Poštnina plačana v gotovini ST&&7P V+VlUfifiJD Štev. 15. Ljubljana, 1. aprila 1935 Znamenje križa Karkoli si je mogla izmisliti človeška podlost in karkoli je mogla izbruhniti iz sebe človeška zloba, je zadelo Kristusa v njegovem trpljenju. Tri leta je občeval z ljudmi deleč neštevilne dobrote na duši in telesu; nikogar ni odpustil brez tolažbe; celo ljudje, ki jih je ljudstvo že bilo obsodilo kot nepoboljšljive ali zakrknjene, kakor prešustnica Magdalena, grabežljivi ca-rinar itd., so našli v Kristusu milega prijatelja. Svet je torej dobro poznal Njegovo ljubezen. Kljub temu je doživel to-le: Izdal in prodal ga je apostol Judež, zatajil ga je prvak apostol 1 eter, udaril ga je surovi hlapec, smešila, opljuva, bila v obraz ga je d nihal vojakov in hlapov, izročili so ga paganski oblasti veliki duhovni, namestniki Boga Jave, obsodil ga je na smrt cesarjev namestnik Pilat, norčeval se je 12 Njega razuzdani galilejski kralj Herod, bičali So ga rimsko-paganski biriči, s trnjem kro-nali rimski vojaki, na križevem potu ga je spremljala številna kričava množica ljudstva, °bleko so si razdelili rimski sužnji in najem-mki, oni so ga tudi pribili na križ in ga postavili med dva razbojnika. V čem je najgloblji razlog za vse to? »Radi nas in našega odrešenja je vzel nase vse naše slabosti in pregrehe«, da Bogu nudi zadoščenje ^a našo krivdo in naš dolg. Prostovoljno |° to storil, kajti nihče mu ni mogel vzeti živ-Jenja, on sam ga je svobodno žrtvoval. Ni torej Kristus žrtev tragičnih zapletljajev, ampak junak prostovoljne, samohotene žrtve. Višek te junaške žrtve je izražen v onem, nam tako težko umljivem bolestnem kriku: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Za hip je otemnelo v Njegovi duši gledanje Boga, ki ga je vse življenje napajalo z neizčrpnim optimizmom in pogumom »V gledanju Nevidnega je vzdržal (vse težave)« (Hebr. 1, 27). Ta Njegova edina opora, ta Njegova tajna »hrana ; mu je bila zdaj odmaknjena. Na nebu otemnelo solnce je bila le slabotna slika te notranje groze, izražene v besedah »O Bog, zakaj si me zapustil?« Pa tudi to neizmerno bridkost je moral Kristus prestati, da je mogel doživeti na sebi vso nesrečno usodo grešnika, saj je človek z izvirnim grehom izgubil gledanje Boga in grešnik je v bistvu zato grešnik, ker je od Boga ločen. Ta prostovoljna žrtev Kristusa je elementarna oznaka Njegovega trpljenja in je pravzor in pravir pravega junaštva. S pogledom na ta pravzor so se tisoči slabiči dvignili v junake ter se samozavestno borili za svobodo vesti in vere proti tiranom vseh časov. S pogledom na Križanega so tisoči v vseh dobah zapuščali svet in se v junaški samoodpovedi skrili v samoto in puščavo; s pogledom na Njegovo nepojmljivo ljubezen so se tisoči posvečali ljubezni do bližnjega ali se borili v javnem življenju za Njegova načela. Končno so našli nešteti nepoznani, vsakdanji junaki v Njem moč, da so vzeli vsakdanji križ nase in vdano pretrpeli vsakovrstne nadloge in bolezni. Križ ima torej svoje vzvišeno poslanstvo, ob njem se vkreše iskra energije in silne volje. Največjo zmago pa slavi križ nad grobom in smrtjo. Paganska poezija stoji ob grobu kot genij s povešeno in pogašeno bakljo. Znanost govori o neumrljivi slavi in časti imena rajnih med ljudmi, a od njihove osebe za znanost ne preostaja drugo kot kosti v grobu. Križ pa ima novo, radostno besedo: Iz groba in njegovih tmin je vstal Zveličar v poveličanem telesu in za Njim vsi, ki so križ nosili za Njim. Zato poje velikonočna pesem: 0 smrt, kje je zmaga tvoja? Premagana je vsa trohnoba. Posamezna štev. Din 150 List izhaja vsakega 1. in 15. v mesecu Naročnina mesečno 3 Din Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 Uradne ure od 11—12 dop. Cek. rač. SDZ, Ljublj. 11.171 Leto 1. OBZORNIK Kaj piše bivši framason? Albert Vigneau, bivši veliki mojster »Velike francoske lože* in zastopnik lož >Maurice Berteaux< in Eleusis je poslal listu »Le Maroc Catholic« pismo, v katerem govori o sebi kot framasonu in o razlogih, ki so ga privedli do izstopa. V pismu pravi: Že več let sem se slabo počutil v atmosferi framasonskih lož. Bil sem prevaran. Brž sem spoznal, da je laž, kakor prikazujejo družbo kandidatu, ki hoče pristopiti, češ da je to družba svobodnih meščanov lepega vedenja in zdravih sodb, ki iščejo resnico na vseh področjih: moralnem, filozofskem, znanstvenem, ekonomskem i. dr. Laž! V framasonskih delavnicah ni filozofskega pouka, v njih se ne vzgajajo ljudje dostojni tega imena, nasprotno, v njih se največ dela na političnih intrigah, antiklerikalizmu, laicizmu v najslabšem pomenu besede. Domovina je nesmisel, Bog fikcija. Dolgo sem upal, da bom mogel popraviti te pokvarjene kroge: poskušal sem ustanoviti ložo, kjer bi prejemali višje in filozofske nauke, a ni mi uspelo. Nakopal sem si sauio mnogo sovražnikov. — Napadal sem v ložah protiverski in protidomovinski pokret, a to je izzvalo pravo besnost. 18. februarja je izredni konvent proti pravilom sklenil, naj se izključijo vsi, ki pripadajo kaki patriotski organizaciji ali simpatizirajo z njimi; med nje sem spadal tudi jaz. Na tak način ne postopajo niti s tistimi, ki so zapleteni v afero Stavisky. Dobro mi je znano, da tudi v tej aferi najbolj kompromitirani niso izključeni iz framasonskih lož.