List 18. Zastopniki kmetijstva in gozdarstva o priliki sreberne poroke Nju veličanstev na Dnnaji 22. aprila 1879. Današnji list na strani „iz Ljubljane" poroča na kratko, kako so zastopniki avstrijskih kmetijskih in gozdarskih družeb izročili svetlemu cesarjeviču spomenico s prošnjo, da jo pokloni Nj. veličanstvu. Pri tej priliki je govoril grof Franc Coronini-Cronberg, predsednik dražbe kmetijske goriške, sledeči veiezani-mivi govor: „S prvo brazdo, ki jo je potegnil sin bodi-si katerega koli rodu, da bi v plodno naročje zemeljsko položil zrno, je tudi on sam napravil prvi korak na od-pirajočem mu se potu do nravnosti in napredka. Posejano je bilo ob enem duševno seme, ki je mnogo obetalo in iz katerega je imel izkiiti naj kras-nejši plod. S svojimi upi odšle na grudo zemlje priklenjen ter prisiljen, da na onem mestu, kjer je zvrsil svoje delo, tudi Čaka vspeha, in, ker ta ni bil nepovoljen , vsako leto ponavljajoč svoje delovanje, je moral lovec ali pastir odpovedati se prejšnjemu kočevanju ter se stalno naseliti. Svoj je imenoval zdaj oni del zemlje, kodar je prej hodil brez cilja, in katera mu je odšle bila domovina, za katero mu je pričelo biti srce. Vzbudil se mu je v duši pojem o imetju — ta mogočna izpodbuda dejanjem posameznikov, ta za razvoj vsega človeštva odločilna okolnost — in odtod se je položil prvi temelj pravom in zakonom, ki jo čuvajo. Da se ubrani silam vremena, za katere dosihdob niti maral ni, postavil si je človek varno zavetje ter čim dlje tem bolj skrbel, da si ozaljša dom in tako se je vadil v prvih poskusih nerazvite umeteljnosti. Nagon o preiskavanji, katerega goje vsake Človeške prsi, mu je gotovo uže tedaj, ko je še na lovu pred seboj tiral begočo žival ali ko je pasel domače živinče, obračal oko proti solncu, mesecu in zvezdam, katere danu dajejo polno luč, a nočem jemlj6 črno temino. A sedaj je pričel preiskavanje družiti s preiska-vanjem, izkušnjo je prideval izkušnji in iz njih je sklepal ter v tem, ko so se letne dobe menjavale, določeval najprikladnejse čase za svoja razna opravila in tako se je pokazal prvi povod vednostnim naporom. A gotovo najblažja posledica novemu stanju je bila ta zato, ker je bilo utemeljeno domače ognjišče, pri katerem je po sedaj gospodinjila njemu družica. Tako je bil položaj ustanovljen ženski, in to najbolj še od tedaj počenši, ko je kristijanstvo zavladalo po svetu, pozvano, da pokazuje svoj oarečevalni in ublaževalni upliv. Družina, iz katere so se imela roditi vsa veča društva, ta biser v družbinskem življenji, je dobila trdno podstavo. Ne da bi se hvalili sami, smemo vendar trditi, da je bilo poljedelstvo, katero je ustvarilo temelje onemu nravskemu družbinskemu in državnemu redu, o katerem poje pesnik: „Sveti red, o sin nebeški, Ki enako v prid človeški, Prosto, lahko, radno veže, Grade zida, mesta steze, Not odljudnega divjaka Kliče iz pušav in mraka, K ljudu stopi v bajte lične, Ga navadi šege mične, In nar slajši zveze včini, Zveze giba k domovini". Stari vek je posebno dobro umei ceniti poljedelstvo ter njega vpliv na povestnico človeštva. Božanstva, katera so mu biia pokrovitelji in pokroviteljice, so vrlo visoko spoštovali; njim na čast so praznovali velike svetkovine, in ako je bil pri poslednjih kdo navzočen, je bila to posebna milost. Mitične osobe, katerim so bila udeleževanja pri tacih svetih obredih dovoljena, imeli in hvalili soljudje največe dobrotnike svojih dežel. Posebno pomembna je pripovedka, ki pravi, da je Romul kraj, kjer je imel pozneje stati ves svet vladajoči Rim, s plugom očrtal, in kakor poročajo Slovani, uže od nekdaj izvrstoi poljedelci, je tudi avstrijsko pleme svojega prvega kneza našlo pri oralu; isto tako nam pišejo rimski povestniČarji, da so v starem Rima klicali državnike s polja, da so hodili upravljat republiko. Pesniki