


^ Za dragocenim korenom.

(Iz življenja kitajskih pogozdnikov.)

Povest A. Ja. Maksimova.

Poslovenil I. P.


Posebni natis iz »Slovenskega Naroda".


V Ljubljani, 1885.

Natisnila in založila »Narodna Tiskarna"

(Iz življenja kitajskih pogozdnikov.)

Povest A. Ja. Maksimova.
Poslovei il I. P.

-V. f 1 ,  jr

/ /■»tv ■

(Ponatisneni listki iz ..Slovenskega Naroda 11 .}



7

V Ljubljani, 1885.

Natisnila in založila „Narodna Tiskarna^.


66992

I.

Hrbet Sihote Alin.

Po bregu japonskega morja, doli ob Usurijskem
kraji, drži nad dva tisoč vrst daleč temna, tajin-
stvena, popolnem še neznana vrsta holmov, katerih
srednja visočina ne presega treh tisoč čevljev nad
morsko gladino. To je hrbet Sihote-Alin, po be¬
sednem prevodu „Temne gore". Hrbet Sihote-Alin
drži od jugozapada na severni vztok. Na severu se
razprostira do reke Amura — te ogromne glavne
vodne poti Vztočne Sibirije, na jug se širi ravno
v tej meri do zaliva Petra Velikega, na katerega
bregovih stoji naša predstraža trdnjava Vladivostok.
Bližajoč se zalivu Petra Velikega, premeni Sihote-
Alin svojo mer, in obrne se sprva k severozapadu,
potem k zapadu in nazadnje, ognivši se zaliva, drži
k jugozapadu, h korejskim mejnim goram in se
združi z drugim hrbtom San-Alin ali „Belimi go¬
rami 8 . Hrbet Sihote-Alin še ni dovolj preiskan, če

tudi se je že večkrat to poskušalo. Iz daljave je

1

4

hrbet podoben razburkanemu in pri tej priči oka-
menelemu morju. Pred seboj vidite gromado gorskih
vrhov, nakupičenih drug na drugim in v svojih obri¬
sih jako podobnih morskim valovom. Kolikor bolj
se približaš temu okamenelemu morju, tem bolj zgi¬
neva jednoobraznost prizora; vrbovi holmov dobivajo
bolj določeno obliko in dobro se razločujejo na temno¬
modrem nebu. Pred nami ni več otrpnelo morje, ki
utruja pogled zaradi svoje jednoobraznosti, ampak
divna panorama posamič stoječih, veličastnih vrhov,
najrazličnejše velikosti, obrisa in oblike, vrhov, oven¬
čanih s košatimi vrhi velikanskih ceder, brstov, me-
česnov, smrek in jelk. Bregovi holmov pokriti so
s temnim zelenjem starih hrastov, ki očarujejo oči
s svojim veličjem in močjo. Pod holmi rasto gosti
razkošni gabri, palmom podobni dimorfanti, črne in
bele breze, orehi, javorji, lipe in črešnje. Te gozde
preprega gosto grmovje iz lespedend, kozje brade,
akacij, belega in črnega trnja, divjega dišega ja¬
smina, gadovega lesa, krušine, skozi katero moreš
priti le s sekiro v roči. Divja vinska trta ovija se
mej tem mnogoštevilnim drevjem in zakriva s svo¬
jim svetlozelenim listjem vsak prazen kotiček. Tu

5

leži po mastnej, vedno vlažnej zemlji, kakor mehka,
krasna preproga, tam se pa smelo vzdiguje na drevje
ter se po njem ukusno in fantastično ovija.

Hrbet Sihote-Alin vleče se kot nepretrgana ve¬
riga od velikega Amura blizu do Korejskega po-
luotoka, vedno vstrič morskemu bregu in oddaljajoč
se od reke Usuri, katera teče od juga proti severu.
Stranski odrastki hrbta drže prav do Japonskega
morja in se znižujejo v vodo kot strmi obrunki in
skale, katere očarujejo pogled s svojo krasoto. Z
morskega dna se vzdigujejo kvišku nad tri tisoč
čevljev nad morsko gladino, tu naupične od vihar¬
jev oglajene skale, tam fantastične bazoltove palače
in gradovi s stolpi, vrati in velikanskimi oboki, tu
zopet čarobne zgradbe čudovitega, prirodnega stav¬
barstva . . . Semtrtja se pa odrastki hrbta Sihote-
Alin polagoma znižujejo k morju kot peščeni skladi,
in so priljubljeno pribežališče brezštevilnih tropov
najrazličnejših morskih ptic. Od solnčnega vzhoda
do zahoda vije se množica tonovšic in morskih sluk
nad temi nesrečnimi melinami, pobirajoč školjke,
katere je popustila uslužljiva oseka, in rezko ter
glasno kriče po zraku. Neskončne vrste rac, gosij

6

in labudov letajo z jedne klečati na drugo. V zraku
sliši se od mahanja več deset tisočev perot nekak
neprestan šum in žvižg, kakor bi v zgornjih slojih
ozračja vršila se kaka borba, kipelo kako čudno
življenje. Lepozvočni glasovi labudov mešajo se z
rezkim gaganjem gosij, krekanjem rac, žvižganjem
morskih sluk in plakanjem tonovšic. Nad vso to
šumljivo ptičjo dražbo, plavajo visoko pod nebom
orli, sokoli in pomorski orli, iskajoč z bistrimi očmi
žrtev mej temi zračnimi prebivalci. V globini maj¬
hnih zalivov se ponosno sprehajajo po peščenem
bregu dolgonoge čaplje, žrjavi in gracijozni flamingi.

.Kipeče življenje, očarajoče vsakega s svojo

divjo nebrižnostjo. A v globokih dolinah in

soteskah tajlnstvenega Sihote-Alina vlada nekako
daveče in srce stiskajoče molčanje. Ravno tako ka¬
kor bi nobeno bitje ne oživljalo gozdnih gošč, ka¬
kor bi pod nepredrljivimi svodi lesov ne bilo nikakega
življenja. . . . Slišati ni niti žvrgolenja in petja pti¬
čev. Stoletna drevesa, omotana z ovijajočimi se
rastlinami, otožno gledajo okrog in majajo s svojimi
vrhovi. Povsod razprostira se mračni, gost gozd,
katerega se še ni dotaknila človeška roka. . . Pov»

7

sod grobna tišina! . . . Vender v tem tihem gozdte
kipi neizmerno življenje, življenje skrito, boječe,
previdno in h kratu strahovito, napolnjeno s krva¬
vimi epizodami, divje in svojeobrazno. . . Na tisoče-
koz, zubrov, jelenov, srn in antilop se bojazljivo-
skriva pred roparskimi zvermi, začenši z bengal¬
skim tigrom, krvoločnim pantrom, besnim risom,,
končavši s črnim in rudečim volkom, pred katerim■<
imajo mnogi nekak vražen strah. . . Pa vse to stvar- -
stvo uporno molči. Jedni se boje s kričanjem obrniti;
nase nevarno pozornost roparjev; ti se pa prizade¬
vajo zadrževati svoje rjovenje, da ne bi odpodili.
plena. Če se začuje v tej gošči kak krik, je to ali
obupljivo ječanje žrtve, ali pa krvoželjno renčanje
kake ropne zveri nad kakim jelenom, zubrom ali:
srno, katero je dobila v kremplje. . . Žrtva pa kmalu
utihne onemogla v neravnej borbi, in zopet navstane
tajinstvena, daveča tišina, kakor bi bili ti brez-
merni gozdi, mračne soteske, doline in propadi —
bivališče nemih senc.

8

II.

Čadodejui koren.

Hrbet Sihote-Alin ima neizmerne zaklade. Ru¬
dninska bogastva so basnovita: na katerem koli
mestu treba je samo z lopato razriti zemljo. Zlato
je povsod razsejano z radodarno roko prirode. V
bolj dostopnih krajih so dobivali zlato že nekaj sto¬
letij Kitajci in ga dobivajo še sedaj, ne da bi to
kaj ovirala tamošnja uprava. . . Ali bi bilo tudi
mogoče jih kaj ovirati, ko za največ zlatih jam in
zlatonosnih potokov ve le pest kitajskih pustolov¬
cev, kajti zlato imejoče plasti so raztresene po kra¬
jih, čisto neznanih, nepreiskanih, kateri nemajo ni-
kakih potov razen tajinstvenega labirinta zverinskih
steza.

Pa gorski hrbet Sihote-Alin ne vabi kitajskih
pustolovcev toliko s svojim zlatom, kakor z maj¬
hnim čudodejnim korenom žen-šen, ali človeku po¬
dobnim korenom*), kateri ozdravi po mnenji Kitaj¬
ce v vse bole zni, zlasti izgubo močij in sušico. Ta rast-

*) Beseda „žen-šen“ pomeni v pobesednem prevodu
človeku podoben koren. Kitajci zato tako imenujejo to
zdravilno rastlino, ker je nje koren po obliki jako podo -
ben človeku. Ta koren cenijo jako visoko in hranijo kakor
talisman.

9

lina, ki pripada k rastlinskej rodbini aralij; raste
divja v globokih senčnatih gozdnih soteskah Si-
hote-Alina. Cenijo jo mnogo višjo kakor zlato. Žen-
šen je predmet, kateri neprestano marljivo iščejo.
Predrzni kitajski pustolovci smelo zahajajo v najne¬
varnejše kraje Sihote-Alina, kjer žive v vsakeršuih
nevarnostih in pomanjkanji. Korenina žen-šen ne
ljubi solnčne svitlobe. Raste samo v globokih, divjih
soteskah, sredi najgostejše hoste, v katerej biva
vedni mrak in molčanje. Solnčni žarki nikdar ne
pridero v to tajinstveno goščavo. Vlažna, debela
prst se tu nikdar ne posuši. Mastna črna zemlja je
tu vedno pokrita z debelo odejo gnijočega listja.
Hudi rumenorujavi medvedje beže ob vročem letnem
času v ta vedno hladna pribežališča in se zarijejo
pred vročino v vlažno odejo odpalega listja. Ben¬
galski tiger lazi okrog teh zapeljivih mest, vabečih
srne, zubre in antilope. V vrhih košatih brestov, ce¬
der in gabrov se skriva krvoločni panter. Poleg
tega roparja zalezujeta plen ris in divja mačka.
Tropi rudečih volkov brodijo okrog po goščavi in
plašljivo poslušajo vsak sumljiv krik ali šum. Boje
se srečati se s kakim silnejšim roparjem in po-

10

trpežljivo zalezujejo svoj plen. Ako ni plena, po-
bero ostanke krvavih pojedin bengalskega tigra
pantra ali medveda. Včasih pa tudi raztrgajo
kakega bolj shujšanega, bolnega ali pa ranjenega
sobrata in napolnijo prazne želodce z njegovim
trdim, suhim in žilastim mesom . . Strašno je člo¬
veku sredi teh zverin. Brez vsega varstva je. Sov¬
ražniki so okrog njega in nad njim, prekanjeni, ne¬
prizanesljivi. Življenje človeka v goščavi hrbta Si-
hote-Alin je podvrženo tisočerim nevarnostim. Pa
vender želja dobiti čudodejni koren žen-šen privleče-
v te goščave mnogo kitajskih pustolovcev. Življenje
tvegajo zaradi majhnega ozlastega korenčka, ne nad
poldrugi palec debelega, kateremu predsodek pripi¬
suje velik pomen v človeškem življenji; pripisuje
mu zanesljiva svojstva, da pomladi razrušene orga¬
nizme in njim vrača moč. Vrednost žen-šena je res
basnovita. To je nekak dragocen kamen, demant
daljnega vztoka, katerega dobivanje stane večkrat
človeško življenje. Srečni so, kateri dobe žen-šen
kajti po gostem obogatel*) Žal da je tako srečnik

*) Vsak funt divje rastočega korena /žen-šena velja*
200.000 rubljev. Vrednost korena, ki so res zelo podobni
človeku, je pa naravnost basnovita.

11

le malo, ker je koren jako redek. Večkrat se pri¬
godi, da ga cela družba iskateljev več mesecev za¬
man išče, potem se pa vrne domov s praznimi ro¬
kami, ko so že v gošči zgubili nekaj tovarišev.

III.

Iskatelji žen-šena.

Približal se je večer. Skoro tropična vročina
umaknila se je hladnosti večernega zraka. Solnce
skrilo se je že za okrožujoče holme in prečudno
zlati njih obraščene in temne vrhove. Po zvitej
jedva vidnej zverinskej stezi stopata dva človeka.
Po nekaterih vnanjih znamenjih možno je spoznati,
da ta dva človeka pripadata k številu predrznih
kitajskih pustolovcev, — neutrudljivih iskateljev
„žen-šena“. Pustolovca plazila sta se po vseh štirih
po goščavi in si s trudom delala pot mej zamotano
vinsko trto, leševjem in bojarikami. Svetli žarki
zahajajočega solnca zgubljajo se nekje v visočini, v
vrhovih stoletnega drevja. Pod nepredrljivim obo¬
kom gostega listja pa vlada tajinstvena polutema . ..
Naprej stopal je s sekiro v roči visok, širokopleč,
postaren Kitajec in s spretnimi mahljaji sekire se-

12

kal zamotane veje grmovja. Na hrbtu mu visi na
priprostem jermenu puška s prižigalnico in lahkim
lesenim kopitom. Za širokim pasom iz jirhovine
imel je na desnej strani zataknen velik kriv nož.
Na mišičnatem, kozavem obrazu brala se mu je ve¬
lika predrznost. Na levem lici imel je jedva za¬
celjen dolg krvavorudeč obrunek. Jeden konec ob-
runka izgubljal se je za ušesom v grdih kosmih
gostih las, drugi se je pa zlival z levim oglom tan¬
kih usten, katere so jedva pokrivale redke, ščeti-
naste brke. Ta obrunek dajal je njegovemu nagu-
bančenemu obrazu brez brade, ako si ga gledal od
leve strani, zversk, zopern vid. Videti je bilo kakor
bi na zdravih plečih Kitajca držala se glava kake
pošasti s strašnim, do tilnika držečim žrelom. Gosti
lasje pustolovca vise izpod klobučinaste okrogle ka¬
pice v brezobraznih kosmih, posivelih od prahu.
Kite, najkrasnejšega lišpa in ponosa vsakega pod¬
ložnika bogdihana, ni imel; to kaže, da visoki, po¬
štami Kitajec ni bil druzega kakor lohu, ubežen
prisiljenec, ki je bil za hudodelstva poslan v severno
Mandžurijo in jo potegnil od tam čez mejo na rusko
zemljo . . .

13

Nekoliko korakov za lohu-om stopal je mlad,
korenjašk dečak, po obrazu bolj podoben kakemu
Mandžurcu, kakor Kitajcu. Na širocih plečih nosil
je, kakor je bilo videti, nedavno ubito srno, kate-
rej je iz okrvavljenega boka kapljala na stezo ru-
deča kri. Dolga, lepo spletena kita, akuratno zvita
pod klobučinasto kapico, pričala je, da mladi deček
še ni z ničemer obrnil nase pozornosti kitajskih
uradnikov. Obraz njegov kazal je nekako dobro-
dušje, ki je lastno fizično nadarjenim naturam, ki
ne poznajo svoje sile in krepkosti. Videlo se mu
je, da je vreden potomec predrznih zavojevateljev
kitajske države. Vse njegovo orožje bil je kriv nož,
ki mu je visel na hrbtu za pas v usnjatih nožnicah.
S tem nožem je Li-fu (tako je bilo dečaku ime) že
nedavno doma rezal samo čebulo in češenj, sedaj
mu je pa jedina obramba, ako ne štejemo njegovih
krepkih, gibčnih, rekli bi jeklenih mišic, proti ro¬
parskim zverinam v gošči.

Li-fu prišel je sem v ta gozd popolnem slu¬
čajno. Do dvajsetega leta je mirno živel v hiši svo¬
jega očeta na bregu jezera Hanka, bavil se s kme¬
tijstvom in ribjim lovom. Življenje mu je teklo

14

mirno, brez skrbij in razburjenja. S svojo osodo bil
je zadovoljen, zlasti, odkar je iz Ningutu-a prišla v
gosti k sosedu Tu-eanu njegova lepa nečakinja,
prekrasna Ljaj. Seznanil se je on z deklico in za¬
ljubil se v njo. Li-fu še prej ni videl druzih žensk
kakor svojo mater. Minulo mu je nekaj časa. Ljaj
odgovorila je na njegovo ljubezen z ljubeznijo in
mlada človeka sta sklenila vzeti se. Li-fu in nje¬
govi roditelji so prosili Tu-čana za roko njegove
nečakinje, a ta bil je trdovraten in je zahteval za
njo toliko kupnino, da so mladima človekoma kar
povesile se roke in je izginilo vsako upanje na
vspek. Li-fu začel je žalovati. Lotila se ga je ne¬
umna misel, da mora obogateti, naj stoji kar koli,
s kakimi si bodi sredstvi pridobiti si deset telj
(dvajset srebrnih rubljev), kolikor zahteva Tu-čan.
Deset telj bila je zanj, ki še nikoli ni videl niti
srebrnega drobiža, tako velikanska vsota, da se mu
je zdelo, da je ni moč pridobiti. Slučaj mu je od¬
kril oči in mu pokazal izhod iz tega težkega polo¬
žaja. Nekdaj je v hišo njegovega očeta zašla družba
klatežev, ki so bili na potu čez reko Ussuri, na
rusko zemljo.

15

Prvi pot v življenji je Li-fu zaslišal pripovedke
o basnovitik bogastvih hrbta Sihote-Alin, pripove¬
dovanje o čudodejnem korenu žen-šen, ki je dražji
kakor zlato. Po odhodu te družbe, se je v Li-fu-u v
glavi porodila po nedolgem premišljevanji predrzna
misel, da bi se pridružil tej družbi in poskusil srečo.
Srečen izid tega podjetja mogel bi ga za vse živ¬
ljenje zvezati z ljubljeno Ljaj in to je odločilo vse.
O tem ni govoril z očetom ali materjo niti besede,
pa tudi deklici tega ni povedal, ampak vzel je je-
dino orožje, katero je bilo v očetovej hiši, nož nam¬
reč, in hitel je po sledu za prejšnji dan odšlo družbo
iskateljev žen-šena. Celi teden lazil je lačen po gozdu,
dokler ni došel znanih klatežev, ki so že bili prišli
na drugi breg reke Ussuri. Klateži večinoma po¬
begli zločinci, osem po številu, vsprejeli so Li-fu-a.
Dobro so opazili njegovo korenjaško postavo in po
pravici mislili, da Li-fu more biti na tem težkem
potovanji zastonj in dobra tovorna žival. In res je
on popolnem opravičil njih nade. Obložen z živežem
in druzimi stvarmi je potrpežljivo in moško od
solnčnega vzhoda do zahoda na svojem širokem
hrbtu nosil breme, ne da bi bil kaj godrnjal, goječ

16

samo nado, da pride do slovečega hrbta Sihote-Alin.
. . . Celih štirinajst dnij bredli so pustolovci po
grmovji, po katerem je bilo jedva mogoče priti
dalje, dokler neso prišli do tajinstvene soteske, v
katero sta doli lezla Li-fu in njegov tovariš Hun-
Ljan. Na poslednjega bila je prišla vrsta, da ga je
vodja družbe poslal na lov, da kaj dobi za potrebno
hrano. Za pomoč so mu dali kakor tovorno žival
potrpežljivega, pokornega Li-fu-a. Ubivši srno, zvalil
jo je Li-fu celo na svoja široka vleča, in hitel s
svojim tovarišem k stanišču, k lačnim klatežem, ki
so že težko čakali, da se vrne lovec. Vajene noge
lovcev, obute v nekake opanke iz polustrojene kože
so tiho stopale po zvitej stezi, ki je strmo peljala
s kupli podobnega vrha holma v globoko vlažno so¬
tesko. Hun-Ljan je spretno s sekiro delal pot za
svojega tovariša, ki je bil težko obložen. Solnce je
že bilo popolnem zašlo, ko sta lovca prišla na majhno
tratino, sredi katere je svitlo gorela grmada. Okrog
so sedeli iskatelji žen-šena in čakali, da se tovariša
vrneta z lova. Nagel prihod Hun-Ljana in Li-fu-a
ni napravil nikakega vidnega utiša okrog grmade.
Apatično so ulekli dalje iz majhnih pipic nabasanih

17

namesto tabaka s posušenim in na drobno zrezanim
listjem rastline daljda-mo, še ganili se neso. V tem
se je pa reševalo važno vprašanje, ali se bode po¬
srečilo utolažiti glad, ali bodo pa morali kakor včeraj
lačni zaspati. Surovi, grdi obrazi iskateljev žen-šena,
katere je svetlo obseval plamen grmade, bili so bolj
podobni maskam, kakor pa obrazom živih ljudij,
tako brez strasti in brez življenja so bili. Hun-Ljan
stopil je h grmadi, hitro sel na pete, prijel s trdimi
rokami goreč ogelj in molče zakuril pipo, katero je
izulekel iz dolgega mešička, ki mu je spredaj visel
na pasu. Potem je pa lakonično zamrmral, ne da
bil obrnil se h komu.

— Ustrelil . . .

— Tukoj! spregovoril je ravno tako lakonično
Li-fn in vrgel srno s pleč skoraj naravnost na gr¬
mado. Ko je obrisal pot s tolstim rokavom svoje
halje, ušel se je tudi k ognju na pete in počasi
ravnodušno zakuril pipo.

IV.

Iskatelji.

Jeden klatežev je ustal, stresel iz pipe pepel

in leno stopil k srni, katero je Li-fu tako nebrižno

2

18

vrgel na tla. To bil je izbrani starejšina te dražbe,
siv Kitajec, Lonhou, skušen, predrzen klatež, sku¬
sil je v svojem življenji mnogo težav, zgubil je tudi
kito zaradi nekega večjega zločina. Nad dvajset let
je vsako pomlad hodil v tajinstvene gošče Sihote-
Alina in skoraj vselej se je vrnil z dobrim plenom.
Lonhou-a slavili so njegovi tovariši, da dobro pozna
sotesko in njene tajnosti. Vnanja znamenja mest,
kjer se nahaja žen-šen, bila so mu na drobno znana.
Dobro je vedel, pri kakih vnanjih pogojih raste,
na katerih mestih se dobiva in kako se ohranijo
v njem vsa dobra svojstva. Lonhou se je odlikoval
s svojo neutrudljivostjo, energijo in pogumom, vča¬
sih bil je celo neumno predrzen. Svojega življenja
ni dosti cenil, pripravljen je je bil žrtvovati na
vsakem koraku. Nevarnosti so rodile v njem nekako
ravnodušnost k življenju. Nekolikokrat je že Lon-
hou-ovo življenje viselo na lasu. Vse njegovo telo
bilo je olepšano z obrunki davno že zaceljenih ran.
Obraz predrznega iskatelja žen-šena bil je zdelan,
da ga ni bilo moči spoznati. Brez levega ušesa, z
raztrgano, takoimenovano zajčjo ustno, z izdrtim
desnim očesom bil je Lonhou zares strašen. Ta po-

19

škodovanja dobil je Lonbou pred več leti, ko se je
bil srečal z velikanskim črnim medvedom, ki mu je
bil zlomil tudi jedno rebro. K sreči so bili prišli
njegovi tovariši in ga osvobodili iz objetja razdra¬
žene zveri . . . Vse težave in nezgode neso nikakor
v Lonhou-u udušile strasti k iskanju žen-šena.
Nasproti ga je vsako leto iskal z večjo energijo in
vstrajnostjo, kakor bi se hotel odškodovati za do¬
bljena poškodovanja.

Lonhou, še vedno molčeč, izvlekel je nož ter
hitro in spretno odrezal od mrtve živali nekoliko
kosov.

— Ej, tu imate . . . zakričal je in vrgel vsa¬
kemu velik kos mesa kakor psom. Ostale dele srne
je pa skrbno obesil na vejo bližnjega probkovega
drevesa z visečimi vejami.