« »Kulturno« gibanje Nemcev v Jugoslaviji. Svabsko-nemški »Kulturbund« ima v Jugoslaviji včlanjenih 120 nemških kulturnih« organizaciij in sicer v Banatu 34, v Bački 39, v Hr-vatski in Slavoniji 40. v Sloveniji 10. v Baranji 3 in v Bel-gradu 3. Zveza nemških športnih društev šteje 34 članic. Posebno pažnjo posvečajo mladini, ki je organizirana v 102 mladinskih društvih. — Bibliotek imajo Nemci v Jugoslaviji 114. Njiliova pevska zveza šteje 36 pevskih društev. Zanimivo je, kako vsa nemška javnost budno pazi na nemško šolstvo v naših krajih. Za vsako penzioni-rano učiteljico vedo in o naj-zakotnejši manjšinski šoli so do potankosti poučeni. Ali naša javnost ve, kako je s slovenskimi šolami na Koroškem? Koliko je tam zavednih slovenskih učiteljev? Prof. Ivoellreuther, strokovnjak za državno pravo, je izjavil v nekem predavanju v Ko-linu: Kdor postane brezverec, se tudi izkorenini iz naroda. Odnos religije do države je eden najvažnejših problemov sedanjosti. Občni zbor Akademske zveze.' Akademska zveza, matica vseli kat. akademskih društev, je tekom zadnjih par let močno utrdila ugled slovenskih katoliških akademikov na naši uni-verz.i Važnost organizacije kot je Akad. zveza pa je zlasti v tem, da potrebe časa po enotnih, načelnih smernicah Kristusovih načel presoja in temu primerno vodi delovanje katol. akad. društev. Ne pretiravamo, če trdimo, da je odbor v preteklem tečaju to nalogo vzorno vršil, to pa zlasti zaradi idejno jasnega, nesebičnega in pogumnega vodstva, ki je bilo v rokah biv. predsednika Cirila Že-bota. — Za novega predsednika je bil izvoljen Matej Poštuvan, ki je uvodoma začrtal smer, katere se bo skušal držati novi odbor. Poudaril je zlasti, da mora katoliška akademska mladina obračati veliko pozornost slovenskim kulturnim, gospodarskim in narodnostnim vprašanjem. Važne konkretne naloge, ki so pred nami,'pa so volitve v reprezentanco tia univerzi, prireditev slovenskega tedna in Evharistični kongres. Akademsko zborovanje, ki je bilo v glavnem namenjeno vprašanju nove reprezentančne organizacije, se je vršilo v soboto, 16. marca dopoldne v zbornici na univerzi. Po uvodni besedi so sledili referati zastopnikov vseh strokovni h društev o perečih akademskih problemih: o šolninah, taksah, štipendijah, o akad. uradu dela, o akad. zastavljalnici, o menzi, o univerzitetni uredbi itd. Zastopnik Akademske zveze, matične organizacije kat. akad. društev, lov. Beličič pa je imel referal o novem načrtu učnih knjig za naše šole. Problem je zagrabil predvsem s kulturnega vidika, kar dejansko tudi je, ne pa toliko z gospodarskega, na katerega so se postavili skoraj vsi naši krogi. Tov. Poštuvan je nato predlagal, da naj v slučaju, ako se predlagani osnutek uresniči, akademska mladina pozove slovenske starše, naj se zavejo svoje prvenstvene pravice pri vzgoji svojih otrok. Izražen je bil tudi protest proti temu, da se v tem važnem trenutku ne zganejo slovenske kulturne institucije. — Debata k nekaterim referatom je bila zelo živahna, mestoma tudi ostra, posebno po referatu tov. Ravniharja, ki je napadel Akademsko zvezo ter ji očital, da je zlomila enotno študentovsko fronto, ker je odklonila podpis na volilni reao- Pred več stoletji je bil angleški lord Meffons obsojen na dosmrtno ječo, ko je bil šele 35 let star. Kot smrtnoranjen lev je divjal v svoji celici, kamor je luč tako rekoč le v kapljicah prodirala; butal je v vrata, iz srca so se mu izvijali kriki po svetlobi, po izgubljeni svobodi, po domu, po družini. A zaman. Nekega dne je zaprosil za dleto in njegove roke so začele klesati in dolbsti v črno* steno Kristusa križanega. Polagoma so se začele odražati raz stene poteze Križanega v naravni velikosti. Glava je bila ob- dana od težke trnjeve krone, iz oči pa so vrele kamnite solze. Ob tem pogledu se je lord bolj in bolj sprijaznil š svojo usodo, spoznal je, da je njegova bol le kapljica v primeri z morjem neizmernega gorja Kristusovega. Pa v resnici je bila ta podoba Križanega le podoba lastnega /jaza , izklesanega iz milosti božje in junaške vdanosti. Zdaj je začulil pomen.besede: »V tem znamenju boš zmagal!c V njegovem srcu je spet vzšlo solnce sreče in zadovoljnosti in razumel je skrivnost trpljenja. z dvoglavo pošasdgo Sam« en svet je, toda ta je danes razklan v dva različna, nasprotna si svetova: v svet z Bogom in v svet brez Boga. Ta drugi svet — novo pa-gainstvo — pa ni samo brez Boga, ampak Izrazito proti Bogu. Zato ga Leon XIIT. v svoji okrožnici »Hiirnanum geuus«, ki je naperjena proti prosto-zidarstvu, ki zbira sile tega sveta proti Cerkvi, označuje kot pošast z dvojnim obrazom, z obrazom brezbožnega materializma, obrnjenim v zemljo, in z obrazom bojevitega sovražnika krščanstva, ki z zlobno roko žuga proti nebu. To moderno paganstvo je spalo svoje tisočletno smrtno spanje, pa se je v 15. stoletju s humanizmom zopet prebudilo k življenju. Oživelo je najprej v literaturi, nato v filozofiji in religiji, pa prešlo nazadnje še v politiko in družabno ureditev sveta. Doraslo je to novo paganstvo že leta 1789 in se odkrito spustilo v borbo s svojim »ovratnikom, ki ga je priklenil v tisočletno smrt. Danes je staro že 500 let in je zrastlo v velesilo, ki nima nič manjšega načrta kakor krščanstvo do korenin izruvati in na njegovih razvalinah zgraditi nov svet brez Boga in z vero v materijo. To je njegov cilj, ki izvira iz njegovega nespremenljivega bistva, čeprav nastopa tekom zgodovine vedno v drugačni obleki in pod najrazličnejšimi gesli. Prva značilnost novega paganstva je sovraštvo do krščanstva. Bori se najprej proti Kristusovi osebi in njegovemu delu. Pri tem potvarja s satanskim sovraštvom svetovno zgodovino, ko največje dejstvo zgodovine, Kristusovo življenje tn njegovo odrešilno smrt ter njegovo življenje skozi 1900 let v Cerkvi kratkomalo ignorira, kot bi teh dveh krščanskih tisočletij sploh ne bilo, aii pa napada krščanstvo kot škodljivo, ki maj v 20. stoletju gre med staro šaro. Pri tem se zlasti poslužuje tiska, po katerem se prelivajo reke sovraštva do Kristusa in njegove Cerkve. Še huje se zaganja v krščansko moralo. Pravi, da je preveč odmaknjena od sveta, nemoderna in samo za ženske. To zlasti