latinski, katerih nagnenja in navade so posebno prijale poljedelstvu, so je mnogo slavili v pesmih. Eden najizvrstnejših ljubljencev Muz je z odo pove-ličal srečno osodo poljedelčevo, kateremu se ni treba mešati v hrup javnega življenja, a veliki izumitelj pravljice o začetku rimskega mesta je zapel poučno pesem o poljedelstvu. ----- 138----- V vrlem narodu helenskem, kateri je imel um in srce občutno za visoke ideale , ae je rodil oni mislec stagirski, kateri je rekel: ^Najboljši narod je tisti, ki obdeluje polje." Moderni narodje so gradili na podlogi, postavljeni v klasičnem veku, oslanjajoč se na prestare kulturne dobe. Spomin na prvotna stanja, katera so vladala , dokler se ljudje še obče niso poprijeli poljedelstva, se je zatorej nam izgubil, tako, da mu novi vek vselej ne daje zaslužene časti. Novi vek, včasi prav po krivici, z nekakim usmiljenjem gleda doli na poljedelstvo ter daje prednost mlajšemu njega bratu: obrtnijstvu. Dandanes opažajo med njima protivje, katerega prav za prav ni najti. Saj sta oba v tem edina, da hočeta Človeku izboljšati položaj , da mu življenje ne samo vzdržujeta nego tudi zaljšata in boljšata blag03tanje; v katerem samo je moči, da rasto naši duševni napori. Želeti bi le bilo, da se poljedelstvo in obrtnijstvo , prava rodna brata, vedno med seboj podpirata, in da delujeta združeno, ker takim načinom lahko prispeta gotovejše in hitrejše do skupnega cilja. (Kon. prih.) List 19. Zastopniki kmetijstva in gozdarstva o priliki sreberne poroke Nju veličanstev na Dunaji 22. aprila 1879. (Konec.) Dandanes se rade pozabljajo bistvene zasluge, katere je imelo in še ima poljedelstvo ce!6 za ideje, kakoršne gojimo v sedanjem času. Uže davno pred občnim izpoznanjem, kolika moč leži v združenji, je dalo poljedelstvo vsem, ki ga goje, priliko, da so se združili v družbah in zadrugah, kakoršnih pri nas mnogo imamo, katere se morajo ponašati uže s stoletnim plodnim delovanjem, in so tako koristnejše pospeševali svojb skupne interese. V tem, ko je javno življenje v vseh druzih strokah popolnem izumrlo, se je razvijalo, čeravno ne posebno oeividno, vendar neprestano po naših kmetijskih družbah. Te družbe so med svojimi družbeniki žanrom in povsodi imele najodličnejše može, najmarijivejše domoljube, ki so neprenehoma izpodbujevali veselje do obče koristnih podvzetij in do vsakovrstnih javnih zadev. Ako stvar pogledamo še z druge, tudi ne materi-jalne strani, vidimo, da imajo poljedelstvo in kmetijske družbe v sedanjih časih sploh, in posebno še za našo drago domovino, prav neprecenljivo vrednost. Poljedelec (kmetovalec) je po svojem opravilu v vednem občilu s prirodo (natoro); to občilo pa ima na-DJ dobroten upliv. Ona ga obvaruje mnozih nevarnosti, katerim ne morejo tako lahko izogniti se tisti, ki so se bili izneverili prirodi. Kmetovalcem v Avstriji pa še posebno dober nauk daje priroda slehernega dnč in sicer na prav jasen način. Vsem nam mati zemlja ne vprašuje onih, ki jo obdelujejo, kakošen da govorijo jezik, temveč povrača vsacemu njega trud v enaki meri, bodi-si tega ali onega plemena in rodu. In res niso zastonj dobivali tega nauka avstrijski kmetovalci. V tem, ko so drugod divjali valovi prepirov o narodnosti in strankarski boji — so se oni v kmetijskih družbah in zadrugah vedno ohranili nevtralna tla, na katerih so se možje različnih jezikov in nasprotnih političnih načel shajali in plodonosno delovali, in hvaležno moramo, ako hočemo biti pravični, pripoznati, da tudi na onem visokem mestu, kateremu je najvišje čuvanje poljedelskih državnih interesov uradni posel, so se izpoinovali nameni svetlega vladarja tako, da vsem narodom in vsem pokrajinam brez razlike se je izkazovala enaka skrbnost. Udje naše vladarske rodovine niso nikdar pozabili, kakošno veliko važnost ima poljedelstvo v državnem življenji, in