Ursula Heinze de Lorenzo 994 URSULA HEINZE DE LORENZO PESMI MALPICA Susani Costa Na severozahodu Španije, v deželi po imenu Galicija, ki jo z viharno roko plodi Atlantik, se pristaniško mesto radovedno sklanja nad morje. Odslej, od zime dalje, je Malpica moja in jaz njena. Druga na drugo vpijeva, in ne razumeva niti besede, druga drugi si nežno bereva z obraza in padava vznak v veter, se glasno dajeva v usta in opirava na slani čas. Na drugem koncu sveta so moj dom, moje otroštvo, moje srce. Kaj je, razen tebe, sploh mojega, povej, Malpica. ZMEDENE BESEDE Zmedene besede z mojih rok zabijajo strele v tvoje nebo 995 PESMI sekajo rane. Tvoja usta se razpirajo z dvojnim dnom. Niti čas ne zliže bolečine. Čez morje besed ni nobenega mostu. Ko so izrečene, jih žene v neskončnost. Morda pogled s kazalcem potrka na modrost. Veter jo odnaša kot kos perila. MOSTOVI LET Čez mostove let se spotika srčni utrip, sesa življenje iz stavkov, ki čemijo v dežju in molčijo; po nekdanjih poteh se še vedno podijo isti vetrovi, zdrznejo se, ko nas spet zagledajo. V molku se krhajo prvi listi, legajo na tvoje telo, strah se spreminja v obup. objem postaja laž, čas se počasi izgublja v reki, od njegovega pogleda se ljubezen osuši čisto do dna, obrabljen spomin vsakogar zadene; ničesar ni več, mrtvi smo in nemi, ko nam noge golta pepel. Ursula Heinze de Lorenzo 996 MINLJIVOST Pod mojimi nogami minljivost mendra solze na tvojem grobu, mojih las se oprijema strah, da bi se na njih spočil. Skodrani veter, kot listje v jeseni, se laže v sanjah, medtem ko usihajo kostanji in dež riše sence. Ne hlipaj v solze, saj nimajo besed zate. MOGOČE Mogoče bo skovirjev molk prestrašil temo in bo mesec zapeljan zamudil svoj zaton. O čem se v gozdovih menijo zvezde, ko jih noben glas več ne doseže? Roka z luninim srpom nažanje misli in jih zloži v velik stog. Ko jih jutro raztrosi, so postarane in sprhnele. Svojim koreninam so drevesa nevoščljiva, ne kamnom, ki so vsak dan lačni toplote. URA V ŠKOLJKI V školjki ura bije, ko se morje brez plime v vodnem ogledalu sleče in se oklene trenutka. 997_________________________________________________________PESMI Z mojih ust se v tvojih ustih oglaša oseka strasti, najina voda išče tolmun, da bi se napojila. Prepolne noči se zlivajo čez rob, na situ prebirajo šodrasti dan, s tisoči sider se zagrebejo v moje runo, ki ga zasipava pesek. NA ROBOVIH Ujeti ravnotežje na robovih senc in verjeti v smeh. Sredi razpotij razuma iti povprek čez ovinek in seči do cilja. V naročju ljubezni zavreči besede in sleči poljube. Nežnosti snamejo obraz in te vržejo v svet. V STOLPU LET Zvon v zvoniku let čaka na svojo uro Ta nikoli ne pride sama. MEGLA Megla v naročju poletja črnina bezga ptice dušijo svojo pesem 997 PESMI Ursula Heinze de Lorenzo 998 in stočejo senca nudi počitek svetlobi sonce nestrpno naslika cvet zraku na čelo da bi ga prepoznal. LASTOVICA - VETER Lastovica veter čas listja sapa spomina pravljični stolp usta ljubezni klic večera senca kot zid brleče spanje hiša megle sama s seboj zdajšnja nekdanja se v tebi razpuščam. BESEDA Beseda kane z ustnic na roko napiše pesem v tvoje oko: hrepenim po tvojih ustih. ŠE IN ŠE še in še tvoje naročje še in še moje upanje še in še tvoje besede še in še moje želje še in še tvoj glas še in še do bolečine kdo si kdo sem Prevedla Anja Uršič in Marko Kravos 999 BESEDA O PESNICI