radi pasivnih kreposti: ponižnosti, potrpežljivosti, pokorščine kot da bi Kristus ne bil govoril tudi o aktivnih vrlinah: o ljubezni, delavnosti, poštenosti, resnicoljubnosti, srčnosti in kot da bi ne bilo največje junaštvo in aktivnost potrpežljivo prenašanje stisk in težav življenja. Te kreposti pagani prav zato zasramujejo, ker so preboječi, preslabotni in premalo junaški zanje. Prav zato je Človek postal pagam, ker nima več poguma biti kristjan. Kajti svet je poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja. Končno pa jim je najbolj zoprn nauk o milosti. Krščanstvo pa je vera milosti, vera o tem, kar je nad človeškimi pojmi in močmi, vera o tem, kar človek sam ne ve in ne more in končno o tem, kar Bog daje človeku preko narave samo po svoji dobroti. Moderni pagan ne more prenašati opominov Cerkve, da človek malo ve in imore in da naj zato veruje in prosi z molitvijo Boga za milost. Ošabnost se temu upira. Zato to vero sovraži in to s satanskim sovraštvom, ker hoče biti neodvisen in vse ustvarjati iz samega sebe. Druga karakteristična poteza modernega pa-gana je, da je materialist, oboževalec materije, oboževalec samega sebe. Božanstvo mu ]e lastni jaz. Tudi staro paganstvo Rima, Sparte in Aten je bilo zgrajeno na neomejeni volji človeka brez ozira na božanstvo. »V paganstvu je bilo vse Bog razen Boga,« pravi Bossuet. To »vse« je prav za prav človek. Izmed tisočhogov, ki si jih je bil postavil, je častil pagan samo enega, to je samega sebe in služil samo sebi. Zato pa si je tudi vero in družbo, zakone in moralo ustvaril po svoji podobi, to je, da je bil človek vse, Bog nič. In to paganstvo se v moderni družbi vedno bolj razrašča; zato vemo, da čaka krščanstvo s tem sovražnikom odločilna borba. Kajti nasproti si stojita dva sovražnika, ki ne moreta drug drugega trpeti. Vsak zahteva zase vse in si nikdar ne bosta hotela delili, ne se pogajati. Oba sta konsekventna in totalitarna, paganstvo totalitarno brez nravne omejitve, krščanstvo vezano na nravne zakone, zato pa duhovno močnejše. V tem boju se bo oblikovala prihodnost. Itlarodm socializem in vera V zgodovini je bilo mnogo ljudi, ki so obetali, da bodo veliko storili za dobrobit svojega naroda. Toda prevelika želja po slavi jih je zavedla iz meja političnega udejstvovanja in tako niso storili ničesar ali pa napravili le zmešnjavo, ki je imela strahovite posledice za narod. Nekaj takega se dogaja danes v Nemčiji. Adolf Hitler je zbral okrog sebe velik del nemškega naroda. Ta je, občutivši posledice svetovne vojne bolj kot katerikoli drugi narod v Evropi, gledal v Hitlerju človeka, ki mu bo pomagal, da si opomore v ekonomskem in narodnem življenju. In res je la ljudstvu, ki ga je potegnil z neko magično silo za seboj, obetal mnogo, obetal vse. Poučen od nemške zgodovine iz Bismarckove dobe kot tudi od zgodovine drugih držav: Francije, Španije, Anglije, Italije, pa tudi sam kot dalekoviden mož uvide-vajoč, koliko so škodovale protiverske borbe tem državam, borbe, ki so nastale iz samega napuha enega ali drugega od tedanjih državnikov, uvide-vajoč, da so se te države pomirile šele takrat, ko so prenehale s temi borbami in zopet dale svobodo verskemu življenju, je nazsvečaneje obetal ne samo, da ne bo nasprotoval veri, ampak da bo celo podpiral versko življenje. V tem pogledu je sam dal mnogo nedvoumnih izjav, da bo ščitil katoliško in protestantovsko vero. Tako v svojem delu >Mein Kampf« na straneh 124, 630, 631; v proglasu vlade 1. febr. 1933; v govoru pred Reichs-tagom 23. imarca 1933, v govoru v berlinskem Sport-palastu 24. oktobra 1933; v govoru pred Reichs-tagom 30. jan. 1934 in končno je to tudi v 24. točki programa narodne socialistične stranke. Tudi njegov tisk je bil in je še danes poln takih izjav. Ve namreč, da narod ne more prenašati režima, ki nima spoštovanja pred njegovimi največjimi ide- ali. In tako ne morejo nemški oblastniki slišati očitkov, da nastopajo proti veri, ker vedo, da jim to škoduje tudi v tujini. Zato so polni lepih izjav, kadar je treba kcga preslepiti, nastopajo pa dejansko proti veri. To njegovo postopanje izvira že iz bistva narodnega socializma, iz njegove ideologije. Njegova ideologa sta baltiški Rus Alfred Rosenberg (Der Mythus des XX. Jahrhunderts) in Bergmanu (Die Thesen der Deutsch-religion. Ein Katekismus). — Tema dvema je izročil Hitler nemško mladino v duhovno vodstvo. Nemški narod je postal v glavah teh bahavih ideologov narod, ki mu je narava odločila posebno poslanstvo, da zagospoduje vsem drugim narodom. Drugi narodi imajo samo pravico, da se učijo od njega. Zato pa je tudi narava obdarila nemški narod s sposobnostmi, ki jih noben drug narod nima. Nemški človek je večni odraz početnih duhovnih sil nordijskega človeka; njegov duh se je pojavil na svetu samo enkrat, in ima nezaslišno moč, ki neprestano snuje; je suveren, ki ga nič ne veže na svetu. Nemec ne sme dovoliti, da bi ta čista germanska rasa prišla v dotiko s kako drugo raso, ker bi začela propadati. Kot posamezni človek je tudi ves nemški narod elitni narod, ki mu je namenjeno voditi vse človeštvo, da ga reši sicer neizogibnega propada. Od te rase, pravi nadalje Rosenberg, izhaja vse, kar je na svetu resnično, dobro, lepo, plemenito. Na dejstvo n. pr., da so se tudi na jugu porajali pesniki, misleci, državniki in vojskovodje kot Homer, Sofokles, Aristoteles, Aleksander Veliki, Horatius itd., Rosenberg odgovarja, da sc z Atlantisa, kjer se je pred okoli 5000 leti pojavila nordijska rasa, že zgodaj odšli proti jugu posamezniki, ki so postali nosilci vsega dobrega in plemenitega, ki se je tu ustvarilo. Tudi sv. Tomaž je iz te plemenite rase (Der Mythus, 24, 255). Po njegovih žilah kot po žilah Homerjevih je tekla