Kmalu je sem od grmade slastno dišalo po
pečenem mesu. Vsak je pekel za se. Ko so se na¬
jeli pečenega mesa, so se klateži začeli razveselje¬
vati. Na njih obrazih se je dokazalo prijetno smeh¬
ljanje zadovoljenega apetita. Prižgali so pipe in za¬
čeli se razgovarjati mej seboj. Jeden iz tovarišev
je začel peti s tankim uho trgajočim glasom neko

20

pesen brez besed. Nekateri bolj trudni so se raz¬
tegnili po travi in sladko zaspali. Večerni zrak bil
je vlažen, pala je obila rosa. Hun-Ljan pogrnil je po
sebi še mokro kožo ubite srne in kmalu zasmrčal,
da se je slišalo po vsej tratini, ne zmenivši se za
pogovarjanje svojih tovarišev in za otožno pesen.
Minulo je več kakor jedna ura. Neutrudljivi pevec
je zadosti izlil svojo otožnost v svojej dolgej pesni,
umolknil je, raztegnil se po travi poleg svojih to¬
varišev, ki so že bili pospali. Spali so vsi . . . Čul
je samo stražnik Li-fu, ki je bil ta dan na vrsti,
da je stražil ležišče. Moral je čuti celo noč in
vzdrževati ogenj grmade, da bi zveri ne prišle na
tratino. Li-fu je na petah sedel poleg velikega, že
zvečer pripravljenega kupa suhljadi in z veliko pa¬
zljivostjo gledal v ogenj. Grmada je dajala okrog
rudečkasto svetlobo, ki je fantastično obsevala gosto
zelenje in grde suhe obraze trudnih klatežev, ki so
različno obrneni ležali po vlažni travi. Kako čudno
raznoobrazje. Strast po dobičku zbrala je na majhnem
kosci zemlje v tajinstvenem zatišji mračnega hrbta
družbo predrznih, nevarnost in smrt prezirajočih
iskateljev, pripadajočih najnižjim razredom Kitaj a.

21

Tu leži znani nam Kitajec, Hun-Ljan — ubežen
prisiljenec. Poleg njega se je široko raztegnil po
travi bivši vojak Mandžurec Seo-kvi, jedva pokrit
z raztrgano lahko letno suknjo iz modre dabi (pa-
volnatega blaga) in raztrganimi širokimi hlačami, za¬
vezanimi pod koleni z irhastimi jarmeni. Ožuljene
njegove noge bile so obute v čarke *), v katerih je
imel nabasano posvečeno travo ula-eao.**) Pri no¬
gah Seo-kvija, skoro prav pri grmadi je ležal sta-
rejšina družbe, čitateljem že znan Kitajec Lonhou.
Poleg njega je spal njegov sorodnik Ci-Laj — nek¬
daj bogat kupec, a sedaj reven, okrog se potikajoč
klatež. Pred petimi leti je Ci-Laj imel še veliko
trgovino s pomorskim ohrovtom (posebna vrsta mor¬
skih rastlin Foeus) in trepangi (morskimi črvi Ho-
loturia). Imel je veliko premoženje, okolu 100 čol¬
nov in nad 500 hlapcev. Trgovina Ci-Laja napredo¬
vala je dobro, bogatil je; nazadnje so ga pa uničila
razna riškovana podjetja.

*) Carke — čevlje iz polustrojene kože.

**) Trava ula-cao pripada k rastlinskej rodbini ko-
bulnic. Mandžuri jo prištevajo k trem blagostim (sobol,
žen-šen in trava ula), s katerimi je nebo obdarovalo njih
zemljo.

22

Njegova trgovina bila je popolnem razrušena.
Postal je, če ne ravno berač, vendar nepremožen
podložnik bogdihana. Njegovega bogastva več ni bilo;
vse so vzeli njegovi upniki. Ci-Laju ni druzega ka¬
zalo, kakor poprijeti se dela, kakeršno se mu po¬
nudi. Tedaj vrnil se je njegov daljši sorodnik Lon-
hou, in ga poprosil, da naj se pridruži iskateljem
šen-šena. Nada, zopet obogateti, nada, ki ne zapusti
Kitajca v najtežjih trenutkih življenja, je rešila to
vprašanje v odobriteljnem zmislu in postal je pu¬
stolovec. . . .

Ostali štirje pripadali so najnižjim razredom
Kitaja. Njih odurna lica kazala so ne izgladljive
sledi užganih znamenj za težke zločine. Jedni so
se izognili smrtni kazni z begom, drugi so pa od¬
kupili svoje pregrešno življenje z nekoliko teljami,
katere so še ohranili v svoji žepih po raztezanji.

Vsi štirje so bili brez kit. Njih gladko ostri¬
žene glave so kazale, da so ravnokar ubežali iz
rok pravosodja in naravnost iz ječe ali prognanstva
jo potegnili v grmovje gorovja Sihote-Alina. Ko bi
jim slekel obleko, samo srajco in hlače, narejene iz
modre dabi, vidili bi se sledovih palic. Posebno pi-

23

san je bil hrbet velikanskega Kitajca Ho, ki je le*
žal poleg Hun-Ljana. Ta je bil znan ropar, ki je
nedavno napravljal velik strah prebivalcem okolice
mesta Ningutu. Njegove roke so bile umazane s
krvjo mnogih nedolžnih žrtev. Ubijal je ne zaradi
dobička, ampak iz samega veselja do ubijanja, iz
same krvoločnosti. Strašno je mučil svoje žrtve*
Veselil se je z njih mukami, radoval se je njih pred*
smrtnih bolečin. Nekolikokrat je prišel v roko
mandžurskim oblastvom, pa vselej se je odkupil in
zopet nadaljeval svoja ropanja, maščevaje se nad
tistimi, ki so bili krivi, da je prišel v zapor. Dosegel
je vrhunec svojim grozovitostim.

Sklenili so narediti konec nadaljnim grozodej*
stvom Ho-a in zgrabiti ga, odvzeti mu možnost, da
bi izvajal daljna zločinstva. Res so ga prijeli, in si¬
cer že petikrat. Obetanje dobre odkupnine ni poma¬
galo, in zadela ga je ostra, pa popolnem zaslužena
kazen: odsekali so mu desno roko pri komolci, od¬
rezali ušesa in poslali v najoddalnejši del Mandžu¬
rije. Zlodejec ubežal je s kraja pregnanstva pri
prvej priložnosti. Ker se ni mogel baviti s prej¬
šnjim svojim poslom, pridružil se je iskateljem žen-

24

šena. Njego vej zverskej nravi ugajale so strašne
nevarnosti in pomanjkanja. V temni gošči, sredi
ropnih zverin, bil je Ho v svojej sferi. . .

Ostali trije beguni bili so dostojni tovariši
Ho a. Pripadali so k številu razupitih zanikrnežev,
na svojih obrazih imeli so užgana znamenja, do¬
bljena za razna zlodejstva. Kdo so bili, odkod, kaka
zločinstva so zakrivili ni nikdo iz družbe vedel, in
tudi ni želel vedeti. Po že davno ustanovljenem
običaji nema noben klatež pravice povpraševati svo¬
jega tovariša po njegovem prejšnjem življenji. Zdru¬
žili so se v jedno zadrugo, izbrali svojega starej-
šino, da bi se mogli vspešno braniti proti zverinam
in drugim iskateljem.

Skušeni, v grmovji osiveli, Lonhou, izbran za
starejšino, imel je po ustanovljenem običaji veliko,
skoro neomejeno oblast, mogel je celo k smrti ob¬
soditi vsakega, ki bi bil kaj storil, kar bi bilo ško¬
dovalo varnosti družbe in njenih članov. Bil je ne¬
kak neomejen vladar, kateremu so se vsi poko¬
rili, vsako nepokorščino jestarejšina ostro kaznoval,
proti njegovim odredbam ni bilo nikake pritožbe,
Starejšina pa ohrani svojo oblast le tako dolgo, do-

25

Mer je večina družbe na njegovej strani. Če nema
več večine, ga lahko zamene, kadar hočejo, s ka¬
kim drugim. Pa kaj še, odstavljen starejšina je celo
lahko obsojen in ostra kaznovan za njegovo prejšnje
postopanje proti družbi. Očividno je, da je moral
Lonhou pri takih „kočljivih“ razmerah opravljati
svoj posel z velikim taktom, da 'bi se ne zameril
svojim tovarišem. Sicer so pa drugi preveč čutili,
večje sposobnosti Lonhou-a, da bi bili kaj storili
proti njemu. Iskatelji žen-šena so dobro vedeli, če
je on pusti v neznani goščavi, da bodo od njih
ostala samo okrvavljena trupla. Lonhou imel je že¬
lezen značaj in znal je v družbi ohraniti red in po¬
trebno disciplino, če tudi je bil majhen in stisne-
aega trupla, vendar je imel jeklene mišice, s kate¬
rimi bi se ne bile mogle meriti niti mišice velikana
Ho. V tej sili tičala je tajnost njegove oblasti nad
tako družbo.

V.

Ponočni napad.

Bilo je že blizu polnoči. Li-fu je še vedno
sedel pred grmado in semtertja na njo priložil suh¬
ljadi. Plame grmade je semtertja skoraj ugasnilo,

26

potem pa z vso silo zopet vzplamtelo in sipalo iskre-
po listji in vlažni travi okrog. Vladala je tišina,
katero je motilo samo jedva slišno pokanje goreče
suhljadi, V tej tišini se je Li-fu-u začel usiljevati
spanec. Zastonj je premagoval dremoto, ki se ga
je polastovala. Silno truden od prejšnjega dne, ni
mogel več premagovati se, ulegel se je s prsi na
kup nabrane suhljadi in zadremal. . .

Minula je več kakor jedna ura. Grmada je
jedva še tlela. Li-fu je pa še vedno dremal, v pri-
jetnej tišini, katere ni ničesar motilo. Sluh njegov
je pa postal še ostrejši, kakor bi se bila vsa nje¬
gova duševna delavnost združila v glavi. Pri tej
priči se je pretrgalo njegove dremanje. . . Iz hoste
se je zaslišalo zategneno mijavkanje, podobno mač¬
jemu, in utihnilo nekje v bližini. Li-fu bil je takoj
na nogah, ves tresoč se od strahu! Tih in prestra¬
šen uprl je razširjene očesne punčice na to mesto«
v gosto, kjer je mislil, da je strašni vrag in . . .
otrpnel je od strahu. Kri mu je oledenela v žilah. . .
Lasje so mu ustali po konci. . . Srce je nehalo biti. . -
Hotel je zakričati, da bi razhudil speče tovariše, pa
glas mu je zaostal v prsih; iz stisnenega grla izle-

27

telo je le neko mučno hrepenje, ki se je komaj
čulo. Li-fu-a se je polastila neka čudna onemoglost.
Ni mogel ganiti se, pa tudi ne kam drugam obrniti
svojih oči od v vanj uprtih, kakor goreče oglje
svetlih očij. Jedva tleča grmada širila je majajoč
polusvet okrog po listji. . . . Bistreje pogledavši,
razločil je Li-fu veliko, okroglo glavo -najstrašnej¬
šega, najgrozovitejšega in najneprizanesljivejšega
sovražnika pustolovcev, — bengalskega tigra, ki je
molela iz hoste. Ta zver, kakor se je videlo, ni ve¬
dela, ali bi odtrgala visečo nad njeno glavo, na
zraku susečo se srno, katero je bil Lonhou obesil
na spodnjo vejo probkovega drevesa, ali bi se pa
napila krvi, teh brezskrbno po tratini raztegnenih
ljudij. Nekaj je, kakor se je videlo, motilo tigra —
to so bile uporno vanj uprte oči prestrašenega
Li-fu-a. Tiger zrl je v te oči, polne nepopisljivega
strahu, kakor bi bil začaran, kakor bi mu bil ta
uporni človeški pogled jemal pogum za poslednji
skok. Tiger bil je strašen v svojej divjej mirnosti.
Sedaj je krčevito kazal svoje kremplje in je zopet
skrival. Gosta, rumena dlaka mu je stala po konci
in kakor bi se mu bila svetila. Iz širokih prsi je

28

prihajalo nekako jednolično grčanje. Krvavo-rudeče
nosnice bile so široko napihnene in so se tresle.
Minulo je nekaj strašnih in mučnih trenutkov za
Li-fu-a. . . Zver se je tiho pripognila v travi in za¬
čela s prednimi capami kopati zemljo, še vedno
upirajoč v Li-fu-a svoje goreče oči. Dolgi tigrov
rep se je zvijal kakor kača in tresel se. . . . Ka¬
kor je bilo podobno, pripravljal se je lačni tiger
na poslednji skok. . . Li-fu je z neizrekljivim stra¬
hom čakal svoje poslednje ure, ne imejoč toliko
moči, da bi zakričal, ne imejoč toliko moči, da bi se
ganil. . . Pa zdaj je zver obrnila od njega svoje
goreče oči in uprla je v jednega blizu ležečih. Mi¬
nul je še jeden mučen trenotek. . . Pri tej priči je
tiger strašno poskočil, kakor bi se bila sprožila
pod njim velikanska jeklena zmet. Zaslišal se je
tresk, kratko, zamolklo ječanje in grčanje. Zver je
pripognila svojo okroglo glavo skoraj prav do tal,
pila gorko kri, ki je s curkom lila iz prebitega til¬
nika žrtve. . .

To trenutje je Li-fu-a popustila njegova otrpne-
lost. Iz njegovega poprej zaprtega grla priletel je
skozi ušesa leteč in srce prodirajoč glas: „lamaza!

29

lamaza!“ (tiger). In on se je kakor posekano drevo
zvalil na tleče oglje grmade.

Ta razdirajoč krik napravil je daveč upliv.
Klateži so vsi preplašeni in zmešani skočili na noge,
ne da bi bili kaj vedeli, kaj se je zgodilo, in kaj
je uzrok tacemu kričanju. Navstalo je beganje sem-
tertja: nekateri so prijeli za nože, da zakoljejo ne¬
pričakovano prišlega sovražnika, katerega še videli
neso; drugi so pa iskali puške in poskušali zapa-
liti ugasle užigalnice; tretji so s strahom gledali v
okrožujoče grmovje, prizadevajoč se kaj videti v ta-
jinstveni polutemi. Vsi so bili zmešani. Nekdo je-
ustrelil tja v jeden dan, krogla je šla ravno mimo-
glave Hun-Ljana in razklala vejo nekega drevesa ...
Samo Lonhou ni bil zmešan. Hitro je spoznal, kaj
je in skočil k jedva tleči grmadi. Kakor bi trenil,
potegnil je za noge nezavednega in obžganega Li-
fu-a na vlažno travo. Potem je zgrabil mnogo su¬
hljadi, jo vrgel na oglje in jel razpihavati ogenj.
Čez nekaj sekund začela je pokati suhljad in valiti
beli dim. Pokazalo se je plame ter ovilo okrog su¬
hih drv in vsa tratina se je razsvetila z majajočim
svetlim ognjem goreče grmade. Klateži so ložje di-

30

hali; svetloba jim je zopet dala zavest. Nekateri
so radovedni gledali okrog: na tratini ni bilo niko¬
gar. Samo na jednem mestu je bila trava močno po¬
mečkana in mokra od sveže krvi . . . Vsak izmej
klatežev je štel svoje tovariše, prav kakor bi se bili
zgovorili: jednega je manjkalo . . . Bilo jih je devet,
— a sedaj jih je osem . . . Manjkalo je lohu-a Pan-
hi-ja. . . Vsem je bilo jasno, kaj je bil uzrok obup¬
nemu kričanju Li-fu-a. Očividno je bilo, da je tiger
porabil navstalo polutemo, zgrabil jednega na tra¬
tini in skril se ž njim v temno grmovje. Nikdo
ni zasledoval roparja. Vsakdo je vedel, da je Pan-hi
že končal svoj račun z življenjem in da bi zasledo¬
vanje bilo brez vsega pomena.

Li-fu, ki je bil pal še na živo oglje, se je bil
hudo obžgal po rokah in obrazu. V prvih trenutkih
občne zmešnjave se ni nikdo zmenil zanj. Vsakdo
je sicer štel tudi njega, preštevajoč svoje tovariše,
a. nikdo se ni zmenil, da je njemu treba pomoči.
Nikdo ni zapazil, da na plečih nesrečnemu Li-fu-u
še tli obleka . . .

Zdaj je začel strah zginevati. Razsodek se je
"psem povračal in vsak je spoznal, da je nevarnost

31

za ostale že minula .. . V tem je pa zaradi žgoče
bolečine tudi Li-fu začel prihajati k sebi. S hripa¬
vim ječanjem skočil je na noge in z nekako besno¬
stjo trgal tlečo obleko s svojih ožganih pleč. Na¬
mesto besed pomilovanja in sočuvstva zaslišal je po¬
smehovanje in roganje. Vsak hotel je izliti svoj gnev
nad Li fu-om za ravnokar prestani strah. Klateži
pali so na nesrečneža, kakor bi bil on kriv ponočne
nepričakovane nesreče.

— Zaspan pes! . .. Pasja spaka! kričal je Ho
s penami v ustih in besno mahal po njem s svojo
j edino roko.

— Da bi se ti zadušil s tigrovim žolčem, ali
pa zadavil z jelenovim rogom! . . . kričal je zlobno
Hun-Ljan.

Ostali iskatelji žen-šena neso odstopili in so
ga obsipali s pouličnim zasmehovanjem. Samo Lon-
bou ohranil je popolno hladnokrvnost in s sočutjem
gledal na Li-fu-a, ki je bil ves zbegan od tega kri¬
čanja.

— Oj, šakali, zadosti je tega tulenja! izpre-
govoril je nazadnje, ko ni mogel več trpeti tega
kričanja. — Pustite Li-fu-a, da zopet pride k sebi!

32

. . . Mari ne vidite, da je že kaznovan . . . Poglejte
ga, kako je opečen, kakor osmojen mrjaščev rilec!...

Pa ti ga neso poslušali.

— Molčite, psi! zakričal je z besnostjo Lon-
hou, in grozno zježil svoje sive obrvi. Njegovo je¬
drno oko se je zasvetilo, kakor goreče oglje. — Ule¬
žite se spat! ... Ti Hun-Ljan, straži stanišče do
jutra ... Na varuj suhljadi! . . . Tako vrag zopet
pride . . .

Tedaj so vsi umolknili. Vsi so vedeli, da Lon-
hou ne ljubi šal, ampak zahteva brezpogojno po¬
korščino. Hun-Ljan odšel je nevoljen od Li-fu-a
in takoj prevzel službo ponočnega čuvaja, zgrabil
mnogo suhljadi in vrgel jo na grmado . . . Klateži
so se drug za družim polegli in čez pol ure je po
tratini bila zopet polna tišina, katero je motilo samo
pokanje svetlo goreče grmade.

VI.

Smrt Ci-Laja in Hun-Ljana.

Zjutraj zgodaj so iskatelji žen-šena zajutrkovali
srno, potem pa razšli se po bližnjih soteskah iskat
čudodejni koren, razdelivši se v tri oddelke. Prvi

33

oddelek so sestavljali: Lonhou, Li-fu, in lohu Kuen-
Lu; drugi — Hun-Ljan, mandžurski begun Seo-kvi
in lobu Ki se; tretjega pa ostala klateža: Ho in
bivši kupec Ci-Laj. Vsakdo pridružil se je onemu
oddelku, kateremu mu je bilo ugodno. Pri razde¬
litvi v oddelke so samo na to gledali, da bi pri
vsakem oddelku imeli po jedno puško. To drago-
ceno orožje imeli so samo trije: Lonhou, Ci-Laj in
Hun-Ljan, ki so bili na čelu oddelkov. Drugi pusto¬
lovci bili so oboroženi samo z majhnimi sekiricami
in krivimi noži. Oddelki so se razšli po raznih so¬
teskah, da bi se zvečer zopet zbrali na tratini, ki
jim že štirinajst dnij služi za nočno stanišče. Tl
dnovi minuli so v popolnem nevspešnem iskanji žen-
šena. Nobenemu iskatelju se ni posrečilo dobiti dra¬
goceno rastlino, četudi so jo iskali od solnčnega
vzhoda do solnčnega zahoda. Iskatelji so zahajali v
najbolj tajinstvena, in na videz nepristopna mesta
sosednjih sotesk, pa vse zastonj. Sodeč po nekate¬
rih primerah, bili so že povsod poprej drugi iska¬
telji žen-šena, ki so bili srečnejši, kakor se je dalo
sklepati. Lonhou kar razumeti ni mogel, kdo bi je
bil prehitel. Začel se je srditi na poslednje iska-

3

34

telje. Zdelo se mu je, da so ukrali njegovo lastnino.
Kar besen je postajal, ko je zagledal kak suh list
žen-šena, ali pa razrito mastno črno zemljo, v ka-
terej je še nedavno bil čudodejni dragoceni koren...
Lonhou se je naveličal stikati po teh sledih in skle¬
nil je, ko je ogledal druge znane soteske, prodreti
v druge gore, v kraje, kjer po njegovih mislih še
nikogar ni bilo.

Dan minul je v iskanji. Pred solnčnim zaho¬
dom začeli so se vračati na znano tratino, gladni
in trudni od potikanja po gozdu. Prvi so prišli
Hun-Ljan, Seo-kvi in Ki-se, bilo so jako slabe volje.
Brezvspešno iskanje je je jako potlačilo. Ne da bi
čakali svojih tovarišev, napravili so grmado in jo
zakurili, mislili so si potolažiti glad z ostanki srne.
Glad jim je tulil po trebuhu. Od ranega jutra neso
ničesar jeli razen dveh ali treh korenov sibirske li¬
lije in gospejinega cvetu, katere so slučajno našli.

Hun-Ljan prevzel je ulogo ureditelja in šel
je k znanemu probkovemu drevesu, da bi odrezal
sočnega mesa od srne . . . Seo-kvi in Ki-se nesta
zgubljala časa, ampak hitro sta nosila suhljad h
grmadi: pripravljala neobhodno kurivo za po noči.

35

Dobro sta še pomnila, kako je bil obiskal tiger ne¬
povabljen tratino, napravil strašno zmešnjavo in celo
končal jedno življenje . . . Hun-Ljan je v tem stopil
k probkovemu drevesu, na katero so zjutraj obesili
ostanke srne, in obstal ves osupnem Srna bila je
zginila z veje, na katerej je visela, mahal je samo
majhen konec vrvice. Hkratu je zgubljena nada, da
bi potolažil strašen glad, izvila iz njegovih prsij
hripav, besen krik. Seo-kvi in Ki-se sta hitro pri¬
tekla na ta krik prestrašena in osupnena. Ko sta
zagledala Hun Ljana, stoječega z odprtimi usti pred
drevesom, sta se še bolj čudila, kajti zastonj sta si
prizadevala razjasniti si, kaj je uzrok besnemu kli¬
canju njih tovariša.

— Meso so ukrali! zakričal je in s tem pre¬
gnal njijino osupnenje, počasi se vrnil h grmadi in
hitro, z neko jezo prižgal pipo — kakor bi hotel
s tabačnim dimom potolažiti strašni glad.

— Kdo je ukral? mrmral je Ki-se, in pazljivo
ogledoval z veje viseči konec vrvice, kakor bi mu
ta konec mogel dati odgovor na to vprašanje.

— Vrag vedi! je srdito zagodrnjal Hun-Ljan
in še bolj jezen potegnil iz svoje pipe. — Sedaj je

3 *

36

že prepozno hoditi na lov — postalo je že tema,
pristavil je s težkim vzdihom.

Seo-kvi-ju in Ki-se-ju so se povesile roke, ko
sta videla, da bode treba trpeti glad. Žalostna sta
se usela h grmadi in prižgala svoji pipi. . . Minulo
je okolu pol ure globokega, otožnega molčanja.
Okrog in okrog je bila tišina ... In zaslišali so se
trdi, smeli koraki in šumenje po suhem listji.

Tovariši gredo, zagodrnjal je Hun-Ljan, in ni
se ganil z mesta.

In res je že prej kakor čez deset minut pri¬
šel na tratino Lonhou, in za njim Li-fu in Kuen-Lu.
Sodeč po njih žalostnih obrazih, njim minuli dan
ni napravil nikake radosti in iskanje žen-šena ni
imelo nikakega vspeha.

— Ukrali so meso!' pozdravil je Hun-Ljan
tovariše z žalostno vestjo o zginenji mesa. Lonhoua
je tudi pretresla ta lakonična vest, kajti bil je
strašno lačen.

— Kdo je ukral? vprašal je in hitro stopil k
znanemu probkovemu drevesu.

