi lahko uničilo ogenj, in (te kožice) ne dopustijo, da bi (kaj) zmotilo zenico, medtem ko najdrobnejši del ognja prepuščajo ven. »Svetlikam, ki varujejo« pa bi kdo lahko rekel tudi »zaščitne«, saj odbijajo vetrove in ščitijo ogenj, ki ga obdajajo; ali pa bi »(o svetilkah), ki varujejo« (kdo lahko rekel), da »so goste in da zaradi (svoje) gostote odbijajo vetrove«. Ogenj (se imenuje) »iztegnjen«, ker se zaradi svoje drobnosti razteza in je zmožen prehajati skozi gosta (telesa). (Izraz) »na pragu« ( katà belón) pa (pomeni) »proti nebu«. Homer pravi: » Kogar je zgrabil, je vrgel s pra-ga [= neba] ( apò beloû), dokler ni onemogel prispel na zemljo.« [Il. xv, 23] »V ozkih koprenah se je širil po okrogli zenici« reče namesto »z nežnimi kožicami obdaja okroglo zenico«, saj uporablja pesniški izraz za zenico, ko govori o koprenah namesto o kožicah. Ker je (Aristotel) pokazal, da Empedokles v teh verzih govori prav to, k temu dodaja, »da se včasih vidi na ta način, včasih pa (zaradi) odtekanj iz (stvari), ki jih gledamo«. (To so) nekakšna odtekanja, ki padajo v vid in se – potem ko se prilagodijo njegovim prehodom, saj so sorazmerna (z njimi) – pre-maknejo vanj, in na ta način nastane vid. Tudi Platon v Menonu [A 92] ta nauk omenja kot Empedoklov in skladno s tem opredeli barvo kot — 79 — ὡς δ’ ὅτε τις πρόοδον νοέων ὡπλίσσατο λύχνον χειμερίην διὰ νύκτα, πυρὸς σέλας αἰθομένοιο, ἅψας παντοίων ἀνέμων λαμπτῆρας ἀμοργούς, οἵ τ’ ἀνέμων μὲν πνεῦμα διασκιδνᾶσιν ἀέντων, 5 φῶς δ’ ἔξω διαθρῶισκον, ὅσον ταναώτερον ἦεν, λάμπεσκεν κατὰ βηλὸν ἀτειρέσιν ἀκτίνεσσιν˙ ὣς δὲ τότ’ ἐν μήνιγξιν ἐεργμένον ὠγύγιον πῦρ λεπτῆισίν ‹τ’› ὀθόνηισι λοχάζετο κύκλοπα κούρην, ‹αἳ› χοάνηισι δίαντα τετρήατο θεσπεσίηισιν˙ 10 αἳ δ’ ὕδατος μὲν βένθος ἀπέστεγον ἀμφιναέντος, πῦρ δ’ ἔξω διίεσκον, ὅσον ταναώτερον ἦεν. 31 B 85 [193 K., 152 St.]. Simpl. Phys. 331, 3 καὶ τὰ μόρια τῶν ζώιων ἀπὸ τύχης γενέσθαι τὰ πλεῖστά φησιν ὡς ὅταν λέγηι ‘ἡ δὲ χθὼν … μάλιστα’ [B 98, 1]. καὶ πάλιν ἡ δὲ φλὸξ ἱλάειρα μινυνθαδίης τύχε γαίης καὶ ἐν ἄλλοις ‘Κύπριδος … τυχόντα’ [B 75, 2]. καὶ πολλὰ ἄν τις εὕροι ἐκ τῶν Ἐμπεδοκλέους Φυσικῶν τοιαῦτα παραθέσθαι. Vgl . A 86, 7. 31 B 86 [227 K., 240 St.]. Simplic. de caelo 529, 21 (nach B 35, 1–15) ἀλλὰ καὶ περὶ γενέσεως τῶν ὀφθαλμῶν τῶν σωματικῶν τούτων λέγων ἐπήγαγεν˙ ἐξ ὧν ὄμματ’ ἔπηξεν ἀτειρέα δῖ’ Ἀφροδίτη. 31 B 87 [228 K., 241 St.]. Simpl. de caelo 529, 24 (nach B 86) καὶ μετ’ ὀλίγον˙ γόμφοις ἀσκήσασα καταστόργοις Ἀφροδίτη. 31 B 88 [311 K., 326 St.]. Arist. Poet. 21. 1458 a 4 ἀφῃρημένον δὲ οἷον τὸ κρῖ καὶ τὸ δῶ καὶ ‘μία … ὄψ’. Strabo viii 364 (aus . Apollodoros) — 80 — odtekanje teles, ki je sorazmerno z očesom in čutno zaznavno. Prim. A 86, 7 in sl. Kakor takrat ko nekdo, ki o odhodu premišljuje, se sredi zimske noči opremi z lučjo, s sijem bleščečega ognja, in pritrdi svetila, ki varujejo pred vsakimi vetrovi in razkropijo sapo pihajočih vetrov, 5 svetloba, ki je navzven planila, kolikor je (daleč) segla,117 pa z žarki neutrudnimi sveti na pragu; tako se je skrival tedaj starodavni ogenj, kakor dekle okroglolično, stisnjen ‹v› membranah in ozkih koprenah, ki so preluknjana z božanskimi lijaki; 10 odgrnili globino so vodé, ki je tekla naokrog, in navzven poslali ogenj, kolikor je (daleč) segel. 118 31 B 85 [193 K., 152 St.]. Simpl. Phys. 331, 3 Pravi, da (telesni) deli živih (bitij) nastanejo večinoma119 po naključju, ko pravi: »Zlasti zemlja … enakomerno. « [B 98, 1] In znova: blag plamen je majhen delež zemlje prejel. Na drugih (mestih) pa: »So v Kipride … obilja.« [B 75, 2] Najti pa je mogoče še mnoge (druge) takšne primere v Empedoklovih (knjigah) O naravi.120 Prim. A 86, 7. 31 B 86 [227 K., 240 St.]. Simplic. de caelo 529, 21 (po B 35, 1–15) Ko govori o nastanku teh telesnih oči, dodaja: Spojila iz njih je neutrudne oči, božanska Afrodita. 31 B 87 [228 K., 241 St.]. Simpl. de caelo 529, 24 (po B 86) In malo zatem: Afrodita, ki z žeblji ljubezni ustvarja. 31 B 88 [311 K., 326 St.]. Arist. Poet. 21. 1458 a 4 Okrajšane (besede) so npr. krî [»ječmen«], dô [»dom«] in (v Empedoklovem verzu) mía … óps. Strabo viii 364 (iz Apolodorja) Pri Empedoklu je pogled »en … — 81 — παρ’ Ἐμπεδοκλεῖ δὲ ‘μία … ὄψ’, ἡ ὄψις. μία γίγνεται ἀμφοτέρων ὄψ. 31 B 89 [267 K., 281 St.]. Plut. Quaest. nat. 19 p. 916 d σκόπει δὴ κατ’ Ἐμπεδοκλέα γνούς, ὅτι πάντων εἰσὶν ἀπορροαί, ὅσσ’ ἐγένοντο … οὐ γὰρ ζώιων μόνον οὐδὲ φυτῶν οὐδὲ γῆς καὶ θαλάττης, ἀλλὰ καὶ λίθων ἄπεισιν ἐνδελεχῶς πολλὰ ῥεύματα καὶ χαλκοῦ καὶ σιδήρου˙ καὶ γὰρ φθείρεται πάντα καὶ ὄλωλε τῶι ῥεῖν ἀεί τι καὶ φέρεσθαι συνεχῶς. 31 B 90 [268–9 K., 282–3 St.]. 1–2 Plut. Quaest. conv. iv 1, 3 p. 663 a εἴτε γὰρ ἐξ ὁμοίων ἀναλαμβάνει τὸ οἰκεῖον ἡ φύσις καὶ εἰς τὸν ὄγκον αὐτόθεν ἡ ποικίλη τροφὴ πολλὰς μεθιεῖσα ποιότητας ἐξ ἑαυτῆς ἑκάστωι μέρει τὸ πρόσφορον ἀναδίδωσιν˙ ὥστε γίγνεσθαι τὸ τοῦ Ἐμπεδοκλέους ‘ὡς γλυκὺ … ἐπ’ ὀξὺ δαλεροῦ’ κτλ. Daraus Macrob. Sat. vii 5, 17 scimus autem similibus similia nutriri … singula ad se similitudinem sui rapere testis Empedocles qui ait ‘ὡς … ἔβη, θερμὸν δ’ ἐποχεύετο θερμῶι’. ὣς γλυκὺ μὲν γλυκὺ μάρπτε, πικρὸν δ’ ἐπὶ πικρὸν ὄρουσεν, ὀξὺ δ’ ἐπ’ ὀξὺ ἔβη, δαερὸν δ’ ἐποχεῖτο δαηρῶι. 31 B 91 [272–3 K., 284 St.]. Alex. Quaest . ii 23 [oben A 89] ὕδωρ οἴνωι … μᾶλλον ἐνάρθμιον, αὐτὰρ ἐλαίωι οὐκ ἐθέλει. 31 B 92 [450 K.] Arist. de gen. anim. B 8. 747 a 34 (über die Aporie διὰ τί τὸ τῶν ἡμιόνων γένος ἄγονον vgl . A 82) Ἐ. δ’ αἰτιᾶται τὸ μεῖγμα τὸ τῶν σπερμάτων γίνεσθαι πυκνὸν ἐκ μαλακῆς τῆς γονῆς οὔσης ἑκατέρας˙ συναρμόττειν γὰρ τὰ κοῖλα τοῖς πυκνοῖς ἀλλήλων, ἐκ δὲ τῶν τοιούτων γίνεσθαι ἐκ μαλακῶν σκληρὸν ὥσπερ τῶι καττιτέρωι μειχθέντα τὸν χαλκόν, λέγων οὔτ’ ἐπὶ τοῦ χαλκοῦ καὶ τοῦ καττιτέρου τὴν αἰτίαν ὀρθῶς … οὔθ’ ὅλως ἐκ γνωρίμων ποιούμενος τὰς ἀρχάς. τὰ γὰρ κοῖλα — 82 — obeh«, tj. vid. En sam pogled nastane iz obeh. 31 B 89 [267 K., 281 St.]. Plut. Quaest. nat. 19 str. 916 d Razmisli, kako (pravi) Empedokles, zavedajoč se, da obstajajo odtekanja vseh (stvari), ki so nastale … Mnogi tokovi namreč ne odtekajo neprekinjeno samo iz živih (bitij), rastlin, zemlje in morja, ampak tudi iz kamnov, brona in železa. In vse (stvari) res minevajo in propadajo, v kolikor (se v njih nahaja) nekaj, kar je v večnem toku in se nenehno premika. 31 B 90 [268–9 K., 282–3 St.]. 1–2 Plut. Quaest. conv. iv 1, 3 str. 663 a Ali pa narava to, kar ji je lastno, jemlje iz podobnih (prvin), od koder nato raznolika hrana, ki neposredno vnaša v telo121 mnoge lastnosti, iz same sebe daje vsakemu delu to, kar je zanj koristno. Tako se zgodi to, (kar pravi) Empedokles, da je »sladko … vroče« itd. Iz tega Macrob. Sat. vii 5, 17 Vemo, da se podobno hrani s podobnim122 … da pa vsaka posamezna stvar zgrabi to, kar ji je podobno, je izpričano pri Empedoklu, ki pravi:123 »Tako … stopilo, toplo pa je zajahalo toplo. « Tako sladko je sladko zgrabilo, grenko planilo na grenko, kislo stopilo na kislo in vroče zajahalo vroče. 31 B 91 [272–3 K., 284 St.]. Alex. Quaest . ii 23 [zgor. A 89] Voda … se bolj povezuje z vinom, toda z oljem se noče. 31 B 92 [450 K.] Arist. de gen. anim. B 8. 747 a 34 (o spornem vprašanju, zakaj je rod mezgov jalov, prim . A 82) Empedokles kot vzrok tega navaja mešanico semen, ki postane gosta, ne glede na to, da je vsaka posamezna semenska tekočina mehka; votlinice ene se namreč uskladijo z gostimi (deli) druge, (tako da) iz takšnih mehkih (delov) nastane (nekaj) čvrs-tega, kakor takrat ko se baker pomeša s kositrom, vendar tudi za baker in kositer ne navaja pravega vzroka … in (pri tem) postavlja načela, ki — 83 — καὶ τὰ στερεὰ ἁρμόττοντα ἀλλήλοις πῶς ποιεῖ τὴν μίξιν οἷον οἴνου καὶ ὕδατος; [vgl. B 91]. 31 B 93 [274 K., 286 St.]. Plut. de defect. or. 41 p. 433 b ἄλλα γὰρ ἄλλοις οἰκεῖα καὶ πρόσφορα καθάπερ τῆς μὲν πορφύρας ὁ κυανὸς τῆς δὲ κόκκου τὸ νίτρον δοκεῖ τὴν βαφὴν ἄγειν μεμιγμένον, βύσσωι δὲ γλαυκῆς κόκκος καταμίσγεται ἀκτῆς, ὡς Ἐ. εἴρηκε. 31 B 94 [p. 50 St.]. Plut. Quaest. nat. 39 cur aqua in summa parte alba, in fundo vero nigra spectatur? an quod profunditas nigredinis mater est, ut quae solis radios prius quam ad eam descendant, obtundat et labefactet? superficies autem quoniam continuo a sole afficitur, candorem luminis recipiat oportet. quod ipsum et Empedocles approbat: et niger in fundo fluvii color exstat ab umbra, atque cavernosis itidem spectatur in antris. 31 B 95 [229 K., 242 St.]. Simpl. de caelo 529, 26 (nach B 87) καὶ τὴν αἰτίαν λέγων τοῦ τοὺς μὲν ἐν ἡμέραι τοὺς δὲ ἐν νυκτὶ κάλλιον ὁρᾶν [vgl . A 86, 8] Κύπριδος, φησίν, ἐν παλάμηισιν ὅτε ξὺμ πρῶτ’ ἐφύοντο. 31 B 96 [211–4 K., 199–202 St.]. 1–4 Simpl. Phys. 300, 19 καὶ γὰρ λόγωι τινὶ ποιεῖ σάρκας καὶ ὀστοῦν καὶ τῶν ἄλλων ἕκαστον. λέγει γοῦν ἐν τῶι πρώτωι τῶν Φυσικῶν˙ ‘ἡ … θεσπεσίηθεν’ τουτέστιν ἀπὸ τῶν θείων αἰτίων καὶ μάλιστα τῆς Φιλίας ἤτοι Ἁρμονίας˙ ταῖς γὰρ ταύτης κόλλαις ἁρμόζεται. 1–3 Arist. de anima A 5. 410 a 1 οὐ γὰρ ὁπωσοῦν ἔχοντα τὰ στοιχεῖα τούτων ἕκαστον ἀλλὰ λόγωι τινὶ καὶ συνθέσει, καθάπερ φησὶ Ἐ. τὸ ὀστοῦν˙ ‘ἡ … γένοντο’. Paraphrase bei Simpl. zu d. St. 68, 5 Hayd. ‘ἐπίηρος’ δέ, τουτέστιν ἐναρμόνιος, εἴρηται ἡ γῆ ὡς κύβος κατὰ τὴν Πυθαγόρειον παράδοσιν˙ τὸν γὰρ κύβον διὰ τὸ δώδεκα μὲν — 84 — niso v celoti znana. Kajti kako lahko votli in trdni (deli), če se uskladijo drug z drugim, proizvedejo mešanico, kakršna je na primer mešanica vina in vode? [Prim. B 91.] 31 B 93 [274 K., 286 St.]. Plut. de defect. or. 41 str. 433 b Nekaj je namreč primerno in koristno za nekaj, nekaj drugega pa za drugo; tako kot se na primer zdi, da temno modra, če je pomešana, pripelje do barve škrlata, saliter pa do barve rdeče jagode, z lanom pa premeša se zrno temnomodrega bezga, kot je rekel Empedokles. 31 B 94 [str. 50 St.]. Plut. Quaest. nat. 39 Zakaj se zdi124 voda na površini svetla, na dnu pa temna? Ali pa: zakaj je globina mati teme? ( Morda zato) , ker zatemni in oslabi sončne žarke, ( še) preden prodrejo k njej? Površje pa mora, ker je pač nenehno izpostavljeno Soncu, prejemati belino svetlobe. Prav to potrjuje tudi Empedokles: V globini reke zaradi sence nastane črnina, in prav tako vidi se tudi v jamskih votlinah. 125 31 B 95 [229 K., 242 St.]. Simpl. de caelo 529, 26 (po B 87) Ko govori o vzroku, zakaj nekateri vidijo boljše126 podnevi, drugi pa ponoči [prim . A 86, 8], pravi: ko prvič zrasli so skupaj v rokah Kipríde. 31 B 96 [211–4 K., 199–202 St.]. 1–4 Simpl. Phys. 300, 19 Po nekem razmerju (logos) namreč napravlja meso, kosti in vse druge posamezne (telesne dele). V prvi (knjigi) O naravi127 tako pravi: »Blaga … spojene, « se pravi s pomočjo božanskih vzrokov in zlasti Ljubezni oziroma Harmonije, saj jih je ta povezala s svojimi lepili. 128 1–3 Arist. de anima A 5. 410 a 1 Vsak od teh namreč ne vsebuje prvin v poljubnem, ampak v nekem (določenem) razmerju in sestavi, tako kot Empedokles pravi za kosti: »Blaga … kosti.« Parafraza pri Simpl. k temu mestu 68, 5 Hayd. (Izraz) epíeros pomeni »usklajen«: v pitagorejskem izročilu o Zemlji govorijo — 85 — ἔχειν πλευρὰς ὀκτὼ δὲ γωνίας ἓξ δὲ ἐπίπεδα τὴν ἁρμονικὴν ποιοῦντα ἀναλογίαν ἁρμονίαν ἐκάλουν. ‘χόανα’ δὲ καὶ παρὰ τῶι ποιητῆι, ἐν οἷς ἡ τῶν μιγνυμένων γίνεται κρᾶσις, ἀγγεῖα˙ ‘φῦσαι δ’ ἐν χοάνοισιν ἐείκοσι πᾶσαι ἐφύσων’ [Σ 470], ἃ καὶ ‘εὔστερνα’ ὡς πλατέα διὰ τὸ χωρητικὸν καλεῖ. μίγνυσι δὲ πρὸς τὴν τῶν ὀστῶν γένεσιν τέσσαρα μὲν πυρὸς μέρη, διὰ τὸ ξηρὸν καὶ λευκὸν χρῶμα ἴσως πλείστου λέγων αὐτὰ μετέχειν πυρός, δύο δὲ γῆς καὶ ἓν μὲν ἀέρος ἓν δὲ ὕδατος, ἃ δὴ ἄμφω ‘νῆστιν αἴγλην’ προσαγορεύει, νῆστιν μὲν διὰ τὸ ὑγρὸν ἀπὸ τοῦ νάειν καὶ ῥεῖν, αἴγλην δὲ ὡς διαφανῆ. Vgl . A 78. ἡ δὲ χθὼν ἐπίηρος ἐν εὐστέρνοις χοάνοισι τὼ δύο τῶν ὀκτὼ μερέων λάχε Νήστιδος αἴγλης, τέσσαρα δ’ Ἡφαίστοιο˙ τὰ δ’ ὀστέα λευκὰ γένοντο Ἁρμονίης κόλληισιν ἀρηρότα θεσπεσίηθεν. 31 B 97 [p. 452 K]. Arist. de part. anim. A 1. p. 640 a 18 ἡ γὰρ γένεσις ἕνεκα τῆς οὐσίας ἐστίν, ἀλλ’ οὐχ ἡ οὐσία ἕνεκα τῆς γενέσεως. διόπερ Ἐμπεδοκλῆς οὐκ ὀρθῶς εἴρηκε λέγων ὑπάρχειν πολλὰ τοῖς ζώιοις διὰ τὸ συμβῆναι οὕτως ἐν τῆι γενέσει οἷον καὶ τὴν ῥάχιν τοιαύτην ἔχειν ὅτι στραφέντος καταχθῆναι συνέβη. 31 B 98 [215–9 K., 203–7 St.]. 1–5 Simpl. Phys. 32, 3 καλεῖ δὲ τὸ μὲν πῦρ καὶ Ἥφαιστον (B 96, 3) καὶ ἥλιον (B 21, 3 u. a.) καὶ φλόγα (B 85), τὸ δὲ ὕδωρ ὄμβρον (B 73, 1 u. a.), τὸν δὲ ἀέρα αἰθέρα (B 100, 7 u. a.). λέγει οὖν πολλαχοῦ μὲν ταῦτα καὶ ἐν τούτοις δὲ τοῖς ἔπεσιν ‘ἡ δὲ … σαρκός’ vgl. Aët. v 22 [A 78]. 1 Ebend. Simpl. Phys. 331, 3 καὶ τὰ μόρια τῶν ζώιων ἀπὸ τύχης γενέσθαι τὰ πλεῖστά φησιν ὡς ὅταν λέγηι ‘ἡ δὲ … μάλιστα’. ἡ δὲ χθὼν τούτοισιν ἴση συνέκυρσε μάλιστα, Ἡφαίστωι τ’ ὄμβρωι τε καὶ αἰθέρι παμφανόωντι, Κύπριδος ὁρμισθεῖσα τελείοις ἐν λιμένεσσιν, εἴτ’ ὀλίγον μείζων εἴτε πλεόνεσσιν [?] ἐλάσσων˙ — 86 — kot o kocki; kocko so namreč imenovali skladje, ker ima dvanajst stranic, osem kotov, šest ploskev in tvori skladno sorazmerje. (Izraz) chóana pri pesniku označuje »posode«, v katerih nastane mešanica pomešanih (prvin): »Mehovi – dvajset vseh (skupaj) – so pihali v posodah« [Il. xviii, 470], ki jih imenuje tudi »široko-prsate« v smislu širine, ker so zmožne (v sebi) vsebovati (stvari). Pri nastanku kosti se pomešajo štirje deli ognja – pravi, da morajo imeti (kosti) največji delež ognja, bržkone zato, ker je suh in bele barve –, dva dela zemlje in po en del zraka in vode; zadnja dva imenuje »svetla Nestida«, in sicer »Nestida« zaradi vlažnosti, kar izpeljuje iz (korena besede) náein [»teči«] in rheĩn [»teči«], »svetla« pa zato, ker je prosojna. Prim. A 78. Blaga zemlja v posodah z lepimi prsmi je dva dela svetle Nestíde prejela od osmih in štiri Hefajsta; nastale so bele kosti, z lepili Harmonije božansko spojene. 31 B 97 [str. 452 K]. Arist. de part. anim. A 1. str. 640 a 18 Nastanek je zaradi129 bitnosti, ne pa bitnost zaradi nastanka. Zato se Empedokles ni izrazil pravilno, ko je rekel, da obstajajo pri živih (bitjih) mnogi (telesni deli), ki so ob (svojem) nastanku takšni (kot so) postali po naključju; kakor da je na primer hrbtenica takšna zato, ker je bila naključno ukri-vljena navzdol. 31 B 98 [215–9 K., 203–7 St.]. 1–5 Simpl. Phys. 32, 3 Ognju pravi Hefajst (B 96, 3), Sonce (B 21, 3 idr.) in plamen (B 85), vodi deževje (B 73 idr.) ter zraku eter (B 100, 7 idr.). O tem torej govori na več (mestih) in prav tako v teh verzih: »Zlasti … mesa. « Prim. Aët. v 22 [A 78]. 1 Prav tam Simpl. Phys. 331, 3 Trdi tudi, da (telesni) deli živih (bitij) največkrat nastanejo naključno, kakor takrat ko pravi: »Zlasti … enakomerno. « Zlasti zemlja je z njimi trčila enakomerno, s Hefajstom in dežjem in zrakom bleščečim, ko se je zasidrala v popolnih pristanih Kipríde, bodisi malo večja bodisi manjša po mnoštvih [?]; — 87 — 5 ἐκ τῶν αἷμά τε γέντο καὶ ἄλλης εἴδεα σαρκός. 31 B 99 [p. 483 K., 315 St.]. Theophr. de sens. 9 [A 86, 9.] Vgl . A 93. κώδων. σάρκινος ὄζος. 31 B 100 [275–99 K., 287–311 St.]. Arist. de respir. 7. 473 a 15 λέγει δὲ περὶ ἀναπνοῆς καὶ Ἐ., οὐ μέντοι τίνος γ’ ἕνεκα οὐδὲ περὶ πάντων τῶν ζώιων οὐδὲν ποιεῖ δῆλον εἴτε ἀναπνέουσιν εἴτε μή. καὶ περὶ τῆς διὰ τῶν μυκτήρων ἀναπνοῆς λέγων [v. 4] οἴεται καὶ περὶ τῆς κυρίας λέγειν ἀναπνοῆς … Arist. de respir. 7. 473 b 1 γίνεσθαι δέ φησι τὴν ἀναπνοὴν καὶ ἐκπνοὴν διὰ τὸ φλέβας εἶναί τινας, ἐν αἷς ἔνεστι μὲν αἷμα, οὐ μέντοι πλήρεις εἰσὶν αἵματος (v. 1) ἔχουσι δὲ πόρους εἰς τὸν ἔξω ἀέρα, τῶν μὲν τοῦ σώματος μορίων ἐλάττους, τῶν δὲ τοῦ ἀέρος μείζους˙ διὸ τοῦ αἵματος πεφυκότος κινεῖσθαι ἄνω καὶ κάτω, κάτω μὲν φερομένου εἰσρεῖν τὸν ἀέρα καὶ γίνεσθαι ἀναπνοήν, ἄνω δ’ ἰόντος ἐκπίπτειν θύραζε καὶ γίνεσθαι τὴν ἐκπνοήν, παρεικάζων τὸ συμβαῖνον ταῖς κλεψύδραις˙ ‘ὧδε … ὀπίσσω’. ὧδε δ’ ἀναπνεῖ πάντα καὶ ἐκπνεῖ˙ πᾶσι λίφαιμοι σαρκῶν σύριγγες πύματον κατὰ σῶμα τέτανται, καί σφιν ἐπὶ στομίοις πυκιναῖς τέτρηνται ἄλοξιν ῥινῶν ἔσχατα τέρθρα διαμπερές, ὥστε φόνον μέν 5 κεύθειν, αἰθέρι δ’ εὐπορίην διόδοισι τετμῆσθαι. ἔνθεν ἔπειθ’ ὁπόταν μὲν ἀπαΐξηι τέρεν αἷμα, αἰθὴρ παφλάζων καταΐσσεται οἴδματι μάργωι, εὖτε δ’ ἀναθρώισκηι, πάλιν ἐκπνέει, ὥσπερ ὅταν παῖς κλεψύδρηι παίζουσα διειπετέος χαλκοῖο 10 εὖτε μὲν αὐλοῦ πορθμὸν ἐπ’ εὐειδεῖ χερὶ θεῖσα εἰς ὕδατος βάπτηισι τέρεν δέμας ἀργυφέοιο, οὐδεὶς ἄγγοσδ’ ὄμβρος ἐσέρχεται, ἀλλά μιν εἴργει ἀέρος ὄγκος ἔσωθε πεσὼν ἐπὶ τρήματα πυκνά, εἰσόκ’ ἀποστεγάσηι πυκινὸν ῥόον˙ αὐτὰρ ἔπειτα 15 πνεύματος ἐλλείποντος ἐσέρχεται αἴσιμον ὕδωρ. ὣς δ’ αὔτως, ὅθ’ ὕδωρ μὲν ἔχηι κατὰ βένθεα χαλκοῦ πορθμοῦ χωσθέντος βροτέωι χροῒ ἠδὲ πόροιο, — 88 — 5 iz teh je nastala kri in oblike drugega mesa. 31 B 99 [str. 483 K., 315 St.]. Theophr. de sens. 9 [A 86, 9.] Prim . A 93 zvonec. Mesnata veja. 31 B 100 [275–99 K., 287–311 St.]. Arist. de respir. 7. 473 a 15 Tudi Empedokles govori o dihanju, vendar ne (razloži), čemu (je namenjeno), 130 niti ničesar ne razjasni glede tega, ali dihajo vsa živa (bitja) ali ne. Ko govori o dihanju skozi nosnice [v. 4], je mnenja, da govori o pravem dihanju… Arist. de respir. 7. 473 b 1 Pravi, da vdih in izdih nastaneta zato, ker so (v telesu) nekakšne žile, v katerih se nahaja kri, vendar niso (do vrha) polne krvi (v. 1). (Te žile) imajo prehode do zunanjega zraka, ki so manjši od delov telesa, a večji od delcev zraka; ker se kri po svoji naravi giblje tako navzgor kot navzdol, pri njenem premiku navzdol zrak priteče (v telo) in takrat pride do vdiha, pri njenem pomiku navzgor pa zrak izide in takrat pride do izdiha. To, kar se dogaja (pri dihanju), ponazarja s klepsidrami: »Vse … navzven. « Vse vdihne in izdihne takole: v vseh so brezkrvne mesene cevi, ki se raztezajo po površju telesa, in skrajni deli kože so z gostimi brazdami vseskozi na ustjih preluknjani, tako da hranijo v sebi 5 kri, zraku pa je skozi prehode izrezana pot. Ko nežna se kri odžene od tod, se v besnem navalu šumeči eter požene navzdol, in ko plane navzgor, spet pihne ven kakor takrat, ko se mala deklica igra s klépsidro iz sijočega brona – 10 ko ob roko lepo oblikovano položi ustje cevi in potopi jo v nežno telo srebrnkaste vode, ne pride nobeno deževje v posodo, ampak jo teža zraka, ki na goste luknje pada, od znotraj potiska, vse dokler gostemu toku ne vzame pokrova; a potem 15 ko jo dih zapusti, gre noter ustrezen del vode. Enako tudi takrat, ko je v globinah bronaste posode voda, medtem ko sta ustje in prehod z umrljivo kožo zaprta, — 89 — αἰθὴρ δ’ ἐκτὸς ἔσω λελιημένος ὄμβρον ἐρύκει, ἀμφὶ πύλας ἠθμοῖο δυσηχέος ἄκρα κρατύνων, 20 εἰσόκε χειρὶ μεθῆι, τότε δ’ αὖ πάλιν, ἔμπαλιν ἢ πρίν, πνεύματος ἐμπίπτοντος ὑπεκθέει αἴσιμον ὕδωρ. ὣς δ’ αὔτως τέρεν αἷμα κλαδασσόμενον διὰ γυίων ὁππότε μὲν παλίνορσον ἀπαΐξειε μυχόνδε, αἰθέρος εὐθὺς ῥεῦμα κατέρχεται οἴδματι θῦον, 25 εὖτε δ’ ἀναθρώισκηι, πάλιν ἐκπνέει ἶσον ὀπίσσω. 31 B 101 [300 K., 312 (313) St.]. 1–2 Plut. de curios. 11 p. 520 e καὶ καθάπερ οἱ κυνηγοὶ τοὺς σκύλακας οὐκ ἐῶσιν ἐκτρέπεσθαι καὶ διώκειν πᾶσαν ὀδμήν, ἀλλὰ τοῖς ῥυτῆρσιν ἕλκουσι καὶ ἀνακρούουσι καθαρὸν αὐτῶν φυλάττοντες καὶ ἄκρατον τὸ αἰσθητήριον ἐπὶ τὸ οἰκεῖον ἔργον, ἵν’ εὐτονώτερον ἐμφύηται τοῖς ἴχνεσι ‘τέρματα … ἐρευνῶν’, οὕτω κτλ. Ders. Plut. Quaest. nat. 23 p. 917 e πότερον αἱ κύνες, ὥς φησιν ὁ Ἐ., ‘κέμματα [!] … ἐρευνῶσαι’ τὰς ἀπορροὰς ἀναλαμβάνουσιν, ἃς ἐναπολείπει τὰ θηρία τῆι ὕληι, ταύτας δὲ τοῦ ἔαρος ἐξαμαυροῦσι καὶ συγχέουσιν αἱ πλεῖσται τῶν φυτῶν καὶ τῶν ὑλημάτων ὀσμαί κτλ. 2. [Alex.] q. f. problem. iii 102 (p. 22, 7 Usen., zur Aporie διὰ τί αἱ κύνες οὐκ ὀσφραίνουσι τῶν ἰχνῶν, ὅταν ἀποθάνηι δασύπους) ζῶντος μὲν οὖν διὰ τὸ συνεχῆ εἶναι τὴν ὀσμὴν ἀπὸ τοῦ θηρίου αἰσθάνονται, τεθνεῶτος δὲ πέπαυται ῥέουσα: οὐ γὰρ καταλείπει, ὥσπερ Ἐ., ὡς ‘ἀπέλειπε … περιποία [!]’, οὐχ οἷόν τε γὰρ διασπᾶσθαι τὴν ὀσμὴν οὐδὲ τὴν χρόαν, ἀλλ’ ὅταν ἀποθάνηι κἀκεῖνα [die riechenden Partikeln] καὶ αὐτὴ [die Witterung] ἔφθαρται. Anon. in Plat. Theaet.70, 48 Ἐ. ἀπορροὰς ἀπολείπει καί φησιν, ὅτι ἀνιχνεύουσι οἱ κύνες ‘κέρματ‹α θηρείων› μελέων’. ‹ἀδύνατον δὲ› τοῦτό γ’ ὅτ‹αν ἦι ἀπο›θνήσκον‹τα τὰ ζῶια›. κέρματα θηρείων μελέων μυκτῆρσιν ἐρευνῶν, ‹ζώονθ’› ὅσσ’ [?] ἀπέλειπε ποδῶν ἁπαλῆι περὶ ποίηι … 31 B 102 [301 K., 314 St.]. Theophr. de sens. 31 A 86, 22 ὧδε μὲν οὖν πνοιῆς τε λελόγχασι πάντα καὶ ὀσμῶν. — 90 — zunanji eter, ki si navznoter želi, zadržuje deževje, tako da obvladuje vrhove okrog vrat hrumečega cedila, 20 vse dokler (deklica) ne popusti roke; takrat pa spet nazaj, obratno kot prej, ko dih prodre noter, ustrezen del vode spodaj izteče. Enako tudi ko nežna kri, ki drvi skoz ude, v notranjost nazaj se odžene, gre v navalu besneči tok etra naravnost navzdol, 25 ko pa (kri) plane navzgor, enako spet pihne navzven. 31 B 101 [300 K., 312 (313) St.]. 1–2 Plut. de curios. 11 str. 520 e Kakor lovci ne dovolijo psom, da bi skrenili in zasledovali vsak vonj, ampak jih vlečejo s povodci in zadržujejo ter na ta način ohranjajo njihovo zaznavo čisto in nepomešano, da lahko (opravljajo) svoje delo in so uspešnejši131 pri iskanju sledi, ko »kose … poiščejo«, tako tudi itd. Plut. Quaest. nat. 23 str. 917 e Mar psi, kakor pravi Empedokles, »kose [!] … poiščejo« (in) ulovijo odtekanja, ki jih v gozdu pusti divjad, spomladi pa jih nadvse številne vonjave rastlin in grmovja oslabijo in zabrišejo132 itd. 2. [Alex.] problem. iii 102 (str. 22, 7 Usen., k spornemu vprašanju, zakaj psi ne za-vohajo sledi, ko je zajec enkrat mrtev) Dokler je še živ, (njegov) vonj zaznavajo zato, ker ta nenehno (izhaja) iz živali, ko pa (žival) že pogine, se tokovi (vonja) ustavijo; ne zmanjka pa ga (na način), kot to (trdi) Empedokles, da ga »pusti na travi [!]«; ni namreč mogoče, da bi se ločil vonj ali barva, ampak se, ko (žival) že pogine, izničijo tudi oni [dišeči delci] in on [voh]. Anon. in Plat. Theaet. 70, 48 Empedokles sprejema133 (nauk) o odtekanjih in pravi, da psi izsledijo »kose udov ‹divjadi›«. To pa ‹je nemogoče›, ko živali poginejo. Kose udov divjadi z nosovi poiščejo, ki so jih živali na mehki travi z nogami pustile. 31 B 102 [301 K., 314 St.]. Theophr. de sens. 31 A 86, 22 Tako torej vse (stvari) so prejele dih in vonjave. — 91 — 31 B 103 [312 K., 195 St.]. Simpl. Phys. 331, 10 (τύχη des Emp.) καὶ πολλὰ ἄν τις εὕροι ἐκ τῶν Ἐμπεδοκλέους Φυσικῶν τοιαῦτα παραθέσθαι ὥσπερ καὶ τοῦτο˙ τῆιδε μὲν οὖν ἰότητι Τύχης πεφρόνηκεν ἅπαντα. 31 B 104 [414 K., 196 St.]. Simpl. Phys. 331, 13 [nach . B 103] καὶ μετ’ ὀλίγον˙ καὶ καθ’ ὅσον μὲν ἀραιότατα ξυνέκυρσε πεσόντα … 31 B 105 [315–7 K., 327–9 St.]. Porphyr. de Styge ap. Stob. Ecl. i 49, 53 W. Ἐ. τε οὕτω φαίνεται ὡς ὀργάνου πρὸς σύνεσιν τοῦ αἵματος ὄντος λέγειν ‘αἵματος … νόημα’. Vgl . A 84. 86, 10. Von καρδία gesagt: αἵματος ἐν πελάγεσσι τεθραμμένη ἀντιθορόντος, τῆι τε νόημα μάλιστα κικλήσκεται ἀνθρώποισιν˙ αἷμα γὰρ ἀνθρώποις περικάρδιόν ἐστι νόημα. 31 B 106 [318 K., 330 St.]. Arist. de anima Γ 3. 427 a 21 οἵ γε ἀρχαῖοι τὸ φρονεῖν καὶ τὸ αἰσθάνεσθαι ταὐτὸν εἶναί φασιν, ὥσπερ καὶ Ἐ. εἴρηκε ‘πρὸς … ἀνθρώποισιν’ καὶ ἐν ἄλλοις ‘ὅθεν … παρίσταται’ [B 108]. Arist. Metaphys . Γ 5. 1009 b 17 Ἐ. μεταβάλλοντας τὴν ἕξιν μεταβάλλειν φησὶ τὴν φρόνησιν ‘πρὸς … ἀνθρώποισιν’. καὶ ἐν ἑτέροις δὲ λέγει ὅτι ‘ὅσσον … παρίστατο’ [B 108]. πρὸς παρεὸν γὰρ μῆτις ἀέξεται ἀνθρώποισιν. 31 B 107 [324–5 K., 336–7 St.]. Theophr. de sensu 10 [A 86, 10] ἐκ τούτων ‹γὰρ› πάντα πεπήγασιν ἁρμοσθέντα καὶ τούτοις φρονέουσι καὶ ἥδοντ’ ἠδ’ ἀνιῶνται. 31 B 108 [319–20 K., 331–2 St.]. Arist. Metaphys . Γ 5. 1009 b 18 [vgl. zu B 106] καὶ ἐν ἑτέροις δὲ λέγει ὅτι ‘ὅσσον … παρίστατο’. de anima Γ 3. 427 a 24 [vgl. zu B 106] καὶ ἐν ἄλλοις ‘ὅθεν σφίσιν … παρίσταται’. Philop. z. d. St. 487, 1 ὁ γὰρ Ἐ. τὰς διαφορὰς τῶν ὀνειράτων λέγων φησὶν ὅτι ἐκ τῶν καθ’ ἡμέραν ἐνεργημάτων αἱ νυκτεριναὶ γίνονται φαντασίαι˙ ταύτην δὲ — 92 — 31 B 103 [312 K., 195 St.]. Simpl. Phys. 331, 10 (o usodi pri Empedoklu) V Empedoklovi (pesnitvi) O naravi 134 bi se dalo odkriti in navesti mnogo primerov, kakršen je tudi tale: Tako imajo torej po volji Usode vse (stvari) mišljenje. 31 B 104 [414 K., 196 St.]. Simpl. Phys. 331, 13 [po B 103] In malo zatem: in kolikor trčile najtanjše135 stvari so med padanjem … 31 B 105 [315–7 K., 327–9 St.]. Porphyr. de Styge pri Stob. Ecl. i 49, 53 W. Tako pa se zdi, da Empedokles pravi, da je kri organ zavedanja: »Hrani … uvid. « Prim . A 84. 86, 10. O srcu je rečeno: Hrani se z oceani krvi, ki divja naokrog, to zlasti uvid se imenuje pri ljudeh: kajti kri okrog srca pri ljudeh je uvid. 31 B 106 [318 K., 330 St.]. Arist. de anima Γ 3. 427 a 21 Starodavni (misleci) trdijo, da je mišljenje in čutno zaznavanje isto, kakor je rekel tudi Empedokles: »Mišljenje … prisotno. « Na drugih (mestih) pa: »Od koder … mišljenje.« [B 108] Arist. Metaphys . Γ 5. 1009 b 17 Empedokles (pravi), da se s spremembo (življenjske) drže136 spremeni tudi mišljenje: »Mišljenje … prisotno.« Na drugih (mestih) pravi, da »kolikor … miš- ljenje« [B 108]. Mišljenje137 se namreč veča138 v ljudeh glede na prisotno. 31 B 107 [324–5 K., 336–7 St.]. Theophr. de sensu 10 [A 86, 10] Vse, kar je sestavljeno, je ‹namreč› spojeno iz teh (prvin), z njimi mislijo, uživajo in čutijo žalost. 31 B 108 [319–20 K., 331–2 St.]. Arist. Metaphys . Γ 5. 1009 b 18 [prim. k B 106] Na drugih (mestih) pravi, da »kolikor … mišljenje«. de anima Γ 3. 427 a 24 [prim. B 106] Na drugih (mestih) pa, »od koder njim … mišljenje«. Philop. k temu mestu 487, 1 Empedokles namreč govori o razlikah med sanjami in trdi, da nočne predstave139 nastanejo na podlagi140 dnev- — 93 — τὴν φαντασίαν φρόνησιν καλεῖ ἐν οἷς φησιν ‘ὅθεν … παρίσταται’. Vgl. 487, 1; Simplic. z. d. St. 202, 30 καὶ τὸ φρονεῖν ἐν τοῖς ὀνείροις ἀλλοῖα παρίσταται κτλ. [Herod. vii 16, 2. Hipp. de morbo sacro 17] ὅσσον ‹γ’› ἀλλοῖοι μετέφυν, τόσον ἄρ σφισιν αἰεί καὶ τὸ φρονεῖν ἀλλοῖα παρίσταται … 31 B 109 [321–3 K., 333–5 St.]. 1–3 Arist. de anima A 2. 404 b 8 ὅσοι δ’ ἐπὶ τὸ γινώσκειν καὶ τὸ αἰσθάνεσθαι τῶν ὄντων [sc . ἀπέβλεψαν], οὗτοι δὲ λέγουσι τὴν ψυχὴν τὰς ἀρχάς, οἱ μὲν πλείους ποιοῦντες οἱ δὲ μίαν ταύτην, ὥσπερ Ἐ. μὲν ἐκ τῶν στοιχείων πάντων, εἶναι δὲ καὶ ἕκαστον ψυχὴν τούτων λέγων οὕτω˙ ‘γαίηι … λυγρῶι’. Arist. Metaphys . B 4 1000 b 5 ἡ δὲ γνῶσις τοῦ ὁμοίου τῶι ὁμοίωι˙ ‘γαίηι μὲν γάρ, φησί, γαῖαν … λυγρῶι’. γαίηι μὲν γὰρ γαῖαν ὀπώπαμεν, ὕδατι δ’ ὕδωρ, αἰθέρι δ’ αἰθέρα δῖον, ἀτὰρ πυρὶ πῦρ ἀίδηλον, στοργὴν δὲ στοργῆι, νεῖκος δέ τε νείκεϊ λυγρῶι. 31 B 109a [0]. Pap. Oxyrh. 