o tem prepričani dajali so nam obilih in dragocenih dokazov. Visokodušna cesarica Marija Terezija, katere spomin je vsakemu Avstrijanu globoko v srce vtisnen, je tudi v tem pogledu ena najprvih. Dolga vrsta kmetijstvo se tičočih naredeb in določeb iz dobe nje vladanja, še ohranjena dela, katera je zapovedaia izvesti v povzdigo kmetijstvu, glasno svedočijo o dobrostni naklonenosti, ki jo je ona vedno izkazovala tej stroki človeškega pridobitka in zaslužka, in starejše naše kmetijske družbe jo častč utemeljiteljico svojo. Tudi nje veleumni sin (cesar Josip) je, kakor znano, nekoč sam s plugom oral njivo. Ta „cenitelj^ ljudi je najbrže s tem dejanjem hotel nasproti stopiti onemu nečimurnemu zaničevanju, katero so javno kazali ljudje kmetu nasprotni, ki je takrat res živel v slabih socijalnih razmerah. Morebiti se je s to častitko kmetijskega stanu oziral tudi na to, da so kmetski sinovi po največ bojevali se za Avstrijo, da so jej oni priborili najsijajnejših zmag in da je od tod mnogo junakov , katerim imena sicer niso zabiležena v povest-nici, a kateri so vredni vsega občudovanja, ker jih ni tirala častiželjnost in jih ni zavajala navdušenost, temveč kateri so v zavesti svoje dolžnosti hrabro borili se in prelivali kri. Pozneje videvamo kmetijstvu vsega udanega ljudo-ljubnega princa (Ivana), ki je hodil v priprosti obleki po gozdih in poljanah in občeval nepoznan z narodom, da poizve, kakošne so mu želje in kakošne potrebe ter kako bi jim bilo ustrezati in odklanjati jih. Cesr Ferdinand* katerega so še za živih dni podiožniki imenovali „dobrotnega", postavil si je vekovečen spominek s tem, da je svoje ime zvezal z edinim stalnim postavodajnim dejanjem leta 1848., pod-pisavši zakon, ki je omogočil daleč sezajoči socijalni in pravni preobrat brez vseh prekucij, davši namreč veliki množini državnikov — to je, kmetom popolno uživanje državljanskih pravic ter osvobodivši zemljo vseh prejšnjih starih bremen. Našemu sedaj vladajočemu vladarju, kateri je zmi-rom kazal, da ima blago srce za vse svoje državljane, so pa avstrijski kmetovalci še posebno zahvalo dolžni ----- 146 ___ zato, ker je v svet ministerski poklical tudi zagovornika (ministra) njih interesov in tako naravnost pokazal, kako resno je pripravljen braniti in čuvati jih. In da je njega svetli sin (cesarjevič Rudolf) prišel danes v našo svečanostno družbo, bodi nam velecenjeno poroštvo, da blaga cesarjeva naklonenost do nas ne bode prenehala nikdar. V hvaležnem priznanji vseh dobrot, katere so oni in predniki njihovi prejemali od nekdaj od vladarjev avstrijskih, — v ponosni svesti, da so najtrdnejši temelji cesarstva, — vedoči, kakošen nravski in društveni pomen ima poklic kmetijstva, ki je z bistvom družine, na katero se oslanjajo vse naše naredbe, ozko zvezan, praznujejo vsi možje v Avstriji, kolikor koli jih deluje v poljedelstvu ali gozdarstvu, bodi si, da v mirni sobici učenjakovi napravljajo vednostna preiska-vanja ali da podučujejo na njih podlogi mladino po šolah, bodi si naposled, da se pri marljivem delu gibljejo v prosti prirodi — vsi vsi praznujejo z največim veseljem in s srčnim soeutstvom petindvajsetiet-nico onemu dnevu, ko je preljubi njih vladar, slušajoč le glas svojega srca, uvel v svojih očakov dom, v častitljivi stari cesarski grad na bregu dunavskem prekrasno in mlado ter ljubeznjivosti polno družico. Nam, ki danes tu zastopamo stan kmetijski, je dana ugodna prilika, da ponavljamo z obljubo svojo neginljivo vernost in požrtvovalno udanost do vzvišenega nositelja krone in ob enem nam prihaje na jezik vroča in glasna želja, da bi nam Najviši cesarski par mili Bog ohranil še mnoga leta ter da bi vselej dobra sreča naklanjala našemu cesarju in cesarici najboljših darov, na prospeh in radost državi in nje narodom, a v blago srečo njima, ki delita usodo onih.