Glasnik SED 22 (1982) 7 12 ETNOLOGI O LEVSTIKU 0 ljudstvu in ljudski kulturi v Levstikovih spisih Razumljivo in tudi neizbežno je, da se etnologovo zanimanje ustavlja ob pojavih, ki jim literarni zgodovinarji pridajajo oznake, ki so tako ali drugače povezane z besedo folklora. Ta namreč pomeni ljudsko znanje, ljudsko vedenje ali ljudsko modrost, ki se navadno nanaša na duhovnokulturne pojave, lahko pa jo enačimo s Pojmom ljudska kultura nasploh. Ko je govor o Franu Levstiku in njegovih delih, so nakazana označevanja, kot je poznano, pogosta. Tako naj bi Levstikovi pripovedni spisi imeli med drugim folklorni izvor.1 Folklorne sestavine naj bi vsebovala še zlasti pripoved o Martinu Krpanu, za katero naj bi bil po eni strani značilen folklorno mitični ustroj,5 v njej naj bi sovpadala resničnost in mit, literatura in folklora.3 Od tujih vplivov je bil pri Levstiku še najbolj občuten vpliv etnografsko-filološke romantike Jerneja Kopitarja in Vuka Karadžiča, iz katere naj bi Levstik tudi izšel.4 Pri opredeljevanju Levstikove literarne smeri so pisali o folklornih tendencah, o foklornem realizmu, o sestavinah, značilnih za narodopisno romantiko5 , in podobno. Sploh naj bi bil pri Levstiku, Se posebej v njegovem Popotovanju od Litije do Čateža, „velik Poudarek na ljudskem izročilu v smislu romantičnega Pojmovanja tega gradiva."6 Poleg nakazanih poudarkov je mogoče bolj ali manj na istih mestih zaslediti tudi ugotovitve drugačnega enačaja, ki jih etnolog prav tako ne more spregledati. Tako je bila izraiena domneva, cfa je bil Levstik „navzlic vsej ljubezni do ljudstva in ljudskega izročita vendar Prevelik realist in racionaiist, da bi ga ljudska poezija neposredno zanimala."7 Čeprav se je Levstik na začetku svojega pesniškega ustvarjanja zatekal k pesnjenju po 'judskem načinu, je bilo kasneje v njegovih pesmih folklornih sestavin vse manj, dokler se sledovi ljudske Pesmi niso porazgubili. V Levstikovi programski odločitvi Poezijo „domačih trat" bi zato ne kazalo več iskati folklornih tendenc. Njegova lirska izpoved naj bi namreč Postala svobodna in avtonomno realistična,9 Levstik seje ?nal razigrano ponorčevati iz pobožnjaške pesniške folklore®, izražal je satirično ogorčenost nad ljudskim praznoverjem, kar naj bi bila sestavina njegovega oddaljevanja °d folklornega realizma v smeri proti kritičnemu realiz-Spis O Čebelarstvu naj bi Levstik pisal „kot naPredno misleč čebelar, a ne kot romantičen etnograf Hli diletant,"11 Sicer pa naj bi bila že v Martinu Krpanu Potegnjena „ostra ločevalna črta med izobraženo in naivno pesniško tvornostjo, med literaturo in fol-oro," Kljub svoji ljubezni do ljudskega pesništva naj 1 namreč Levstik zavedal, „da je folklorna tvornost liraz otroške dobe ljudstva, pesniški izraz, kot pravi sam, -neizobraženega naroda" in da zato pripada zgodovinski Preteklosti. Pri njem naj bi že prevladal zgodovinsko odtujevalni pogled na ljudsko poezijo.1 3 Nakazano dejansko in navidezno dvojnost v vredno-"nju 'olkore, ki so jo opažali v Levstikovem delu, so mevali 1 Levstikovo realistično naravo in izobrazbo Le7ant'Čnega 'zvira' "Kot pesnik- ,iterat in filolog je bil n ust|k dete romantike, kot