7
Uvod
Arheološki zapis predstavlja kompleksen preplet ostan-
kov preteklih človeških aktivnosti in naravnih procesov, 
vključenih v njegovo formacijsko zgodovino. Ta je se-
stavljena iz odložitvenih in poodložitvenih procesov, pri 
čemer slednji vplivajo na to, da arheološki zapis praktič-
no nikoli ne odraža izvornega stanja ostankov človeških 
aktivnosti, ki jih preučuje arheologija, temveč stanje, ki 
je do različnih mer preoblikovano z naravnimi procesi 
in kasnejšimi človeškimi aktivnostmi v pokrajini, ki nanj 
vplivajo in ga spreminjajo vse do trenutka njegovega 
opazovanja kot arheološkega konteksta (sensu Schiffer 
1972, 157; isti 1973, 55; isti 1983, 676–678). Zato je pred 
poskusom interpretacije ostankov aktivnosti in vedenja 
preteklih ljudi nujno potrebno prepoznavanje poodloži-
tvenih procesov, ki so spremenili in preoblikovali njiho-
vo izvorno stanje. Med tovrstne procese, ki skoraj brez 
izjeme vplivajo na preoblikovanje arheološkega zapisa, 
sodijo procesi tvorjenja in geomorfologije tal. Pretekle 
aktivnosti ljudi so se namreč odvijale na površju tal, 
ostanki, ki pričajo o njih, pa so bili med svojo formacij-
sko zgodovino sprva izpostavljeni procesom, ki delujejo 
na njihovem površju, procesom, ki so jih pokopali, in 
1.01 Izvirni znanstveni članek
Kratek teoretski pregled vpliva procesov tvorjenja  
in geomorfologije tal na arheološki zapis
A short theoretical overview of the influence soil formation and soil 
geomorphology have on the archaeological record
© Luka Gruškovnjak
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, luka.gruskovnjak@ff.uni-lj.si
Arheo 36, 2019, 7–46
Izvleček: Večina arheoloških kontekstov se nahaja v tleh, zato 
procesi tvorjenja in geomorfologije tal igrajo pomembno vlogo 
v njihovi formacijski zgodovini in imajo pomembne implikacije 
za načine opazovanja in dokumentiranja kot tudi interpretiranja 
arheoloških kontekstov. Z namenom demonstracije teh implikacij 
je v prispevku podan kratek teoretski pregled nekaterih vrst 
procesov, ki se za arheologijo zdijo najpomembnejši. Spremljajo 
ga hipotetične risbe presekov, ki temeljijo na predstavljeni teoriji 
in na poenostavljen način prikazujejo nekatere možne posledice 
preoblikovanja arheološkega zapisa z obravnavanimi procesi. 
Pregled se v prvem delu osredotoča na razliko med sedimenti 
in talnimi horizonti, ki je ključna pri uporabi stratigrafskega 
načela superpozicije. Drugi del je posvečen vplivu, ki ga imajo 
na ohranjanje, uničevanje in preoblikovanje arheološkega 
zapisa procesi horizontacije, pedoturbacije ter dodajanja ali 
odstranjevanja gradiva na površino ali s površine tal. V tretjem 
delu je obravnavan koncept arheoloških ostankov v kontekstu tal, 
ki se razlikuje od stratigrafskega konteksta. Izpostavljena je tudi 
problematika uporabe načel arheološke stratigrafije v primerih 
takšnih kontekstov. Predstavljeni so trije primeri arheoloških 
najdišč z območja Slovenije, ki prikazujejo potencialno razlagalno 
moč predstavljenih hipotetičnih scenarijev in hkrati problematiko 
interpretiranja arheoloških ostankov v kontekstu tal brez analize 
vpliva tvorjenja in geomorfologije tal na njihovo formacijo. 
Obravnava procesov s spremljajočimi hipotetičnimi ilustracijami 
lahko predstavlja uporabno izhodišče za začetno ovrednotenje 
arheoloških ostankov v kontekstu tal in razmislek o njihovih 
možnih nastankih. Vendar pa so dejanski formacijski procesi, ki so 
privedli do arheoloških ostankov v kontekstu tal, lahko razvozlani 
le s pomočjo interdisciplinarnih raziskav.
Ključne besede: arheološki zapis, tla, horizonti, pedogeneza, 
pedoturbacija, geomorfologija tal, stratigrafija, formacijski procesi
Abstract: The majority of archaeological contexts are located 
within the soil; therefore, processes of soil formation and soil 
geomorphology play an important role in their formation history. 
These processes also have important implications for the ways of 
observing and recording as well as understanding and interpreting 
these contexts. In order to demonstrate their implications, a 
theoretical overview of some of those processes which seem most 
important for archaeology is given in this paper. This is accompanied 
by hypothetical profile depictions based on the presented theory in 
order to illustrate in a simplified manner some possible outcomes 
of the discussed processes reworking the archaeological record. 
The first part discusses the difference between sediments and 
soil horizons, distinguishing between which is crucial for the use 
of the stratigraphic principle of superposition. The second part 
focusses on how processes of horizonation, pedoturbation and 
additions or removals of material to or from the soil surface affect 
the preservation, destruction, or reworking of the archaeological 
record. The third part discusses the concept of an archaeological 
record in soil context which differs from the stratigraphic context 
and stresses the problem of applying the laws of archaeological 
stratigraphy to such contexts. Three examples of archaeological 
sites from Slovenia are described which demonstrate the potential 
explanatory power of the discussed hypothetical scenarios. At 
the same time, they demonstrate the problem of interpreting 
archaeological remains in soil context without the analysis of 
how soil formation and soil geomorphology have affected their 
formation history. The discussions of processes and accompanying 
hypothetical depictions in this paper should prove useful in the 
initial evaluation of archaeological remains in soil contexts and 
in thinking about how they may have been formed. However, 
the actual formation processes which resulted in the observed 
archaeological soil context can only be deciphered through 
interdisciplinary research.
Keywords: archaeological record, soil, horizons, pedogenesis, 
pedoturbation, soil geomorphology, stratigraphy, formation 
processes

8
procesom, ki potekajo pod površino oz. v tleh. Slednji so 
še posebej pomembni za razumevanje podpovršinskega 
arheološkega zapisa ter s seboj nosijo močne implikacije 
tako za metodologijo njegovega raziskovanja in doku-
mentiranja kot tudi za njegovo končno interpretacijo. 
Iz teh razlogov sledi kratek teoretski pregled vpliva ne-
katerih osnovnih procesov tvorjenja in geomorfologije 
tal, ki lahko na različne načine vplivajo na ohranjanje, 
uničevanje ali preoblikovanje arheološkega zapisa. V 
prvem delu je predstavljena razlika med plastmi, ki so 
posledica dogodkov ali procesov odlaganja, ter plastmi, 
ki so posledica tvorjenja tal, saj je razlikovanje med temi 
ključno pri uporabi stratigrafskega načela superpozicije, 
ki za vse vrste plasti ne velja. V drugem delu so predsta-
vljeni nekateri osnovni procesi tvorjenja in geomorfolo-
gije tal. Obravnavani so: (1) horizontacija, ki vpliva na 
nastanek plasti, ki niso posledica odlaganja in za katere 
stratigrafska načela ne veljajo; (2) nekateri procesi pedo-
turbacije, ki povzročajo mešanje gradiva v tleh, s poudar-
kom na njihovem vplivu na grobe fragmente, med katere 
sodijo tudi arheološki artefakti; ter (3) vpliv dodajanja 
ali odstranjevanja gradiva na površino ali s površine tal. 
Pri predstavitvi teh procesov so uporabljene hipotetič-
ne ilustracije presekov, ki predstavljajo poenostavljene 
konceptualne slikovne ponazoritve procesov, namenjene 
lažji vizualizaciji nekaterih možnih scenarijev njihovega 
vpliva na arheološki zapis. V tretjem in zadnjem delu je 
predstavljen koncept arheološkega zapisa v kontekstu tal, 
ki se razlikuje od stratigrafskega konteksta. Povzeti so 
nekateri možni razlogi za pojavljanje arheoloških ostan-
kov v različnih delih tal, izpostavljena pa je tudi proble-
matika uporabe načel arheološke stratigrafije v primeru 
tovrstnih kontekstov. Na koncu sledi predstavitev kon-
kretnih primerov treh arheoloških najdišč z območja Slo-
venije, ki ustrezajo nekaterim teoretsko predstavljenim 
scenarijem formacije arheološkega zapisa pod vplivom 
procesov tvorjenja in geomorfologije tal oz. različnim 
kontekstom arheoloških ostankov v tleh. 
Plasti, sedimenti in talni horizonti
Plasti v plašču nevezanega gradiva nad trdno kamnino, 
znotraj katerega se nahajajo arheološki konteksti, so vse-
prisotne, zato je njihovo prepoznavanje ključno tako za 
geološke, geomorfološke, pedološke kot tudi arheološke 
raziskave. Pri tem lahko plasti definiramo kot vsa bolj ali 
manj ploskovna telesa nevezanega gradiva, ki so v gro-
bem vzporedna s površjem ter bolj ali manj jasno zame-
jena z drugačnim gradivom pod in nad njimi (sensu Phil-
lips, Lorz 2008). Nastanek na ta način široko definiranih 
plasti je lahko različen in prepoznavanje njihovega izvo-
ra in načina nastanka je ključno za njihovo pravilno in-
terpretacijo. Najpomembnejše za arheologijo je razliko-
vanje med plastmi, ki so posledica dogodkov odlaganja, 
in plastmi, ki postopoma nastajajo na mestu ter tvorijo 
regolit in tla (slika 1). Arheološka interpretacija plasti se 
namreč zanaša na načela arheološke stratigrafije, pogoj 
za uporabo katerih so plasti, nastale z odlaganjem (glej 
Harris 1979; isti 1989, 29–53; Davies 2015, 3), zato ne 
morejo biti uporabljena v primeru regolita in tal
1
 (Phil-
lips, Lorz 2008, 144–146).
Regolit (slika 1a) predstavlja plašč preperelega gradiva 
kamnine in tal na mestu, ki leži nad trdno neprepere-
lo skalno osnovo (Gregorich et al. 2001, 297; Huggett 
2007, 89) in je razdeljen na več plasti. Najglobljo pred-
stavlja območje razpokane kamnine, ki predstavlja prvi 
izraz preperevanja. Nad njo leži saprolit, ki predstavlja 
že bolj razpadlo in rahlo gradivo, ki še vedno ohranja pr-
votno strukturo kamnine. Saprolit se spreminja v mobilni 
regolit (slika 9), ki je popolnoma ločen od preperele ka-
mnine pod njim in katerega sestavine se premikajo tako 
vertikalno kot lateralno. Mobilni regolit je s tlotvornimi 
procesi še nadalje razdeljen na plasti, ki tvorijo tla (An-
derson, Anderson 2010, 162–163). Vse plasti tako nasta-
lega regolita so počasi in sočasno nastajajoče, zato strati-
grafsko načelo superpozicije zanje ne velja.
Ko so sestavine regolita, nastale na mestu, odstranjene, 
premeščene in odložene na drugi lokaciji, govorimo o 
premeščenem regolitu oz. klastičnih sedimentih
2
 (sliki 1b 
in 9). Ti so na novo mesto premeščeni z delovanjem te-
žnosti, vode, vetra, ledu ali drugega vektorja premikanja 
in na različne načine odloženi, na primer kot koluvij, alu-
vij, eolski pesek, ledeniški til ipd. Ker vektor premikanja 
po definiciji ni omejen le na naravne sile in procese, tem-
več je lahko tudi antropogen, se v to kategorijo uvrščajo 
tudi antropogeni sedimenti (slika 3) (Stein 1987, 339; 
Harris 1989, 47–48; Schaetzl, Anderson 2005, 32, 171; 
1 Davies (2015, 6) na primer med »pozitivne aktivnosti«, ki ustvar-
jajo arheološko stratigrafijo, napačno (!) prišteva tudi razvoj talnih 
horizontov.
2 Klastični sedimenti so najbolj pogosta vrsta sedimentov, ki je za ar-
heologijo tudi najpomembnejša, medtem ko poznamo tudi kemične 
in biogene sedimente, ki na tem mestu niso obravnavani (Goldberg, 
Macphail 2006, 11, 27; Huggett 2007, 89–90).
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...