— Lamaza ali pau. . .*) Do čistega je obral,

*) Lamaza-tiger; pau-panter.

37

še kosti ni pustil! ... Da bi mu srna raztrgala
trebuh!. . . razsrdil se je Hun-Ljan.

Niti lamaza, niti pau ni ukral mesa, ampak
kak razbojnik, rekel je Lonhou, ko je vse okrog
pazno ogledal.

— To je napravilo na vse klateže nepričako¬
van utis. Kakor so bili apatični k misli, da je meso
ukrala kaka ropna zver, ravno toliko bolj jim je
pa seglo do srca mnenje starega klateža, daje  tat
kak človek. Razkačila je je misel, da je kdo meso
ukral.

Pretrpeti neso mogli tega fakta, ki je po za¬
konih, ki so bili navadni v tej gošči, zahteval ostro
maščevanje. Ko bi bila kaka divja zver uzrok njih
gladu, bilo bi nepotrebno Ujeziti se: kajti zveri ne
ujameš in ukradenega ne dobiš nazaj. Ko se je pa
pokazalo, da je tat človek, imeli so klateži mnogo
upanja, da ga dobe in kaznujejo. Vseh se je pola¬
stila silna jeza. Vsakdo je pozabil glad, trudnost
in pozni čas, in hitel predlagati Lonhou-u svoje
usluge, da poiščejo tatu.

— Zadosti je, tat je že daleč, jel je tolažiti
Lonhou razburjene strasti tovarišev. — Meso je

38

morda ukral že zjutraj, a sedaj bode že skoraj
osem ... in kako ga bodete našli po noči ?! Le
glejte, da lamazi ali pau-u ne pridete v kremplje. . .

Napominanje o tigru in pantru imelo je vspeh.
Samo jezili so se na neznanega tatu.

— Kje sta Ci-Laj in Ho ? . . . da jih tako
dolgo ni. . .. Lej solnce je že zašlo, pretrgal je to
jezenje.

Čuvstvo radovednosti je klatežem vzbudilo po¬
zornost. Še nikdar še ni zgodilo, da bi se bil kdo
vrnil z iskanja žen-šena po solnčnem zahodu. Na¬
vadno so vsi oddelki hiteli k mestu njih zbirališča
še davno pred solnčnim zahodom iz bojazni, da bi
kje v gošči zaostali, kjer bo lahko prišli v kremplje
ropnim zverim. Očividno je bilo, da mora kaj po¬
sebnega biti, da Ho-a in Ci-Laja tako dolgo ni.
Vprašanje Lonhou-a za zapoznele tovariše premenilo
je temo razgovora in napeljalo na uzroke njih za-
poznenja. Jeden je trdil, da sta predaleč zašla od
njih zbirališča in bosta prenočila na kakem drugem
pripravnem mestu. Drugi si je prizadeval prepričati
druge, da sta klateža žrtva take zveri. Tretji je
trdil, da sta se Ci-Laj in Ho pobila drug druzega

39

iz nevošljivosti, neletevši dragoceni koren žen-šens
Drugi so zopet trdili, da sta srečala kako drugo
družbo iskateljev žen-šena in pridružila se k njej.
Nazadnje je Hun-Ljan prišel do prepričanja, da se
Ci-Laj in Ho vrneta na tratino, če ne takoj, pa
proti polunoči, ker sta dovolj skušena in pogumna,
da se ne bojita bresti po gošči v pozno noč. . .

Ko je bil pogovor najživahnejši, zaslišalo se
je šumenje s silo razmikajočih se vej v grmovji in
pred osupnene klateže stopil je okrvavljeni Ho.
Samo na tem so spoznali v človeku, iz hoste pri-
beglem, svojega tovariša, da je imel mesto dveh
rok samo jedno — levo, v katerej se je svetil dolg
okrvavljen nož. Kar se tiče obraza, ga ni bilo moč
videti, ker ga ni bilo. Bila je le grda, okrvavljena
kepa mesa z dvema mrzlično se bliščečima očesoma.
Ho je dibal počasi in težko. Prsi so se mu krče¬
vito vzdigovale in stiskale. Kakor se je videlo, be¬
žal je dolgo in daleč. Raztrgana obleka visela je
od njegovega razpraskanega telesa. Vsi so obstopili
Ho-a z osupnenimi obrazi.

Ho se je malo odpočil, oddahnil, začel je go¬
voriti, pa kako govoriti! Iz njegovega grla je le-

40

telo neko hripavo, nerazločno mrmranje. Pustolovci
so napenjali ušesa; pa sprva neso mogli nič raz¬
umeti. Ker Ho ni imel usten, lic in nosa, ni mogel
jasno govoriti. Pa počasi se je Ho navadil rabiti
samo jezik in govorjenje postalo je nekaj razloč-
nejše . . .

Šla sva v to sotesko, ki drži od tod proti
solnčnemu zapadu, začel je Ho svoje pripovedovanje.
— Prehodila sva jo po dolzem in povprek, — žen-
šena ni . . . Ci-Laja je jezilo, da sva zastonj iz¬
gubila jutro . . . »Pojdiva čez hrbet, da vidiva, ali
ni tam nikake soteske," rekel je. »Pojdiva," pri¬
trdil sem mu. Bilo je že opoludne . . . Prevalila
sva se čez hrbet in šla doli v sotesko ... Šla sva
po zverinskej stezi . . . Ci-Laj šel je naprej . . .
Pri tej priči sem zagledal, da se je na najnižji veji
cedre pritajil velikansk pau . . . Vidim, da zver
hoče skočiti na Ci-Laja. Zakričal sem mu: »Varuj
se, pau je na drevesu!" . . . Ci-Laj se je ustavil,
hitro prijel puško in začel meriti na zver ... Ta
se je samo zježila in začela s prednimi čapami z
drevesa majiti lub . . . Ci-Laj je ustrelil, pa je
slabo zadel, kajti krogla je pau-u odtrgala samo

41

uho.Zver se je raztogotila, skočila in

zmela pod seboj Ci-Laja ... Ta je samo zaječal.
Priskočil sem . . . Pau je pustil Ci-Laja in planil
je name. Položil je na moje rame svoje prednje
noge in začel mi grizti obraz . . . Zabodel sem
pau-a z nožem v trebuh . . . Zabodel sem ga še je-
denkrat. . . Zver, ko mi je že pogrizla obraz, zvalila
se je in izdihnila . . . Stopil sem k Ci-Laju, a
njemu je že glava bila na stran nagnena, tilnik
pregriznen . . . Sedaj se je stemnilo . . . Solnce
je zašlo . . Kar zaslišim ne daleč nekoga ren¬

čati. Ko, mislim si, Lamaza kri sluti in se bliža
meni . . . Strašno mi je bilo . . . Spustil sem se
v tek! . . .

— A puška Ci-Lajeva, kje je? vprašal je
Lonhou.

Kaj mi je bilo mari za puško? zamrmral je
Ho. — Tam je ostala! . . .

Ali si tudi smodnik in kroglje pustil, vprašal
je Seo-kvi.

— Vse sem tam pustil! . . . Tako me je na-
jedenkrat bilo strah, da sem le mislil, kako bi od¬
nesel svoje pete, priznal je Ho.

42

— To ni dobro, ni dobro, rekel je očitaje
Lonhou, — Vsaka trohica smodnika je draga . . .
Sedaj nam že pohaja in brez njega bi morali od
gladu umreti . . .

— Ropati se ni plašil, a tu se je pau-a
zbal . . . Babje hlače naj bi nosil! . . . obrnil se
je Hun-Ljan k svojemu sosedu.

Te razžaljive besede prišle so do ušes Ho-a.

— Molči, prokleti pes! zakričal je in stresel
se od jeze. — Molči, ali ti pa iztrgam tvoj pagan-
ski jezik in ga vržem krokarjem! . . .

— Jednoroki hudič! . . . želva! zadrl se je
Hun-Ljan in zaničljivo pogledal Ho-a. — Še pre¬
malo ti je bilo, da so te pohabili Mandžurji, dal si
se še od zveri mesariti . . . Naj bi ti bila še iz¬
kopala tvoje podle oči . . . Tebi bi pristajale babje
hlače . . .

Hun-Ljan ni imel časa, da bi bil dokončal
govor. Ho je zacvilil z nekakim nečloveškim glasom.
Kakor zver planil je na svojega razžaljivca in glo¬
boko mu v grlo zasadil svoj širok nož . . .

Hun-Ljan je zaječal in zvalil se na travo, zvi¬
jajoč se v predsmrtnih mukah ... Vsi so bili osup-

43

neni in oplašeni. Napad je bil tako nagel, nepri¬
čakovan, da nikdo ni mogel odvrniti smrtnega sunka.
Pa prvi trenotki občnega prestrašenja so minuli.
Klateži so planili na obnorelega Ho-a, ki je še vedno
suval z nožem mrtvega Hun-Ljana, razorožili so ga
in po hudem ustavljanji zvezali. Ho se je ustavljal,
dokler ni čutil, da je popolnem premagan. Ko je
videl, da ne more pretrgati vrvic, udal se je in celo
zaprl oči. Ho je vedel, kake strašne nasledke bode
imel uboj in pokojno je čakal svoje usode. Znan
mu je bil zakon, ki velja v tem grmovji: oko za
oko, zob za zob! Sklenil je čakati usode s fata¬
lizmom, ki je tako lasten sinom Nebeške države ...

VII.

Sodba in kazen.

Zvezali so Ho-a in vrgli ga na mokro travo,
potem so se pa useli okrog grmade in molče pri¬
žgali svoje pipe. Z resnimi in zamišljenimi obrazi
so pušili, pripravljajoč se izvršiti važna dela. Sta-
rejšina družbe, Lonhou, ušel se je na častno mesto,
na še mokro kožo prejšnji dan ubite srne. Ostali
so zavzeli mesta v pristojnej oddaljenosti od njega.

44

Bilo je res originalno sodišče — „Lincha“. Življenje
Ho a bilo je v rokab petih njegovih tovarišev. Mogli
so vzeti to življenje, izročiti Ho-a mučnej smrti. . .
Minulo je nekaj minut globokega molčanja. Lonhou
nehal je pušiti, stresel je pepel iz pipe in skril je
v dolg, ozk usnjat mešiček, ki mu je visel na pasu.

Ho je storil hudo delo in mora biti usmrten,
nagovoril je starejšina svoje tovariše. — Ali ste vsi
videli, kako je sunil Ho Hun-Ljana z nožem?

— Videli! so zamolklo odgovorili iskatelji
žen-šena.

— Ali moremo Ho-u odpustiti ali ne ? je vpra¬
šal dalje Lonhou.

— Ne, odgovorili so brez usmiljenja Kuen-Lu,
Seo-kvi in Ki-se.

— Ho-a moremo oprostiti, opazil je Li-fu.

Pogledi vseh so se obrnili v poslednjega ne¬
kako začudeni.

— Ho-a je treba oprostiti! je goreče ponovil
nepričakovani zagovornik z bolj trdim glasom. —
Hun-Ljan ga jo sam izval, dražil je Ho-a, vedite, da
se je on bil ravnokar iztrgal iz krempljev pau-a.

45

— Molči, Li-fu! ustavil je strogo in resno sta-
rejšina zagovornika ubijalčevega. — Ti si še mlad . ..
Ti ne veš, kako se postopa tn v grmovji .. . Vsako
tako delo se kaznuje. Ako je Hun-Ljan razžalil
Ho-a, treba se je bilo pri meni pritožiti in jaz bi
bil razsodil, kdo je bolj kriv ... A zdaj je stvar
drugače. Ti, Li-fu, ne zagovarjaj tacega, kakor je
Ho, ubil je svojega tovariša, a moral bi mu biti
prijatelj.

Li-fu je umolknil. Smilil se mu je Ho, pa on
ni smel ničesar več reči.

— Kuen-Lu, kako misliš, kaj je storiti?

— Smrt! zarenčal je zamolklo Kuen-Lu.

— Smrt! . . . Smrt! . . . ponovila sta Seo-kvi
in Ki-se drug za družim.

Li-fu je molčal in nizko povešal glavo.

— Kaj rečeš ti! Li-fu? vprašal je starejšina.

Li-fu je še dalje molčal, in se ni za nič odločil.

— Slišal sem sedaj vas vse, nadaljeval je Lon-
hou s trdim glasom, ki ni dopuščal nikakega ugo¬
vora. — Da, kar je Ho zaslužil, to bode tudi dobil
— zakopan bode v zemljo! . . .

46

Li-fu se je stresel, ko je zaslišal to razsodbo.
Drugi so pa molče priklonili glave v znamenje po¬
polnega soglasja, kajti zdelo se je njim, da je ob¬
sodba pravična in da se popolnem strinja z zakoni
te gošče. Tako trdo je osnovana oblast izvoljenega
kitajskega starejšine.

Minulo je nekaj minut mučnega molčanja.

— Ki-se in Seo-kvi! rekel je nazadnje Lonhou
— Pojdita in razvežita Ho-u noge in pripeljita ga.

— Ho, ti si ubil tovariša, nagovoril ga je Lon¬
hou. — Jutri te bodo živega pokopali. Pri¬

pravi se! . . .

Ho je to poslušal z nezmočeno mirnostjo. On
je to že vse poprej vedel. V dolgem svojem kla-
težkem življenji videl je večkrat izvršenje takih
kaznij*) in tudi sam jih je nalagal, ko je bil sta-
rejšina. Spoznal je, da je kazen zaslužena in da bi
bilo vsako ustavljanje zastonj.

*) Zakopavanje živega v zemljo je posebna vrsta
smrtnih kaznij, ki so v navadi mej kitajskimi klateži. Pi¬
satelju sta znana dva popolnem verodostojna slučaja, daje
starejšina obsodil ubijalca na tako smrt.

47

— Zvežite ga in stražite do jutra, rekel je
Lonhou.

Ho-a so ravno tako naglo zopet zvezali, ka¬
kor so ga bili razvezali in položili so ga blizu
grmade na vidnem kraji. Ki-se in Seo-kvi razposta-
'vila sta se poleg morilca.

Noč je minula mirno. Ho je ležal, kakor bi
bil mrtev, nikakega znamenja ni pokazal. Spal ni,
a bil je v nekakem dremajočem stanji, ki se na¬
haja pri ljudeh, katere straši pričakovanje hitre,
neizogibne smrti . . . Lonhou ustal je, ko je na¬
počil dan in začel je delati priprave za smrtno ka¬
zen. Natrgal je v bližini glav divjega maka in pri¬
pravil omotljivo pijačo.

Ostali izkopali so na tratini z noži jamo —
prezgodnjo gomilo ubijalca. Poleg te jame so pa
izkopali drugo za ubitega Hun-Ljana . . .

Ko so bile končane vse priprave, ukazal je
Lonhou razvezati Ho-a (ubijalca morali so nezve-
zanega zakopati v zemljo). Razvezani Ho je težko
stopil na po noči zatekle noge in podpirati so ga
morali, ko je šel k pripravljeni gomili. Ko je po¬
gledal v njo, se je nehote stresel in obrnil proč.

48

Ho se ni bal smrti, a strašil se je, da bode moral
na tak način umreti. Lonhou stopil je k ubijalcu
podal mu čašo z omotljivo pijačo in surovo je spre¬
govoril :

— Pij!

Ho je dobro vedel, kaj mu ponuja starejšina
piti, dobro znal da bode takoj pokopan v izkopano
jamo, ko ga omoti pijača in se zvrne na tla. Pa
niti na misel mu ni prišlo, da bi se ustavljal. Molče
je vzel od Lonhau-a čašo in hitro jo izpraznil . . .
Prešlo je nekaj trenotkov neprijetnega čakanja. Vsi
so pričakovali učinka pijače. Pa k občnemu začu¬
denju je Ho še vedno trdno stal in ni izgubil za¬
vesti. Groza pred hitro smrtjo gnala mu je omotlji-
vost iz glave . . . Lonhou pripravil je hitro nove
pijače v večjej količini . . .

— Pij! rekel je z zamolklim glasom in podal
mu čašo s tekočino.

Ho je izpil tudi to, ne da bi se bil kaj obo¬
tavljal.

— Še pij! ponovil je Lonhou in podal mu
tretjo čašo. Ho izpil je še to in še vedno ohranil
dopolno zavest. . .

49

Ko bi človek v normalnem duševnem stanji
spil le pol čaše te pijače, gotovo bi zgubil zaved¬
nost v četrt ure. Ho pa je izpil tri čaše, pa ven¬
dar ni napravila pijača nobenega vidnega učinka..
Očividno je bilo, da je živčna sistema k smrti ob¬
sojenega napela vse sile, in on je stal na nogah še
vedno trdno in ohranil popolno zavest. . . To strašno-
upijanljevanje napravilo je na vse bridek utis. Vsi
so videli, da se Ho, nehote in ne vedoč bori proti
omočenju, da je smrt, ki ga čaka, dala njegovemu
organizmu nečloveško moč.

— Še pij! ponovil je Lonhou s tresočim glasom.

Na njegovem obrazu so se začele zbirati
kaplje hladnega potu. Nepričakovano na dolgo od¬
lašajoča se smrtna kazen je tudi v njegovem srci
vzbudila neko britkost in težo.

Ho je izpil že dve čaši drugo za drugo. . .
Minulo je še nekaj minut krajno neznosnega čaka¬
nja. . . Pa najedenkrat je Ho začel nekaj žlobodrati
in energično mahati s svojo jedino roko.

Hitro ga je zapuščala zavest. Noge so vedno
bolj odpovedovadale ubijalcu in opotekale se pod
težo njegovega telesa. . . . Minul je še jeden mi-

50

mutek. Kar se je zgrudil Ho na travo, nekaj
anemrajoč vase.

Položite ga v jamo!

Vzdignili so nezavednega ubijalca in previdno
spustili na mokro dno globoke jame. Ho je še ne¬
kaj žlobodral, pa kakor se je videlo, se ni nič za¬
jedal. Oži so bile motne in na pol zakrite h kratu
-oslabevšimi, nizko visečimi trepalnicami.

— Zakopavajte hitreje! zaklical je Lonhou z
nekakim nenaravnim glasom.

Grude vlažne prsti usipale so se na Ho-a. Ka¬
kor bi se bila ta britki trenutek ubijalcu povrnila
iskra spomina, skušal je ustati pa ni mogel. . . Usta
so se mu široko odprla, in izrazila neizrekljivo,
grozo. Iz prsi se mu je izvil nečlovešk krik, zamol¬
kel, obupen, tak, da je od njega slušateljem kar
kri zledenela. . . Grude vlažne prsti so se mej tem
dalje usipale v jamo, in zamolklo udarjale ob tre¬
petajoče telo. Delali so hitro, trepetajoč in priza¬
devajoč si, ne gledati v jamo, umikajoč se očem
obsojenega, ki so bile široko odprte, kakor bi pro¬
sile, da bi mu prizanesli. Čez nekaj sekund je Ho
zopet prišel ob zavednost. .. Jama se je hitro pol-

51

nila. . . Pri tej priči se je rahlo nasuta zemlja po¬
vzdignila in zopet usela. . . To je bilo poslednje
strašno, morda celo zavedno prizadevanje rešiti se
smrti. . . . Tedaj so začeli nanj metati zemljo s
podvojeno energijo, kakor bi hoteli prej ko je moč
končati življenje zločinca.

Jama je bila že napolnena. Trdo so steptali
zemljo potem pa olajšani vzdihnili in obrisali pot s
čel. . . Ko so dovršili to strašno delo, bili so ve¬
seli, kakor bi se jim bil s pleč odvalil težek ka¬
men. Samo Li-fu bil je otožen in zamišljen. Strašen
pogreb živega človeka napravil je nanj tako daveč
utis, da je trdno sklenil popustiti družbo teh ljudij.
Pozabil je celo na svoje hrepenenje, da bi obogatel,
mislil je samo, kako bi se hitreje vrnil pod streho
očetove hiše. Li-fu-u še na misel ni prišlo, da je to
še daleč, da vidi očetovo hišo še le po mnogih do-
godljajih.

VIII.

Ostanki Ci-Laja.

Poleg Ho-a zakopali so klateži ubitega Hun-
Ljana, položili so na njegov grob nekaj večjih kam¬
nov, da bi roparske zveri ne vznemirjevale nje-

4*

52

govega prahu. Ko so končali svoje delo, useli so
se klateži okrog grmade k posvetovanju. Po na¬
vadi prižgali so pipe, in molčali so žalostno, menda
zaradi britkih utisov tega, kar so ravno kar do¬
živeli. Dolgo časa ni nikdo motil molčanja. Potrpe¬
žljivo so čakali besede skušenega vodje starejšine
Lonhou-a . . . Nazadnje spregovoril je on, pa tiho
in počasi, kakor bi se bal vznemirjati prah živopo-
kopanega ubijalca in Hun-Ljana.

— Prehodili smo vse soteske in propade, pa
zastonj, spregovoril je Lonhou. Nas so prehiteli
drugi iskatelji . . . Časa je še dovolj, zdaj je še le
osmi mesec*) lela . . . Pred desetim ne kaže hoditi
domov.

Li-fu se je stresel. Še dva meseca bode mo¬
ral trpeti take utise in pomanjkanja! Dva meseca!

*)  Leta 2357 pred K. r. sta po ukazu cesarja Jao,
kitajska zvezdozvanca Si in Ho spravila v soglasje lunino
leto, ki je bilo tedaj v navadi v Kitaji in je štelo 354 dnij,
s solnčnim letom. Ker je lunino leto krajše za 11 dnij
od solnčnega, sta to dosegla, da sta k dvanajstim mesecem
luninega leta, pridejala trinajsti mesec, kadar se je iz te
jednajstdnevne razlike nabral cel mesec. Ta sistem rabi
v Kitaji še dandanes. Na ta način Kitajci v 191etnej dobi

53

Samo božestveni Fu more vedeti, kaj se more zgo¬
diti v teh dveh mesecih ... Ali se mu posreči vrniti
se živ v očetovsko hišo, k dragi Ljaj? Li-fu bil je
pripravljen takoj bežati domov, kakor mogoče naj¬
hitreje ostaviti zoprno mu družbo, .pa strašno . . .
Pota ne zna, mogel bi zaiti in moral bi morda
umreti od glada ali pa bi prišel v kremplje nevar¬
nim zverim ... „Ali je mogoče iti samemu domov,
neoboroženemu, po neznanej gošči, po katerej na ti¬
soče zvitih zverinskih steza nareja tak labirint, da
iz njega more priti samo izkušenec . . . Treba je ča¬
kati priložnosti . . . Morda sreča kje druge iskatelje,
vračajoče se domov, ali pa tudi lovce? . . . Kje jih
more srečati! ? To je nemogoče tu v gošči, nekaj
tisoč verst proč od človeških bivališč . . .“ Li-fu po¬
vesil je žalostno glavo, ves potrt od tacih mislij.

sedemkrat pristavijo trinajsti mesec, tako da imajo v 19 letih
12 let z dvanajstimi in 7 let s trinajstimi meseci. Vsak me¬
sec se pri njih začenja s polno luno. Polna luna pred usto-
pom solnca v znamenje Vodnarja, to je v januvarji ali fe-
bruvarji njim služi za začetek leta. Prvi mesec se po ki¬
tajski imenuje Čžen-Ine, poslednji pa La-Ine. Drugi meseci
v letu pa nemajo imen, ampak štejejo se po vrsti: 2-gi,
3-tji, 4-ti itd. Osmi mesec je naš avgust.

54

— Peljati hočem vas dalje proti severu, na¬
daljeval je Lonhou, po kratkem prestanku, z ravno
takim počasnim in tihim glasom. Peljati vas hočem
v kraje, kjer še gotovo ni bival noben človek. Tam
najdemo koren, gotovo ga najdemo . . . Tam se je
skril pred človeškimi pogledi . . . Kdo pojde z me¬
noj — povejte; kdor se boji in se hoče vrniti do¬
mov, pa naj gre. Jaz ga ne držim. Samo mislim, da
nikdo izmej vas ne najde pota na Ussuri. . . Zašli
smo še mi jako daleč . . . Kaj hočete iti z menoj? . . .

