Slovstvo. 207 italijanske knjige, ali občevati z Lahi v njihovem jeziku, namenjena je pričujoča slovnica. Zato sem jo osnoval po vzgledu drugih takih slovnic ter razdelil v dva dela: v teoretično-praktični in v praktični del.« (Predg.) — I. del: »Pravila, vzgledje in vaje« govori o pismu in glasoslovju in o besednih plemenih: o členu, samostavniku, pridevniku, številniku, zaimku, glagolu, prislovu, predlogu, vezniku in medmetu. II. del je namenjen vaji in ima razne pogovore, pregovore in pa kaj dobro sestavljeno berilo s kratkimi odlomki iz najboljših spisov, katerim je pridejano kratko poročilo o dotičnem pisatelju in njega ocena. Da je knjiga namenjena v prvi vrsti zasebnemu učenju, kaže nam str. 191—209, »Prevod slovensko-italijanskih vaj«, ob katerem si učenec lahko sam popravlja svoje naloge. — Po tem načinu je sestavljena večina italijanskih slovnic; ni pa s tem rečeno, da bi ne mogla biti tudi drugače, kakor so n. pr. naše slovnice slovenskega jezika. Dala bi se tudi razdeliti v: I. glasoslovje (teorica dei suoni), II. pregiboslovje (teorica delle flessioni), III. besedotvoritev (formazione delle parole) in IV. skladnja (sintassi). A pisatelj ni imel toliko znanstvenega namena, nego da bi lahko in hitro uvel čitatelja (učenca) v govorjenje in rabo jezika. Glede posamnosti je opomniti, da se je gosp. pisatelj oklenil vseskozi najnavadnejših ali najboljših oblik in podal določna pravila. Zelo važna je izgovarjava in v taki knjigi za samouke mora biti dovolj opisana. Tu bi želeli n. pr., da bi bil gosp. pisatelj natančneje povedal, kako naj se izgovarjata c in g pred e in i, kajti v istini ni laška izgovarjava ista, kakor naših c in dš, marveč je ožja, kakor hrvatski c in dj, ali slovenski tj (n. pr. tje = če) na nekaterih krajih. Kaj dobro je, da so naglasi (accenti) natančno zaznamovani; sicer je tudi izgovarjava na mnogih mestih označena v oklepaju. Vzgledi za vajo so za rabo izbrani. Pregledi posameznih oblik lajšajo zelo učenje. Slovenska pisava je nekoliko (le malo) nedosledna, čemur se skoro ni možno ogniti. Kolikor sem mogel razvideti iz čitanja in pregledovanja, rečem lahko, da zadostuje Križ-manova slovnic-a zahtevam praktične slovnice. Rabili jo bodo lahko Slovenci, ki imajo vsaj srednjo omiko, vsaj glavno, splošno slovnično znanje. Zato je prav storil odbor, da jo je izdal, in »Matica« si je pridobila novih zaslug, kajti cena 1 gold. za mehko vezano, pa trdno sešito lično knjigo je res nizka. Pri drugih narodih imajo enake knjige drugačno ceno. A »Matica« ne išče dobička, pač pa hoče kot mati vsestransko skrbeti za Slovence. Omenjam še, da ta knjiga ni »družbena«, ampak le založna knjiga. Torej jo morajo tudi udje Matičarji kupiti, »ko jo hočejo imeti. „Pravljice in pripovedke za mladino." Zbral Dominicus. V Ljubljani. Založil in prodaja Janez Giontini. 1889. Mali 8°. Str. 141. Cena 36 kr. — Ta knjižica podaja 26 pravljic in pripovedek, ki so nabrane največ po raznih listih in knjigah: v Glasniku, Zori, Dunajskem in Ljubljanskem Zvonu, v Vrtcu, Kresu, v Slov. Gospodarju, v Nanosu, par jih je menda tu v prvič natis- nenih. Lahko rečemo, da so po listih nabrane pravljice glede vsebine in oblike res dobre, to se pravi, zanimive in kratkočasne. »Pripovedka o fantu, ki je z mačkami oral«, morala bi pač biti bolj opiljena in res prirejena za natis. To je delo in naloga zbirateljeva. Izvirnik pove seveda tako, kakor govori med seboj narod. Skrbeti treba tudi, da se iz kake druge zbirke česa ne privzame; »o neustrašljivem dečku« smo čitali, kolikor se spominjam, v Markičevi mali zbirki. Tu pa tam so se vrinile tudi nekatere nedostat-nosti. Na str. 135 je v sredi med »grdih besedi« in »To izgovorivši« odstavek izpuščen. Seveda je tako tudi v viru zbirateljevem: »Glasniku« (1864, str. 241 in 341), kjer je stavec prezrl odstavek; a zbiratelj naj bi ga bil dopolnil. Prav v isti povesti se čudno bere na str. 135 opazka: V Rusovskem je posadnik, in kjer v tej povesti stoji starešina, naj se blagovoljno bere »posadnik«. Zakaj pa ni zbiratelj tega pre-menil, ako je hotel, naj čitamo »posadnik« mesto »starešina« ? Čemu bi drugače čitali, nego je tiskano? Sicer še opomnim, da so snovi še dovolj primerne in otroškega duha, tudi v nravnem oziru dostojne. Zato bode imela mladina ž njimi nedolžno veselje, toliko bolj, ker ima knjižica na prvi zunanji strani lično barvano sliko. Naslednje knjige imajo enako obliko in so iz iste založbe: „Učenke v petih delih sveta." Spisala Elizabeta Berthet, prevel A. Sušnik. III. zvezek. V Ljubljani. 