F. H.: Preustrojitev šolskih knjižnic. Pod tem naslovom je objavll tovariš Hren uvaževanja vreden članek. Točke, ki se jih ne bom dotaknil, so mi vse po volji. Nasvetoval bi, naj stalni odbor za mladinsko književnost, ki ga nasvetuje tov. Hren, najpoprej pregleda vso našo, ne mlaami iiamenjeno književnost m izbere vse sestavke, ki jih more brez škode citati tudi naša šolska mladina. Težko, taenda najtežje je pisatelju pisati za mlaoino. Nehote mu pride kaj, kar mladini ne prija. Skoro ob vsaki knjigi, napisani za mladino, sem občutil, da ji ne prija. Vse arugačno zanimanje pa so očitovali otroci, ki so čitali knjigo, spisano brez namena za to ali ono starost. Tako dobimo uihko prav kinalu lepo število knjig za mladino, ki jih bodo tudi starši in odrasll bratje ter sestre čitali. In to je tudi nekaj. Naši pisatelji bodo ljubi spremljevalci našega naroda, kar je sploh njih najsrčnejša želja. Stalni odbor pa naj začne z objavo spisov onih pisuteljev, ki so znani preprostemu ljudstvu. To je potrebno, da se začno odrasli za rnladinske knjige zanimati. Za nadaljnje zanimanje naj poskrbi enotna zuiianja oblika knjig. Ta naj bo preprosta, ; rikupna. Knjige naj bodo vezane. Med knjigami starih pisateljev naj izhajajo tudi knjige, kl jih predlagajo pisatelji v rokopisu. Pa ne prekmalu! Stalni odbor pa bodi strog sodnik. Boljša zamera pri pisatelju kot pri mladinil Odbor naj določi stopnjo, za katero je knjiga namenjena, a ne na knjigl saml, temveč v posebnem dopisu, da učitelju, če mu primanjkuje časa, knjiga ne leži predolgo na niizi ali v omari,- temveč jo more kar poslati v svet, v knjigi sami pa zato ne, ker taka označba preveč diši po »knjigah za mladino.«