9
Slika 1. Hipotetični profil razvoja tal s pedogenezo, ki poteka od zgoraj navzdol: (a) na matični podlagi kamnine, ki prepereva 
na mestu (po Schaetzl, Anderson 2005, Figs. 3.2–3.3; Weil, Brady 2017, Figs. 2.26, 2.36) in (b) na matični podlagi aluvialnih 
stratificiranih sedimentov (po Foth 1990, Fig. 2.4; Straffin et al. 1999, Fig. 2; Mandel, Bettis 2001, Fig. 7.1; Holliday 2004, Fig. 
5.5; Weil, Brady 2017, Fig. 2.26). Legenda: t = čas opazovanja.
Figure 1. Hypothetical profile of soil development by top-down pedogenesis: (a) on a rock parent material weathering in situ 
(after Schaetzl, Anderson 2005, Figs. 3.2–3.3; Weil, Brady 2017, Figs. 2.26, 2.36) and (b) on a stratified alluvial sedimentary 
parent material (after Foth 1990, Fig. 2.4; Straffin et al. 1999, Fig. 2; Mandel, Bettis 2001, Fig. 7.1; Holliday 2004, Fig. 5.5; Weil, 
Brady 2017, Fig. 2.26). Legend: t = time of observation.
O O
O
C
R
R
R
R
R
R
C
C
C
C
C
A A A A
Bv
BC
E
BC
BC
Bt
Bt
E
A
A
A
A
A
Bv
BC
BC
BC
BC
Bt
Bt
Bt
E
t
1
t
2
t
3
t
4
t
5
t
6
t
1
t
2
t
3
t
4
t
5
t
6
(a)
(b)
C
C
C
C
Arheo 36, 2019, 7–46

10
Huggett 2007, 89; Howard 2017, 3, 43). Za vse plasti, 
odložene na tak način, ki še ohranjajo strukturo odlaga-
nja, velja stratigrafsko načelo superpozicije.
Tako na mestu preperela kamnina kot klastični naravni 
ali antropogeni sedimenti, ki se nahajajo na površju in 
blizu površja, so izpostavljeni pedogenetskim proce-
som, ki tvorijo tla. Tako predstavljajo matično podlago, 
iz katere in hkrati v kateri nastajajo in se razvijajo tla. 
Ta so sestavljena iz več plasti, imenovanih horizonti (ali 
gradniki) (slika 2), s čimer so jasno ločeni od plasti, ki 
niso posledica pedogeneze. Vsaka tla so sestavljena iz 
različnega števila v globino zaporednih horizontov, ki so 
med seboj genetsko povezani, saj nastajajo v medsebojni 
odvisnosti s pedogenetskim spreminjanjem matične pod-
lage v plasti z različnimi fizikalnimi, kemičnimi in biot-
skimi lastnostmi (Holliday 1990, 527; Tandarich et al. 
2002, 338; Schaetzl, Anderson 2005, 36; Phillips, Lorz 
2008, 145; Vrščaj 2013, 318, 321; Vidic et al. 2015, 19, 
41). Ker so horizonti genetsko povezani, njihovo zapo-
redje ne predstavlja zaporedja odlaganja in tako strati-
grafsko načelo superpozicije zanje ne velja (Finkl 1980, 
171; Creemens, Harth 1995, 26; Holliday 2004, 83).
Ker tla predstavljajo kontinuum v pokrajini
3
 in podlago 
večine človeških aktivnosti, se večina arheoloških kon-
tekstov nahaja v tleh ali na njihovi površini (Goldberg, 
Macphail 2006, 42). To pomeni, da je večina le-teh iz-
postavljena pedogenetskim in geomorfnim procesom, 
ki vplivajo na stalno nastajanje in spreminjaje tal ter po-
sledično tudi arheološkega zapisa. Ti procesi tako pred-
stavljajo vseprisotne naravne poodložitvene formacijske 
procese arheološkega zapisa (Schiffer 1972; isti 1983; 
Gruškovnjak 2017a, 29–37), za ustrezno preučevanje ka-
terega je potrebna določena mera njihovega razumevanja 
in prepoznavanja na terenu. 
Tvorjenje in geomorfologija tal
Procesi tvorjenja in geomorfologije tal so za razumeva-
nje arheološkega zapisa še posebej pomembni, ker lahko 
zabrišejo ali celo uničijo stratigrafijo naravnih ali antro-
pogenih sedimentov, vplivajo na premikanje najdb in 
drugih grobih fragmentov ter prispevajo k pokopavanju, 
izpostavljanju ali uničevanju arheološkega zapisa.
3 Glej npr. pedološko karto Slovenije (Vidic et al. 2015).
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...
(a)            (b)      (c)
Slika 2. Primeri profilov (a) izpranih tal (foto: R. Turniški), (b) oglejenih tal (foto: P. Lap in D. Sagadin) in (c) pedostratigrafske 
sekvence pokopanih tal (foto: R. Turniški).
Figure 2. Profile examples of (a) a leached soil (photo: R. Turniški), (b) a gley soil (photo: P. Lap and D. Sagadin) and (c) a 
pedostratigraphic sequence of buried soils (photo: R. Turniški).

11
Procesi, vključeni v pedogenezo oz. tvorjenje tal, se 
lahko delijo v dve skupini. Prvo skupino predstavljajo 
procesi, ki povzročajo horizontacijo, drugo pa procesi, 
ki le-tej nasprotujejo in povzročajo homogenizacijo
4
. 
Horizontacija se nanaša na proanizotropične pogoje, de-
javnike in procese, ki povzročajo anizotropijo (red, ne-
naključnost, sortiranje) in na matično podlago delujejo 
tako, da jo spreminjajo v profil z genetskimi horizonti. 
Homogenizacija se nanaša na proizotropične pogoje, de-
javnike in procese, ki delujejo v smeri izotropije (nereda, 
kaosa, naključnosti) in s tem nasprotujejo horizontaciji, 
povzročajo poenostavljene profile ali uničujejo horizon-
te. Pri slednjih gre predvsem za geomorfne procese erozi-
je in odlaganja na nestabilnih površinah ter pedoturbacije 
oz. mešanja (Johnson, Watson-Stegner 1987, 356–357, 
Tab. 1–2; Blume et al. 2016, 294). Pri tem pa je treba 
dodati, da z vidika arheologije, ki jo zanima stanje pr-
votne odložitve gradiva, tako procesi horizontacije kot 
4 Srečamo lahko tudi izraz haploidizacija (angl. haploidisation) 
(Johnson, Watson-Stegner 1987).
pedoturbacije ne glede na to, ali delujejo v smeri reda ali 
nereda, povzročajo mešanje izvornega stanja. Tako hori-
zontacija kot pedoturbacija namreč povzročata zabrisa-
nje ali uničevanje prvotnega stanja arheološkega zapisa 
(Holliday 2004, 263). Pri tem horizontacija vpliva le na 
fino frakcijo, medtem ko pedoturbacija lahko vpliva tudi 
na grobo frakcijo.
Horizontacija
Tla se načeloma tvorijo v nevezanih matičnih podlagah 
na stabilnih površinah, ki so bile dovolj dolgo izposta-
vljene zraku in podvržene naboru raznovrstnih procesov, 
zaradi katerih prihaja do dodajanja in odstranjevanja gra-
div, premeščanja gradiv znotraj profila ali transformacij 
gradiv na mestu (Simonson 1959, 153; Schaetzl, Ander-
son 2005, 36; Weil, Brady 2017, 85–87). Z osnovnimi 
modeli razvoja tal je pedogeneza najpogosteje predsta-
vljena s procesi, ki delujejo na gradivo matične podlage 
Arheo 36, 2019, 7–46
O
A
A
A
A
A
Bv
BC
BC
BC
BC
Bt
Bt
Bt
E
t
1
t
2
t
3
t
4
t
5
t
6
a =
1
a =
2
a =
3
a =
4
a =
5
C
C
C
C
C
Slika 3. Hipotetični profil stratificirane matične podlage na sliki 1a z dodanimi arheološkimi artefakti. Primer stratificiranega 
multiperiodnega arheološkega najdišča, ki je po opustitvi progresivno destratificirano zaradi tvorjenja tal. Legenda: t = čas 
opazovanja; a = artefakti različnih obdobij.
Figure 3: Hypothetical profile of stratified parent material from Figure 1a, with added archaeological artefacts. The case of 
stratified multiperiod archaeological site, which after abandonment is being progressively destratified through pedogenesis. 
Legend: t = time of observation; a = artefacts of different periods.

12 Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...
A
Bv
BC
A
Bt
BC
A
Bt
BC
A
Bt
BC
A
Bt
BC
A
Bt
BC
t
1
t
2
t
3
t
4
t
5
t
6
a =
1
a =
2
a =
3
a =
4
Slika 4. Hipotetični profil multiperiodnega arheološkega najdišča, podvrženega procesom formiranja bioplašča. Artefakti, 
odloženi na površini naravnih tal (t1 in t2) ali v času poselitve (t3 in t5) postopoma tonejo navzdol, dokler ne dosežejo dna 
A horizonta, kjer so pomešani v obliki kamnite/artefaktne linije/plasti. V času poselitve najdišča so nekateri starejši artefakti 
zaradi antropoturbacije (npr. kopanja) premeščeni tudi navzgor. Po opustitvi so naselbinski ostanki (npr. ostanki jam, kurišč, 
zemljenih tlakovanj in ruševin lesenih stavb) sčasoma popolnoma homogenizirani znotraj A horizonta (t3–t4 in t5–t6) (izdelano 
po literaturi, citirani med besedilom). Legenda: t = čas opazovanja; a = artefakti različnih obdobij.
Figure 4. Hypothetical profile of a multiperiod archaeological site subjected to the process of biomantle formation. Artefacts 
deposited on the natural soil surface (t1 and t2) or during occupation (t3 and t5) sink downward until they reach the bottom of 
the A horizon where they are mixed within the stone/artefact line/layer. During the occupation of the site, some older artefacts 
are translocated upwards due to anthroturbation (e.g. digging). After abandonment occupation remains such as pits, fireplaces, 
earthen floors and rubble of wooden constructions will be completely homogenised within the A horizon (t3–t4 and t5–t6) (after 
literature cited in the text). Legend: t = time of observation; a = artefacts of different periods.

13
in ga s časom
5
 vedno bolj preoblikujejo in prerazporedijo 
v t. i. genetske horizonte. Glavna sila, ki poganja te pro-
cese, je voda, ki infiltrira z vrha tal in pronica navzdol 
skozi profil. Tako procesi pedogeneze delujejo od zgoraj 
navzdol in spreminjajo matično podlago, stopnja spreme-
njenosti in globina, do katere spreminjanje seže, pa čez 
čas naraščata (slika 1). Ob odsotnosti procesov, ki temu 
nasprotujejo, je pedogeneza tako progresivna in povzro-
ča poglabljanje profila in njegovo horizontacijo (John-
son, Watson-Stegner 1987, 349; Almond, Tonkin 1999, 
2). Z dozorevanjem tal horizonti postajajo vedno bolj 
številni in različni drug od drugega (Weil, Brady 2017, 
88, Figs. 2.36, 2.39).
Horizontacija tako povzroča plastenje pedogenega na-
stanka, katerega prepoznavanje med arheološkimi raz-
iskavami je ključno. Horizonti, ki niso prepoznani kot 
taki, bodo namreč lahko zmotno interpretirani kot stra-
tigrafska sekvenca plasti, vezanih na zaporedne dogodke 
odlaganja. To lahko privede do raznovrstnih napak pri 
razlagi dogajanja na najdišču. Horizonti, razviti na nasu-
tju gomile, so lahko na primer interpretirani kot dogodki, 
vezani na njeno gradnjo, horizonti, razviti v zapolnitvi 
jarka ali jame, pa kot dogodki zapolnjevanja in podobno 
(prim. Phillips, Lorz 2008, 152). Nadalje, v primeru, ko 
tla nastajajo na stratificirani matični podlagi, horizonta-
cija povzroča progresivno destratifikacijo prvotnih plasti, 
vezanih na odlaganje. Na arheološkem najdišču tvorjenje 
tal tako uničuje njegovo prvotno stratifikacijo. Artefak-
ti v temu procesu podvrženih plasteh bodo izgubili svoj 
prvotni stratigrafski kontekst in se bodo namesto tega 
nahajali v kontekstu tal. Edini podatki o prvotni relativ-
ni stratigrafiji, ki se bodo ohranili, bodo v tem primeru 
zastopani z lego artefaktov v tleh. Prvotna stratigrafija 
najdišča bo ohranjena le pod spodnjo mejo tal, torej v 
območju, ki še ni bilo podvrženo intenzivnim spremem-
bam s pedogenetskimi procesi (slika 3) (prim. Wilkinson 
1990, 91–92, Fig. 2; Sherwood 2013, 518, Figs. 10–86; 
10–133; Howard 2017, 165–168). 
Pedoturbacija
Pedoturbacija je navadno opisana kot mešanje gradiva 
enega ali več talnih horizontov z različnimi procesi, ki 
v različnih merah skoraj stalno potekajo in vplivajo na 
potek pedogeneze. Vendar pa ti ne povzročajo le mešan-
5 Za ocene časa trajanja za nastanek nekaterih tipov tal glej npr. 
Alexandrovskiy (2007).
ja (proizotropični procesi), temveč tudi sortiranje (pro-
anizotropični procesi) gradiva, kar je pogosto odvisno 
od tega, katero velikostno frakcijo delcev opazujemo. 
Mnoge oblike pedoturbacije namreč mešajo fino frakcijo 
in hkrati sortirajo in ustvarjajo red v grobi frakciji. Če v 
mešanje niso vključeni grobi fragmenti, kot so kamenje 
in arheološki artefakti, lahko na primer pride do tvorjenja 
plasti oz. horizontov grobih fragmentov, ki so posledica 
bioturbacije, ali do površinskih pokrovov, ki so posledica 
krioturbacije in peloturbacije (Johnson et al. 1987, 278–
279; Schaetzl, Anderson 2005, 240; Blume et al. 2016, 
308; Fey, Schaetzl 2017, 10). Za arheologijo imajo pro-
cesi pedoturbacije zelo močne implikacije. Na eni strani 
lahko mešanje fine frakcije povzroči zabrisanje ali celo 
popolno uničenje prvotne stratigrafije in njeno transfor-
macijo v eno samo enotno plast. Na drugi strani pomeni, 
da grobi fragmenti, kot so kamenje in arheološki arte-
fakti, ne predstavljajo statičnih sestavin sedimentov ali 
tal, temveč so znotraj njih lahko premeščeni, premešani 
in sortirani. Poznavanje pedoturbacije tako ni ključno le 
pri preučevanju talnih horizontov, temveč tudi pri preu-
čevanju pred-obstoječe stratigrafije v arheologiji in se-
dimentologiji (Wood, Johnson 1978; Schaetzl, Anderson 
2005, 239; Blume et al. 2016, 308).
Bioturbacija
Bioturbacija verjetno predstavlja najpomembnejšo sku-
pino pedoturbacijskih procesov, ki jih je treba upoštevati 
v arheologiji, saj jo povzročajo vseprisotni živi organiz-
mi. Ti s svojim biomehaničnim delovanjem lahko ustvar-
jajo ali uničujejo horizonte ter povzročajo premikanje 
grobih fragmentov navzdol, navzgor ali lateralno. Bio-
turbacija tako zajema tako faunaturbacijo, ki jo povzro-
ča delovanje živali, kot floraturbacijo, ki jo povzročajo 
rastline (Wood, Johnson 1978, 318–333; Johnson 2002, 
7; Schaetzl, Anderson 2005, 247–262). Glavni produkt 
bioturbacije je tvorjenje t. i. bioplašča, ki predstavlja vrh-
nji del tal oz. A horizont, nastal primarno zaradi procesov 
bioturbacije. Slednje je mogoče grobo razdeliti na štiri 
različne razrede procesov, ki so posledica različnih vrst 
organizmov (Johnson et al. 2005a, 38, Tab. 1; Johnson et 
al. 2005b, 19, 21, Tab. 1).
Biopremeščanje navzgor vključuje premeščanje gradiva 
iz bioplašča ali izpod njega v bioplašč ali na njegovo po-
vršje. V ta proces so vpleteni predvsem nevretenčarji in 
nekateri mali vretenčarji, njegovo prisotnost pa na po-
Arheo 36, 2019, 7–46