plemenita nordijska kri. Iz tega sledi, da je poudarjanje enakosti med narodi, boj proti plemeniti nordijski rasi. Ta je tu, da zapoveduje, drugi naj se uče in poslušajo. Tudi nima zato nobene odgovornosti proti drugim narodom. Toda njihova ideologija se ni omejila samo na narodno področje, prešla je tudi na versko. Kljub večkratnim izjavam nemškega Fiihrerja so se dvignili proti tisočletnemu krščanstvu nemških katoličanov in protestantov. Rosenberg m Bergmanu zametujeta Boga, v katerega veruje ves nemški narod, ker to ni produkt nordijskega, germanskega človeka in za boga proglašata sebe in Nemčijo. Nemčija je bog, kateremu se imajo kla- njati vsi nordijci. Na mesto Kristusa naj pride na oltar kip pruskega vojaka, ki ga naj narod kiti z venci in s cvetjem (Der Mythus, 616). Plemeniti nordijski narod bo imel tudi svoje svete knjige in to je knjiga, ki jo je napisal Adolf Hitler Mein Kampf«. Ona mora biti) biblija nordijskega na-,roda, kot piše »Volkischer Becbachter« (11. dec. 1933). Saj je avtor utelešenje, neke misteriozne, božanske sile, kot pravi Dauser, bavarski državni tajnik. Naj omenimo še, da to novo paganstvo, ki je le mišljenje treh puhlih glav, ne trpi poleg sebe nikakega drugačnega svobodnega naziranja. Vsakdo bi se moral brezpogojno ukloniti. Katoličani in protestanti so v začetku zaupajoč v njegove obljube, da bo ščitil nacionalne, kulturne in verske ideale, šli v trumah za njim. Ko pa je narodni socializem prestopil politične meje in se pojavil kot verski reformator, je prišel zanje čas razočaranja. Protestirali so protestantje in amagali. Vlada, je morala izpolniti njihove zahteve. Še bolj pa so bili razočarani katoličani. Čeprav jim je obramba precej težka, ko so jim zaplenili številne časopise in liste, najdejo vendar dovolj sredstev, da pokažejo nezadovoljstvo z novimi nazori. Pri tem prednjači nemški episkopat. Nemški škofje skupno in posaimič ob vsaki priliki naglašajo verske pravice katoličanov. To posebno na kongresih in s pastirskimi pismi. Tako so vsi nemški škofje skupno izdali znano okrožnico katoliškemu nemškemu narodu proti paganskim idejam Rosenberga in Bergmainna. S tem se javno dvigajo proti vsem, ki hočejo odtrgati nemške katoličane od Kristusovega namestnika na zemlji. Javno obtožujejo ljudi, ki jemljejo svobodo katoliškemu tisku, pa puste, da katoliško vero napada, kdor le hoče in s kakršnimi sredstvi hoče. Protestirajo proti vprizarjanju manifestacij ob nedeljah in praznikih ob takem času, da katoličani ne morejo k sv. maši. Protestirajo proti preganjanju katoliške mladine. Pravijo, da ne bodo molčali, ker ne morejo molčati, dokler ne prenehajo s takim krivičnim postopanjem proti najboljšim državljanom Nemčije. To pa da ni nikaka politika, ampak njihova dolžnost do Boga, kateri se ne bodo nikdar odrekli. Prav tako so tudi ob pričetku letošnjega leta poslali škofje vernikom svojih škofij poslanice, polne vere v zmago. In res, katoličani se že versko prObujajo in so se že zavedli resnosti časa. Strnili so se okrog svojih škofov in se udeležujejo veličastnih manifestacij, kjer prisegajo zvestobo Kristusu Kralju. Poslužujejo se vseh sredstev, da si zopet pridobe vzete pravice in rešijo domovino pred novim paganstvomi. »Narodni katolicizem (Pismo iz Francije.) Ker mi je znano, da se tudi v Jugoslaviji pojavljajo glasovi o potrebi ustanovitve »nacionalne« cerkve, ki naj bi združila vse Jugoslovane v cerkveno edinico, ki bi zasledovala »nacionalne« interese, Vam danes poročam nekoliko o sličnem Pojmovanju pri nas v Franciji. To je nazlranje, da naj katoliška Cerkev kot nekaka »narodna cerkev« služi Franciji, naziranje o tako zvanem narodnem katolicizmu, kot ga imenuje francoski katoliški filozof Etienne Gilson. V Franciji je nešteto onih, ki se imenujejo katoličane in so katolicizmu resnično vdani, ker si »e morejo misliti in predstavljati Francije brez katolicizma. To pojmovanje je nekaka francoska Orodna bolezen, proti kateri se obrača z vso ostrostjo omenjeni filozof Gilson. »Za nje je katolicizem nujen, ker bi brez njega Francija ne mo-gla obstojati. Tudi jaz sem trdno prepričan, da Francija brez katolicizma ne more obstojati, toda *ato katolicizem ni nujno potreben: v tem za nas kot katoličane ni podan vzrok za njegov obstoj, tradicionalisti (t. j. francoski katoličani, ki ute- meljujejo katoliško vero iz njene enotnosti s francosko tradicijo) so tako mislili in s temi popačili katolicizem zase in za Francijo.« — Resnično je treba pozdraviti to odkrito izpoved v Franciji od strani francoskih katoličanov, katerim niličme ne more očitati, kot kaže zgodovina, pomanjkanja narodne in državne zavesti. Izraz te narodne bolezni je tudi pogosto izraženo upanje na rešitev vere s pomočjo zunanjih političnih sredstev: nastopi katoliški ali katoličanom naklonjeni diktator, Cerkvi naklonjena avtoritarna vlada zamenja korumpirano, framasonsko usmerjeno, parlamentarno demokracijo — in vse je v najlepšem redu. Mnogi francoski katoličani žive v lepih sanjah: to so sanje o Klodvigovem krstu. Klodvig se je dal krstiti, isti dan Je dal krstiti tudi 3000 svojih vojakov in mahoma je bilo 3000 katoličanov več. S tehničnimi sredstvi, s katerimi razpolaga moderna civilizacija, bi se to danes vršilo še boljše in hitrejše. Dobiti je treba le Klodviga in poslal bo vse Francoze v Cerkev. Ni dvoma, da bi šli, — kajti kaj vse se danes luciji, ki naj bi jo na predlog Akcije za izpop. univerze meddruštveni odbor odposlal vsem poslanskim kandidatom. Ob tej priliki je Ravnihar govoril tudi o Vinceneijevi konferenci za akademike in jo zboru predstavil kot kako »klerikalno« strankarsko organizacijo. Odklanjal je zlasti od konfe- rence ustanovljeno menzo za vse akademike, ki