1609 xiii 94 (2. Jhdt. n. Chr., Eudorus ?) δοκῆι δὲ ἐκεῖ φαίνεσθαι: οὐ γὰρ ἐπ’ ἐκείνου τοῦ κατόπτρου ὁρᾶται, ἀλλ’ ἡ ἀνάκλασις ἐπὶ τὸν ὁρῶντα. περὶ μὲν οὖν τούτων ἐν τοῖς εἰς τὸν Τίμαιον εἴρηται. οὐ δεῖ δὲ εἴδωλον τοιοῦτον ἀκούειν οἷον τὸ κατὰ Δημόκριτον ἢ Ἐπίκουρον ἢ ὡς Ἐμπεδοκλῆς ἀπορροὰς φαίη ἂν ἀπιέναι ἀπὸ ἑκάστου τῶν κατοπτριζομένων καὶ τ‹οῖς› ‹ὄμμασιν ὥσ›περ ἐούσας ‹εἰκόνας ἐναρμόζεσθαι›. Vgl . A 88. 31 B 110 [222–31 St.]. 1–10 Hippol. Ref. vii 29 (p. 214 W.) τοιαύτη τις ἡ κατὰ τὸν Ἐμπεδοκλέα ἡμῖν ἡ τοῦ κόσμου γένεσις καὶ φθορὰ καὶ σύστασις ἐξ ἀγαθοῦ καὶ κακοῦ συνεστῶσα φιλοσοφεῖται. εἶναι δέ φησι καὶ νοητὴν τρίτην τινὰ δύναμιν, ἣν καὶ ἐκ τούτων ἐπινοεῖσθαι δύνασθαι, λέγων ὧδέ πως˙ ‘εἰ γὰρ … αἶσαν’. … Hippol. Ref. vii 30 (p. 216) (ge-gen Marcion) τοὺς Ἐμπεδοκλέους λανθάνεις διδάσκων καθαρμούς … — 94 — nih opravil; takšno predstavo imenuje mišljenje, (in sicer) v tistih (verzih), kjer pravi: »Od koder … mišljenje.« Prim. 487, 1; Simplic. k temu mestu 202, 30 Mišljenje se v sanjah pojavi predrugačeno itd. [Herod. vii 16, 2. Hipp. de morbo sacro 17]. Kolikor zrastejo drugačni, toliko se pri njih vselej predrugačeno pojavi tudi mišljenje … 31 B 109 [321–3 K., 333–5 St.]. 1–3 Arist. de anima A 2. 404 b 8 Tisti, ki [so se ozrli] na spoznavanje in čutno zaznavanje bivajočih (stvari), govorijo, da je duša (isto kakor) počela: nekateri jih [tj. počel] postavljajo več, drugi pa enega samega. Tako na primer Empedokles pravi, da je (duša) iz vseh prvin in da je vsaka od njih duša: »Z zemljo … Prepirom. « Arist. Metaphys . B 4 1000 b 5 Spoznanje podobnega s podobnim: »Z zemljo namreč … Prepirom. « Z zemljo namreč gledamo zemljo, vodo pa z vodo, z etrom božanski eter in z ognjem uničujoči ogenj; Ljubezen z Ljubeznijo in Prepir z nesrečnim Prepirom. 31 B 109a [0]. Pap. Oxyrh. 1609 xiii 94 (2. stol. po Kr., Evdor ?) Zdi pa se, da se (zrcalna podoba) pokaže prav tu: ni je namreč mogoče videti (na površini) tega zrcala, pač pa (se vidi samo) odboj, ki (se vrača) h gledalcu. O tem je govor v (odlomkih knjige) o Timaju. Tega (odboja) pa ne gre razumeti v smislu podobe, kot (je razumljena) pri Demokritu in Epikurju, ali pa kakor bi rekel Empedokles, da odtekanja prihajajo od vsake (stvari), ki se zrcali, in da se ‹prilagodijo očem›, kakor da so ‹slike›. Prim. A 88. 31 B 110 [222–31 St.]. 1–10 Hippol. Ref. vii 29 (str. 214 W.) O nekem ta-kšnem nastanku in propadu sveta ter (njegovi) sestavi, ki je sestavljena iz dobrega in slabega, se filozofira skladno z Empedoklovim (naukom). On pravi, da obstaja neka tretja umno-zaznavna moč, ki jo je mogoče tudi uvideti na osnovi teh (omenjenih stvari); pravi pa nekako takole: »Če namreč … uvida.« Hippol. Ref. vii 30 (str. 216) (proti Markionu) — 95 — λύεις τοὺς ὑπὸ τοῦ θεοῦ συνηρμοσμένους γάμους τοῖς Ἐμπεδοκλέους ἀκολουθῶν δόγμασιν, ἵνα σοι φυλαχθῆι τὸ τῆς φιλίας ἔργον ἓν ἀδιαίρετον. διαιρεῖ γὰρ ὁ γάμος κατὰ Ἐμπεδοκλέα τὸ ἓν καὶ ποιεῖ πολλά, καθὼς ἀπεδείξαμεν. 10 Hippol. Ref. vi 12 (p. 138) (nach . B 109) πάντα γάρ, φησίν (Simon) , ἐνόμιζε (Empedokles) τὰ μέρη τοῦ πυρὸς τὰ ‹ὁρατὰ καὶ τὰ› ἀόρατα φρόνησιν ἔχειν καὶ γνώμην ἴσην (statt νώματος αἶσαν). Sext. Adv. math. viii 286 Ἐ. ἔτι παραδοξότερον πάντα ἠξίου λογικὰ τυγχάνειν καὶ οὐ ζῶια μόνον ἀλλὰ καὶ φυτὰ ῥητῶς γράφων ‘πάντα … αἶσαν’. εἰ γάρ κέν σφ’ ἀδινῆισιν ὑπὸ πραπίδεσσιν ἐρείσας εὐμενέως καθαρῆισιν ἐποπτεύσηις μελέτηισιν, ταῦτά τέ σοι μάλα πάντα δι’ αἰῶνος παρέσονται, ἄλλα τε πόλλ’ ἀπὸ τῶνδ’ ἐκτήσεαι˙ αὐτὰ γὰρ αὔξει 5 ταῦτ’ εἰς ἦθος ἕκαστον, ὅπη φύσις ἐστὶν ἑκάστωι. εἰ δὲ σύ γ’ ἀλλοίων ἐπορέξεαι, οἷα κατ’ ἄνδρας μυρία δειλὰ πέλονται ἅ τ’ ἀμβλύνουσι μερίμνας, ἦ σ’ ἄφαρ ἐκλείψουσι περιπλομένοιο χρόνοιο σφῶν αὐτῶν ποθέοντα φίλην ἐπὶ γένναν ἱκέσθαι˙ 10 πάντα γὰρ ἴσθι φρόνησιν ἔχειν καὶ νώματος αἶσαν. 31 B 111 [424–8 K., 24–32 St.]. 1–9 Diog. viii 59 aus Satyros (ἀυτὸν [näml. Ἐμπεδοκλέα] ἐπαγγέλλεσθαι …) [A 1, 59] 3–5 Clem. Strom. vi 30 [ii 445, 16 St.; s. A 14] φάρμακα δ’ ὅσσα γεγᾶσι κακῶν καὶ γήραος ἄλκαρ πεύσηι, ἐπεὶ μούνωι σοὶ ἐγὼ κρανέω τάδε πάντα. παύσεις δ’ ἀκαμάτων ἀνέμων μένος οἵ τ’ ἐπὶ γαῖαν ὀρνύμενοι πνοιαῖσι καταφθινύθουσιν ἀρούρας˙ 5 καὶ πάλιν, ἢν ἐθέληισθα, παλίντιτα πνεύματ(α) ἐπάξεις˙ θήσεις δ’ ἐξ ὄμβροιο κελαινοῦ καίριον αὐχμόν ἀνθρώποις, θήσεις δὲ καὶ ἐξ αὐχμοῖο θερείου ῥεύματα δενδρεόθρεπτα, τά τ’ αἰθέρι ναιήσονται [?], ἄξεις δ’ ἐξ Ἀίδαο καταφθιμένου μένος ἀνδρός. — 96 — Mar ti je (ostalo) prikrito, da učiš (nauke) iz Empedoklovih Očiščenj? … razvezuješ zakonske zveze, ki so bile združene141 po Bogu, in pri tem slediš Empedoklovim naukom (z namenom), da bi ohranil delo Ljubezni kot nedeljivo eno. Zakonska zveza namreč po Empedoklu razdvaja Eno in (iz njega) napravlja mnoštvo, kakor smo že pokazali. 10 Hippol. Ref. vi 12 (str. 138) (po B 109) Menil je, pravi (Simon), da imajo vsi delci ognja, ‹tako vidljivi kot› nevidljivi, misel in enako spoznanje (namesto delež uvida). Sext. Adv. math. viii 286 Še bolj nenavadno (je menil) Empedokles, da so vse (stvari) zmožne razumnosti, in to ne samo živali, ampak tudi rastline, saj izrecno piše: »Vedi … uvida. « Če namreč podstaviš jih pod trdnost misli in vanje naklonjeno zreš s čistimi skrbmi, bodo vse navzoče do konca življenja142 pri tebi in mnogo drugega boš potegnil iz tega! Saj same se večajo 5 v vsaki nravi, pri vsakem skladno z njegovo naravo. Če pa stremel boš po drugačnih stvareh, ki jih pri ljudeh je nešteto nesrečnih in otopijo skrbi, te bodo hitro zapustile med obračanjem časa, hrepeneč po vrnitvi v svoj lastni izvor; 10 vedi namreč, da vse ima misel in delež uvida. 31 B 111 [424–8 K., 24–32 St.]. 1–9 Diog. viii 59 iz Satira ([Empedokles] oznanja …) [A 1, 59] 3–5 Clem. Strom. vi 30 [ii 445, 16 St.; gl. A 14] Za zdravila, nastala, da odvračajo zla in starost, boš zvedel, kajti le tebi izpolnim vse te (reči). Ustavil boš moč neutrudnih vetrov, ki nad zemljo divjajo in s pihanjem pustošijo polja, 5 in spet, če hočeš, boš povrnil vetrove in nazaj jih privedel; iz temnega dežja ob času naredil boš sušo ljudem in iz poletne suše za drevje hranilne potoke, ki dom bodo imeli v zraku. Pripeljal moč boš umrlega moža iz Hada. — 97 — ΚΑΘΑΡΜΟΙ Bignone a. O. behält die Reihenfolge der Fragmente bei, nur daß er 131– 134 zu Περὶ φύσεως rechnet; Wilamowitz, Berl. Sitz. Ber. 1929, 646 f. setzt Frag. 77. 78 in die Καθαρμοί, wie Karsten, wahrscheinlich richtig. 31 B 112 [389–400 K., 352–63 St.]. 1–2. 4–11 Diog. viii 62 (A 1, 62). 1–2 ebd. viii 54 (A 1, 54) ὅτι δ’ ἦν Ἀκραγαντῖνος ἐκ Σικελίας αὐτὸς ἐναρχόμενος τῶν Καθαρμῶν φησιν ‘ὦ φίλοι … πόλεως’. [3 Diodor. xiii 83] 10–12 Clem. Strom. vi 30 (ii 445, 19 St.; nach B 111, 5) παρακολουθεῖν τε αὑτῶι ἔλεγεν τοὺς μὲν μαντοσυνῶν κεχρημένους, τοὺς δ’ ἐπὶ νοῦσον σιδηρὸν δὴ χαλεποῖσι πεπαρμένους (so!). ὦ φίλοι, οἳ μέγα ἄστυ κατὰ ξανθοῦ Ἀκράγαντος ναίετ’ ἀν’ ἄκρα πόλεος, ἀγαθῶν μελεδήμονες ἔργων, ξείνων αἰδοῖοι λιμένες, κακότητος ἄπειροι, χαίρετ’˙ ἐγὼ δ’ ὑμῖν θεὸς ἄμβροτος, οὐκέτι θνητός 5 πωλεῦμαι μετὰ πᾶσι τετιμένος, ὥσπερ ἔοικα, ταινίαις τε περίστεπτος στέφεσίν τε θαλείοις. τοῖσιν †ἅμ’†ἂν ἵκωμαι ἄστεα τηλεθάοντα, ἀνδράσιν ἠδὲ γυναιξί, σεβίζομαι˙ οἱ δ’ ἅμ’ ἕπονται μυρίοι ἐξερέοντες, ὅπηι πρὸς κέρδος ἀταρπός, 10 οἱ μὲν μαντοσυνέων κεχρημένοι, οἱ δ’ ἐπὶ νούσων παντοίων ἐπύθοντο κλυεῖν εὐηκέα βάξιν, δηρὸν δὴ χαλεπῆισι πεπαρμένοι ‹ἀμφ’ ὀδύνηισιν›. 31 B 113 [401–2 K., 364–5 St.]. Sext. adv. math. i 302 (nach B 112, 5) ἀλλὰ τί τοῖσδ’ ἐπίκειμ’ ὡσεὶ μέγα χρῆμά τι πράσσων, εἰ θνητῶν περίειμι πολυφθερέων ἀνθρώπων; 31 B 114 [407–9 K., 366–8 St.]. Clem. Strom. v 9 [ii 331, 14 St.] ὦ φίλοι, οἶδα μὲν οὕνεκ’ ἀληθείη πάρα μύθοις, οὓς ἐγὼ ἐξερέω˙μάλα δ’ ἀργαλέη γε τέτυκται — 98 — Očiščenja Bignone ohranja vrstni red fragmentov, le da prišteva fragmente 131–134 k pesnitvi O naravi. Wilamowitz, Berl. Sitz. Ber. 1929, 646 in sl. postavlja fragmenta 77. 78 v pesnitev Očiščenja, prav tako kot Karsten, verjetno pravilno. 31 B 112 [389–400 K., 352–63 St.]. 1–2. 4–11 Diog. viii 62 (A 1, 62). 1–2 prav tam viii 54 (A 1, 54) Sam na začetku (pesnitve) Očiščenja pravi, da je bil iz Akraganta na Siciliji: »Prijatelji … polisa.« [3 Diodor. xiii 83] 10–12 Clem. Strom. vi 30 (ii 445, 19 St.; po B 111, 5) Govoril je, da mu sledijo tako tisti, ki so potrebni prerokb,143 kot tudi takšni, ki jih s težkimi (bolečinami) prebada bolezen, (povzročena od) železa (tako!). Prijatelji, ki v mogočnem mestu ob rumenem Akragantu živite, zgoraj na vrhu polisa, v skrbi za dobra dejanja, pristani tujcev častivredni, v hudobiji neizkušeni, pozdravljeni bodíte! Jaz, nesmrten bog, nič več umrljiv, 5 zahajam k vam, čaščen med vsemi, kakor se zdim, s trakovi ovenčan in s cvetočimi venci. Čaščen sem, ko prispem v mesta cvetoča, med moške in ženske; sledijo mi nešteti, poizvedujoč, kje vodi pot do dobička, 10 nekateri so potrebni prerokb, drugi sprašujejo, da slišali za razne bolezni zdravilne bi izreke, saj dolgo že prebadajo jih težke bolečine. 31 B 113 [401–2 K., 364–5 St.]. Sext. adv. math. i 302 (po B 112, 5) A zakaj (vse) to si nalagam, kot da kaj velikega počnem,144 če boljši sem od smrtnih, mnogo(krat) propadajočih ljudi? 31 B 114 [407–9 K., 366–8 St.]. Clem. Strom. v 9 [ii 331, 14 St.] Vem, prijatelji, da je resnica pri besedah, ki jih bom izrekel; a nadvse težaven je — 99 — ἀνδράσι καὶ δύσζηλος ἐπὶ φρένα πίστιος ὁρμή. 31 B 115 [1–6. 16–19. 7–8 K., 369–82 St.]. 13. 14. 4–12. 1–2. Hippol. Ref. vii 29 (p. 121 W.) καὶ τοῦτό ἐστιν ὃ λέγει περὶ τῆς ἑαυτοῦ γεννήσεως ὁ Ἐ. ‘τῶν … ἀλήτης’ [v. 13] τουτέστι θεὸν καλῶν τὸ ἓν καὶ τὴν ἐκείνου ἑνότητα, ἐν ὧι ἦν πρὶν ὑπὸ τοῦ Νείκους ἀποσπασθῆναι καὶ γενέσθαι ἐν τοῖς πολλοῖς τούτοις τοῖς κατὰ τὴν τοῦ Νείκους διακόσμησιν˙ ‘Νείκεϊ’, γάρ φησι, ‹‘μαινομένωι πίσυνος’, νεῖκος› μαινόμενον καὶ τεταραγμένον καὶ ἄστατον τὸν δημιουργὸν τοῦδε τοῦ κόσμου ὁ Ἐ. ἀποκαλῶν. αὕτη γάρ ἐστιν ἡ καταδίκη καὶ ἀνάγκη τῶν ψυχῶν, ὧν ἀποσπᾶι τὸ Νεῖκος ἀπὸ τοῦ ἑνὸς καὶ δημιουργεῖ καὶ ἐργάζεται, λέγων τοιοῦτόν τινα τρόπον˙ ‘ὃς καὶ ἐπίορκον … βίοιο’ [v. 5], δαίμονας τὰς ψυχὰς λέγων μακραίωνας, ὅτι εἰσὶν ἀθάνατοι καὶ μακροὺς ζῶσιν αἰῶνας˙ ‘τρὶς … ἀλάλησθαι’ [v. 6] μάκαρας καλῶν τοὺς συνηγμένους ὑπὸ τῆς Φιλίας ἀπὸ τῶν πολλῶν εἰς τὴν ἑνότητα τοῦ κόσμου τοῦ νοητοῦ. τούτους οὖν φησιν ἀλάλησθαι καὶ ‘φυομένους … κελεύθους’ [vv. 7–8]. ἀργαλέας κελεύθους φησὶν εἶναι τῶν ψυχῶν τὰς εἰς τὰ σώματα μεταβολὰς καὶ μετακοσμήσεις. τοῦτ’ ἔστιν ὃ λέγει ‘ἀργαλέας … κελεύθους’ [v. 8]. μεταλλάσσουσι γὰρ αἱ ψυχαὶ σῶμα ἐκ σώματος, ὑπὸ τοῦ Νείκους μεταβαλλόμεναι καὶ κολαζόμεναι, καὶ οὐκ ἐώμεναι μένειν εἰς τὸ ἕν. ἀλλὰ κολάζεσθαι ἐν πάσαις κολάσεσιν ὑπὸ τοῦ Νείκους τὰς ψυχὰς μεταβαλλομένας σῶμα ἐκ σώματος˙ αἰθέριόν γε, φησί, μένος … πάντες [vv. 9–12]. αὕτη ἐστὶν ἡ κόλασις ἣν κολάζει ὁ δημιουργός, καθάπερ χαλκεύς τις μετακοσμῶν σίδηρον καὶ ἐκ πυρὸς εἰς ὕδωρ μεταβάπτων˙ πῦρ γάρ ἐστιν ὁ αἰθήρ, ὅθεν εἰς πόντον μεταβάλλει τὰς ψυχὰς ὁ δημιουργός, χθὼν δὲ ἡ γῆ, ὅθεν φησίν ‘ἐξ ὕδατος εἰς γῆν, ἐκ γῆς δὲ εἰς τὸν ἀέρα’. τουτέστιν ὃ λέγει ‘γαῖα δ’ ἐς αὐγὰς ἠελίου … πάντες’ [vv. 10–12]. μισουμένας οὖν τὰς ψυχὰς … συνάγει ἡ Φιλία, ἀγαθή τις οὖσα καὶ κατοικτείρουσα τὸν στεναγμὸν αὐτῶν καὶ τὴν ἄτακτον καὶ πονηρὰν τοῦ Νείκους τοῦ μαινομένου κατασκευήν … διὰ τὴν τοιαύτην οὖν τοῦ ὀλεθρίου Νείκους διακόσμησιν τοῦδε τοῦ μεμερισμένου κόσμου πάντων ἐμψύχων ὁ Ἐμπεδοκλῆς τοὺς ἑαυτοῦ μαθητὰς ἀπέχεσθαι παρακαλεῖ˙ εἶναι γάρ φησι τὰ σώματα τῶν ζώιων τὰ ἐσθιόμενα ψυχῶν κεκολασμένων οἰκητήρια. καὶ ἐγκρατεῖς εἶναι τοὺς τῶν τοιούτων λόγων ἀκροωμένους τῆς πρὸς γυναῖκα ὁμιλίας — 100 — za može in silovit naval verjetja145 na misel. 31 B 115 [1–6. 16–19. 7–8 K., 369–82 St.]. 13. 14. 4–12. 1–2. Hippol. Ref. vii 29 (str. 121 W.) Kar zadeva njegovo rojstvo, pa Empedokles pravi tole: »Zdaj tudi … blodeči, « [13] se pravi da Eno in njegovo enost, v kateri je bival, preden ga je iztrgal Prepir in preden se je rodil v tem mnoštvu, (kakršno je) v ureditvi Prepira, imenuje bog. Empedokles namreč pravi: »‹ki verjame(m) v blazneči› Prepir«, pri čemer stvarnika tega sveta – stvarnika, ki je nemiren in nestanoviten –, imenuje »blazneči«. To je namreč obsodba in nujnost za duše, ki jih Prepir iztrga iz Enega, jih ustvarja in proizvaja, o čemer govori na ta način: »storili … življenje. « [v. 5] Duše imenuje »dajmoni, ki so prejeli dolgotrajno življenje«, ker so nesmrtne in živijo skozi dolga časovna obdobja; »blodijo … blaženih« [v. 6], pri čemer »blažene« imenuje tiste (dajmone), ki jih je Ljubezen iz mnoštva privedla skupaj v enost umno-zaznavnega sveta. Trdi torej, da blodijo in »in zrastejo … življenja« [v. 7–8] ter da težke steze pomenijo prehode146 in preobrazbe duš v telesa. O tem govori (v verzu): »menjavajoč … steze življenja« [v. 8]. Duše namreč menjavajo telo za telo, saj jih Prepir premetava (naokrog) in kaznuje ter jim preprečuje, da bi obmirovale v Enem. Prepir kaznuje duše, ki menjavajo telo za telo, z vsakovrstnimi kaznimi. Pravi (takole): »Moč etra … sovražijo.« [v. 9–12] To je kazen, s katero (jih) kaznuje stvarnik, podobno kot kovač, ki preoblikuje železo in ga iz ognja potaplja v vodo: ogenj je namreč eter, od koder stvarnik vrže duše v morje, zemlja pa so tla, zaradi česar pravi: »Iz vode na zemljo, iz zemlje v zrak.« To je tisto, o čemer govori (v verzih): »zemlja … sovražijo« [v. 10–12]. Osovražene duše torej … skupaj privede Ljubezen, ker je nekako dobra in sočutna spričo njihovega stoka ter neurejenega in težavnega stanja blaznečega Prepira … zaradi takšne ureditve pogubnega Prepira, ko je svet razdeljen (na dele), Empedokles torej poziva svoje učence, naj se vzdržijo (zauživanja) vseh živih (bitij); trdi namreč, da so telesa živih (bitij), ki jih zaužijemo, prebi-vališča kaznovanih duš. Poslušalce takšnih govorov uči, naj se obvladajo tudi takrat, ko gre za spolno občevanje z ženskami, da ne bi sodelovali in pomagali pri delih, ki jih ustvarja Prepir in (s katerimi) nenehno ruši — 101 — διδάσκει, ἵνα μὴ συνεργάζωνται καὶ συνεπιλαμβάνωνται τῶν ἔργων, ὧν δημιουργεῖ τὸ Νεῖκος, τὸ τῆς Φιλίας ἔργον λῦον ἀεὶ καὶ διασπῶν˙ τοῦτον εἶναί φησιν ὁ Ἐμπεδοκλῆς νόμον μέγιστον τῆς τοῦ παντὸς διοικήσεως λέγων ὧδέ πως˙ ‘ἔστιν … ὅρκοις’ [vv. 1–2] ἀνάγκην καλῶν τὴν ἐξ ἑνὸς εἰς πολλὰ κατὰ τὸ Νεῖκος καὶ ἐκ πολλῶν εἰς ἓν κατὰ τὴν Φιλίαν μεταβολήν. θεοὺς δέ, ὡς ἔφην, τέσσαρας μὲν θνητούς, πῦρ ὕδωρ γῆν ἀέρα, δύο δὲ ἀθανάτους, ἀγεννήτους, πολεμίους ἑαυτοῖς διὰ παντός, τὸ Νεῖκος καὶ τὴν Φιλίαν. 1. 3. 5. 6. 13. Plut. de exil. 17 p. 607 c ὁ δ’ Ἐ. ἐν ἀρχῆι τῆς φιλοσοφίας προαναφωνήσας ‘ἔστιν … ἀλήτης’ οὐχ ‹ὅπως› ἑαυτόν, ἀλλ’ ἀφ’ ἑαυτοῦ πάντας ἀποδείκνυσι μετανάστας ἐνταῦθα καὶ ξένους καὶ φυγάδας ἡμᾶς ὄντας … φεύγει [sc . ἡ ψυχή] καὶ πλανᾶται θείοις ἐλαυνομένη δόγμασι καὶ νόμοις. 9–12 Plut. de Isid. 361 c Ἐ. δὲ καὶ δίκας φησὶ διδόναι τοὺς δαίμονας ὧν ἂν ἐξαμάρτωσι καὶ πλημμελήσωσιν ‘αἰθέριον … πάντες’, ἄχρι οὗ κολασθέντες οὕτω καὶ καθαρθέντες αὖθις τὴν κατὰ φύσιν χώραν καὶ τάξιν ἀπολάβωσι. 13–4 Plotin. Enn. iv 8, 1. Ἐ. τε εἰπὼν ἁμαρτανούσαις νόμον εἶναι ταῖς ψυχαῖς πεσεῖν ἐνταῦθα καὶ αὐτὸς ‘φυγὰς θεόθεν’ γενόμενος κειν πίσυνος μαινομένωι Νείκει τοσοῦτον παρεγύμνου ὅσον καὶ Πυθαγόρας οἶμαι καὶ οἱ ἀπ’ ἐκείνου ἠινίττοντο περί τε τούτου περί τε πολλῶν ἄλλων. Vgl. C 1. ἔστιν Ἀνάγκης χρῆμα, θεῶν ψήφισμα παλαιόν, ἀίδιον, πλατέεσσι κατεσφρηγισμένον ὅρκοις˙ εὖτέ τις ἀμπλακίηισι φόνωι φίλα γυῖα μιήνηι, ‹νείκεΐ θ’› ὅς κ(ε)ἐπίορκον ἁμαρτήσας ἐπομόσσηι, 5 δαίμονες οἵτε μακραίωνος λελάχασι βίοιο, τρίς μιν μυρίας ὧρας ἀπὸ μακάρων ἀλάλησθαι, φυομένους παντοῖα διὰ χρόνου εἴδεα θνητῶν ἀργαλέας βιότοιο μεταλλάσσοντα κελεύθους. αἰθέριον μὲν γάρ σφε μένος πόντονδε διώκει, 10 πόντος δ’ ἐς χθονὸς οὖδας ἀπέπτυσε, γαῖα δ’ ἐς αὐγὰς ἠελίου φαέθοντος, ὁ δ’ αἰθέρος ἔμβαλε δίναις˙ ἄλλος δ’ ἐξ ἄλλου δέχεται, στυγέουσι δὲ πάντες. τῶν καὶ ἐγὼ νῦν εἰμι, φυγὰς θεόθεν καὶ ἀλήτης, νείκεϊ μαινομένωι πίσυνος. — 102 — in razdira delo Ljubezni. Empedokles trdi, da je to najvišji Zakon vesoljne ureditve, ko pravi nekako takole: »Obstaja … zapečatena,« [v. 1–2] pri tem pa spreminjanje iz Enega v mnoštvo pod vplivom Prepira in iz mnoštva v Eno pod vplivom Ljubezni imenuje Nujnost. Umrljivi bogovi so, kakor je rekel, štirje: ogenj, voda, zemlja in zrak, nesmrtna in nenastala (bogova) pa sta dva, Prepir in Ljubezen, ki sta med seboj v vseh (pogledih)147 sovražna. 1. 3. 5. 6. 13. Plut. de exil. 17 str. 607 c Empedokles je na začetku (svoje) filozofije predhodno oznanil: »Obstaja … blodeči. « S tem dokazuje, ‹da› ni zgolj on sam, ampak da smo vsi mi, (ki živimo) tukaj, začenši z njim samim, izseljenci, tujci in begunci … [duša] beži in blodi (naokoli), pri tem pa jo preganjajo božje nare-dbe in zakoni. 9–12 Plut. de Isid. 361 c Empedokles pravi, da dajmoni plačujejo kazen za svoje grehe in zmote, »moč etra … sovražijo«, dokler tisti, ki so bili tako kaznovani in očiščeni, znova ne dosežejo svojega naravnega mesta in ureditve. 13–4 Plotin. Enn. iv 8, 1. Menim, da je Empedokles, s tem ko je rekel, da obstaja zakon, po katerem grešne duše padejo sem, in da je tudi sam prišel kot »ubežnik od bogov, ki verjame v blazneči Prepir«, povedal isto kot Pitagora in tisti, ki so za njim zagonetno govorili o tem in mnogočem drugem. Prim. C 1. Obstaja prerokba Nujnosti, bogov starodavna odločba, večna, z obširnimi prisegami zapečatena; tisti, ki so z umorom v grehih oskrunili svoje ude in ‹zaradi Prepira› storili napako, da so krivo prisegli, 5 dajmoni, ki so prejeli dolgotrajno življenje, blodijo trikrat deset tisoč dob odmaknjeni od blaženih in zrastejo v teku časa v razne umrljive oblike, menjavajoč težke steze življenja. Moč etra jih namreč požene v morje, 10 morje izpljune na (zemeljska) tla, zemlja pa v žarke svetlečega Sonca, ki vrže v vrtince jih etra. Drug od drugega jih sprejemajo, a vsi jih sovražijo. Zdaj tudi sam sem eden od njih, ubežnik od bogov in blodeči, ki verjame v blazneči Prepir. — 103 — 31 B 116 [69 K., 232 St]. Plut. Quaest. conv. ix 5 p. 745 c ὁ δὲ Πλάτων [Resp. x 617 b] ἄτοπος, ταῖς μὲν ἀιδίοις καὶ θείοις περιφοραῖς ἀντὶ τῶν Μουσῶν τὰς Σειρῆνας ἐνιδρύων οὐ πάνυ φιλανθρώπους οὐδὲ χρηστοὺς δαίμονας, τὰς δὲ Μούσας ἢ παραλείπων παντάπασιν ἢ τοῖς τῶν Μοιρῶν ὀνόμασι προσαγορεύων καὶ καλῶν θυγατέρας Ἀνάγκης. ἄμουσον γὰρ Ἀνάγκη, μουσικὸν δὲ ἡ Πειθώ, καὶ Μούσαις φιλοδαμοῦσα πολὺ μᾶλλον οἶμαι τῆς Ἐμπεδοκλέους Χάριτος στυγέει δύστλητον Ἀνάγκην. 31 B 117 [380–1 K., 383–4 St.]. Diog. viii 77 [A 1, 17]. Hippol. Ref. i 3 [A 31, 2] ἤδη γάρ ποτ’ ἐγὼ γενόμην κοῦρός τε κόρη τε θάμνος τ’ οἰωνός τε καὶ ἔξαλος ἔλλοπος ἰχθύς. 31 B 118 [13 K., 385 St.] Clem. Strom. iii 14 [ii 201, 25 St.]. δῆλος δὲ αὐτῶι [Heraklit, 22 B 20] συμφερόμενος καὶ Ἐμπεδοκλῆς λέγων ‘κλαῦσά τε … χῶρον’ vgl . Sext. adv. math. xi 96 ἀλλ’ εἰώθασί τινες τῶν ἀπὸ τῆς Ἐπικούρου αἱρέσεως [? Hermarchos]… λέγειν ὅτι φυσικῶς καὶ ἀδιδάκτως τὸ ζῶιον φεύγει μὲν τὴν ἀλγηδόνα, διώκει δὲ τὴν ἡδονήν˙ γεννηθὲν γοῦν καὶ μηδέπω τοῖς κατὰ δόξαν δουλεῦον ἅμα τῶι ῥαπισθῆναι ἀσυνήθει ἀέρος ψύξει ἔκλαυσέ τε καὶ ἐκώκυσεν [s . Lucret. v 226]. κλαῦσά τε καὶ κώκυσα ἰδὼν ἀσυνήθεα χῶρον. 31 B 119 [11. (12) K., 390. (391) St.]. Clem. Strom. iv 12 [ii 254, 8 St.] παιδεύων δὲ οἶμαι καὶ ἐλέγχων ‘ἐξ οἵης … ὄλβου’, ὥς φησιν Ἐ., ὧδε λιπὼν μετὰ θνητῶν ἀναστρέφεται. Plut. de exil. 17 p. 607 d (nach B 115, 1 ff.) εἶθ’ ὥσπερ ἐν νήσωι σάλον ἐχούσηι πολύν, καθάπερ φησὶν ὁ Πλάτων (Phaedr. 250 c) ‘ὀστρέου τρόπον’ ἐνδεδεμένη τῶι σώματι διὰ τὸ μὴ ἀναφέρειν μηδὲ μνημονεύειν ‘ἐξ οἵης … ὄλβου’ μεθέστηκεν … οὐρανοῦ καὶ σελήνης γῆν ἀμειψαμένη [sc. ἡ ψυχή] καὶ τὸν ἐπὶ γῆς βίον, ἂν μικρὸν ἐνταῦθα τόπον ἐκ τόπου παραλλάξηι, δυσανασχετεῖ καὶ ξενοπαθεῖ. Vgl . Stob. Flor. iii 40, 5 p. 737, 11 H. — 104 — 31 B 116 [69 K., 232 St]. Plut. Quaest. conv. ix 5 str. 745 c Nenavadno pa je, da Platon [Resp. x 617 b] med večna in božanska kroženja namesto Muz uvršča Sirene, tj. dajmone, ki niso niti posebno naklonjeni ljudem niti koristni, medtem ko Muze povsem zaobide ali pa o njih govori148 kot o Mojrah in jih imenuje hčere Nujnosti. Nujnost je namreč nemuzič- na, muzično pa je Prepričanje, (o katerem) menim, da veliko bolj ljubi Muze kakor Empedoklova Harita, ki sovraži neznosno Nujnost. 31 B 117 [380–1 K., 383–4 St.]. Diog. viii 77 [A 1, 17]. Hippol. Ref. i 3 [A 31, 2] Kajti nekoč bil sem že deček in deklica, grm in ptič in nema riba iz morja. 31 B 118 [13 K., 385 St.]. Clem. Strom. iii 14 [ii 201, 25 St.] Z njim [Herak-litom, 22 B 20] pa se očitno strinja tudi Empedokles, ko pravi: »V joku … kraj. « Prim . Sext. adv. math. xi 96 Nekateri iz Epikurjeve šole [? Hermarh] so imeli navado govoriti, da (vsako) živo (bitje) po naravi in nepoučeno beži od bolečine in zasleduje užitek: ko se rodi in še ni podložno nobenemu mnenju, (najprej) zajoče in zastoka, ko ga kot z bičem udari hladen zrak, na katerega ni navajeno [gl . Lucret. v 226]. V joku in stoku zagledal neznani sem kraj. 31 B 119 [11. (12) K., 390. (391) St.]. Clem. Strom. iv 12 [ii 254, 8 St.] Menim pa, da uči in dokazuje, »iz kakšne … blaženosti« (je padel), kakor pravi Empedokles; odkar je zapustil to (božansko domovino), prebiva skupaj s smrtniki. Plut. de exil. 17 str. 607 d (po B 115, 1 in sl.) Kakor na otoku, ki ga obdajajo mnoge razburkane (vode), tako je (duša), kakor pravi Platon (Phaedr. 250 c), »podobno kot ostriga« privezana na telo, da se ne bi mogla dvigniti in spomniti, »iz kakšne … blaženosti« se je preselila (sem) … [duša] zamenja nebo in Mesec za Zemljo in – potem ko se iz (tistega) kraja prestavi na majhen kraj tukaj – težko prenaša ze- — 105 — ἐξ οἵης τιμῆς τε καὶ ὅσσου μήκεος ὄλβου … 31 B 120 [31 K, 392 St.]. Porphyr. de antro nymph. 8 p. 61, 19 Nauck παρά τε γὰρ Ἐμπεδοκλεῖ αἱ ψυχοπομποὶ δυνάμεις λέγουσιν ἠλύθομεν τόδ’ ὑπ’ ἄντρον ὑπόστεγον … 31 B 121 [13. 21–2 K., 385–8 St.]. 1. 2. 4 Hierocl. ad c. aur. 24 [Stob. Ecl., ed. Gaisf. ii 143, 1]. ἄνεισι δὲ καὶ τὴν ἀρχαίαν ἕξιν ἀπολαμβάνει, εἰ φύγοι τὰ περὶ γῆν καὶ τὸν ‘ἀτερπέα χῶρον’ ὡς ὁ αὐτὸς λέγει, ‘ἔνθα … Κηρῶν’, εἰς ὃν οἱ ἐμπεσόντες ‘ Ἄτης … ἠλάσκουσι’˙ ἡ δὲ ἔφεσις τοῦ φεύγοντος τὸν τῆς Ἄτης λειμῶνα πρὸς τὸν τῆς Ἀληθείας ἐπείγεται λειμῶνα [C 1], ὃν ἀπολιπὼν τῆι ὁρμῆι τῆς πτερορρυήσεως εἰς γήινον ἔρχεται σῶμα ὀλβίου αἰῶνος ἀμερθείς [B 158]. 2. 4 Procl. in Rep. ii 157, 24 Krol . 2. 3 Procl. in Crat. p. 103 Boiss. 2. 4 Synes. de provid. 1 (66, 1213 a Mign.) κεῖται δὲ Θέμιδι νόμος ἀγορεύων ψυχαῖς, ἥτις ἂν ὁμιλήσασα τῆι τῶν ὄντων ἐσχατιᾶι τηρήσηι τὴν φύσιν καὶ ἀμόλυντος διαγένηται, ταύτην δὴ τὴν αὐτὴν ὁδὸν αὖθις ἀναρρυῆναι καὶ εἰς τὴν οἰκείαν ἀναχυθῆναι πηγήν, ὥσπερ γε καὶ τὰς ἐκ τῆς ἑτέρας μερίδος τρόπον τινὰ ἐξορμησαμένας φύσεως ἀνάγκη ἐς τοὺς συγγενεῖς αὐλισθῆναι κευθμῶνας ‘ἔνθα … ἠλάσκουσιν’. … ἀτερπέα χῶρον, ἔνθα Φόνος τε Κότος τε καὶ ἄλλων ἔθνεα Κηρῶν αὐχμηραί τε Νόσοι καὶ Σήψιες ἔργα τε ῥευστά Ἄτης ἀν λειμῶνα κατὰ σκότος ἠλάσκουσιν. 31 B 122 [24–7 K., 393–6 St.]. Plut. de tranq. an. 15 p. 474 b ἀλλὰ μᾶλλον, ὡς Ἐ., διτταί τινες ἕκαστον ἡμῶν γινόμενον παραλαμβάνουσι καὶ κατάρχονται μοῖραι καὶ δαίμονες [vgl . B 120. 123] ‘ἔνθ’ … Ἀσάφεια’, ὥστε τούτων ἑκάστου σπέρματα τῶν παθῶν ἀνακεκραμένα δεδεγμένης ἡμῶν τῆς γενέσεως καὶ διὰ τοῦτο πολλὴν ἀνωμαλίαν ἐχούσης εὔχεται — 106 — meljsko življenje in mora trpeti (zaradi nečesa, kar ji je) tuje. Prim . Stob. Flor. iii 40, 5 str. 737, 11 H. iz kakšne časti in kakšne obilice blaženosti … 31 B 120 [31 K, 392 St.]. Porphyr. de antro nymph. 8 str. 61, 19 Nauck Moči, ki vodijo duše, pri Empedoklu pravijo: prispele pod to smo podstrešno votlino … 31 B 121 [13. 21–2 K., 385–8 St.]. 1. 2. 4 Hierocl. ad c. aur. 24 [Stob. Ecl., izd. Gaisf. ii 143, 1]. Povzpne se in si (znova) pridobi starodavno držo, če ji uspe ubežati (vsemu) zemeljskemu in »nesrečnemu kraju«, kot temu pravi sam (Empedokles), kraju, »kjer … pogub«, in kjer padli »tavajo … Nesreče«. Želja pa tistega, ki želi ubežati livadi Nesreče, potiska proti livadi Resnice [C 1], ki jo je zapustil, ker so mu odpadla krila, in je prispel v zemeljsko telo, prikrajšan za blaženo življenje149 [B 158]. 2. 4 Procl. in Rep. ii 157, 24 Krol . 2. 3 Procl. in Crat. str. 103 Boiss. 2. 4 Synes. de provid. 1 (66, 1213 a Mign.) Obstaja pa Temidin zakon, ki dušam nalaga, da se bo vsaka izmed njih, če se je seznanila150 s poslednjimi151 bivajočimi (stvarmi) in pri tem ohranila (svojo) naravo ter živela neomadeževano, znova povzpela po isti poti in se izlila nazaj v lasten izvor; 152 tistim (dušam) pa, ki so bile na neki način pregnane iz druge strani, (Temidin zakon nalaga), da bodo po nujnosti narave prebivale v krajih, ki so jim sorodni, »kjer … Nesreče«. … nesrečni kraj, kjer umor in sovraštvo in druge vrste pogub, sušne bolezni in gnitja ter učinki izločanja153 tavajo v temi na livadi Nesreče. 31 B 122 [24–7 K., 393–6 St.]. Plut. de tranq. an. 15 str. 474 b Ali raje, kakor pravi Empedokles, da vsakega izmed nas ob rojstvu k sebi vzamejo in z nami upravljajo (po dve) usodi/Mojri in (po dva) dajmona [prim . B 120. 123]. »Tam … Negotovost, « tako da smo ob našem rojstvu prejeli154 pomešana semena vsakega od teh utrpevanj, zaradi česar je (v svetu po- — 107 — μὲν ὁ νοῦν ἔχων τὰ βελτίονα, προσδοκᾶι [i δὲ καὶ θάτερα, χρῆται δ’ ἀμφοτέροις τὸ ἄγαν ἀφαιρῶν. Zu θεμερῶπις V . 2 vgl. Hesych. s. v. ἔνθ’ ἦσαν Χθονίη τε καὶ Ἡλιόπη ταναῶπις, Δῆρίς θ’ αἱματόεσσα καὶ Ἁρμονίη θεμερῶπις, Καλλιστώ τ’ Αἰσχρή τε, Θόωσά τε Δηναίη τε, Νημερτής τ’ ἐρόεσσα μελάγκουρός τ’ Ἀσάφεια. 31 B 123 [28–30 K., 397–400 St.]. Cornutus Epidrom. 17 οὗτοι [die Ti-tanen] δ’ ἂν εἶεν διαφοραὶ τῶν ὄντων˙ ὡς γὰρ Ἐ. φυσικῶς ἐξαριθμεῖται ‘Φυσώ . . . Μεγιστῶ’ καὶ Φορύην καὶ Σοφήν τε καὶ Ὀμφαίην καὶ πολλὰς ἄλλας, τὴν εἰρημένην ποικιλίαν τῶν ὄντων αἰνιττόμενος, οὕτως ὑπὸ τῶν παλαιῶν Ἰαπετὸς μὲν ὠνομάσθη ὁ λόγος καθ’ ὃν φωνητικὰ ‹τὰ› ζῶια ἐγένετο καὶ τὸ ὅλον ψόφος ἀπετελέσθη, ἰαφετός τις ὢν (ἰὰ γάρ ἐστιν ἡ φωνή), Κοῖος δὲ κτλ. Setzt B 122 fort. Φυσώ τε Φθιμένη τε, καὶ Εὐναίη καὶ Ἔγερσις, Κινώ τ’ Ἀστεμφής τε, πολυστέφανός τε Μεγιστω καὶ Φορύη, Σωπή τε καὶ Ὀμφαίη . . . 31 B 124 [14–5 K., 400–1 St.]. 1–2 Clem. Strom. iii 14 [ii 202, 1 St.] (nach . B 125) καὶ πάλιν ‘ὦ πόποι . . . ἐγένεσθε’. Timon fr. 10 Diels σχέτλιοι ἄνθρωποι, κάκ’ ἐλέγχεα, γαστέρες οἷον ‘τοίων . . . πέπλασθε’. ὢ πόποι, ὢ δειλὸν θνητῶν γένος, ὢ δυσάνολβον, τοίων ἔκ τ’ ἐρίδων ἔκ τε στοναχῶν ἐγένεσθε. 