— Poj demo, poj demo! . . . Pelji nas, kamor
hočeš, so otožno zagodrnjali Kuen-Lu, Seo-kvi in
Ki-se. Samo Li-fu je molčal in zamišljen gledal v
svetlo plame grmade. Zdelo se mu je, da vidi v tem
plamenu žalosten obraz prekrasne Ljaj; ona stoji,
in ga vabi k sebi, prijazno vabi...  „Oh, da bi bil
kmalu doma!“ prošinjala ga je britka misel.

— Ali nečeš iti z nami, obrnil se je starej-
šina k zamišljenemu Li-fu-u. Če nečeš . . . nikdo te
ne drži. Pojdi domov ... če le prideš? . ..

Li-fu se je stresel. „Res da ne pridem!“ ši¬
nilo mu je v glavo. „Raztrgale bi me zveri, kosti pa
raznesle po Sihote Alinu.“

65

— No, kaj Li-fu, ali pojdeš z nami? ponovil,
je Lonhou svoje vprašanje.

— Kam pa bočem iti, kakor z vami, odgo¬
voril je zamolklo Li-fu.

— In dobro storiš, da greš ... Od tod poj-
demo v sotesko, kjer je pau raztrgal Ci-Laja, na¬
daljeval je Lonhou. Treba je najti tam popuščeno*
puško . . . Tam mora biti smodnik in kroglje. Vse
nam prav pride: tega in druzega imamo malo . . -
Ti, Seo-kvi, obrnil se je starejšina k pobeglemu,
vojaku, vzemi puško Hun-Ljana in pojdi s Ki-se-om
na lov. Vsi smo lačni, še zelo, kajti od včeraj
zjutraj nesmo jeli. Jaz, Li-fu in Kuen-Lu pojdemo
v to sotesko, kjer je raztrgan Ci-Laj ... Ti jo
poznaš . . . Zvečer se snidemo. No, hajdi, Seo-kvi,
hajdi! . . . Časa ne smeš zgubljati . . .

— Ho, hajdimo tudi mi! . . . Kuen-Lu, vzemi
sekiro Hun-Ljana, rekel je Lonhou, ustajajoč.

— Oh, da bi le dobili orožje Ci-Laja, pa tudi
smodnika nam je jako treba, pristavil je zamišljeno,
in vzel na hrbet svojo jednocevko. To puško bi tebi
dal! obrnil seje starejšina k Li-fu-u. Poslednji stre¬
se se od tega obetanja. Že davno je želel imeti

56

dobro puško, pa manjkalo mu je sredstev, da bi si
jo omislil; tudi razveselil se je nekoliko obljublje¬
nega daru.

— Tedaj bodem pa pravi lovec, mislil si je
in tresel se veselja, pogumno stopajoč po zvitej
stezi . . . Pravi lovec bodem . . . Koliko bodem
pobil divjačine, dobil panti,*) obogatim in Ljaj vza¬
mem za ženo, sanjal je Li-fu in korakal za Lon-
hou-om . . .

Solnce se je že nagibalo k zapadu, ko so
iskatelji žen-šena z Lonhou-om na čelu korakali
doli v nevarno sotesko, katera je postala gomila
Ci-Laja. Lonhou je stopal naprej z veliko previd¬
nostjo, bistro je pogledaval po lepodišečem zelenji
in vrhovih ceder, brestov in smrek. Izkušeni klatež
je vsak trenotek pričakoval, da zagleda pantra ali
tigra, ki se je kje skril v gošči. Postavil je zažgano
prižigalnico na puškinega petelina in vsako sekundo
bil je pripravljen ustreliti ga s krogljo, preverjen,
da zadene. Lonhou je dobro vedel, dajeta  mračna

*)  Panti — mladi jelenovi rogovi. Cenijo jih jako
visoko, od 100 do 150 srebrnih rubljev za par. Iz teh ro¬
gov pripravljajo Kitajci lek, ki krepi organizem.

57

soteska pribežališče ropnih zverij. Že prejšnja leta
njegovega klatenja so iskatelji žen-šena baš v tej
dolini bili večkrat napadeni in mnogo jih je bilo
žrtva tega napada. Lonhou šel je dalje, držeč puško
vedno pripravljeno za strel. Njegovi tovariši kora¬
kali so po zvitej poti z nič manjšo pozornostjo.
Li-fu stiskal je v svojej desnici svoje jedino orožje
— nož. Kuen-Lu bil je pripravljen vsako sekundo
smrtno udariti s sekiro, katero je dobil po ubitem
Hun-Ljanu. Ozka zverinska steza se je čudno vila
pod dišečim svodom raznoobraznih dreves, ki so
nizko pripogibala svoje veje k tlom. Pogostem so
se morali plaziti skoraj po vseh štirih, — tako
nizek je bil ta razkošni svod, kateri so naredile
umetne roke prirode. V nekaterih mestih morali so
si trebiti pot z noži in sekirami. Noge so se njim
napletale ob vinsko trto, ki je kakor pisana, raz¬
košna preproga pokrivala zemljo, če tudi je bil
jasen dan in je solnce svetilo na modrem nebu,
vendar je v gošči vladala polutema in tišina, ki je
napravljala neprijeten utis.

Več kakor pol ure hodili so klateži po ozkih
stezah, ne da bi se bilo kaj pripetilo. Ta se je

58

steza dvakrat kaj naglo zavila, potem pa razširila
v majhno poljano, čez poljano tekel je bister, pri¬
jetno šumljajoč potok. Okrog so velikanska dre¬
vesa povešala veje. Nekateri izmej velikanskih
brestov so viseli nad potokom in močili svoje ko¬
šate veje v njegovej mrzlej in kakor kristal čistej
vodi. Razkošni vrbovi brestov upirali so se v ne-
predrljivo steno mogočnih lepo zraščenih ceder. Ko
bi ne bilo te slučajne, prirodne opore, bi se bresti
že davno bili zvalili na vlažno zemljo in potlačili s
svojimi težkimi debli mnogo mladih drevesec, ki so
delali skoraj nepredrljivo grmovje ... Na poljani
bilo je še precej svetlo. Nekaj solnčnih žarkov pro¬
diralo je v ta mični ogel mračne soteske in veselo
se lesketalo v vodi gorskega potoka.

Lonhou, ko je stopil izpod grmovja na to po¬
ljano, se je nehote ustavil, tako ga je osupnil stra¬
šen prizor, ki se je odkril pred njim. Na bregu po¬
toka bili so razmetani ostanki človeškega trupla: glava
odtrgana od trupa, vsa razgrizena, nekaj obglodanih
reber in piščalnih kostij ter nekaki obgrizki druzih
kostij in kože. To so bili ostanki nesrečnega Ci-
Laja. Nekaj proč ležale so druge kosti, kakor se

59

je videlo, bile so pantrove. Ni bilo dvombe, da
so minulo noč tu gospodovali rudeči volkovi. Pri¬
vabil je je dub sveže krvi, imeli so tu strašno po¬
jedino, sneli so pantra, katerega je s svojo močno
roko bil jako hudo potolkel Ho. Sočna trava, ki je
še nedavno pokrivala poljano s prekrasno svitlo ze¬
leno preprogo, bila je polita s krvijo in pomečkana.

Z težkim čuvstvom stopili so na mesto, po¬
barvano s krvijo njih tovarišča. Lonhou ogledal je
poljano s svojimi svetlimi očmi, takoj je zagledal
orožje nesrečnega Ci-Laja —■ smoter njih prihoda
v zloglasno sotesko.

— Ej, Li-fu! zakričal je Lonhou. Kaj gledaš
tako debelo: Tam le leži moje darilo. . . Poberi!

Li-fu ni nič več pomišljal. Hitro pobral je
puško in pazljivo ter radovedno jo ogledal: videl je,
da ni nič pokvarjena. Samo smodnika in krogel}
ni bilo.

— Puška je tukaj, rog s smodnikom mora pa
ležati kje v obližji, mislil si je Li-fu in skrbno je
začel iskati po gosti, pomečkani travi.

Lonhou in Kuen-Lu iskala sta pokojnikov rog
Z nič manjšo gorečnostjo. Smodnik bil jim je seda}

60

ravno tako drag, kakor čudodejni koren žen-šen.
Dolgo so iskali zastonj. Kakor bi se bila rog s
smodnikom in mešiček s krogljami udrla v zemljo.
Evo sedaj je po dolgem nevspešnem iskanji pogle¬
dal Li-fu v čisti gorski potok, ki je tekel pri nje¬
govih nogab, in iz prsij se mu je izvil vesel krik.
Na peščenem dnu potoka zagledal je predmeta
svojega dolgega iskanja — rog s smodnikom in me-
sičik s krogljami, zvezana z usnjatim jarmenom. Z
lahko umljivo radostjo pobral je Li fu iz vode smod¬
nikov rog in s trepečimi rokami izdrl njen leseni za¬
mašek. Lonhou, ki se je zato še bolj zanimal, nego
Li-fu, iztrgal mu je iz rok odmašeni rog in začel
pazljivo usipati iz njega smodnik na odprto dlan.
Kakor se je pokazalo, bil je smodnik le malo vlažen
in bode za rabo, ko se malo posuši. Trdo zabit za¬
mašek je obvaroval, da se smodnik ni pokvaril.
Blesteči izid njih iskanja je jako razveselil Lonhou-a.

— Tu imaš, kar je potrebno k puški, rekel
je veselo on, dal Li-fu-u rog s smodnikom in pri¬
jazno ga potapljal po rami s svojo široko dlanijo.
Glej, po nepotrebnem smodnika ne trati — kajti
nam ga bode še jako treba. . . Zdaj si pravi lovec.. .

61

Dečak, kakeršnih je malo! . . . pristavil je starejšina
in veselo se zasmehljal.. .

IX.

Rudeči volkovi.

Solnce še ni bilo zašlo, ko se je družba zbrala
na mestu, katero je bil določil Lonhou. To bil je
kot pozemeljskega raja, vržen v tiho, temno sotesko.
Majhno tratino, pokrito z mehko preprogo svetlo-
zelene sočne trave, okroževalo je, prav kakor raz¬
košen, gost, lepodisee venec, prekrasno grmičevje
krhljikovca in jasmina, ki je razprostiralo močno
razdražujočo in omotljivo vonjavo. Nad krhljikovcem
in jasmimom ponosno vzdigovali so proti nebu vrhove
veličastni bresti in palmam podobni dimorfanti, ki
so napravljali okrog tratine drug gost venec, še
lepši od prvega. Čez tratino vil se je gorski, zlato-
nosni potoček, ki je valil vodo po svoji strugi, po-
sutej s snežnobelim peskom, mej katerim so se za¬
peljivo svetila zlata zrnca. Ustavili so se prav na
bregu potoka napravili grmado in začeli pripravljati
večerjo. Ko so meso na lahko spekli na oglji, so

62

jo jeli s čerenšo*). Ker neso poldrugi dan ničesar
jeli, bili so lačni, poželjivo so požirali koške mesa,
zalivaje je s hladno in čisto vodo. Jeli so molče.
Od male srne ostale so samo rebra, glava in čisto
obrane kosti. Sneli so vse, kar se je dalo snesti,
ne da bi bili kaj pomislili na jutršnji dan. . .

Ko so se do sitega najeli, so hitro zaspali,
ker so bili trudni od dnevne hoje. Pri grmadi ostal
je samo Kuen-Lu, na katerega je bila prišla vrsta,
da ima stražiti. Dobro se spominjajoč nasledkov
Li-fu-jeve zaspanosti, se je Kuen-Lu hudo upiral
Premoti; ko se mu je usiljevala. Sedeč na petah
pred svetlo gorečo grmado pel je poluglasno brez¬
končno pesen — improvizacijo.

— Kuen-Lu je hraber, pogumen in predrzen!
pel je tenko Kuen-Lu, in pridno metal suhljad na
grmado in sumljivo gledal temno okrožajoče grmovje.
Hrabrejšega od Kuen-Lu-a ni nobenega človeka v
Mandžuriji. . . . Kuen-Lu se nikogar ne boji. . . Šel
je v samoto iskat dragoceni koren žen-šen, našel
ga bode mnogo, mnogo, prodal, obogatel in ženil

*) Čerenša-divji česen, jako priljubljen prigrizek pri
raznih jedeh.

63

se. .. Devojke jako ljubijo Kuen-Lu-a zaradi nje¬
gove hrabrosti in poguma. . . .

— Na jedenkrat je Kuen-Lu-u zaostal glas v
grlu, stresel se je in pazno poslušal. V grmovji
.zaslišal seje nek šum, kakor bi se kdo bližal tratini
s previdnimi koraki. Hrabremu Kuen-Lu-u stopili
so na čelo kaplje mrzlega potu. Po vsem telesu
ga je nekaj pretreslo kakor mrzlica. Debelo in pre¬
strašeno je gledal v hosto, prizadeval si je ugledati
prouzročitelja tega šumenja. . . Šum je postal moč¬
nejši in iz boste je priletelo pol dvanajstorice ne¬
topirjev in z lahkim čivkanjem krožilo nad glavo od
samega strahu omamljenega Kuen-Lu-a, malo je
manjkalo, da se neso zadevali ob njega s konci
svojih perot.

— Tfu, prokleti . . . prestrašili ste me! —
godrnjal je s trepečim glasom Kuen-Lu, odganjajoč
od sebe netopirje in pridevajoč z nova suhljadi na
grmado.

Netopirji so še nekaj časa krožili nad njim,
potem pa zopet skrili se v goščo, preplašeni od
močnega mahanja s slečeno haljo.

64

— Kuen-Lu se nikogar ne boji, začel je zopet
brezskrbno peti hrabri klatež, ko se je nekoliko od¬
dahnil od strahu. Za Kuen-Lu-a pau (panter) ni
strašen ... On se ne boji! Celo sun (ris) beži
pred Kuen-Lu-om, stisnivši rep mej noge . . . Ma¬
toza (medved) skrije se pred njim v svoj brlog . . .
Kuen-Lu hrabri! ... On se ne boji ne le lamaze
(tigra), ampak še hudega caj-langze (rudečega volka)
ne. Naj le pride pau — Kuen-Lu ga takoj ubije! . . .
Naj le pride sama lamaza — Kuen-Lu jo takoj
ubije! . . . Ubije tudi caj-langzo, ako se sem pri¬
kaže . . . Kuen-Lu je že pobil mnogo divjih zverij,
pa jih pobije še toliko . . .

Pri tej priči zaslišalo se je v gošči jedva slišno
zategneno tulenje in utihnilo nekje v daljavi. Kuen-Lu
je pri tej priči umolknil in začel vleči na ušesa v
zopet navstalej tajinstvenej tišini. Otrpnel je od
težkega strašnega čakanja. Srce je Kuen-Lu-u silno
bilo, tako silno, kakor bi se mu bilo hotelo iztrgati
iz prsij. Okrog je vladala neprijetna tišina, sredi
katere je natanko slišal Kuen-Lu vedno pogostejše
bitje srca ... In zdaj so je iz gošče zaslišalo isto
tako tulenje, samo da je bilo mnogo bližje ... K

65

temu tulenju pridružilo se je novo, nategnil se je
duet . . . Polagoma so se začeli pridruževati novi
in novi glasovi . . . Kuen-Lu se je tresel od tega
strašnega koncerta, kakor bi bil mrzličen. Spodnja
čeljust se mu je povesila in zatrepetala. Nič več ni
vedel, kaj dela. Kuen-Lu hotel je poklicati, vzbuditi
tovariše, pa strah mu je stisnil grlo, da je iz njega'
mesto klicanja izvilo se nekako hropenje. Popolnem
je otrpnel od strahu. Tulenje bilo je vedno bližje
in glasnejše. Očividno je bilo, da se k njih tabo¬
rišči drvi cela čreda. Te ropne zveri neso bile nič
druzega, kakor vzbujajoči praznoverni strah, ne¬
ranljivi duhovi -— rudeči volkovi . . . Prestrašeni
Kuen-Lu padel je na tla in krčevito plazil se k
Lonhou-u, ki je trdno spal pet korakov od grmade.

Lonhou, Lonhou, klical je hripavo Kuen-Lu in
suval starejšino v rebra s tresočo roko, — ej, Lon¬
hou ! . . . Ustani! — Caj Langza! . . .

Starejšina je le nekaj mrmral v spanji, pro-
budil se pa ni.

— Lonhou, Lonhou, hripal je prestrašeni kla¬
tež in slišal kako se vedno približuje tulenje. Ustani,
če ne te vrag še sne! ... Caj-Langza! je obupano«

5

66

zahlipal Kuen-Lu, potem pa najedenkrat z jezo,
ki se ga je polastila, ugrizne Longhou-a v ramo.

Starejšina se je probudil in kakor bi trenil
skočil na noge.

-- Kaj!? . . . Kaj tacega!? zakričal je, ne
da bi bil premišljeval, kaj se je zgodilo, ali kaka
zverina ga je ugriznila.

— Molči, molči! . . . Caj Langza! . . . spre¬
govoril je Kuen-Lu hripavo, boječ se ustati in še
vedno ležeč na vlažni travi.

Lonhou se je stresel po vsem telesu in vlekel
je na svoje že vajene ušesa. Strašni koncert slišal
se je vedno bliže, tako da je Lonkou-u kri od sa¬
mega strahu žaostajala v žilah. Ni bilo nikake
dvojbe, da so v gošči v resnici tulili rudeči volkovi,
pred katerimi imajo tuzemci nek vražen strah . . .
Lonhou, ki se je predrzno lotil samega tigra, za¬
trepetal je, ko je le začul to volčje tulenje . . .

— Treba je je vzbuditi! . . . hitro je pro-
budi! . . . zajecljal je in glas se mu je tresel od
lažnega strahu!

Ni minula jedna minuta, bili so že vsi na no¬
gah in stali so skup pri svetlogorečej grmadi, s

67

trepetanjem poslušajoč zoperno tulenje rudečih vol¬
kov. Vse je pretresal mraz. Samo Li-fu je še ostal
precej miren in ni mogel razumeti, česa se boji
tak človek, kakor je bil Lonhou. Li-fu slišal je
volčje tulenje pa ni si mogel misliti, da bi baš to
tulenje moglo je strašiti. Li-fu bil je še neizkušen
in imel je o pravljičnih rudečih volkovih le nejasne
pojme . . .

Vsi so molčali. V tem se je tulenje približalo
in pri tej priči utihnilo. Vse je bilo tiho. Vsak je
vedel, da so volkovi že kje blizu, a so utihnili, ko
so začuli prisotnost ljudij. Minulo je nekaj nepri¬
jetnega, mučnega čakanja. V bosti se je zaslišalo
neko lahno šumenje, ki je bilo vedno bližje . . . Na-
jedenkrat je šumenje utihnilo. Očividno je bilo. da
so se volkovi ustavili. S strahom so vsi obrnili svoje
poglede v grmovje . . . Povsod so se svetile strašne,
zelenkaste oči, kakor iskre. Velik plamen je usta¬
vil rudeče volkove na kraji tratine. Neso se pre¬
drznih iti v razsvetljeni krog, ampak so se skrivali
v hosti. Le semtrtja je kateri se tudi pokazal na
tratino, kakor bi bil vedel, da se mu nič ne zgodi,
ker se je ljudje tako vražno boje. Molili so po konci

5 *

68

svoje ostre gobce in z razširjenimi nosnicami pote¬
govali v-se ponočni zrak. Li-fu tega ni mogel več
strpeti. Previdno je pomeril svojo puško v glavo
najbližje zveri. Lonhou je zapazil, kaj hoče Li-fu in
hitro ga je prijel za roko.

— Ne streljaj . . . Nesrečo bi napravil! . . .
rekel je prestrašen. — Pusti je — bodo že sami
odšli! . . .

— Li-fu je začuden privzdignil glavo, katero
je že bil pritisnil k puškinemu kopitu.

— Tepec, pravi tepec! rekel je Lonhou s tre¬
sočim glasom. Saj to neso zveri, ampak hudi du¬
hovi ... Ne ubiješ ga, ampak le nas pogubiš.

Praznoverni Li-fu se je kar stresel, ko je za¬
slišal te besede starejšine. V njegovo srce se je
ukral nekak neprostovoljni, čuden strah. Spomnil
se je pripovedek očeta in matere o zlih duhovih v
gozdih, kateri so se spremenili v volkove, rudeče
kakor ogenj. Mati mu je pripovedovala, da se ti
duhovi klatijo po najbolj skritih samotah grmovja,
a gorje mu, kogar dobe, ako ne ume umilo-
stiti jih z dostojno žrtvo ali darom. Še bolj
gorje je pa onemu, ki bi se predrznil ustreliti po

69

rudečem volku. Rudeči volk so takoj premeni v več-
glavnega zmaja, kateri takoj speče predrzneža in
ga požre . . . Groza je bilo Li-fu-a teh spominov.
S strahom upiral je svoje oči v goščavo in s tre¬
petom čakal, kako se konča ta napad hudih gozd¬
nih duhov. Strašne, zelenkaste, kakor ogenj svetle
oči volkov so se sedaj skrile, sedaj zopet posvetile.
Vsi so molče trepetali. Stisnili so se vkup prav h
grmadi, tako da je je plamen skoraj lizal. Kakor
bi bili okameneli, od strahu se ni nikdo ganil z me¬
sta. Samo Lonhou je hitro prideval suhljadi na ogenj,
vede, da so hudobni duhovi gošče boje samo ognja.

Minulo je več kakor pol ure v takem čakanji.
Volkovi so odšli. . . Tulenje se je slišalo le še v
daljavi in počasi je utihnilo ... In zopet je nastopila
tišina. Vsi so se ložje oddahnili, kakor bi se j : m
bila z ram odvalila kamenita gora. Počasi so se
zopet znebili strahu. Začeli so govoriti. Sprva šepe¬
tajoč, kakor bi se bali, da ne bi čuli hudi duhovi,
potem je pa postajala govorica vedno glasnejša in
živahnejša. Predmet njih pogovora bili so rudeči
folkovi — ti strašni varuhi skrivnih bogastev te
gošče. Nikdo ni hotel zaspati. Spanec je prešel vzne-

70

mirjenim, praznovernim klatežem. Sklenili so poča¬
kati jutranjega svita v pogovorih.

Slava Nebu! . . . Hudi duhovi so se vrnili V
svoje brloge rekel je Lonhou in basal svojo pipo.
— Videli so, da smo pravi hlapci Sina Neba, in
zdaj bodo pa nas pustili okoristiti se z nekaterimi
komadi korena . . . Gotovo je žen-šen kje v bližini,
pristavil je starejšina trdno preverjen.

— Zakaj to misliš? vprašal je Kuen-Lu vesel.

— Vselej je tako! odgovoril je tajinstveno in
tiho starejšina. Evo, koliko let že hodim za kore¬
nom, pa vselej pridejo rudeči volkovi poprej nego
ga dobim . . . Klatijo se samo tam, kjer ta ko¬
ren raste . . . Njim je tako ukazano.

— Kdo jim je ukazal, vprašal je radoveden
Seo-kvi.

— Kdo? Velel jim je božestveni Fo (Budda)
. . . Kakor se vidi, ti ne veš, kako je Fo daroval
Mandžuriji tri blaga sveta: žen-šen, sobola in travo
ula*) in kako je želel obvarovati jedno naj dragoce¬
no Trava ula-cao pripada k vrsti kobuljnikov. Suho
to travo davajo Kitajci po zimi v čevlje zaradi mehkosti
in toplote. Njim popolnem zamenuje gorke nogovice.

71

nejših blag, koren žen-šen pred ljudmi, ki neso pod«
ložniki njegovega Sina?

— Ne, ne vem, priznal je Seo-kvi.

— Mi tudi ne vemo . . . Nesmo še slišali! . . r
rekli so drugi. — Prosimo, povej nam!

— Zakaj ne bi povedal, rekel je Lonhou. —
Do solncnega vzhoda je še dolgo — spati pa taka
ne moremo . . . Poslušajte! ...

Pomaknili so se k Lonhou-u, pripravljeni pazljivo
poslušati. Ta pripovedka o radodarnosti Neba, o va¬
ruhih zakladov gošče — rudečih volkovih je jako raz¬
širjena mej Kitajci in mi jo preložimo, kakor se
razume s svojimi besedami.

X.

Tri blaga neba: žen-šen, sebol in trava nla-cao.