izredno krepka individual- ¡n kot politik je bil realist", pravi Ivan Prijatelj. Pri razig1- c'° izraza, je v zvezi z Levstikovim dar 9anlern nekega jezikoslovnega vprašanja rečeno na--.njegov neenotna pripadnost k dvema dobama: k odmirajoči romantiki in porajajočemu se realizmu,"14. Zgodovinsko spreminjanje odnosa do folklore po letu 1848 je Boris Paternu označil takole; „Hrati z veliko zbirateljsko vnemo je začel zmagovati historični pogled na ljudsko poezijo. Z njim vred je rasla zavest odtujenosti med njo in sodobnim izobraženim človekom, ki je začet v izročilu gledati lepe, a „detinske" plodove pesniške tvornosti, na katere naj bi se navezala nova literatura, a vendarle ustvarjala po načelih „učene" umetnosti.15 Iz povedanega izvira, da je v literarnozgodovinskih opredelitvah, ki se nanašajo na Levstikovo delo, folklora najneposredneje povezana z obdobjem romantike in romantizmom. Ker je Levstikova dejavnost vpeta v razdobje slovstvenega razvoja „med romantiko in realizmom"1 6, so nakazana nasprotja in dvojnosti v Levstikovem odnosu do ljudskega izročila povsem razumljiva. Gre za prepletanje in izključevanje starega in novega, romantike in realizma, dela ljudske in narodne kulture, dveh različnih kvalitet, ki sta na ravni fiterarno-zgodovinske vednosti očitno dovolj dobro opredeljeni. Ob tem se odpira vprašanje, ali bo mogla biti etnološka opredelitev ljudske kulture ali vsaj usihanja njenih moči in njenega zgodovinskega konca, kako bistveno drugačna. Ce nam folklora tudi v etnologiji pomeni vsaj približno isto, kar si pod tem pojmom predstavljajo literarni zgodovinarji, morajo njihove opredelitve nujno pritegniti našo pozornost. Razdobje med romantiko in realizmom je iz nakazanega razloga za nas — etnologe še posebej pomembno. Tako tudi Levstikovo delo. Zato se povpra-šajmo, kaj je mogoče razbrati 0 ljudstvu in ljudski kulturi iz Levstikovih spisov. O ljudstvu. Za pojem ljudstvo, kot je v etnologiji navadno v rabi, srečujemo pri Levstiku v poglavitnem dva izraza: ljudstvo in narod. Čeprav naj bi beseda ljudstvo prišla „v slovenskem besednjaku razmeroma pozno v pogostnejšo rabo, zdi se, da šele od srede 19. stoletja naprej"1 1, je treba ugotoviti, da je v Levstikovih spisih pogosta. Tako na primer v Popotovanju iz Litije do Čateža iz leta 1858 izraz ljudstvo prav nič ne zaostaja za rabo besede narod z enakim pomenom. Ljudstvo in narod sta Levstiku v številnih primerih očitni soznačnici. Nekaj najbolj izrazitih primerov iz Popotovanja, ki ilustrirajo omenjeno trditev: „Marsikdo večkrat zavpije med nami: „Za ljudstvo, za ljudstvo I", pravi Levstik. „Ali vprašam, koliko je pravzaprav pisanih knjig za slovensko ljudstvo? Le sami duhovni ugajajo dušnim potrebam v narodu . , ." „Ljudstvo bi že bralo", ugotavlja Levstik ob razgledovanju po tedanjem čtivu, „ko bi le imelo kaj. In kakor bi rastlo med nami število dobrih knjig, tako bi tudi rastlo med narodom veselje do njih." „V narodu je snovi dovolj", je rečeno na drugem mestu, „zlasti za šaljivo pisanje, ali da se ne zgradi kaka zmes brez okusa, zopet opominjamo: Učimo se jezika iz ljudstva!"18 /podčrtal S, K./. Poleg besed ljudstvo tn narod se v enakem