14
vršju navadno opazimo v obliki zelo majhnih do velikih 
gomil, npr. glistin, krtin ali mravljišč. V primeru majhnih 
organizmov, ki mešajo le drobno frakcijo, gre navadno 
za proanizotropično sortiranje gradiva, medtem ko v pri-
meru velikih vretenčarjev, ki kopljejo in rijejo po zemlji, 
biopremeščanje navzgor povzroča proizotropično meša-
nje in homogeniziranje talnih horizontov (Johnson et al. 
2005a, 38–39).
Biomešanje vključuje vsa mešanja in premeščanja gra-
diva tal in sedimentov, ki jih povzročajo živi organizmi. 
Gre predvsem za mešanje znotraj bioplašča, v katero je 
vpletena večina organizmov v tleh kot tudi izrutje dreves. 
Proces biomešanja je odgovoren za večino zabrisanosti 
ali uničenosti prvotne strukture ali stratifikacije matične 
podlage ali pred-obstoječih talnih horizontov. Prisotnost 
tega procesa je na površju prav tako vidna v obliki različ-
nih gomil, znotraj tal pa v obliki številnih biopor, bioka-
nalov in rovov (Johnson et al. 2005a, 39).
Biomotnje površja se nanašajo na motnje, ki jih na površ-
ju poleg izrutja dreves povzročajo predvsem vretenčarji. 
Pri tem gre za vse vrste motenj in poškodb, ki jih povzro-
čajo praskanje, valjanje, kopanje, ritje in teptanje živali, 
do vključno antropogenih motenj, kot je na primer oranje 
(Johnson et al. 2005a, 39).
Večanje volumna se nanaša na premikanje, rast, izločanje 
in odmiranje organizmov in/ali njihovih rastnih struktur 
v tleh, znotraj ali pod bioplaščem. Večanje volumna pov-
zročajo na primer rast in odmiranje korenin in micelijev, 
kopičenje mrtvih ali odvrženih delov teles in/ali prebav-
nih produktov (Johnson et al. 2005a, 38).
Koncept bioplašča in procesov, vpletenih v njegov na-
stanek, ima močne implikacije za arheologijo. Bioplašč 
namreč predstavlja visokoenergijsko in dinamično povr-
šinsko plast tal, na površju le-te pa so se odvijale številne 
pretekle aktivnosti ljudi. Mnoga arheološka najdišča so 
tako prvotno nastala na površju bioplašča in/ali bila med 
svojo formacijsko zgodovino močno podvržena z njim 
povezanim procesom faunaturbacije in floraturbacije.
Faunaturbacija
Med pomembne dejavnike nastajanja bioplašča sodijo 
deževniki, katerih vpliv na arheološki zapis je že dolgo 
poznan
6
 (npr. Atkinson 1957). Med svojim premikanjem 
v tleh deževniki zauživajo, prebavljajo in na površju ali 
pod površjem izločajo fino mineralno frakcijo tal ter s 
tem povzročajo njeno premeščanje na površje in mešanje 
pod površjem. S svojo stalno aktivnostjo tako lahko spre-
menijo strukturo A horizonta v granularno, ki je v celoti 
sestavljena iz njihovih izločkov. V Evropi najpogostejši 
vrsti predstavljata Lumbricus terrestris, ki živi v stalnih 
vertikalnih rovih in izloča predvsem na površju, ter Allo-
bophora caliginosa
7
, ki živi predvsem v zgornjih 10–30 
cm tal, koplje horizontalne rove in izloča predvsem pod 
površjem (Stein 1983, 278–279; Canti 2003, 136–141; 
Weil, Brady 2017, 495–497, Figs. 11.10–11.11). 
Znotraj območja svojega delovanja lahko deževniki, še 
posebej vrste, ki izločajo predvsem pod površjem, za-
brišejo meje talnih horizontov in arheološke stratigrafije 
ali v določenih okoliščinah
8
 celo povzročijo njihovo po-
polno premešanje in uničenje. Tako se na arheološkem 
najdišču (slika 4) na primer lahko popolnoma uničijo pr-
votne hodne površine in z njimi povezane antropogene 
plasti, zgornje dele vkopov ter pokopana tla pod man-
jšimi gomilami in nasipi. Naselbinska najdišča zaradi 
svoje obilice organskega gradiva, s katerim se hranijo 
deževniki, lahko predstavljajo celo preferenčne lokacije 
njihovega delovanja (Atkinson 1957, 225–227; Langma-
id 1963; Rolfsen 1980, 117; Stein 1983, 280; Canti 2003, 
142; Tryon 2006).
Delovanje deževnikov je tudi splošno prepoznano kot 
razlog za pokopavanje arheološkega zapisa, predvsem 
grobih fragmentov. Zaradi kopanja rovov okoli grobih 
fragmentov, kot so kamni in artefakti, sesedanja rovov in 
stalnega premeščanja fine frakcije na površje ti gravita-
cijsko tonejo navzdol in postanejo pokopani. Z delovan-
jem tega procesa artefakti postopoma tonejo do končne 
globine, ki je povezana z globino intenzivnega delovanja 
deževnikov oz. faunaturbacije, saj so v proces vključe-
ne tudi druge vrste živali (termiti, mravlje, glodavci, krti 
ipd.), ki kopljejo in delajo rove v tleh (sliki 4 in 5). Na 
6 O vplivu deževnikov na arheološki zapis je že leta 1881 pisal Char-
les Darwin v knjigi The Formation of Vegetable Mould Through the 
Action of Worms with Observations on their Habits (Atkinson 1957, 
219; Johnson 2002, 7–8; Feller et al. 2003, 38–39).
7 J. K. Stein (1983) v svojem pregledu omenja podvrsto Aporrechtea 
trapezoides, na tem mestu pa je uporabljeno poimenovanje Allo-
bophora caliginosa (glej Briones 1996).
8 Gre za okoliščine, ki povzročijo, da deževniki ne uporabljajo stalnih 
rovov, temveč jih pogosteje menjajo. Razlogi za take okoliščine so 
nejasni (Canti 2003, 136–139).
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...

15
maksimalni globini faunaturbacije grobi fragmenti posta-
nejo koncentrirani v obliki t. i. kamnitih in/ali artefaktnih 
linij oz. plasti
9
, ki dajejo napačen vtis dogodka odložitve, 
9 Vzroki za nastanek kamnitih linij so nekoliko sporna tema, saj ima-
jo le-te lahko različne geneze in so tako predmet ekvifinalnosti (glej 
npr. Mercader et al. 2002, 71–74, 91–94).
paleopovršine in/ali kulturne plasti. Znotraj tovrstnih 
plasti so tako lahko premešani artefakti različnih časov-
nih obdobij, ki so bili dovolj dolgo izpostavljeni procesu 
tonjenja, medtem ko artefakti, ki še niso dosegli končne 
globine, lahko ohranjajo svojo relativno superpozicijo 
(slika 4) (Atkinson 1957, 221–225; Wood, Johnson 1978, 
Slika 5. Hipotetični primer arheološke stratigrafije, podvržene faunaturbaciji malih sesalcev, ki rijejo po tleh. Artefakti, ki so 
bili na površju (t1, a4), so potonili na dno novonastalega A horizonta. Motnjam so bili podvrženi vsi nivoji in artefakti so bili 
premeščeni v vse smeri. Zaradi mešanja se je začelo zabrisovanje mej med plastmi (po Johnson et al. 1987, Figs. 12–13; Araujo, 
Marcelino 2003, Figs. 2, 8–11; Schaetzl, Anderson 2005, Fig. 13.59). Legenda: t = čas opazovanja; a = artefakti različnih 
obdobij.
Figure 5. Hypothetical example of archaeological stratigraphy affected by faunalturbation by small burrowing mammals. 
Artefacts which were located on the surface (t1, a4) have sunk to the bottom of the newly formed A horizon. All levels have been 
disturbed and artefacts translocated in all directions. Due to mixing the boundaries between layers have started to blur (after 
Johnson et al. 1987, Figs. 12–13; Araujo, Marcelino 2003, Figs. 2, 8–11; Schaetzl, Anderson 2005, Fig. 13.59). Legend: t = time 
of observation; a = artefacts of different periods.
a =
1
a =
2
a =
3
a =
4
t
1
t
2
A
Arheo 36, 2019, 7–46

16
321–328; Rolfsen 1980, 119; Stein 1983, 280; Johnson 
1989; Johnson, Balek 1991; McBrearty 1990; Vermeer-
sch, Bubel 1997, 126; Leigh 1998; Johnson 2002, 8, 24, 
Figs. 5A, 6–9; Balek 2002, 43; Van Nest 2002, 62–63, 77, 
79; Peackok, Fant 2002; Canti 2003, 139–142; Johnson 
et al. 2005a, 40, Tab. 1; Johnson et al. 2005b, 21–22, Tab. 
1). Hitrost tonjenja artefaktov s tem procesom je zelo 
spremenljiva, tako kot tudi globina, do katere potonejo. 
Zelo hitro lahko potonejo predvsem majhni artefakti, ki 
so poleg tega lahko podvrženi tudi lateralnim premikom, 
medtem ko so artefakti z velikimi površinami lahko celo 
dvignjeni, če deževniki izločajo pod njimi (Vermeersch, 
Bubel 1997, 126–127; Canti 2003, 141–142; Hanson et 
al. 2009, 243–245). M. Canti (2003) na primer globino 
grobo ocenjuje na povprečno 10–25 cm in poudarja, da 
je ob primernih pogojih končna globina lahko dosežena 
t
1
t
2
t
3
t
4
t
5
t
6
A
Bt
BC
A
Bt
BC
A
Bt
BC
A
Bt
BC
A
Bt
BC
A
Bt
BC
E E E
E E E
A
B
A
Bt
E
A
Bt
E
B
A
A
B
O O O
O O O
O
O O
O
O
a =
1
a =
2
a =
3
a =
4
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...