je zaradi dejstva, da dobe v njej vsi akademiki najcenejšo hrano v vsej Ljubljani, največja pridobitev za večino revnih slovenskih akademikov. — Ravni- harju je odgovoril tov. Časar. Značilno je dejstvo, da so Ravniharja složno podpirali nacionalisti in marksisti. — Nato je predsednik zborovanja prebral osnutek pravil in volilni red nove reprezentance. Osnutek volilnega reda je bil popolnoma nedemokratičen, nevzdržen pa tudi iz juridičnih in socialnih momentov. Na podlagi osnutka volilnega reda so volitve indirektne, odbor reprezentance bi volili delegati, ki bi bili izvoljeni na občnih zborih posameznih strokovnih društev. Juridična napaka: Članstvo v strokovnem -društvu in v reprezentanci se ne krije, član strokovnega društva je le oni slušatelj dotične fakultete, ki se je v društvo vpisal in oh vpisu vplačal članarino. Clan reprezentančne organizacije je avtomatično vsak redni slušatelj naše univerze. Bilo bi torej povsem zgrešeno, voliti delegate za skupščino reprezentance na občnih zborih strokovnih društev. Socialni moment: Mnogo slovenskih akademikov se danes preživlja z instrukcijami in drugimi postranskimi zaslužki. Skoraj polovica slušateljev nima sredstev, da bi stanovala v Ljubljani, temveč se vozi oz. stanuje doma. In vsi ti naj bi bili oropani pravice, voliti in soodločevati pri sestavi reprezentance?! Kajti zaradi občnega zbora pustiti instruk-cije, službe, se nalašč zanj tudi popoldne pripeljati v Ljubljano, tega ne more od teh akademikov nihče terjati. In vendar imajo tudi oni enako pravico kot drugi. Zato se morajo volitve v reprezentanco vršiti na določen dan ves dan od S zjutraj do 6' popoldne v centralnem poslopju univerze za vse fakultete, da bodo oni, ki se opoldne odpeljejo domov, dalje oni, ki imajo popoldne instrukcije, oni, ki so pred izpiti in ne morejo na občnem zboru po 3—5 ur čakati na volitve lahko opravili svojo volilno pravico v poljubnem, zanje prikladnem času. To spremembo je na zborovanju predlagal tov. Žebot Ciril in je bila od vseh soglasno sprejeta. Isti predlagatelj je tudi grajal dejstvo, zakaj se osnutek pravil ni vsaj en teden pred zborovanjem na primernem mestu objavil, da bi ga lahko predhodno spoznali vsi, ki bi se zanj zanimali. To pa se ni zgodilo, temveč so bili akademiki na zborovanju kratkomalo postavljeni pred izvršeno dejstvo ene-tja osnutka, ki pa ima v sebi silno malo demokratičnega duha. Tako n. pr. je polovica odbora reprezentance sestavljena kar avtomatično iz predsednikov strokovnih društev. Ker so člani reprezentance v s i slušatelji, je to popolnoma zgrešeno, ker predsednikov strokovnih društev ne volijo vsi slušatelji. Zato ta osnutek odločno odklanjamo in zahtevamo, da volijo celotni odbor reprezentance delegati, ki jih volijo vsi slušatelji! To spremembo zahtevamo v imenu demokracije in akademske avtonomije, ki je na dovolimo nikomur kršiti, najmanj pa akademskim predstavnikom samim! Sploh smatramo pravila v sedanji obliki kot nedemokratična in študentom vsiljena z argumentacijo, češ, z reprezentanco se silno mudi. Vsiljuje se nam vtis, da so določeni ljudje imeli velik interes na tem, da akademiki osnutke prej ne spoznajo in da se osnutek ne korigira v smislu demokratičnega načela. Prepričani smo, da bodo vsi slovenski akademiki to našo zahtevo v lastnem interesu podprli. — Ob koncu zborovanja je iz majhne skupinice ekstremnih marksistov zadonel glas, ki je oznanjal akademikom marksistični volivni program in apeliral na vse, naj vsa akademska mladina kot celota postavi svoj volivni odbor, ki bo agitiral za »delovne« (marksistične) kandidate pri volitvah 5. maja. Videlo se je na tem primeru, da so ekstremni marksisti podali roko socialistom (po francoskem vzoru) in stopili z njimi vred skupno na volivni teren. Glas pa je radi medklicev, smeha in radi zapuščanja dvorane kmalu zamrl in prejel nasvet, naj počaka na shod sodruga dr. Topaloviča in na njem nadaljuje s svojo deklamacijo. Občili zbor jurid. društva se je vršil v soboto, dne 16. marca. Torej kar dvoje zborovanj v enem dnevu, poleg tega pa še v času, ko velik del akademikov, zlasti onih z dežele, še ni bil v Ljubljani. To je tudi odločilno vplivalo na izid volitev; kajti skupina iz »Jadrana '< in »Edinstva« se rekrutira zlasti iz meščanskih slojev. Občni zbor je potekel zelo raz-borito. Poslevodeči podpredsednik Savelli je v svojem poročilu razkril samolastno postopanje odstopivšega predsednika Artnaka. Polemika, ki se je potem razvila v tej smeri, je silno zavlekla občni zbor. Da občni zbor ni sprejel sklepa v Artnakovi zadevi, se je zgodilo samo radi uvidevnosti podpredsednika, ki je zavrl organizirano besedno obstrukcijo s strani Artnakovih pristašev in prešel k volitvam; kajti sicer bi isti dan do volitev sploh ne prišlo. Sicer pa naj se skupina iz »Edihstva«, ki ji pripatla predsednik, izkaže enkrat tudi v pozitivnem delu; dosedaj je namreč rožljala samo z grožnjami. Evharistični tečaj za akademike. Prireditelji tega tečaja, ki se je vršil pod okriljem Akademske zveze, so se zavedali, da tvegajo drzen poizkus. Snov sama se je zdela morda mnogim preveč odmaknjena današnji miselnosti, preveč teolo-ško-mistična. Nadalje so prosti dnevi vabili akademike v lepo naravo. Toda našli so med akademiki več idealizma in razumevanja kot so pričakovali. — Prvi dan se je v zbornici zbralo nad 130 slušateljev in slu-šateljic in čudovito je odmevala visoka pesem o najgloblji skrivnosti krščanstva, o evharističnem Bogu med nami. Otvoritev tečaja je počastil naš ljubljeni nadpastir, škof dr. Gregorij Rožman, ki je v toplih besedah povabil vso akademsko mladi- stori, da se obdrži družabna in službena pozicija. Vsi bi šli v Cerkev, toda katoliška Cerkev bi z njimi ne