ali podobnem pomenu pojavljajo pri Levstiku še drugi izrazi, najpogosteje besedna zveza „prosti narod". Pomensko so tem izrazom enaki ali blizu pojrni: prosti ljudje, preprosti človek, prosto ljudstvo, prosti slovenski narod, kmečki narod, tudi kmetje in podobno. Med navedene izraze je večkrat pomešana beseda Slovenec; ne slučajno. Namesto besede ljudstvo se na posameznih mestih pri Levstiku pojavlja tudi zveza „prosti Slovenec", Pri tem so mišljeni kmetje, tudi delavci ali „ubožnejši ljudje". Na primer: na območju Starega trga v Ljubljani naj bi živeli „skoraj čisto sami Slovenci, ker tu imajo sploh le ubožnejši ljudje Glasnik SED 22 (1982) 8 12 svoje prebivanje."19 Šele na taborih je .vedel „irhasti narod", pravi Levstik v nekem članku, da je samih Slovencev nad milijon. Zanimive in poučne so pomenske zveze „meščanstvo in ljudstvo", „naš kmet in vsi Slovenci", ,,kdor je prijatelj ljudstva ... ta ni prijatelj plemstva" in podobno. Ne kaže, da bi se pregrešili zoper pomensko skladnost, če bi v vseh navedenih in njim podobnih primerih nadomestili besedo ljudstvo z besedo narod, seveda s prilastkom „prosti", ali njemu sorodno obliko. Ljudstvo je namreč v Levstikovem času res soznačnica za „preproste ljudi" tudi za „ljudi"*0, v bistvu pa je prav gotovo v veliki meri pomenilo tudi narodno skupnost, ki je še v nastajanju. V tem pogledu je izredno zanimiva misel Levstikovega sodobnika Ferda Kočevarja—Žavčanina, ki je leta 7860 v Novicah ugotavljat: „Dokler se pri nas Slovencih narodna zavednost ne obudi, ostanemo ljudstvo, kakor do zdaj, pa ne narod. Ostanemo v nevednosti, kaj in kdo da smo!"21 Zdi se, da je od vseh pomenskih odtenkov, ki se pridajajo pojmu ljudstvo, smer Kočevarjevega označevanja tudi za etnologe kar najbolj poučna. Zato kaže etnološko opredeljevanje ljudstva in ljudske kulture temeljiteje povezati prav s to razlago. Najdemo jo tudi pri Edvardu Kardelju, ki je ob opredeljevanju pojma narod dovolj jasno opredelil pojem ljudstvo v nakazanem pomenu. O nastajanju ljudstev kot „posebnih etnično-kulturnib elementov" pravi Kardelj na primer naslednje: „Iz nekdanjih slovanskih plemen, ki so organsko rasla iz prvotnih patriarhalno-rodovnih odnosov, so... - preko raznih prehodnih oblik nastala fevdalna ljudstva, ki so se formirala na podlagi fevdalnih odnosov in pri katerih je prevladovala lokalna in ožja provincialna zavest."23 Če je po Kardelju „narod ... specifična skupnost, nastala na podlagi družbene delitve dela epohe kapitalizma, na strnjenem ozemlju in v okviru skupnega jezika in blizke etnične ter kulturne sorodnosti sploh"2 3, je torej ljudstvo skupnost z etničnim značajem, značilna za razdohje fevdalizma. Ko pa „lokalni okviri ne zadostujejo več", beremo pri Kardelju, postajajo „jezik, skupna kulturna in etnična obeležja in tako dalje... tisti zunanji okvir, v katerem se razvija in ekonomsko povezuje nova, širša ljudska skupnost — narod, nacija. Pričenja se proces notranjega nacionalnega združevanja in narodnega prebujanja.14 „Narod, kakor ga danes pojmujemo, je zgodovinski socialno-ekonomski in kultumo-politični pojav, ki je nastal v določenih pogojih družbene delitve dela", pravi