— Davno, jako davno je bilo to, začel je pri¬
povedovati Lonhou, — ko je na Kitajskem vladal
dobri, umni bogdihan Jan-di*), ki je naučil svoje

*) Cesar Jan-di vladal je kakih 2700 let pred Krist-
rojstvom. Ta cesar je jeden izmej junakov Kitaja, o kate¬
rih pripovedujejo pravljice, a jako „mirnih“. Dovršil je celo
vrsto koristnih in občedržavnih del. Naučil je svoje podlož-

72

podložnike sejati žito, stala so ob reki Ussuri in ob
morji jako obljudena mesta in trdnjave . . . Gotovo
je kdo izmej vas že bil v dolini reke Sučan, in tam
videl razvaline teh mest in trdnjav, obrnil se je pri¬
povedovalec k pazljivo poslušajočim tovarišem.

— Na Sučanu še nesem bil, a pred tremi leti
sem hodil po dolini Sanduliu-a (pritoka Ussuri-ja)
in tam videl razvaline velikih trdnjav, spregovoril
je jezični Seo-kvi.

— Na reki Fudri (pritok Sanduhu-a) je tudi
mnogo tacik razvalin, pristavil je Kuen-Lu. — Kake
velikanske trdnjave so bile: zidovi kakor bi bili iz-
tesani iz cele gore . . .

Rovi pred zidovi bili so globoki, jako globoki!...

— Oče moj mi je pripovedoval, utaknil se je
Li-fu vmes, — da je za jezerom Hanka, kjer so se
nedavno naseli Rusi, jako staro mesto Mandžurov

nike sejati žito. Njegovo ime se omenja v mnogih kitaj¬
skih pravljicah. Narod deloma iz velikega spoštovanja do
cesarja, ki ga je učil pridelovati žito, deloma nalašč ali pa
iz nevednosti prestavlja razne dogodke poznejše kitajske
zgodovine in narodnega življenja v dobo cesarja Jan-di-ja.

73

.. . . Pri tem mestu stoji kamnita želva*), velika ka¬
kor cela gora . . . Oče moj ni vedel, od kod je ta
mašina pripeljana? . . .

— Ta želva je pala z neba — kakor so mi
pripovedovali starci v Pingutu, opomnil je Kuen-Lu
nekako skrivnostno.

— Z neba ni pala, pretrgal mu je avtoritetno
besedo Lonbou, ampak sam božestveni Fo prinesel
jo je na svojih ramah iz srca Kitaja in postavil jo
v deželi žen-šena, sobola in trave-ula . . . Prinesel
.jo je Fo in rekel: „ Dokler bode tu stala ta želva,
pripadala bode ta dežela Sinu Neba. Samo ta bode
prisvojil deželo žen-šena, drazega sobola in ule-cao,
kdor more vreči želvo v morje ..."  S tega časa
vladajo naši bogdibani v tem kraji. Želva božestve-
nega Fo-a stoji že tisoč let in nikdo je ni mogel

*)  Pol vrste od Nikolskega sela, mej jezerom Hanka
ia reko Suifun, res leži na majhnem hribei iz rud čega gra¬
nita surovo izsekana podoba želve, ki je deset čevljev dolga,
šest široka in tri debela. Poleg nje leži kamnita plošča, na¬
rejena iz marmorja, ki je kakih osem čevljev dolga. Soditi
po uglobljenji na hrbtu želve, je ta plošča kedaj stala na
njej. Želva in plošča sta narejeni iz kamna, ki se ne dobi
Mzu Sujfuna. Ooividno je, da sta pripeljani od daleč.

74

premakniti z mesta, a tem manj vreči jo v morje .. .
Stala bode toliko let, da se rodi drug junak, podo¬
ben Fo-u . . .

— A, kako da so Rusi tja prišli gradit mesta ?
. . . opomnil je Li-fu. — Ali se to pravi tam vladati?

— Tepec, ti, Li-fu, tepec! rekel je zaničljivo
Lonhou. — Rusi so prišli, ker je je pustil sam
bogdihan iz milosti. . . Rusi so reven narod, zemlje
njim manjka . . . Obrnili so se k našemu bogdihanu,
naj jim da malo zemlje. Sin Neba odstopil jim je
za nekaj časa po svoji dobrotljivosti košček zemlje
in rekel.: „Tu živite — prazne zemlje imamo

dosti . . . Samo glejte, da bodete mirni, če ne vas
preženem od tod" . . . Rusi so le gosti. Vlada pa v
tem kraji bogdihan . . .

— Tako je tedaj, zamrmral je Li-fu.

— Ali plačujejo Rusi davke? vprašal je ra¬
doveden Ki-se.

—- Seveda je plačujejo! . . . Jedenkrat so se
bili ustavili, da bi ne plačevali, pa bogdihan je
poslal hungozov (razbojnikov) sežgat njim nekoliko
mest in oni so se zopet pokorili, rekel je Lonhou.
— Najbrž še pomnite to? .. .

75

Jaz sem še bil majhen, ko so hunguzi ropali
ruska mesta, a vse še pomnim, odgovoril je Li-fu.
—- Hunguzi so se vračali mimo naše vasi . . . Cele
čede konj gnali so v Mandžurijo in vsi konji so
bili obloženi z dragocenimi stvarmi Rusov . . .

— Bogdihan je močen! opomnil je ponosno
Seo-kvi. — Njemu se ne more nikdo ustavljati.

Močen je, kajti mnogo narodov ima pod svojo
oblastjo, pristavil je Lonhou. —■ Sin Neba vlada
skoraj ves svet . . .

Samo iz dobroto pustil je majhne koščke zemlje
Rusom, Francozom in rudečim hudičem (Angležem) ...
Ako hoče bogdihan, jim to zemljo lahko zopet
vzame! . . .

Slava našemu bogdihanu, slava! zamrmrali so
klateži, ganjeni od veličja in brezkončne dobrote
svojega vladarja — Sina Neba.

Minulo je nekaj trenutkov slovesnega molčanja.
Vsi so premišljevali o mogočnosti bogdihana in ni¬
čevosti druzih narodov.

— Nadaljuj, Lonhou, opomnil je radovedni Seo-
kvi, in tako pretrgal slovesno, globokomiselno mol¬
čanje svojih tovarišev. Lonhou nabasal je hitro pipo

76

s posušeno travo daljda-mo, zakuril in pazno po¬
gledal po svojih tovariših, kakor bi se hotel pre¬
pričati, ali dovolj pazljivo poslušajo.

— Poslušajte! . . . Pred davnim časom, bile
so doline Ussurija, Daubi-he-ja, Lučana in Sujfina
gosto naseljene. Povsod so bila velika mesta ni
močne trdnjave. V jednem iz teh mest živel je bo¬
gat, pošten mož, ime mu je bilo Ula-Džan. To je
bil dober, prijazen in moder človek. Sreča njego¬
vega življenja bila je v tem, da je pomagal ubogim
in stregel bolnikom. Dopal je božestvenemu Fo.
Vsled Fo-ovega pokroviteljstva je Ula-Džan v vsem
imel srečo. Bogatil je od dne do dne in slednjič je
njegovo bogastvo presegalo zaklade Sina Neba, mo¬
drega vladarja Jan-di. Ula-Džan bil je jako star,
pa vzlic svojim sto in večjim letom bil je čvrst in
krepek, kakor bi bil 40 let star. V tem mestu ži¬
vel je drug bogatin, Dzjang-Lun, človek neusmiljen,
hudoben in prevzeten. Ne le, da revežem ni nič
dajal, ampak jemal jim je pri priložnosti do po¬
slednjega, kar so imeli. Začel je sovražiti Ula-Džana.
Neizmerna bogastva poslednjega vzela so mu pokoj,
spanje in apetit. Cele dni in noči mislil je Dzjang-

77

n

Lun, kako bi si prilastil bogastva Ula-Džana in
končal njegovo srečno življenje ....  Mislil je, mislil
in nazadnje se je izmislil strašno zločinstvo . . . Ka¬
nil si je noge, oblekel se v cunje in šel na brgljah,
prav kakor berač k hiši Ula-Džana.

Poslednji ni slutil zvijače, vsprejel ga je pri¬
jazno, oblekel, nasitil, in dal mu čudodejna zdravila,
da si ozdravi rane na nogah, in še denarja. Ko je
jedel, ko mu je dobri Ula-Džan prevezaval rane,
ogledal je, kje kaj leži, kje hrani njegov na¬
sprotnik svoja bogastva, in kako bi bilo mogoče
udreti v njegovo hišo . . . Dzjanz-Lun sklenil je
ubiti Ula-Džana in prisvojiti vsa njegova bogastva.
Prvo noč je zlodej udrl v hišo Ula-Džana, in spe¬
čega zabodel v srce ....  Ula-Džan je samo izdih¬
nil in umrl, umrl mirno, kakor bi že bil pričakoval
smrti. Dzjang-Lun je planil k skrinjam ubitega.
Odprl je jedno, globoko je segel v njo s svojo
okrvavljeno roko, pa hitro jo nazaj potegnil ves
prestrašen, skrinja bila je polna kač . . . Odprl je
Dzjang-Lun drugo skrinjo, in skočil nazaj: namesto
srebra je v njej sedela čudna pošast.. . Prestrašeni
ubijalec bežal je iz hiše, kar se je ožarila hiša z

78

*

veliko svetlobo in pred začudenimi očmi Dzjang-
Luna prikazal se je sam božestveni Fo. . . Prestra¬
šeni ubijalec pal je na tla in zatrepetal. ^Nehvaležni,
neusmiljeni Dzjang-Lun, zagrmel je Fo, ti si storil
strašno zločinstvo! . . . Ubil si tega, ki ti je ravno¬
kar skazal usmiljenje, te prijazno vsprejel, nasitil,
oblekel in ozdravil ... Ti, gnusni človek, hotel si
prisvojiti si njegove zaklade, pa jaz sem je pre-
menil v gade . . . Dzjang-Lun, ti si zaslužil strašno
kazen! . . Vedi, da vse bogastvo Ula-Džana bilo je
in je v njem samem . . . Velim ti vzeti truplo tega
svetnika in na svojih ramah nesti ga v hrbet Si-
hote-Alina. Zakoplji ta dragoceni prah v ljudem ne-
pristopnej soteski . . . Naredil bodem, da spomin
na dobrega Ula-Džana ne mine, dokler bode stal
svet; ne mine pa tudi spomin na tvoje gnusno zlo¬
činstvo ! . . . Ko zakoplješ Ula-Džana, razpadeš na
tisoče koscev in vsak kosec tvojega telesa se spre¬
meni v volka z rudečo dlako, da bode vsak videl
kri svetnika, katerega si ubil . . . Stražil bodeš za¬
klade, katere jaz ustvarim iz prahu Ula-Džana,
stražil na tisoče tisoč let!. . . Pojdi, izpolni mojo
voljo! . . .“ Svetloba je minula in Fo je izginil. ..

79

Dzjang-Lun, gnan od neznane moči, zadel je na
rame truplo Ula-Džana in odšel je ž njim, kakor
mu je ukazal Fo. Hodil je dolgo, neprestano in na¬
zadnje prišel je do hrbta Sihote-Alina. Tu se je po¬
kazala dobrotljivost božestvenega Fo-a. Rana na
nestrohljivem telesu Ula-Džana se je kar odprla in
kapljo za kapljo je iz nje curljala dišeča kri. Vsaka
teh kapelj udrla je globoko v zemljo in ta treno-
tek je iz nje zrastel čudodejni koren žen-šen. Dolgo
se je potikal ubijalec s truplom na rami po Sihote-
Alinu, iskajoč za Ijudij nepristopno sotesko, a kri
je vedno tekla in preminjala se v žen-šen. Večkrat
je Dzjang-Lun počival, vselej je pazno položil truplo
na zemljo in takoj je okrog in na tem mestu, kjer
je ležalo truplo, zrastla trava ula —- druga blagost,
katero je daroval Fo ubogim ljudem v spomin po¬
štenega Ula-Džana . . . Nazadnje je Dzjang-Lun na¬
šel skrito sotesko, nepristopno za navadnega umira¬
jočega, in zakopal je Ula-Džana . . . Jedva je končal
svoje delo, že je razpal na tisoče koscev, ki so pre¬
medli v tisoč rudečih volkov . . . Soteska Ula-Džana
se je pri tej priči premenila v veličasten vrt z ne-
izcrpljivim zakladom čudodejnega žen-šena. . . Vsaka

80

miš, vsaka podgana, ki je slučajno letela čez to
čudno sotesko premenila se je v drazega sobola —
tretja blagost božestvenega Fo . . . S tega časa so
soboli: poprej jih ni bilo .. Po volji Fo-a bodo ži¬
veli rudeči volkovi, dokler ne usahne poslednji ko¬
ren žen-šena. Ravno tisoč jih je . . . Ne ginejo ne,,
plode se pa tudi ne. Nikdo izmej ljudij ne sme po¬
seči po njih življenji. Kdor ustreli rudečega volka T
postane žrtva tega duha gošče. Požro vsakega ne¬
vernega tujca, ki bi se predrznil ukrasti najboljšo
blagost Neba, koren žen-šen. Po volji božestvenega
Fo smejo okoristiti se s tem čudodejnim korenom
samo sinovi naše zemlje. Žen-šen ozdravi vsakatere
bolezni in onemoglosti, kakor je je nekdaj ozdravljal
Ula-Džan .. .

Lonhou je umolknil. Poslušalci so pa tudi še
nadalje zamišljeni molčali.

Čudna pripovedka starejšine napravila je na
slušatelje neodvrnljiv utis. V domišliji predstavljali
so si čarobni propad Ula-Džana z neizcerpljivimi za¬
kladi čudodejnega žen-šena. In dobro čuvstvo obi¬
skalo je njih spridene duše in okamnela srca.

81

— A kje je ta soteska? vprašal je Mandžur
Seo-kvi po precej dolgem molčanji. Bil :  je očaran
po pripovedovanji, ki ga je slišal.

— Ko bi jaz vedel, kje je, davno bi že bil v
njej, rekel je zamišljeno Lonhou. — Dobro bi jo
preiskal! . . . Tam raste na tisoče tisoč najlepših
korenov žen-šena ... Pa nikdo izmej nas je ne najde,
pristavil je starejšina. — Tega ne dopušča sam bo-
žestveni Fo . . . Prišel pa bode čas, ko bode to so¬
tesko našel priprost Človek in on postane tak boga¬
tin kakor je bil Ula-Džan . . .

— Ali ti veš, Lonhou, koga je odločilo Nebo,
da bode našel sotesko Ula-Džana ? vprašal je Seo-kvi.

— Starci so mi pripovedovali, ko sem bil še
majhen, — da bode čudno dolino Ula-Džana našel
prej ali pozneje kak ulog Mandžur iz mesta Girina.

Praznoverni Seo-kvi se je stresel po vsem te¬
lesu. Kri mu je udarila v glavo.

— Ti praviš; Mandžur iz mesta Gririna? vpra¬
šal je s tresočim glasom.

— Da, Mandžur iz mesta Grina, potrdil je
starejšina. — Kaj me tako debelo gledaš? . . . pri¬
stavil je sumljivo. — Pa saj ti nesi Mandžur! ? . . .

6

82

Vsi so obrnili pogled na nemirnega vojaškega
'beguna. Gledali so ga z zavistjo. Znano je, da Ki-
ttajci sovražijo Mandžurje, svoje pokoritelje.

— Kaj Mandžur sem jaz? rekel je Seo-kvi,
ikakor bi bil razžaljen. — Tak kakor vi! . . . Lejte,
itepce! . . . Zmislili so se, da sem Mandžur . ..

— Če si Kitajec, a ne mandžurski pes, tedaj
islava Nebu, rekel je Lonhou. — Če si pa res Mand¬
žur, kaj se če . . . Prišel si v našo druščino, postal
.naš tovariš in nikdo ti ne sme nič žalega storiti...
Da nikdo! pristavil je starejšina, in vse navzočne
-ostro pogledal.

— Povej, Lonhou, zakaj je božestveni Fo baš
Mandžurja odločil, da najde ta sotesko, in ne Ki¬
tajca? vprašal je radoveden Ki-se, nevoljen, da je
Fo dal prednost mandžurskemu psu pred pravimi
jslugi Sina Neba.

— Starci trdijo, da je Ula-Džan sam bil Mand¬
žur, doma iz Girina, odgovoril je Lonhou. — Mnoge
Mandžurjev se je že prizadevalo najti prah Ula-
Džana, pa zastonj: skoro vsi so poginili v gošči, le
malo se jih je vrnilo domov po strašnem trpljenji
- . . Božestveni Fo je neki tako določil, kakor so

83

pravili starci, da čudno sotesko najde samo oni
Mandžur iz mesta Girina, kateri ujame živega ru-
dečega volka in mu izkoplje obe očesi . . . Tedaj mu
bode volk sam kazal pot v sotesko . . .

— Ali je že kdo poskušal ujeti rudečega volka ?
vprašal je Seo-kvi, s hrepenenjem poslušajoč sta-
rejšino.

— Mnogi so že skušali, pa njim ni prišel v
roke . . . Ako kdo prime zverino, se ta takoj pre¬
meni v strašno pošast in požre predrzneža ... Vsi
bo poginili! . . . Nikdo se še ni vrnil, da bi se že
pobahati mogel, da je imel v rokah rudečega volka.

Lonhou je umolknil in zamislil se.

— Nu, hajd na pot! Solnce je že izšlo! . . .
zaklical je po kratkem premišljevanji, veselo sko-
&vši na noge. Hajda! . . . Žen-šen je kje tu v bli¬
žini ! . . . To je gotovo! . . . Neso se zastonj poka¬
zali po noči rudeči volkovi.

XI.

Nova nevarnost.

Pripovedovanje Lonhou-a napravilo je na praz¬
novernega lakomnega Seo-kvi-ja silen utis. Posled-

6 *

84

nje besede so se kakor žebelj zasadile v njegovo
glavo. Sledeč po zvitej stezi za tovariši je ponav¬
ljal v mislih, kar je slišal, in preudarjal ter prišel
je naposled k bedastemu prepričanju, da je baš on,
Mandžur iz mesta Girina, izbran od božestvenega
Fo, da najde dolino Ula-Džana in si prisvoji neiz-
crpljiva, v njej nahajoča se bogastva. Vedno bolj
se je Seo-kvi-ja polastovala strastna želja poskusiti
svojo srečo . . . Lakomnost je omračila njegov ra¬
zum. Praznoverje je podpiralo njegov neumni sklep.
Zdelo se mu je, da je baš njemu možno, kar dru¬
gim ni bilo.

„Nič več ne kaže zgubljati časa, mislil si je Seo-
vki, pogumno stopajoč po ozkej zverinskej stezi. Še
danes zvečer se odločim od družbe in pojdem iskat
meni odločene sreče . . . Puško imam . . . Res imam
malo smodnika, pa to se da popraviti: smodnika
imata Li-fu in Lonbou, — morem se ga poslužiti
. . . Samo jedno je strašno . . . Treba je ujeti ru-
dečega volka . . . Oj, oj, kako je strašno!" . . .

Seo-kvi je prebledel od te misli. Lasje ježili
so se mu na glavi. Sicer je pa ta strah bil minljiv.

85

Žgeča lakomnost je razgnala strah, ko se je domi¬
slil na neizčrpna bogastva čudne soteske Ula-Džana.

„Kaj se hoče, če je tako, mislil je Mandžur.
Poskusiti ga hočem ujeti, saj mi je tako umreti je-
denkrat.. . Morda mi pa sam božestveni Fo pomore
pri tem delu . . . Vsaj sem Mandžur iz mesta Gi-
rina in nikdo drugi ... Saj je Lonhou pravil, da
je baš Mandžurjem iz mesta Girina sojeno poiskati
dragoceni prali Ula-Džana ... A Lonhou vse ve . . .
Mnogo je že preživel na svetu, prehodil po gošči . . .
Saj ne laže, kakor pes!“ . . .

Iskatelji žen-šena so v tem previdno pomikali
se za svojim skušenim voditeljem Lonhou-om. Po¬
slednji imel je, kakor se videlo strogo določen smo¬
ter. Dobro je vedel, kam pelje tovariše. Vse okro-
žujoča znamenja so kazala, da kmalu pridejo v
temno sotesko, kjer raste čudodejni koren žen-šen.
čim dalje so šli po zverinskej stezi, tem gostejše
in gostejše je bilo grmovje. V gošči bila je silna
vlažnost in hlad. Kakor se je videlo, solnčni žarki
nikdar ne pridero semkaj. Zemlja bila je mehka,
vlažna, močvirnata. Lonhou je takoj uganil, da so

86

nazadnje prišli do pravega mesta. Po nekolikih ovin¬
kih se je steza razdvojila. Lonhou se je ustavil.

— Razidti se moramo, rekel je svojim to¬
varišem. Ti, Kise, Seo-kvi in Kuen-Lu pojdite na
desno, a jaz pojdem z Li-fu-om na levo . . . Dobro
iščite, tu ima biti žen-šen! . . . Zvečer se zopet zbe¬
remo na tej tratini, na katerej smo prebili posled¬
njo noč . . .

Klateži razšli so se molče na povelje starejšine.
Začeli so energičneje iskati čudodejnega korena.
Klateži šli so s steze, predrzno se uglobili v gr¬
movje, razkropili se na razne strani, da ne bi mo¬
tili drug druzega. Prodirati so morali skozi skoraj
neprodrljivo dišečo steno, katero so delali ovijajoča
se trta, javori, jerebika, akacije, jasmin, krhljiko-
vec in leščevje. Včasih so morali lezti po vseh šti¬
rih, včasih so pa morali delati z noži in sekirami,
da so si naredili kako luknjo. Pri tem so pa z ro¬
kami od, razburjenja in lakomnosti tresočimi rokami
iskali po gostej travi, skrbno gledali, če se ne pri¬
kaže kje znan list čudodejnega korena . . . Minulo
je nekaj ur. Kakor bi bila temno sotesko pokopala
v svoje neprelazljivi gošči predrzne iskatelje ... Ni

87

bilo slišati niti glasu niti šuma. Vsak je previdnem
molčal, da ne bi privabil k sebi kake nevarne
zveri. Vsak je lezel po mehkej travi in vlažnih
tleh, jedva sopeč, prizadevajoč razriniti ali pa pre¬
sekati ovirajoče vinsko trto ali goste veje drugih
plazečih se rastlin. Če tudi so bili lačni, vendar SO'
popolnem pozabili na jed. Lakomnost je pregnala,
lakoto, zbrisala vse njih utise, obrnila njih pozor¬
nost le na jedno stvar Vse njih misli so bile zdru¬
žene le v tem: kako bi našli dragoceni koren?
Prvi bil je tako srečen Ki-se. Sredi goste trave za¬
gledal je znan list in zatrepetal je od veselja. Ki-se
je skrbno zazril z rokama rahlo, mastno črno zemljo.,
da ne bi pokvaril, pomečkal, raztrgal dragocenega,,
jako nežnega korena. Bilo je debela rastlina, debe¬
lejša kakor prst na roki, večletna in jako velike
vrednosti. Roke Ki-se-ja so se tresle od jako lahke
umljivega veselja. Z veliko previdnostjo je razgre-
bal rahlo črno zemljo, dobro vedoč, da neprevidno-
ravnanje s korenom more uplivati na njegovo ka¬
kovost in ponižati njegovo vrednost ... Pri tej pričk
razlegel se je po grmovji bolesten, srce trgajoč krik p
kateri se je končal s hripavim ječanjem, katero je

88

^aglušilo močno renčanje . . . Nikake dvojbe ni bilo,
da je jednega klatežev napal tiger. Ki-se se je
samo stresel po vsem životu, kakor bi ga bila pre¬
šinila električna iška. Še pogledal ni okrog. Nje¬
gove oči so bile trdno uprte v koren. Samo jedno
sekundo je prenehal razgrebati prst, ravno tako
kakor bi ne bil slišal strašnega upitja in predsmrt¬
nega ječanja svojega tovariša. Kakor se je videlo,
še zmenil se ni zato, da je nekaj desetin korakov
proč krvaločni tiger žrl še trepeče truplo nesreč¬
nega, ne dosti pazljivega Kuen-Lu-a. „Da se le mene ni
dotaknila lamaza!“ mislil si je Ki-se in dalje je iz¬
kopaval koren, kakor bi se ne bilo ničesar prigo-
dilo. Samo roke so se mu malo bolj tresle in po
životu mu je prehajal mraz . . . Drugi iskatelji so
se za otožno, predsmrtno klicanje Kuen-Lu-a ravno
tako malo zmenili. Vsi so slišali krik, pa nikdo se
ni ganil, da bi šel nesrečnežu na pomoč. Vsak je
mislil le na lastno varnost, bal se le za lastno kožo,
in se ni upal postaviti svojega življenja v nevarnost
za koga druzega. Vsacega se je polotila ta ego¬
istična, brezčutna misel: „slava Nebu, da je drug
pal v kremplje lamazi, ne pa jaz“! . . . V tem je

89

zver, napivši se krvi, brela pa kosti, lizajoč svoja
okrvavela ustna . . . Kar je njen oster nos zvohal,
da je v bližini drug človek. Začel je tiho prodirati
k Ki-seju, ki je bil od same lakomnosti popolnem
omamljen. Tako je bil zamišljen v izkopavanje ko¬
rena, da ni ničesar slišal, kakor bi bil na nekem
drugem svetu . . . Zdaj je koren izkopan . . . Ki-se
je z velikim smehljanjom jel ogledavati svoj zaklad,
premišljujoč, koliko tel bode mogel dobiti za ta
redki koren. Koren bil je res precejšen. Bil je res
jako podoben človeku in popolnem opravičeval svoje
ime »človeku podobni koren".*) Ki-se-jevo veselje
ni imelo meje. ,,Sto tel (dvesto srebrnih rubljev)
gotovo dobim!" mislil si je, pazljivo ogledujoč ozla-
sti koren z vseh stranij. »Sto tel! . . . Obogatim .. .
Trgovati začnem . . . Veliko prodaj alnico z vsaka-
terim blagam otvorim .. . Sloveč kupec**) postanem.