1889. Str. 91. Cena 24 kr. - Vsebina: 1. »Izanami, mala Japonka« — pripoveduje o japonskem življenju, učenju in o begu svojega francoskega učitelja. 2. »Ivana, mala Mehikanka« — pripoveduje o svojem vzgojevanju v samostanu, svojem prijateljstvu do deklice Rozite, ki se vsled njene solze in njenega poljuba vzbudi iz hude omedlevice. 3. »Ema, deklica s Hava-jiških otokov« — prijetna slika havajskega življenja in poučevanja. Pripovedovanje je vseskozi živo, opisovanje se opira na mične dogodke. Pisava pisateljice je pač za naš okus nekoliko nenavadna, zato je tudi prevod precej težak, ker je preveč natančen. Prelagatelju polagamo nujno na srce, naj prevaja prosteje, naj napravi lahko umljivo berilo za našo deco. Kar in kakor je v francoščini dobro, to in tako pa ni tudi za Slovenca. Navzlic temu pa se bode marsikdo prijetno zabaval z živahnimi spisi in mičnimi dogodki. „lzdajalca domovine." Povest. Spisal Vaclav Kredba. Poslovenil in za slovensko ljudstvo priredil H. Po d kraj še k. V Ljubljani. 1889. Str. 80. Cena 20 kr. — Zanimiva je pač ta povest vseskozi, to se jej res mora priznati. »Ivan Celešnik, čevljar v Dolji«, je bil poprej pri vojakih, pri »militer«, kakor pravi sam, in tu se je naučil nekoliko nemščine. Vsled tega se je pa tako zatelebal vanjo, da se mu je blažena nemščina zdela edino zveličalna. Zato je dal svojega sinka Pepeta v nemške šole v C. na Koroško. Dečko se je navzel polagoma slabega duha nemških svojih součencev, pokvaril se popolnoma, zaničeval svojo dobro mater, ki se je borila z neumnostjo svojega moža. obesil šolo na kol, bil pisar, a poleg tega strasten dopisovalec v nemške liste. Odpuščen iz svoje pi- 208 „DOM IN SVET '¦! 1889, štev. 9. sarske službice, postal je laški vohun in izdajalec domovine v vojski med Avstrijci in Lahi 1. 1866 in kot tak zgrabljen je s svojim zapeljiv-cem in sokrivnikom vred prejel zasluženo plačilo — smrt s svincem. Njegov oče pa je znorel. — Čudno, a vendar mogoče! Ker je malih dogodkov dovolj v povesti, ker so pogovori živahni in pisava krepka, ker nam kaže povest pekočo rano na telesu slovenstva, zato smemo obetati knjižici uspeha in mnogo čitateljev. Po češkem izvirniku je kaj dobro prirejena za naše razmere. Le slovenski stavek je tu pa tam neokreten. „Doma in na tujem." Povest iz preteklega stoletja. Spisal * * *. V Ljubljani. 1889. Str. 58. Cena 20 kr.— Tudi ta povest je polna dogodkov, tu pa tam se morebiti še prehitro in nepričakovano kaj zgodi, a naposled se vendar vse srečno izide Ivan, sin bogatega Planinska, in Sebenikov Ciril morata konec preteklega stoletja v vojsko na Laško proti zmagovitim Francozom. Zlasti Ivan gre težko, ker pusti doma ljubljeno, a od očeta ne še sprejeto nevesto — Anico. Razne nesreče prebijeta na Laškem in v Švici. A v Švici reši Ivana vrli Gireaud, s katerim se vrneta v domači kraj Ivanov — Kamnik. Ciril je bil pa stopil pri bogatem kupcu v službo, ki je bil ž njim zelo zadovoljen. Doma je dobil Ivan nevesto Anico za ženo, Ciril pa na tujem hčer svojega gospodarja in ž njo vso njegovo trgovino. — Povest je, kakor sem rekel, z dogodki natlačena, tu pa tam ni prave motivacije, a podaja dokaj lepih prizorov. Pisana je le za odrasle. „Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije." Zgodovinska povest. Iz nemškega preložil Ivan Urba-nec f. V Ljubljani. 