Kardelj, pri čemer meni, da smo se Slovenci dokončno konstituirali kot narod v sodobnem pomenu te besede konec 18. in v prvi polovici 19. stoletja. „Prve iskre zavesti slovenske skupnosti" naj bi bile sicer spočete že v času reformacije in v kmečko-plebejski revoluciji, toda omenjena Zavest naj bi „z nezadržno silo prodrla na površje" šele v 18. in 19. stoletju. Proces narodnega prebujenja se je tako le pogasi prebijal skozi oklep fevdalne družbe. Ivan Prijatelj je postavil proces pretvarjanja Slovencev iz ljudstva v narod v 2. polovico 19. stoletja. To naj bi bil Čas prehoda iz patriarhalne primitivnosti ljudstva v diferencirano organizacijo naroda, česar so se voditelji Slovencev tistega časa dobro zavedali.26 Se pravi, da je mogoče Levstikovo v poglavitnem nediferencirano rabo pojmov ljudstvo in narod pripisati prav tej prehodnosti. Po svoje podpira to domnevo dejstvo, da je mogoče pri Levstiku s pojmom narod kot razvojno višjo obliko vedno nadomestiti pojem ljudstvo, pač v smislu Levstikove rabe. Ni pa mogoče vedno nadomestiti pojma narod S pojmon ljudstvo. Zato bi bila zelo zanimiva analiza rabe pojmov ljudstvo in narod še pri drugih piscih tega prehodnega razdobja. Ker pri Slovencih vse do sredine preteklega stoletja skorajda ni bilo meščanstva kot samostojnega gospodarskega in političnega dejavnika5 , sta konstitutivni sesta vini nastajajoče in novo nastale slovenske narodne skupnosti pač le „prosto ljudstvo" in „izobraženi stanovi", če se izrazimo z jezikom Levstikove dobe. Eno izmed temeljnih vprašanj med tedanjimi izobraženci, vnetimi „za narodno stvar", je bilo vprašanje „narodne omike". O ljudski kulturi. Medtem ko je Levstik uporabljal pojma ljudstvo in narod kot soznačnici, se v prilasikovni obliki pojavlja ob pojmu omika le beseda narod. Vedno gre le za narodno omiko, ne pa tudi za ljudsko omiko ali za ljudsko kulturo. Ob Levstikovem pisanju v Napreju pravi Prijatelj, da je Levstik nastopal „predvsem kot kulturni delavec, čigar najvišji cilj je izobrazba naroda." Po Levstikovi lastni opredelitvi na drugem mestu naj bi šlo za „omiko in izobraževanje celega naroda"," * Čeprav naj bi bil Levstik prepričan, da je „literatura najboljše merilo za izobraženost in stopnjo omike, na kterej stoji kak narod"5', je bilo njegovo zanimanje za narodno omiko, za narodno kulturo, seveda bistveno širše. Lasten jezik, domače šege in navade so bile očitno med temeljnimi sestavinami Levstikovega pojmovanja tako imenovane narodne omike.30 Pri tem pa niso bife mišljene domače navade in šege nasploh; med njimi je bila vrsta takih, ki jih je Levstik zavračal. Tako so bile z Levstikovo predstavo O razviti narodni kulturi in izobrazbi nezdružljive razne uvere in vraže. V Popotovanju pravi: „Kdor je prijatelj narodovega izobraževanja, gotovo želi, da bi se zatrle prazne vere , , .". Vendar pristavlja: ,„. ■ ■ pa vendar je tudi res, da s takimi vražami zginejo obenem vsi narodni zakladi; pesmi in pripovedke, po nekaterih deželah celo poboŽnost."31 Enakega mnenja je na drugem mestu: ..... omiki se umika vraža in tudi - poezija!"32 Na drugo plat izginjajočih predstav, navad in šeg seveda ni bilo treba opozarjati takrat, ko govorijo o „grozni surovosti, katera se med neizobraženimi, posebno kranjskimi Slovenci tako često in tako žalostno kaže Pr| tepežih."