17
že samo v dveh desetletjih
10
. Poleg tega poroča, da je in-
tenzivnost izločanja deževnikov na površju povezana z 
zbitostjo tal, ob prisotnosti katere se le-to močno poveča 
(Canti 2003, 141). Posledično so naselbinska najdišča s 
svojimi močneje zbitimi hodnimi površinami lahko ob-
močja povečane intenzivnosti delovanja procesa pokopa-
vanja zaradi deževnikov.
Tipično naselbinsko najdišče, podvrženo predvsem 
faunaturbaciji zaradi delovanja deževnikov, bo sestavl-
jeno iz plitvih ostankov jam, ohranjenih le v območju B 
horizonta, naravno formirane plasti premeščenih in po-
mešanih artefaktov različnih obdobij tik nad B horizon-
tom oz. na dnu A horizonta ter morebitnih nivojev arte-
faktov znotraj A horizonta, ki še niso potonili do končne 
globine. Vse antropogene plasti, hodni nivoji preteklih 
časovnih obdobij in plitve ostaline, kakršna so ognjišča, 
bodo odsotni (slika 4).
Čeprav k procesu pokopavanja arheološkega zapisa 
in premeščanja artefaktov navzdol poleg deževnikov 
lahko prispevajo tudi večje živali, pa je njihov vpliv na 
premikanje artefaktov v tleh bolj kaotičen in lahko tudi 
nasprotuje procesu tonjenja navzdol. Med tovrstne živali 
se uvrščajo npr. glodavci, krti, zajci, jazbeci, lisice, div-
ji prašiči ipd., ki po zemlji delajo rove, brloge, kopljejo 
jame, praskajo, izkopavajo korenine ipd., sem pa bi lah-
ko uvrstili tudi delovanje človeka (Johnson et al. 2005b, 
22–21, Tab. 1). Način premikanja in velikost fragmentov, 
ki se premikajo, sta pogojena z vrsto, velikostjo ter nači-
10 Hitrost procesa tonjenja navzdol je dovolj velika, da morajo njegov 
vpliv upoštevati tudi kriminalisti, ki preučujejo dogodke, ki so se 
zgodili pred 6–12 meseci (Hanson et al. 2009, 245). 
nom ritja in kopanja živali. Med najširše razširjenimi in 
pogostimi dejavniki so mali glodavci in krti, ki rijejo po 
tleh, pri čemer delajo rove in gradivo tal lahko prinaša-
jo na površje v obliki gomil. Zaradi njihovega delovanja 
so grobi fragmenti v tleh lahko podvrženi veliko večjim 
premikom v večje globine, navzgor proti površju ali na 
površje, kot tudi lateralno. Na arheoloških najdiščih nji-
hovo delovanje povečuje globino, do katere se pojavljajo 
najdbe, povečuje velikost območja, na katerem se raz-
prostirajo najdbe, ter zmanjšuje povprečne gostote arte-
faktov tistih velikosti, ki so lahko transportirani znotraj 
njihovih rovov. Artefakti, ki so manjši od premera ro-
vov, so v primeru prisotnosti živali, ki na površju delajo 
gomile, lahko premeščeni tudi na površje. Kljub tem 
motnjam se splošni vzorci relativnih globinskih razmerij 
pojavljanja artefaktov in njihove superpozicije na najdiš-
ču lahko ohranijo (slika 5) (Rolfsen 1980, 116; Bocek 
1986; Balek 2002, 42, 46; Johnson et al. 1987, 283–284; 
Araujo, Marcelino 2003).
Floraturbacija
Veliki fragmenti, vključno z arheološkimi artefakti, lah-
ko na površje pridejo tudi z izrutjem dreves, ki predstavl-
ja najbolj preučevano obliko floraturbacije in pomemben 
vzrok za premik tudi zelo velikih skal in kamnov na 
površje (Schaetzl, Anderson 2005, 243). Gre za proces, 
pri katerem se drevo izruje in v celoti podre z večino ko-
renin. Nekateri ta proces imenujejo tudi arboturbacija. 
Glavni mehanični faktorji, ki vplivajo na izrutje dreves, 
so veter, sneg in led, medtem ko glavne fiziološke fak-
torje predstavljajo plitva ukoreninjenost, odmiranje in 
Slika 6 (s. 16). Hipotetični primer izruvanega drevesa, kjer pride do premika večjega volumna tal z arheološkimi ostanki in 
nastanka značilne mikrotopografije jame in gomile (t1–t3). V zapolnjeni jami in gomili se začne novo tvorjenje tal (t4–t6) (za 
konkretne primere glej Schaetzl 1986, Figs. 2–3; Schaetzl, Folmer 1990, 3; Šamonil et al. 2013, Fig. 5; Šamonil et al. 2016, Fig. 
2), kar velja za vse gomile, jame in druge podobne ostaline. Gomila sčasoma erodira, medtem ko se jama postopoma zapolnjuje 
z gradivom iz okolice (t5–t6). Erozija gomile ustvarja koncentracijo artefaktov in drugih grobih fragmentov na površju v obliki 
zaostale koncentracije (t6) (po Schaetzl et al. 1989, Fig. 1–2; Norman et al. 1995, Fig. 2; Schaetzl, Folmer 1990, Figs. 1, 4). 
Legenda: t = čas opazovanja; a = artefakti različnih obdobij.
Figure 6 (p. 16). Hypothetical example of treethrow effects. Tree uprooting results in the displacement of a larger volume of 
the soil with archaeological remains and in the formation of a characteristic pit-and-mound microtopography (t1–t3). New soil 
formation begins in the pit fill and mound (t4–t6) (for concrete examples see Schaetzl 1986, Figs. 2–3; Schaetzl, Follmer 1990, 
3; Šamonil et al. 2013, Fig. 5; Šamonil et al. 2016, Fig. 2), which also has implications for all mounds, pits and similar features. 
With time the mound is eroding while the pit is filling with materials from its surroundings (t5–t6). The erosion of the mound 
leads to the formation of a concentrated scatter of artefacts and other coarse fragments on the surface in form of a lag concentrate 
(t6) (after Schaetzl et al. 1989, Figs. 1–2; Norman et al. 1995, Fig. 2; Schaetzl, Folmer 1990, Figs. 1, 4). Legend: t = time of 
observation; a = artefacts of different periods.
Arheo 36, 2019, 7–46

18
razkrajanje korenin ter slabljenje korenin zaradi bolezni, 
požara ali staranja. Glavni vpliv na to, ali se bo drevo iz-
koreninilo ali prelomilo, imajo lastnosti lesa; v splošnem 
se pogosteje lomijo listavci, medtem ko je izkoreninjan-
je pogostejše med iglavci (predvsem med rodovi Picea, 
Abies in Pinus). Poleg tega na pogostost izkoreninjanja v 
določeni pokrajini vplivajo še številni drugi faktorji, kot 
so pobočje, odcednost tal, globina tal itn. (Schaetzl et al. 
1989, 2–3, 6–7).
Izrutje dreves lahko poškoduje in premakne precejšno 
količino gradiva tal. Pri tem na nekdanjem mestu korenin 
pogosto nastane jama, zraven nje, kjer gradivo odpade s 
korenin, pa gomila. S tem se talni horizonti ali stratifi-
cirane plasti lahko upognejo, premešajo ali celo povsem 
preobrnejo (slika 6). Tako v gozdovih nastane značilna 
topografija jam in gomil, ki tipično zavzema 10–50 % 
gozda. Nekateri so proces izrutja poimenovali celo na-
ravno oranje. Izrutje dreves povzroči vertikalno razprši-
tev grobih fragmentov, med katere sodijo tudi artefakti. 
Tisti, ki so bili skupaj z delom tal dvignjeni na površje, so 
lahko premešani in pokopani z zemljo, odpadlo s korenin, 
posledica česar je večja vsebnost grobih fragmentov v 
zgornjem delu tal. Grobi fragmenti se koncentrirajo pred-
vsem na območju gomile; arheološke plasti z artefakti so 
z izrutjem lahko premešane in/ali pokopane na območju 
gomil. Zaradi spiranja finejših frakcij s korenin in/ali go-
mile grobi fragmenti sčasoma postanejo koncentrirani na 
površju v obliki zaostale koncentracije, ki se lahko ohrani 
tudi po tem, ko morfologija jame in gomile na površju 
t1                                                                                       t2
Slika 7. Premeščanje tal z oranjem (oblika antropoturbacije) je pogojeno z mikrotopografijo in vpliva na pokopavanje, 
izpostavljanje, uničevanje in preoblikovanje arheološkega zapisa. Na mikrotopografskih vrhovih in njihovih pobočjih lahko 
pričakujemo poškodovan in izpostavljen arheološki zapis, na območjih na površju izpostavljenega B horizonta je arheološki 
zapis lahko že povsem uničen in odstranjen, medtem ko v mikrotopografskih nižinah lahko pričakujemo večjo gostoto najdb, 
premeščene najdbe in pokopavanje (po Weil, Brady 2017, Fig. 17.50). Legenda: t = čas opazovanja; a = artefakti različnih 
obdobij.
Figure 7. Translocation of soils by tillage (form of anthroturbation) is conditioned by microtopography and results in burial, 
exposure, destruction, and reworking of the archaeological record. On microtopographic summits and their slopes we can expect 
damaged and exposed archaeological record, in areas of B horizon the exposed record may already have been destroyed and 
removed, while in microtopographic lows, we can expect higher artefacts densities, transported and burried artefacts (after Weil, 
Brady 2017, Fig. 17.50). Legend: t = time of observation; a = artefacts of different periods.
Pokrajina pred oranjem / Pre-tillage landscape
količina premeščanja zemlje z oranjem / 
amount of soil material moved by tillage
Pokrajina po oranju / Post-tillage landscape
meje horizontov pred oranjem /
pre-tillage horizon boundaries
t
1
t
2
a =
1
a =
2
a =
3
a =
4
a =
5
A
B
C
Pokrajina pred oranjem / Pre-tillage landscape
količina premeščanja zemlje z oranjem / 
amount of soil material moved by tillage
Pokrajina po oranju / Post-tillage landscape
meje horizontov pred oranjem /
pre-tillage horizon boundaries
t
1
t
2
a =
1
a =
2
a =
3
a =
4
a =
5
A
B
C
Pokrajina pred oranjem / Pre-tillage landscape
količina premeščanja zemlje z oranjem / 
amount of soil material moved by tillage
Pokrajina po oranju / Post-tillage landscape
meje horizontov pred oranjem /
pre-tillage horizon boundaries
t
1
t
2
a =
1
a =
2
a =
3
a =
4
a =
5
A
B
C
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...

19
ni več vidna (slika 6) (Wood, Johnson 1978, 332–333; 
Schaetzl 1986; Schaetzl et al. 1989, 3–5, Figs. 1–2, Tab. 
1; Schaetzl et al. 1990, 278–282; Vermeersch, Bubel 
1997, 125; Phillips 1999, 122–123; Schaetzl, Anderson 
2005, 244, 261–262; Fey, Schaetzl 2017, 3). Izkorenin-
janje dreves ima tudi velik vpliv na premikanje gmot; 
na pogozdenih pobočjih naj bi to bil najpomembnejši 
dejavnik premikanja velikih količin gradiva navzdol po 
pobočju (Schaetzl 1986, 181; Schaetzl et al. 1990, 285; 
Norman et al. 1995).
Izrutje dreves je običajen in zelo široko razširjen proces 
v vseh gozdovih tako zaradi katastrofalnih dogodkov, ki 
lahko vplivajo na celoten gozd, kot zaradi vseprisotnega 
stalno potekajočega izruvanja posameznih dreves. Tako 
lahko časovno in prostorsko diskontinuiran proces skozi 
daljše obdobje zajame zelo velik del pokrajine (Schaetzl 
1986, 181; Schaetzl et al. 1989, 5–6, 7, Tab. 2; Schaetzl 
et al. 1988, 166–167; Schaetzl, Anderson 2005, 244). Za 
srednjeevropske bukove gozdove je bilo splošno ocen-
jeno, da zaradi izrutja umre tretjina vseh dreves; proces 
celotno površino gozda zajame v razponu 900–1400 let, 
na isti lokaciji pa se ponovi v razponu 500–3000 let. 
Vztrajanje mikrotopografije gomil, ki so posledica izko-
reninjanja, naj bi se običajno gibalo med 500–2000 leti; 
v srednjeevropskih bukovih gozdovih je bilo ocenjeno na 
povprečno 1700 let, medtem ko najstarejši znani primer 
tovrstne gomile izhaja iz ZDA in kaže na njeno vztrajanje 
več kot 6000 let (Šamonil et al. 2013, 127, 133; Šamonil 
et al. 2015, 589; Šamonil et al. 2016, 55–56). 
Proces izrutja dreves ima za arheologijo močne impli-
kacije. Zdi se namreč, da arheologi pogosto domnevajo 
dobro ohranjenost najdišč na območju gozdov, saj ti niso 
bili podvrženi kultivaciji
11
, ki je splošno prepoznana kot 
proces, ki močno poškoduje in uničuje arheološki zapis v 
tleh, ter je bila ne nazadnje pomemben dejavnik pri sploš-
ni razširitvi metode arheološkega površinskega pregleda 
(glej Gruškovnjak 2017a, 25, 37–42; isti 2017b, 113, op. 
35). Vendar pa kaže, da so gozdna območja v časovnem 
okviru okoli dveh tisočletij lahko v celoti naravno »pre-
orana« in zelo močno poškodovana. To med drugim lah-
ko vodi do povečanih koncentracij grobih fragmentov na 
11 Hkrati s tem gre pogosto tudi za domnevo, da so se površine, ki niso 
bile podvržene moderni kultivaciji, nekako izognile antropogene-
mu spreminjanju in poškodbam, med drugim kljub dejstvu, da se 
je površina obdelovanih zemljišč v modernem času precej skrčila 
(Padgett 1994, 37).
površju, zaradi česar bi morali gozdovi imeti dober po-
tencial za uporabo metode površinskega pregleda.
Antropoturbacija
Bioturbacija oz. faunaturbacija bi lahko zajemala tudi 
vse pretekle in sedanje dejavnosti človeka, ki motijo tla. 
Toda ker so ljudje največji dejavnik pri mešanju talnega 
gradiva, še posebej v sedanjosti, so vse oblike mešanja, 
ki jih povzroča človek, opredeljene kot antropoturbacija. 
Ta vključuje oranje (slika 7) in melioracijo kmetijskih 
zemljišč, raznolika urbana izkopavanja in zasuvanja, 
rudarjenje ter številne načine izrabe zemlje, ki pospešu-
jejo erozijo (Schaetzl, Anderson 2005, 293; Fey, Scha-
etzl 2017, 3, 7). V primeru multiperiodnih arheoloških 
najdišč in arheoloških najdišč dolgega trajanja je treba 
računati na veliko stopnjo antropoturbacije, povzročene s 
številnimi različnimi vrstami aktivnosti med dolgotrajno 
uporabo ali ob ponovni uporabi najdišč (prim. slika 4).
Argilaturbacija 
Argilaturbacija
12
 (lat. argilla = glina) se nanaša na pona-
vljajoče se krčenje in nabrekanje razteznih glinenih mi-
neralov zaradi sušenja in vlaženja, ki se odvija v z glino 
bogatih tleh. Ob suhih pogojih se tla krčijo, zaradi česar 
se v njih pojavijo razpoke, ki so lahko do 2,5 m globoke 
in široke nekaj centimetrov, vanje pa pada rahel mate-
rial, ki se kruši z njihovih sten. Ob vlažnih pogojih tla 
nabrekajo, zaradi česar se razpoke zaprejo, poleg tega pa 
prihaja do potiskanja grobih fragmentov navzgor, lahko 
pa tudi lateralno. Pogosto ponavljanje tega procesa vodi 
do močnega mešanja spodnjih in zgornjih delov tal, za-
radi česar prihaja do homogenizacije talnega profila ter 
posledičnega uničenja kakršnih koli arheoloških plasti in 
relativnih stratigrafskih odnosov, ki so lahko obstajali. 
Mnogi večji fragmenti, ki so bili dvignjeni zaradi poti-
skanja glin, ob sušenju ne morejo pasti nazaj v razpoke, 
saj so te premajhne. Tako postanejo skoncentrirani na po-
vršju, medtem ko tisti, ki lahko padejo v razpoke, krožijo 
znotraj profila. S tem slej ko prej pride do tega, da grobo 
gradivo v tovrstnih tleh leži nad finejšim, na površju pa 
se pojavljajo koncentracije kamenja, med katerimi so po-
gosto tudi arheološki artefakti, ki nimajo več nobene po-
vezave s prvotnimi konteksti odložitve (slika 8) (Duffield 
1970, 1056, 1059–1060; Yaalon, Kalmar 1972, 236–238; 
12 Pri Blume et al. 2016, 309–310 srečamo izraz peloturbacija.
Arheo 36, 2019, 7–46