pridobila nikakih katoličanov. Pravilno misleči katoličani, med njimi Gilson, ne pričakujejo zidravila katoliškemu življenju od zunanjih političnih dogodkov ali pomoči države. Katolicizem more živeti — z državo ali brez nje — le tam, kjer živi sam iz sebe. Če katolicizem kje obstoja samo kot politična ali socialna institucija, je kot religija obsojen k propadu. Po mnenju onih, ki objektivno gledajo, je oa-ločilna napaka francoskih katoličanov v tem, ker so često pripravljeni gledati v Cerkvi le zunanjost ali z drugimi besedami: oni pojmujej« Cerkev popolnoma posvetno, kot druge svetne institucije. S tem pa ni rečeno, da bi morali motriti Cerkev kot popolnoma notranjo versko zadevo, ki živi le v dušah in je napram svetu popolnoma ravnodušna, vedoč, da je svet zapisan propadu. Nasprotno, potrebna je prava javna aktivnost vernikov, vezana na kake politične pokrete, kajti sicer postane aktivnost katoličanov nevede politično sredstvo, Cerkev pa ustanova in s tem dekla države. — Javna aktivnost katoličanov: povsod, ob vsakem času in vsaki priliki, to je zahteva našega časa. Soislri problem v Franciji Pereče vprašanje sodobne Francije je njeno šolsko vprašanje. Danes se sicer ne bije več odkrit kulturni boj, kot za časa Combesa, ki je po ločitvi Cerkve in države skušal ravnati s Cerkvijo kot državi nevarnim »privatnim društvom« in je začel odkrit boj, da uniči katoliško življenje v Franciji. »Antiklerikalni« radikali so v starosti postali modri taktiki, ki računajo s Cerkvijo kot moralno silo, zlasti za inozemstvo (misijoni!). Toda ta navidezna dobrohotna toleranca je vse prej kot zadostna, je le taktično »dobrohotna« interpretacija in uporaba krivične laicistične »antiklerikal-ne« zakonodaje. Na pr. v vladi t. zv. »narodne sloge« (Doumergue, sedaj Flandin) so tudi verni katoliški politiki, vendar traja veljavnost nemogočih zakonov še dalje, in še dalje uveljavljajo svoje razkrajajoče delovanje. Sicer so zopet dovoljeni redovi v Franciji, toda ni še razveljavljena za katoličane tako krivična odredba kot je prepoved vsakega šolskega udejstvovanja in poučevanja od strani redov in kongregacij. Šolstvo je državno, poleg tega pa obstojajo tudi privatne šole, ki so v pretežni večini katoliške. Pouk v državnih šolah je od osnovne šole do visoke šole »nevtralen« — toda v smislu laicizma. Verouka nikjer ne poučujejo, mesto njega se vrši »pouk o morali«, ki predstavlja nekako groteskno zmes ostankov krščanskih resnic. Teološke fakultete na drž. univerzah ne obstojajo. Tudi katoliški docenti na univerzah morajo popolnoma izbrisati vsako sled vere iz svojega učnega delovanja. Profesor filozofije, ki je v »privatnem« življenju katoličan, se mora kot vsi njegovi kolegi omejiti na to, da podaja »nevtralno« zgodovino filozofije, ker se iz njegovih predavanj ne sme spoznati njegova »privatna vera«. V državni osnovni šoli vlada odkrit proticer-kven duh, v srednjih in visokih šolah pa duh areligiozne »nevtralnosti«, ki se često tolmači v prid edino »znanstvenega« laicizma. To se kaže zlasti v državnih učnih načrtih. Pri izpitu iz filozofije je dopusten ateist Condillac kot »velik filozof«, nasprotno pa Tomaž Akvinski ne, ker je bil teolog in torej »neznanstven«. Seveda takšno državno šolstvo uničujoče deluje na mladino. Vendar v mnogih slučajih ni moglo preprečiti, da ne bi tako učitelji kakor učenci ostali katoličani ali celo po krajši ali daljši dobi nevernosti zopet postali katoličani. Vendar se ne da zanikati uničujoči vpliv delovanja laicističnega šolstva in njegove »nevtralnosti«. Zlasti velja to za osnovno šolstvo. Značilen vzgled: 180 km od Pariza je vas brez krščanske šole. Tu se je trem osnovnošolskim učiteljem posrečilo v približno 40 letih cerkev oropali vseh njenih obiskovalcev. Med 600 prebivalci ni niti enega, ki bi prestopil cerkveni prag. Z ozirom na ta dejstva je rešitev le v svobodnem katoliškem šolstvu. To se vzdržuje le s prispevki vernikov. Francoski katoličani pa upravičeno zahtevajo, naj tudi država prispeva za te šole, in sicer sorazmerno s številom učencev kot v Belgiji ali na Holandskem. Katoliški starši zahtevajo, naj država z njihovim denarjem ne vzdržuje samo »nevtralnih« šol, ki vzgajajo njihove otroke v protiverskem duhu, ampak naj prispeva tudi k vzdrževanju katoliških zasebnih šol, ki dajo šele pravo izobrazbo njihovi mladini in jo vzgoje v dobre katoličane in zveste Francoze. Nadaljnja zahteva katoličanov je, da naj vlada ukine prepoved poučevanja verouka na šolah. Iz vsega tega je razvidno, kakšne težave in borbe imajo katoličani v »katoliški« Franciji za svoje pravice. Toda ne strašijo se težav in ne obupujejo, ampak gredo v borbo. Trenutno najvažnejša zahteva katoličanov je: svojih otrok ne d a m o v brezverske državne šole, zato zahtevamo, da država prispeva deleže od naših vplačanih davkov za vzdrževanje p r i v a t. katoliških šoli Zakaj katoliška univerza? Lansko leto je bila v Salzburgu ustanovljena katoliška univerza. Ob tej priliki se je zopet pokazal v vsej svoji obsežnosti problem katoliške vzgojne ideje in njenega pomena v valovanju današnjih dni. Boj za vzgojo mladine v katoliškem duhu je zopet stopil z vso odkritostjo in jasnostjo na plan. Ob tej priliki pa je preteklo tudi 80 let od poskusa ustanovitve irske katoliške univerze v Dublinu (1854), ki se sicer radi sovražnega nasprotovanja angleške vlade ni mogla obdržati, ostala pa je njena ideja — ideja katoliške univerze — v delu njenega glavnega tvorca, angleškega konvertita in poznejšega kardinala Johna Henryja Newinana. Zakaj ravno katoliška univerza? Ali ima krščanstvo t. j. katolicizem sploh kake pravice na kulturo? Kristus je zrastel iz judovske kulture, krščanstvo se je najprej zasidralo v rimski