„Dokler teh surovosti ne odpravimo", pravi Levstik, „ne moremo reči, da kranjska zemlja v omiki napreduje."33 Vprašanje „narodne omike" se je nanašalo tudi na gospodarsko življenje, načine gospodarjenja in navade, ki so z njimi povezane. Levstik se je obregoval ob nemarne gospodarje, „ki vlečejo koš, kakor so videli svojega deda in slišali za svojega pradeda." Živinoreja in druge gospo darske oblike bi morale biti zasnovane tako, da „donašale največji dobiček". Zavzemal se je za „umno gospodarstvo". Nastopil je, na primer, proti „starodavnemu" redu menjave poslov in izrazil upanje, „da se temu pride v okom in tudi priti mora, ker to hote imeti naprave in 2akoni sedanjega časa."S4 Zanimiva je Levstikova razčlenitev načina življenja m kulture Dolenjcev v razmeroma obsežnem spisu Ozir P° domačiji35, objavljenem v Napreju leta 1863. Levstik za največji del Dolenjske meni, da njeno „poljstvo zaostaja, obrtnost ni znana in kmetovalci se ne poprijemljejo novih iznajdb, misli in popravkov." Zato „telesno životarijo m duševno spe." Vendar tako ne bo moglo iti več naprej-Dolenjcem se bo „treba poprijeti napredka v poljstvu, v obrtnosti", kajti „vsak čas ima svoje potrebe in zahteva- Glasnik SED 22 (1982) 9 12 nje." Za obstoječe stanje naj bi bito krivo pomanjkanje „izpodbadanja". „Ločeni od drugih krajev sicer sem ter tja ohranijo dušno nepokvarjenost", pravi Levstik, „ali poleg tega pa tudi ostanejo nevedni, brez skrbi mirno tiče, kakor so tičali njihovi stari dedje . . ," „Kaj pa bi narodu utegnilo odpreti oči, da bi prav sodil svoje domače okolnosti? ", sprašuje Levstik in odgovarja: „Omika, in sicer omika, izvirajoča iz pravih narodnih učilnic." Po Levstikovem mnenju so narodne učilnice, se pravi šole, pogoj za širjenje narodne omike. tj. splošne kulturne ravni slovenske narodne skupnosti. Narodna omika naj bi bila podlaga ustreznega narodovega razvoja in celo njegovega obstanka. Narodna zavest izvira iz narodne omike; zato je slednja nujna še zlasti na mejah z izobraženimi sosedi. Le narodovi sovražniki zagovarjajo Prepričanje, da kmetu ni treba „kaj drugega razumeti, nego kako se orje, seje, žanje, kosi, mlati, živini, po klada in koliko je Bogov", da mu ni treba „kaj drugega znati, nego *je je tista pisarnica, kjer se davki plačujejo." Zato je Potrebno slovenski narod „v njegovem jeziku pripeljati omike in po omiki do svobode."36 Ker se pojma „narodna omika" in „prave narodne Učilnice" nista nanašala le na jezikovno prakso v slovenjem jeziku, so Levstikova stališča glede njune vsebine tudi i; etnološkega zornega kota zelo poučna. Levstik se le namreč zavzemal za privzgajanje kulture „na domači Orodni podlagi", kajti drugačno početje bi ostalo brez Pravega uspeha. Bil je proti vnvanju „tujih šeg in navad", Opozarjal je, da imamo Slovenci „nemško izrejo", da smo Sy Preveč vživeli v „nemško mišljenje". „Ozrimo se na obleko našega naroda", pravi, „pogledimo veliko njegovih, drugim Slovanom neznanih običajev in vraž; Premislimo njegova krstna imena, vse nesfovanska, pri-lrnl