31 B 125 [378 K., 404 St.]. Clem. Strom. iii 14 [ii 201, 29 St.] (nach B 118) ἐκ μὲν γὰρ ζωῶν ἐτίθει νεκρὰ εἴδε’ ἀμείβων, ‹ἐκ δὲ νεκρῶν ζώοντα›. 31 B 126 [379 K., 402 St]. Plut. de esu carn. 2. 3 p. 998 c (Palingenesie) ἀλλάσσει δὲ ἡ φύσις ἅπαντα καὶ μετοικίζει ‘σαρκῶν … χιτῶνι’(ohne — 108 — stajanja) veliko nepravilnosti. Kdor je obdarjen155 z umom, bo sicer pro-sil za to, kar je boljše, vendar bo pričakoval tudi nasprotno, z obojim pa bo ravnal tako, da se bo izogibal pretiravanju. K themerôpis [»častnega obraza«] v . 2 prim. Hezihij, pod tem geslom. Tam so bili Zemlja in Sonce daljnovidno, krvavi Spor in Harmonija s svečanim pogledom, Lepota in Sramota, Hitrost in Počasnost,156 ljubeča Nezmotljivost in črnolasa Negotovost. 31 B 123 [28–30 K., 397–400 St.]. Cornutus Epidrom. 17 [Titani] bi lahko bili razlike med bivajočimi (stvarmi); kakor namreč Empedokles nara-voslovno našteva: »Rast … Veličina« in »Umazanija, Modrost, Prerokovanje« ter (navaja) mnoga druga (ženska bitja), s katerimi na zagone-ten način namiguje na omenjeno raznolikost bivajočih (stvari). Tako so starodavni (ljudje) Japetu ( Iapetós) rekli »beseda«, skladno s katero so nastala živa (bitja), ki so se lahko izražala z glasom in se je oblikoval ce-loten zvok; kajti (prav to) pomeni iaphetós (glas je namreč ‹krik› »ia«), Kojos pa itd. Nadaljevanje fragmenta B 122. Rast in Propad, Počitek in Prebuja, Gibanje, Neomajnost157 in Veličina z mnogimi venci, Umazanija, Molk in Prerokovanje … 31 B 124 [14–5 K., 400–1 St.]. 1–2 Clem. Strom. iii 14 [ii 202, 1 St.] (po B 125) In znova »Gorje … rodili. « Timon fr. 10 Diels Bedni ljudje, hudobni zanikrneži, 158 trebuhi, ki »iz takšnih … rodili«. Gorje, rod smrtnikov ubogi, dvakratno bedni! Iz takšnih sporov in vzdihov ste se rodili. 31 B 125 [378 K., 404 St.]. Clem. Strom. iii 14 [ii 201, 29 St.] (po B 118) iz živih namreč mrtve naredi, spreminjajoč oblike ‹iz mrtvih pa žive›. 31 B 126 [379 K., 402 St]. Plut. de esu carn. 2. 3 str. 998 c (Vnovično rojstvo) Narava (jih) vse predrugači in preseli, »tako … mesa« (brez ime- — 109 — Autornamen). Porphyr. ap. Stob. Ecl. i 49, 60 [i 446, 7 W.] αὐτῆς γὰρ τῆς μετακοσμήσεως εἱμαρμένη καὶ φύσις ὑπὸ Ἐμπεδοκλέους δαίμων ἀνηγόρευται ‘σαρκῶν … χιτῶνι’ καὶ μεταμπίσχουσα τὰς ψυχάς. σαρκῶν ἀλλογνῶτι περιστέλλουσα χιτῶνι. 31 B 127 [382–3 K., 438–9 St.]. Ael. N. H. xii 7 λέγει δὲ καὶ Ἐ. τὴν ἀρίστην εἶναι μετοίκησιν τὴν τοῦ ἀνθρώπου, εἰ μὲν ἐς ζῶιον ἡ λῆξις αὐτὸν μεταγάγοι, λέοντα γίνεσθαι˙ εἰ δὲ ἐς φυτόν, δάφνην. ἃ δὲ Ἐ. λέγει ταῦτά ἐστιν ‘ἐν … ἠυκόμοισιν’. Vgl . B 146. ἐν θήρεσσι λέοντες ὀρειλεχέες χαμαιεῦναι γίγνονται, δάφναι δ’ ἐνὶ δένδρεσιν ἠυκόμοισιν. 31 B 128 [368–77 K., 405–14 St.]. Porphyr. de abst. ii 20 (aus Theophrast. de pietate) τὰ μὲν ἀρχαῖα τῶν ἱερῶν νηφάλια παρὰ πολλοῖς ἦν˙ νηφάλια δ’ ἐστὶν τὰ ὑδρόσπονδα, τὰ δὲ μετὰ ταῦτα μελίσπονδα˙ τοῦτον γὰρ ἕτοιμον παρὰ μελιττῶν πρῶτον ἐλάβομεν τὸν ὑγρὸν καρπόν˙ εἶτ’ ἐλαιόσπονδα. τέλος δ’ ἐπὶ πᾶσιν τὰ ὕστερον γεγονότα οἰνόσπονδα . . . (21) μαρτυρεῖται δὲ ταῦτα οὐ μόνον ὑπὸ τῶν [ἐν] κύρβεων [στηλῶν], αἳ τῶν Κρήτηθέν εἰσι Κορυβαντικῶν ἱερῶν οἷον ἀντίγραφα ἄττα πρὸς ἀλήθειαν, ἀλλὰ καὶ παρ’ Ἐμπεδοκλέους, ὃς περὶ τῆς θεογονίας διεξιὼν καὶ περὶ τῶν θυμάτων παρεμφαίνει λέγων [ Ἐμπεδοκλῆς] ‘οὐδέ . . . βασίλεια’, ἣ ἔστιν ἡ Φιλία ‘τὴν οἵ γ’ . . . οὖδας’, ἅπερ καὶ νν ἔτι σώιζεται παρ’ ἐνίοις οἷον ἴχνη τινὰ τῆς ἀληθείας ὄντα, ‘ταύρων δ’ . . . βωμός’. τῆς γὰρ οἶμαι φιλίας καὶ τῆς περὶ τὸ συγγενὲς αἰσθήσεως πάντα κατεχούσης, οὐθεὶς οὐθὲν ἐφόνευεν οἰκεῖα εἶναι νομίζων τὰ λοιπὰ τῶν ζώιων. ἐπεὶ δὲ Ἄρηςκαὶ Κυδοιμὸς καὶ πᾶσα μάχη καὶ πολέμων ἀρχὴ κατέσχεν, τότε πρῶτον οὐθεὶς οὐθενὸς ὅλως ἐφείδετο τῶν οἰκείων. Porphyr. de abst. ii 27 ‘ταύρων . . . γυῖα’. οὐδέ τις ἦν κείνοισιν Ἄρης θεὸς οὐδὲ Κυδοιμός οὐδὲ Ζεὺς βασιλεὺς οὐδὲ Κρόνος οὐδὲ Ποσειδῶν, ἀλλὰ Κύπρις βασίλεια. τὴν οἵ γ’ εὐσεβέεσσιν ἀγάλμασιν ἱλάσκοντο 5 γραπτοῖς τε ζώιοισι μύροισί τε δαιδαλεόδμοις σμύρνης τ’ ἀκρήτου θυσίαις λιβάνου τε θυώδους, — 110 — na avtorja). Porphyr. pri Stob. Ecl. i 49, 60 [i 446, 7 W.] Usodo in naravo same preobrazbe Empedokles imenuje dajmon: »tako … iz mesa« in preoblači duše. tako da jih oblači v tuje oblačilo iz mesa. 31 B 127 [382–3 K., 438–9 St.]. Ael. N. H. xii 7 Tudi Empedokles pravi, da je za človeka najboljša (oblika posmrtnega) preseljevanja, če ga usoda privede v (telo) živali in postane lev; če v rastlino, pa lovor. Empedokles pravi naslednje: »Med zvermi … drevesi«. Prim. B 146. Med zvermi se rodijo kot levi, ki v gorah imajo brlog in spijo na zemlji, kot lovorji pa med lepolasimi drevesi. 31 B 128 [368–77 K., 405–14 St.]. Porphyr. de abst. ii 20 (iz Teofrastovega spisa De pietate) Starodavni sveti (obredi) so pri mnogih ljudstvih poteka-li brez vina. 159 Pitne daritve brez vina so tiste, ki se opravljajo z vodo, pozneje pa z medom, saj smo ga sprva že pripravljenega dobili od čebel kot tekoči sadež. Nadalje (so prišle) pitne daritve z olivnim oljem, povsem na koncu pa še pitne daritve z vinom … (21) O tem ne pričajo samo popisane tablice [stele], na katerih so neki resnični prepisi svetih (obredov) kretskih Koribantov, ampak tudi Empedokles, ki žrtvovanja opisuje med razlago nastanka bogov in pravi: »Niti … kraljica, « to pa je Ljubezen, ki so jo »s pobožnimi … na tla«. To so (verzi), ki jih imajo160 nekateri še danes za nekakšne sledi resnice: »z nemešano … oltar«. Ko sta ljubezen in so- čutje161 do sorodnega obvladovala vse, po mojem mnenju ni nihče nikogar umoril, saj je o drugih živih (bitjih) menil, da so mu domača. 162 Ko pa so oblast prevzeli Ares, Kidojmos in vseh vrst boji in so se začele vojne, se je prvič zgodilo, da ni sploh nihče prizanašal nikomur izmed tistih, ki so mu bili domači. Porphyr. de abst. ii 27 »z nemešano … ude«. Niti Ares niti Kidojmos ni bil njihov bog, niti kralj Zevs, niti Kronos, niti Pozejdon, pač pa Kiprída kraljica. Njo so mirili s pobožnimi podobicami, 5 narisanimi živalmi in umetelno izdelanimi dišečimi mazili, z darovanji nepomešane mirte in vonljivega kadila, — 111 — ξανθῶν τε σπονδὰς μελίτων ῥίπτοντες ἐς οὖδας˙ ταύρων δ’ ἀκρήτοισι φόνοις οὐ δεύετο βωμός, ἀλλὰ μύσος τοῦτ’ ἔσκεν ἐν ἀνθρώποισι μέγιστον, 10 θυμὸν ἀπορραίσαντας ἐ‹ν›έδμεναι ἠέα γυῖα. 31 B 129 [440–45 K., 415–20 St.]. Porphyr. V. Pyth. 30 αὐτὸς δὲ (Pythagoras) τῆς τοῦ παντὸς ἁρμονίας ἠκροᾶτο συνιεὶς τῆς καθολικῆς τῶν σφαιρῶν καὶ τῶν κατ’ αὐτὰς κινουμένων ἀστέρων ἁρμονίας, ἧς ἡμᾶς μὴ ἀκούειν διὰ σμικρότητα τῆς φύσεως. τούτοις καὶ Ἐ. μαρτυρεῖ λέγων περὶ αὐτοῦ˙ ‘ἦν . . . αἰώνεσσιν’. τὸ γὰρ περιώσια καὶ τῶν ὄντων λεύσσεσκεν ἕκαστα καὶ πραπίδων πλοῦτον καὶ τὰ ἐοικότα ἐμφαντικὰ μάλιστα τῆς ἐξαιρέτου καὶ ἀκριβεστέρας παρὰ τοὺς ἄλλους διοργανώσεως ἔν τε τῶι ὁρᾶν καὶ τῶι ἀκούειν καὶ τῶι νοεῖν τοῦ Πυθαγόρου (aus Nikomachos wie Iambl. V. P. 15). 1–2 Diog. viii 54 [vgl . A 1, 54] ἦν δέ τις ἐν κείνοισιν ἀνὴρ περιώσια εἰδώς ὃς δὴ μήκιστον πραπίδων ἐκτήσατο πλοῦτον, παντοίων τε μάλιστα σοφῶν ‹τ’› ἐπιήρανος ἔργων: ὁππότε γὰρ πάσηισιν ὀρέξαιτο πραπίδεσσιν, 5 ῥεῖ’ ὅ γε τῶν ὄντων πάντων λεύσσεσκεν ἕκαστον καί τε δέκ’ ἀνθρώπων καί τ’ εἴκοσιν αἰώνεσσιν. 31 B 130 [364–5 K., 421–2 St.]. Schol. Nicandr. Ther. 452 p. 36, 22 ἦσαν δὲ κτίλα πάντα καὶ ἀνθρώποισι προσηνῆ, θῆρές τ’ οἰωνοί τε, φιλοφροσύνη τε δεδήει. 31 B 131 [338–41 St.]. Hippol. Ref. vii 31 (p. 216 W.) κόσμον γάρ φησιν εἶναι ὁ Ἐ. τὸν ὑπὸ τοῦ Νείκους διοικούμενον τοῦ πονηροῦ καὶ ἕτερον νοητὸν τὸν ὑπὸ τῆς Φιλίας . . . μέσον δὲ εἶναι τῶν διαφόρων ἀρχῶν δίκαιον λόγον, καθ’ ὃν συγκρίνεται τὰ διηιρημένα ὑπὸ τοῦ Νείκους καὶ προσαρμόζεται κατὰ τὴν Φιλίαν τῶι ἑνί. τοῦτον δὲ αὐτὸν τὸν δίκαιον λόγον τὸν τῆι Φιλίαι συναγωνιζόμενον Μοῦσαν ὁ Ἐ. προσαγορεύων καὶ αὐτὸς αὑτῶι συναγωνίζεσθαι παρακαλεῖ λέγων ὧδέ πως˙ — 112 — in pitne daritve rumenega medu metali na tla; z nemešano krvjo bikov ni bil omočen oltar, kajti za (tedanje) ljudi je bilo najbolj odvratno, 10 da bi jim iztrgali življenje in použili plemenite ude. 31 B 129 [440–45 K., 415–20 St.]. Porphyr. V. Pyth. 30 On (Pitagora) pa je poslušal harmonijo vesolja in je doumel občo harmonijo sfer in zvezd, ki se gibljejo po njih, a je mi zaradi majhnosti (svoje) narave ne moremo slišati. O tem priča tudi Empedokles, ko o njem pravi: »Med tistimi … dobah. « Kajti (izrazi) »presežne (stvari)«, »videl je vsako od bivajočih (stvari)«, »bogastvo misli« in podobni (izrazi) kažejo zlasti na izjemno in natančnejšo razporeditev organov pri Pitagoru v primerjavi z drugimi, tako kar zadeva gledanje, poslušanje kot umevanje (iz Nikomaha tako kot Iambl. V. P. 15). 1–2 Diog. viii 54 [prim . A 1, 54]. Med tistimi pa je bil neki mož, ki je vedel presežne (stvari), pridobil si je največje bogastvo misli, bil največji vladar vsakršnih modrih dejanj; kajti ko segel nazaj je z vsemi svojimi mislimi, 5 je zlahka videl vsako od vseh bivajočih stvari tudi v desetih in dvajsetih človeških dobah. 31 B 130 [364–5 K., 421–2 St.]. Schol. Nicandr. Ther. 452 str. 36, 22 Vsi so bili do ljudi krotki in nežni, tako zveri kot ptiči; plamtela je ljubeznivost. 31 B 131 [338–41 St.]. Hippol. Ref. vii 31 (str. 216 W.) Empedokles namreč trdi, da obstaja svet, s katerim upravlja hudobni Prepir, in pa drugi, ki je umno zaznaven in s katerim (upravlja) Ljubezen … na sredini med različnima počeloma pa stoji pravični govor, 163 s pomočjo katerega se to, kar je bilo zaradi Prepira razdvojeno, združuje in po Ljubezni usklajuje v Eno. O tem istem pravičnem govoru, ki se bori na strani Ljubezni, Empedokles sam, ki se za pomoč v boju na njegovi strani obrača na Muzo, pravi nekako takole: — 113 — εἰ γὰρ ἐφημερίων ἕνεκέν τινος, ἄμβροτε Μοῦσα, ἡμετέρας μελέτας ‹ἅδε τοι› διὰ φροντίδος ἐλθεῖν, εὐχομένωι νῦν αὖτε παρίστασο, Καλλιόπεια, ἀμφὶ θεῶν μακάρων ἀγαθὸν λόγον ἐμφαίνοντι. 31 B 132 [354–5 K., 342–3 St.]. Clem. Strom. v 140 [ii 420, 28 St.] ὄλβιος, ὃς θείων πραπίδων ἐκτήσατο πλοῦτον, δειλὸς δ’, ὧι σκοτόεσσα θεῶν πέρι δόξα μέμηλεν. 31 B 133 [356–8 K., 344–6 St.]. Clem. Strom. v 81 [ii 380, 5 St.] τὸ γάρ τοι θεῖον, ὁ Ἀκραγαντῖνός φησι ποιητής, οὐκ ἔστιν πελάσασθαι ἐν ὀφθαλμοῖσιν ἐφικτόν ἡμετέροις ἢ χερσὶ λαβεῖν, ἧιπέρ τε μεγίστη πειθοῦς ἀνθρώποισιν ἁμαξιτὸς εἰς φρένα πίπτει. 31 B 134 [359–63 K., 347–51 St.]. 1–5 Ammon. de interpr. 249, 1 Busse διὰ ταῦτα δὲ καὶ ὁ Ἀκραγαντῖνος σοφὸς ἐπιρραπίσας τοὺς περὶ θεῶν ὡς ἀνθρωποειδῶν ὄντων παρὰ τοῖς ποιηταῖς λεγομένους μύθους, ἐπήγαγε προηγουμένως μὲν περὶ Ἀπόλλωνος [vgl . A 1 § 57 und A 23], περὶ οὗ ἦν αὐτῶι προσεχῶς ὁ λόγος, κατὰ δὲ τὸν αὐτὸν τρόπον καὶ περὶ τοῦ θείου παντὸς ἁπλῶς ἀποφαινόμενος ‘οὔτε . . . θοῆισι’ διὰ τοῦ ‘ἱερή’ καὶ τὴν ὑπὲρ νοῦν αἰνιττόμενος αἰτίαν. [Hieraus Io. Tzetz. Chil. viii 522 u. a. mit dem Zitate Ἐ. τῶι τρίτωι τῶν Φυσικῶν, womit nach Karsten u. a. die Καθαρμοί gemeint sind.] Schließt wohl an B 133 an, obwohl Z. 14 f. zu widersprechen scheint. οὐδὲ γὰρ ἀνδρομέηι κεφαλῆι κατὰ γυῖα κέκασται, οὐ μὲν ἀπαὶ νώτοιο δύο κλάδοι ἀίσσονται, οὐ πόδες, οὐ θοὰ γοῦν(α), οὐ μήδεα λαχνήεντα, ἀλλὰ φρὴν ἱερὴ καὶ ἀθέσφατος ἔπλετο μοῦνον, 5 φροντίσι κόσμον ἅπαντα καταΐσσουσα θοῆισιν. 31 B 135 [404–5 K., 426–7 St.]. Arist. Rhet. A 13. 1373 b 6 ἔστι γὰρ ὃ μαντεύονταί τι πάντες φύσει κοινὸν δίκαιον καὶ ἄδικον, κἂν μηδεμία — 114 — Če zaradi koga izmed enodnevnih bitij, nesmrtna Muza, si dovolila, da skoz tvojo misel gredo naše skrbi, zdaj spet pristopi k molivcu, Kaliopeja, ki dober nauk o blaženih bogovih oznanja. 31 B 132 [354–5 K., 342–3 St.]. Clem. Strom. v 140 [ii 420, 28 St.] Blažen je, kdor si božanskih je misli bogastvo pridobil, nesrečen pa, kdor mračno mnenje o bogovih goji. 31 B 133 [356–8 K., 344–6 St.]. Clem. Strom. v 81 [ii 380, 5 St.] Pesnik iz Akraganta glede Božanstva pravi, da ni mogoče, da bi se (mu) z očmi približali ali ga zgrabili s svojimi rokami, kakor najmogočnejša steza prepričanja se spušča v misel ljudem. 31 B 134 [359–63 K., 347–51 St.]. 1–5 Ammon. de interpr. 249, 1 Busse Zaradi tega se je tudi modrec iz Akraganta obregnil ob zgodbe, ki jih pesniki pripovedujejo o bogovih, češ da imajo človeško obliko. To je v nadaljevanju najprej razložil na primeru Apolona [prim . A 1 § 57 in A 23], o katerem je govoril neposredno, vendar se je na isti način izjasnil tudi na splošno164 glede vseh drugih božanstev: »Saj … svet, « pri čemer z (izrazom) »sveta (Misel)« zagonetno namiguje na nadumni Vzrok. [Iz tega Io. Tzetz. Chil. viii 522 in drugje z navedbo »v tretji (knjigi) O naravi,« s čimer so po Karstenu in drugih mišljena Očiščenja]. Se bržkone navezuje na B 133, četudi se zdi, da proti temu govori v. 14 in sl. Saj z glavo človeško na udih se ne odlikuje, niti iz njegovega hrbta ne poganjata mladiki, ne noge, ne kolena urna, ne kosmati deli, ampak je zgolj sveta in neizrekljiva Misel, 5 ki s hitrimi mislimi prešinja ves svet. 31 B 135 [404–5 K., 426–7 St.]. Arist. Rhet. A 13. 1373 b 6 Po naravi namreč obstajata neka obča pravičnost in nepravičnost, ki ju nekako slutijo — 115 — κοινωνία πρὸς ἀλλήλους ἦι μηδὲ συνθήκη (Zitat der Antigone 450 ff.) καὶ ὡς Ἐ. λέγει περὶ τοῦ μὴ κτείνειν τὸ ἔμψυχον˙ τοῦτο γὰρ οὐ τισὶ μὲν δίκαιον τισὶ δ’ οὐ δίκαιον ‘ἀλλὰ . . . αὐγῆς’. Cic. de rep. ii 11, 19 (Na-turrecht) Pythagoras et Empedocles unam omnium animantium condi-cionem iuris esse denuntiant clamantque inexpiabilis poenas impende-re iis a quibus violatum sit animal. Sext. ix 126 (vor B 136; aus dem Timaioskommentar d. Poseidonios) εἴπερ καὶ ἡ δικαιοσύνη κατὰ τὴν ἐπιπλοκὴν τῶν ἀνθρώπων πρός τε ἀλλήλους καὶ πρὸς θεοὺς εἰσῆκται, εἰ μὴ εἰσὶ θεοί, οὐδὲ δικαιοσύνη συστήσεται. Vgl . Iambl. V. Pyth. 108 προσέταξεν (Pyth.) ἀπέχεσθαι τῶν ἐμψύχων˙ ἅτε γὰρ βουλομένους ἄκρως δικαιοπραγεῖν ἔδει δήπου μηδὲν ἀδικεῖν τῶν συγγενῶν ζῴων. ἐπεὶ πῶς ἂν ἔπεισαν δίκαια πράττειν τοὺς ἄλλους αὐτοὶ ἁλισκόμενοι ἐν πλεονεξίᾳ ‹καίπερ ἐχὁμενοι› συγγενικῆι τῆι τῶν ζῴων μετοχῆι, ἅπερ διὰ τὴν τῆς ζωῆς καὶ τῶν στοιχείων τῶν αὐτῶν κοινωνίαν καὶ τῆς ἀπὸ τούτων συνισταμένης συγκράσεως ὡσανεὶ ἀδελφότητι πρὸς ἡμᾶς συνέζευκται; ἀλλὰ τὸ μὲν πάντων νόμιμον διά τ’ εὐρυμέδοντος αἰθέρος ἠνεκέως τέταται διά τ’ ἀπλέτου αὐγῆς … 31 B 136 [416–7 K., 428–9 St.]. Sext. ix 127 [s. zu B 135] οἱ μὲν οὖν περὶ τὸν Πυθαγόραν καὶ τὸν Ἐμπεδοκλέα καὶ τὸ λοιπὸν τῶν Ἰταλῶν πλῆθός φασι μὴ μόνον ἡμῖν πρὸς ἀλλήλους καὶ πρὸς τοὺς θεοὺς εἶναί τινα κοινωνίαν, ἀλλὰ καὶ πρὸς τὰ ἄλογα τῶν ζώιων. ἓν γὰρ ὑπάρχειν πνεῦμα τὸ διὰ παντὸς τοῦ κόσμου διῆκον ψυχῆς τρόπον τὸ καὶ ἑνοῦν ἡμᾶς πρὸς ἐκεῖνα (vgl . B 134, 5). διόπερ καὶ κτείνοντες αὐτὰ καὶ ταῖς σαρξὶν αὐτῶν τρεφόμενοι ἀδικήσομέν τε καὶ ἀσεβήσομεν ὡς συγγενεῖς ἀναιροῦντες. ἔνθεν καὶ παρήινουν οὗτοι οἱ φιλόσοφοι ἀπέχεσθαι τῶν ἐμψύχων καὶ ἀσεβεῖν ἔφασκον τοὺς ἀνθρώπους ‘βωμὸν ἐρεύθοντας μακάρων θερμοῖσι φόνοισιν’, καὶ Ἐ. πού φησιν ‘οὐ … νόοιο’. οὐ παύσεσθε φόνοιο δυσηχέος; οὐκ ἐσορᾶτε ἀλλήλους δάπτοντες ἀκηδείηισι νόοιο; — 116 — vsi (ljudje), čeprav med njimi ni nič skupnega niti dogovora (citat iz Antigone v. 450 in sl.). Kakor pravi Empedokles glede neubijanja živih (bitij): to namreč ne more biti za nekatere pravično, za druge pa nepravično, »toda zakon … sijaja«. Cic. de rep. ii 11, 19 (Naravno pravo) Pitagora in Empedokles izjavljata, da obstaja za vsa živa bitja skupen pravni položaj, in razglašata, da grozi tistim, ki z ( drugim) živim bitjem ravnajo nasilno, nespravljiva kazen. 165 Sext. ix 126 (pred B 136; iz Pozejdonijevega komen-tarja k Timaju) Če (drži), da je pravičnost vpeljana zaradi medsebojnega odnosa166 med ljudmi in (njihovega) odnosa do bogov, potem (je jasno), da če bogovi ne bivajo, ne bo obstala niti pravičnost. Prim. Iambl. V. Pyth. 108 (Pitagora) je (zakonodajalcem) zapovedal vzdržnost, kar zadeva (uživanje) živih (bitij); če namreč (ljudje) želijo, da bi bilo pravično ravnanje nad vsem, 167 bi morali še posebno (paziti), da ne storijo nobene krivice sorodnim živim (bitjem). Kajti kako bi lahko druge prepričali k pravičnemu ravnanju, če so sami ujeti v krvoželjnost, 168 ‹kljub temu, da so› v sorodniški vezi z (živimi) bitji, 169 ki so po skupnosti170 življenja in (skupnosti) tega, da so (zgrajena) iz istih prvin in sestavljena iz njihove mešanice, z nami povezana kot v nekakšnem bratstvu? Toda Zakon vseh (stvari) se neprekinjeno razteza prek širno vladajočega etra in neizmernega sijaja … 31 B 136 [416–7 K., 428–9 St.]. Sext. ix 127 [gl. k B 135] Pitagorovi in Empedoklovi (učenci)171 ter množica drugih italskih filozofov trdijo, da imamo (ljudje) nekakšno skupnost ne samo drug z drugim in z bogovi, ampak tudi z nerazumnimi živimi (bitji). En dih namreč obstaja, dih, ki se kot duša razteza skozi ves svet in nas povezuje172 z njimi (prim. B 134, 5). Zato jim tudi delamo krivico in se vedemo brezbožno, ko jih ubijamo in uživamo njihovo meso: (ravnamo) kot da bi ubijali svoje sorodnike. Zato so ti filozofi svetovali, naj se vzdržimo (uživanja) živih (bitij) in trdili, da brezbožno ravnajo tisti ljudje, ki »s toplo (krvjo) blaženih (bitij) rdeče obarvajo žrtvenik«. Tudi Empedokles nekje pravi: »Mar … uma. « Mar ne boste prenehali z grozljivim173 morjenjem? Ne vidite, da drug drugega žrete v brezbrižnostih uma? — 117 — 31 B 137 [410–15 K., 430–35 St.]. 1–6 Sext. ix 129 (nach B 136, 2) καὶ ‘μορφὴν … ἔδουσιν’. 1–2 Orig. c. Celsum v 49 (wohl aus Celsus) ἐκεῖνοι [Pythagoreer] μὲν γὰρ διὰ τὸν περὶ ψυχῆς μετενσωματουμένης μῦθον ἐμψύχων ἀπέχονται καί τις ‘φίλον … νήπιος’. μορφὴν δ’ ἀλλάξαντα πατὴρ φίλον υἱὸν ἀείρας σφάζει ἐπευχόμενος μέγα νήπιος˙ οἱ δ’ ἀπορεῦνται λισσόμενον θύοντες˙ ὁ δ’ αὖ νήκουστος ὁμοκλέων σφάξας ἐν μεγάροισι κακὴν ἀλεγύνατο δαῖτα. 5 ὡς δ’ αὔτως πατέρ’ υἱὸς ἑλὼν καὶ μητέρα παῖδες θυμὸν ἀπορραίσαντε φίλας κατὰ σάρκας ἔδουσιν. 31 B 138 [0]. Arist. Poet. 21. 1457 b 13 ἀπ’ εἴδους (findet Metapher statt) δὲ ἐπὶ εἶδος οἷον χαλκῶι ἀπὸ ψυχὴν ἀρύσας καὶ ‘ταμὼν ἀτειρέι χαλκῶι’ [B 143]˙ ἐνταῦθα γὰρ τὸ μὲν ἀρύσαι ταμεῖν, τὸ δὲ ταμεῖν ἀρύσαι εἴρηκεν. 31 B 139 [9–10 K., 436–7 St.]. Porphyr. de abst. ii 31 ἐπεὶ δ’ ἀναμάρτητος οὐδείς, λοιπὸν δὴ ἀκεῖσθαι αὐτοῖς ὕστερον διὰ τῶν καθαρμῶν τὰς πρόσθε περὶ τὴν τροφὴν ἁμαρτίας. τοῦτο δὲ ὁμοίως γένοιτ’ ἄν, εἰ πρὸ ὀμμάτων ποιησάμενοι τὸ δεινὸν ἀνευφημίσαιμεν κατὰ τὸν Ἐμπεδοκλέα λέγοντες˙ οἴμοι ὅτι οὐ πρόσθεν με διώλεσε νηλεὲς ἦμαρ, πρὶν σχέτλι’ ἔργα βορᾶς περὶ χείλεσι μητίσασθαι. 31 B 140 [419 K., 440 St.]. Plut. Quaest. conv. iii 1, 2 p. 646 d καὶ οὐ μόνης ὡς ἔοικε κατ’ Ἐμπεδοκλέα τῆς δάφνης τῶν φύλλων ἀπὸ πάμπαν ἔχεσθαι χρή, ἀλλὰ καὶ τῶν ἄλλων φείδεσθαι δένδρων ἁπάντων. δάφνης φύλλων ἄπο πάμπαν ἔχεσθαι. 31 B 141 [418 K., 441 St.]. Gellius iv 11, 9 videtur autem de κύαμοι non esitato causam erroris fuisse, quia in Empedocli carmine qui disciplinas ythagorae secutus est, versus hic invenitur ‘δειλοί … ἔχεσθαι’ Gellius — 118 — 31 B 137 [410–15 K., 430–35 St.]. 1–6 Sext. ix 129 (po B 136, 2) In »oče … meso«. 1–2 Orig. c. Celsum v 49 (bržkone iz Kelza) Tisti [pitagorejci] se zaradi (svojega) nauka174 o duši, ki se preseljuje skozi (različna) telesa, vzdržujejo (uživanja) živih (bitij). Nekdo pa »kolje … norec!«. Oče kolje lastnega sina, ki spremenil je obliko, dvigajoč ga med molitvijo, veliki norec! Drugi pa žrtvujejo moledujočega v zadregi! Spet gluh za njihove klice ga je zaklal in hudobno pojedino pripravil v dvoranah. 5 Prav tako sin zgrabi očeta in otroci svojo mater, oropajo ju življenja in jedo lastno meso. 31 B 138 [0]. Arist. Poet. 21. 1457 b 13 (Metafora je prenos pomena) z oblike na obliko, na primer: odvzemajoč življenje175 z bronom. Pa tudi »tako da izreže v neuničljivem bronu« [B 143]. Tukaj namreč stoji »odvzeti« namesto »izrezati« in »izrezati« namesto »odvzeti«. 31 B 139176 [9–10 K., 436–7 St.]. Porphyr. de abst. ii 31 Ker pa nihče ni brez greha, jim naposled preostane le, da z očiščenji zdravijo predhodne grehe, ki so povezani s hrano. Podobno bi se zgodilo tudi, če bi – potem ko smo (vsem) na očeh storili to strašno (dejanje) – skladno z Empedoklovimi besedami vzkliknili: Gorje mi, da neizprosni dan me prej ni uničil, preden sem strašna dejanja si s kremplji izmislil za hrano! 31 B 140 [419 K., 440 St.]. Plut. Quaest. conv. iii 1, 2 str. 646 d Kot se zdi po Empedoklu, se ni treba v celoti vzdržati samo lovorjevih listov, ampak je treba prizanašati tudi vsem drugim drevesom. V celoti vzdržati se lovorjevih listov. 31 B 141 [418 K., 441 St.]. Gellius iv 11, 9 Zdi pa se, da je ( zamisel) o neuživanju fižola177 stvar pomote, ker se v pesnitvi Empedokla, ki je sledil Pitagoru, najde ta verz: »Nesrečniki … fižola.« Gellius iv 10. Večina je — 119 — iv 10. opinati enim sunt lerique κυάμους legumentum dici ut a vulgo dicitur. sed qui diligentius scitiusque carmina Empedocli arbitrati sunt, κυάμους hoc in loco testiculos significare dicunt eosque more Pythagorae operte atque symbolice κυάμους appellatos, quod sint αἴτιοι τοῦ κυεῖν et geniturae humanae vim praebeant; idcircoque Empedoclen versu isto non a fabulo edendo, sed a rei veneriae proluvio voluisse homines deducere. Didymus in Geopon. ii 35, 8 πρῶτος δὲ ἀπέσχετο κυάμων Ἀμφιάραος διὰ τὴν δι’ ὀνείρων μαντείαν˙ φέρεται δὲ καὶ Ὀρφέως τοιάδε ἔπη ‘δειλοὶ … ἔχεσθαι’. Callim. fr. 128 [oben c. 14, 9]; Crates Θῆρες fr. 17 (i 35 K.) ἡμῶν δ’ ἄπο χεῖρας ἔχεσθαι. δειλοί, πάνδειλοι, κυάμων ἄπο χεῖρας ἔχεσθαι. 31 B 142 [0]. Voll. Herc. n. 1012 col. 18 [col . alt. vii f. 15] σοφίην [Callim. Epigr. 7, 3. 4; über das σχῆμα ἀπὸ κοινοῦ] δῆλον γὰρ ὡς οἱ | μὲν κήρυκες φθένξονται, | ἡ δ’ Ἑλλὰς φθένξεται. μία | δὴ δύναμις τοῦ σημαινομέ–| (5) νου. τἀτὸ δὲ κα[ὶ] παρ’ Ἐμ–|πεδ[οκ]λεῖ γέγονεν ὅτε λέ–|[γ]ε[ται] ‘τὸν δ’ οὔτ’ ἄρ τε Διὸς | ΤΕΓΕΟΙΔΟΜΟΙΑΙΓ. . . . . . .| ΤΕʹ .ΟΑ|ΔΟΥΔΕ. . . . . . . | Κʹ . ΗΣΤΕΓΟΣ. . Δ. . . . . . . | . . . \ ΟΥ. . . Ε τὸν δ’ οὔτ’ ἄρ τε Διὸς τέγεοι δόμοι αἰγ‹ιόχοιο› οὔ›τε ποτ’ Ἀΐδεω δέ‹χετ’ ἠδ’ οἰ–›κτ‹ρ›ῆς τέγος ‹αὐ›δ‹ῆς. 31 B 143 [442–3 K., 442–3 St.]. Theo Smyrn. p. 15, 7 Hil . κατὰ ταὐτὰ δὴ καὶ ἡ τῶν πολιτικῶν λόγων παράδοσις τὸ μὲν πρῶτον ἔχει καθαρμόν τινα οἷον ἡ ἐν τοῖς προσήκουσι μαθήμασιν ἐκ παίδων συγγυμνασία. ὁ μὲν γὰρ Ἐ. ‘κρηνάων ἀπὸ πέντε ταμόντα, φησίν, ἀτειρέι χαλκῶι’ δεῖν ἀπορρύπτεσθαι. Arist. Poet. 21. 1457 b 13 [B 138] κρηνάων ἀπὸ πέντε ταμόντ’ ‹ἐν› ἀτειρέι χαλκῶι … 31 B 144 [406 K., 444 St.]. Plut. de coh. ira 16 p. 464 b τὸ μὲν τοῦ Ἐμπεδοκλέους μέγα καὶ θεῖον ἡγούμην τὸ νηστεῦσαι κακότητος. — 120 — namreč mislila, da (izraz) »kýamos« pomeni sočivje, kot se temu splošno reče. Tisti pa, ki so natančneje in bolj razumevajoče preučili Empedoklovo pesnitev, trdijo, da na tem mestu »kýamoi« označujejo moda in da so ta po pitagorejskem običaju zakrito in simbolično poimenovana »kýamoi«, ker so vzrok spočetja ( aítioi toû kyeĩn) in ker omogočajo rojevanje ljudi; zato so ljudje mislili, da Empedokles s tem verzom ni skušal ljudi odvrniti od uživanja fižola, ampak od prekomernega spolnega občevanja. 178 Didymus in Geopon. ii 35, 8 Prvi se je fižola vzdržal Amfiaraj zaradi vedeževanja prek sanj; izpričan pa je tudi takšen Orfejev verz: »Nesrečniki … fižola.« Callim. fr. 128 [zgor. pogl. 14, 9]; Crates Thêres fr. 17 (i 35 K.) Držimo roke stran. Nesrečniki, v vsem nesrečni, držite roke stran od fižola. 31 B 142 [0]. Voll. Herc. št. 1012 kol. 18 [col . alt. vii f. 15] Modrost [Callim. Epigr. 7, 3. 4; o (retorični) obliki (imenovani) »iz splošnega«] Očitno je namreč, da bodo glasniki kričali ( phthégxontai), Helada pa kriknila ( phthegxetaí). (V obeh primerih) je očitno, da je pomenska moč (glagola)179 ista. Ta (oblika) pa se pojavi tudi pri Empedoklu, ko pravi: Njega namreč ne sprejmejo pokriti domovi Zevsa ščitonosca ne Hada, prav tako ne streha žalobnega glasu. 31 B 143 [442–3 K., 442–3 St.]. Theo Smyrn. str. 15, 7 Hil . Skladno s tem tudi izročilo političnih govorov prinaša s seboj najprej nekakšno očiščenje, kot na primer v uporabnih naukih prinaša skupinsko urjenje od majhnega. Empedokles namreč pravi, da se je treba očistiti tako, da »se iz petih studencev izreže (v) neuničljivem bronu«. Arist. Poet. 21. 1457 b 13 [B 138]. Iz petih studencev izreže ‹v› neuničljivem bronu. 31 B 144 [406 K., 444 St.]. Plut. de coh. ira 16 str. 464 b Mislil sem, da je ta Empedoklova (zapoved) mogočna in božanska: Postiti se hudobije! — 121 — 31 B 145 [420–1 K., 445–6 St.]. Clem. Protr. 2, 27 (i 20, 13 St.) ταύτηι τοι ἡμεῖς οἱ τῆς ἀνομίας υἱοί ποτε … υἱοὶ γεγόναμεν τοῦ θεοῦ˙ ὑμῖν δὲ καὶ ὁ ὑμέτερος ὑποδύεται ποιητὴς ὁ Ἀκραγαντῖνος Ἐ.˙ τοιγάρτοι χαλεπῆισιν ἀλύοντες κακότησιν οὔποτε δειλαίων ἀχέων λωφήσετε θυμόν. 31 B 146 [384–6 K., 447–9 St.]. 1–3 Clem. Strom. iv 150 [ii 314, 25 St.] φησὶ δὲ καὶ ὁ Ἐ. τῶν σοφῶν τὰς ψυχὰς θεοὺς γίνεσθαι ὧδέ πως γράφων˙ ‘εἰς … φέριστοι’. Stand bald nach B 130. εἰς δὲ τέλος μάντεις τε καὶ ὑμνοπόλοι καὶ ἰητροί καὶ πρόμοι ἀνθρώποισιν ἐπιχθονίοισι πέλονται, ἔνθεν ἀναβλαστοῦσι θεοὶ τιμῆισι φέριστοι. 31 B 147 [387–8 K., 450–1 St.]. Clem. Strom. v 122 [ii 409, 8 St.] ἢν δὲ ὁσίως καὶ δικαίως διαβιώσωμεν, μακάριοι μὲν ἐνταῦθα, μακαριώτεροι δὲ μετὰ τὴν ἐνθένδε ἀπαλλαγήν, οὐ χρόνωι τινὶ τὴν εὐδαιμονίαν ἔχοντες, ἀλλ’ ἐν αἰῶνι ἀναπαύεσθαι δυνάμενοι ‘ἀθανάτοις … ἀτειρεῖς’, ἡ φιλόσοφος Ἐυπεδοκλέους λέγει ποιητική. Schließt wohl an B 146 an. ἀθανάτοις ἄλλοισιν ὁμέστιοι, αὐτοτράπεζοι ἐόντες, ἀνδρείων ἀχέων ἀπόκληροι, ἀτειρεῖς. 31 B 148. 149. 150 [403. 243 St., 453 K]. Plut. Quaest. conv. v 8, 2 p. 683 e (nach B 80) καὶ μάλιστα τοῦ ἀνδρὸς [Emped.] οὐ καλλιγραφίας ἕνεκα τοῖς εὐπροσωποτάτοις τῶν ἐπιθέτων ὥσπερ ἀνθηροῖς χρώμασι τὰ πράγματα γανοῦν εἰωθότος, ἀλλ’ ἕκαστον οὐσίας τινὸς ἢ δυνάμεως δήλωμα ποιοῦντος οἷον ‘ἀμφιβρότην χθόνα’ τὸ τῆι ψυχῆι περικείμενον σῶμα καὶ ‘νεφεληγερέτην’ τὸν ἀέρα καὶ ‘πολυαίματον’ τὸ ἧπαρ. ἀμφιβρότην χθόνα. ἀέρα .. νεφεληγερέτην. πολυαίματον ἧπαρ. 31 B 151 [p. 347 K]. Plut. Amat. 13 p. 756 e ζείδωρον γὰρ αὐτὴν [sc. — 122 — 31 B 145 [420–1 K., 445–6 St.]. Clem. Protr. 2, 27 (i 20, 13 St.) V tem smo mi, ki smo bili nekoč sinovi nepostavnosti … postali Božji sinovi; vaš pesnik Empedokles iz Akraganta pa vam sporoča (isto misel): Zato pa tisti, ki blaznite v težkih hudobijah, si od nesrečnih bolečin nikdar ne boste prsi180 spočili. 31 B 146 [384–6 K., 447–9 St.]. 