*) Žen-šen znači v besednem prevodu »človeku po¬
dobni koren 0 .

**) Kupec postati — to je želja vsakega Kitajca. Sinovi
Nebeške države so Židi krajnega vztoka. Lakomni po de¬
narji, začno takoj, ako le imajo nekaj tel v žepu vsakeršne
špekulacije, kupovati, prodajati in menjati. Pri tem se pa
vselej ponašajo s tem, da so kupci, če tudi vsakoletni pro¬
met nekaterih znaša jedva petdeset tel.

90

Oženim se . . . Ilmene*) bodem jel! . . . Malo je
manjkalo, da Ki-se ni jel plesati, ko je premišljeval,
koliko bode dobil za koren in kako veselo bode po¬
tem živel...  Pri tej priči je pa otrpnel, kakor bi
se bil premenil v kamniti steber • . . Oči so se mu
razširile in z divjim strahom uprle v jedno mesto .. .
Dva koraka od njega je iz goste hoste molela ve¬
likanska tigrova glava. Oči so jej svetili kakor ne¬
srečo oznanjajoč ogenj. S spodnje ustne je še ka-
pala na temno zeleno listje grmičevja sveža kri...
Nekaj minut sta zver in človek uporno gledala drug
druzega. Ki-se bil močno preplašen, da je tako
blizu v sosedstvu krvoločna ropna zver. Namesto
tega, da bi se pripravil za bran, je Ki-se stiskal
izkopani žen-šen pod pazduho, kakor bi se bal, da
mu tiger vzame najdeni zaklad. Tiha, strašna borba
pogledov ni trajala dolgo . . . Sita zver ni mogla
prenašati neumnega, vanj uprtega človeškega po¬
gleda, obrnila okrvavljen gobec in zgubila se v go-

*) Ilmeni so priljubljena jed Kitajcev srednjih in.
nižjih razredov. Pripravljajo se iz popolnem presnega testa
ter se napolnijo svinjino mastjo in čebulo.

91

ščavi. Ki-se se Iožje oddahnil, in hitil je iz gošče
na stezo, na katerej je mislil, da je varnejši.

XII.

Seokvijev beg.

Proti solnčnemu zahodu zbrali so se na tratini
le štirje iskatelji. peti, Kuen-Lu namreč, se ni vrnil.
Vsi so dobro vedeli uzrok in nikdo se ni dosti zme¬
nil, kakor se je videlo, kako se je pripetila strašna
katastrofa. Kakor bi nikdar ne bilo Kuen-Lu-a.
Nikdo se ni spomnil nanj, nikdo ni omenil njego¬
vega imena. Nikdo ni izrekel besede sočutja povo¬
dom smrti tovariša. Vsak se je brigal le za lastno
korist, tembolj, ker se je za nekatere končal dan
jako srečno. Vspeh je zbrisal neprijetni utis, kateri
je napravila smrt Kuen-Lu-a. Vsi razen Mandžurja
Seo-kvi-ja bili so pri dobrej volji. Posebno je bil
zadovoljen z minulim dnem starejšina Lonhou! po¬
srečilo se mu je bilo najti tri lepe korene žen-šena
in po vrhu še ustreliti debelega zubra, s katerim
se je bil srečal na ovratnem potu. Prednji del in
rebra velike živali je Lonhou pustil v gošči, kakor
neobhodna žrtva rudečim volkovom, ki so dopustili

92

klatežem prisvojiti si del zakladov, ki jih je njim
v varstvo izročil božestveni Fo. Zadnji del zubra
privlekel je starašina na njih stanišče, da ga bodo
imeli za hrano. Ki-se in Li-fu, ki sta našla vsak
jeden koren, vrnila sta se na tratino jako dobre
volje. Samo Seo-kvi se je vrnil, otožen, nevoljen
in zamišljen. To slabo voljo Seo-kvi-jevo so si to¬
variši tolmačili tako, ker je njegovo iskanje bilo
popolnem nevspešno: Seo-kvi se je vrnil s praznima
rokama. V tem je pa uzrok slabe volje pobeglega
vojaka bil popolnem drug. Brodil je več ur po gošči
in ves čas ga je vznemirjala neumna, strastna, žgoča
želja: da bi poiskal dolino Ula-Džana? Ta misel ga
je tlačila kakor kamen. Seo-kvi se je potikal po
gošči brez določenega namena, preveč ga je gonila
postranska ideja, ki je neprestano napolnjevala nje¬
gove misli. Zato je pa tudi lahko umljivo, zakaj se
je vrnil s praznima rokama, dočim so se vsi tova¬
riši vrnili z večjim ali manjšim plenom. Seo-kvi se
je po dnevu utrudil fizično in moralno. Vrnil se je,
ko se je že bilo popolnem stemnilo, in drugi so že
bili povečerjali. Tovariši so ga vsprejeli z radoved¬
nimi vprašanji, kaj da je uzrok, da se je tako za-

93

poznil, pa Mandžur je le otožno molčal. Iskatelji
bili so veseli in zgovorni. Bogati plen jih je storil
klepetave.

— Ali nesi nič našel? vprašal ga je nazadnje
Lonhou.

— Nič! odgovoril je otožno Mandžur.

Ko je zagledal vesele obraze tovarišev, uganil
je, da se njim končal dan srečnejše, in polotila se
ga je nekaka zloba in nevošljivost.

— E! ... eh; Seo-kvi!? Kako je pa to? . . .
Lej, deček Li-fu našel je tudi korenček, a ti, sku-
šeni, vrnil si se pa prazen! ... Saj jih je v tem
kraji mnogo . . . rekel je očitajoč starejšina.

Jezen je bil na Mandžurja, da se je ta vrnil
s praznima rokama. Samoljubje skušenega vodje je
zahtevalo, da bi vsi člani družbe bili jednako srečni
v iskanji žen-šena v krajih, katere jim je on pokazal.

— Gotovo se je bolj skrival pred roparskimi
zvermi, kakor pa iskal žen-šen! . . . Seo-kvi je naj¬
brž mislil da žen-šen raste na drevji — šel je po
gošči in gledal kvišku! . . . Kako bi našel koren,
saj je še lamazo pregledal, kajti šla je mimo njega

94

in naletela na Kuen-Lu-a! . . . začeli so se šaliti
■veseli iskatelji žen-šena.

Seo-kvi-ja je jezilo, da se mu posmehujejo,
vender je molčal, otožno molčal, zamišljen v svoj
neumen sklep.

— Vzemi, odreži si zubrovega mesa ... jej 1
ponujal mu je Lonhou.

— Nečem! . . . odgovoril je prisiljeno Seo-kvi,
prisedel h grmadi in prižgal pipo.

— Oj, oj, ali jesti nečešl? . . . čudil se je
Ki-se ... Pa saj nesi kaj jedel tam v soteski.

— Kaj še mojega svežega mesa neče, rekel
je razžaljen Lonhou. — Gotovo se je nažrl kake
mrhovine . . .

— Ali hočeš spati? vprašal ga je po kratkem
molčanji zasmehljivo starejšina.

— Tudi spati se mi ne ljubi! . . . odgovoril
je jezen Seo-kvi in vlekel iz pipe.

— Hvalo ti tovariš! rekel je vesel Lonhou.
Vsi smo strašno utrujeni in potrebni spanja . . •
Tedaj bomo mi pospali, ti pa straži nas in pazi na
grmado.

95

Starejšinin predlog je tako razveselil Seo-kvi-ja,
da se je jedva premagal, da ni preveč vidno po¬
kazal svojega posebnega veselja. Težila ga je ravno
kar še misel, kako bi spolnil še to noč izmišljeni
sklep, a sedaj je sam Lonhou razrešil to težavo.

— Dobro! zamrmral je Seo-kvi z ravno ta¬
kim jecljajočim glasom in obranil je na obrazu prej¬
šnjo otožnost.

Ni minulo pol ure, ko so že silno trudni iska-
telji žen-šena pospali, kakor bi bili mrtvi, kajti ni¬
česar neso sumili, da je Seo-kvi sklenil okoristiti
se ž njih zaupljivostjo in izvršiti težek prestopek
proti vsem svojim tovarišem, prestopek, da mu ga
ni podobnega tu v gošči, nečuven in vznemirjujoč.
Pustolovci so si razlagali slabo voljo Mandžurjevo samo
s slučajnim nevspehom in zato bili popolnem mirni.

Minulo je dve uri. Seo-kvi je še vedno ne¬
gibljivo sedel pred grmado in gledal v svetel pla¬
men. Kakor je bilo videti, vršila se je v njem
strašna, uporna nravstvena borba. Na njegovem su¬
rovem obrazu se je prehajal nemir. Vsi njegovi živci
kili so nadnaravno napeti ... In sedaj se je, ka¬
kor se je videlo, Seo-kvi na nekaj odločil. Ener-

96

gično je stresel z glavo, previdno ustal in pazno
pogledal svoje speče tovariše. Noge so se mu
tresle. Oči so se mu mrzlično in hudobno svetile.
Jedva je dihal, stopil je par korakov proti Lonhou-u,
potem se pa ustavil v neodločnosti. Njegov mrzličen
pogled hil je trdno uprt v brezskrbno spečega sta-
rejšino. In sedaj je Seo-kvi izvlekel svoj nož in
naredil še dva koraka, ne da bi bil kaj obrnil oči
od Lonhou-a. Plame grmade je na široki nož metalo
lep, nesrečo oznanjanjoč svit, in osvetljevalo jehkratu
mrtvo bledi obraz Mandžurja, ki je imel nekak mi¬
ren, okamnel, prav kakor zamrznen izraz. Tiho ka¬
kor duh je pokleknil Seo-kvi pred starejšino, pre¬
vidno je segel z levo roko po smodnikovem rogu, in
ves čas ni obrnil oči od mirno spečega Lonhou-a . . .
Minulo je nekaj minut . . . Seo-kvi je kakor oka-
menel . . . Bal se je, da se starejšina probudi in
ga prime na mestu zločina. Bal se je ganiti, bal se
je celo dihati. Čudno se mu je zdelo, da mu je
sapa letela iz prsij s takim šumom, kakor veter
ki vleče iz kake podzemeljske jame. Žile na sencih
so bile kakor kovaška kladiva ... In sedaj je
Mandžur potegnil k sebi smodnikov rog, pa rog je

97

ostal, kakor bi bil prirastel k zemlji . . . Potegnil
je močneje, nekaj je zaškripalo, pa rog se ni pre¬
maknil niti za jedno črto. To neznatno, jedva slišno
škripanje napravilo je na Mandžurjeve živce strašen
utis. Zdelo se mu je, kakor bi se bil smodnikov
rog razjezil in s svojim krikom potresel vsa okrožu-
joča drevesa, oživil vsako travico, vsako bilko. Je-
den trenotek je že mislil, da je izgubljen . . . Mi¬
slil je, da vsi pretreseni s tem škripanjem skočijo
na noge in ga potolčejo. Obstal je na jednem mestu,
bal je ganiti se in zadržaval je dihanje. S čela so
kapale na travo debele kaplje mrzlega potu . . .
Minulo je nekaj minut mučnega čakanja. Mandžur
napel je ušesi. Tiho. Nikdo iz tovarišev se ni niti
ganil. Prva nevarnost je minula, pa srce je Seo-kviju
še vedno silno nemirno bilo. Kar se je zopet Man¬
džurja polotila neka divja odločnost. Mislil si je, da
odstopiti ni več mogoče, naj tudi pogine. Mislil je,
kako bi hitreje končal to stvar. Predrzno, z ne¬
potrpežljivimi živci je še močneje potegnil za rog.
Lonhou se je v spanji počasi obrnil in se odvalil s
smodnikovega roga . . . Mandžur vzel je nož in ga
nastavil h grlu starejšine ... Ko bi se bil starej-

7

98

sina še jedenkrat ganil, bi ga bil Seo-kvi zaklal.
Pa Lonliou se je samo obrnil na drugo stran in še
trdnejše zaspal kakor prej. Seo-kvi se je ložje od¬
dahnil, previdno prerezal jarmena, na katerih je
visel rog in ustal . . . Baš z isto previdnostjo od¬
rezal je rog Li-fu-u . . .

Približala se je polunoč. Nič več kakor šest
ur je še bilo do zore. Obotavljati se več ni bilo
mogoče. Seo-kvi vzel je puško in tri smodnikove
rogove in previdno se zgubil v goščo. Tema v go¬
ščavi bila je neprodrljiva. Mandžur je po stezi na¬
redil kakih deset korakov, potem pa obstal in po¬
slušal, če ga ne zasledujejo? Ne! . . . Sedaj je za¬
pokala mu pod nogami zlomivša se suha veja. Seo-
kvi je obstal, kakor bi bil pribit in začel skrbno
poslušati, pa povsod okrog je bila le tajinstvena ti¬
šina. Njegovi živci bili so vedno bolj napeti . . .
Pri tej priči obšel ga je grozen strah. Zdelo se mu
je, da teko za njim, in spustil se je v beg. Veje
so ga teple po obrazu, trgale mu obleko in pra¬
skale mu telo. Skoro pri vsakem koraku se je spod-
taknil, pal, težko ustal in bežal dalje, sam ni vedel
kam. Gnal ga je naprej silen strah. Bežal je in nič

99

ni čutil, da je truden. Začelo se je svitati. Nepre-
drljiva tema je minula in po gošči se je razlila
prijetna in prijazna polusvetloba . . . Seo-kvi tekel
je še vedno. Na njegovem okrvavljenem truplu vi¬
seli so koščeki obleke . . . Obraz mu je bil razpra¬
skan, noge zbite in pokrite z ranami ... Tu se je
steza zavila na levo in držala po strmem klanci.
Seo-kvi utrujen je še tekel po ravnem, a sedaj ni
mogel več dalje in popolnem onemogel ulegel se na
travo pod holmom . . .

XIII.

Zasledovanje Seo-kvi-ja.

Trudni iskatelji spali so krepko do zore, ker
jih ni ničesar motilo. Prvi ustal je Lonhou. Čudno
se mu je zdelo, da je pogasel ogenj, in da ni nikjer
Seo-kvi-ja. Nikakor ni mogel umeti, kje je Mand¬
žur, kam je zginil. „Ali je tudi Seo-kvi-ja kaka
zver pograbila po noči!“ Ko se je to domislil, mu
je kri zastala po žilah.

— Ej, ustanita! zakričal je glasno starejšina.
— Nova nesreča! Iskatelja skočila sta kvišku in
osupnena uprla oči v surovi, bledi obraz Lonhou-a.

7 *

100

— Kaj!? . . . Kaj se je zgodilo!? . . . vprašal
je Ki-se in jezik se mu 'je spodtikal od strahu!

— Seo-kvi je izgubljen! objavil je lakonično
starejšina in pazno ogledoval tratino.

Nikjer ni bilo videti niti sledu kake borbe.
Nobene kaplje krvi ni bilo na bujni zeleni travi.
Lonhou vrnil se je k tovarišema prestrašen od ne¬
pričakovane novice in zajecljal je z začudenjem . . .

— Sam vrag ga je snedel! . . . Kam se je
utaknil? ... Pa saj ni ubežal!? . . .

Polastila se ga je vznemirljiva misel Kri mu
je udarila k srcu. Na čelo so mu stopile kaplje
mrzlega potu. Lonhou je hitro posegel pod pazuho
in izvlekel kozulj*) z prejšnji dan najdenim kore¬
nom žen-šena.

— Ne, vsi so še! zamrmral je in lož je se od¬
dahnil, premišljujoč, kako se je nepričakovano izgu¬
bil Mandžur?

*) Navadno najdene korene žen-šena skrbno polože v
posebne kozulje, katere napolnijo s črno prstjo. Poslednje
menjajo pogostem. Neobhodno je treba za ohranenje nena¬
vadno nežnega korena, da je prst v kozuljih vedno sveža
in vlažna.

101

— Gej! vidva! zakričal je Lonhou k svojima to¬
varišema. — Ali še imata ves žen-šen? Pa ga saj
ni ukral Seo-kvi.

— Še! odgovorila sta iskatelja žen-šena, po¬
zorno ogledujoč iz pod pazduhe izvlečena kozulja.

— Vrag ga vzemi! . . . Pohodi ga jelen v re¬
bra! . . . Smodnikovega roga nemam! Zaklical je
Li-fu, zaman tipajoč pas, na katerem so viseli samo
odrezani jarmeni namesto smodnikovega roga. Lon¬
hou je mehanično posegel s svojo roko po svojem
pasu. . .

— Poganski pes! nesramni razbojnik! zaupil
je z divjim, piskajočim glasom. Na ustnih so se mu
pokazale pene. V oči mu je udarila kri. Zgrabila
ga je divja jeza.

— Da bi ga raztrgali rudeči volkovi! . . . Ma¬
lopridnež! . . . Zanikernež! . . . začel se je jeziti Lon¬
hou, in v resnici začel ruvati si ščetinasti sive lase.

— Ukral je, pes, ukral! tulil je z obupnim
glasom. — Ušel je kanalja, kakor zanikern strapo-
petnež! . . . Naj le pride v moje roke: živemu ode-
rem kožo, počasi ga bodem spekel na ognji, vse
lase mu bodem po malem poruval! . . . kričal je

102

Lonhou in zagrozil s pestmi okružajočemu grmovju.
Dosti je tulenja . . . Seo-kvi še ne more biti daleč
— lahko ga še dohitemo, rekel je Ki-se, ko se je
malo oddahnil od strahu.

— Da, lahko ga še dotečemo! pritrdil je sta-
rejšina, ki se takoj pomiril. — Da, tovariši, mi
moramo ujeti zanikrnega Mandžurja . . . Pobral je
seboj ves smodnik . . . Kajti v gošči smo izgubljeni
brez smodnika, če ne pomrjemo za gladom, ali pa
nas zveri pojedo . . . Ujeti moramo Mundžurja! Po-
jejta malo in hajdi za njim! . . .

Iskatelji so hitro pozajutrkovali, pobrali seboj
ostanke mesa in hitro se odpravili zasledovat ga.
Lonhou je po kratkem, a skrbnem ogledovanji do¬
ločil, na katero stran je bežal Mandžur. Iskušeno
oko ga ni varalo. Ni še naredil deset korakov, kar
je zagledal na trnovej veji kos obleke.

— Po tej stezi je bežal pes! rekel je Lon¬
hou in pokazal tovarišem kos modre dabe. Hajda!...
Hajda!

In starejšina šel je hitro naprej. Čim dalje
so sti iskatelji žen-šena, tem bolj so se preverili,
da gredo po sledu Seo-kvi-ja. Zdaj so na jednej,

103

zdaj na drugi vejici viseli koščki obleke neumno
bežečega Mandžurja . . . Približalo se je poludne...
Pustolovci šli so hitro dalje po zvijajočej se zverin¬
ske) sezi. Pot jim je tekel od nagle hoje v debelih
kapljah, pa vendar neso čutili trudnosti. Želja po
maščevanji podpirala je njih moči. In na nekem
mestu se je Lonhou hitro nagnil in pobral nekako
stvar, katero je bila očividno Seo-kvi-jeva.

— Pipo je izgubil! povedal je lakonično svo¬
jima tovarišema, pazno gledajoč po njegovih stopi¬
njah. Pipo je starejšina spravil v žep. Nekaj kora¬
kov dalje se je starejšina zopet pripognil

— Mehur in kresilo, rekel je z ravno takim
ravnodušnim glasom, in oboje utaknil v svoj ši¬
roki žep.

Pustolovci so še hitreje šli po stezi. Najdene
stvari so dokazovale, da je Seo-kvi hitro tekel.
Treba je bilo tedaj hiteti. Mandžur je mogel biti
za pet ur spredaj. Treba je bilo pridobiti zamujen
čas, naj stoji, kar hoče . . . Solnce se je že bilo
začelo nagibati k zapadu, ko so iskatelji žen-šena
prišli do tega mesta, na katerem je pal v travo

104

utrujeni Seo-kvi. Skušeno oko Lonhou-ovo se je hitro
spoznalo.

— Tu je ležal! rekel je starejšina in pokazal
tovarišema na močno pomečkano travo. Tu v rebro
je zlpzel pes! . . . S težavo so jeli lesti po stermem
klanci. Mehka vlažna črna zemlja so zamenila trda
tla, iz peščenika in apnenika. Vsa steza bila je po¬
suta z mnogimi majhnimi, ostrimi kamni. Hoja je
bila nenavadno težavna. Prekanjen, neutrudljiv Lon-
hou lezel je po rebru z mladeniško urnostjo. Nje¬
gove jeklene mišice delale so z energijo, kakor se
je videlo, neso čutile utrujenosti. Manj vajena in
utrujena Ki-se in Li-fu začela sta pa ustavljati,
spodtikati in oddihovati se, hrapela sta kakor parni
stroj.

Več kakor jedno uro šli so pustolovci po
strmem klanci holma, predno so prišli do kuplji po¬
dobnega vrha, pokritega s košatim jelovim drevjem.
Veličastne cedre, bujne smreke in košate jelke de¬
lale so razkošen mešan gozd divje lepote. Povsod
so se videle velikanske skale, obvite z vzgledno,
prekrasno preprogo raznih lazečih rastlin, in mahov.
Na vrhu hriba se je polumrak, ki je vladal v so-

105

teski, zamenil s slabo svetlobo. Solnčni žarki so
svobodno prodirali skozi mrežasti svod bujnih vrhov,
prečudno zlatili robove svetlo-rujavega rogovca in
blesteče, modrosive goljave bisernika, prepletenega
z mnogimi fantastično zvitimi belimi nitmi in ži¬
lami kremenca ... Ko je prišel na hrib, ustavil se
je Lonhou, da se je oddahnil in določil, kam je na¬
dalje bežal Seo-kvi. Ta naloga ni bila lehka. Z
vrha hriba vilo se je v razne soteske na kakih de¬
set steza, katere so se zopet delile na deset novih
stezic, obrazujoč celi labirint. Več kakor jedno uro
hodil je Lonhou po kupljastem hribu, zdaj šel malo
po jednej, zdaj.po drugej stezi, pa nikjer ni našel
sledu Seo-kvi-jevega. Kakor bi se bil poslednji udrl
v zemljo. Neutrudljivi stareišina vrnil se je k svo-.
jima tovarišema, ki sta počivala pod košato cedro.
Zgubil je že bil upanje, da bi našel Seo-kvijev sled,
kar zagleda nek blesteč predmet, ki se je komaj
videl iz goste trave. To bil je Seo-kvijev nož, kateri
je bil zgubil na hitrem begu. Nož je ležal pri stezi,
ki je zvijajoč se peljala z vrha holma v ozko temno
sotesko, ki je bila obdana z vseh stranij s temnimi
gorami.