kul- turi, nato pa rastlo dalje v evropske kulture. Na vprašanje ali obstoja krščanska kultura bi sledil odgovor: so kulturne dobrine, ki so več ali manj prepojene s krščanstvom in čim več je v njih krščanstva tem močnejše so in bolj so zmožne življenja. Vse kulture predkrščanske dobe so bile brez duše. In če krščanstvo ne ostane duša naše zapad-ne kulture ozir. ne bo v večji meri kot sedaj, tedaj je konec zapadne kulture samo še vprašanje prihodnjih stoletij. Kajti vsaka kultura. brez krščanske kulture je nepopolna, je le drobec prave kulture. Primer enostranske kulture nam nudi sodobna kultura športa in telesa, ki vedno bolj prevladuje ter ji popolnoma manjka duhovna stran. Ker krščanstvo poduhovi vsako kulturo, je upravičeno, da je udeleženo tudi pri obrazova-nju človeka in nanj deluje s svojim vplivom. Vzgoja duha in šolanje razuma mladega človeka je zadeva univerzitetnih znanosti, vzgoja v veri in šolanje vesti pa je le zadeva Cerkve. Namen izobrazbe je oblikovanje duha, toda izobrazba duha ne sme vplivati, še manj pa nadomestiti religiozno vzgojo. Izobrazba radi izobrazbe obstoja v razvoju duha brez ozira na morebitni praktično uporabljivi rezultat. To obrazovanje duha da sposobnost poedinosti urediti v okviru celotnosti, doumeti njih lastno vrednost in določiti njih medsebojno odvisnost. Oblikovanje duha ni nikako tehnično znanje niti enciklopedična zbirka spoznanj in na-ziranj, ampak počasna organična rast sposobnosti mišljenja. To mora biti obrazovalni ideal vsake univerze. Pravo šolanje duha se ne sme zadovoljiti z zgolj strokovno izobrazbo, da se tako izogne nevarnostim enostranosti. Ne analiza v obrazovanju, ampak sinteza in celotnost! Tako orga nično in sintetično obrazovanje razuma se lahko povzpne do polnega razmaha le, če mu je temelj enoten svetovni nazor. Tali organično enoten svetovni nazor pa je krščanstvo: njegov centrum je Bog; različne znanosti dobe svojo vrednoto le z ozirom na njihov odnos do najvišjega cilja, do Boga. Zavest, da obstoja ena sama objektivna resnica, je izginila. Posamezni »specialisti« so izgubili izpred oči celotno sliko vesoljstva. Posamezne specializirane znanosti« niso imele več nobene medsebojne zveze; vsa znanost je v pravem po- menu besede razbita, ker ni več osnovne ideje, ki bi družila pravilno razčlenjene (ne razbite!) znanstvene panoge v celotnost, v organično zgrajeno, harmonično znanstveno stavbo, ki bi bila živ odsev ene objektivne resnice. Sedanji liberalni tip »svobodne« univerze je po svojem bistvu preveč kraj kriticizma in skepticizma, kraj razkroja. — Dvestoletni prosvit-ljeno-libralistični razkroj znanosti je spremenil universitas v dive r vs i t a s scientiarum, ki ne gradi znanosti v z miselno zgradbo, ki bi nudila celotnost spoznanja, ampak jo razkraja v neb roj špecializi ranih znanosti, ki si dostikrat nasprotujejo m e d seboj. Življenjski ideal liberalizma je popolna nevezanost posameznika. Vsak posameznik je popolnoma nevezan avtonomen individuum, ki mu je edino merilo pravilnosti in počelo resnice njegov lasten »svoboden« um. Tej usodni zmoti je zapadla tudi univerza, ki je postala iz prejšnje svetovnonazorno enotne universitas catholicae blagovni trg nedokazanih teorij in majavih sistemov, kjer si lahko vsak po poljubnem iziboru eno ali drugo prisvoji in poleg tega še živi v prepričanju, da se nahaja v posesti »resnic e«. Tako kraljuje danes nebroj »resnic« in ravnotoliko »svetovnih nazorov«. Politično udejstvovanje katoličanov V naši državi se bližajo volitve v poslansko zbornico in sme prav za prav že sredi volivnega boja. Ker po obstoječih zakonih ni možno udejstvovanje strank na verski podlagi, bi morali katoličani staviti poslanskim kandidatom vsaj svoje zahteve, kot so to storili angleški katoličani, ki so zahtevali od njih, da naj v parlamentu zagovarjajo njihove težnje, v kolikor se tičejo vere in Cerkve. V nasprotnem slučaju pač ne bodo glasovali zanje. Pri Slovencih, ki smo katoliški narod, bi kandidat brez tega pristanka prav za prav sploh ne mogel in ne smel prodreti. Nezaslišano je, da so bili med slovenskimi poslanci v dosedanjem parlamentu ljudje, ki so podpisali predloge za tako kalturnobojne zakone kot je izgon jezuitov v 48 urah itd.! Seveda s tem ni rečeno, da je poslanskemu kandidatu že s tem, da sprejme te zahteve, mandat zagotovljen, toda to bi morala biti conditio sine qua non za vsakogar, kdor hoče stopiti pri nas na političen oder. Zanimive so v tej zvezi misli belgijskega kardinala van Roeya, ki pravi: »Katoliška stranka se ne more istovetiti s Cerkvijo. Tudi ni katoliška stranka morda odsev katoliške Cerkve. Katoliška stranka v svoji politični aktivnosti ni odvisna od Cerkve v nobenem oziru. ■Svobodno postavlja svoj ekonomski, finančni, naučili, vojaški itd. program. Ne zahteva se nikaka izpoved vere za udejstvovanje v stranki. Cerkev ima popolnoma druge interese, ona se (>brača na duše. Prizadeva si dušam pokazati in utreti pot rešitve. Lahko je razumeti, da polje njenega udejstvovanja nima nič skupnega s političnimi borbami. Cerkev ne stavlja nikomur ovir za njen vpliv. Duše prihajajo k njej od vseh strani zaradi reli- giozne potrebe, ki je pač v srcu sleherne človeške narave.