20
Wood, Johnson 1978, 352–358; Johnson et al. 1987, 282; 
Nyssen et al. 2002; Holliday 2004, 276; Schaetzl, Ander-
son 2005, 277–285; Blume et al. 2016, 309–310).
Tla, v katerih je ta proces dominanten, se uvrščajo v sku-
pino tal, imenovano Vertisols. Ta so bila pogosto opisa-
na kot tla, ki se sama orjejo, požirajo ali obračajo. Na 
območju Slovenije tovrstna tla nimajo tipičnih predstav-
nikov, najbližja pa najdemo na Madžarskem, v Italiji in 
na Balkanu. Nabrekanje in krčenje pa poteka tudi v tleh 
z vertičnimi (lat. vertere = obračati), protovertičnimi in 
argičnimi horizonti, ki ne ustrezajo vsem merilom za 
V ertisols, medtem ko je arheološki zapis v njih lahko pre-
mešan na podoben način (Morris et al. 1994, 42; Morris 
2002, 46; Holliday 2004, 275; Schaetzl, Anderson 2005, 
282; Tóth et al. 2008, 56, Map 4.23; Buol et al. 2011, 
385–395; FAO 2019, 27, 77–78, 203–205).
Krioturbacija
Do mešanja gradiva tal in vertikalnega premeščanja gro-
bih fragmentov navzgor lahko prihaja tudi zaradi krio-
turbacije. Ta zajema mnoge različne procese, povezane z 
zmrzovanjem tal, ki so izredno pomembni pedogenetski 
in geomorfološki procesi v arktičnih, subarktičnih in bo-
realnih območjih ter v visokogorskih območjih. Vendar 
pa je krioturbacija pomemben dejavnik tudi v večini ob-
močij srednjih geografskih širin oz. v vseh območjih, ki 
so sezonsko podvržena ciklu zmrzovanja in odtajanja tal. 
To lahko povzroča dvigovanje grobih fragmentov skozi 
tla navzgor ter uničevanje horizontacije tal ali arheološke 
stratifikacije (Johnson, Hansen 1974, 81; Wood, Johnson 
1978, 333–334, 341, Tab. 9.4; Holliday 2004, 279; Scha-
etzl, Anderson 2005, 263).
Zaradi krioturbacije se pokopani grobi fragmenti premi-
kajo navzgor, če je v tleh prisotna vlaga in zmrzovanje 
dosega njihovo globino. Količina in hitrost zmrzovalnega 
dvigovanja je odvisna od številnih dejavnikov in njihovih 
kompleksnih medsebojnih odnosov (Johnson, Hansen 
1974, 96). Med drugim pomembno vplivata velikost in 
orientacija, saj se intenzivneje dvigujejo fragmenti z viš-
jo efektivno višino
13
, pri čemer se hkrati premikajo v ve-
dno bolj vertikalen položaj, s čimer se njihova efektivna 
višina povečuje. V arheoloških kontekstih to pomeni, da 
bodo procesu močneje podvrženi poševno orientirani ar-
13 Efektivna višina vključuje orientacijo predmeta in odnos med nje-
govo višino in širino. Predmeti, ki so v tleh orientirani z dolgo stra-
nico pod večjim kotom, imajo večjo efektivno višino (Johnson et al. 
1977, 134).
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...
Slika 8. Hipotetični primer učinka argilaturbacije na premikanje arheoloških ostankov v tleh z vertičnimi lastnostmi. Preperel 
drobir skalne osnove je prekrit z dvema plastema glinenega sedimenta, na površini katerih so odloženi artefakti (t1–t3). Zaradi 
argilaturbacije pride do popolnega premešanja fine frakcije, premeščanja arheoloških ostankov navzgor in njihovega velikostnega 
sortiranja (t4–t5) (po Schaetzl, Anderson 2005, Fig. 10.46). Legenda: t = čas opazovanja; a = artefakti različnih obdobij.
Figure 8. Hypothetical example of the effects of argilliturbation on movement of coarse fragments in soils with vertic properties. 
Subaerially exposed debris of the weathered bedrock is covered with two layers of clay sediments, on the surface of which some 
artefacts are deposited (t1–t3). Argillaturbation leads to complete mixing of the fine fraction, translocation of coarse fragments 
upwards and their size sorting (t4–t5) (after Schaetzl, Anderson 2005, Fig. 10.46). Legend: t = time of observation; a = artefacts 
of different periods. 

21
tefakti v plasteh, medtem ko bodo vodoravno ležeči arte-
fakti s hodnih površin minimalno podvrženi dvigovanju z 
zmrzovanjem. Na diferencialno dvigovanje arheološke-
ga gradiva v tleh bodo vplivale tudi razlike v njihovih 
materialih, zaradi katerih imajo različno toplotno prevo-
dnost. Proces dvigovanja bo močneje in bolj enakomerno 
vplival na predmete z dobro toplotno prevodnostjo (npr. 
kamen, kovina), medtem ko se bodo predmeti s slabšo 
toplotno prevodnostjo (npr. les, oglje) dvigovali veliko 
bolj diferencialno. Fragmenti blizu površja bodo podvr-
ženi hitrejšemu dvigovanju kot globoko pokopani, ker 
pa je dvigovanje kumulativno, bodo dlje časa pokopani 
fragmenti bolj premeščeni. Zmrzovanje tal ima torej po-
tencial, da arheološke artefakte v tleh ali sedimentu preo-
rientira in dviga navzgor, kar lahko zmanjšuje veljavnost 
principa njihove stratigrafske superpozicije (Johnson, 
Hansen 1974, 96; Johnson et al. 1977, 143–146; Wood, 
Johnson 1978, 338–341; Schaetzl, Anderson 2005, 264–
266, Fig. 10.19).
Zaradi zmrzovanja in odtajanja pa se ne premikajo le po-
kopani grobi fragmenti, temveč tudi površinski. Eksperi-
menti so namreč pokazali, da se zaradi zmrzovanja dis-
tribucija površinskih arheoloških artefaktov postopoma 
razpršuje; nekateri artefakti so lahko znatno premaknjeni 
že samo v nekaj letih (Bowers et al. 1983; Hilton 2003).
Geomorfni procesi
Geomorfni procesi močno vlivajo tako na tvorjenje tal 
kot arheološkega zapisa, zato je zmožnost prepoznavanja 
območij erozije, transporta in odlaganja gradiva kot tudi 
Slika 9. Razmerje med topografijo in geomorfnimi procesi, prikazano z modelom petih elementov pobočja v kateni odprtega 
prispevnega območja. Stolpci nakazujejo razmerja med lastnostmi tal in geomorfnimi procesi vzdolž pobočja. Puščice nakazujejo 
glavne smeri premeščanja sedimenta z vodo in gravitacijo (koluviacija po pobočju navzdol, rinjene in lebdeče plavine dolvodno 
ter aluvialno odlaganje lebdečih plavin preko rečnega kanala). Časovno transgresivna narava geomorfnih površin (stabilnih, 
erozijskih in depozicijskih) ter pozicije vsake izmed površin ob času1 (t1) in času2 (t2) so na desni nakazane s prekinjeno in 
polno linijo (po Schaetzl, Anderson 2005, Figs. 13.2, 13.4, 13.10; Schaetzl 2013, Fig. 3).
Figure 9. Relationship between topography and geomorphic processes illustrated with the model of five slope elements in 
an open drainage catena. The bars indicate relationships between soil characteristics and geomorphic processes along the 
slope. Arrows indicate the general directions of sediment transport by water and gravity (colluviation downslope, bedload 
and suspended load downstream, and overbank deposition of suspended load or alluviation). The time-transgressive nature of 
geomorphic surfaces (stable, erosional and depositional) is indicated on the right by the dotted and full-line and the position of 
each surface at time1 (t1) and time2 (t2) (after Schaetzl, Anderson 2005, Figs. 13.2, 13.4, 13.10; Schaetzl 2013, Fig. 3).
Vr / Su
R / Sh
H / Bs
Vz / Fs
P / Ts
SO / BR
MR / MR
Vr / Su
R / Sh
H / Bs
Vz / Fs
P / Ts
t + t
1 2
t
2
t
1
s s e n k c i h t m u l o s
run o/er l a i t n e t o p n o i s o
l a i t n e t o p n o n u r
y t i l i b a t s c i h p r o m o e g
or n i r e t t a m c i n a g A n o z i r o h 
A s s e n k c i h t n o z i r o h 
s l i o s d e i r u b f o d o o h i l e k i l
bar order legend
l a t a n i l e b e d
o j i z o r e / k o t d o a z l a i c n e t o p
e j n a k e t s a z l a i c n e t o p
t s o n l i b a t s a n f r o m o e g
or v v o n s a k s n a g A horizontu
 a n i l e b e d A horizonta
l a t h i n a p o k o p t s o n t e j r e v
legenda zaporedja stolpcev /
PR / TR
Vr - vrh / Su - summit
R - rame / Sh - shoulder
H - hrbet / Bs - backslope
Vz - vznožje / Fs - footslope
P - prsti / Ts - toeslope
SP / SS
EP / ES
DP    /    DS
SP - stabilna površina / SS - stable surface
EP - erozijska površina / ES - erosional surface
DP - depozicijska površina / DS - depositional surface
MR - mobilni regolit / MR - mobile regolith
PR - premeščeni regolit / TR - transported regolith
SO - skalna osnova/ BR - bed rock
Arheo 36, 2019, 7–46

22
območij brez erozije in odlaganja predpogoj za preuče-
vanje katere koli pokrajine ter tal in arheološkega zapisa 
v njej. Prepletanje geomorfnih in pedogenih procesov, 
ki je v veliki meri pogojeno s topografijo (slika 9), bo 
namreč v veliki meri določala naravo, ohranjenost in va-
riabilnost arheološkega zapisa tako na nivoju pokrajine 
kot posameznih najdišč (Ferring 1986; Waters, Kuehn 
1996,485; Mandel, Bettis 2001, 181–183; Barton et al. 
2002, 186–187; Stafford, Creasman 2002; Goldberg, Ma-
cphail 2006, 59–60, 73).
Na stabilnih površinah bo arheološki zapis najmočneje 
podvržen spremembam s procesi pedogeneze, ki povzro-
čajo horizontacijo, saj so tla na takih lokacijah dobro in 
globoko razvita (slika 3). Ob odsotnosti odlaganja antro-
pogenih sedimentov bo pokopavanje arheološkega zapi-
sa plitvo in prvenstveno posledica bioturbacije. Zaradi 
majhne stopnje ali odsotnosti sedimentacije bodo ostanki 
človeških dejavnosti zaporednih faz pomešani v obliki 
palimpsesta in skoncentrirani v območju A horizonta, za-
radi česar lahko pričakujemo večjo gostoto artefaktov in 
nejasne prostorske vzorce (slika 4) (Ferring 1986, 264–
265; Leigh 1998; Mandel, Bettis 2001, 175, 185; Balek 
2002; Van Nest 2002; Holliday 2004, 142–143).
Na erozijskih površinah bo vpliv odstranjevanja gradiva 
na arheološki zapis povezan predvsem z močjo erozij-
skih procesov. Erozija, ki je posledica površinskega odto-
ka vode in delovanja vetra, postopoma znižuje površino, 
zaradi česar bodo tla plitva in slabo razvita. Zaradi povr-
šinske erozije meje horizontov stalno migrirajo navzdol, 
A horizont postopoma nastaja v prejšnjem B horizontu, 
slednji pa v še nespremenjeni matični podlagi pod njim 
(slika 10: t
2
–t
3
, t
5
–t
6
). Zaradi stalnega odstranjevanja finih 
delcev, s čimer se lahko uničujejo morebitne arheološke 
plasti na takih lokacijah, bo površje postalo obogateno 
z grobimi fragmenti v obliki zaostale koncentracije ali 
karpetolita (slika 10). V takih razmerah bodo arheološki 
artefakti zaporednih faz skoncentrirani in v obliki pa-
limpsesta pomešani na površju. Tako lahko pričakujemo 
veliko gostoto površinskih artefaktov in nejasnost pro-
storskih vzorcev. Na drugi strani lahko močni erozijski 
t
1
t
2
t
3
t
4
t
5
t
6
A
B
BC
A
B
A
B A
B
A
B
A
B
a =
1
a =
2
a =
3
a =
4
a =
5
erozija tal / soil erosion
Slika 10. Hipotetična sekvenca erozije tal na arheološkem najdišču na šibko razvitih tleh, ki migrirajo navzdol v stratificirane 
plasti najdišča. Postopna erozija tal povzroča izpostavljanje arheoloških artefaktov različnih faz na površju v obliki zaostale 
koncentracije (t1–t3 in t4–t6), medtem ko bodo močnejši erozijski dogodki odstranili del tal skupaj z arheološkimi artefakti (t3–
t4) (po Johnson, Balek 1991, Figs. 1–4). Legenda: t = čas opazovanja; a = artefakti različnih obdobij; e = erodirana površina.
Figure 10.  Hypothetical sequence of soil erosion at an archaeological site on weakly developed soil migrating downward into 
the stratified material. Gradual soil erosion causes archaeological artefacts of different phases to be exposed on the surface 
in the form of a lag concentrate (t1–t3 and t4–t6), while stronger erosional events will remove part of the soil together with 
archaeological artefacts (t3–t4) (after Johnson, Balek 1991, Figs. 1–4). Legend: t = time of observation; a = artefacts of different 
periods; e = eroded surface. 
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...