106

— Hajda semkaj! zaklical je Lonhou svojima
tovarišema.

— Mandžurski pes bežal je v to sotesko, za¬
mrmral je čmrno in hitro stopal po kamnitnej stezi.

— Pod holmom naleteli so na pogaslo grmado.
Lonhou je hitro stopal h grmadi in z roko potipal
pepel.

— Še gorek je! rekel je vesel. Ni še dve uri
tega, ko je bil tukaj! Nu, zdaj pa le previdni ho¬
dite ! . . . Treba je planiti nanj, kadar ne bode nič
pričakoval. Vedita, da smodnika in krogelj ima do¬
volj in nas pobije kakor srne, ako zagleda, da se
mu bližamo . . .

Iskatelji žen-šena tekli so dalje, če tudi s
prejšnjo hitrostjo, pa vender z vso mogočo previd¬
nostjo. Vsak trenutek so pričakovali, da zagledajo
kak znak, da je begun blizu, a tacega znaka ni
bilo. Ali je po tej stezi šel že kak človek? Vsa
poteptana z zverinskimi sledovi vila se je v globoko,
mračno sotesko. Iskatelji so morali vedno lesti čez
velikanska podrta drevesa, katerih debla so bila
pokrita s fantastično preprogo iz mahu iz lišajev.
Po sredi soteske tekel je majhen gorski potok, va-

107

leč bistro čisto vodo po kamnitej strugi. Šli so čez
potok in prišli v skoro neprodrljivo goščavo iz le-
ščevja, ki je bilo vse prepleteno z raznimi ovijajo¬
čimi se rastlinami, čim dalje so šli iskatelji, tem
gostejši bilo je grmovje. S težavo šli so, spodti.kaje
se ob veje vijajočih se rastlin. Pot so si morali de¬
lati s sekirami in noži. Ko so prešli kakih sto ko¬
rakov, se je Lonhou ustavil in rekel čmerno:

— Mandžur nas je zapeljal . . . Todi ni šel.
Po tej stezi še srna ne more dalje.

— Pa vsaj ni Seo-kvi vrnil se po istej stezi,
po katerej je šel v sotesko ? opazil je Ki-se.

Lonbou se je stresel, ko je pomislil, da je to
mogoče. Dušila ga je jeza. Vedel je, da Mandžurja
ni več moči dohiteti, če se je res vrnil na hrib in
šel po drugej stezi v nasprotno sotesko. Ali je moči
človeka poiskati v tem gozdnem labirintu sredi ne-
prodrljivega grmovja? Samo srečen slučaj bi jih
mogel pripeljati na zgubljeni begunov sled. V tem je
bilo pa neobhodno potreba poiskati Seo-kvi-ja in vzeti
mu krajno potreben smodnik, kajti od tega je bi
bila zavisna njih bodoča sreča.

108

— Vrniti se moramo h grmadi, rekel je hri¬
pavo Lonhou. Mandžurski pesje nas z vodil za nos !...
Prepozno ga je zasledovati, kajti solnce se je že
približalo zapadu . . .

— Jutri bomo videli, kaj je storiti, pristavil
je, hitro korakajoč po obratnem potu. Hiteti mo¬
ramo, sicer ne dobimo razbojnika. Do Ussuri-ja je
pol meseca hoda, a divjačine nemarno s čim pobi¬
jati . . . Slabo je, jako slabo! . . . S koreni se bomo
morali živeti in braniti se z noži in sekirami . . .
Paganski pes! . . . zakričal je Lonhou s hripavim
glasom in pretil s pestjo neprisotnemu Seo-kvi-ju.

XIV.

Za rudečim volkom.

Minula sta že dva dneva. Solnce se je že
bilo skrilo za hribi in zlatilo njih košate vrhove. V
gošči je bilo vedno temneje. Po stezici iz globoke
soteske, kakih dvajset vrst od tega mesta, kjer smo
pustili pustolovce, korakal je onemogel in strašno
sestradan Seo-kvi. Oči so mu bile globoko udrte in
so se nekako mrzlično svetile, kakor bi nesrečo
oznanjevale. Mandžur bil je podoben blaznemu. Lasje

109

so bili vsi zmršeni, stali so po konci zaradi mnogih
stranskih predmetov, ki so se vanje zapleli: tu je
bil lopuh, nekako posušeno listje, koščki vejic itd.
Kakor se je videlo, Seo-kvi pretečena dva dni ni
izbiral, kam se vleže spat, zvalil se je, kamor je
bilo, ne da bi bil dal kaj pod glavo. Razpraskano,
silno shujšano telo osupnilo je na prvi pogled. Na
njem visele so nekake cunje iz modre dabi. Na iz¬
bitih, ožuljenih nogah viseli so le kosci polustrojene
kože, iz katere so bile narejene opanke. Seo-kvi
lezel je počasi skozi grmovje, kakor z nekako ne¬
odločnostjo. V tem mu je pa pot bil dobro znan.
Oba dni ni hodil po drugej stezi, kakor po tej, ka¬
tera je bila poteptana od raznih zverij. Mandžur je
nizko povešal glavo. Skrbno je iskal majhnih lovi-
čjih stopinj, ki so se semtrtja videle mej mnogimi
druzimi zverinskimi stopinjami. Včasih so prišle iz
Seo-kvi-jevih ust nezvezne fraze in klici. Vidno je
bilo, da ga je tlačila kaka nadležna misel. Tlačile
so ga usiljajoče domišljije.

— Zopet volčji sled! godrnjal je Seo-kvi, po¬
časi stopajoč po stezici. Tu zopet! . . . Rudeči vol¬
kovi hodijo tod . . . Jaz vem, da hodijo . . . Dve

110

jami sem že izkopal na stezi, pa volk vender noter
ne pade ... Že tretji dan čakam! . . . Vse zastonj!
. . . Prokleti vrag . . . Vselej se ogne . . . Danes zo¬
pet ni vspeha! ... V jedno jamo je pala vidra, v
drugo lisica . . . Ubil sem ja in ven vrgel . . . Samo
pokritje sta spridili . . . Moral sem jami z nova za¬
kriti z vejevjem . . . Počakati hočem do jutri, po¬
tem pa pojdem v drugo sotesko . . .

Tako sam seboj govoreč, prišel je Seo-kvi na
majhno tratino in žalosten ušel se k davno ugaše-
nej grmadi. Ta kraj mu je bil dobro znan. Tu je
že prenočil dvakrat in pripravljal se je tretji in po-
slednjikrat.

— Jedel bi rad! zamemral je Mandžur po
kratkem premišljevanji in pogledal okrog, kakor bi
iskal jed.

— Zopet sem pozabil kaj ustreliti . . . Srna
je stala skoraj zraven mene, pa sem jo pustil, go¬
drnjal je Seo-kvi, in upiral svoje mrzlične oči v
ugaslo oglje grmade. Prekleto sem lačen!. . . Ali
hočem zopet poiskati kak korenček.

Mandžur je nehote ustal, šel v grmovje, ko¬
pal v gostej travi in vrnil se na tratino z dvema
korenčkoma Marijinega cvetu.

111

— Da le imam vsaj kaj ugrizniti, zašepal je
Seo-kvi, grizeč sladki koren.

— Zakuri sedaj grmado, Seo-kvi, in uleži se,
govoril je sam seboj Mandžur. Samotarstvo ga je na¬
učilo govoriti s sam seboj na glas izraževati svoje misli.

Čez nekaj trenutkov je na tratini zaplamtel
svetli ogenj. Minulo je nekaj minut in Seo-kvi je
zaspal, položivši poleg sebe nabasano puško. Posled¬
nji čas po njegovem begu se je v Seo-kvi-ji izvršila
znamenita premena. Ko je srečno ubežal presledo-
vanju okradenih tovarišev, udal se popolnem misli,
da mora najti znamenito dolino Ula-Džana. Besede
Lonhou-a so se pregloboko zasadile v njegovo srce in
možjane, da bi je bil mogel izruvati. Dolgo se je klatil
od soteske do soteske, vedno iščeč priložnosti, da bi ujel
živega rudečega volka. Vraže so paralizovale njegov
razum. Mandžur je mislil, ako se mi posreči ujeti
rudečega volka, se mu takoj izpolni vse, kar je pri¬
povedoval Lonhou in čudna soteska Ula-Džana bode
najdena. Ta misel je pregnala vse druge misli iu
tlačila ga je kakor mora. Pozabil je na jed. Spal
je slabo. Vznemirjevale so ga strašne sanje. Strašno
se je shujšal in pošušil. V onemoglej postavi z glo-

112

boko udrtimi očmi, s spičastim nosom, upalimi lici
bilo je težko spoznati prejšnjega zdravega žilastega
vojaškega beguna.

Požiral ga je notranji ogenj, — neizrekljivo
hrepenenje po basnovitem bogastvu. Po cele ure je
sanjal samo o tem, kako bi poiskal sotesko Ula-
Džana in prisvojil si njene zaklade čudodejnega ko¬
rena. Kakor bi prejšnjega strahu ne bilo v njem.
Nehal se je bati biti sam v divji gošči napolneni z
zvermi. Nič se ni dosti zmenil zato, da bi ga utegnile
raztrgati. Vsak večer je pokojno zaspal zraven go¬
reče grmade. Navadno je že ogenj ugasnil proti
polunoči, pa Seo-kvi je še dalje spal, ne da bi se
bal kakega napada. Sreča mu je varovala življenje.
Od kar se je odločil od svojih tovarišev, še ni pri¬
šel v nobeno nevarnost. Zdelo se mu je celo, ka¬
kor da ni mogoče, da bi ga napala kaka zver, kajti
sam božestveni Fo varuje svojega izvoljenca Mand¬
žurja iz mesta Girina.

Ko je jedenkrat sklenil ujeti živega rudečega
volka, ni imel pred njim več prejšnjega praznover¬
nega strahu. Najprej je Seo-kvi poiskal stezo, po
katerej po njegovih mislih hodijo strašni rudeči

113

volkovi, na njej skopal dve jami, kateri je bil po¬
kril z vejami. Dva dni je zaporedoma ogledaval
jami. Pa namesto volkov pali so notri sedaj
lisiea, sedaj vidra, sedaj rosomak. Jedenkrat pal je
v jamo tudi plašljivi tibetski medved, katerega je
Seo-kvi zjutraj našel že mrtvega. Kakor se je po¬
kazalo, pal je bil medved v jamo, v katerej je že
bila lisica, ter se je strašno prestrašil padca in nove
družbe.

Seo-kvi se je vzbudil s solnčnim vzhodom in
takoj hitel na znano stezo, čez pol ure hitre, mrzlične
hoje po hosti, stopil je Mandžur k bližnjej volčjej
jami. Srce mu je bilo od težkega pričakovanja
vspeha. Tresoč se, je opazil, da je pokritje raz¬
trgano Gotovo sedi v jami zver. Seo-kvi je pre¬
vidno stopil in prestrašen umaknil se uazaj. Iz
temne jame gledale so ga oči svetle kakor goreče
oglje. Nikake dvojbe ni bilo, da so to strašne oči
hudega duha gošče — rudečega volka . . . Vspeh
ostrašil je Seo-kvija. Vedel ni, kaj mu je storiti,
kako izvršiti drugo polovico začetega predrznega
dela . . . Minulo je več kakor pol ure. Mandžur

je še vedno stal malo proč od jame in ni se upal

8

114

pogledati ujete zveri. Ognjene oči so ga ostrašile,
vzele mu pogum, kateri se je bil polastil vsega
njegovega bitja, od kar je bil sklenil poiskati si
sotesko Ula-Džana.

Seo-kvi je čutil, da nema dovolj poguma, da
bi zgrabil volka in skopal mu oči, kakor je pravil
Louhou. Domišljevanje je minulo. Pri tej priči se
mu je začelo zdeti, da je oslepljen od neumne la¬
komnosti, lotil se nemogoče stvari. Zastonj si je
dajal pogum s tem, da mu bode pomagal sam bo-
žestveni Fo. Zastonj je razdraževal svojo domišljijo,
kako bode, ko najde čudovito sotesko. Nič ni po¬
magalo. Seo-kvi se je bal ganiti se. Praznoverni
strah se ga je vedno bolj polastoval in napolnjeval
mu trepeče srce . . . Nazadnje ni mogel več pre¬
našat: neznosne muke in prestrašen je bežal od
jame. Še le na tratini je Seo-kvi prišel k sebi . . .
Ustavil se je in onemogel je legel na travo pred
ugaslo grmado.

Tresel se je, kakor preplašena zver, iščeča
pribežališča. S čela so mu kapale na travo debelo
kaplje hladnega potu . . . Sedel je na jednem .mestu,
kakor bi bil prirasel k zemlji, in vlekel na ušesa

115

v okrožujočej tišini . . . Minul je dolg dan. Nasto¬
pila je noč. Seo-kvi je še vedno sedel pri grmadi,
ne da bi se bil kaj ganil ali pokazal kak znak živ¬
ljenja. Podoben je bil kamnitemu kipu. Kakor bi
bil primrznil na njegovem bledem, onemoglem obrazu
izraz strahu ... V tem se je lačni volk že naveli¬
čal sedeti v temnej in mokrej jami ter začel je tu¬
liti. Tulenje se je močno razlegalo v nočnej tišini.
Kri je zaostajala Seo-kvi-ju v žilah. Zdelo se mu je
da se to tulenje vedno razširja in razširja in na¬
zadnje razširilo se neznansko na široko. Zdelo se mu
je, da se je vse grmovje napolnilo s tem tulenjem,
da se je vsa gošča oživela in zatrepetala od straš¬
nega kričanja hudega duha . . . Seo-kvi je prestra¬
šen pozabil narediti ogenj in okroževala ga je po-
lutema. Pogled se mu je zgubljal v neprodrljivej
megli . . . Kakor bi se bila najedenkrat ta megla
razdelila, pokazovale so se čarovne luči in čudno
plesale in rezale zrak z jako svetlimi bliski. Seo-
kviju so ustajali lase na glavi. Zdelo se mu je,
da okrog njega skačejo hudi duhovi in stegujejo k
njemu svoje ognjene Čape . . . Mandžurjevi živci

tega neso mogli več prenašati . . . Seo-kvi je pre-

8 *

116

strašen ustal in bežal, sam ne vedoč kam in divje
kričal v nočni zrak. Zdelo se mu je, da se za njim
podi cel trop hudih duhov, da potresajo vrhove
okrožujočih dreves, kakor bi žugali begunu, kakor
bi mu hoteli pregraditi pot . . . Mandžur je bežal
po stezi, kakor bi bil zblaznil, pa instinktivno je
vedel za vsak ovinek. Bežal je tako dolgo, dokler
mu ni zmanjkalo močij. Pa pri tej priči pal je, ne¬
srečni Mandžur, kakor bi ga bila podrla kaka ne¬
vidna sila, in onemogel, opraskan, brez čustev prav
v gošči . . .

XV.

Drvenje.

Ko je Lonhou zgubil sled Seo-kvijev, sklenil
je vrniti se nazaj pod hrib, tam prenočiti in zjutraj
začeti znova iskati sled. Dobro je vedel, da od tega
iskanja zavisi sreča vse družbe in sklenil le tedaj
opustiti zasledovanje zvitega Mandžurja, ako ne bode
nikakor moči najti njegovih sledov.

Noč je srečno minula. Ko se je razsvetilo
ustali so v mokrej travi in začeli lezti na hrib po

117

istej stezi, po katerej so prejšnji dan prišli v so
tesko. Lonhou bil je prepričan, da je Seo-kvi šel
po istej stezi na hrib, po katerej je bil prišel s
hriba, potem pa odšel v drugo sotesko. Treba je
bilo poiskati, kam ravno se je nagnil. Ko so lezli
po strmem klanci, je pazil, da bi zagledal kje mej
zverinskimi stopinjami Mandžurjev sled. Ki-se in
Li-fu sta energično pomagala starejšim iskati. Ko
so prišli na hrib, razšli so se po stezi, ki se je vila
prav po njegovem vrhu. Lonhou šel je na desno,
Ki-se in Li-fu sta jo pa obrnila na levo . . . Brez
vsega vspeba iskali so celih deset ur. Preiskali so
vse steze, pogledali v vsako pokotino — pa zastonj.
Kakor bi se bil v zemljo udrl Seo-kvi. Noč je je
prisilila ustaviti iskanje. Trudni in strašno sestra¬
dani zbrali so se pod košato cedro, povečerjali kake
korene in ulegli se spat. . . Sledeča dva dni sta
ravno tako minula, Lonhou je začel obupavati.

— Ako ga jutri ne najdemo, rekel je predzadnji
dan svojega iskanja, moramo se vrniti domov. Do
zime ga ne moremo iskati . . . Tako smo že sestra¬
dani, od kar jemo samo razno korenje.

118

Drugi dan so energično nadaljevali iskanje in
slučajno z vspehom. Korakajoč po stezi, ki se je
jedva poznala, zagledal je Lonhou nekoga bose noge,
ki so molile iz grmovja s petami kvišku. Očividno
je bilo, da je neznani človek ležal na obrazu. Nje¬
govo truplo se ni videlo. Bilo je v neprodrljivej
gošči. Starejšina je tekel k mirno ležečemu človeku.
Ni dvomil, da vidi pred seboj noge Seo-kvi-ja, ka¬
teri je napravil tovarišem toliko mučnih dnij.

— Hajda, hajda! . . . Seo-kvi! . . . zaklical je
Lonhou tovarišem.

— Kje je!? ... Kje!? vprašala sta začudena
Ki-se in Li-fu ter hitela za starejšino.

Tu leži, crkneni pes! rekel je ves zasopljen
Lonhou in jezen je udaril s puškinim kopitom po
bosih nogah, molečih iz grmovja. Li-fu je s strahom
in pomilovanjem gledal ožuljene in okrvavljene noge,
ki so se videle v lepej svetlezelenej travi.

— Hej, potegnite ga na stezo! zaukazal
je Lonhou.

Ki-se in Li-fu sta ga zgrabila za noge in po¬
tegnila k sebi....  Pa ni se premaknil z mesta...

119

Potegnila sta močneje . . . Nekaj je počilo, pa
truplo se nikakor ni premaknilo iz grmovja, kakor
bi se bilo priraslo za zemljo.

Najbrž se je ta crknen pes pred smrtjo z
zobmi za kaj prijel... Le močneje potegnita! ! je
zlobno zaklical Lonhou in sam prijel za noge.

Pustolovci so napeli vso sile in brez vsega
prizanašanja potegnili za okrvavljene noge! . . . Za¬
slišalo se je nekako sumljivo hrustanje in tresk. Ali
je zapokala kaka suha veja, ali kaj druzega bilo je
težko uganiti . . . Iskatelji žen-šena hoteli so še je-
denkrat potegniti, pa pri tej priči so spustili okr¬
vavljene noge iz rok. Kri jim je zastala v žilah . ..
Lasje so se jim ježili. Na čelu so se njim prikazale
hladne kaplje mrzlega potu. Kaj je je prestrašilo?

. . . Začutili so, da so se Seo-kvi-jeve noge oživele
in krčevito se stresle. Iz gošče se je zaslišalo jedva
slišno mučno stokanje . . . Brez prizanašenja vlekli
so za noge živega človeka! . . .

— Živ je še! zašeptal je Lonhou in pobledel.
— Kak vrag ga drži tam!?

Seo-kvi se je krčevito gibal z nogami, da se
je jedva videlo. Lonhou ni spregovoril besede, hitro

120

je s sekiro naredil uhod v goščo in skril se v nji.
Li-fu in Ki-se ostala sta na stezi v tihem pričako¬
vanji. Čez jedno minuto vrnil se je Lonhou z ble¬
dim prestrašenim obrazom.

— Pojdimo! . . . rekel je stokajoč starejšina
svojima tovarišema in hitro stopal je dalje po stezi.
— Kdo ga tam drži? vprašal je radoveden

Ki-se.

— Pes crkne po pasje! . . . Sam božestveni
Fo ga je kaznoval za zločin proti svojim tovarišem,
jecljal je Lonhou s tresočim glasom.

— Te čudne besede so še bolj razvnele rado¬
vednost Ki-se-jevo.

— A si ga videl? vprašal je.

— Videl! odgovoril je odkritosrčno Lonhou.
— Od česa je crknil? ... Ali je bil živ, ko
smo ga vlekli za noge? . . . pristavil Ki-se.

— Da, živ! Pes crkne po pasje! . . .

— Najbrž je bežal in padel, nadaljeval je tiho
Lonhou. Pal je na obraz . . . Nataknil se je na oster
štor! . . . Štor ga je držal, a mi smo ga vlekli! . . .
Crknil je!..  . Glavo smo mu skoro odtrgali. . . Nu,

121

pes crkne po pasje! . . . trdo in zlobno pristavil je
in hitro stopal po stezi.

V tihem strahu šla sta Li-fu in Ki-se za svo¬
jim vodjo. Strašna smrt tovariša ja je hudo potrla.

Lonhou bežal je hitro naprej. Dobro je slutil,
s katere strani je pribežal Seo-kvi. Tu pa tam so
viseli po grmovji koščki pavolnatega blaga in jasno
kazali, od kod je prišel Mandžur. Lonhou šel je
pogumno. Preverjen je bil, ako pojde po tej stezi,
da pride na zadnje na kraj, kjer se je Seo-kvi
spustil v beg ... In res so zvečer pustolovci prišli
na tratino, na katerej je dvakrat prenočil Seo-kvi,
ko je kakor blazen iskal basnovito dolino Ula-Džana.
Bistro oko Lonbou-a je takoj zagledalo Mandžur-
jevo puško. Poleg nje je ležal smodnikov rog —
kateri so tako dolgo in strastno iskali. Starejšina
je hitro pobral rog in s tresočima rokama ga odprl.

— Polen je! zakričal je vesel. Seo-kvi je pre-
sul ves smodnik v svoj rog, najina je pa proč vrgel
kje . . . Nu, zdaj pa hajda! . . . Zdaj bodemo siti
in pred zvermi se bomo branili . . . Hej, Ki-se! . . .
poberi puško! . . . Sedaj bomo vsi imeli puške, nič
nas ne bode pokončalo . . . Smodnika imamo dovolj

122

» . . Zdaj je že pozno, tako bi nastrelili divjačine za
večerjo. Nič ne dene, to noč bomo že še prestra-
dali, korenje bomo grizli, — potem bomo pa živeli,
kakor bomo želeli! Jutri bodemo zopet iskali ko¬
ren . . . Ej, Li-fu, Ki-se, nadaljeval je Lonhou. Od
nepričakovanega veselja bil je postal zgovoren. —
Ej, kaj tako debelo gledata. Hitro naberita suhljadi
in naredita ogenj. Tu prenočimo, a potem pa poj-
demo za žen-šenom. Naberemo ga na stotine! . .

Vesela pustolovca sta hitro izpolnila povelje
starejšine. Čez nekaj minut je svetlo gorela grmada
na poljani.

Vspeh je uplival na iskatelje. Veselili so se,
pozabili nedavne nezgode, in postali zgovorni. Do
pozne noči pogovarjali so se o tem in onem, zidali
zlate gradove in sanjali o bodočnosti. Začeli so peti.
Utihnili so še le pozno po noči . . .

XVI.

Nevihta.

Minulo je nekaj tednov. September se je pri¬
bližal svojemu koncu. Pustolovci vrnili so se
domov po nenavadno srečnem stikanji po gošči.