« Torej, bi morda kdo rekel, katoliška stranica je — nepotrebna. Ne, razlikujmo! Naše religiozne in naše politične dolžnosti je treba ločiti. Vsak more biti popolnoma odličen katoličan, iščoč zase in za druge svetosti, 111 odličen patriot, iščoč koristi svoje domovine v vrstah svoje stranke. To so različne dolžnosti, toda prvo ne izključuje in ne ovira drugega. Od Kristusa in od papežev smo prejeli določeno število direktiv, ki temeljijo na krščanski ljubezni in pravici in ki morajo prodreti v politično, socialno in duhovno življenje vsakega naroda. Lahko nastopijo razmere, v katerih je brezbrižnost katoličanov v zadevah uprave javnega življenja lahko usodna. V tem oziru nam je naša zgodovina lahko poučna. Tudi kardinal van Roey, dasi dobro loči med religijo in stranko in se zaveda odgovornosti Cerkve v zadevah, ki se tičejo politike, meni, da je največje važnosti obstoj katoliške stranke: »Katoliška stranka je postala potrebna zaradi zgodovinskega razvoja politike pri nas in je storila velike usluge religiji. Zavrla ali omilila je mnogo udarcev proti svobodi vesti in bistvenim pravicam Cerkve. To je bil njen raison d’etre in je še sedaj. Nespametno so delali ponekod katoličani in drago plačali svojo brezbrižnost s tem, da so pustili nasprotnike Cerkve svobodno razpolagati z oblastjo, ki so jo uporabljali v to, da so katoličanom odvzemali pravice in utesnjevali verske svoboščine. Vsi, ki jim je na srcu rešitev duhovnih vrednot, morajo dosledno delovati na to, da stvorijo na političnem polju kompaktno stranko, dobro organizirano in krepko disciplinirano, ki bo zmožna služiti potrebam obrambe katoličanov.« 110 k obilni udeležbi pri kongresu. Zdaj, ko bije kritična ura za naš narod in ko ob mejah vsiha, je treba da se po- vrne k najglobljim notranjim notranjim virom svojih duhovnih osnov, k evharističnemu Bogu, ki vse narode, ki mu ostanejo zvesti, napaja z novimi življenjskimi silami. Tekom tečaja, ki se je naslednje dni nadaljeval večinoma v beli dvorani hotela Union, se je akademikom bolj in bolj odpiral nov svet poln idejnega in nravnega bogastva. Praktično sožitje z vernim ljudstvom v verni molitvi in rednem bogoslužju se je izkazalo nujno potrebno. — Akademiki tudi pri kongresu ne smejo zaostati. Kakor ljudstvo, tako naj se tudi akademska mladina na svoj način pripravi za kongres. Mladina je neizčrpen vir bodočnosti za vsak narod, ker ima novo svežost in novo energijo. Toda le taki narodi in taka mladina bo vzdržala v današnjem nervoznem tekmovanju narodov na političinem, gospodarskem in nacionalnem področju, ki ima krepko voljo in največ moralnih sil. Duševno in moralno zdravi narodi imajo bodočnost. So državniki in pedagogi, ki pričakujejo te vitalne sile od telesne vzgoje, športa, atletike itd. Nedvomno si dobi mladina od športa in telovadbe zmisel za disciplino, zdravje itd., toda šport, atletika itd. lahko zaidejo v enostransko naturalistično smer, v kolikor pričakujejo obnovitev duhovne sile od solnca, vode, telesnih gibov itd. Ko gre za notranjo krepost, za podreditev telesa duhu, za samoza-tajo, tedaj je to notranja duhovna atletika, duhovni šport, duhovna telovadba in tu moramo iskati višje pomoči, tu nam mora priti pomoč od Evharistije, ki združi božjo kri in božje meso z našo krvjo in našim telesom. Podvig duhovne energije, okrepitev volje, to je veliki božji dar, ki ga sprejmejo po Evharistiji. — Te osnovne misli je hotel tečaj za akademike zlasti podčrtati. Ker bodo izšla predavanja v posebni brošuri, ne bomo podrobno govorili o njih. Reden potek lepo uspelega evharističnega tečaja za akademike je zmotil neljub incident. Prireditelji tečaja so namreč prejeli v soboto dopis od rektorata, s katerim jih opozarja na sklep univerzitetne uprave iz leta 1930., po katerem se ne morejo na univerzi vršiti nobena predavanja, pri katerih ne bi sodelovali na-stavljenci univerze (profesorji in dijaki). Dan preje je izšel v Akademskem glasu članek, v katerem pisec vprašuje univ. senat, ali je v tem oziru spremenil svoje stališče. Članek je bil napisan prav z ozirom na Evharistični tečaj akademikov, na katerem bi govorili tudi nekateri predavatelji, ki niso člani profesorskega zbora. Toda spričo dejstva, da so se v teku več let po omenjenem sklepu vršila na univerzi, zlasti v predavalnici mineraloškega instituta kakor tudi v zbornici že nešteta predavanja, tako slro- Gostilna »Zadružna klet” »Svoji k svojim!“ Kongresni trg kovno-znanstvenega, kakor tudi skoraj družabno - spoznavnega značaja (več francoskih, čeških itd. predavateljev; omenjamo le predavanje prof. Kende iz Maribora, nadalje g. Sittersa, ki je predaval v društvu YMCA, Sadjarsko in vrtnarstvo društvo, Jadranska konferenca, pri kateri so govorili le raeuniverzi-tetni predavatelji) je jasno, da naša univerzitetna uprava ni tolmačila doslej omenjenega sklepa po črki, temveč po duhu in smislu in je bila svoječasna prepoved izdana bolj slučajno ob morda umestni priliki. Mi vidimo v tem odloku samo to dejstvo, da se je rektorat hotel izogniti sporu z določeno skupino akademikov oziroma sporu med akademiki samimi. V tem nas potrjuje tudi končno zagotovilo v Ak. glasu, da se na slučaj dovolitve Evharističnega tečaja še povrne. Zato je morda pametnejše, če naslovimo te vrstice na tiste, ki jim ta tečaj ne da mirno spati, saj je rektorat naše univerze za veliko misel evharističnega preporoda našega naroda že s poprej danim dovoljenjem pokazal brezdvoma veliko razumevanje. Že sama pripomba v Ak. gl., da se na stvar še povrne, do. kazuje dovolj, da piscu članka ne gre samo za neko navidezno krivico, ki se je baje zgodila Slavističnemu klubu, ki ni mogel prirejati zaradi omenjenega sklepa svojih predavanj na univerzi. Mnogo bolj je upravičen sklep, da mu gre zato, da se prav Evharistični tečaj ne sme vršiti na slovenski univerzi, v v središču slovenskega naroda, ki ima letos častno nalogo in dolžnost, pripraviti vsedržavni evharistični kongres. Čeprav nočemo popolnoma nič omalovaževali dela in ciljev Slavističnega kluba, ki je imel, kot pravi pisec, še velike namere, pa ne moremo mimo dejstva strašno ozkogrudnega gledanja pisca na ogromno važnost, ki jo ima letošnji evharistični kongres v Ljubljani za ves slovenski naro