1889. Str. 68. Cena 20 kr. — Zanimiva zgodovina »Črnega Jurija« je tu v obliki povesti popisana — sicer zanimivo, a vendar dokaj v tujem duhu ali po nenavadnem načinu. Cita se prijetno, tu pa tam je pisava nekoliko trda, govor diši včasih malo po nemščini, slovnica dokaj pravilna, a ne brez izjem. — Ob koncu je kratek obris srbske ustaje in najnovejše srbske zgodovine. Tako more čitatelj primerjati povest z istinitimi dogodjaji. Koncem petero navedenih malih knjig dostavljam rad, da so v nravnem oziru neizpod-tikljive ter so razun »Doma in na tujem« tudi za mlajše čitatelje primerne. Gospodu založniku, ki za našo književnost res rad kaj stori, priporočamo dobrohotno, naj tako vpliva na svoje pisatelje, da bodo podajali Slovencem ali proizvode, ali pa take prevode, kateri imajo res kaj pomena v slovstvu. Ako smo obsojeni, da imamo malo slovstva, imejmo pa dobro! RVATSKO SLOVSTVO. (Piše —b.) (Dalje.) Knjige „Matice hrvatske" za leto 1889. Znani pripovedovalec J o s. Eug. Tomic je zopet napisal novo pripovedko: ..Emin-Agina Ljuba". (Zab. knjiž. štev. 110—111). 8°. Str. 196. Cena 50 kr. — Povest je zgodovinska, dejanje se vrši v 1. 1716 (po Varadinski bitki) na hrv.- bosenski meji, doli v Slavoniji. Junakinja povesti je Anica, hči vojvode Caldara, zares nenavadno dekletce, katero ima svoje posebnosti. Nekoč se vozi zjutraj po Savi, kjer jo ulovi nekoliko bosenskih hajdukov, hlapcev Emin-age, ka-petana vakufskega, kateri jo osvobodi surovih hlapcev in pusti domov. Dekletcu se je pa tedaj mili obraz mladega Turka tako v dušo vtisnil, da ga ni moglo več pozabiti. Zaprosil jo je že Ivo Milijevic, barjaktar, kateri je stanoval pri njenem očetu, svojem kumu, naj mu da svoje srce in svojo roko. A dala mu je le malo nade. Neki dan udarijo naši v Bosno; Turki jih sicer zapode nazaj, vendar rani in ujame junaški Ivo Mili-jevič njih glavnega junaka Emin-ago. Ranjen leži Emin-aga nekoliko časa v hiši Aničinega očeta, ona mu pa streže najskrbnejše, kakor bratu, a pri tem — seveda — se ljubezen med njima še bolj utrdi. Brat in pa žena Emin-agina prideta čez nekoliko časa po ranjenca, da ga odkupita, vendar Ivo Milijevic jima ga prepusti prostovoljno in brez odkupnine. Ali Anica in pa Emin-aga sta se dogovorila, da se snideta pozneje na drugi strani Save. To tudi storita. Vendar že prvikrat ja zasledi Ivo Milijevic, tedaj že Aničin zaročnik. Anica pobegne od straha in od sramote pred svojim zaročnikom z Emin-ago in postane njegova žena. Toda Emin-aga — Turek — ima že drugo, pravo ženo Fatimo. Tej je pa tako zamrzelo ravnanje njenega toliko ljubljenega moža, da se je ločila od Emin-age, preoblekla se za svojega brata in pozvala Emin-ago na »mejdan junački« (dvoboj). Emin aga zadene v dvoboju svojo bivšo ženo, ker ta iz osvete še kroglje ni dejala v svojo puško, a ko spozna svoje grdo delo, postane zlovoljen, tih in zamrzel tudi na Anico — Ajko —, katera se zaradi tega sama konča v Vrbasu. Dosti nenavadna povest! Pripovedovanje je jako zanimivo, posebno je pa dobro očrtana Anica in pa borba med dobrim in zlom v njeni duši. Pisana je pa povest največ za bosenske Hrvate mahomedance, da se tudi njim omili hrv. knjiga. Tomič se jim je že poprej prikupil s svojim »Zmajem iz Bosne«, a zdaj jim je pa zopet podal pripovedko iz njihovega življenja.1) Ksaver Šandor Gjalski je obdaril Hrvate zopet z novo zbirko manjših povestij, katero je krstil z imenom: „Biedne priče." (Žab. knjiž. štev. 112-114.) 8°. Str. 143. Cena 75 kr. -Ne bodem govoril o izvenrednem talentu Gjal-skega, kateremu se tudi tuji narodi čudijo, le to naj povem, da so te pripovedke zopet nov dokaz njegovega talenta, a odlikujejo se tako se svojo lepoto, da jih uvrstimo lehko med naj-bolja njegova dela. Vseh skupaj je sedem, nekatere izmed njih so že tiskane, druge so pa nove. Naslov jim je »Biedne priče«, ker opisujejo ljudi, kateri so, ne po svoji krivnji, skoraj celo svoje i) Prav iz tega se umeva in tudi deloma opravičuje, da je gibanje strastij jako živo, za naše čustvo morebiti preveč živo narisano. Za vsa dejanja je en glavni motiv: strast. „Strast je strast. I najjači i najhladniji nije, kadar da joj odoli, kad bi trebalo." (Str. 151.) Vemo, da je to le v nekem zmislu res. Splob. se pa vidi v celi povesti tudi nravni moment in namen, namreč, da bi se jasno videle grozne posledice strastij. Kdor se njim prepušča, tega gotovo pogube in še druge ž njim. Uredi.