18
Iz potne bisage.
Prijazni dopisi do strica Bereka Dragana v
Verbovcu.
///. Pismo. Dragi stric!
Prijatla mojega Mi los lava ni bilo doma, ko pridem v Ljubljano, zato se podam naravnost k našemu verlemu pisatelju „umnega kmetijstva.u
Francoz Rochefoucauld piše na nekem mestu: „d a j e težko koga hitro ljubiti in čislati.44 Ta je Francozu spodletela. Ko sem našega slavnega rojaka pervokrat vidil, sem jim že iz serca dober bil. Bodem Vam, dragi stric, drugokrat več o tem poštovanja vrednem domoljubu pisal. Komaj sem jim zinil željo, da bi rad Podlipskega poznal, je hitro hitro bilo vse pripravljeno za pot v Podli po; prijazno so me sami spremili  tje.
Bila je ravno nedelja in kmečko ljudstvo je šlo k ve-černicam. Kar je mojemu sercu in mojim očem posebno dobro djalo, bila je snažna obleka Kranjic. Razun Zilavk so Kranjice še najzvestejše ostale narodni noši; res, škoda bi bilo, ako bi zale Kranjice premenile zalo svojo obleko s ptujo robo, zale svoje bele peče s kakošno pisano zavijačo. V okolici ljubljanski srečaš korenjašk žensk spol. Hiše kraj ceste proti Verhniki opominjajo  na dobri   zaslužek — pred
19
železnico. Dosti hlevov in kolarnic pa sedaj miruje in one-moguje, v kterih nekdaj podnevi in ponoči ni bilo mini. Al ne obupajte Kranjci! če vam je vozarija vzela kos kruha, — umno in pridno kmetovanje — verjemite mi — dalo ga vam bo dva. Le Vodnika Kranjec nikoli ne pozabi, ki Ti tako lepo poje:
Za uk si prebrisane glave, Pa čedne in terdne postave;
Iše te sreča.
Um ti je dan5
Naj del jo bos, ak
Nisi zaspan!
Svet do Verhnike je celo pot raven, zemljišča so močvirnega značaja. Iz njega si pridni Kranjci iščejo kruha Id kuriva.
Cesta v Pod lip o derži čez Verhniko. Pri Verhniki se oberne na desno, in pelje po neravno zlo ozki dolini. Na panogi rovtskih planin stoji cerkev sv. Brikcija. Mi Verbovčani sv. Brikcija imenujemo Bercka. Mislil sem sedaj na Vas, dragi stric, ker ste že tolikrat želeli viditi cerkev, ktera bi Vašemu godovnjaku bila posvečena. Glejte! v tem kotiču čepi na prijetnem gričku, in pred cerkvenimi vratmi celo blizo farovža pa stoji lipa — oj preljubo, sladko drevo slovensko!
Gospoda Podlipskega ni bilo doma, zato mi je dobra ura ostala za premišljevanje sreče in nesreče človeške. Tedaj tukaj stanuje nas učeni rojak! Tukaj, kjer ni mogoče občiti se z učenimi ljudmi, — kjer ni bukviša, pa tudi ne potrebnega denara, da bi si človek kupiti mogel duševne hrane, — tukaj tedaj spravlja neutrudljivi mož bogate plodove bistrega svojega uma na dan! O tem samotnem kraji pač popolnoma velja angležki izraz: ;,to enyoy oiie's self." Zato blagor temu, kdor dosti v sebi samem ima! Tak povsod lahko živi po besedah modrega moža, ki pravi: „Der viel an sich selber hat, gleicht der hellen, warmen, lustigen VVeihnachtsstube mitten im Schnee und Eise der Decembernacht." Tako tudi samota svoje dobro ima. O mraku pride ljubljeni prijatel domu. Dala sva mu s tovaršem mojim ugibati: kdo da sem? Pa ni uganil zastavice. Ko mu rečem, da sem Vicko, poštena ver-bovska duša, se mi ginjen verze na persi in — „zwei Herzen und ein Schlag !u je zaklical tovarš moj.
Ker je  temna  noč  že   svet   pokrila,   sva   na povabilo ljubega prijatelja pri njem čez noč ostala. Slovensk pisatelj sicer nima šampanjarja za svojega gosta, al ima kos domačega kruha pa — pošteno serce. Dišala nama je večerja bolje, kakor da bi nama bil dal kak bogatin v krasni sobani najdražji soupe. Med prijaznimi pogovori so nam ure pretekle, da sami nismo vedili kako.   Pod streho podlipskega farovža je mala sobica,   ktera je mene  trudnega prijazno sprejela. Ne vem, kako mi je na misel prišla Juvenalova; Haud facile emergunt, (juorum virtutibus obstat Res angusta domi. Mislim, da je ozka sobica rodila to idejo ,5associationis." Drugi dan sva  z mojim   častivrednim   spremljevavcom zapustila mirni podlipski kraj.   Podlipskega pa je obletela pri najnem odhodu serčna otožnost, in solze,  ktere so z lica padale na zemljo,   v kteri   tiči močna  korenika mile lipe, nama so bile zerkalo — v ginjeno njegovo serce. Slovo jemaje in spomnivši se mnogih pšic, ki so na oba naji letele poslednje leta, sem rekel prijatlu: Macte! venient, qui sine offenso,   sine gratia judicent,   etiamsi nune omnibus tecum . viventibus silentium livor indixerit." Ako se ne motim, sem pri poštenem  Seneku bral te besede.
Domu grede sem pogledal lego starega Na upor ta in iepo   cerkev verhniško,   ktera očitno pričuje,   da  verhniški gospod dekan dobro umejo, kaj je lepo v takih stavbah. Iz Verhnike sva se vernila sopet v Ljubljano. O dalnjih potih drugokrat.
Prejmite  serčen   pozdrav,    dragi   stric,    od    Svojega unučiča                                                                     Vicka.