23
pojavi, kot je premeščanje gmot, z enim samim katastro-
falnim dogodkom odstranijo cela telesa tal in morebitne-
ga arheološkega zapisa (slika 10: t
3
–t
4
) ter njihovo gradi-
vo vseh velikosti premestijo daleč po pobočju navzdol. 
Tako premeščeno arheološko gradivo ne bo vsebovalo 
nobenih vzorcev, povezanih z njegovo izvorno odložitvi-
jo (Birkeland 1984, 184; Ferring 1986, 264–265; Bintliff, 
Snodgrass 1988, 508–512; Schaetzl, Anderson 2005, 
169, 456). 
Na depozicijskih površinah zaradi procesov odlaganja 
gradiva površje postopoma raste navzgor. Na razvoj tal 
in ohranjanje arheološkega zapisa na takšnih površinah 
močno vplivata hitrost in količina dodajanja sedimenta. 
Arheo 36, 2019, 7–46
A
B
BC
A
B
BC
A
B
BC
A
B
BC
A
B
BC
A
B
BC
A
B
BC
A
B
BC
A
B
BC
A
B
BC
A
B
BC
A
B
BC
t
1
t
2
t
3
t
4
t
5
t
6
t
1
t
2
t
3
t
4
t
5
t
6
(a)
(b)
a =
1
a =
2
a =
3
a =
4
a =
5
 hitrost sedimentacije < hitrost pedogeneze
rate of sedimentation < rate of pedogenesis
 hitrost sedimentacije = hitrost pedogeneze
rate of sedimentation = rate of pedogenesis
Slika 11. Hipotetičen profil arheološkega zapisa, podvrženega razvojni rasti tal s kumulativnim B (a) ali kumulativnim A (b) 
horizontom. Artefakti, odloženi v različnih obdobjih in dodatki naravnega ali antropogenega, so v prvem primeru najprej 
vključeni v A horizont, kasneje pa v navzgor rastoči B horizont, v drugem primeru pa v navzgor rastoči A horizont. Sčasoma bodo 
vsi pokopani nivoji postali del preodebeljenega B ali A horizonta in bodo lahko zaznani le na podlagi lege artefaktov znotraj njega 
(po Holliday 2004, Fig. 5.9; Schaetzl, Anderson 2005, Fig. 12.78). Legenda: t = čas opazovanja; a = artefakti različnih obdobij. 
Figure 11. Hypothetical profile of the archaeological record subjected to developmental soil upbuilding (a) and cumulisation (b). 
Artefacts deposited in different periods as well as natural and anthropogenic sediment additions become incorporated into the A 
horizon and later into the upbuilding B horizon in the first case, or, in the second case, into the upbuilding A horizon. With time, 
all buried levels will become part of the overthickened B or A horizon and will be discernible only through artefact positions 
within it (after Schaetzl, Anderson 2005, Fig. 12.78). Legend: t = time of observation; a = artefacts of different periods.

24
V splošnem dodajanje zavira pedogenezo in s pokopa-
vanjem površine pripomore k ohranjanju arheološkega 
zapisa, saj ga ščiti pred erozijo, aktivno bioturbacijo in 
drugimi motnjami, prisotnimi na površju ali blizu po-
vršja. Arheološki zapis na tovrstnih lokacijah bo strati-
ficiran, saj bo dogajanje različnih faz med seboj ločeno 
zaradi sedimentacije (sliki 11 in 12). Po posameznih 
nivojih lahko pričakujemo boljšo ohranitev prostorskih 
vzorcev in manjše gostote artefaktov, kot če bi prišlo do 
njihovega pomešanja v obliki palimpsesta. Depozicijske 
pa niso le tiste površine, ki prejemajo gradivo zaradi na-
ravnih geomorfnih procesov, temveč gre lahko tudi za 
naravno stabilne površine, na katerih je glavni dejavnik 
sedimentacije človek, ki odlaga antropogene sedimente. 
Intenzivno in dolgo časa poseljena najdišča, med kateri-
mi ekstremen primer predstavljajo urbana najdišča, bodo 
tako dobro in jasno stratificirana ter minimalno pedoge-
nizirana, medtem ko bodo kratkotrajna ali enofazna naj-
dišča na stabilnih površinah verjetneje popolnoma pedo-
genizirana (Ferring 1986, 264–265; Mandel, Bettis 2001, 
187; Holliday 2004, 143; Schaetzl, Anderson 2005, 169).
Površinski dodatki gradiva
Ob površinskem dodajanju gradiva na konstrukcijskih 
površinah lahko pride do več različnih scenarijev (sliki 
11 in 12), ki so pomembni tako z vidika tvorjenja tal kot 
z vidika razumevanja arheološkega zapisa na tovrstnih 
površinah. Scenariji so odvisni predvsem od razmerja 
med hitrostjo in količino dodajanja gradiva ter hitrostjo 
pedogeneze na površinah, ki rastejo navzgor in so tako 
zaznamovane z različnimi vrstami kumulativnih talnih 
profilov. 
Rast tal navzgor se nanaša na naravne ali antropogene 
dodatke mineralnega in organskega gradiva na površje 
tal, zaradi katerih ta postajajo debelejša. Tovrstna rast 
navzgor je lahko razvojna ali zavirajoča. Pri razvojni ra-
sti je površinsko dodajanje dovolj počasno, da ga pedo-
geneza dohiteva in dodatke vključuje v talni profil. Pri 
zavirajoči rasti pa gre za debele in navadno hitre dodatke 
gradiva, ki jih pedogeneza ne uspe vključiti v obstoječi 
profil. Tako tla postanejo pokopana in razvoj se ponovno 
začne na tem novem sedimentu. S tovrstnim nenadnim 
pokopom je pogosto lahko povezana tudi erozija zgornjih 
delov pokopanih tal (Johnson 1985, 30; Johnson, Wat-
son-Stegner 1987, 355–357, Fig. 1, Tab. 1–2; Cremeens, 
Harth 1995, 24; Almond, Tonkin 1999, 2–3; Holliday 
2004, 91; Schaetzl, Anderson 2005, 456; Schaetzl 2013, 
149–150; Lowe, Tonkin 2014, 34–35, Fig. 1).
Razvojna rast s kumulativnim B horizontom
Pri razvojni rasti, katere rezultat je kumulativni B hori-
zont
14
 (sliki 11a), je dodajanje gradiva na površje tal po-
časnejše od hitrosti, s katero jih vanje lahko asimilirajo 
pedogenetski procesi, in tako talni profil počasi migrira 
navzgor. Z dodajanjem sedimenta na površje se A horizont 
sprva odebeli, vendar pa dinamično pedogenetsko ravno-
vesje njegovo debelino omejuje na okoli 20–50 cm. Spo-
dnji deli A horizonta se namreč postopoma spreminjajo v 
B (ali E) horizont. Do rasti B (ali E) horizonta navzgor 
pride, ker spodnji del A horizonta postane tako globok, 
da so njegove izgube organskega gradiva hitrejše od do-
datkov preko rastlin in vmešavanja površinskih organskih 
snovi. Tako mnoge značilnosti horizonta počasi izginjajo 
zaradi pridobivanja novih značilnosti spodnjega horizonta. 
Pod trenutnim A horizontom so bili tako vsi deli nekdanjih 
tal podvrženi procesom, značilnim za A (ali E) horizonte, 
čemur so sledili procesi, značilni za B horizonte. S tem B 
horizont počasi raste navzgor in postaja za dane razmere 
nadpovprečno debel. V primerih takih tal so spodnji deli 
talnega profila tudi bolj prepereli kot običajno, saj so bili 
nekoč bliže površju, kjer je preperevanje bolj intenzivno 
(Birkeland 1984, 184; Almond, Tonkin 1999, 3; Schaetzl, 
Anderson 2005, 458; Jacobs, Mason 2005, 103; Buol et 
al. 2011, 340; Eger et al. 2012, 499, Fig. 4).
Razvojna rast s kumulativnim A horizontom
Če je hitrost sedimentacije enaka hitrosti pedogenetske 
asimilacije novega gradiva, se razvije preodebeljen A 
horizont (slike 11b).
15
 Poleg hitrosti pedogenetske asimi-
lacije pri tem zelo pomembno vlogo igra tudi biološko 
aktivna travnata površina. Korenine trav se hitro razširijo 
v novo tanko plast sedimenta in ga s svojim razpadanjem 
v njem melanizirajo
16
 in vključujejo v A horizont. Enako 
14 V angleški literaturi (npr. Schaetzl, Anderson 2005, 456–460) je 
proces imenovan developmental upbuilding ali developmental 
upbuilding without cumulisation.
15 V angleški literaturi (npr. Schaetzl, Anderson 2005, 456–460) je 
proces imenovan cumulisation, katerega rezultat je cumulic A hori-
zon ali cumulic soil.
16 Temnenje A horizonta poteka s procesom melanizacije, pri katerem 
na površini agregatov in mineralnih delcev nastajajo s humusom bo-
gate prevleke, ki horizontu dajejo temnorjavo do črno barvo (Schae-
tzl, Anderson 2005, 47, 356–357, Tab. 12.1).
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...

25
pomembno je, da je na travnatih površinah bioturbacija 
dovolj hitra in obsežna, da nov sediment vmešava v profil 
hkrati s tem, ko se v njem odvija melanizacija. Spodn-
ja meja A horizonta se počasi premika navzgor, vendar 
ne tako hitro kot njegova zgornja meja, zato B horizont 
navzgor ne more rasti enako hitro, kot raste A horizont. 
Tako se razvije nadpovprečno debel A horizont, pod njim 
pa debel, a šibek in lahko prekinjen B horizont, ki ohran-
ja temno barvo in granularno strukturo A horizonta, ali pa 
AB horizont (Birkeland 1984, 185; Schaetzl, Anderson 
2005, 458–459; Jacobs, Mason 2005, 97–100; Schaetzl 
2013, 149).
Pokop tal
Če so dodatki sedimenta hitrejši od procesov tvorjenja 
tal, pedogeneza ne more dohitevati rasti navzgor. V 
primeru hitrega in postopnega dodajanja se A horizont 
začne debeliti, toda njegov zgornji del v novem sedimen-
tu ni tako temen kot spodnji, saj melanizacija v novem 
sedimentu ne dohiteva sedimentacije (slika 12: t
1
–t
3
). 
Spodnji del A horizonta in B horizont tako kmalu po-
staneta reliktna. Na tej točki tla postanejo pokopana, v 
svežem sedimentu pa se začno tvoriti nova tla (slika 12). 
Novo nastajajoči A horizont je tanjši in svetlejši, medtem 
Slika 12. Hipotetična sekvenca pokopanih tal na arheološkem najdišču. Začasno kumulativni A horizont (t1) je pokopan z večjim 
volumnom sedimenta, na katerem se v kratkem obdobju stabilnosti razvije le šibek A horizont (t1– t2). Sledi postopno nanašanje 
tankih plasti sedimenta, ki sprva vodijo v kumulativno rast A horizonta, ki pa kmalu postane pokopan, na stratificiranem 
sedimentu pa se razvijejo nova tla (t2– t3). Ta so kasneje pokopana z debelo plastjo sedimenta, pred odložitvijo katerega erozija 
odnese A horizont skupaj z arheološkimi ostanki (t3– t4). Z razvojem novih tal sčasoma pride do spojitve novega in pokopanega 
B horizonta (t4– t5). Tla so kasneje pokopana z novim sedimentom in z razvojem novih tal na njem (t4– t5) je A horizont 
pokopanih tal transformiran v B horizont novih tal (t5– t6) (po Johnson, Balek 1991, Figs. 1–4; Holliday 2004, Fig. 5.9–5.10; 
Schaetzl, Anderson 2005, Fig. 12.78; Lowe, Tonkin 2014, Figs. 1, 3). Legenda: t = čas opazovanja; a = artefakti različnih 
obdobij; e = erodirana površina. 
Figure 12. Hypothetical sequence of buried soils at an archaeological site. Temporarily cumulic A horizon (t1) is buried by a thick 
layer of sediment on which only a weak A horizon forms during a short period of stability (t1– t2). This is followed by a sequence 
of thin sediment depositions which cause temporary cumulisation of the A horizon which then becomes buried and new soil 
forms on the stratified sediments (t2– t3). This is later buried by a thick layer of sediment, before the deposition of which erosion 
occurs and removes the A horizon together with the archaeological remains (t3– t4). With new soil development, the new and the 
buried B horizons eventually become welded together (t4– t5). The soil is later buried with new sediment and the development 
of the new soil in it gradually transforms the buried A horizon into the B horizon of the new soil (t5– t6). (after Johnson, Balek 
1991, Figs. 1–4; Holliday 2004, Fig. 5.9–5.10; Schaetzl, Anderson 2005, Fig. 12.78; Lowe, Tonkin 2014, Figs. 1, 3). Legend: t = 
time of observation; a = artefacts of different periods; e = eroded surface.
t
1
t
2
t
3
t
4
t
5
t
6
e
A
B
2Ab
2Bb
A
C
3Ab
3Bb
2Ab
2Cb
A
B
4Ab
4Bb
3Ab
3Cb
A
2Bb
B
C
5Ab
5Bb
4Ab
4Cb
2Ab
3Bb
2Bb
C
A
5Bb
4Ab
4C
2B
3Bb
2Bb
A
5Ab
B
a =
1
a =
2
a =
3
a =
4
a =
5
 hitrost sedimentacije > hitrost pedogeneze
rate of sedimentation > rate of pedogenesis
Arheo 36, 2019, 7–46

26
ko se močni B horizont ne more razviti, saj hitrost sedi-
mentacije presega hitrost tvorjenja B horizonta. V prime-
ru nenadnega pokopa z veliko količino sedimenta pa bo 
meja med pokopanimi tlemi in novim sedimentom jasna 
in ostra. Pri takih nenadnih pokopih lahko pride tudi do 
erozije zgornjih delov tal, ki se kaže v odsotnosti A (in 
E) horizonta. Če ima dejavnik pokopa, kot je na primer 
poplavna voda, zadostno energijo, lahko pred pokopom 
odstrani zgornje gradivo A (in E) horizonta (slika 12: t
3
–
t
4
), ki je navadno bolj rahel, medtem ko je B horizont, še 
posebno iluvialni, bolj kompakten in odporen na erozijo. 
Vendar pa je odsotnost A (in E) horizonta v pokopanih 
tleh lahko tudi navidezna in rezultat procesov po pokopu, 
zaradi katerih A (in E) horizont postane težko prepozna-
ven ali preoblikovan zaradi tvorjenja novih tal (slika 12: 
t
5
–t
6
). Najboljši kazalec prisotnosti ali odsotnosti erozije 
pred pokopom je stik med pokopanimi tlemi in novim se-
dimentom. Površina, ki je bila pred pokopom erodirana, 
bo imela zelo ostro in včasih nepravilno mejo. Brez ero-
zije hitro pokopana površina bo imela prav tako relativno 
ostro mejo, vendar pa bo ta na nivoju nekaj milimetrov 
prehodna (Holliday 2004, 91, 285; Schaetzl, Anderson 
2005, 459; Schaetzl 2013, 149).
Površinski dodatki in arheološki zapis
Vsi trije scenariji kumulativnih tal so z vidika arheolo-
škega zapisa zelo pomembni. Prva dva scenarija, zna-
čilna za nizkoenergijske depozicijske površine, prispe-
vata k pokopavanju arheološkega zapisa, kar načeloma 
pozitivno vpliva na njegovo ohranjanje in stratifikacijo. 
Toda ker je pokopavanje počasno, bo ta kljub temu lahko 
precej močno preoblikovan s površinskimi in pedogenet-
skimi procesi. V primeru razvojne rasti s kumulativnim 
A horizontom (slika 11b) se bo arheološki zapis, ki je 
bil nekoč odložen na površju, nahajal izključno v preo-
debeljenem A horizontu in bo izpostavljen dinamičnim 
procesom, značilnim za ta površinski del tal. V primeru 
razvojne rasti s kumulativnim B horizontom (slika 11a) 
pa bodo arheološki ostanki sprva podvrženi procesom 
A horizonta in kasneje podpovršinskega B horizonta, 
v katerega bodo postali vključeni. Za oba horizonta je 
značilna izguba strukture matične podlage, del katere so 
lahko tudi antropogeni sedimenti, ki bodo tako zabrisa-
ni ali uničeni. V obeh primerih bo relativna stratifikacija 
lahko vidna le ali predvsem na podlagi morebiti ohranje-
nih različnih nivojev artefaktov in/ali drugih obstojnejših 
ostalin. Nivoji različnih faz se bodo tako nahajali znotraj 
enotnega preodebeljenega B ali A horizonta, zato zanaša-
nje na razlike v teksturi in barvi plasti z namenom prepo-
znavanja stratigrafije najdišča ne bo učinkovito (Holliday 
2004, 94, 142).
Prisotnost pokopanih tal v stratigrafski sekvenci najdi-
šča (sliki 2c in 12) je zelo pomembna. Pokopana tla na-
mreč kažejo na daljše obdobje stabilnosti površja, ki je 
potrebno za tvorjenje tal. Pri tem stopnja razvoja odraža 
relativni čas trajanja, zato šibko razvita tla nakazujejo 
kratke intervale stabilnosti in pedogeneze, medtem ko 
močno razvita tla odražajo dolge intervale. Pokopana tla, 
še posebej dobro razvita, tako lahko vsebujejo palimp-
sest ostankov zaporednih faz aktivnosti preteklih ljudi, ki 
bodo zgoščeni v območju A horizonta in močno preobli-
kovani z zanj značilnimi dinamičnimi procesi. Na drugi 
strani pokop z novim sedimentom odraža nestabilnost 
površine, spremembo v okoljskih pogojih ter v primerja-
vi s tvorjenjem tal veliko krajše časovno obdobje. V do-
ločenih pogojih, še posebej ob katastrofalnih dogodkih, 
se namreč odložitev velikih količin gradiva lahko odvije 
zelo nenadno. Pokopavanje pripomore k ohranjanju arhe-
ološkega zapisa in njegovi stratifikaciji. Prepoznavanje 
erozije, do katere v določenih pogojih lahko pride pred 
pokopom, je zelo pomembno, saj je bil z njo lahko uni-
čen in odstranjen arheološki zapis, nastal pred odložitvijo 
novega sedimenta (slika 12a: t
3
–t
4
). Zaradi erozije pred 
pokopom lahko pride do spajanja B horizonta pokopa-
nih tal in B horizonta tal, nastalih v novi matični podlagi 
(slika 12a: t
4
–t
5
). Prepoznavanje take situacije je za strati-
grafsko sekvenco ključno, saj spojena horizonta nista so-
časna oz. genetsko povezana, zato zanju velja načelo su-
perpozicije. Na drugi strani do spajanja lahko pride tudi z 
zabrisanjem pokopanega A horizonta s procesi tvorjenja 
novih tal (slika 12a: t
5
–t
6
) (Cremeens, Harth 1995, 21; 
Holliday 1988, 530; 2004, 91, 141–143, 285). 
Arheološki ostanki v kontekstu tal
Dinamični procesi, vključeni v tvorjenje in geomorfolo-
gijo tal, katerim je povržena večina arheoloških najdišč, 
močno vplivajo na ohranjanje in preoblikovanje arheolo-
škega zapisa po njegovi prvotni odložitvi in povzročijo, 
da se arheološki ostanki nahajajo v kontekstu tal. Odnos 
med časom preteklih aktivnosti, sedimentacijo in razvo-
jem tal na najdišču določa lastnosti tovrstnih kontekstov, 
kot so globina pojavljanja arheoloških ostankov, njihov 
položaj v odnosu do talnih horizontov in stopnja njihove 
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...

27
preoblikovanosti s procesi horizontacije, pedoturbacije 
in geomorfnimi procesi. Ker ima vsak izmed talnih hori-
zontov svoje specifične kemijske in fizikalne lastnosti, ki 
vplivajo na ohranjanje različnih vrst materialov, je odnos 
med arheološkimi ostanki in talnimi horizonti pomemben 
tudi s tega vidika. Za razumevanje arheoloških ostankov 
v kontekstu tal je zato potrebno dokumentiranje lastnosti 
tal, stopnje njihovega razvoja, sedimentacije na najdišču 
in pojavljanja arheoloških ostankov znotraj talnega profi-
la (Anderton 2000; Mandel, Bettis 2001, 186–188; Frol-
kin, Lepper 2001, 259; Holliday 2004, 263–264).
Arheološki ostanki v kontekstu glavnih talnih 
horizontov
V primeru preteklih aktivnosti na površini tal lahko ve-
čino arheoloških ostankov pričakujemo znotraj površin-
skega A horizonta. Ker gre za izredno dinamičen horizont 
s predvsem veliko biološko aktivnostjo, lahko pričakuje-
mo močno preoblikovanost ostankov z bioturbacijo, ki 
povzroča pokopavanje grobih fragmentov in mešanje 
fine frakcije. Zato grobi fragmenti sčasoma postanejo 
skoncentrirani v spodnjem delu A horizonta, sedimenti 
in ostanki zemljenih struktur pa popolnoma homogeni-
zirani (slika 4). Kot površinski horizont tal je A horizont 
tudi najbolj podvržen delovanju zmrzovanja in odtaja-
nja, ki prav tako uničuje integriteto prvotne odložitve. 
Grobi fragmenti, kot so artefakti, so v A horizont lahko 
vključeni tudi iz spodnjih delov tal, od koder so lahko 
premeščeni z zmrzovalnim dviganjem, faunaturbacijo 
(slika 5), izrutjem dreves (slika 6) ali antropoturbacijo, 
kot sta oranje (slika 7) ali kopanje (slika 4). Na površi-
nah, ki stalno prejemajo dodatke gradiva, ki vodijo v ra-
zvoj kumulativnega A horizonta (slika 11b), bodo prvotni 
konteksti odlaganja arheoloških ostankov nekoliko bolje 
ohranjeni, saj so prej zaščiteni pred raznolikimi dinamič-
nimi procesi površja. Vendar pa lahko v tem primeru pri-
de do mešanja z ostanki, odloženimi na drugem mestu 
in premeščenimi z dejavnikom sedimentacije (slika 7). 
Ob prisotnosti erozije, ki povzroča migracijo površine in 
mej horizonta navzdol, pa lahko arheološki ostanki v A 
horizontu izvirajo tudi iz nekdaj globlje ležečih oz. po-
kopanih delov arheološkega zapisa (slika 10) (Birkeland 
1984, 120; Flegenheimer, Zárante 1993, 98; Cremeens, 
Harth 1995, 29–30; Balek 2002, 41–43, 46, 48; Holliday 
2004, 266–267, 283).
E horizont
17
 se razvija v spodnjem delu A horizonta, zato 
ga lahko dojemamo kot podaljšek le-tega, ki je bil pod-
vržen zelo intenzivni eluviaciji. Tako je treba računati na 
predhodne preobrazbe, vezane na dinamiko A horizonta 
(Schaetzl, Anderson 2005, 48). Z razvojem horizonta so 
morebitni ostanki stratifikacije in zemljenih struktur, se-
stavljenih iz fine frakcije, dokončno uničeni, ostane pa 
le sloj odpornih mineralov v velikosti peska in melja. V 
njem se lahko pojavlja kamnita ali artefaktna linija, ki 
je kot posledica bioturbacije nastala na dnu A horizonta, 
vendar pa bodo okolje E horizonta preživeli le najbolj 
odporni artefakti (Johnson 1993, 71; Holliday 2004, 267; 
Johnson et al. 2005b, 20).
V primeru preteklih aktivnosti na površini razvitih tal 
bodo dovolj globoko vkopane strukture lahko ohranje-
ne le v območju B horizonta (slika 4). Te kot tudi se-
dimenti in zemljene strukture, ki predstavljajo matično 
podlago, v kateri se razvija B horizont, bodo izpostavlje-
ni progresivnemu uničevanju. Vsem B horizontom
18
 je 
namreč skupno uničenje prvotne stratifikacije, razen v 
primeru zelo močnih kontrastov v litologiji, kot so plasti 
grobih fragmentov med plastmi finih delcev (sliki 1b in 
3). Na dolgi rok tako lahko pričakujemo le ohranitev od-
pornih grobih sestavin, kot so nekatere vrste artefaktov. 
Med pomembne procese, vezane na nastajanje B hori-
zontov, sodi kopičenje gline in drugih snovi, izpranih iz 
nad njimi ležečih horizontov. Povečevanje količine gline 
vodi h krčenju in nabrekanju ter tvorjenju strukture tal, 
kar močno moti vzorce prvotnega odlaganja in stratifi-
kacije (slika 8). Za arheološke artefakte ima lahko zelo 
škodujoč vpliv iluvialno izločanje železovih oksidov v 
spodičnem B horizontu, značilnem za podzole. Nihanje 
talne vode med C in B horizontom, katerega posledica 
so redoksimorfne značilnosti (marmorizacija, železovi in 
manganovi oksidi idr., glej npr. Schaetzl, Anderson 2005, 
496–499, Tab. 13.3) (slika 2b), pa povzroča degradacijo 
keramike, razpadanje organskih ostankov ter zabrisanje 
mej stratigrafskih plasti in arheoloških ostalin (Gvirtz-
man et al. 1999, 116; Holliday 2004, 267–269; Schaetzl, 
Anderson 2005, 48, 353, 496–499, Tab. 13.3). 
17 Za opis značilnosti glej Foth 1990, 17; Schaetzl, Anderson 2005, 48; 
FAO 2006, 68–69; Buol et al. 2011, 46; Vidic et al. 2015, Tab. 3.1; 
Weil, Brady 2017, 90; Soil Survey Division Staff 2017, 95.
18 Za opis značilnosti glej Foth 1990, 14–17; Schaetzl, Anderson 
2005, 48–50; FAO 2006, 69; Buol et al. 2011, 46; Vidic et al. 2015, 
Tab. 3.1; Blume et al. 2016, 295; Weil, Brady 2017, 87–88, 90–91; 
Soil Survey Division Staff 2017, 96.
Arheo 36, 2019, 7–46

28 Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...
1
2
3
4
5
R
6Btb
5Cb
4Btb
4A2b
4A1b
3Bvb
3Ab
Bv
A 1
2
3
4
5
6
7
8
9
12
6
8
2Bv
5Btb
10
11
1
4
6
8
7
9
1
2
3
5
10
11
12
14
15
17
18
20
21
23
22
4
13
16
19
23
24
25
26
27
28
29
(a) (b) (c)
I IIa IIb IIc
0
1
2
3
4
I II
glina / clay
prodnat melj / gravely silt
peščen melj / sandy silt 
meljasta glina / silty clay
peščena glina z ostrorobimi peščenjaki
/ sandy clay with angular sandstones
peščen melj z ostrorobimi apnenci
/ sandy silt with angular limestones
trdna skalna osnova / hard bedrock
erodirana površina 
/ eroded surface
7
Slika 13. Hipotetični primer istega profila z vidika (a) litostratigrafije (b) pedostratigrafije in (c) arheološke stratigrafije v 
kontekstu tal. Načelo superpozicije velja za sekvenco litostratigrafskih enot (a) in sekvenco pedostratigrafskih enot (b: II), 
ne pa za posamezne horizonte znotraj njih (b: I). V primeru, da bi bili horizonti interpretirani kot stratigrafska sekvenca 
(c: I), bi to privedlo do napačnega razumevanja geološkega, pedološkega in arheološkega zapisa na lokaciji. Pri ustrezni 
arheološki razdelitvi profila (II) je na podlagi arheoloških ostankov (IIc) mogoče prepoznati več preteklih površin (IIb) in 
več faz sedimentacije (IIa) kot pri opazovanju izključno geoloških in pedoloških lastnosti profila. Pri interpretaciji (tabela 1) 
arheološkega zapisa je treba upoštevati vse tri načine opazovanja (a, b in c: IIa–c) (po Courty et al. 1989, Fig. 3.3; Goldebrg, 
Macphail 2006, Fig. 2.1).
Figure 13. A hypothetical example of the same profile in terms of (a) lithostratigraphy, (b) pedostratigraphy, and (c) archaeo-
logical stratigraphy in soil context. The principle of superposition applies to the sequence of lithostratigraphic units (c) and the 
sequence of pedostratigraphic units (b: II), but not to individual soil horizons within them. Interpreting them as a stratigraphic 
sequence (c: I) would lead to misunderstanding of the geological, pedological, and archaeological record at the location. In 
the case of an appropriate archaeological differentiation of the profile (II), archaeological remains (IIc) allow additional past 
surfaces (IIb) and phases of sedimentation (IIa) to be discerned in comparison to those reflected in lithostratigraphic and 
pedostratigraphic characteristics of the profile. In the interpretation (Table 1) of the archaeological record all three ways of 
observation must be taken into account (after Courty et al. 1989, Fig. 3.3; Goldberg, Macphail 2006, Fig. 2.1).
Tabela 1 (s. 29). Razlaga arheološkega zapisa hipotetičnega profila na sliki 13c: IIa–c. Opazno je, da lahko kompleksnosti, ki 
jih v zapis vnašajo naravni geomorfološki in pedološki procesi, kljubujejo stratigrafskim načelom superpozicije (glej SE 23, 
12, 11, 10). Zaporedne številke stratigrafskih enot (SE) so vezane na časovno interpretacijo zapisa. Nekatere SE, ki odražajo 
aktivnosti človeka (slika 13c: IIc), se ne nahajajo več na površinah oz. nivojih, kjer so se te dejansko odvijale. Vsaka izmed 
faz aktivnosti človeka je poenostavljeno označena le z eno številko SE, medtem ko bi bila večina dejansko sestavljena iz več 
različnih enot, vezanih na različne tipe ostankov vsake faze.
Table 1 (p. 29). Interpretation of the archaeological record of the hypothetical profile in Figure 13c: IIa–c. It can be seen that 
the complexities introduced into the record by geomorphic and pedogenic processes may defy the law of superposition (see 
SU 23, 12, 11, 10). The sequence of stratigraphic unit (SU) numbers relates to the temporal interpretation of the record. Some 
SU reflecting human activities (Figure 13c: IIc) no longer correspond to the surfaces or levels on which these actually took 
place. Each phase of human activities is labelled in a simplified manner with only one SU number, while most of them would 
actually be composed of several different units, related to different types of remains of each phase.

29 Arheo 36, 2019, 7–46
SE / SU interpretacija / interpretation
0 Moderna površina tal. / Modern soil surface.
1
Rimskodobno nasutje z gradivom k. 1. stol. in zač. 2. stol. n. št. / Roman period landfill with material belonging to 
the end of 1st century and beginning of 2nd century AD.
2
Ostanki rimskodobne zgradbe z gradivom sr. in 2. pol. 1. stol. n. št. / Remains of a Roman period building with 
material belonging to the middle and 2./2 of the 1st century AD.
3
Površina nasutja SE 3, na kateri se odvije človeška aktivnost SE 2. / The surface of landfill SU 3, on which human 
activity SU 2 took place.
4
Rimskodobno nasutje z gradivom 1. pol. 1. stol. n. št. / Roman period landfill with material belonging 1./2 of the 1st 
century AD.
5 Površina tal na katerih se odvije človeška aktivnost SE 4. / Soil surface on which human activity SU 4 took place.
6 Obdobje sedimentacije. / Period of sedimentation.
7 Ostanki lesene železnodobne hiše. / Remains of a wooden Iron Age house.
8 Površina na kateri se odvija človeška aktivnost SE 7. / The surface on which human activity SU 7 took place.
9 Obdobje sedimentacije. / Period of sedimentation.
10
Ostanki pozno bronastodobne naselbinske lončenine, ki so zaradi bioturbacije potonili v A horizont. Preoblikovan zbir 
je dejansko sočasen s površino tal SE 12. Ker pa je bil prvotno odložen na površju SE 12 in še ohranja relativni 
stratigrafski odnos z SE 11, je interpretiran kot mlajši tako od površine tal SE 12 kot od naselbinskih ostankov SE 10. 
/ Late Bronze Age settlement pottery remains, which have sunken into the A horizon due to bioturbation. The 
reworked state of the assemblage is actually contemporaneous with the soil surface SU 12. However, because it 
originally occured on the surface of SU 12 and still retains its relative stratigraphic relation with SU 11, it is 
interpreted as younger than the soil surface SU 12 as well as settlement remains SU 11.
11
Ostanki zgodnje bronastodobne naselbinske lončenine, ki so zaradi bioturbacije potonili v A horizont. Preoblikovano 
stanje zbira je dejansko sočasno s površino tal SE 12. Ker pa je bil prvotno odložen na površju SE 12 in še ohranja 
relativni stratigrafski odnos z SE 10, je interpretiran kot mlajši od površine tal SE 12 in starejši od naselbinskih 
ostankov SE 10. / Early Bronze Age settlement pottery remains, which have sunken into the A horizon due to 
bioturbation. The reworked state of the assemblage is actually contemporaneous with the soil surface SU 12. 
However, because it originally occured on the surface of SU 12 and still retains its relative stratigraphic  relation 
with SU 10, it is interpreted as younger than the soil surface SU 12 and older than settlement remains SU 10..
12
Površina tal na kateri sta se odvili dve fazi človeških aktivnosti SE 11 in 10. Da bi nakazali ta odnos je interpretirana 
kot starejša od SE 11 in 10, čeprav so bile vse preoblikovane z bioturbacijo in so v tenutnem stanju sočasne. / Soil 
surface on which two phases of human activities SU 11 and 10 took place. To indicate this relationship it is 
interpreted as older than SU 11 and 10, even though all of them have been reworked by bioturbation and are 
contemporaneous in their present state.
13 Obdobje sedimentacije. / Period of sedimentation.
14 Mezolitski lovski tabor / Mesolithic hunting camp.
15 Površina na kateri se odvija človeška aktivnost SE 14. / The surface on which human activity SU 14 took place.
16 Obdobje sedimentacije. / Period of sedimentation.
17 Pozno paleolitska postaja. / Upper Palaeolithic station.
18 Površina na kateri se odvija človeška aktivnost SE 17. / The surface on which human activity SU 17 took place.
19 Obdobje sedimentacije. / Period of sedimentation.
20 Pozno paleolitska lokacija razkosavanja ulova. / Middle Palaeolithic butchering site.
21 Površina na kateri se odvija človeška aktivnost SE 20. / The surface on which human activity SU 20 took place.
22 Obdobje sedimentacije. / Period of sedimentation.
23
Odsotnost A horizonta kaže na erozijsko površino, na kateri je prisoten zaostal depozit srednje paleolitskih orodij. 
Orodja kažejo na aktivnost človeka, ki je starejša od erozijske površine, njeni ostanki pa so bili preoblikovani s 
poodložitvenim procesom erozije. Vendar pa je preoblikovano stanje zbira orodij sočasno z erozijsko površino in tako 
dokumentirano z isto številk SE.  / The absence of the A horizon indicates an erosional surface, on which a surface 
lag concentrate of Middle Palaeolithic stone tools is located. The tools indicate human activities which are older 
than the erosional surface. However, the reworked state of the tool assemblage is contemporaneous with the 
erosional surface and recorded with the same SU number.
24 Obdobje sedimentacije. / Period of sedimentation.
25 Zgodnje paleolitska lokacija razkosavanja ulova. / Lower Palaeolithic butchering site.
26 Površina na kateri se odvija človeška aktivnost SE 25. / The surface on which human activity SU 25 took place.
27 Obdobje sedimentacije. / Period of sedimentation .
28 Površina SE 29 oz. interfacija med SE 29 in 27. / The surface of SU 29 or the interface between SU 29 and 27.
29 Trdna skalna osnova. / Solid bedrock.

30
Prisotnost artefaktov v B horizontu je lahko posledica 
več različnih scenarijev. Artefakti so lahko starejši od 
B horizonta in predstavljajo sestavine matične podla-
ge naravnih ali antropogenih sedimentov, v kateri so se 
kasneje razvila tla (sliki 3 in 10). Artefakti so lahko bili 
povezani tudi s površino šibko razvitih tal v začasno sta-
bilni pokrajini, ki so bila zaradi sedimentacije pokopana 
in zabrisana s pedogenezo novih tal (slika 12: t
5
–t
6
). Po-
dobno velja tudi v primeru rasti tal navzgor z razvojem 
kumulativnega B horizonta, v katerem artefakti lahko 
predstavljajo ostanke, odložene na preteklih pokopanih 
površinah (slika 11a). Artefakti so lahko tudi mlajši od 
tvorjenja horizonta in so vanj vstopili zaradi bioturbacije, 
na primer zaradi delovanja živali, ki kopljejo rove, ali 
zaradi premikanja po kanalih odmrlih korenin. V primeru 
erozije pred pokopom lahko nastane zaostala koncentra-
cija artefaktov (prim. slika 10), ki se po pokopu nahaja 
na meji med spodnjim B horizontom starejših tal in zgor-
njim B horizontom mlajših tal (Cremeens, Harth 1995, 
30; Holliday 2004, 287).
V nasprotju z ostalimi talnimi horizonti C horizont
19
 
predstavlja pedogenetsko nespremenjeno oz. minimalno 
spremenjeno gradivo. V območju C horizonta bo prvotna 
stratifikacija ohranjena in arheološki ostanki bodo vezani 
na prvotno odlaganje (sliki 1b in 3). Eventualno so lah-
ko bili grobi fragmenti, kot so artefakti, vanj premeščeni 
tudi zaradi pedoturbacije v času šibko razvitih tal z A–C 
profilom in bili kasneje izolirani zaradi rasti tal navzgor 
(Cremeens, Harth 1995, 31).
Tla in arheološka stratigrafija
Koncept arheoloških ostankov v kontekstu tal se razli-
kuje od koncepta arheološkega stratigrafskega konteksta 
in predstavlja problem pri arheološkem stratigrafskem 
načinu izkopavanj, uporabi načel arheološke stratigrafije 
in Harrisove matrike (glej Harris 1979; isti 1989). Arhe-
ološka stratigrafija je namreč konceptualno sestavljena iz 
dogodkov odlaganja, gradenj, uničenj, kopanja, erozije 
ipd. ter daljših časov trajanja, ki jih lahko predstavlja-
jo interfacije, npr. hodne površine kot ene izmed naj-
pomembnejših enot arheološke stratigrafije (glej Harris 
1989; Davies 2015). