POGOVOR Z BODOČO PIONIRKO PETRO
Rada imam domovino
Učenka prvega razreda osnovne šole Dolo-mitski odred v Polhovem Gradcu je tudi Petra Setničar. Dobrodušno in zgovorno dekletce je doma iz Dolenje vasi. S ponosom nam je pripo-vedovala:
»Imam tri leta starega bratca, ki se zna zelo
lepo igrati in mi včasih tudi malo ponagaja.
Mamica in očka pa sta zaposlena v Komunal-
rempodietiu. Očka je mehanik in dela v delav-
•*nici,' Trjamica je pa v pisarni. Vsak dan me
f zjutraj pdpeljeta v šolo. Veliko raje hodim v
šolo dopoldne, ker je popoldne že tema. Po temi pa nerada hodim domov.«
Sicer pa ima Petra kar dolgo pot do šole in domov.
»Iz šole se najprej peljem z avlobusom do Dvora, potem pa še pol ure hodim peš. Z menoj se z avtobusom vozijo še sošolci Robi, Barbi, Martina, Katja, Ciril in Tadoj. Z Barbi in Marti-no izstopimo skupaj, ostali pa se peljjo še naprej do Belce.«
- Petra, kako ti sedaj pravijo v šoli?
»Ja, sedaj sem cicibanček, ampak kmalu bom pionirček!«
-  Kdaj?
»Za 29. november!«                    '
-  Kaj se bo pa takrat dogajalo?
»Dobili bomo plave kapice in rdeče rutke, pa kakšne knjige. Takrat bo dan pioničkov.«
-  Ali je pomembno, kakšen je pionir.
»Ja, to je pomembno. Pionirji morajo biti pridni, veliko se morajo učiti, lepo morajo znati pisati«.
-  Kaj pa je še 29. novembra?
»29. novembra je dan domovine. Naša domo-vina je Jugoslavija. Rada jo imam, ker »živi« Tito, ker je naš Edvard Kardelj. Nikoli ne bi šla živet v drugo domovino, ker mi je v Jugoslaviji všeč. V Jugoslaviji so hribi, reke in morje, tudi zato jo imam rada!«
-  Koliko časa pa boš pionirček? »Pionirček bom do sedmega razreda, potem
pa bom mladinka, in potem, potem pa bom mamica!«
-  Ali rada hodiš v šolo?
»Rada hodim, ker se v šoli naučim brati in pisati, ker v šoli tudi pojemo. Rada imam tova-rišico, ker nas uči, ker je dobra. Ja, tudi krega nas včasih, takrat, ko nagajamo.«
-  Kaj pa pojete v šoli?
»Veliko raznih pesmic. Tudi o domovini po-jemo, pa tisto Tonček je prišel, torbico nosil. Tonček je bil kurirček, kurirčki pa so pomagali partizanom, da so jim povedali, kje so Nemci«.
-  Zakaj pa so Nemci prišli k nam?
»Zato, ker jim je bita všeč naša domovina. Partizani pa niso pustili, da bi ostali, ker smo prvi tukaj živeli in se lepo imeli. Vojna je nekaj grdega, zato ker so zapori in ker se streljajo.«
-  Petra, ali je tebi sedaj lepo?
»Lepo mi je, ker imamo mir, ker dobim za jesti, kar hočem, ker imam igrače«.
-  Pa misliš, da je vsem otrokom tako lepo? »Ne, eni so lačni, nimajo igrač in živijo v
vojni. Tem otrokom bi poslala velik paket, vanj pa bi dala kruh, krompir, mesto, igrače...«
-  Kako bi ti čestitala domovini, ker ima praz-nik?
-  »Vse najboljše. Domovina!«