1–3 Clem. Strom. iv 150 [ii 314, 25 St.] Tudi Empedokles trdi, da postanejo duše modrih bogovi, ko piše nekako takole: »Proti … časteh. « Stal kmalu za B 130. Proti koncu bivajo kot vedeževalci, pesniki, zdravilci in vodje med ljudmi, ki živijo na zemlji, iz tega vzklijejo kot bogovi, vzvišeni v časteh. 31 B 147 [387–8 K., 450–1 St.]. Clem. Strom. v 122 [ii 409, 8 St.] Če živimo pobožno in pravično, bomo blaženi (že) tukaj, še bolj blaženi pa po odhodu181 od tukaj, saj takrat ne bomo srečni samo v nekem (ome-jenem) času, ampak bomo lahko v večnosti počivali »z drugimi … neuničljivi«, (kakor) pravi Empedoklova filozofska pesnitev. Bržkone se navezuje na B 146. Z drugimi nesmrtniki si ognjišče in mizo delijo, brez deleža v človeških bolečinah, neuničljivi. 31 B 148. 149. 150 [403. 243 St., 453 K]. Plut. Quaest. conv. v 8, 2 str. 683 e (po B 80) Še zlasti ta mož [Empedokles] nima v navadi, da bi zaradi lepega sloga182 stvari okraševal z najlepšimi pridevniki kakor s cvetoči-mi barvami, ampak vsaki (stvari) pripisuje neko očitno bitnost ali zmo- žnost, na primer (ko pravi) »smrtnika objemajoča zemlja«, da bi s tem opisal telo, ki obdaja dušo, ali pa (izraz) »zbiralec oblakov« za (določitev) zraka in (izraz) »z mnogo krvi« za (določitev) jeter. smrtnika objemajoča zemlja. Zrak … zbiralec oblakov. Jetra z mnogo krvi. 31 B 151 [str. 347 K]. Plut. Amat. 13 str. 756 e Empedokles [Afrodito] zelo — 123 — Ἀφροδίτην] Ἐ., εὔκαρπον δὲ Σοφοκλῆς ἐμμελῶς πάνυ καὶ πρεπόντως ὠνόμασαν. Vgl. B 17, 24. 22, 5. 71, 4 u. ö ζείδωρος … Ἀφροδίτη. 31 B 152 [458 K]. Arist. Poet. 21. 1457 b 22 ἢ ὃ γῆρας πρὸς βίον καὶ ἑσπέρα πρὸς ἡμέραν. ἐρεῖ τοίνυν τὴν ἑσπέραν γῆρας ἡμέρας, ἢ ὥσπερ Ἐ., καὶ τὸ γῆρας ἑσπέραν βίου ἢ δυσμὰς βίου. 31 B 153 [455 K]. Hesych. βαυβώ: τιθήνη Δήμητρος. σημαίνει δὲ καὶ κοιλίαν ὡς παρ’ Ἐμπεδοκλεῖ. Vgl . Orph. Frag. 49, 89. 52. 53 K. βαυβώ. 31 B 153a [p. 475 K]. Theo Smyrn. p. 104, 1 H. τὸ γοῦν βρέφος δοκεῖ τελειοῦσθαι ἐν ἑπτὰ ἑβδομάσιν, ὡς Ἐ. αἰνίττεται ἐν τοῖς Καθαρμοῖς. Vgl . A 83. — 124 — ubrano in primerno imenuje (tista), »ki podarja življenje«, Sofokles pa »bogata s sadovi«. Prim. B 17, 24. 22, 5. 71, 4 in še večkrat. Afrodita … ki življenje podarja. 31 B 152 [458 K]. Arist. Poet. 21. 1457 b 22 Ali pa: kar je starost v odnosu do življenja, to je tudi večer v odnosu do dneva. Torej bi se večeru lahko reklo »starost dneva«, ali pa, kakor pravi Empedokles, da je »starost večer« ali »zaton življenja«. 31 B 153 [455 K]. Hesych. Bavbona: Demetrina dojilja. Pri Empedoklu označuje (trebušno) votlino. Prim. Orph. Frag. 49, 89. 52. 53 K. Bavbona. 31 B 153a [str. 475 K]. Theo Smyrn. str. 104, 1 H. Zdi se torej, da se zaro-dek dokončno (oblikuje) v sedmih tednih, kakor v (pesnitvi) Očiščenja zagonetno namiguje Empedokles. Prim. A 83. — 125 — Zweifelhaftes 31 B 154 Plut. de esu carn. I 2 p. 993 c. [vielleicht aus Poseidonios vgl. Schmekel, Mittelstoa, S. 2884] ἢ τοῖς μὲν πρώτοις ἐκείνοις ἐπιχειρήσασι σαρκοφαγεῖν τὴν αἰτίαν ἂν εἴποι πᾶς εἶναι τὴν ἀπορίαν˙ οὐ γὰρ ἐπιθυμίαις ἀνόμοις συνδιάγοντες οὐδ’ ἐν περιουσίαι τῶν ἀναγκαίων ὑβρίσαντες εἰς ἡδονὰς παρὰ φύσιν ἀσυμφύλους ἐπὶ ταῦτ’ ἦλθον, ἀλλ’ εἴποιεν ἂν αἴσθησιν ἐν τῶι παρόντι καὶ φωνὴν λαβόντες˙ ὦ μακάριοι καὶ θεοφιλεῖς οἱ νῦν ὄντες ὑμεῖς, οἷον βίου λαχόντες αἰῶνα καρποῦσθε καὶ νέμεσθε κλῆρον ἀγαθῶν ἄφθονον, ὅσα φύεται ὑμῖν, ὅσα τρυγᾶται, ὅσον πλοῦτον ἐκ πεδίων, ὅσας ἀπὸ φυτῶν ἡδονὰς δρέπεσθαι πάρεστιν. ἔξεστιν ὑμῖν καὶ τρυφᾶν μὴ μιαινομένοις. ἡμᾶς δὲ σκυθρωπότατον καὶ φοβερώτατον ἐδέξατο βίου καὶ χρόνου μέρος, εἰς πολλὴν καὶ ἀμήχανον ἐκπεσόντας ἀπὸ τῆς πρώτης γενέσεως ἀπορίαν˙ ἔτι μὲν οὐρανὸν ἔκρυπτεν ἀὴρ καὶ ἄστρα, θολερῶι καὶ δυσδιαστατοῦντι πεφυρμένος ὑγρῶι καὶ πυρὶ καὶ ζάλαις ἀνέμων. ‘οὔπω δ’ ἥλιος ἵδρυτο ἀπλανῆ καὶ βέβαιον ἔχων δρόμον, ἠῶ καὶ δύσιν ἔκρινεν, περὶ δ(ὲ) ἤγαγεν αὖθις ὀπίσσω καρποφόροισιν ἐπιστέψας καλυκοστεφάνοισιν Ὥραις, γῆ δ’ ὕβριστο’ ποταμῶν ἐκβολαῖς ἀτάκτοις καὶ πολλὰ λίμναισιν ἄμορφα καὶ πηλοῖς βαθέσι καὶ λόχμαις ἀφόροις καὶ ὕλαις ἐξηγρίωτο˙ φορᾶς δὲ ἡμέρων καρπῶν καὶ τέχνης ὄργανον οὐδὲν ‹ἦν› οὐδὲ μηχανὴ σοφίας˙ ὁ δὲ λιμὸς οὐκ ἐδίδου χρόνον οὐδὲ ὥρας ἐτησίους σπόρος ‹πυρ›ῶν τότ’ ἀνέμενε. τί θαυμαστόν, εἰ ζώιων ἐχρησάμεθα σαρξὶ παρὰ φύσιν, ὅτ’ ἰλὺς ἠσθίετο καὶ ‘φλοιὸς ἐβρώθη ξύλου’ καὶ ‘ἄγρωστιν εὑρεῖν βλαστάνουσαν ἢ φλεώ’ τινα ῥίζαν εὐτυχὲς ἦν; βαλάνου δὲ γευσάμενοι καὶ φαγόντες ἐχόρευσαν ὑφ’ ἡδονῆς περὶ δρῦν τινα καὶ φηγὸν ζείδωρον [δὲ] καὶ μητέρα καὶ τροφὸν ἀποκαλοῦντες. ἐκείνην (994) οὖν ὁ τότε βίος ἑορτὴν ἔγνω, τὰ δ’ — 126 — Dvomljivo 31 B 154 Plut. de esu carn. i 2 str. 993 c. [morda iz Pozejdonija prim. Schmekel, Mittelstoa, str. 2884] Vsakdo bi lahko rekel, da so tisti, ki so se prvi začeli prehranjevati z mesom, (to storili) zaradi pomanjkanja (druge hrane). Tega namreč niso storili zato, ker bi se želeli (predajati) nezakonitim željam, niti zato, ker bi spričo preobilja (za življenje) potrebnih (dobrin) želeli biti naduti in slediti protinaravnim in neprimernim užitkom. Toda če bi lahko (ti ljudje) v sedanjosti obudili čutno zaznavo in spregovorili, bi (nam) rekli: »Vi, ki danes živite, blaženi in ljubi bogovom, v kakšnem času ste prejeli življenje! Pobirate sadove in si delite v (svoj) delež do-deljeno obilje dobrin: koliko (vsega) raste za vas, koliko (sadov) obirate, kolikšno bogastvo lahko dobite na poljih in kakšne užitke lahko trgate z rastlin! To razkošje vam je na voljo, ne da bi si morali umazati (roke). Nas pa je, nasprotno, sprejel najturobnejši in najstrašnejši del časa ter življenja in zapadli smo v veliko in neznosno pomanjkanje ob prvem nastanku (sveta): takrat je nebo in zvezde še pokrival zrak, pomešan z nestanovit-no vlago, ognjem in vrtinčastimi vetrovi. Sonce se še ni ustalilo na svoji pravilni183 in utrjeni poti: ni ločevalo jutra in večera, ni se gibalo krožno znova nazaj in venčalo z letnimi časi, ki prinašajo sadje in so (sami) ovenčani s popki; zemlja pa je izkušala objestnost zaradi nepravilnega poplavljanja rek in mnoge brezoblične (stvari) so opustošene (ležale) v močvirjih, globokem blatu, neplodnih goščavah in gozdovih. Nobenega orodja veščine ni ‹bilo› niti (orodja) za obdelovanje184 (zemlje) niti zvijače modrosti. Lakota ni nikoli popustila in tedaj setev žita ni pričakovala letnih časov. Nič čudnega, če smo v tem času protinaravno posegli po mesu živih (bitij), saj smo jedli blato, »žrli lubje drevesa« in srečno naključje je bilo že, če si našel vzklilo travo ali kakšno korenino trstike. Ko so (tedanji ljudje) okusili želod in ga pojedli, so zato od veselja185 zaplesali okrog kakega hrasta ali bukve ter (drevo) imenovali »darovalec življenja«, »mati« in »hranitelj«. Tedanje (994) življenje je torej — 127 — ἄλλα φλεγμονῆς ἦν ἅπαντα μεστὰ καὶ στυγνότητος. ὑμᾶς δὲ τοὺς νῦν τίς λύσσα καὶ τίς οἶστρος ἄγει πρὸς μιαιφονίαν οἷς τοσαῦτα περίεστι τῶν ἀναγκαίων; κτλ. 31 B 154a [0] Plut. de esu carn. ii 1 p. 996 e καὶ πέποται ὁ τῆς συνηθείας κυκεών, ὥσπερ ὁ τῆς Κίρκης ὠδῖνάς ‹τ’› ὀδύνας ‹τε› κυκέων ἀπάτας τε γόους τε. 31 B 154b = Arat. Phaen. 131 f. 31 B 154c [0]. Suid. s. v. αὐτίκα. καὶ παροιμία: ‘αὐτίκα … ἔσεσθαι’ ἐπὶ τῶν εὐθὺς ἀπὸ πρώτης ἀρχῆς πρὸς ἀγαθὸν τέλος ἀποβλεπόντων. Vgl. Liban. Ep. 30, Boissonade Anecd. ii 413 f. αὐτίκα καὶ φυτὰ δῆλα, τὰ μέλλει κάρπιμ’ ἔσεσθαι. 31 B 154d [0] Bignone = Orph. Frag. 354 K. Unechtes 31 B 155 [439 K., P. 18 St.]. Diog. viii 43 ἦνκαὶ Τηλαύγης υἱὸς αὐτοῖς (Pythagoras und Theano; vgl. A 1, 53; A 2), ὃς καὶ διεδέξατο τὸν πατέρα καὶ κατά τινας Ἐμπεδοκλέους καθηγήσατο: Ἱππόβοτός γέ τοί φησι λέγειν Ἐμπεδοκλέα˙ Τήλαυγες, κλυτὲ κοῦρε Θεανοῦς Πυθαγόρεω τε. 31 B 156 [435–439 K., p. 9 St.]. Diog. viii 60 nach B 1 [A 1, 60] ἀλλὰ καὶ ἐπίγραμμα εἰς αὐτὸν ἐποίησε: ‘Παυσανίην … ἀδύτων’. Anthol. P. vii 508 mit dem Lemma Σιμωνίδου. Vgl. B 157. Παυσανίην ἰητρὸν ἐπώνυμον Ἀγχίτεω υἱόν φῶτ’ Ἀσκληπιάδην πατρὶς ἔθρεψε Γέλα, ὃς πολλοὺς μογεροῖσι μαραινομένους καμάτοισιν φῶτας ἀπέστρεψεν Φερσεφόνης ἀδύτων. — 128 — poznalo samo (ta) praznik, vse drugo pa sta bili vročica in mrakobnost. Toda kakšen bes in kakšen obad sili k krvoželjnosti vas, ki živite danes ob takšnem izobilju (za življenje) potrebnih (dobrin)? Itd. 31 B 154a [0] Plut. de esu carn. ii 1 str. 996 e Pije se običajna mešanica, kakršna je bila (mešanica) Kirke, ki pomeša porodne muke, bolečine, prevare in tarnanje. 31 B 154b = Arat. Phaen. 131 in sl. 31 B 154c [0]. Suid. pod geslom autíka. Tudi pregovor »Takoj … sadove« se nanaša na tiste, ki že od samega186 začetka zrejo proti dobremu koncu. Prim. Liban. Ep. 30, Boissonade Anecd. ii 413 in sl. takoj na rastlinah se vidi, ali bodo obrodile sadove 31 B 154d [0] Bignone = Orph. Frag. 354 K. Nepristno 31 B 155 [439 K., P. 18 St.]. Diog. viii 43 (Pitagora in Teano; prim. A 1, 53; A 2) sta imela sina Telavga, ki je nasledil očeta in po (mnenju) nekaterih postal Empedoklov učitelj. Hipobot namreč pravi, da naj bi Empedokles rekel: Telavg, slavni mladenič, (sin) Teano in Pitagora. 31 B 156 [435–439 K., str. 9 St.]. Diog. viii 60 po B 1 [A 1, 60] O njem pa sem spesnil tudi epigram: »Zdravnik … domove. « Anthol. P. vii 508 z lemo: Simonidov. Prim. vrstico B 157. Zdravnika Pavzania, Anhitovega sina, imenovanega »Asklepiadova luč«, je vzredila domovina Gela: mnoge ljudi, obnemogle zaradi težkih bolezni, je odvrnil (s poti) v Perzefonine nepristopne (domove). — 129 — 31 B 157 [433–4 K., p. 9 St.]. Diog. viii 65 [vgl. A 1]. ἄκρον ἰατρὸν Ἄκρων’ Ἀκραγαντῖνον πατρὸς Ἄκρου κρύπτει κρημνὸς ἄκρος πατρίδος ἀκροτάτης. τινὲς δὲ τὸν δεύτερον στίχον οὕτω προσφέρονται ‘ἀκροτάτης κορυφῆς τύμβος ἄκρος κατέχει’. τοῦτό τινες Σιμωνίδου φασὶν εἶναι. 31 B 158 [389 St.]. Hierocl. ad c. aur. 24 [Stob. Ecl., ed. Gaisf. ii 143, 8 nach Anführung von B 121] ἡ δὲ ἔφεσις τοῦ φεύγοντος τὸν τῆς Ἄτης λειμῶνα πρὸς τὸν τῆς Ἀληθείας [C 1] ἐπείγεται λειμῶνα, ὃν ἀπολιπὼν τῆι ὁρμῆι τῆς πτερορρυήσεως εἰς γήινον ἔρχεται σῶμα ὀλβίου αἰῶνος ἀμερθείς. 31 B 159 [145 St.]. Arist. de gener. et corr. Α 8. 325 b 19 Ἐμπεδοκλεῖ δὲ τὰ μὲν ἄλλα φανερόν, ὅτι μέχρι τῶν στοιχείων ἔχει τὴν γένεσιν καὶ τὴν φθοράν, αὐτῶν δὲ τούτων πῶς γίνεται καὶ φθείρεται τὸ σωρευόμενον μέγεθος οὔτε δῆλον κτλ. Vgl. A 43a. 31 B 160 [0]. Die von Stein, Philol. 15 (1860) 143 aus Cramers An. Ox. iii 184 zugefügten Empedoklesverse sind Spielereien des Michael Italicus (s. xii); vgl. Diels, Herm. 15 (1880) 177, M. Treu, Byz. Zeitschr. iv 1,ff., C. Horna, Wien. Stud. 48 (1930) 8,ff. 31 B 161 [0]. Über die sog. Σφαῖρα Ἐμπεδοκλέους ed. F. Wiek (diss. Gryph. 1897) s. E. Maaß, Comm. in Arat. reliqu. p. 154 ff. und A. Elter, Analecta Graeca, Bonn 1899 (Natalic. reg.) S. 41. C. Anklang 31 C 1. Plato Phaedr. 248 b ff. [vgl. B 155] οὗ δ’ ἕνεχ’ ἡ πολλὴ σπουδὴ τὸ ἀληθείας ἰδεῖν πεδίον [οὗ] ἐστιν, ἥ τε δὴ προσήκουσα ψυχῆς τῷ ἀρίστῳ νομὴ ἐκ τοῦ ἐκεῖ λειμῶνος τυγχάνει οὖσα, ἥ τε τοῦ πτεροῦ φύσις, ᾧ ψυχὴ κουφίζεται, τούτῳ τρέφεται. θεσμός τε Ἀδραστείας ὅδε. ἥτις ἂν ψυχὴ — 130 — 31 B 157 [433–4 K., str. 9 St.]. Diog. viii 65 [prim. A 1]. Vrhunski zdravnik Akron iz Akraganta, sin Akrona, – skriva se pod vrhnjim robom najbolj vrhunske domovine. Nekateri pa drugi verz navajajo takole: »Grob na vrhu vsebuje najvišji vrh. « Nekateri trdijo, da je ta (verz) Simonidov. 31 B 158 [389 St.]. Hierocl. ad c. aur. 24 [Stob. Ecl., izd. Gaisf. ii 143, 8 po navedbi fragmenta B 121] Želja pa tistega, ki želi ubežati livadi Nesreče, potiska proti livadi Resnice [C 1], ki jo je zapustil, ker so mu odpadla krila, in je prispel v zemeljsko telo, prikrajšan blaženega življenja. 31 B 159 [145 St.]. Arist. de gener. et corr. Α 8. 325 b 19 Pri Empedoklu je jasno, da sta za (vsa) druga (telesa), vse do prvin (samih), značilna nastanek in propad, ni pa jasno, kako nastane in propade nakopičena veličina teh istih (prvin). Prim. A 43a. 31 B 160 [0]. Empedoklovi verzi, ki jih dodaja Stein, Philol. 15 (1860) 143 iz Cramerjevega An. Ox. iii 184, so poigravanja Mihaela Italika (stol. xii); prim. Diels, Herm. 15 (1880) 177, M. Treu, Byz. Zeitschr. iv 1 in sl., C. Horna, Wien. Stud. 48 (1930) 8 in sl. 31 B 161 [0]. O tako imenovani Sphaîra Empedokléous izd. F. Wiek (diss. Gryph. 1897) gl. E. Maaß, Comm. in Arat. reliqu. str. 154 in sl. in A. Elter, Analecta Graeca, Bonn 1899 (Natalic. reg.) str. 41. C. Odmev 31 C 1. Plato Phaedr. 248 b in sl. [prim. B 155] Njihovo veliko prizade-vanje, da bi videla ravnino Resnice, kjer (Resnica) je, nastaja zavoljo tega, ker hrana, primerna za najboljši (del) duše, prihaja s tamkajšnje livade; s to hrano se hrani narava krila, s katerim se duša dviga. Tudi — 131 — θεῷ συνοπαδὸς γενομένη κατίδῃ τι τῶν ἀληθῶν, μέχρι τε τῆς ἑτέρας περιόδου εἶναι ἀπήμονα, κἂν ἀεὶ τοῦτο δύνηται ποιεῖν, ἀεὶ ἀβλαβῆ εἶναι: ὅταν δὲ ἀδυνατήσασα ἐπισπέσθαι μὴ ἴδῃ, καί τινι συντυχίᾳ χρησαμένη λήθης τε καὶ κακίας πλησθεῖσα βαρυνθῇ, βαρυνθεῖσα δὲ πτερορρυήσῃ τε καὶ ἐπὶ τὴν γῆν πέσῃ, τότε νόμος ταύτην μὴ φυτεῦσαι εἰς μηδεμίαν θήρειον φύσιν ἐν τῇ πρώτῃ γενέσει, ἀλλὰ τὴν μὲν πλεῖστα ἰδοῦσαν εἰς γονὴν ἀνδρὸς γενησομένου φιλοσόφου ἢ φιλοκάλου ἢ μουσικοῦ τινος καὶ ἐρωτικοῦ, τὴν δὲ δευτέραν εἰς βασιλέως ἐννόμου ἢ πολεμικοῦ καὶ ἀρχικοῦ, τρίτην εἰς πολιτικοῦ ἤ τινος οἰκονομικοῦ ἢ χρηματιστικοῦ, τετάρτην εἰς φιλοπόνου ‹ἢ› γυμναστικοῦ ἢ περὶ σώματος ἴασίν τινος ἐσομένου, πέμπτην μαντικὸν βίον ἤ τινα τελεστικὸν ἕξουσαν: ἕκτῃ ποιητικὸς ἢ τῶν περὶ μίμησίν τις ἄλλος ἁρμόσει, ἑβδόμῃ δημιουργικὸς ἢ γεωργικός, ὀγδόῃ σοφιστικὸς ἢ δημοκοπικός, ἐνάτῃ τυραννικός. ἐν δὴ τούτοις ἅπασιν ὃς μὲν ἂν δικαίως διαγάγῃ ἀμείνονος μοίρας μεταλαμβάνει, ὃς δ’ ἂν ἀδίκως, χείρονος: εἰς μὲν γὰρ τὸ αὐτὸ ὅθεν ἥκει ἡ ψυχὴ ἑκάστη οὐκ ἀφικνεῖται ἐτῶν μυρίων (οὐ γὰρ πτεροῦται πρὸ τοσούτου χρόνου) πλὴν ἡ τοῦ φιλοσοφήσαντος ἀδόλως ἢ παιδεραστήσαντος μετὰ φιλοσοφίας, αὗται δὲ τρίτῃ περιόδῳ τῇ χιλιετεῖ, ἐὰν ἕλωνται τρὶς ἐφεξῆς τὸν βίον τοῦτον, οὕτω πτερωθεῖσαι τρισχιλιοστῷ ἔτει ἀπέρχονται. αἱ δὲ ἄλλαι, ὅταν τὸν πρῶτον βίον τελευτήσωσιν, κρίσεως ἔτυχον, κριθεῖσαι δὲ αἱ μὲν εἰς τὰ ὑπὸ γῆς δικαιωτήρια ἐλθοῦσαι δίκην ἐκτίνουσιν, αἱ δ’ εἰς τοὐρανοῦ τινα τόπον ὑπὸ τῆς Δίκης κουφισθεῖσαι διάγουσιν ἀξίως οὗ ἐν ἀνθρώπου εἴδει ἐβίωσαν βίου. τῷ δὲ χιλιοστῷ ἀμφότεραι ἀφικνούμεναι ἐπὶ κλήρωσίν τε καὶ αἵρεσιν τοῦ δευτέρου βίου αἱροῦνται ὃν ἂν θέλῃ ἑκάστη: ἔνθα καὶ εἰς θηρίου βίον ἀνθρωπίνη ψυχὴ ἀφικνεῖται, καὶ ἐκ θηρίου ὅς ποτε ἄνθρωπος ἦν πάλιν εἰς ἄνθρωπον. 31 C 2. s. jetzt zu B 121. — 132 — postava Adrasteje je takšna: tista duša, ki kot božja spremljevalka uzre nekaj od resničnega, ostane do drugega kroženja brez trpljenja – in če lahko to dela večno, je tudi večno nepoškodovana. Ko pa (bogu) ne more slediti, tako da (nič) ne vidi, ampak jo doleti kakšna nesreča ter jo napolnita pozaba in hudobija, postane težka, izgubi peruti in pade na zemljo; tedaj velja zakon, da se duša pri prvem rojstvu ne zasadi v kakšno živalsko naravo, ampak se tista, ki je videla največ, vsadi v seme moža, ki bo postal ljubitelj modrosti in lepote, ki je poznavalec muzične umetnosti ali ljubezni; druga se vsadi v seme kralja, ki spoštuje zakone, moža, veščega vojskovanj ali vladanja, tretja v seme politika ali koga, ki se spozna na gospodarstvo in premoženje; četrta v seme človeka, ki ima rad napore ali je dober telovadec ali pa se bo ukvarjal z zdravljenjem teles, peta v seme moža, ki bo deležen vedeževalskega ali kakšnega v misterije vpeljujočega življenja, šesti se bo prilagodil kakšen mož, vešč pesništva, ali kdo drug izmed tistih, ki se ukvarjajo s posnemanjem, sedmi rokodelec ali poljedelec, osmi mož, vešč sofistike ali demagogi-je, deveti tiran. Kdor med vsemi temi živi pravično, je deležen boljše usode, kdor pa živi krivično, je deležen slabše. Do tistega (kraja), od koder vsaka posamezna duša pride, se namreč ne vrne deset tisoč let – a dokler namreč ne (preteče) toliko časa, ji ne zrastejo krila – razen duše tistega, ki je filozofiral brez prevare ali pa je ljubezen do mladeničev združil z ljubeznijo do modrosti. Te duše lahko po tretjem tisočletnem obdobju, če si trikrat po vrsti izberejo to življenje, tako okriljene v tri-tisočem letu odidejo (nazaj). Druge duše pa nato, ko končajo prvo življenje, doleti sodba in nekatere od njih potem, ko so obsojene, odidejo v podzemeljske kaznilnice, kjer po svojem prihodu prestajajo pravično kazen, druge Pravičnost dvigne v neki prostor Neba in tam prebivajo tako, kot so si zaslužile z življenjem, ki so ga preživele v človeški podobi, v tisočem letu pa obe vrsti duš prideta do žrebanja in izbire drugega življenja, in (duše) izberejo takšno življenje, kakršno si pač vsaka želi: tu se (lahko) človeška duša odpravi v živalsko življenje in tisti, ki je bil nekdaj človek, iz živali postane spet človek. 187 31 C 2. gl. B 121. — 133 — Opombe 1 motijo db. so nevedni. 2 je bil takrat že mrtev db. ga takrat ni več bilo. 3 ni verjetno db. ne kaže. 4 je bil … učenec db. je poslušal. 5 predavanjih ali: govorih. 6 koga je Empedokles poslušal, tj. čigav učenec je bil. 7 sta bila … učenca db. sta poslušala. 8 prvi (izoblikoval) svojo lastno filozofijo db. filozofiral zase(bno). 9 v homerskem (verzu) db. homerski (verz). 10 zaradi mnogih reči db. na mnoge načine. 11 pridelek db. sadove. 12 večno db. ves čas. 13 simpoziarh, tj. vodja gostije. 14 po obširnem govoru db. ko je povedal še druge stvari. 15 oživil mrtvega človeka db. poslal mrtvega človeka kot živega. 16 ognjeniških kraterjev db. kraterjev ognja. 17 prenehala smrdeti db. postala sladka. 18 popisani ali: poslikani, porisani. 19 kipi ali: podobe; slike. 20 si prizadevajo db. se urijo. 21 enakopravnost db. enakost. 22 pokrivalom ali: pajčolanom. 23 navaja drugačne podatke db. se razlikuje. 24 homersko db. po Homerju. 25 je bilo to … usodno db. je končal (življenje). 26 Njegov nauk pa je takšen db. Zdelo pa se mu je tole. 27 Dielsova razporeditev in numeracija fragmentov sta bili problematični že od samega začetka, dokončno pa ju je ovrgla poznejša najdba t. i. »strasburških fragmentov«, ki je posamezne fragmente postavila v povsem drugačen vsebinski kontekst, kakor je sprva domneval Diels. Omenjena najdba je pokazala tudi, da je vsako razporejanje fragmentov nujno zgolj ugibanje, ki je vselej odvisno od interpretativnega horizonta izdajatelja. Zaradi lažje orientacije med fragmenti pa v našem prevodu ohranjamo Dielsovo numeracijo. 28 pozornost ali: skrbi. 29 nič dlje db. več. 30 obljubljajo ali: naznanjajo; izpovedujejo (svoje). — 134 — 31 Ne bo te (nič) prisililo: morda v pomenu »Naj ti ne bo težko«. 32 ki želijo vladati, v silno je skrb ne verjeti ali: v silno je skrb ne verjeti tistim, ki vladajo; prevod se ravna po Klementovi interpretaciji fragmenta. 33 notranjosti db. drobovju. 34 ‹mutaste›, saj imajo stišan …. glas: besedna igra: él opas … eil oméne ópa. 35 prsi tudi: razuma; srca; misli. 36 rojstva db. narave; rasti. 37 ločevanje db. raz-stoj. 38 spravil bivajoče (stvari) v gibanje: izraz lahko razumemo tudi v bolj idiomatskem smislu: »odpravil to, kar je«. 39 onemogoča (videti) stvari db. škoduje stvarem. 40 razložil db. poučil. 41 spreminja db. ne premika. 42 misli ali: skrbi; trud. 43 nobena (stvar) ali: nič. 44 neverjetno db. ne-vedljivo; to, česar ni mogoče izvedeti; tako sam izraz kot tona-liteta fragmenta sta parmenidovska, prim. 28 B 7, v. 21. 45 v mislih tudi: v prsih; v srcu. 46 vrnitve db. apokatastaze; pojem v patristični teologiji označuje povratek vsega ustvarjenega v prvotno stanje. 47 nenastali ali: nerojeni. 48 imeli db. prejeli. 49 Za novo rekonstrukcijo in kontekst tega fragmenta prim. Strasburške fragmente in Florentinske sholije. 50 O naravi ali: Fizike. 51 si je tega boga … mogoče zamisliti db. je ta bog … menljiv. 52 v Ljubezni ali: zaradi Ljubezni. 53 v sovraštvu Prepira ali: zaradi sovraštva Prepira. 54 doba ali: vek; čas trajanja; življenje. 55 svoje področje ali: za svojo čast. 56 vztrajna: nekateri prevajalci pridevnik razumejo v pomenu »zedinjevalna; povezujoča«. 57 Za novo rekonstrukcijo in kontekst tega fragmenta prim. Strasburške fragmente in Florentinske sholije. 58 množici db. masi. 59 Za novo rekonstrukcijo in kontekst tega fragmenta prim. Strasburške fragmente in Florentinske sholije. 60 pogubne ali: žalostne; turobne. 61 Prev. G. Kocijančič. — 135 — 62 svet ali: urejenost. 63 nepravilnosti ali: napake; pomote. 64 vseh (stvari) db. celotnih (stvari). 65 samotna db. enote; monade. 66 poželjivost db. tisto, kar je želeno. 67 sprejema, tj. razume pomen Emedoklovih verzov v tem pomenu. 68 v času Sfajrosa db. skladno s Sfajrosom. 69 stoji db. je utrjen. 70 (pogovor) ali: (razmislek). 71 odvratnega ali: použivajočega. 72 k veljavi db. k častem. 73 razlika ali: spor. 74 mnogostrana ljubezen db. ljubezen do mnogih (reči). 75 zamejitve ali: določitve; opredeljenosti. 76 O naravi ali: Fizike. 77 Aleksander: namreč Aleksander iz Afrodiziade, komentator Aristotela, na vrhuncu ustvarjanja 200 po Kr. 78 čistejše ali: močnejše. 79 prostrani ali: bogati: obilni. 80 uglajeno db. ne neprijetno. 81 Sončeve žarke db. Sonce. 82 ga, tj. Sonce. 83 pojavi db. nastane. 84 Sončeva svetloba db. svetloba od njega. 85 zvoka db. glasu; izrekanja. 86 odsev db. tok nazaj. 87 zakrilo ali: odkrilo; glagol je dvopomenski. 88 Prev. Ž. Borak / J. Ciglenečki. 89 izvor svetlobe db. (tisto) osvetljujoče. 90 sredstva db. orodja. 91 eter: gr. aithér; čeprav Aristotel in poznejši pisci eter ( aithér) razumejo kot samo-stojen peti element (poleg zemlje, vode, ognja in zraka), pri Empedoklu ta izraz še vedno označuje element zraka. 92 Eter tj. zrak. 93 obrazov ali: čel. 94 osamljeno db. samoudni. 95 je bilo še vedno vidno to db. in je še vedno napravljala vidno to. 96 v pravilnem razmerju db. v lastnem/svojskem logosu. 97 spolnimi udi db. senčnimi udi. — 136 — 98 O naravi ali : Fizika. 99 objokovanih ali: jokajočih. 100 vročine db. oblike. 101 Izraz sýmbolon, ki etimološko izhaja iz glagola synbállo, »vržem skupaj«, je v grščini označeval dva dela neke celote, ki ju je mogoče dati skupaj in zato v odsotnosti drugega predstavljata »simbol« oz. znamenje drugega. 102 ena (od) moškega … ali: delno (od) moškega. 103 rastejo db. se hranijo; so vzgajane. 104 skrajni števili v dvojnem razmerju, tj. 12 : 6. 105 v številih … ki so večkratniki istega števila db. v sozvočnih številih. 106 skrajni števili v trojnem razmerju, tj. 18 : 6. 107 je tvoje zaupanje … pomanjkljivo db. tvojemu zaupanju … primanjkuje lesa. 108 utrdi ali: ukroti; obvlada. 109 Za novo rekonstrukcijo in kontekst tega fragmenta prim. Strasburške fragmente in Florentinske sholije. 110 prilagajal db. sledil. 111 nimajo zarodka db. ne pošiljajo naprej zarodka. 112 zametek db. (tisto) spočeto; spočeto bitje. 113 rastlina db. to, kar raste. 114 ker so dozorela db. ker so na vrhuncu. 115 spremenljivo (naravo): mišljena je predvsem sprememba v hrano. 116 so db. postajajo. 117 je … segla db. je bila iztegnjena. 118 je … segel db. je bil iztegnjen. 119 (telesni) deli živih (bitij) nastanejo večinoma ali: večina delov živih (bitij) nastane. 120 O naravi ali: Fizike. 121 telo db. maso. 122 podobno … podobnim db. podobne (stvari) … podobnimi. 123 Prev. Ž. Borak / J. Ciglenečki. 124 se zdi db. se vidi. 125 Prev. Ž. Borak / J. Ciglenečki. 126 boljše db. lepše. 127 O naravi db. Fizike. 128 jih je ta povezala s svojimi lepili db. usklajena z njenimi lepili. 129 zaradi: v smislu télosa, smotra, ne učinkujočega vzroka. 130 čemu (je namenjeno) db. zaradi česa, tj. smotrnega vzroka. 131 uspešnejši db. močnejši. 132 zabrišejo db. zlijejo. 133 sprejema db. zapušča; tu verjetno v pomenu »dopušča«. — 137 — 134 (pesnitvi) O naravi db. Fiziki. 135 najtanjše, tj. najbolj razredčene; najbolj porozne. 136 (življenjske) drže db. zadržanja, habitusa; Aristotelov terminus technicus, ki pa je tu verjetno rabljen v širšem predfilozofskem pomenu. 137 Mišljenje ali: Prekanjenost; Bistroumnost. 138 se veča ali: raste; se razvija. 139 predstave ali: domišljijske podobe; prikazni; »fantazije«. 140 na podlagi dnevnih opravil db. iz dnevnih opravil. 141 združene db. usklajene. 142 do konca življenja db. skozi vek. 143 prerokb db. vedeževanj; vedeževanja. 144 kaj velikega počnem ali: kot da je kaj velikega. 145 verjetja ali: zaupanja; prepričanja. 146 prehode db. spremembe. 147 v vseh (pogledih) ali: ves čas; nenehoma. 148 o njih govori db. poimenuje z imeni. 149 življenje ali: vek; večnost. 150 se je seznanila db. se je družila. 151 poslednjimi, tj. (v novoplatonsko hierarhično razumljenem kozmosu) najnižjimi. 152 izvor ali: vir; studenec. 153 učinki izločanja db. tekoča dela. 154 smo ob našem rojstvu prejeli db. je naše rojstvo/nastanek prejelo. 155 obdarjen db. ima. 156 Sramota, Hitrost in Počasnost db. Sramotna/Grda, Hitra in Počasna. 157 Propad, Počitek … Gibanje, Neomajnost db. Propadajoča, Počivajoča … Gibajoča se, Neomajna. 158 zanikrneži db. predmeti graje/ovržbe. 159 brez vina db. trezno; tako tudi v nadaljevanju. 160 jih imajo db. jih čuvajo. 161 sočutje db. občutje; zaznava. 162 domača ali: lastna; svojska. 163 govor ali: smisel; sorazmerje ( lógos). 164 na splošno db. preprosto. 165 Prev. Ž. Borak / J. Ciglenečki. 166 odnosa db. prepleta. 167 nad vsem db. na vrhu. 168 krvoželjnost db. pohlep; željo imeti vedno več. 169 (živimi) bitji db. temi. 170 skupnosti ali: občestvu; soudeleženosti. — 138 — 171 Pitagorovi in Empedoklovi (učenci) db. Tisti okrog Pitagora in Empedokla, kar lahko pomeni tudi Pitagora in Empedokla sama. 172 povezuje db. zedinja. 173 grozljivim db. zlo-zvočnim. 174 nauka db. zgodbe. 175 življenje ali: dušo. 176 Za novo rekonstrukcijo in kontekst tega fragmenta prim. Strasburške fragmente in Florentinske sholije. 177 fižola ali: boba. 178 Prev. Ž. Borak / J. Ciglenečki. 179 pomenska moč (glagola) db. moč označenega. 180 prsi ali: srca, tj. čustev in mišljenja ( thymós). 181 odhodu db. spremembi. 182 lepega sloga db. lepega pisanja. 183 pravilni db. netavajoči. 184 obdelovanje (zemlje) db. plodnost; prinos (zemlje). 185 od veselja db. zaradi užitka. 186 samega db. prvega. 187 Prev. G. Kocijančič. — 139 — Strasburški fragmenti Strasburški fragmenti a–d a(i)1–a(ii)30 (εἴ τε γὰρ ἐφθείροντο διαμπερές, οὐκ ἂν ἔ)τ’ ἦσα(ν·) (τοῦτο δ’ ἐπαυξήσειε τὸ πᾶν τί κε; καὶ πόθ)εν ἐλ(θόν;) (πῆι δέ κε κἀξαπόλοιτο, ἐπεὶ τῶνδ’ οὐδ)ὲν ἐρῆ(μον;) (ἀλλ’ αὔτ’ ἐστιν ταῦτα, δι’ ἀλλήλων) γε θέοντα a(i)5 (γίγνεται ἄλλοτε ἄλλα καὶ ἠνεκὲ)ς αἰὲν ὁμοῖα. [ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¤ συνερχό]μεθ’ εἰς ἕνα κόσμον, [ £ ¤¤ £ ¤¤ £ διέφυ πλέ]ον’ ἐξ ἑνὸς εἶναι, (ἐξ ὧν πάνθ’ ὅσα τ’ ἦν ὅσα τ’ ἔσθ’ ὅσα τ’ ἔσσετ’ ὀπίσσω· (δένδρεά τ’ ἐβλάστησε καὶ ἀνέρες) ἠδὲ γυναῖκες, a(ii)1 (θ)ῆρές τ’ οἰωνο=ί (τε καὶ) ὑδατοθρ(έμμονες ἰχθῦς) (κ)αί τε θεοὶ δολιχα(ίων)ες τιμῆισ[ι φέριστοι.] [ἐ]ν τῆι δ’ ἀΐσσοντα [διαμπ]ερὲς οὐδ[αμὰ λήγει] [π]υκνῆισιν δίνηισ[ιν ¤ £ ¤¤ £ ¤¤] τ. [£ ¦] a(ii)5 [ν]ωλεμές, οὐδέ πο[τ’ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¦] [πολλ]οὶ δ’ αἰῶνες πρότερ[οι ¤¤ £ ¤¤ £ ¦] [πρὶν] τούτων μεταβῆνα[ι ¤ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¦] [πά]ντηι δ’ ἀΐσσον[τ]α διαμ[περὲς οὐδαμὰ λήγει·] [οὔ]τε γὰρ ἠέλιος Τ[ιτ]ὴν ο[ὔτ’ ἄπλετος αἰθήρ] a(ii)10 [ὁρ]μῆι τῆιδε γέμον[τε ¤ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¦] [οὔ]τε τι τῶν ἄλλων [¤¤ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¦,] [ἀλ]λὰ μεταλλάσσον[τ’ ἀΐσσ]ει κύκλωι [ἅπαντα.] [ἄλλο]τε μὲν γὰρ γαῖ’ [ἀβ]=άτη θέει ἠελ[ίου τε] [σφαῖρα,] τόσην δὴ κα[ί ν]υν ἐπ’ ἀνδράσι τ[ιέμεν ἐστίν·] a(ii)15 [ὣς δ’ α]ὔτως τάδ[ε π]άντα δι’ ἀλλήλων [γε δραμόντα,] — 140 — Strasburški fragmenti1 Strasburški fragmenti a–d a(i)1–a(ii)30 Zakaj ko povsem bi propadle, bi jih več ne bilo. Kaj (neki) bi zvečalo takšno vesolje? In od kod bi prišlo? Kako bi se tudi lahko izničilo, ko pa nič ni prazno od tega? Ne, te (stvari vedno) so iste in tečejo druga skoz drugo, a(i)5 enkrat nastaja to, drugič spet drugo, vselej nenehno enako. … [skupaj] prihajamo v en svet, … [se razraste], da biva iz Enega mnoštvo; iz tega (izhaja) vse, kar bilo je, kar je in kar bo v prihodnje. Drevesa so vzklila ter moški in ženske, a(ii)1 zveri in ptiči in ribe, ki se hranijo v vodi, in bogovi dolgo živeči, vzvišeni v časteh. V tem divjajoče se nikdar povsem ne [neha], v vrtincih gostih … a(ii)5 nenehno, nikdar … … [številna] prejšnja življenja … preden so med njimi prehajali … V vsem divjajoče se [nikdar] povsem ne neha; Tudi ne Sonce, Titan, niti [neizmerni zrak] … a(ii)10 s tem navalom napolnjena … in od drugih (stvari) nobena … med premeno divjajo po krogu povsod, zemlja, na katero ne da se stopiti, teče in Sonca krogla, kakršna zdaj se kaže možem; a(ii)15 tako vse te (stvari) so [tekle] druga skoz drugo, — 141 — [κἄλλο]υς τ’ ἄλλ’ [ἔσχη]κε τόπους πλαγ[χθέντ’ ἰδίους τε·] [οὐ δή πω] μεσάτους τ[ι ἐσε]ρχόμεθ’ ἓν μ[όνον εἶναι.] [Ἀλλ’ ὅτ]ε δὴ Νεῖκός [τ’ ἀνυ]πέρβατα βέν[θε’ ἵκηται] δ[ίνη]ς, ἐν δὲ μέσ[ηι] Φ[ιλ]ότης στροφ=ά[λιγγι γένηται,] a(ii)20 ἐν [τῆι] δὴ τάδε πάντα συνέρχεται ἓν [μόνον εἶναι.] [Σπεῦ]δε δ’ ὅπως μὴ μοῦνον ἀν’ οὔατα [μῦθος ἵκηται] [ἠδέ] μευ ἀμφὶς ἐόντα κλύων [ν]ημερτ[έα φράζευ·] [δεί]ξω σοι καὶ ἀν’ ὄσσ’ ἵνα μείζονι σώμ[ατι κύρει,] [π]ρῶτον μὲν ξύνοδόν τε διάπτυξίν τ(ε γενέθλης) a(ii)25 σ[σ]α τε νῦν ἔτι λοιπὰ πέλει τούτοιο τ[όκοιο,] τοῦτο μὲν [ἂν] θηρῶν ὀριπλάγκτων ἀγ[ρότερ’ εἴδη,] τοῦτο δ’ ἀν’ ἀ[νθρώ]πων δίδυμον φύμα, [τοῦτο δ’ ἀν’ ἀγρῶν] ῥιζοφόρων γέννημα καὶ ἀμπελοβάμ[ονα βότρυν·] ἐκ τῶν ἀψευδῆ κόμισαι φρενὶ δείγματα μ[ύθων.] a(ii)30 ὄψει γὰρ ξύνοδόν τε διάπτυξίν τε γενέθλη(ς), b0–b6 b0 τοῦτο μὲν ἐν κόγχαισι θαλασσονόμοις βαρυνώτοις, [ἠδ’ ἐν πε]τραίοισι κα[£ ¤¤ £ ¤¤ £ ¦] (ἔνθ’ ὄψει) χθόνα χρωτὸ(ς ὑ)πέ(ρτατα ναιετάουσαν·) [θώρηξ δ’ αὖ]τε κραταιν[ώ]των α[¤ £ ¤¤ £ ¦] (ναὶ μὴν κηρύ)κων τε λιθορίνων χ(ελύων τε) b5 [ὄστρακα, κα]ὶ μελίαι κεραῶν ἐλά[φων ὀριπλάγκτων] [ἄλλ’ οὐκ ἂν τελέσαιμ]ι λέγων σύμ[παντα γένεθλα.] — 142 — gnane naokrog, dosegale razne kraje, ki vsaki pripadajo. V sredine [še ne] smo vstopamo, da [bili bi] zgolj Eno. Ko pa Prepir je dosegel neprestopne globine Vrtinca, je sredi vrvenja [nastala] Ljubezen, a(ii)20 v njej vse te (stvari) prihajajo skupaj, da [biva] Eno [samo]. Poskrbi, da ne [prida beseda] le do ušes, ko poslušaš, se zaziraj v (stvari), ki nezmotno bivajo naokoli. Pokazal bom tvojim očem, da naletijo na večje telo: najprej nastanek in razvoj zaroda. a(ii)25 in to, kar je od tega [rodu] ostalo do zdaj: zdaj divje [podobe] zveri, ki se klatijo v hribih, zdaj dvojnost človeške vrste in [pridelek na njivah], ki nosijo korenine, in [grozdje], ki se vzpenja po trtah. Nezmotne dokaze besed iz tega dojemi v mislih; a(ii)30 uzrl boš namreč nastanek in razvoj rodu. b0–b6 b0 Tako v školjkah, ki s težkimi hrbti živijo v morju, … [in v] skalah živijo … tam zemljo boš videl ležati na kože površju. (drugod) [spet oklep] s hrbti krepkimi … tudi pri morskih polžih in želvah s kamnito skorjo; b5 … sulice jelenjih rogov … A če vse bi našteval, [ne bi nikdar prenehal] … — 143 — c1–c8 [πῆι Φιλότης Νεῖκός τε δι]=άκτορα μή[δε’ ἔχωσι.] (τοῦτο μὲν ἂν βροτέων) μελέων ?ρι(δείκετον ὄγκον·) (ἄλλοτε μὲν Φιλότητι συν)ερχόμεθ’ ε(ἰς ἓν ἅπαντα,) (γυῖα τὰ σῶμα λέλογχε, βίου θη)λοῦντος (ἐν ἀκμῆι,) c5 (ἄλλοτε δ’ αὖτε κακῆισι διατμηθέντ’ ’ Ερίδεσσι,) (πλάζεται ἄνδιχ’ ἕκαστα περὶ) ῥη(γμῖνι βίοιο.) (ὣς < δ’> αὔτως θάμνοισι καὶ ἰχ)θύ(σιν ὑδρομελάθροις) (θηρσί τ’ ὀρειλεχέεσσιν ἰδὲ πτ)ερο(βάμοσι κύμβαις.) d1–d22 [ἄν]διχ’ ἀπ’ ἀλλήλω[ν] πεσέ[ει]ν καὶ π[ότ]μον ἐπισπεῖν [πό]λλ’ ?εκαζομέν[ο]ισιν ἀ[να]γκα[ίης ὕ]πο λυγρῆς [ση]πο[μ]ένοις· Φιλίην δ’ ἐ[ρατ]ὴν [ἡμῖ]ν νυν ἔχουσιν [Ἅρ]πυιαι θανάτοιο πάλοις [ἤδη παρέσ]ονται. d5 (Οἴ)μοι ὅτ(ι) οὐ πρόσθεν με δι(ώλεσε νη)λεὲς ἦμαρ, (πρὶν) χηλαῖς (σχέ)τλ ι’ ἔργα βορ(ᾶς πέρι μητ)=ίσα(σθαι·) [νῦν δ]ὲ μάτη[ν ἐν] τῶιδε νότ[ωι κατέδ]ευσα παρειάς· [ἐξικ]νούμε[θα γὰ]ρ πολυβενθ[έα Δῖνον], =ὀΐω, [μυρία τ(ε) οὐκ] ἐθέλουσι παρέσσε[ται ἄλγ]εα θυμῶι d10 [ἀνθρώποις· ἡ]μεῖς δὲ λόγων ἐπιβ[ησόμ]εθ’ αὖθις [κείνων· ὁππότ]ε δὴ συνετύγχανε φ[λογ]μὸς ἀτειρής [θνητῶν ἠνεκέ]ως ἀνάγων π[ο]λυπήμ[ον]α κρᾶσιν, [δὴ τότε πολλὰ ζῶι]α φυτάλμια τεκνώθ[η]σαν [οὐλομελῆ, τῶν ν]ῦν ἔτι λείψανα δέρκεται ἠώς. d15 ὅπποτ[ε δ’ ἠλέκτωρ ἀρθ]εὶς τόπον ἐσχάτιο[ν β]ῆ δὴ τό[θ’ ἕκαστα διετμήθη κλαγ]γῆι καὶ ἀϋτῆι θεσπε[σίηι. ¤¤ £ ¤¤ £ κευθ]μῶνα λαχόντα χόρ[τους τ’ £ ¤¤ £ ¤¤ £ εἴλ]υτο πέρι χθών. ὡς δ’ [ὁπόταν ¤¤ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¦] d20 χαλ[κεὺς £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¦] — 144 — c1–c8 … To pa je jasno razvidno v množici udov umrljivih; zdaj v Ljubezni skupaj prihajamo v eno celoto vsi udje, ki prejeli smo telesa, ko cveti življenje na vrhuncu, c5 drugič pa spet razsekani v hudobnih Sporih, podijo vsaksebi se po bregovih življenja; enako grmovje in ribe v vodenih sobanah, zveri z brlogi v gorovjih in ptiči, ki hodijo s krili. d1–d22 Vsaksebi drug od drugega pasti in slediti usodi, zaradi pogubne nuje z velikim odporom gnijoči! Četudi imamo Ljubezen zdaj in Naklonjenost, bodo ob nas Harpije, ki izžrebajo smrt. d5 Gorje mi, da neizprosni dan me prej ni uničil, preden sem strašna dejanja si s kremplji izmislil za hrano! V tem viharju zaman sem omočil si lica, da globino vrtinca dosegamo, slutim, in tudi če ne marajo, bo tisoče žalosti v prsih d10 ljudi; mi pa preidimo spet k tistim besedam: takrat, ko se pojavil je ogenj neuničljivi … ki mešanje prinaša, polno trpljenja … so bila bitja rojena, zmožna množitve … še zdaj gleda zarja ostanke d15 … stopil na skrajno sem mesto … z vriščem in krikom … dospel do livade Nesreče … znova, naokrog po zemlji … d20 … — 145 — αιδε[¤ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¦] τη [ £ £ ¤¤ £ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¦] Rekonstrukcija DK 31 B 17, B 20, B 21, B 76 in Strasburški fragmenti a–c Primavesi fr. 66 Empedokles, Physika i, 232–330 (P. Strasb. 1665/66 a–c; DK 31 B 17, B 20, B 21, B 76); ed. O. Primavesi, Empedokles Physika i (2008), S. 64–72 a Simplikios, In phys., S. 157,25–159,12 Diels b 232– 239 und 241–266: Simplikios, In phys., S. 158,1–159,4 Diels; 262–300: P. Strasb. a; 269–272a: Aristoteles, Metaph. Β 4, 1000a 29–32; 294b bzw. 300b: Simplikios, In phys., S. 161,20 Diels; 301–304 und 306–308: P. Strasb. c; 302–308: Simplikios, In phys., S. 1124,12–18 Diels; 309–322: Simplikios, In phys., S. 159,13–26 Diels; 311–320: Simplikios, In phys., S. 33,8–17 Diels; 324 und 328 und 326: Plutarch, Quaest. conv. i 2,5; 618 B; 325–330 P. Strasb. b; 328 und 326: Plutarch, De facie i 14, 927 F. δίπλ’ ἐρέω· τοτὲ μὲν γὰρ ἓν ηὐξήθη μόνον εἶναι ἐκ πλεόνων, τοτὲ δ’ αὖ διέφυ πλέον’ ἐξ ἑνὸς εἶναι. δοιὴ δὲ θνητῶν γένεσις, δοιὴ δ’ ἀπόλειψις· 235 τὴν μὲν γὰρ πάντων ξύνοδος τίκτει τ’ ὀλέκει τε, ἡ δὲ πάλιν διαφυομένων θρεφθεῖσα διέπτη. καὶ ταῦτ’ ἀλλάσσοντα διαμπερὲς οὐδαμὰ λήγει, ἄλλοτε μὲν Φιλότητι συνερχόμεν’ εἰς ἓν ἅπαντα, ἄλλοτε δ’ αὖ δίχ’ ἕκαστα φορεύμενα Νείκεος ἔχθει. 240 < οὕτως ἧι μὲν ἓν ἐκ πλεόνων μεμάθηκε φύεσθαι> ἠδὲ πάλιν διαφύντος ἑνὸς πλέον’ ἐκτελέθουσι, τῆι μὲν γίγνονταί τε καὶ οὔ σφισιν ἔμπεδος αἰών· ἧι δὲ διαλλάσσοντα διαμπερὲς οὐδαμὰ λήγει, ταύτηι δ’ αἰὲν ἔασιν ἀκίνητοι κατὰ κύκλον. 245 ἀλλ’ ἄγε μύθων κλῦθι· μάθη γάρ τοι φρένας αὔξει· — 146 — … … Rekonstrukcija2 DK 31 B 17, B 20, B 21, B 76 in Strasburški fragmenti a–c Primavesi fr. 66 Empedokles, Physika i, 232–330 (P. Strasb. 1665/66 a–c; DK 31 B 17, B 20, B 21, B 76); izd. O. Primavesi, Empedokles Physika i (2008), str. 64–72 a Simplikios, In phys., str. 157,25–159,12 Diels b 232–239 in 241–266: Simplikios, In phys., str. 158,1–159,4 Diels; 262–300: P. Strasb. a; 269–272a: Aristoteles, Metaph. Β 4, 1000a 29–32; 294b oz. 300b: Simplikios, In phys., str. 161,20 Diels; 301–304 in 306–308: P. Strasb. c; 302–308: Simplikios, In phys., str. 1124,12–18 Diels; 309–322: Simplikios, In phys., str. 159,13–26 Diels; 311–320: Simplikios, In phys., str. 33,8–17 Diels; 324 in 328 in 326: Plutarch, Quaest. conv. i 2,5; 618 B; 325–330 P. Strasb. b; 328 in 326: Plutarch, De facie i 14, 927 F. Povedal bom dvoje: enkrat se Eno namreč poveča, da biva sámo iz mnoštva, in drugič razraste se spet, da biva iz Enega mnoštvo. Dvojno je rojstvo (stvari) umrljivih, dvojen je njihov odhod; 235 združevanje vseh (stvari) namreč rodi in uniči, ko stvari se razraščajo, pa se znova poveča in razleti. In ta menjava se nikdar ne neha povsem, enkrat skupaj prihaja v Ljubezni vse v Eno, drugič spet vsako se ločeno giblje v sovraštvu Prepira. 240 [Tako, kakor Eno se naučilo je zrasti iz Mnoštva,] iz razraslega enega Mnoštvo nastaja, tako stvari se rojevajo in njihova doba ni trajna; kolikor pa spreminjanje njihovo nikdar povsem se ne neha, večno negibne bivajo v krogu. 245 Toda prisluhni besedam, ker nauk ti bo okrepil razum! — 147 — ὡς γὰρ καὶ πρὶν ἔειπα πιφαύσκων πείρατα μύθων, δίπλ’ ἐρέω· τοτὲ μὲν γὰρ ἓν ηὐξήθη μόνον εἶναι ἐκ πλεόνων, τοτὲ δ’ αὖ διέφυ πλέον’ ἐξ ἑνὸς εἶναι, πῦρ καὶ ὕδωρ καὶ γαῖα καὶ αἰθέρος ἄπλετον ὕψος. 250 Νεῖκός τ’ οὐλόμενον δίχα τῶν, ἀτάλαντον ἁπάντηι, καὶ Φιλότης ἐν τοῖσιν, ἴση μῆκός τε πλάτος τε· τὴν σὺ νόωι δέρκευ, μηδ’ ὄμμασιν ἧσο τεθηπώς· ἥτις καὶ θνητοῖσι νομίζεται ἔμφυτος ἄρθροις, τῆι τε φίλα φρονέουσι καὶ ἄρθμια ἔργα τελοῦσι, 255 Γηθοσύνην καλέοντες ἐπώνυμον ἠδ’ Ἀφροδίτην· τὴν οὔ τις μετὰ τοῖσιν ἐλισσομένην δεδάηκε θνητὸς ἀνήρ· σὺ δ’ ἄκουε λόγου στόλον οὐκ ἀπατηλόν. ταῦτα γὰρ ἶσά τε πάντα καὶ ἥλικα γένναν ἔασι, τιμῆς δ’ ἄλλης ἄλλο μέδει, πάρα δ’ ἦθος ἑκάστωι, 260 ἐν δὲ μέρει κρατέουσι περιπλομένοιο χρόνοιο. καὶ πρὸς τοῖς οὔτ’ ἄρ τι ἐπιγίγνεται οὐδ’ ἀπολήγει· (εἴ τε γὰρ ἐφθείροντο διαμπερές, οὐκ ἂν ἔ)τ’ ἦσα(ν·) (τοῦτο δ’ ἐπαυξήσειε τὸ πᾶν τί κε; καὶ πόθ)εν ἐλ(θόν;) (πῆι δέ κε κἀξαπόλοιτο, ἐπεὶ τῶνδ’ οὐδ)ὲν ἐρῆ(μον;) 265 (ἀλλ’ αὔτ’ ἐστιν ταῦτα, δι’ ἀλλήλων) γε θέοντα (γίγνεται ἄλλοτε ἄλλα καὶ ἠνεκὲ)ς αἰὲν ὁμοῖα. [ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¤ συνερχό]μεθ’ εἰς ἕνα κόσμον, [ £ ¤¤ £ ¤¤ £ διέφυ πλέ]ον’ ἐξ ἑνὸς εἶναι, (ἐξ ὧν πάνθ’ ὅσα τ’ ἦν ὅσα τ’ ἔσθ’ σα τ’ ἔσσετ’ ὀπίσσω· 270 (δένδρεά τ’ ἐβλάστησε καὶ ἀνέρες) ἠδὲ γυναῖκες, (θ)ῆρές τ’ οἰωνο=ί (τε καὶ) ὑδατοθρ(έμμονες ἰχθῦς) (κ)αί τε θεοὶ δολιχα(ίων)ες τιμῆισ[ι φέριστοι.] [ἐ]ν τῆι δ’ ἀΐσσοντα [διαμπ]ερὲς οὐδ[αμὰ λήγει] [π]υκνῆισιν δίνηισ[ιν ¤ £ ¤¤ £ ¤¤] τ. [£ ¦] 275 [ν]ωλεμές, οὐδέ πο[τ’ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¦] [πολλ]οὶ δ’ αἰῶνες πρότερ[οι ¤¤ £ ¤¤ £ ¦] [πρὶν] τούτων μεταβῆνα[ι ¤ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¦] [πά]ντηι δ’ ἀΐσσον[τ]α διαμ[περὲς οὐδαμὰ λήγει·] — 148 — Saj kakor že prej sem povedal, ko meje besed sem oznanil, zdaj rekel bom dvoje: enkrat se Eno namreč poveča, da biva sámo iz Mnoštva in drugič razraste se spet, da biva iz Enega Mnoštvo: ogenj, voda in zemlja in zraka višina neizmerna, 250 in ločen od njih pogubni Prepir, ki po teži je čisto enak, in Ljubezen med njimi, v dolžino in širino enaka. V umu se vanjo zaglej, ne sêdi z osuplimi očmi! Njo, ki velja za vraščeno v ude pri smrtnikih, ki z njo naklonjeno mislijo in opravljajo složna dejanja 255 in jo z dvojnim imenom kličejo Radost in Afrodita. Nje, ki med njimi se suče, noben smrtnik ni še spoznal! Ti pa prisluhni sprevodu besede nevarljivem! Vse te (stvari) po nastanku enako so stare, vsaka za svoje področje skrbi, vsaki je lastna nrav, 260 vladajo izmenično med obračanjem časa. Nič ne nastane ob njih niti od njih ne izgine, Zakaj ko povsem bi propadle, bi jih več ne bilo. Kaj (neki) bi zvečalo takšno vesolje? In od kod bi prišlo? Kako bi se tudi lahko izničilo, ko pa nič ni prazno od tega? Ne, te (stvari vedno) so iste in tečejo druga skoz drugo, 265 enkrat nastaja to, drugič spet drugo, vselej nenehno enako. … [skupaj] prihajamo v en svet, … [se razraste], da biva iz Enega mnoštvo; iz tega (izhaja) vse, kar bilo je, kar je in kar bo v prihodnje. Drevesa so vzklila ter moški in ženske, 270 zveri in ptiči in ribe, ki se hranijo v vodi, in bogovi dolgo živeči, vzvišeni v časteh. V tem divjajoče se nikdar povsem ne [neha], v vrtincih gostih … 275 nenehno, nikdar … … [številna] prejšnja življenja … preden so med njimi prehajali … V vsem divjajoče se [nikdar] povsem ne neha; — 149 — [οὔ]τε γὰρ ἠέλιος Τ[ιτ]ὴν ο[ὔτ’ ἄπλετος αἰθήρ] 280 [ὁρ]μῆι τῆιδε γέμον[τε ¤ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¦] [οὔ]τε τι τῶν ἄλλων [¤¤ £ ¤¤ £ ¤¤ £ ¦,] [ἀλ]λὰ μεταλλάσσον[τ’ ἀΐσσ]ει κύκλωι [ἅπαντα.] [ἄλλο]τε μὲν γὰρ γαῖ’ [ἀβ]=άτη θέει ἠελ[ίου τε] [σφαῖρα,] τόσην δὴ κα[ί ν]υν ἐπ’ ἀνδράσι τ[ιέμεν ἐστίν·] 285 [ὣς δ’ α]ὔτως τάδ[ε π]άντα δι’ ἀλλήλων [γε δραμόντα,] [κἄλλο]υς τ’ ἄλλ’ [ἔσχη]κε τόπους πλαγ[χθέντ’ ἰδίους τε·] [οὐ δή πω] μεσάτους τ[ι ἐσε]ρχόμεθ’ ἓν μ[όνον εἶναι.] [Ἀλλ’ ὅτ]ε δὴ Νεῖκός [τ’ ἀνυ]πέρβατα βέν[θε’ ἵκηται] δ[ίνη]ς, ἐν δὲ μέσ[ηι] Φ[ιλ]ότης στροφ=ά[λιγγι γένηται,] 290 ἐν [τῆι] δὴ τάδε πάντα συνέρχεται ἓν [μόνον εἶναι.] [Σπεῦ]δε δ’ ὅπως μὴ μοῦνον ἀν’ οὔατα [μῦθος ἵκηται] [ἠδέ] μευ ἀμφὶς ἐόντα κλύων [ν]ημερτ[έα φράζευ·] [δεί]ξω σοι καὶ ἀν’ ὄσσ’ ἵνα μείζονι σώμ[ατι κύρει,] [π]ρῶτον μὲν ξύνοδόν τε διάπτυξίν τ(ε γενέθλης) 295 σ[σ]α τε νῦν ἔτι λοιπὰ πέλει τούτοιο τ[όκοιο,] τοῦτο μὲν [ἂν] θηρῶν ὀριπλάγκτων ἀγ[ρότερ’ εἴδη,] τοῦτο δ’ ἀν’ ἀ[νθρώ]πων δίδυμον φύμα, [τοῦτο δ’ ἀν’ ἀγρῶν] ῥιζοφόρων γέννημα καὶ ἀμπελοβάμ[ονα βότρυν·] ἐκ τῶν ἀψευδῆ κόμισαι φρενὶ δείγματα μ[ύθων.] 300 ὄψει γὰρ ξύνοδόν τε διάπτυξίν τε γενέθλη(ς), [πῆι Φιλότης Νεῖκός τε δι]=άκτορα μή[δε’ ἔχωσι.] (τοῦτο μὲν ἂν βροτέων) μελέων ἀρι(δείκετον ὄγκον·) (ἄλλοτε μὲν Φιλότητι συν)ερχόμεθ’ ε(ἰς ἓν ἅπαντα,) (γυῖα τὰ σῶμα λέλογχε, βίου θη)λοῦντος (ἐν ἀκμῆι,) 305 (ἄλλοτε δ’ αὖτε κακῆισι διατμηθέντ’ Ἐρίδεσσι,) (πλάζεται ἄνδιχ’ ἕκαστα περὶ) ῥη(γμῖνι βίοιο.) (ὣς < δ’> αὔτως θάμνοισι καὶ ἰχ)θύ(σιν ὑδρομελάθροις) (θηρσί τ’ ὀρειλεχέεσσιν ἰδὲ πτ)ερο(βάμοσι κύμβαις.) ἀλλ’ ἄγε, τόνδ’ ὀάρων προτέρων ἐπιμάρτυρα δέρκευ, 310 εἴ τι καὶ ἐν προτέροισι λιπόξυλον ἔπλετο μορφῆι, ἠέλιον μὲν λευκὸν ὁρᾶν καὶ θερμὸν ἁπάντηι, — 150 — Tudi ne Sonce, Titan, niti [neizmerni zrak] … 280 s tem navalom napolnjena … in od drugih (stvari) nobena … med premeno divjajo po krogu povsod, zemlja, na katero ne da se stopiti, teče in Sonca krogla, kakršna zdaj se kaže možem; 285 tako vse te (stvari) so [tekle] druga skoz drugo, gnane naokrog, dosegale razne kraje, ki vsaki pripadajo. V sredine [še ne] smo vstopamo, da [bili bi] zgolj Eno. Ko pa Prepir je dosegel neprestopne globine Vrtinca, je sredi vrvenja [nastala] Ljubezen, 290 v njej vse te (stvari) prihajajo skupaj, da [biva] Eno [samo]. Poskrbi, da ne [prida beseda] le do ušes, ko poslušaš, se zaziraj v (stvari), ki nezmotno bivajo naokoli. Pokazal bom tvojim očem, da naletijo na večje telo: najprej nastanek in razvoj zaroda. 295 in to, kar je od tega [rodu] ostalo do zdaj: zdaj divje [podobe] zveri, ki se klatijo v hribih, zdaj dvojnost človeške vrste in [pridelek na njivah], ki nosijo korenine, in [grozdje], ki se vzpenja po trtah. Nezmotne dokaze besed iz tega dojemi v mislih; 300 uzrl boš namreč nastanek in razvoj rodu. … To pa je jasno razvidno v množici udov umrljivih; zdaj v Ljubezni skupaj prihajamo v eno celoto vsi udje, ki prejeli smo telesa, ko cveti življenje na vrhuncu, 305 drugič pa spet razsekani v hudobnih Sporih, podijo vsaksebi se po bregovih življenja; enako grmovje in ribe v vodenih sobanah, zveri z brlogi v gorovjih in ptiči, ki hodijo s krili. A daj, na to pričo prejšnjih pogovorov se ozri, 310 če med njimi kaj je zmanjkalo pri obliki: Sonce, svetlo na pogled in vroče vsepovsod, — 151 — ἄμβροτα δ’ ὅσσ’ εἴδει τε καὶ ἀργέτι δεύεται αὐγῆι, ὄμβρον δ’ ἐν πᾶσι δνοφόεντά τε ῥιγαλέον τε ἐκ δ’ αἴης προρέουσι θέλυμνά τε καὶ στερεωπά. 315 ἐν δὲ Κότωι διάμορφα καὶ ἄνδιχα πάντα πέλονται, σὺν δ’ ἔβη ἐν Φιλότητι καὶ ἀλλήλοισι ποθεῖται. ἐκ τούτων γὰρ πάνθ’ ὅσα τ’ ἦν ὅσα τ’ ἔστι καὶ ἔσται· δένδρεά τ’ ἐβλάστησε καὶ ἀνέρες ἠδὲ γυναῖκες, θῆρές τ’ οἰωνοί τε καὶ ὑδατοθρέμμονες ἰχθῦς, 320 καί τε θεοὶ δολιχαίωνες τιμῆισι φέριστοι. αὐτὰ γάρ ἐστιν ταῦτα, δι’ ἀλλήλων δὲ θέοντα γίγνεται ἀλλοιωπά· τόσον διὰ κρῆσις ἀμείβει. [323 deest.] τοῦτο μὲν ἐν κόγχαισι θαλασσονόμοις βαρυνώτοις, 325 [ἠδ’ ἐν πε]τραίοισι κα[£ ¤¤ £ ¤¤ £ ¦] (ἔνθ’ ὄψει) χθόνα χρωτὸ(ς ὑ)πέ(ρτατα ναιετάουσαν·) [θώρηξ δ’ αὖ]τε κραταιν[ώ]των α[¤ £ ¤¤ £ ¦] (ναὶ μὴν κηρύ)κων τε λιθορίνων χ(ελύων τε) [ὄστρακα, κα]ὶ μελίαι κεραῶν ἐλά[φων ὀριπλάγκτων] 330 [ἄλλ’ οὐκ ἂν τελέσαιμ]ι λέγων σύμ[παντα γένεθλα.] — 152 — (stvari) po obliki nesmrtne, ki potapljajo v svetleči se sijaj, in dež, v vsem teman in mrzel; iz zemlje pa pritekajo goste in trdne stvari. 315 V Jezi so vse raznolike in vsaka zase, v Ljubezni pa stopijo skupaj in stremijo druga po drugi. Vse (stvari), ki bile so, ki so in ki bodo, izhajajo iz njih: drevesa so vzklila, moški in ženske, zveri, ptiči in ribe, ki se hranijo v vodi, 320 in dolgo živeči bogovi, vzvišeni v časteh. Te (stvari) so namreč iste, in ko tečejo druga skoz drugo, postajajo različne na pogled; tako jih mešanje preobrazi. [323 manjka] Tako v školjkah, ki s težkimi hrbti živijo v morju, 325 … [in v] skalah živijo … tam zemljo boš videl ležati na kože površju. (drugod) [spet oklep] s hrbti krepkimi … tudi pri morskih polžih in želvah s kamnito skorjo; … sulice jelenjih rogov … 330 A če vse bi našteval, [ne bi nikdar prenehal] … — 153 — Florentinske sholije fr. 92 (Primavesi) a) Aristoteles, Phys. Θ 1, 250b 23–29 εἰ δὴ ἐνδέχεταί ποτε μηδὲν κινεῖσθαι, διχῶς ἀνάγκη τοῦτο συμβαίνειν· ἢ γὰρ ὡς Ἀναξαγόρας λέγει (φησὶν γὰρ ἐκεῖνος, ὁμοῦ πάντων ὄντων καὶ ἠρεμούντων τὸν ἄπειρον χρόνον, κίνησιν ἐμποιῆσαι τὸν νοῦν καὶ διακρῖναι), ἢ ὡς ᾿Εμπεδοκλῆς ἐν μέρει κινεῖσθαι καὶ πάλιν ἠρεμεῖν, κινεῖσθαι μὲν ὅταν ἡ φιλία ἐκ πολλῶν ποιῇ τὸ ἓν ἢ τὸ νεῖκος πολλὰ ἐξ ἑνός, ἠρεμεῖν δ᾿ἐν τοῖς μεταξὺ χρόνοις . b) Scholium A Rashed (Cod. Laur. F, fol. 91r, 5) zu 250b 28 (τὸ ἕν); ed. O. Primavesi, ZPE 157 (2006), S. 31 τὸν σφαῖρον τὸν διανοητὸν διάκοσμον. c) Scholium B Rashed (Cod. Laur. F, fol. 91r, 6) zu 250b 29 (ἐν τοῖς μεταξὺ χρόνοις); ed. O. Primavesi, ZPE 157 (2006), S. 31 παυομένης γὰρ καὶ τῆς φιλίας μετὰ τοὺς ξ χρόνους, οὐκ εὐθὺς ἤρξατο ποιεῖν ἀπόσπασιν τὸ νεῖκος, ἀλλ’ ἠρέμει. fr. 93 (Primavesi) a) Aristoteles, Phys. Θ 1, 252 a 3–10 εἰ δὴ ταῦτ᾿ἀδύνατα, δῆλον ὡς ἔστιν ἀΐδιος κίνησις, ἀλλ’ οὐχ ὁτὲ μὲν ἦν ὁτὲ δ᾿οὔ· καὶ γὰρ ἔοικε τὸ οὕτω λέγειν πλάσματι μᾶλλον. ὁμοίως δὲ καὶ τὸ λέγειν ὅτι πέφυκεν οὕτως καὶ ταύτην δεῖ νομίζειν εἶναι ἀρχήν, ὅπερ ἔοικεν Ἐμπεδοκλῆς ἂν εἰπεῖν, ὡς τὸ κρατεῖν καὶ κινεῖν ἐν μέρει τὴν φιλίαν καὶ τὸ νεῖκος ὑπάρχει τοῖς πράγμασιν ἐξ ἀνάγκης, ἠρεμεῖν δὲ τὸν μεταξὺ χρόνον. b) Scholium C Rashed (Cod. Laur. F, fol. 93r, 9) zu 252 a 9–10 (τὸν μεταξὺ χρόνον); ed. O. Primavesi, ZPE 157 (2006), S. 32 οὐκ εὐθὺς μετὰ τὴν παρέλευσιν τῶν ξ χρόνων ἐν οἷς ἐκράτησεν ἡ φιλία γενέσθαι διάσπασιν. — 154 — Florentinske sholije3 fr. 92 (Primavesi) a) Če je mogoče, da se v nekem trenutku nič ne giblje, potem je nujno, da se to lahko zgodi v dveh (primerih). Bodisi kakor pravi Anaksagora (ta namreč trdi, da je po tem, ko so bile vse bivajoče (stvari) skupaj in so mirovale v brezmejnem času, Um vpeljal gibanje in jih razločil), bodisi kakor (pravi) Empedokles, da se (vesolje) izmenično giblje in spet miruje. Giblje se takrat, ko Ljubezen iz mnoštva napravlja Eno oziroma ko Prepir iz Enega (napravlja) mnoštvo, miruje pa v vmesnih časovnih (razdobjih). b) Sholija k »ko Ljubezen iz mnoštva napravlja Eno«: Sfajrosa, [tj. po novoplatonski interpretaciji] razumne razporeditve. c) Sholija k »miruje pa v vmesnih časovnih (razdobjih)«: Ko se je namreč Ljubezen po 60 časovnih (razdobjih) [= 6000 letih] ustavila, Prepir ni takoj napravil razdora, ampak je miroval. fr. 93 (Primavesi) a) Če to ni mogoče, pa je jasno, da je gibanje večno in da ni enkrat bilo, drugič pa ne; trditi kaj takega se namreč zdi še najbolj podobno pravljici. Enako pa velja tudi za trditev, da je tako po naravi in da je treba v tem videti počelo. Zdi se, da je Empedokles rekel, da je s stvarmi po nujnosti tako, da Ljubezen in Prepir (v njih) vladata izmenično in (jih) gibljeta, medtem ko v vmesnem času mirujejo. b) Sholija k »v vmesnem času«: Ko je preteklo 60 časovnih (razdobij) [= 6000 let], med katerimi je vladala Ljubezen, ni takoj prišlo do razdora. — 155 — fr. 94 (Primavesi) a) Aristoteles, Phys. Θ, 1, 252a 27–32 εἰ δὲ προσοριεῖται τὸ ἐν μέρει, λεκτέον ἐφ᾿ὧν οὕτως, (ὥσπερ ὅτι ἔστιν τι ὃ συνάγει τοὺς ἀνθρώπους, ἡ φιλία, καὶ φεύγουσιν οἱ ἐχθροὶ ἀλλήλους· τοῦτο γὰρ ὑποτίθεται καὶ ἐν τῶι ὅλῳ εἶναι· φαίνεται γὰρ ἐπί τινων οὕτως). τὸ δὲ καὶ δι᾿ ἴσων χρόνων δεῖται λόγου τινός. b) Scholia D–E Rashed (Cod. Laur. F, fol. 93v, 20) zu 252a 31 (τὸ δὲ καὶ δι᾿ἴσων χρόνων); ed. O. Primavesi, ZPE 157 (2006), S. 33 πρὸς /ῑ / κρατεῖν τὸ νεῖκος καὶ τὴν φιλίαν. /ῑ (= 10 000) scripsi; ί (= 10) ms. fr. 95 (Primavesi) a) Aristoteles, Gen. corr. Α 1, 315 a 3–8 Ἐμπεδοκλῆς μὲν οὖν ἔοικεν ἐναντία λέγειν καὶ πρὸς τὰ φαινόμενα καὶ πρὸς αὑτὸν αὐτός. ἅμα μὲν γὰρ οὔ φησιν ἕτερον ἐξ ἑτέρου γίνεσθαι τῶν στοιχείων οὐδέν, ἀλλὰ τἆλλα πάντα ἐκ τούτων, ἅμα δ᾿ὅταν εἰς ἓν συναγάγῃ τὴν ἅπασαν φύσιν πλὴν τοῦ νείκους, ἐκ τοῦ ἑνὸς γίγνεσθαι πάλιν ἕκαστον . b) Scholium F Rashed (Cod. Laur. F, fol. 201r, 22) zu 315a 6 (εἰς ἕν); ed. O. Primavesi, ZPE 157 (2006), S. 36 σφαῖρον / ἵνα γένηται ὁ διανοητὸς κόσμος τῆς φιλίας ἐπικρατησάσης. c) Scholium G Rashed (Cod. Laur. F, fol. 201v, 1) zu 315a 7–8 (ἐκ τοῦ ἑνὸς γίγνεσθαι πάλιν ἕκαστον); ed. O. Primavesi, ZPE 157 (2006), S. 37 διακρίσει μετὰ ρ χρόνους / νείκους ἐπικρατήσαντος / σύμπ(αν) — 156 — fr. 94 (Primavesi) a) Če pa pri tem določa, da to počneta izmenično [namreč, da Ljubezen zedinja in Prepir ločuje], bi moral povedati tudi, v katerih primerih je to (opazno) – tako kot (se vidi), da obstaja nekaj, kar združuje ljudi, namreč Ljubezen, (in nekaj, zaradi česar) se sovražniki med seboj izogi-bajo. Domneva namreč, da je tako tudi v celotnem (vesolju); tako se namreč zdi v nekaterih primerih. Da se to (dogaja) tudi v enakih časovnih (razdobjih), pa zahteva neko (dodatno) razlago. b) Sholija k »da se to (dogaja) v istih časovnih (razdobjih)«: Prepir in Ljubezen vladata v (razmaku) 10 000 (let). fr. 95 (Primavesi) a) Zdi se torej, da Empedokles govori v nasprotju s pojavnimi (stvarmi) kakor tudi s samim sabo. Trdi namreč, da nobena izmed prvin ne nastane druge, pač pa vse druge (stvari) iz njih, hkrati pa takrat, ko celotno naravo razen Prepira privede skupaj v Eno, (pravi), da vsaka posamezna (prvina) znova nastane iz Enega. b) Sholija k »skupaj v Eno«: k Sfajrosu; da nastane razumen svet, ko zavlada Ljubezen. c) Sholija k »vsaka posamezna (prvina) znova nastane iz Enega« prek razločitve po 100 časovnih (razdobjih) [= 10 000 let]; po koncu vladavine Prepira nad vsem. — 157 — Opombe 1 Jeseni leta 1990 je v Strasburški deželni in univerzitetni knjižnici belgijski papirolog Alain Martin po naključju odkril papirusne fragmente, ki so pod zaporedno številko 1665–1666 neraziskani ležali v neki vitrini. Skupaj z nemškim filologom Oliverjem Primavesijem sta ugotovila, da gre za odlomke iz Empedoklovih pesnitev, ter jih objavila v delu L’Empedocle de Strasbourg (P. Strasb. gr. Inv. 1665–1666), Introduction, édition et commentaire, Berlin-New York 1999. Avtorja sta ohranjene fragmente razdelila na več sklopov, vendar pa je bila rekonstrukcija mogoča le pri štirih (a–d). Strasburški fragmenti obsegajo skupno 74 verzov Empedoklove pesnitve O naravi, od katerih jih je bilo 20 znanih že od prej. 2 V knjigi Empedokles Physika I, Eine Rekonstruktion des zentralen Gedankengangs, Berlin-New York 2008, je Oliver Primavesi Strasburške fragmente umestil v kontekst drugih ohranjenih fragmentov in rekonstruiral osrednji miselni lok Empedoklove pesnitve O naravi. Ta rekonstrukcija je bila nedavno objavljena tudi v Reclamovi dvojezični grško-nemški izdaji Die Vorsokratiker, Griechisch/Deutsch. Ausgewählt, übersetzt und erläutert von Jaap Mansfeld und Oliver Primavesi, durchgesehener Nach druck (= Reclams Universal-Bibliothek), Stuttgart 2012, ki nam jo je prijazno posredoval za objavo. 3 Za razumevanje Empedoklovega kozmološkega cikla so zanimive tudi nedavno odkrite florentinske sholije k Aristotelu iz zgodnjega 12. stol., ki omogočajo rekonstrukcijo trajanja posameznih kozmoloških razdobij. Gl.: Die Vorsokratiker, Griechisch/Deutsch. Ausgewählt, übersetzt und erläutert von Jaap Mansfeld und Oliver Primavesi, durchgesehener Nach druck (= Reclams Universal-Biblio thek), Stuttgart 2012j str. 398 in sl. — 158 — Jan Ciglenečki Empedokles: navidezna resničnost I. Magijsko-religiozni kontekst Na podlagi tihe predpostavke, da je napredek človeštva sorazmeren z razvojem racionalnega mišljenja, se je v zgodnjo grško misel vse od Aristotela in njegovih naslednikov vzvratno projicirala podoba racionalne filozofije, kakršna se je izoblikovala šele stoletja pozneje. Dolgotrajen proces naknadne asimilacije zgodnejših konceptov novejšim paradi-gmam mišljenja je postopno pripeljal do tega, da so bili iz obličja zgodnje grške misli nasilno izbrisani številni elementi, ki se s predstavo takšne, na razumu utemeljene filozofije niso skladali. Nesorazmerno poudarjanje prehoda od mitološkega k racionalnemu mišljenju kot glavnega dosežka prvih grških mislecev je bilo ex hypothesi primorano potlačiti dejstvo, da je bila grška filozofija – in z njo posledično tudi velik del zahodne znanosti – ob svojem rojstvu neločljivo prepletena z magijo in religijo, pogosto pa istovetna tudi s poezijo. Med vsemi grškimi filozofi, ki so delovali v času, ko meje med filozofijo, magijo in religijo še niso obstajale, izvorno sožitje med slednjimi, tako v svoji misli kot osebi, v največji meri uteleša Empedokles. Eden najbolj skrivnostnih in nenavadnih mislecev antike, ki je živel v 5. stol. pr. n. št. 1 v grškem mestu Akragas2 na jugu Sicilije, naj bi po tradicionalni 1 Natančne letnice Empedoklovega rojstva in smrti so negotove. Živel naj bi približno v času od 495 do 435 pr. n. št. Njegovo akmé, obdobje največje zrelosti in vrhunca ustvarjalnosti, Diogen Laertski (8.74) postavlja med leta 444–440 pr. n. št., v čas 84. olimpijade. Aristotel na nekem mestu omenja, da je bil Empedokles mlajši sodobnik Anaksagora, k čemur Teofrast dodaja, da ne dosti mlajši od njega (gl. Arist. Metaph. 984a11; Theophr. in Phys. 25.19). Če gre verjeti tem podatkom, bi se Empedokles moral roditi kmalu po letu 500 pr. n. št., ki velja za letnico Anaksagorovega rojstva. Podobno nezanesljivi so tudi podatki o njegovi smrti: po najverjetnejših različicah naj bi umrl v šestdesetem letu starosti, po drugih v sedeminsedemdesetem, po tretjih celo v stodevetem letu starosti (gl. D.L. 8.73–74). 2 Empedoklovo rojstno mesto Akragas, ki ga Pindar opeva kot najlepše med umrljivimi mes- — 159 — razlagi napisal dve pesnitvi, 3 ohranjeni pod naslovoma O naravi <περὶ φύσιος4 oz. τὰ φυσικά> in Očiščenja <καθαρμοί>. 5 Pri standardni rekonstrukciji obeh pesnitev, nastali ob koncu 19. stol., 6 najbolj bije v oči njuna sumljiva medsebojna zoperstavljenost, ki se kaže v na videz nepremo-stljivem prepadu med mehanistično pojmovanim naravoslovjem (pesnitev O naravi) in spiritualistično-religioznim naukom o posmrtnem preseljevanju (pesnitev Očiščenja). Sodobni raziskovalci arhaične grške misli to navidezno dvojnost v veliki meri presegajo in soglasno poudarjajo, da je bila Empedoklova misel veliko bolj enovita, kot se je zdelo do nedav-nega, predvsem pa onkraj vseh anahronističnih distinkcij med magijskim, religioznim in znanstveno-filozofskim mišljenjem. Ne glede na to, da se je pogled na Empedoklovo misel v zadnjih ti, so leta 582 pr. n. št. ustanovili dorski izseljenci, prebivalci bližnjega polisa Gele. Mesto, ki je kontinuirano poseljeno od antike do danes, je svoj največji razcvet tako v politično-gospo-darskem kot kulturnem smislu doživelo v 5. stol. pr. n. št., tj. ravno v času, ko je v njem živel Empedokles. Antični viri omenjajo, da se je Empedokles dejavno udeleževal političnega dogajanja v svojem rodnem mestu. Čeprav je izhajal iz aristokratske družine, je bil goreč zagovornik demokratične ureditve. Po padcu tiranije so mu ponudili kraljevski prestol, vendar ga je zavrnil (D.L. 8.63). Ko so pozneje oblast v mestu prevzeli njegovi nasprotniki, se je umaknil v izgnanstvo, domnevno na Peleponez, kjer naj bi po nekaterih pričevanjih tudi umrl (D.L.8.67). 3 Diogen Laertski Empedoklu poleg obeh pesnitev pripisuje tudi izgubljeno medicinsko razpravo <ἰατρικὸς λόγος>, politične govore in večje število tragedij, ki jih omenja tudi Aristotel. Napisal naj bi tudi Kserksovo odpravo <Ξέρξου διάβασις> in Himno Apolonu <προοίμιον εἰς Ἀπόλλωνα> (D.L. 8.57–58). 4 Naslov pesnitve je verjetno poznejšega nastanka; čeprav se v antičnih virih ime pesnitve navadno pojavlja kot περὶ φύσεως, v pričujoči izdaji naslov navajamo v jonskem dialektu (περὶ φύσιος), v katerem je napisana celotna pesnitev. 5 Antični doksografi Empedoklu pripisujejo avtorstvo dveh pesnitev, kljub temu pa je število fragmentov, ki so eksplicitno pripisani eni ali drugi, presenetljivo majhno. Prav zaradi tega je tradicionalno razlago, ki ohranjene fragmente razvršča med dve ločeni pesnitvi, pod vpra- šaj postavila C. Osborne (»Empedocles Recycled«, v: Classical Quartely 37, 1987, 24–50). Po njeni razlagi naj bi Empedokles napisal eno samo pesnitev, ki je v doksografskih virih kroži-la z dvema alternativnima naslovoma O naravi in Očiščenja. Podobno stališče zagovarja tudi B. Inwood, ki omenja možnost, da je bilo izvorno besedilo na dve ločeni pesnitvi razdeljeno šele v helenističnem obdobju ( The Poem of Empedocles, Toronto 2001, 8–21). Teorija o eni sami pesnitvi je bila med strokovno javnostjo izredno odmevna, kljub temu pa večina razis-kovalcev ostaja pri tradicionalni delitvi na dve pesnitvi. 6 H. Diels, Die Fragmente der Vorsokratiker, Berlin 1903 (prva izdaja). — 160 — desetletjih temeljito spremenil, pa je po drugi strani potrebno priznati, da se njegovo ime v zgodovino zahodne filozofije gotovo ne bi vtisnilo tako močno, če bi se poznejši avtorji, ki so njegove fragmente navajali, izvornega sožitja in prepletenosti magije, religije in znanosti zavedali že prej. Številni odlomki bi bili že davno izgubljeni, če poznejša recepcija v njih ne bi videla natanko tega, kar je želela videti: odsev svojega lastnega razumevanja filozofije kot racionalne znanosti. Empedokles, pesnik in čudodelnik, ki je v svojem času užival sloves preroka, se je tako tekom stoletij paradoksalno preobrazil v misleca, čigar delovanje je mogoče zvesti na golo znanstveno naravoslovje. Ironija usode je, da je ravno pesnitev O naravi, v kateri je domnevno „naravoslovnih“ fragmentov največ, besedilo z izrazito magijskim in religioznim značajem. V odlomku DK 31 B 111, ki najbolj neposredno razgrinja izrazito praktično intencijo celotne pesnitve, Empedokles eksplicitno poudarja, da namen raziskovanja narave ni teoretična znanost sama po sebi, ampak magijsko obvladovanje naravnih pojavov. Svojemu učencu Pavzaniju tako odkrito obljublja nadnaravne magijske moči, ki jih bo slednji dosegel prek ponotranjenja njegovega nauka: Za zdravila, nastala, da odvračajo zla in starost, / boš zvedel, kajti le tebi izpolnim vse te ( reči) . / Ustavil boš moč neutrudnih vetrov, ki nad zemljo / divjajo in s pihanjem pustošijo polja, / in spet, če hočeš, boš povrnil vetrove in nazaj jih privedel; / iz temnega dežja ob času naredil boš sušo / ljudem in iz poletne suše / za drevje hranilne potoke, ki dom bodo imeli v zraku. / Pripeljal moč boš umrlega moža iz Hada (DK 31 B 111) . Še pomembnejši cilj kot nadnaravne magijske zmožnosti pa je za Empedokla osvoboditev od mukotrpnega zemeljskega bivanja in končno poboženje. Ta osnovna religiozna intonacija, značilna za celotno pesnitev O naravi, je lepo razvidna iz osrednje zgodbe o padlih dajmonih, ki so bili izgnani iz kraljestva blaženih in obsojeni na dolgotrajno potovanje skoz različne oblike živih bitij. 7 Izraz dajmon, gr. δαίμων, ki je negativen 7 Razširjeno indoevropsko verovanje v posmrtno preseljevanje duše , ki kaže številne podobnosti z naukom o dajmonih, je bilo v grškem svetu razpoznavni znak — 161 — prizvok „demoničnega“ dobil šele v judovsko-krščanski tradiciji, je v arhaični grščini preprosto označeval božansko bitje. Z uporabo tega pojma Empedokles poudarja, da je človeška narava, četudi se sami tega ne za-vedamo, po svojem bistvu božanskega izvora, enako pa velja tudi za vse živali in rastline. Ujeti v telesnost dajmoni zdaj blodijo/mo skozi elementarna področ- ja in z zemeljskim bivanjem plačujejo/mo kazen za izvorno krivdo, zaradi katere so/smo bili vrženi v svet: dajmoni, ki so prejeli dolgotrajno življenje, / blodijo trikrat deset tisoč dob odmaknjeni od blaženih / in zrastejo v teku časa v razne umrljive oblike, / menjavajoč težke steze življenja. / Moč etra jih namreč požene v morje, / morje izpljune na ( zemeljska) tla, zemlja pa v žarke / svetlečega Sonca, ki vrže v vrtince jih etra (DK 31 B 115,5-11). 8 Končni cilj, h kateremu težijo/mo padli dajmoni, je odrešitev od kroga vnovičnih rojstev in ponovni vzpon med bogove. Na splošno je magijska in religiozna intenca v ohranjenih Empedoklovih fragmentih tako vpadljivo navzoča, da si je včasih težko predsta-vljati, kako je bilo mogoče tako dolgo ignorirati njene vsebinske implikacije. Slednje niso pomembne le za Empedoklovo filozofijo, ampak posredno tudi za razumevanje arhaične misli kot take. Ker je takšna pristranska, s fantazmo racionalne filozofije obremenjena recepcija glo-boko zakoreninjena in še danes pogosto navzoča v sekundarni literaturi, velja še enkrat poudariti naslednje: naj pri Empedoklu še tako upravičeno naglašamo visoko raven spekulativnega naravoslovja, jedro in telos njegove misli ostaja magijski in religiozen. *** pitagorejskih in orfičnih krogov. Empedokles, ki je izhajal iz istega duhovnega ozračja, je nauk o posmrtnem preseljevanju preoblikoval in ga postavil za ogrodje svoje misli, kljub temu pa se pojma dajmon <δαίμων> in duša <ψυχή> pri njem ne pojavljata kot sinonima. 8 V standardni Diels–Kranzovi izdaji je ta ključni odlomek – zopet na podlagi predpostavke, da je treba „religiozne“ fragmente striktno ločiti od „naravoslovnih“ – uvrščen v pesnitev Očiščenja. Novoodkriti papirusni fragmenti (gl. dodatek) so pokazali, da je takšen kriterij za razvrščanje fragmentov v eno ali drugo pesnitev neustrezen. — 162 — O magijsko-religioznem kontekstu, v katerega sta vpeti tako Empedoklova misel kot njegova osebnost, govorijo številna antična pričevanja. V neposredni povezavi z magijo se Empedokles omenja v anekdoti, po kateri naj bi ob neki priložnosti javno demonstriral svoja čarodejstva <γοητεύοντι>, čemur naj bi osebno prisostvoval tudi eden njegovih učencev, znameniti sofist Gorgija iz Leontinov. 9 Neka druga zgodba je še bolj eksplicitna in pripoveduje, kako naj bi nekoč ob pomoči oslovskih kož, ki jih je izobesil po drevesih, ustavil mo- čan veter, ki je ogrožal pridelek na poljih. Pozneje se ga je zaradi tega dogodka – morda samo aluzije na fr. DK 31 B 111, v katerem omenja obvladovanje naravnih pojavov – prijel vzdevek ustavljalec vetrov <ἀλεξάνεμος ali κωλυσανέμας>. Diogen Laertski pravi: Tudi Timaj v osemnajsti ( knjigi) pravi, da so tega moža občudovali zaradi mnogih reči. Ko so namreč etezijski vetrovi nekoč pihali tako močno, da bi lahko uničili pridelek, je ukazal oslom odreti ( kožo) in napraviti mehove, ki jih je nato razpel po vzpetinah in vrhovih, da bi se ( vanje) ujel veter. Ker je ta ( dejansko) prenehal, so ga poimenovali »ustavljalec vetrov« (D.L. 8.60 = DK 31 A 1). V podobnem tonu antična pričevanja pripovedujejo tudi zgodbo (D.L. 8.70), po kateri naj bi Empedokles prebivalce Selinunta nekoč od-rešil pogubne kuge, ki je po mestu razsajala zaradi postane vode. Ko so ljudje pozneje proslavljali ob reki, naj bi se med njimi nenadoma prikazal <ἐπιφανῆναι> Empedokles, zaradi česar so vsi vstali in ga začeli častiti kakor boga. Ko je prebivalce Selinunta, pripoveduje Diogen Laertski, zaradi smradu iz bližnje reke prizadela kuga in so zaradi tega umirali, njihove žene pa so s težavo rojevale, je Empedokles to opazil in na lastne stroške ( ukazal) združiti dve bližnji reki. Ko sta se pomešali, sta njuna tokova prenehala smrdeti. Tako se je kuga končala. Ko se je nekoč prebivalcem Selinutna, ki so se gostili ob reki, ( nenadoma) prikazal Empedokles, 9 Celoten odlomek se pri Diogenu Laertskem glasi: Satir v Življenjepisih pravi, da je bil ( Empedokles) tudi zdravilec in odličen govornik. Njegov učenec je bil Gorgias iz Leontinov, mož, ki je bil izjemen v govorništvu in ki je ( o tej) veščini zapustil tudi ( spis) ; zanj Apolodor v Kronikah pravi, da je živel sto devet let. O njem Satir pravi, da naj bi menda tudi sam prisostvoval Empedoklovemu izvajanju čarodejstev (D.L. 8.58-59 = DK 31 A 1). — 163 — so vstali in padli na kolena ter molili, kakor da je bog. Ker je torej želel utrditi to prepričanje, je skočil v ogenj (D.L. 8.70 = DK 31 A 1). Ni naključje, da je tudi znamenita zdravilska šola, ki naj bi jo ustanovil Empedokles, temeljila na magijskih metodah. 10 V zvezi s tem je zgovorna psevdo-hipokratska razprava O sveti bolezni <περὶ ἱερῆς νούσου>, v kateri anonimni pisec, sicer pripadnik konkurenčne zdravilske šole, odločno zavrača magijske prijeme v medicinske namene in tovrstne zdra-vilce obtožuje, da so podobni čudodelnikom, mazačem, sleparjem in ba-hačem, ki se pretvarjajo, da so zelo pobožni in da vedo nekaj več ( Morb. Sacr. 2)11 Ne glede na izrazito odklonilen in polemičen ton, ki preveva omenjeni spis, pa besedilo ne razkriva samo magijskega značaja določenih medicinskih šol, temveč povsem konkretno našteva čudodelstva, ki naj bi jih bili, kot trdijo sami, zmožni takšni zdravilci. Avtor spisa jim tako očita, češ da se hvalijo, da znajo vplivati na luno, zatemniti sonce, narediti sneg in umiriti morje, nadzorovati dež, sušo, rodovitnost morja in zemlje ter početi še druge tovrstne stvari ( Morb. Sacr. 4). Z drugimi besedami, hvalijo se natanko s tem, kar svojemu učencu v zgoraj navedenem fragmentu DK 31 B 111 obljublja tudi Empedokles. O nadnaravnih zdravilskih zmožnostih, povezanih s čudežnimi ozdra-vitvami, govorijo tudi druga sekundarna pričevanja, med katerimi izstopa anekdota, po kateri naj bi Empedokles nekoč od mrtvih obudil žensko. Diogen Laertski v zvezi s tem poroča: O tisti ( ženski) , ki je prenehala dihati, Heraklid pravi nekaj takšnega: ( njeno) telo je zdržalo trideset dni brez zraka in ( srčnega) utripa. Zaradi tega mu ( tj. Empedoklu) pravi tudi zdravilec in vedeževalec (D.L. 8.61 = DK 31 A 1). Podobo karizmatičnega zdravilca in čudodelca, kakršno slikajo antič- ni viri, dopolnjuje Empedoklov avtoportret, v katerem se predstavlja v podobi nesmrtnega boga: Jaz pa, nesmrten bog, nič več umrljiv, / zahajam 10 Pri naštevanju Empedoklovih del Diogen Laertski (8.77) omenja tudi medicinsko razpravo, ki je danes v celoti izgubljena. V zvezi s tem je zanimivo, da je tudi najstarejša omemba Empedokla povezana z zdravilstvom, saj je njegovo ime prvič izpričano v spisu O stari medicini <περὶ ἀρχαίης ἰητρικῆς>. 11 Slov. prev. gl. »Iz Hipokratovega korpusa: O božjasti«, v: Keria. 6/2, 2004, 156 (prev. J. Ciglenečki, K. Šinkec in M. Jumić). — 164 — k vam, čaščen med vsemi, kakor se zdim, / s trakovi ovenčan in s cvetočimi obroči. / Čaščen sem, ko prispem v mesta cvetoča, / med moške in ženske; sledijo mi nešteti, / poizvedujoč, kje vodi pot k dobičku, / nekateri so potrebni prerokb, drugi pa sprašujejo, / da slišali za razne bolezni zdravilne bi izreke, / že dolgo prebadajo jih težke bolečine (DK 31 B 112,4-12). V podobi boga Empedokles nastopa tudi v fragmentu DK 31 B 23, ko svojo predhodno razlago samozavestno zaključi z besedami: vedi natančno ( vse) to, kajti slišal si besedo od boga (DK 31 B 23, 11). Nadnaravnih moči pa v antiki niso pripisovali le Empedoklu osebno, ampak tudi odlomkom iz njegovih spisov. O tem priča že sam arheološki kontekst nedavne papirusne najdbe Empedoklovih fragmentov, odkritih v grških grobovih iz 1. stol. n. št. v zgornjem Egiptu. 12 V ozadju polaganja filozofskih spisov v grobove se najverjetneje skriva razširjeno verovanje, da je z določenimi obredi, h katerim sodijo posebni magijski predmeti, mogoče vplivati na voljo bogov in pomagati duši pokojnika na njeni poti v onstranstvo. Domnevati je mogoče, da so v skladu s tem prepričanjem tudi odlomkom iz Empedoklovih pesnitev pripisovali magijske moči in jih kot nekakšne magijske vstopnice za onstranstvo polagali pokojnikom v grob. Povezavo papirusnih fragmentov in pogrebnih ritualov morda pojasnjuje tudi slovita zgodba o Empedoklovi smrti, po kateri naj bi sko- čil v vulkansko žrelo Etne in se od tam povzpel med bogove. Pri Diogenu Laertskemu je tej anekdoti posvečen daljši odlomek, ki ga je vredno navesti v celoti: O njegovi smrti krožijo različne zgodbe. Heraklid namreč po opisu ( zgodbe) o ženski, ki je prenehala dihati, zaradi česar je Empedokles zaslovel, saj naj bi oživil mrtvega človeka, pravi, da je ( Empedokles) v bližini Pejzianaksovega posestva opravil žrtvovanje. Povabljeni so bili nekateri njegovi prijatelji, med njimi Pavzanias. Po gostiji so se drugi razdelili in počivali, nekateri pod drevesi bližnjega posestva, nekateri pa tam, kjer so pač želeli, on sam pa je ostal na mestu, kjer je ležal ( med gostijo) . Ob svitu dneva, ko so ( gostje) vstali, samo njega niso našli. Ko so ga iskali in spraševali domačine, ki so rekli, da ne vedo ničesar, je nekdo 12 Kritična izdaja A. Martin in O. Primavesi, L’ Empédocle de Strasbourg ( P. Strasb. gr. Inv. 1665– 1666) , Berlin–New York 1999. — 165 — dejal, da je sredi noči slišal zelo močan glas, ki je poklical Empedokla, in da je nato vstal ter na nebu opazil svetlobo in sij bakel ter ničesar drugega. Ker so bili zaradi tega, kar se je zgodilo, prestrašeni, je Pavzanias sestopil in poslal nekatere ( izmed njih) , da bi ga poiskali, pozneje pa je ustavil iskanje, rekoč, da se je zgodilo nekaj, kar je vredno molitve, in da je treba ( Empedoklu) žrtvovati, kakor da je postal bog. Hermip pravi, da je ozdravil neko Pantejo iz Akraganta, nad katero so zdravniki že obupali, ter da je zaradi tega opravil žrtvovanje, na katerega je bilo povabljenih okrog osemdeset ( ljudi) . Hipobot pravi, da je ( nekega dne) vstal in se napotil proti Etni, nato pa, ko je prišel do ognjeniških kraterjev, je ( vanje) skočil in izginil, saj naj bi želel na ta način utrditi svoj sloves, da je postal bog. Pozneje so ga razkrinkali, saj je ( ognjenik) izvrgel eno od njegovih sandal; imel je namreč navado, da je nosil bronaste (D.L. 8.67–69 = DK 31 A 1). Četudi je legendo, ki se je spletla okoli skrivnostnih okoliščin njegove smrti, mogoče interpretirati na različne načine, pa se njena simbolna razsežnost razkrije šele, ko jo umestimo v ritualno-religiozni kontekst antičnih misterijskih kultov. Če zgodbe o Empedoklovi smrti ne razumemo kot historični, ampak kot simbolni dogodek, se nam razkrije kot metafora misterijskega vzpona k poslednjim skrivnostim, ki prek očiš- čenja v vulkanskem ognju vodi k novemu rojstvu in končni apoteozi. 13 Že sama duhovna simbolika več kot tri tisoč metrov visokega ognjenika, ki dobesedno razpira vrata v zemeljske globine, hkrati pa s svojo višino omogoča vzpon proti nebu, se odlično ujema z misterijsko predstavo katabaze v svet mrtvih in vzpona k bogovom oz. vnovičnega rojstva na višjem nivoju. Na misterijske kulte dodatno namiguje tudi v zgornjem odlomku omenjena zgodba o bronasti sandali, ki naj bi jo po Empedoklovem iz-ginotju naplavila vulkanska lava. Kot dokazujejo napisi na magijskih papirusih, je bila bronasta sandala starodavni simbol boginje Hekate, kraljice podzemlja, ki je posvečenemu lastniku omogočala svobodno prehajanje med svetom živih in mrtvih. O tem priča tudi naslednji Em-13 P. Kingsley, Ancient Philosophy, Mystery, and Magic: Empedocles and Pythagorean Tradition, Oxford 1995 (še posebno poglavji 16 in 18). — 166 — pedoklov verz, v katerem Empedokles takšno zmožnost obljublja učencu Pavzaniju: Pripeljal moč boš umrlega moža iz Hada (DK 31 B 111,9). Če vse elemente te zgodbe povežemo v celoto, se legenda o Empedoklovi smrti razkrije kot simbolično sporočilo o misteriju smrti in vstajenja, ki ne osvetljuje le ritualnega polaganja filozofskih spisov v egiptovske grobove, ampak hkrati odseva misterijsko strukturo celotne Empedoklove misli in predstavlja kažipot za njeno razumevanje. II. Etika in eshatologija: nauk o posmrtnem preseljevanju Izvorna krivda, zaradi katere so bili padli dajmoni vrženi v telesno izgnanstvo, ima izrazito moralno naravo in je najverjetneje – besedilo je prav na tem mestu žal poškodovano – povezana s kršenjem univerzal-nega zakona <πάντων νόμιμον> o neubijanju živih bitij. Tisti izmed bogov, ki so dano prisego prekršili, so bili izgnani iz kraljestva blaženih in obsojeni na zaporedno prehajanje skozi različne oblike živih bitij: Obstaja prerokba Nujnosti, bogov starodavna odločba, / večna, z obširnimi prisegami zapečatena; / tisti, ki so z umorom v grehih oskrunili svoje ude / in < zaradi Prepira> storili napako, da so krivo prisegli, / dajmoni, ki so prejeli dolgotrajno življenje, / blodijo trikrat deset tisoč dob odmaknjeni od bla- ženih, / in zrastejo v teku časa v razne umrljive oblike, / menjavajoč težke steze življenja (DK 31 B 115,1-8) . Ta vrženost v svet doseže tragični vrhunec v Empedoklovi prvooseb-ni izpovedi, da je tudi sam eden od padlih dajmonov, ubežnik od bogov in blodeči, / ki verjame v blazneči Prepir (DK 31 B 115,13-14). Empedokles nato v dramatičnem tonu opisuje potovanje dajmonov, ki ogrnjeni v tuje oblačilo iz mesa (DK 31 B 126) prispejo na nesrečni kraj, / kjer umor in sovraštvo in druge vrste pogub, / sušne bolezni in gnitja ter učinki izločanja / tavajo v temi na livadi Nesreče (DK 31 B 121). Zemeljski svet je v odnosu do kraljestva blaženih kraj nesreče in se iz perspektive padlih dajmonov kaže kot poln nenavadnih nasprotij: Tam so bili Zemlja in Sonce daljnovidno, / krvavi Spor in Harmonija s svečanim pogledom, / Lepota in Sramota, Hitrost in Počasnost, / ljubeča Nezmotljivost ter črnolasa Negotovost — 167 — (DK 31 B 122). 14 S padcem dajmonov na zemljo se začenja dolgotrajno životarjenje v verižni izmenjavi življenja in smrti, ki jih vodi prek rastlinskih, živalskih in človeških oblik (gl. DK 31 B 115). V nekem odlomku se tako Empedokles svojih predhodnih inkarnacij spominja z besedami: Kajti nekoč bil sem že deček in deklica, / grm in ptič in nema riba iz morja (DK 31 B 117). Na hierarhični lestvici živih bitij obstajajo določene vrste, ki so pri-mernejše za utelesitev dajmonov in predstavljajo nekakšno odskočno desko za prehajanje v višje razvite oblike živih bitij. Takšne prehodne inkarnacije so v rastlinskem in živalskem svetu lovorji in levi, v človeški vrsti pa vedeževalci, pesniki, zdravilci in vodje in vodje med ljudmi (DK 31 B 146,1-2), ki so najvišje oblike živih bitij sploh. Padli dajmoni, ki so dosegli to zadnjo stopnjo, bodo neposredno po smrti vzklili kot bogovi, vzvišeni v časteh (DK 31 B 146,3), s čimer se bodo osvobodili bremena nenehnih rojstev, ki jih priklepa na varljivo bivanje v kozmosu. *** Nauk o preseljevanju dajmonov, ki je vezivno tkivo Empedoklovih pesnitev in v sebi povezuje različne aspekte njegove misli, ima v ohranjenih fragmentih pogosto implikacije za vsakdanje življenje. Iz kroga vnovičnih rojstev, ki dajmone priklepa na zemeljsko bivanje, se je namreč mogoče rešiti le prek celovite telesne askeze in duhovnega očiščenja, ki sta izrazito praktične in etične narave. Eshatološko-soteriološki značaj nauka o posmrtnem preseljevanju zato dopolnjuje vrsta moralno-verskih zapovedi, med katerimi osrednje mesto zavzema zakon o neubijanju živih bitij <μὴ κτείνειν τὸ ἔμψυχον> . O tem pričajo naslednji fragmenti: Mar ne boste prenehali z grozljivim morjenjem? Ne vidite, / da drug drugega žrete v brezbrižnostih uma? (DK 31 B 136); Gorje mi, da neizprosni dan me prej ni uničil, / preden sem strašna dejanja si s kremplji izmislil za hrano! (DK 31 B 139); Zato pa tisti, ki blaznite v težkih hudobijah, / si od nesrečnih bolečin nikdar ne boste prsi 14 Gl. tudi DK 31 B 123. — 168 — spočili (DK 31 B 145). Najbolj ganljiv pa je gotovo fragment, v katerem oče na žrtveniku kolje žival, nevedoč, da se je v njej utelesil njegov lastni sin: Oče kolje lastnega sina, ki spremenil je obliko, / dvigajoč ga med molitvijo, veliki norec! Drugi pa žrtvujejo / moledujočega v zadregi! Spet gluh za njihove klice / ga je zaklal in hudobno pojedino pripravil v dvoranah. / Prav tako sin zgrabi očeta in otroci svojo mater, / oropajo ju življenja in jedo lastno meso (DK 31 B 137). Poleg splošne zapovedi vegetarijanstva, ki izhaja neposredno iz prepovedi ubijanja živih bitij, Empedokles v okviru očiščevalne askeze odsvetuje tudi uživanje določenih vrst rastlinske hrane, pri čemer se na prepovedanem seznamu znajdejo lovorjevi listi in fižol. O tem govorijo naslednji fragmenti: V celoti vzdržati se lovorjevih listov (DK 31 B 140) in Nesrečniki, v vsem nesrečni, držite roke stran od fižola (DK 31 B 141). Ker se je žal ohranil le del celotne pesnitve, je upravičeno mogoče domneva-ti, da je bilo podobnih prepovedi še precej več. Kolikor gre verjeti sobesedilu, prek katerega je odlomek DK 31 B 141 prišel do nas, je vzdržnost od fižola pravzaprav potrebno razumeti simbolično kot vzdržnost od spolnih odnosov. Gelijev komentar se namreč glasi takole: Večina je namreč mislila, da ( izraz) „kyamos“ pomeni sočivje, kot se temu splošno reče. Tisti pa, ki so natančneje in bolj razumevajoče preučili Empedoklovo pesnitev, trdijo, da na tem mestu „kyamoi“ označujejo moda in da so ta po pitagorejskem običaju zakrito in simbolično poimenovana „kyamoi“, ker so vzrok spočetja ( aitioi tou kyeĩn) in ker omogo- čajo rojevanje ljudi; zato so ljudje mislili, da Empedokles s tem verzom ni skušal ljudi odvrniti od uživanja fižola, ampak od prekomernega spolnega občevanja (sobesedilo fragmenta DK 31 B 141). Celovito katarzo bi tako pri Empedoklu zaokroževala tudi določena vzdržnost od spolnih odnosov. — 169 — III. Ontologija in kozmologija: teorija štirih elementov V ozadju zgodbe o padcu in preseljevanju dajmonov se skriva razširjena arhaična predstava na-videzne bivajočnosti kozmosa, kjer vse stvari nenehno nastajajo in propadajo. Zgodnji grški misleci so bili soglasni v spoznanju, da za pojavnim kozmosom, ki je podvržen nenehnemu spreminjanju, obstaja še neka „druga raven“ bivajočega, ki je radikalno drugačna. Takšno bivajoče je – če se opremo zgolj na najbolj drzno in neposredno izrekanje tega uvida, kot ga srečamo pri Parmenidu iz Eleje – Eno, negibno in nespremenljivo, onstran vseh kategorij mnoštva, zato je v razmerju do tega vse drugo bivajoče zgolj na-videzno. Pojavni kozmos kot izvorno prizorišče mnogoterosti, gibanja in spreminjanja je zato ne- -bivajoče par exel ence, implicitno razumljen kot vse-obsegajoči privid, neločljivi del katerega smo tudi mi. Misel, da je pojavni kozmos – in vse dogajanje v njem – nekaj ne-resničnega in na-videznega, je skupni imenovalec arhaične grške filozofije in se pojavlja v številnih variacijah, včasih bolj kot mitološka, drugič kot izrazito ontološka predstava. Še posebno pri Empedoklu pa se oba aspek-ta ves čas prepletata in medsebojno dopolnjujeta: po eni strani je predstava na-videzne bivajočnosti kozmosa ves čas prisotna v zgodbi o preseljevanju dajmonov, v kateri je njihovo zemeljsko življenje sinonim za vege-tiranje v svetu in lažno (ne)bivanje, po drugi strani pa se motiv na-videzne resničnosti kot središčna ontološka misel pojavlja v tradicionalno najbolj naravoslovnih odlomkih pesnitve O naravi. Na-videznost pojavnega sveta Empedokles pojasnjuje po analogiji s slikarji: Kakor takrat, kadar slikarji barvajo tablice, / zaradi pretkanosti v svoji veščini dobro izučeni možje, / in ko praške mnogobarvne primejo v roke, / jih v harmoniji premešajo, ene bolj, druge manj, / in pripravijo iz tega oblike, ki so podobne vsem ( stvarem) , / ustvarjajoč drevesa in moške in ženske, / zveri in ptiče in ribe, ki se hranijo v vodi, / in dolgo živeče bogove, nadvse vzvišene v časteh (DK 31 B 23,1-8).42 Tako kot umetniki na svojih slikah ustvarijo svet barv in oblik, ki v resnici ne obstaja, tako je tudi celotna pojavnost vesolja zgolj varljiva, lepo urejena umetnina. Kar — 170 — smrtniki naivno imenujemo bivajoče, se hitro izkaže za nasprotje samega sebe. Celota bivajočega ni, kot nam eksplicitno pove zaključek zgor-njega fragmenta, nič drugega kot prevara, gr. apáte, ki obvladuje umrljivi človeški razum: Tako naj prevara ne obvlada ti misli, da drugod je / izvir smrtnih ( stvari) , ki so neštete postale očitne, / ampak vedi natančno ( vse) to, kajti slišal si besedo od boga (DK 31 B 23,9-11). Ta prevara je, kot pravi Empedokles, sestavljena iz mnogobarvnih pra- škov <πολύχροα φάρμακα>, osnovnih delcev oz. gradnikov, ki jih slikarji v harmoniji premešajo ter iz njih ustvarijo lažne oblike, podobne vsem stvarem. V ozadju te prispodobe se skriva najznamenitejša Empedoklova teorija, ki je v zgodovini zahodne misli pustila neizbrisen pečat: nauk o štirih elementih. *** Ko govorimo o teoriji štirih elementov, tj. zemlji, vodi, zraku in ognju, pogosto pozabljamo, da se tradicionalni izraz za elemente, gr. stoicheîa, v ohranjenih Empedoklovih odlomkih ne pojavlja.43 Tudi v znamenitem fragmentu DK 31 B 6, ki velja za nekakšen arhetipski prikaz celotne teorije, sicilski mislec ne omenja elementov, ampak govori o koreninah, gr. rhizómata, in jih imenuje z njihovimi božanskimi epiteti: Zakaj najprej prisluhni, da štiri so korenine vsega; / Zevs bleščeči in Hera, življenja prinašalka, Ajdonej in / Nestida nato, ki studenec umrljivi s solzami napaja (DK 31 B 6). V zvezi z izvornimi konotacijami pojma korenin je potrebno poudariti, da je metaforična raba izrazov, ki so Empedoklovemu pojmu rhizómata etimološko najbolj sorodni, v ohranjenem korpusu arhaičnih grških besedil pogosta predvsem v mitološko-kozmoloških prikazih vesolja in njegovega nastanka. 15 V nasprotju s pojavnim svetom in vsem stvarem v njem, ki so podvr- žene nenehnemu nastajanju <γένεσις> in propadanju <ἀπόλειψις>, so korenine po svoji naravi nenastale in neminljive. Nemogoče je namreč, da bi nastale iz nečesa, kar ne biva, prav kakor je nemogoče tudi, da bi iz 15 Gl. npr. Hes. Th. , 726–728; 811–813; Aish. Pr., 1004–1053; Xenoph. DK 21 A 47; Parm. DK 28 B 15a. — 171 — njih, ki bivajo, nastalo nekaj nebivajočega: Iz tega, kar nikoli ni bivalo, ni mogoče, da bi nekaj nastalo, / neuresničljivo in neverjetno pa je, da bi se bivajoče moglo izničiti: / Za vedno namreč bo tam, kamor vselej kdo ga potisne (DK 31 B 12). V svetu tudi ni praznine <κενεόν>, kajti korenine zapolnjujejo ves vesoljni prostor: Noben del vesolja ni prazen niti odvečen (DK 31 B 13). V obeh navedenih fragmentih Empedokles jasno razkriva svojo ele-atsko provenienco. Eden poglavitnih sklepov, ki sledijo iz temeljnega aksioma Parmenidove ontologije, da je in da ni ne-biti <ἡ μὲν ὅπως ἔστιν τε καὶ ὡς οὐκ ἐστι μὴ εἶναι> (DK 28 B 2,3), je namreč tudi zanikanje vsakršnega nastajanja in propadanja. Eleatski horizont je nadalje pri Empedoklu jasno razviden tudi v verzih: Niso dorasli! Njih misli ne sežejo daleč, / ko se nadejajo, da nastaja, česar prej ni bilo, / ali da nekaj odmre in se v celoti izniči (DK 31 B 11). Poleg štirih korenin obstajata v vesolju tudi dve antagonistični sili, Ljubezen <Φιλότης oz. Φιλίη> in Prepir <Νεῖκος>, ki sta prav tako nespre-menljivi in neminljivi: Kakor sta bili prej, tako tudi bosta, in nikdar, menim, / neskončni vek njiju se obeh ne bo izpraznil (DK 31 B 16). Osnovnih entitet, iz katerih sestoji celotno vesolje, je tako skupno šest: ogenj, voda in zemlja in zraka višina neizmerna, / in ločen od njih pogubni Prepir, ki po teži je čisto enak, / in Ljubezen med njimi, v dolžino in širino enaka (DK 31 B 17,18-20) . *** Pod vplivom Ljubezni in Prepira se korenine med seboj nenehno združujejo in ločujejo, zaradi česar vse stvari nastajajo in propadajo. Proces nastajanja Empedokles ponazarja s primerom kosti, pri katerih se korenine med seboj združijo v razmerju 2 : 2 : 4: Blaga zemlja v posodah z lepimi prsmi / je dva dela svetle Nestide ( =voda) prejela od osmih / in štiri Hefajsta ( =ogenj) ; nastale so bele kosti, / z lepili Harmonije božansko spojene (DK 31 B 96). Najpopolnejšo zmes, po Empedoklovem mnenju, predstavljata človeška kri in meso, saj so tu korenine premešane najbolj uravnovešeno: Zlasti zemlja je z njimi trčila najbolj enakomerno, / s He- — 172 — fajstom in dežjem in zrakom bleščečim, / ko se je zasidrala v popolnih pristanih Kipride, / bodisi malo večja bodisi manjša po mnoštvih; / iz teh je nastala kri in oblike drugega mesa (DK 31 B 98). Potrditev teorije, da so bivajoče stvari sestavljene iz korenin, Empedokles najde pri nekaterih živalskih vrstah, pri katerih je povečana vseb-nost ene izmed korenin, konkretno zemlje, razločno vidna v njihovi anatomiji: Tako v školjkah, ki s težkimi hrbti bivajo v morju, / in v skalah živijo... / tam zemljo boš videl ležati na kože površju, / ( drugod) spet oklep s hrbti krepkimi .. / tudi pri morskih polžih in želvah s kamnito skorjo / ... sulice jelenjih rogov ... / A če vse bi našteval, ne bi nikdar prenehal (DK 31 B 76 in Strasburški fragment b). Vse stvari, ki se v sedanjem trenutku nahajajo v vesolju, se bodo nekoč ponovno raz-gradile v korenine, iz katerih so sestavljene. Vsako nastajanje in minevanje, ki mu smrtniki zmotno pravijo rojstvo in smrt, je tako zgolj na-videzna prerazporeditev osnovnih delcev v prostoru: za nobeno ni rojstva od vseh / smrtnih ( stvari) , ne kakega konca v smrti pogubni, / ampak je mešanje le in premena premešanega, / pri ljudeh pa imenuje se rojstvo (DK 31 B 8). Ta nenehna igra združevanja in ločevanja korenin, ki se skriva v ozadju vsega bivajočega, pa se pri Empedoklu ne odvija le na ravni mikrokozmosa (biologija), ampak istočasno – po načelu kakor spodaj, tako zgoraj – tudi na ravni makrokozmosa (kozmologija). *** Tradicionalna rekonstrukcija Empedoklovega kozmološkega modela temelji na variacijah ključne formule, nekakšne imago mundi, ki zadeva periodično prehajanje Enega <ἕν> v Mnoštvo <πλέονα> in Mnoštva v Eno: enkrat se Eno namreč poveča, da biva samo / iz mnoštva, in drugič razraste se spet, da biva iz Enega mnoštvo (DK 31 B DK 17,1-2) in enkrat skupaj prihaja v Ljubezni vse v Eno, / drugič spet vsako se ločeno giblje v sovraštvu Prepira (DK 31 B 17,7-8). Na osnovi teh verzov, ki govorijo o nenehnem združevanju in ločevanju vsega bivajočega, se je izoblikovala tradicional-na razlaga, po kateri se Empedoklov kozmos ciklično vrača v svojo izhodiščno točko. Na ciklično strukturo vesolja kažeta formulaciji negibne v — 173 — krogu <κατὰ κύκλον> (DK 31 B 17,13) in med obračanjem kroga <περιπλομένοιο κύκλοιο> (DK 31 B 26,1). V skladu s to interpretacijo, ki jo v svojem Sofistu nakazuje že Platon, 16 v bolj izdelani obliki pa jo srečamo v Aristotelovi Metafiziki in Fiziki, 17 vesoljno dogajanje poteka v štirih razvojnih fazah: (i) izvorna Enost vseh korenin (obdobje absolutne prevlade Ljubezni) prehaja prek faze (ii) njihovega raz-druževanja (obdobje naraščajočega Prepira) v stanje (iii) popolne ločitve in raz-obličenja kozmosa (obdobje absolutne prevlade Prepira), od koder se (iv) prek vnovičnega združevanja korenin (obdobje naraščajoče Ljubezni) znova vrne v izhodiščno Enost, s čimer se kozmološki krog sklene. Gledano v celoti je Empedoklov kozmos tako razumljen kot večno vračanje, za katerega je značilna periodična alternacija med Enostjo korenin v Sfajrosu (Ljubezen) in njihovo popolno diferen-ciacijo v Vrtincu (Prepir). Ad (i) Obdobje absolutne prevlade Ljubezni pooseblja božanski Sfajros, 18 brez-mejna in homogena vesoljna krogla, v kateri so korenine v harmoniji združene v Eno: Toda on je od vsepovsod ( sebi) enak in vseskozi brezmejen, / Sfajros okrogli, radosten v osami okrog sebe (DK 31 B 28). Podobno tudi v naslednjem verzu: V udih ni spora ne odvratnega razdora (DK 31 B 27a).V tem obdobju je Prepir v celoti nedejaven in pomaknjen na skrajni rob <ἔσχατον> (DK 31 B 36) vesolja, kjer čaka na trenutek obrata, ko se izteče obdobje Ljubezni in obnovi vesoljno ravnotežje. Ad (ii) Prepir se takrat s periferije pomakne proti središču vesoljne krogle, s čimer se sproži nov vesoljni ciklus: Ko pa mogočni Prepir se je zaredil v udih / in se dvignil k veljavi, se čas je iztekel, / ki s široko prisego je 16 Gl. Sph. 242d7-243a1. 17 Gl. Metaph. A 4.985a25–29; Ph. 8. 1.250b26–29. 18 Verjetno aluzija na Parmenidov opis bivajočega kot lepo zaokrožene krogle <εὐκύκλου σφαίρης> (DK 28 B 8, 43). Prim. tudi Empedoklov fr. DK 31 B 27. — 174 — izmenično določen obema (DK 31 B 30). Moč Prepira od tega trenutka narašča obratno sorazmerno s pojemanjem Ljubezni, vzporedno s tem pa poteka proces ločevanja oz. raz-druževanja korenin, ki po začetnem raz-padu Sfajrosa samodejno težijo k svojim naravnim mestom. Iz začetne mešanice korenin se tako najprej ločita zrak in ogenj, ki začneta kro- žiti okrog Zemlje, nato pa se zaradi njene rotacije odcepi še voda,19 dokler ni celotno vesolje razdeljeno na štiri ponekod še ne povsem ločene20 koncentrične sfere: nebo (zrak), Sonce in zvezde (ogenj), morje in reke (voda) ter Zemljo (zemlja). To obdobje naraščajočega Prepira in vsesploš- nega ločevanja korenin je razvojna stopnja, na kateri se vesolje nahaja danes. V zvezi z vesoljnim dogajanjem našega obdobja so zgovorna tudi sekundarna pričevanja. Plutarh tako v zvezi s to fazo Empedoklove koz-mologije pravi, da se je od prvotne mešanice elementov ločil zrak in se pretakal naokoli v krogu; za zrakom je ogenj, ki ni imel drugega mesta, iztekel navzgor pod led, ki obdaja zrak. Okoli zemlje se tako v krogu gibljeta dve polkrogli/polobli: prva, ki je v celoti iz ognja, in druga, ki je zme- šana iz zraka in malo ognja; za slednjo meni, da je noč (Plu. Strom. ap. Eus. PE I 8.10). Drugo fazo ločevanja korenin pojasnjuje tudi naslednje Aetijevo pričevanje: Empedokles pravi, da se je prvi ločil zrak, drugi ogenj, za njim pa zemlja, iz katere je zaradi prevelikega pritiska rotacijske sile pognala voda (Aët. II 6.3). Ad (iii) Ko se v nadaljnjem razvoju Prepir vzpne do absolutne prevlade, se korenine po načelu enako z enakim <ὅμοιον ὁμοίῳ> razdelijo v štiri homogene celote, ki so med seboj popolnoma ločene. V nasprotju z obdobjem absolutne prevlade Ljubezni ( Sfajros), za katero je značilno vsesplošno 19 Proces ločevanja vode od zemlje Empedokles slikovito ponazori s primerom morja, ki je po njegovih besedah znoj zemlje (DK 31 B 55). 20 Kljub temu, da se korenine med seboj že dlje časa ločujejo, je nekaj ognja še vedno pod zemljo: Številni ognji gorijo pod tlemi (DK 31 B 52). Ta podzemni ogenj, ki se še ni ločil od zemlje, samodejno teži k temu, da bi se združil z ognjem, ki v podobi Sonca in zvezd kroži okrog Zemlje: navzgor jih je ogenj poslal, ki želel priti je ( k sebi) enakemu (DK 31 B 62,6). — 175 — mirovanje, se v obdobju absolutne prevlade Prepira celotno vesolje nahaja v hitrem gibanju; dogajanje v tem obdobju opisujejo verzi, ki so jih močno poškodovane odkrili na papirusu iz Strasburga: V vsem divjajoče se [ nikdar] povsem ne neha; / Tudi ne Sonce, Titan, niti [ neizmerni zrak] , / s tem navalom napolnjena… / in od drugih ( stvari) nobena . . . / divjajo med premeno po krogu povsod, / zemlja, na katero ne da se stopiti, teče in Sonca / krogla, kakršna zdaj se kaže možem; / tako ve te ( stvari) so tako [ tekle] druga skoz drugo, / gnane naokrog, dosegale razne kraje, ki vsaki pripadajo. / V sredine [ še ne] vstopamo, da [ bili bi] zgolj Eno (DK 31 B 17,47-56 = Strasburški fragment a). Ad (iv) Ko doseže vesolje kritično točko, se ravnotežje ponovno prevesi na stran Ljubezni, ki se iznenada pojavi sredi (kozmičnega) Vrtinca <δίνη>. Celoten razvoj vesolja se začne takrat odvijati v nasprotni smeri: ko Prepir dosegel najnižjo je globino / Vrtinca, je sredi vrtinčenja nastala Ljubezen, / v njej vse te ( stvari) pridejo skupaj, da biva Eno samo, / ne takoj, a vendar voljno, ko se združujejo, vsaka iz druge smeri (DK 31 B 35,3-6) . V tem obdobju se Prepir postopno pomika na vesoljno periferijo, Ljubezen pa spet pridobiva na moči: Za kolikor vedno je stekel od spodaj naprej, za toliko se vselej približala / je nesmrtna, blagomisleča sila brezgrajne Ljubezni! (DK 31 B 35,12-13). Korenine, ki so bile v obdobju absolutne prevlade Prepira ločene v štiri homogene celote, se začnejo pod vplivom Ljubezni med seboj ponovno mešati; to dogajanje vodi do vnovičnega for-miranja kozmosa , ki je zrcalna slika tistega iz obdobja naraščajočega Prepira. Vesoljni krog se sklene, ko se korenine ponovno vrnejo v izhodiščno Enost ( Sfajros). *** Empedokles vzporedno s kozmološkimi obdobji razvija teorijo štiristo-penjske evolucije živih bitij. Mnenja o tem, do kakšne mere so zoogonske stopnje skladne s kozmološkimi obdobji, so bila med raziskovalci dolgo časa deljena, šele papirusni fragmenti pa so potrdili teorijo dvojne — 176 — zoogonije, po kateri nastajanje (in propadanje) živih bitij poteka vzporedno z obdobji naraščajoče Ljubezni in naraščajočega Prepira. Prva faza zoogonije se začenja neposredno po vesoljnem obratu, ko se prevlada Prepira prevesi v obdobje naraščajoče Ljubezni. Na tej stopnji nastajajo posamezni udje, ki najprej nepovezani tavajo naokoli: Brez vratov vzklile mnoge so glave, / gole roke blodile okrog, oropane ram, / oči pa same tavale so brez obrazov (DK 31 B 57). Evolucija živih bitij brez preki-nitve preide v drugo, nič manj groteskno obdobje zoogonije, v katerem se začnejo po naravi nekompatibilni udje med seboj združevati v nenavadne stvore: Mnogi so zrasli z dvojnim obrazom in dvojnim oprsjem, / govedo po rodu s človeškim obličjem, nasprotno pa vzbrsteli / so po rasti ljudje z govejimi glavami, tu zmešani iz moških, / tam zrasli kot ženske, opremljeni s senčenimi udi (DK 31 B 62) . Korenine se v obdobju narašča-joče Ljubezni počasi, vendar neustavljivo približujejo združitvi v Eno ( Sfajros), zaradi česar so vsa bitja, ki so sestavljena iz njih, obsojena na skorajšnji propad. Po izumrtju prvih dveh generacij živih bitij se zadnji dve stopnji zoogonije ex novo začenjata v obdobju, ko se vesolje ponovno raz-loči in razpade v Mnoštvo. Pod vplivom naraščajočega Prepira se od izvorne mešanice korenin odcepi ogenj, ki med svojo potjo proti nebu na zemeljsko površje privede tretjo generacijo živih bitij, pri katerih spolni organi (še) niso razločno artikulirani: Prisluhni zdaj, kako je ločujoči se ogenj navzgor je privedel / nočne mladiče moških in žensk, močno objokovanih; / pripoved namreč ni nesmiselna niti nevedna. / Celovito zraščene so najprej iz zemlje vzbrstele oblike, / ki imele so delež obojega, vode in vročine; / navzgor jih je ogenj poslal, ki želel priti je ( k sebi) enakemu, / a ljubke oblike udov ni kazala nobena ( izmed teh oblik) , / niti glasu niti spolnega uda, ki je lasten možem (DK 31 B 62). Brez večje cezure, podobno kot med prvo in drugo stopnjo, preide evolucija živih bitij v četrto stopnjo zoogonije, ko začnejo nastajati bitja, ki ne vznikajo več iz zemlje, ampak se rojevajo druga iz druge. To je zadnja in najvišja stopnja evolucije, na kateri se nahaja človek tudi danes. Obdobje naraščajočega Prepira se začenja nagibati h koncu, zato bo — 177 — v kratkem propadla še zadnja generacija živih bitij. Vizijo vsesplošne apokalipse v obdobju tik pred vesoljnim Vrtincem Empedokles opisuje iz prvoosebne perspektive padlih dajmonov, ki so ujeti v vesoljni krogo-tok: Vsaksebi drug od drugega pasti in slediti usodi, / zaradi pogubne nuje z velikim odporom / gnijoči! Četudi imamo Ljubezen zdaj in Naklonjenost, / bodo ob nas Harpije, ki izžrebajo smrt. / Gorje mi, da neizprosni dan me prej ni uničil, / preden sem strašna dejanja si s kremplji izmislil za hrano! / V tem viharju zaman sem omočil si lica, / da globino vrtinca dosegamo, slutim, / in tudi če ne marajo, bo tisoče žalosti v prsih / ljudi (Strasburški fragment d,1-10) . V teku enega vesoljnega kroga so tako živa bitja obsojena na dvojno rojstvo in dvojni propad: prvič ob koncu obdobja naraščajoče Ljubezni in drugič ob koncu obdobja naraščajočega Prepira: Dvojno je rojstvo ( stvari) umrljivih, dvojen je njihov odhod;/ združevanje vseh ( stvari) namreč rodi in uniči, / ko stvari se razraščajo, pa se znova poveča in razleti (DK 31 B 17,3-5). Rekonstrukcija vesoljnega kroga Obdobje absolutne prevlade Ljubezni ( Sfajros) 2. stopnja 3. stopnja zoogonije zoogonije Obdobje Obdobje naraščajoče naraščajočega Ljubezni Prepira (1. kozmogonija) (2. kozmogonija) 1. stopnja 4. stopnja zoogonije zoogonije ( Vrtinec) Obdobje absolutne prevlade Prepira — 178 — V zvezi s teorijo štirih korenin, na kateri stoji celotno Empedoklovo naravoslovje, je potrebno omeniti tudi njegovo spoznavoslovje. Iz bivajočih stvari po Empedoklovem mnenju nenehno iztekajo nekakšni odtoki <ἀπορροαί>, 21 ki prek prehodov <πόροι> v našem telesu prihajajo do krvi okoli srca, v kateri je sedež človeškega umevanja/ uvida <νόημα>.88 O tem govori fragment DK 31 B 105: Hrani se z oceani krvi, ki divja naokrog / to zlasti uvid se imenuje pri ljudeh: / kajti kri okoli srca pri ljudeh je uvid. Prek teh odtokov se v zaznavajočega pretaka isto razmerje korenin, kakršnega vsebujejo objekti zaznavanja, ki odtoke oddajajo . Vsako čutilo posebej ima svoje lastne prehode, ki sprejemajo izkjučno odtoke, kom-patibilne z velikostjo in obliko odprtine posameznega prehoda. S koreninami, ki se nahajajo v naših čutilih, lahko po načelu enako z enakim identificiramo izključno istovrstne korenine, ki jih objekti zaznave oddajajo prek odtokov . Podobno velja tudi za obe kozmični sili: Z zemljo namreč gledamo zemljo, vodo pa z vodo, / z etrom božanski eter in z ognjem uničujoči ogenj; / Ljubezen z Ljubeznijo in Prepir z nesrečnim Prepirom (DK 31 B 109). Čutno zaznavanje, razumljeno kot pretakanje korenin oz. njihovih razmerij, je izrazito recipročen proces, ki odpravlja ostre meje med no-tranjim in zunanjim, med subjektom in objektom zaznave. Zaznavajoči namreč hkrati s sprejemanjem odtokov vedno oddaja tudi svoje lastne odtoke , s čimer se njegova istovetnost, tj. razmerje korenin, iz katerih je sestavljen, nenehno spreminja in vzdržuje ravnovesje z okolico. Ker vse v naravi odtoke sprejema (in oddaja), Empedokles poudarja, da imajo vse bivajoče stvari določeno zmožnost umevanja, kar velja celo za anor-gansko naravo: vedi namreč, da vse ima misel in delež uvida (DK 31 B 110,10). Podobno tudi v verzu: Tako torej vse ( stvari) so prejele dih in vonjave (DK 31 B 102). *** Izhajajoč iz teorije štirih korenin Empedokles v enem zamahu pojasni celo vrsto naravnih fenomenov in jih poveže v koherentno strukturo. Iz 21 Prim. Tudi fragment DK 31 B 89: Zavedajoč se, da obstajajo od-tekanja vseh ( stvari) , ki so nastale. — 179 — prispodobe s slikarji, ki jo podaja v fragmentu DK 31 B 23, je razvidno, da se v ozadju njegove misli skriva spoznanje o vesolju kot prevari nenehnega združevanja in ločevanja korenin. Ob tem se zastavlja vprašanje, ki se mu v Empedoklovem času ni bilo mogoče izogniti, namreč v kakšnem odnosu je pojmovanje kozmosa kot varljive mešanice korenin do Parmenidove misli in eleatske tradicije na splošno. Domala vsi poznejši pisci so Empedoklove korenine – takrat se jih je že prijelo ime elementi – interpretirali v luči preseganja aporij, ki so ostale kot zapuščina eleatskega nauka o Bivajočem. V skladu s temi razla-gami naj bi se Empedokles z vpeljavo gibanja in mnogoterosti bivajočega, tj. korenin oz. elementov, odmaknil od ortodoksne eleatske ontologije in na ta način „rešil“ resničnost pojavnega sveta <σώζειν τὰ φαινόμενα> (oz., natančneje, resničnost osnovnih delcev, iz katerih je sestavljen pojavni svet), ki ga Parmenid imenuje svet videza / mnenja <δόξα>, po drugi strani pa naj bi nekatere temeljne premise eleatskega nauka o Bivajočem ven-darle ohranil in korenine/elemente razumel kot večne in nespremenljive entitete, ki v celoti zapolnjujejo vesoljni prostor in ne dopuščajo obstoja praznine. Takšno razumevanje je problematično že v temelju, saj implicira „ontološko“ pojmovanje korenin, ki je tuje arhaični rabi tega pojma. Empedoklove korenine so, kot se zdi, izvorno izrazito kozmološka kategorija, kot take pa jih je mogoče misliti izključno na ravni Parmenidovega kozmosa, tj. na-videzno bivajočega sveta dokse. O prelomu s Parmenidovo tradicijo – „očetomoru“, kot je temu pozneje rekel Platon – je pri Empedoklu mogoče govoriti samo, če njegove korenine nasilno priklenemo na Prokrustovo posteljo eleatskega nauka o (resnično) Bivajočem. Nasprotno pa se miselna kontinuiteta razkrije v trenutku, ko se na Empedoklove korenine ozremo skozi prizmo radikalne eleatske zareze med na-videzno (bivajočimi stvarmi) <τὰ δοκοῦντα> in (resnično) Bivajočim <τὸ ἐόν>. Ta ločnica je pri Empedoklu prisotna že v samem nauku o preseljevanju dajmonov, v katerem sta razločno vidni dve ravni bivajočega: prvo raven predstavlja sfera resničnega bivanja, od koder so bili dajmoni po lastni krivdi izgnani, druga raven pa območje na-videznega kozmosa, — 180 — nenehnega združevanja in ločevanja korenin, znotraj katerega se odvija drama njihovih vnovičnih rojstev in smrti. Empedokles gleda na to skozi oči padlih dajmonov; četudi so njegove korenine znotraj kozmosa večne in nespremenljive, so kljub temu zgolj (sestavni) del nečesa, kar je iz perspektive padlih dajmonov neresnično in na-videzno. Za razliko od Parmenida, ki velik del svoje pesnitve posveti temu, kar biva onstran vesoljnega privida, ostaja Empedokles – vsaj v ohranjenih fragmentih pesnitve O naravi – ves čas znotraj meja na-videznega bivanja, na ravni kozmosa, pri čemer se vprašanja o (resnično) Bivajočem stricto sensu ne dotika. S tem doseže ravno nasprotni učinek, saj postane to vprašanje na-enkrat tako vpadljivo odsotno, da začne celotna pesnitev delovati sub-verzivno in pozornost namesto h kozmični prevari nezavedno usmerja-ti onstran njega. K temu dodatno pripomorejo številne aluzije na Parmenida, s katerimi Empedokles namerno izziva asociacijo na eleatski nauk in njegove brezkompromisne postavke. 22 Vprašanje o (resnično) Bivajo- čem je pri Empedoklu paradoksalno prisotno na način odsotnosti in posredovano prek razkritja na-videzne bivajočnosti kozmosa, kar pa je zgolj druga plat istega vprašanja. 22 Očitne analogije med Parmenidom in Empedoklom najdemo v naslednjih fragmentih: DK 28 B 8, 19 (Parmenides) in DK 31 B 17,32 (Empedokles); DK 28 B 8, 19 in DK 31 B 17,33/DK 31 B 12,2; DK 28 B 8,38–39 in DK 31 B 8,4/DK 31 B 9,5; DK 28 B 8,36–37 in DK 31 B 17,30; DK 28 B 8,46–47 in DK 31 B 17,28,35/DK 31 B 62,6; DK 28 B 8,44–45 in DK 31 B 17,33/DK 31 B 13/DK 31 B 12,3. — 181 — IV. Empedoklova misel: misterijski vzpon k poslednjim skrivnostim Nekateri interpreti so opozorili, da se v znameniti legendi o Empedoklovi smrti v vulkanskem žrelu in njegovi apoteozi alegorično razkriva notranja struktura njegove misli, ki jo je mogoče razumeti kot misterijsko filozofijo, za katere so značilne tri glavne stopnje: očiščenje <καθαρμός> – posredovanje (nauka) <παράδοσις> – uzrtje/zrenje (poslednjih skrivnosti) <ἐποπτεία>. 23 Vsaka od omenjenih stopenj smiselno ustreza natanko določenemu delu Empedoklove misli, kot se nam je ohranila v obeh njegovih pesnitvah. V prid temu ne govori le metaforična interpretacija legende o njegovi smrti, ampak tudi zelo specifična misterijska terminologija v samih fragmentih. Ko Empedokles tako opisuje, kako se je potrebno približati njegovemu nauku, zavestno uporablja poljedelsko metaforiko, ki je bila v antiki značilna za misterijske plodnostno-vegetacijske kulte. Podobno kot poljedelec, ki je v zemljo zasadil seme, opazuje, kdaj bo vzklilo in obrodilo sadove, tako naj njegov učenec Pavzanija v sebi zasadi nauk, ki ga bo slišal: Če namreč podstaviš jih pod trdnost misli / in vanje naklonjeno zreš s čistimi skrbmi, / bodo vse navzoče do konca življenja pri tebi / in mnogo drugega boš potegnil iz tega! Saj same se večajo / v vsaki nravi, pri vsakem skladno z njegovo naravo (DK 31 B 110,1-5). Navedeni odlomek priča o tem, da Empedokles svojo misel razume kot živ organizem, ki raste skupaj s človekom in ima posebno magijsko moč, da ga notranje preobrazi. Poleg značilne metaforike rasti v navedenem odlomku izstopajo tudi posamezni izrazi, ki so izbrani nadvse premišljeno in imajo vlogo nekakšnih šifriranih sporočil. Med slednjimi sta še zlasti vpadljivi formulaciji s čistimi mislimi <καθαρῇσιν μελέτῃσιν> in naklonjeno zreš <εὐμενέως ἐποπτεύσῃς>, v katerih razločno odzvanjata – v grškem ušesu seveda še toliko bolj kot v našem – osrednja pojma iniciacijske terminologije: očiš- čenje (καθαρμός) in uzrtje/ zrenje (ἐποπτεία). S podobnimi namigi, ki jih 23 P. Kingsley, Ancient Philosophy, Mystery, and Magic: Empedocles and Pythagorean Tradition, Oxford 1995 (še posebno poglavje 16 in 18). — 182 — v pesnitvi O naravi ne manjka, Empedokles na subtilen način pri bralcu evocira osnovne stopnje na misterijski poti in s tem sugerira pravilno pristopanje k njegovemu nauku. Znotraj tako strukturirane misli ustreza pesnitev Očiščenja prvi stopnji na misterijski poti, stopnji celovitega telesnega in duhovnega očiščenja (καθαρμός), ki je predpogoj posredovanja (παράδοσις) ezoteričnega nauka, 24 ohranjenega v pesnitvi O naravi. Prek tega nauka se manifestni kozmos postopno razkriva kot iluzija nenehnega združevanja in ločevanja korenin, prav to spoznanje na-videzne resničnosti (vsega, kar navadno imenujemo bivajoče) pa sovpada z zadnjo in najvišjo stopnjo na misterijski poti, od katere ni mogoče nobeno višje spoznanje: uzrtjem/zrenjem poslednjih skrivnosti (ἐποπτεία). Znotraj nauka o posmrtnem preseljevanju je ta stopnja ekvivalentna osvoboditvi dajmonov od na-videznega bivanja v kozmosu in njihovemu ponovnemu vzponu med bogove. 24 Ezoterični značaj celotne pesnitve, ki je namenjena Empedoklovemu učencu Pavzaniju, je razviden iz verza zakaj tebi le izpolnim vse te stvari (DK 31 B 111,2). V slogu misterijskih kultov je nauk pesnitve ovit v posvetitveno molčečnost, o čemer verjetno govori verz pokriti v nemem razumu (DK 31 B 5), ki ga Plutarh navaja v kontekstu zaveze k molku. — 183 — Dodatek Strasburški papirus I. Okoliščine najdbe 11. septembra 1905 je potekala v Berlinu dražba sedmih papirusov z literarno vsebino, ki so jih sodelavci Oddelka B Nemškega papirusnega kartela25 kupili od egipčanskih trgovcev s starinami. Vodstvo kartela je svojim ustanovnim članom prej razposlalo kratke opise informativne narave, med katerimi je bil pod zaporedno številko 35 omenjen tudi papirus, kupljen v mestu Akhmîm v zgornjem Egiptu: Odkup Natančen opis Izvor Cena 35 Akhmîm 97,5 p Papirusni fragmenti; izvirajo iz papirusnega traku, ki je služil kot podlaga nekega venca z bronastimi lističi. Pribl. 30 fragmentov, majhnih in neuglednih, zvečine nerazberljive besede, trije začetki verzov: ῥιζοφόρων [ ἐκ τῶν ἀψευδ[ ὄψει γὰρ ξυνοδ[ Na drobne kose razrezano papirusno besedilo, ki ga je nemški arhe-olog Otto Rubensohn, odposlanec Oddelka B Nemškega papirusnega kartela, novembra 1904 za en funt kupil od Ginti Faltasa, egipčanskega trgovca s starinami, je bilo sestavni del naglavnega nagrobnega venca s konca 1. st. n. št., najdenega med ropanji v bližnjih nekropolah. 26 V 25 Zaradi velike konkurence med nemškimi inštituti, ki so na začetku 20. stol. kupovali papiruse na egipčanskem trgu s starinami, je bil v Berlinu leta 1902 ustanovljen Nemški papirusni kartel, ki se je delil na dva dela: Oddelek A je bil zadolžen za iskanje neliterarnih papirusov, Oddelek B pa za iskanje papirusov z literarno vsebino. Vodstvo kartela je v Berlinu vsako leto organiziralo dražbo, na kateri so si člani združenja med seboj razdelili papiruse, ki so jih s skupnimi sredstvi kupili v Egiptu. 26 Domnevno iz antičnega Panopolisa, katerega živahno kulturno življenje je bilo zaznamova- — 184 — popotnih zapiskih z naslovom Reise nach Oberägypten, ki jih hranijo v arhivu Egipčanskega muzeja v Berlinu, Rubensohn opisuje okoliščine nakupa: Nazaj v Akhmîm. Obiščem trgovce. Hanna in kolegi nimajo prav ničesar. Samo pri Ginti Faltasu najdem obroč iz bakra, prilepljen na papirus, kakršnega smo našli v Abusirju. Ker so na njem fragmenti z literarno vsebino, ga kupim za 1 ₤. Rubensohn je odstranil pozlačene bakrene lističe, ki so bili pripeti na mrtvaški venec, in koščke papirusa previdno odlepil od obroča. Zbrane ostanke besedila, ki so več kot 18 stoletij ležali v neznanem grobu nedaleč od Nila, je nemudoma poslal v Nemčijo, kjer jih je na dražbi v Berlinu – kljub pripisu „majhni in neugledni“ – kupil Julius Euting, direktor Strasburške deželne in univerzitetne knjižnice. Papirus so še istega leta prenesli v strasburško knjižnico, 27 kjer je nato v neopazni stekleni vitrini, pod zaporedno številko 1665–1666 in s pripisom „začasno shranjen“, po-zabljen in neraziskan ležal več kot osemdeset let. Jeseni leta 1990 je besedilo po naključju odkril belgijski papirolog Alain Martin, ki je na podlagi primerjalnih raziskav in natančne analize besedila ugotovil, da se papirusni odlomki ujemajo z ohranjenimi Empedoklovimi fragmenti. Skoraj devetdeset let po Rubensohnovem naku-pu papirusa v Achmîmu aprila 1994 je bila delovna hipoteza, da gre za nepoznane odlomke iz Empedoklovih spisov, dokončno potrjena. Editio princeps „Strasburških fragmentov“, kot so novoodkrite odlomke poimenovali, je nastala po večletnem sodelovanju med Alainom Martinom in nemškim filologom Oliverjem Primavesijem. Objavljena je bila leta 1999 v delu L’Empédocle de Strasbuorg (P. Strasb. gr. Inv. 1665–1666) . no s prepletanjem egipčanske, grške, rimske, koptske in pozneje islamske kulture. Grška kultura se je v tem mestu, ki je predstavljal enega izmed glavnih egipčanskih središč odpora proti krščanstvu, trdovratno ohranjala skozi stoletja. Med najznamenitejšimi osebnostmi, ki so zaznamovale duhovni utrip tega območja, je gotovo treba omeniti znamenitega alkimista Zosima. 27 Strasburška deželna in univerzitetna knjižnica je že pred članstvom v Nemškem papirusnem kartelu skrbela za bogato zbirko grških papirusov. Njene intenzivne aktivnosti na egip- čanskem trgu s papirusi so bile poglavitna konkurenca berlinskim inštitutom, prav to pa je botrovalo ustanovitvi Nemškega papirusnega kartela. — 185 — II. Oblikovne značilnosti Strasburški papirus je, če odmislimo anonimnega avtorja papirusa iz Dervenija, 28 edino do zdaj znano besedilo iz najzgodnejših obdobij grške misli, ki se je ohranilo neposredno. V kritični izdaji L’Empédocle de Strasbourg ( P. Strasb. gr. Inv. 1665–1666) je podrobneje raziskanih 52 papirusnih odlomkov, 29 od katerih jih je 47 razdeljenih v 6 sklopov različnega obsega, označenih z malimi črkami od a do g (brez e), zbirko pa zaokro- žuje 5 posameznih kosov, označenih z malimi črkami e, h, i, j in k. Pri sklopih e, f, g, h, i, j in k ohranjeno stanje papirusa ne omogoča smiselne rekonstrukcije, medtem ko je pri sklopih a, b, c in d na podlagi ujemanja z že znanimi Empedoklovimi fragmenti delna rekonstrukcija mogoča. Sklop a je namreč neposredno nadaljevanje fragmenta DK 31 B 17, sklop b delno sovpada s fragmentom DK 31 B 76, sklop c je tako rekoč identičen s fragmentom DK 31 B 20, sklop d pa delno sovpada s fragmentom DK 31 B 139. Celotno besedilo je ohranjeno brez ortografskih in kritičnih znamenj, izjema je samo stihiometrična oznaka ob verzu a(ii)30, ki označuje tristoti verz celotne pesnitve. Besedilo je bilo poleg tega na nekaj mestih dopolnjeno tudi z manjšimi popravki, ki so jih prepisovalci nad vrstice dopisali naknadno. Strasburški papirus vsebuje skupno 74 delno ohranjenih verzov, od katerih jih je bilo 20 znanih že od prej. Obseg ohranjenega Empedoklovega opusa se je s tem povečal skoraj za 12%. 28 Celoten prevod papirusa iz Dervenija je bil objavljen v 3. zvezku Fragmentov predsokratikov (Ljubljana 2012). 29 Rubensohn v opisu iz leta 1904 omenja 30 odlomkov, med katere pa verjetno ni štel manjših kosov, ki so se mu zdeli neuporabni. Tudi poškodbe, ki so nastale med prevozom papirusa v Berlin in pozneje v Strasburg, so število odlomkov „povečale“. — 186 — III. Vsebinski doprinos Strasburški papirus je raziskovanje Empedoklove misli obogatil z nekaj pomembnimi prvinami: 1.) Sklop a je: – pokazal, da nauk o preseljevanju dajmonov ni značilen samo za pesnitev Očiščenja, temveč je hkrati eden osrednjih motivov pesnitve O naravi. 30 – potrdil tradicionalno ciklično razlago Empedoklovega kozmološke-ga modela, po katerem se obdobji naraščajočega Prepira in Ljubezni periodično izmenjujeta.31 – potrdil teorijo dvojne zoogonije, ki poteka tako v obdobju narašča-joče Ljubezni kot naraščajočega Prepira.32 – kot verodostojno potrdil sporno Plutarhovo pričevanje,33 po katerem se korenine v trenutku vesoljnega razkroja <διάλυσις κόσμου> nahajajo v vsesplošnem gibanju, 34 pri čemer se vsaka približuje mestom, ki so jim 30 Od vseh novosti, ki jih prinaša novoodkriti papirus, je največ pozornosti zbudila različica sintagme vse stvari prihajajo skupaj v Eno (oz. dobesedno vse stvari prihajajoče skupaj v Eno), ki se zdaj glasi prihajamo skupaj v Eno. Namesto neosebnega participa sr. spola mn., prihajajoče skupaj <συνερχόμεν’>, se glagolska oblika 1. os. mn., prihajamo skupaj <συνερχόμεθ’>, na papirusu pojavi kar trikrat, v verzih a(i)6, a(ii)17 in c3, pri čemer se za spremenjenim glagolskim subjektom najverjetneje skrivajo dajmoni. Glede na to, da je sklop a neposredno nadaljevanje fragmenta DK 31 B 17, ki ga Simplikij uvršča v prvo knjigo pesnitve O naravi, to pomeni, da je bil nauk o posmrtnem preseljevanju bistveno prisoten tudi v tradicionalno najbolj naravoslovnih odlomkih te pesnitve. 31 Ciklično strukturo vesolja dokazujejo verzi a(ii)18–19, ki govorijo o prehodu iz obdobja absolutne prevlade Prepira v obdobje naraščajoče Ljubezni. Na osnovi slovničnih zakonitosti grškega jezika je razvidno, da pri tem ne gre za enkratno, ampak ponavljajoče dogajanje. 32 Pred odkritjem Strasburškega papirusa je bila zoogonija izpričana samo za obdobje naraš- čajoče Ljubezni, na obstoj vzporedne zoogonije v obdobju naraščajočega Prepira pa so na-migovala nekatera sekundarna pričevanja, ki jih na osnovi izvirnih fragmentov ni bilo mo-goče potrditi. Teorijo dvojne zoogonije je potrdil šele Strasburški papirus, ki nastajanje živih bitij uvršča (tudi) v obdobje po razpadu Enega v Mnoštvo, tj. natanko v obdobje naraščajoče-ga Prepira (prim. a(i) 8–a(i )2). 33 Plu. fac. lun. 12. 926a–927a. 34 Vsesplošno gibanje vesolja v tem obdobju poudarjajo izrazi kot so divjajoče <ἀίσσοντα> v — 187 — lastna (po naravi). 35 – pokazal, da korenine znotraj enega vesoljnega cikla mirujejo samo enkrat, in sicer v obdobju absolutne prevlade Ljubezni ( Sfajros), ne pa tudi v obdobju absolutne prevlade Prepira, kot je bilo predtem mogoče sklepati na podlagi dvoumnih Aristotelovih pričevanj. 36 – s stihiometrično oznako, ki označuje tristoti verz pesnitve O naravi, posredno pokazal, da je bilo v začetnem delu, najverjetneje v sklopu daljšega proojmija, dovolj prostora za druge téme, ki niso nujno poveza-ne z naravoslovjem. 2.) Sklop b je: – pokazal, da Empedokles v fragmentu DK 31 B 76 ne govori o domi-naciji zemlje na nekaterih živalskih vrstah, kot se je zdelo pred najdbo papirusa, ampak celotno razlago zastavlja precej bolj široko kot ilustra-cijo splošne teorije, da so živa bitja sestavljena iz korenin. – pokazal, da je zaporedje verzov v fragmentu DK 31 B 76, kot jih navaja Plutarh, napačno. 3.) Sklop c je: – tako kot sklop a potrdil, da je nauk o preseljevanju dajmonov eden osrednjih motivov pesnitve O naravi. a(ii)3 in a(ii)8, v vrtincih <δίνῃσιν> v a(ii)4, teče <θέει> v a(ii)13 in gnane <πλαγχθέντα> v a(ii)16. 35 Zaradi velike podobnosti z Aristotelovim naukom o gibanju in teorijo „naravnih mest“, po kateri vsi elementi težijo k mestom, ki jim pripadajo po naravi, so poznejši interpreti Plutarhov opis Empedoklovega vesoljnega dogajanja pogosto zavračali kot anahronizem. Dvom o zanesljivosti njegovega pričevanja so ovrgli šele Strasburški fragmenti, ki vesoljno dogajanje ob koncu obdobja naraščajočega Prepira v verzih a(ii)8–17 opisujejo skoraj do potankosti takšno, kakor ga prikazuje Plutarh. 36 Aristotel na nekem mestu ( Phys. 8. 1. 250b26–29) omenja, da se vesolje pri Empedoklu v vmesnih časih <ἐν μεταξὺ χρόνοις> nahaja v mirovanju. Številni avtorji so Aristotelov izraz vmesni časi razumeli kot dokaz, da se vesolje znotraj enega cikla v mirovanju znajde dvakrat, tako v obdobju absolutne prevlade Ljubezni kot v obdobju absolutne prevlade Prepira. Strasburški papirus je z opisi dinamičnega dogajanja tik pred obdobjem absolutne prevlade Prepira takšno razlago ovrgel in pokazal, da je Aristotelove izraz vmesni časi treba razumeti kot mirovanje med dvema vesoljnima cikloma. — 188 — 4.) Sklop d je: – pokazal, da so štiri kozmološka obdobja bistveno povezana s štirimi zoogonskimi stopnjami. 37 – pokazal, da se obdobje naraščajočega Prepira sklene s propadom četrte generacije živih bitij, in sicer tako, da najprej razpadejo na ude, ki nato še sami izginejo v vesoljnem Vrtincu. 38 – kar zadeva „izvorni greh“, zaradi katerega so bili dajmoni izgani iz kraljestva blaženih, premaknil temeljni poudarek, tako da ta ni več na uživanju živih bitij, kot je bilo videti na osnovi fragmenta DK 31 B 139, ampak na splošno na njihovem ubijanju. 39 – pokazal, da je fragment DK 31 B 139, ki so ga prej zaradi vsebinske povezanosti z naukom o dajmonih soglasno umeščali v pesnitev Očiščenja, izvorno del pesnitve O naravi. Gledano v celoti je pomen Strasburškega papirusa predvsem v tem, da je nedvoumno pokazal, kako je Empedoklova misel v sebi zaokrožena celota, znotraj katere je nauk o preseljevanju dajmonov najtesneje prepleten z naravoslovnimi teorijami. 37 Na osnovi verzov d10–18 je namreč mogoče sklepati, da tretja in četrta stopnja zoogonije potekata v obdobju naraščajočega Prepira, prva stopnja zoogonije, ki znotraj ciklične sheme sledi četrti stopnji, pa se nadaljuje takoj po vesoljnem obratu, ko začne Ljubezen ponovno pridobivati na veljavi. O tem verjetno govorijo verzi d15–17. 38 Prim. verze d1–10. 39 Izraz z ustnicami <χείλεσι>, ki ga najdemo v verzu DK 31 B 139,2, na papirusu nadomešča izraz s kremplji <χηλαῖς>; rahel pomenski premik, ki pozornost od uživanja preobrača k ubijanju, je skoraj zanemarljiv, saj osnovni cilj ubijanja živih bitij ostaja še naprej prehrana <ἔργα βορᾶς πέρι>. — 189 — Bibliografija* Alt, K., »Einige Fragen zu den ‚Katharmoi’ des Empedokles«, v: Hermes 115, 1987, 385–411. Arnim, v. H., » Die Weltperioden des Empedokles«, Gomperz–Festschrift, 1902. Arundel, M. R. (=Wright), »Empedocles fr. 35, 12–15«, v: Classical Review 12, 1962, 109–111. Babut, D., »Sur l’unité de la pensée d’Empédocle«, v: Philologus 120, 1976, 139– 164. Baffioni, C., »Una ‚storia del a filosofia greca’ nel ’islam del XII secolo: II. Anassagora ed Empedocle«, v: Elenchos 3/1, 1982, 87–107. Barnes, H. E., »Unity in the Thought of Empedocles«, v: Classical Journal 63, 1967, 18–23. Bauer, J. B., »Monie: Empedocles B 27, 4 und 28, 3«, v: Hermes 89, 1961, 367–369. Ben, N. van der, The Proem of Empedocles’ Peri Physios, Towards a New Edition of All the Fragments, Amsterdam 1975. – »Empedocles’ Fragment 20 DK: Some Suggestions«, v: Mnemosyne 49, 1996, 298–320. Bicknell, P. J., »The Shape of the Cosmos in Empedocles«, v: Parola del Passato 23, 1968, 118–119. Bidez, J, La Biographie d’Empédocle, Hildesheim–New York 1973 (ponatis iz leta 1894). Biès, J., Empédocle d’Agrigente, Essai sur la philosophie présocratique, Paris 1969. Bignone, E., Empedocle, Studio critico, Torino 1916. Bing, P., »The Voice of Those Who Live in the Sea: Empedocles and Callima-chus«, v: Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik 41, 1981, 33–36. Bollack, J., »Die Metaphysik des Empedokles als Entfaltung des Seins«, v: Philologus 101, 1957, 30–54. * Bibliografija je selektivna v tem smislu, da se omejuje izključno na literaturo, ki je neposredno relevantna za Empedoklovo misel, širše sinteze zgodnje grške misli pa so v celoti izpušče-ne. Za splošnejšo literaturo o tem glej: B. Šijaković, Bibliographia Praesocratica, A Biblio-graphical Guide to the Studies of Early Greek Philosophy in its Religious and Scientific Contexts with an Introductory Bibliography on the History of Philosophy, Paris 2001. — 190 — – Empédocle, I. Introduction à l’ ancienne physique, Paris 1965, Les Origines, II. Édition critique et traduction des fragments et des témoignages, Les Origines, III. 1–2 Commentaires, Paris 1969. – »Les zones de la cosmogonie d’Empédocle«, v: Hermes, 96, 1968, 239–240. Booth, N. B., »Empedocles’ Account of Breathing«, v: Journal of Hel enic Studies 80, 1960, 10–15. – »Aristotle on Empedocles B 100«, v: Hermes 103, 1975, 373–375. – »A Mistake to be avoided in the Interpretation of Empedocles fr. 100«, v: Journal of Hel enic Studies 96, 1976, 147–148. Darcus, S. M., »Daimon Parallels the Holy Phren in Empedocles«, v: Phronesis 22, 1977, 175–190. Defradas, J., »Un nouvel Empédocle?«, v: Revue des Études Grecques 86, 1973, 212–223. Detienne, M., »La démonologie d’Empédocle«, v: Revue des Études Grecques 72, 1959, 1–17. Diels, H., »Gorgias und Empedokles«, v: Sitzungsberichte der Preussischen Akademie der Wissenschaften 62, 1897, 343–368. – »Über die Gedichte des Empedokles«, v: Sitzungsberichte der Preussischen Akademie der Wissenschaften 63, 1898, 396–415. Diels, H. in Kranz, W., Die Fragmente der Vorsokratiker, Berlin 1951. Dyer, R., »Empedocles fr. 64 (=Plut. NQ 21 917c)«, v: Mnemosyne 27, 1974, 175–176. Ferguson, J., »Two notes on the Preplatonics«, v: Phronesis 9, 1964, 98–106. – »∆INOΣ«, v: Phronesis 16, 1971, 97–115. Finkelberg, A., »Xenophanes’ Physics, Parmenides’ Doxa and Empedocles’ Theory of Cosmogonical Mixture«, v: Hermes 125, 1997, 1–16. Furley, D., »Empedocles and the Clepsydra«, v: Journal of Hel enic Studies 77, 1957, 31–34. Gallavotti, C., Poema fisico e lustrale, Milano 1975. Gemelli–Marciano, M. L ., Le metamorfosi del a tradizione, Mutamenti di significato e neologismi nel Peri physeos di Empedocle, Bari 1990. – »L’ atomismo e il corpuscolarismo empedocleo: frammenti di interpretazioni del mondo antico«, v: Elenchos 7, 1991, 5–37. Giannantoni, G., »L’interpretatione aristotelica di Empedocle«, v: Elenchos 2, 1998, 363–411. — 191 — Graham, D. W., »Symmetry in the Empedoclean Cycle«, v: Classical Quarterly 38, 1988, 297–312. Groningen, B. A. von, »Empédocle poète«, v: Mnemosyne 24, 1971, 169–188. – »Trois notes sur Empédocle«, v: Mnemosyne 9, 1956, 221–224. Herschbell, J. P., »Empedocles’ Oral Style«, v: Classical Journal 63, 1967, 351– 357. – »Hesiod and Empedocles«, v: Classical Journal 65, 1970, 145–161. – »Hippolytus’ Elenchus as Source for Empedocles Re-examined«, v: Phronesis 18, 1973, 97–114, 187–203. – »Empedoclean Influences on the Timaeus«, v: Phoenix 28, 1974, 145–166. Hölscher, U., »Weltzeiten und Lebenszyklus: Eine Nachprüfung der Empedokles–Doxographie«, v: Hermes 93, 1965, 7–33. Holwerda, D., »Zu Empedokles Fr. 20 D–K«, v: Mnemosyne 50, 1997, 320. Imbraguglia, G. – Badolati, G. S. – Morchio, R. – Battegazzore, A. M. – Messina, G., Index Empedocleus I–II, Genova 1991. Inwood, B., The Poem of Empedocles, A Text and Translation with an Introduction, Toronto 2001. Janko, R., »Hesychius q 216 and Empedocles Fragment 21.6«, v: Classical Philo-logy 81, 1986, 308–309. Kahn, C. H, »Religion and Natural Philosophy in Empedocles’ Doctrine of the Soul«, v: The Pre-socratics, A Collection of Critical Essays (izd. Mourelatos, A. P. D.), New Yersey 1974, 426–456. Kalogerakos, I. G., Seele und Unsterblichkeit, Untersuchungen zur Vorsokratik bis Empedokles, Stuttgart–Leipzig 1996. Kelesidou, A., ΕΜΠΕΔΟΚΛΗΣ Ο ΑΚΡΑΓΑΝΤIΝΟΣ, Atene 2002. Kingsley, P., »Empedocles and his Interpreters: The Four-Element Doxography«, v: Phronesis, 39, 1994, 235–254. – »Empedocles’ Sun«, v: Classical Quarterly 44, 1994, 316–324. – Ancient Philosophy, Mystery and Magic, Empedocles and Pythagorean Tradition, Oxford 1995. – »Notes on Air: four Questions of Meaning in Empedocles and Anaxagoras«, v: Classical Quarterly 45, 1995, 26–29. – »Empedocles’ two poems«, v: Hermes 124, 1996, 108–111. – Reality, Inverness–Cali, 2003. Kranz, W., »Empedokles und die Atomistik«, v: Hermes 47, 1912, 18–42. — 192 — – »Vorsokratisches III: Die Katharmoi und die Physika des Empedokles«, v: Hermes 70, 1935, 111–119. Last, H., »Empedocles and His Klepsydra Again«, v: Classical Quarterly 18, 1924, 169–173. Loew, E., »Empedokles, Anaxagoras und Demokrit«, v: Wiener Studien 55, 1937, 32–47. Long, A. A., »Thinking and Sense–Perception in Empedocles: Mysticism or Materialism«, Classical Quarterly 16, 1966, 256–276. – »Empedocles’ Cosmic Cycle in the ‚Sixties’«, v: The Pre-socratics, A Collection of Critical Essays (izd. Mourelatos, A. P. D.), New Yersey 1974, 379–425. Long, H. S., »The Unity of Empedocles’ Thought«, v: American Journal of Phi-lology 70, 1949, 142–158. Longrigg, J., »Galen on Empedocles (fr. 67)«, v: Philologus 108, 1964, 297–300. Mansfeld, J., »Ambiguity in Empedocles B 17, 3–5: A Suggestion«, v: Phronesis 17, 1972, 17–39. – »A lost manuscript of Empedocles’ Katharmoi«, v: Mnemosyne 47, 1994, 79–82. – »Critical note: Empedocles and his Interpreters«, v: Phronesis 40, 1995, 109– 115. Martin, A., »L’Empedocle di Strasburgo: Aspetti papirologici«, v: Elenchos 2, 1998, 223–240. Martin, A. in Primavesi, O., L’ Empédocle de Strasbourg ( P. Strasb. gr. Inv. 1665–1666) , Introduction, édition et commentaire, Berlin–New York 1999. Minar, E. L., »Cosmic Periods in the Philosophy of Empedocles«, v: Phronesis 8, 1963, 127–145. Miro, E., »Società e arte nel ’ età di Empedocle«, v: Elenchos 2, 1998, 327–343. Mühl, M., »Über die Missgeschöpfe bei Empedokles«, v: Rheinisches Museum 114, 1971, 289–296. Munding, H., »Zur Beweisführung des Empedokles«, v: Hermes 82, 1954, 129– 145. Nestle, W., »Der Dualismus des Empedokles«, v: Philologus 65, 1906, 545–557. Obbink, D., »Hermarchus, Against Empedocles«, v: Classical Quarterly 38, 1988, 428–435. O’ Brien, D., »Empedocles fr. 35, 14–15«, v: Classical Review 15, 1965, 1–4. – »The Relation of Empedocles and Anaxagoras«, v: Journal of Hellenic Studies 88, 1968, 93–113. — 193 — – Empedocles’ Cosmic Cycle, A Reconstruction from the Fragments and Secon-dary Sources, Cambridge 1969. – »The Effect of a Simile: Empedocles’ Theories of Seeing«, v: Journal of Hel enic Studies 90, 1970, 140–179. – Pour interpréter Empédocle, Leiden 1981. – »L’Empédocle de Platon«, v: Revue des études Grecques 110, 1997, 381–398. – »Hermann Diels on the Presocratics: Empedocles’ Double Destruction of the Cosmos (Aetius ii 4.8)«, v: Phronesis 45, 2000, 1–18. Osborne, C., »Empedocles recycled«, v: Classical Quartely 37, 1987, 24–50. Powell, J. U., »The Simile of the Clepsydra in Empedocles«, v: Classical Quartely 17, 1923, 172–74. Panagitou, S., »Empedocles on his own Divinity«, v: Mnemosyne 36, 1983, 276–285. Primavesi, O., »Editing Empedocles: Some longstanding problems reconside-red in the light of the Strasburg papyrus«, v: Aporemata (izd. Most, G. W.), 62–87. – »Zur Geschichte des Deutschen Papyruskartel s«, v: Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik 114, 1996, 173–187. – »Empedocle: Il problema del ciclo cosmico e il papiro di Strasburgo«, v: Elenchos 2, 1998, 241–288. Primavesi, O. in Patzer, A., »Die Übertiefe Tiefe (Empedocles B 35, 3–5 und Physika I, 288–290)«, v: Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik 114, 1996, 1–10. Reinhardt, K., »Empedokles Orphiker und Physiker«, v: Um die Begriffswelt der Vorsokratiker (izd. Gadamer, H. G.), 1968, 498–511. Rösler, W., »Der Anfang der Katharmoi des Empedokles«, v: Hermes 111, 1983, 170–179. Schwabl, H., »Empedokles fr. B 110«, v: Wiener Studien 69, 1956, 49–56. – »Zur Theogonie bei Parmenides und Empedokles«, v: Wiener Studien 70, 1957, 278–289. Sedley, D., »The Proems of Empedocles and Lucretius«, v: Greek, Roman and Byzantine Studies 30, 1989, 269–296. Seeck, G. A., »Empedokles B 17, 9–13, B 8, B 100 bei Aristoteles«, v: Hermes 95, 1967, 28–53. Smet, Daniel De, Empedocles Arabus, Une lecture néoplatonicienne tardive, Bruselj 1998. — 194 — Solmsen, F., »Love and Strife in Empedocles’ Cosmology«, v: Phronesis 10, 1965, 109–148. – »ζῶρος in Empedocles«, v: Classical Review 17, 1967, 245–46. – »Empedocles’ Hymn to Apollo«, v: Phronesis 25, 1980, 219–227. Thiele, G., »Zu den vier Elemente des Empedokles«, v: Hermes 32, 1897, 68–78. Timpanaro–Cardini, M., »Respirazione e clessidra (Empedocle fr. 100)«, v: Parola del passato 12, 1957, 250–270. Tonelli, A., Empedocle di Agrigento, Frammenti e testemonianze , Milano 2002. Traglia, A., Studi sulla lingua di Empedocle, Bari 1952. Trépanier, S., Empedocles, An Interpretation, New York–London 2004. Tucker, G. M., »Empedocles in Exile«, v: Classical Review 45, 1931, 49–51. Vegetti, M., »Empedocle: medico e sofista (Antica medicina 20)«, v: Elenchos 2, 1998, 347–359. Wenskus, O., »Empedokles’ Erklärung der Entstehung der Sonnenfinsternisse: Das Fragment DK 31 B 42«, v: Hermes 108 (1980), 243–248. West, M. L., »ζῶρος in Empedocles«, v: The Classical Review 16, 1966, 135–136. Wilamowitz–Moellendorf, U. von, »Die Katharmoi des Empedokles«, v: Preussische Akademie der Wissenschaften 94, 1929, 626–661. Wilkens, K., »Wie hat Empedokles die Vorgänge in der Klepsydra erklärt?«, v: Hermes 95, 1967, 129–140. Wright, M. R., Empedocles: The Extant Fragments, New Heaven–London 1981. Zafiropulo, J., Empédocle d’Agrigente, Paris 1953. Zuntz, G., Persephone, Three Essays on Religion and Thought in Magna Grae-cia, Oxford 1971. — 195 — Document Outline Vsebina Predgovor k dopolnjeni in razširjeni izdaji Predgovor k prvi izdaji A. Empedokles Življenje in nauk B. Fragmenti, O naravi (knjigi 1–2) Očiščenja Dvomljivo Nepristno C. Odmev Opombe Strasburški fragmenti Florentinske sholije Opombe Jan Ciglenečki Empedokles: navidezna resničnost I. Magijsko-religiozni kontekst II. Etika in eshatologija III. Ontologija in kozmologija IV. Empedoklova misel Dodatek Strasburški papirus Bibliografija