123

Dnevi so srečno tekli. Spoprijeli so se nekajkrat,
z zvermi, a vse se je dobro izšlo za iskatelje. Obo¬
roženi s puškami so je lahko vspešno branili. Prej¬
šnji dogodki naučili so je paznosti in previdnosti.
Nič več se ni posrečilo zverinam nepričakovano je
napasti. Tiger, dva pantra in rumeno-rujavi med¬
ved postali so žrtve svoje predrznosti. Prvi si je
zmislil napasti klateže neko temno noč, pa podrla
ga je kroglja Lonhou-a, ki je stražil stanišče. Na
tak način je starejšina Lonhou k desetim korenom
žen-šena pridejal še tigrov žolč, — jedno znanih
kitajskih zdravil proti mnogim boleznim. Predrznih
pantrov se neso mogli tako srečno znebiti. Zveri,
samec in samica, sta h kratu napali potnike, ko so
lezli po ozkej zvitej stezi iz jedne soteske v drugo.
Napad se ni izvršil nepričakovano. Iskatelji so že
iz daljave zagledali ropni zveri v gostom listji prob-
kovega drevesa; zveri sta vendar, če tudi pred
smrtjo, napravili škodo. Bilo je tako-le: Ko so pot¬
niki zagledali pantra, ustavili so se kakih petnajst
korakov od drevesa in pripravili puške. Zveri sta
čakali, ljudje neso hiteli. Lonhou sam izbral je
samca in prepustil samico tovarišema . . . Kazlegli

124

so se skoro istočasno streli. . . Samec je visoko po¬
skočil in zvalil se na stezo. Kroglja ga je ubila.
Samica je težko ranjena naredila velik skok. za¬
gnala se v Ki-se-ja in ga podrla. Bila je kratka,
a obupna borba. Zver in človek sta se zvila v ču¬
den klopčič in valila po okrvavljenem potu. Utikati
se v to obupno borbo ni bilo mogoče. Vse šanse
so bile na strani Ki-se-ja. Gibanja težko ranjene
zveri neso bila dovolj močna in spretna . . . čez
jedno minuto se je končala borba. Zver se je zvi¬
jala v predsmrtnih bolečinah. Ki-se se je je znebil
še dosti srečno. Levo roko mu je zver hudo raz-
grizla: kajti Ki-se bil je to roko porinil v grlo zveri,
z desno jo je pa z nožem smrtno zabodel v život.
Razen obgriznene roke so se na obrazu in plečih
videli sledovi strašnih krempljev.

Na obratnem potu šli so iskatelji žen-šena
naravnost proti domu. Že štiri dni hodili so z jed-
nega hriba Sihote-Alina na druzega vedno v jedno
mer — proti solnčnemu zapadu. Ravni pot bil je
mnogo krajši od prejšnjega, vendar so je čakale ve¬
like težave in ovire. Samo tako vajeni, žilasti in
predrzni ljudje, kakor so bili Lonhou, Ki-se in

125

Li-fu, mogli so hoditi po kraji, ki je bil podoben
fantastično razburkanemu morju, katero bi bilo
otrpnelo vsled kake čarobne moči. Posebno je bilo
težko laziti po kamnitih, gorskih rebrih, poraščenih
z raznim bodečim grmovjem. Mnogokrat morali so
trebiti pot s sekirami in noži in pomikali so se le
počasi naprej. Solnce je zašlo. Pustolovci so veselo
korakali po stezi, ki se je vila po ozkej soteski in
je bila pokrita na debelo z odpalim listjem, kakor
z mehko preprogo. Jesen je že bila ustopila v svoje
pravice.

Mnogim listnatim drevesom in grmom je že
bila odpala njih letna obleka. Gošča zgubila je del
svoje tajinstvenosti. Svobodneje je oko gledalo v raz-
noobrazno goščo, zdaj se obračalo v fantastično pre¬
pletene ovijajoče rastline, zdaj v debla veličastnih
brestov in gabrov, prav v njih zdaj gole vrhove.
Solnčni žarki so svobodneje prodirali v goščo; po
zarumenelej, posušenej travi so se ulegle fantastične
sence. Skozi veje, prepletene kakor mreže, videlo se
je prijazno, modro nebo, ki se je malo ujemalo z
orumenelim in zarudelim listjem, ki je še ostalo nn
nekaterih drevesih in grmih . . .

120

Tiho hodili so potniki po mehkej stezi in hi¬
teli, da bi do mraka prišli do kakega ugodnejšega
mesta za prenočevanja. Vsakemu iskatelju visel je
na hrbta velik kos srne ubite in razsekane prejšnji
■dan. Puške držali so v rokah ... Po nekolikih ovin¬
kih je pot začel polagoma rebriti se navzgor in
pripeljal je na zadnje pod jako strm hrib. Lonhou
se je ustavil, molče vrgel s pleč, kar je nosil, sede
na pete ter jel basati v pipo pošušeno listje rastline
daljda-mo.

— Tu bomo prenočili! rekel je skozi zobe z
glasom, ki ni dopuščal nikakega ugovora.

Ki-se in Li-fu sta se usela poleg starejšine
in prižgala majhni pipi. Ko so nekaj časa molče
pušili, prijel je vsak za svoje delo; jeden je prine¬
sel celo naročje suhljadi, drugi je zakuril ogenj,
tretji je pa narezal nekaj koscev srne. Useli so se
k večerji. V tem je pa nastopila temna, hladna,
septemberska noč. Jedva pokriti s cunjami, stiskali
so se pustolovci k ognju, da bi ogreli svoje od
mraza na pol zmrzneno truplo. V zraku bila je ne¬
navadna, jako občutljiva mokrota. Nad temno sote¬
sko razprostiralo se je visoko, temno, z neštevilnimi

127

zvezdami pokrito nebo. Kakor bi bilo otrpnelo po¬
rumenelo listje od tajinstvenega upliva teh milijonov
svetlih lučic, kakor bi bilo zamrzlo v vlažnem noč¬
nem zraku, tako mirno je vse bilo . . .

Potniki še neso povečerjali, že je navstal silen
vihar in srdito mahal z drevesnimi vrhovi. Kakor
bi bila gošča težko vzdihnila in prebudila se. Na-
vstalo je nekako čudno, vrdito bobnenje, podobno
šumen u razburkanega morja. Listje je trepetalo in
kakor dež padalo na tla. Blesteče, prijazno sveteče
zvezdice so se skrile. Nebo se je stemnilo nad vso
gogčo . . . Potegnil je nov vihar prav po dnu sote¬
ske in zmajal svetli plamen grmade. Odpalo listje
je tiho zakrožilo, kakor bi bilo oživelo, in čez ne¬
kaj minut je zopet mirno leglo na debelo plast že
strohnelega listja.

— Nevihta bode, zagodrnjal je Lonhou in
srdito vrgel na grmado celo butaro suhljadi.

Minulo je nekaj minut. Vse je bilo tiho. Temno
nebo je osvetljevalo oddaljeno bliskanje. Nekje v
daljavi se je čulo grmenje, podobno oddaljenemu
streljanju iz topov. Nekaj debelih kapelj dežja je
palo na ogenj in zašumelo na žarečem oglji. De-

128

ževne kaplje začele so kapati vedno bolj pogostem ...
Svetlo se je zabliskalo in udarila je strela, da bi
bila kmalu vse oglušila. Jek se je ponovil po so¬
teskah. Bilo je, kakor bi na tisoče velikanskih voz
ropotalo po strmem kamnitem potu . . . Minulo je
zopet nekaj minut mirne, daveče tišine . . . Kakor
bi se bilo nebo odprlo . . . Svetli bliski so rezali
nočno temo in zarili goščo s čarobno svetlobo. Strela
udarjala je zaporedoma, jedenkrat huje ko drugi¬
krat. Dež je lil vedno močnejši in nazadnje se je
nad goščo razlila prava tropična ploha . . . Ogenj
je ugasnil, kakor bi trenil. Potnike je obdala tema,
katero je razsvetljevalo samo neprestano bliskanje ...
In sedaj je udarila strela v vrh najbližnega bresta.
Silen pok bil bi kmalu vse oglušil. Razklala je sto¬
letno deblo bresta prav do korenin. Drevo se je
užgalo, pa silni naliv je ogenj takoj zopet pogasil
. . . Strašna zmešnjava se ne da popisati. Kakor
bi bilo nebo se razbelilo od neprestanega bliskanja,
tako je čarovno osvetljevalo sotesko. Kakor bi se
bili z vseh okrožujočih hribov razlegali pogosto
streli iz tisoč topov . . . Zaslišalo se je grozno šu¬
menje voda! Z vršin gričev valilo se je v dolino

129

na stotine šumečih potokov in hudournikov po stru¬
gah in čez skalovje. Majhni gorski potočki, ki so
se jedva videli ob navadnem času, narastli so in
premenili se v sumeče reke, ki so valile svojo kalno,
penasto vodo po dnu ozkih sotesk, vedno so širile
in razkopavale mehko zemljo. Velikanske kamne no¬
sili so burni potoki kakor kamenčke. Stoletno drevje
je ruvalo s koreninami, cepilo na kose in krožilo
ž njimi v vrtincih, ter iz njih delalo zagraje in sklade.
Srdito je rjovel potok pri teh nepričakovano nasta¬
lih zagrajah, napenjal se, in s šumom ulil se čez
drevesne zagraje in drl dalje ter razrušil vse, kar
bi ga bilo oviralo na potu . . .

XVII.

Ponočne nadloge.

Ta nevihta je jako potlačila potnike. Lonhou
je pričakoval sicer nevihto, pa ne tako hude. Ta ne¬
vihta bila je redkost še za tega starega klateža, in
je že toliko doživel. Položaj potnikov bil je skrajno
neprijeten: od vrha je lila tropična ploha, s hribov
so šumeli manjši potoki, ki so valili svojo kalno
vodo v glavno reko, ki je tekla po dnu ozke so-

9

130

teske. Skušeni Lonhou je takoj spoznal, da ostati
v soteski bilo bi jako nevarno. Dobro je videl, da
bode vso ozko sotesko zalila voda. Glavni potok se
je hitro napenjal, in še vedno širil. Besno šumenje
se je slišalo ne daleč. Nevarnost se je vedno bolj
približevala in grozila s katastrofo. Treba je bilo
misliti, kako se rešiti.

— Iti moramo na holm ... Tu nas zalije; zakri¬
čal je Lonhou, prizadevajoč preupiti tulenje elementov.

Ki-se in Li-fu sta pa še vedno žalostno mol¬
čala in stiskala se k debelemu cedrovemu deblu.
Slišala nesta starejšine, bučenje viharja in šumenje
vode je zaglušilo te besede.

— Ej, vidva! ... Ali je voda vama ušesa za¬
lila!? . . . razsrdil se je Lonhou, približavši se prav
k tovarišema.

— Kaj je treba? vprašal je nehote Ki-se z
otrpnelimi ustni.

— Rekel sem vama: da moramo lezti na
holm! ... Ne obotavljajta se! ... Tu nas zalije!. ..
zakričal je na vse grlo starejšina.

Obotavljati se več ni moglo. Bučenje divja¬
jočega potoka slišalo se je celo mej treskanjem.

131

Ki-se in Li-fu sta nehote šla od drevesa in gazila
z bosimi nogami blato za starejšino.

Šli so naprej tipaje, spodtikali se in butali v
debla dreves. V soteski bila je tema, ki se je samo
sem ter tja za jeden trenutek pretrgala in sotesko
je ožaril čarobni svit bliska, ki je kar rezal oči . . .
Šli so po kamenitem rebra v hrib. Doli s hriba so
lili kalni potoki dežnice. Hoja bila je težavna in
nevarna. Noge so polzele. Morali so lezti po vseh
štirih, voda je pa lila, kakor bi jih hotela odnesti
v strašno sotesko. Le z veliko težavo pomikali so
se po strmem rebru. Prijemali so se za grme, in
počasi lezli vedno višje. Roke in noge so strašno
trpele. Lonhou je po sebi čutil, da tovariša ne bo¬
deta prilezla do vrha holma in sklenil je v rebra
počakati, da mine nevihta, če tudi je bilo nevarno.
Steza, ki je peljala po strmem rebru, se je spre¬
menila v burni gorski potok. Na obeh straneh steze
je pa bila gošča, v katero ni bilo moč prodreti.
Nehote morali so lezti po strugi nepričakovano na¬
stalega potoka in tu počakati, da mine nevihta.

Prijeli so se potniki za bližnje grme in ob¬
stali. Skoro od glave do nog so bili v mrzlej in

9*

132

kalnej vodi. Mraz je je tresel kakor mrzlica, zobje
so jim klepetali, pa potrpežljivo so prenašali vse
telesne in nravstvene muke . . . Minulo je nekaj
mučnih ur. Nevihta je minula, veter je utihnil in
nebo se je zjasnilo. Burno šumenje vodit je pola¬
goma utihnilo. Svetli žarki vzhajajočega solnca zla¬
tili so mokre, obraščene vrhove holmov in šinili po
kamenitih rebrih v mračne soteske. Otrpneli pot¬
niki so ložje izdihnili. Gorko jasno jutro vrnilo jim
je pogum in energijo. Najprej ogledali so svoja bo-
gatstva. Dragi koreni žen-šena ostali so nepoško¬
dovani v kozuljih. Kar se tiče tigrovega žolča, se
je pa pokazalo, da se je draga žolčna tekočina po¬
mešala bila s kalno vodo gorskega potoka. Lonhou
bil bi kmalu jokal zaradi te zgube: zdravilni žolč
bili bi sedaj potrebovali, da bi ozdravili rane na
nogah, katere so dobili po noči, ko so se po rebru
gori plazili . . .

S težavo so prilezli na vrh hriba in useli se
na odprtem kraji, katerega je solnce [radodarno ob¬
sevalo s svojimi toplimi žarki. Solnce je posušilo in
ogrelo pustolovce, ki so bili po noči kar otrpneli
od mraza; zakuriti ni bilo mogoče. Lonhou še ni

133

mogel ukresati ognja, da bi prižgal pipo. Kresilna
goba, skrbno spravljena v usnjatem mehu, se je
namočila in treba je bilo počakati, da se posuši . . .
Ko so naložili na ranjene noge nekake zdravilne
trave, katere je našel v bližini Lonhou, sklenili so
iskatelji zaspati. Noč brez spanja in polna muk jih
je tako utrudila, da so takoj trdno pospali, ko so
se ulegli po še mokrej, jesenskej travi.

XVIII.

Dalje.

— Naspali smo se, rekel je Lonbou. Dobro,
da nas je vzbudil Čang-čung, sicer bi se bila na¬
redila noč in utegnila bi se bila prigoditi kaka ne¬
sreča.

— In jaz sem tako lačen, da bi katero si bodi
zver z zobmi raztrgal, opomnil je Li-fu.

— Mari misliš, da sem jaz sit? . . . Strašno
bi rad jedel, pristavil je Ki-se.

—: Puške imamo, pojdimo v katero si bodi
sotesko, da ustrelimo kako divjačino . . . Divjačine
kar mrgoli okrog, opomnil je Lonhou.

134

— Koga naj ubijem s tako puško, rekel je
Li-fu in žalostno ogledaval svojo teško, mokro
puško. Lonkou in Ki-se sta tudi skrbno ogledovala
svoji puški. Kakor se je pokazalo, bile so v jako
slabem stanji. Smodnik se je premenil v njih v pol-
tekočo goščo. Kakor se je videlo, voda ni tekla
samo od vrha, ampak tudi od strani v cevi. Cevi
so bile napolnjene z vodo.

— Morajo se osnažiti! zaukazal je Lonhou.
Puške so osnažili in očistili Lonhou vzel je jedini
smodnikov rog, ki mu je visel na pasu, da bi na¬
basali puške — pa nehote se je stresel. Nenavadna
teža roga ga je osupnila S trepetom je odprl svoj
zaklad, za kateri so pustolovci prestali že toliko
nravstvenih in fizičnih muk in mraz ga je preletel
po vseh udih. V smodnikovem rogu ni bilo smod¬
nika, ampak neka poltekoča, črna gošča. Gotovo se
je rog kaj poškodoval minulo noč in voda je vanj udrla.

— Zmočil se je! zagodrnjal je lakonično Lo-
hou z zamolklim in potrtim glasom.

Li-fu in Ki-se sta se prestrašila tako slabe
novice. Zdaj pa poginemo v gošči! Nesta se tako
bala lakote, kakor ropnih zverij. Smrti za gladom

135

se ni bilo bati — kajti v gošči se dobi različno
korenje in jagode, — da se ž njimi preživiš. A
strašna je smrt v zobeh kake ropne zveri. Pot ni
bil kratek. Treba je bilo laziti po hosti najmanj
štirinajst dnij, predno bi prišli do kakega bivališč a
kjer bi bilo moč dobiti malo smodnika.

če tudi je to jako potrlo Lonhou-a, da se je
smodnik zmočil, vender ni obupal Bil je že več¬
krat v podobnih težavnih okolnostih, zato se mu
tudi sedaj položaj ni zdel brez vsega upa. Zastonj
ni on lazil po gošči že toliko let.

— Nikar ne tugujmo! . . . Bomo že prišli do¬
mov . . . Božestveni Fo bode nas varoval, rekel je
Lonhou in iztresel iz roga črno blato.

— Počivajmo do jutri, potem pa odrinemo
dalje, pristavil je Lonhou, ko je malo pomislil.

XIX.

Doma.

Šli so dalje, potniki prišli so do rešilnega po¬
toka in skočili kopat se v njegovo prozorno, hladno
vodo. Okrog je gorel gozd, mrgogele so razne ži¬
vali: nekatere so brele po potoku, druge so pa v

136

jedno mer dirjale dalje ... V tem se je ogenj, pri-
bližavši se k nepričakovanej oviri, besno zavrnil, in
kakor bi se bil razjezil, začel požirati suhe grme,
ki so rasli na obeh bregovih potoka Nekajkrat je
plame poskusilo preskočiti na drugo stran, pa za¬
stonj. Potok je bil širok in sedaj popolnem zane-
sliva bramba proti razjarjenemu elementu.

— Hvala božestvenemu Fo u! rekel je Lon-
hou, ko je zlezel na drugi breg in z očmi gledal
za gozdnim požarom, ki se je sedaj obrnil na drugo
stran. Sedaj pa že ostanemo živi! . . .

V tem se je začelo daniti. Najprej so pomi¬
slili na jed. Lonhou je imel prav. Jedva so stopili
na še goreče pepelišče gozdnega požara, kar so na¬
leteli na mrtvega zubra. Žival je bila popolnem pe¬
čena. Ko so se najeli svežega mesa in odrezal vsak
še velik kos za na pot, odpotovali so dalje ... In
to trpljenje bilo je zadnje . . . Drugi dan so iska-
telji že srečno prišli iz tega grmovja na dobro iz-
hojeno pot, ki je držala proti Ussuri-ju. Vse ne¬
varnosti imeli so že za seboj. Pogumno so korakali
dalje, izogibajoč se Kozakov in lovcev, kateri radi
gonijo tudi klateže. Čez štiri dni se je Li-fu pri-

137

bližal domačej hiši Izza hrastovega gozdiča videla
se je slamnata streha z ostrim o vrhom, katero so
zlatili žarki zahajočega solnca.

— Nu, z Bogom, tovariš! rekel je Lonhou,
ustavil se in podal tovarišem svojo široko, mozu-
ljasto roko.

— Pojdi v našo hišo, počij se malo! rekel je

Li-fu.

— Tu blizu živi moj stari tovariš; k njemu
pojdem, odbil je surovo starejšina povabilo. Z Bo¬
gom, z Bogom! . . . Ako hočeš še iti bodočo pom¬
lad, tedaj pridem po tebe . . .

— Imam dovolj! Ne! Nič več ne pojdem v
goščo . . .

— Kakor hočeš! . . . Tvoja volja \ ... Z  Bo¬
gom! . . . zagodrnjal je Lonhou in hitro se obrnil
ter korakal proč od Li-fu-a.

Ko je prešel kakih dvajset korakov, obrnil se
je in zaklical:

— Ali hočem priti po tebe bodočo pomlad ? ...

Li-fu je odmajal z glavo in skril se v hra¬
stovem gozdiči. Hitel je, da se zopet vidi s svojimi
starimi stariši in kaj zve o svojej Ljaj.

138

— Vrli deček! je žalostno zamemral Lonhou
in otožno šel dalje . . .

— Li-fu stopil je v hišo, ko so stariši ravna
useli k večerji. Nepričakovani prihod sina je je tako
osupnil, da neso vedeli, kaj storiti. Od samega ve¬
selja bi bila mati kmalu prišla ob pamet. Kaj! . . .
Prišel je nazadnje tisti, o katerem so mislili, da je
že mrtev, prišel je sin, za katerim so že opravili
sedmino in zaradi katerega prdzgodnje smrti je že
prebudila in prejokala mnogo noči...  Z jedno be¬
sedo, ustal je od mrtvih.

— Previdnejše, mati, rekel je Li-fu, prizade¬
vajoč osvoboditi se iz njenega objetja in držeč v
rokah dragoceni kozulj.

— Kaj imaš tam? vprašal ga je oče.

— Žen-šen . . . Našel sem ga v gošči . . . Ves
čas sem bil v gošči . . . Vzeti hočem Ljaj, rekel je
Li-fu

— Dobro, sinček, dobro, rekel je oče. Le ženi
se, a midva bova ljubkovala unuke.

— Le počakaj, jaz tečem po Ljaj, rekla je
mati. Kako se bo razveselila ubožica! . . . Dolgo¬
časila se je ves čas, čakala te in te še sedaj čaka

139

. . . Verjela ni, da si umrl . . , Ves čas je govorila
»Živ je še, živ!“ . . .

— Dobro, stara! . . . le teci po Ljaj, le hitro
. . . pretrgal je starec besedo.

— Takoj tečem! rekla je starka in hitro zgi¬
nila skozi hišne vrata.

Minulo je več kakor jedno uro. Stari Ivuan-
Keba (Li-fu-ov oče) je že do dobrega ogledal zdra¬
vilni koren, kateri je našei sin in cenil ga je na
sto in dvajset tel (240 rubljev.) Ali je to kaj ma¬
lega: sto in dvajset tel! ... To je celo bogastvo!...
Kuan-Keba še v sanjah ni nikdar videl take svote.

In toliko denarja dobil je dečak jedno samo leto.

„To je dečko! . . . Kuan-Keba pogledal je na
svojega sina z nekakim spoštovanjem. Kak dečko je
to, mislil si je starec, — pravi korenjak . . . Kak
mož je postal!. . . Težko ga je spoznati “

Res je bilo Li-fu-a težko spoznati. Petmesečno
bivanje v gošči ga je zelo premenilo. To ni bil več
prejšnji, sveži mladenič, rudečelic, polen in poni¬
žen, ampak resen potnik z upalim, zagorelim obra¬
zom, ki je kazal energijo in pogum. To je bil pravi
lovec, predrzni iskatelj korena.

140

Starec se je tako zagledal v sina, da še za¬
pazil ni, kako so se odprle hišne duri in prišla notri
vesela in težko pričakovana Ljaj. čez jedno sekundo
jo je že krepko objel Li-fu.

— Koren žen-šen sem našel ... Sto in dvaj¬
set tel je vreden. Sedaj lahko odkupim tebe, zaše¬
petal je Li-fu svojej ljubljenki.

— Že vem, vem! — Pravila je že mati . . .
Strijc gre semkaj . . . Pusti me! rekla je Ljaj in
se mu spretno izvila iz objetja.

Duri so se odprle in v hišo je prišel ponosno
v spremstvu Li-fu one matere strijc Ljaj-jin —
Fu-čan.

Poslednji je že zvedel o zakladu, kateri je na¬
šel Li fu in želel ga je ogledati s svojimi očmi.

— Na zdravje, Li-fu, na zdravje! rekel je pri¬
jazno Fu-čan. No, pokaži.

Previdno je izvlekel Li-fu iz kozulja dragoceni
koren in pokazal ga navzočnim.

— Za manj kakor sto tel ga ne smeš dati,
rekel je ponosno Fu-čan. To je dečko! . . . Kaj ti
misliš, Ljaj ? . . .

141

Ljaj je povesila oči in zarudela. Bila je jedne
misli s strijcem.

— No, z Bogom, Kuan-Keba, z Bogom, stara,
z Bogom, Li-fu, rekel je Fu-čan po kratkem mol¬
čanji. Sedaj pojdeva z Ljaj-jo domov! . . .

In Fu-čan seje napravil v spremstvu svoje ne¬
čakinje iz hiše. Na pragu se je ustavil in hitro rekel;

Kuan-Keba, tvoj sin naj le pošlje snubače...
Zdaj mu ne branim vzeti Ljaj.

Cez jeden teden se je Ljaj že preselila v hišo
Kuan-Kebe, kot zakonska žena Li-fu-a, kateri je
plačal Fu-čanu za njo dvajset tel. Za ostalih sto
tel (najdeni koren so prodali za 120 tel) je Li-fu
postal trgovec . . .

■oOO^OOo

•-





■


:• '•

'

■


.. . . ■



■ -.V :


'


'V-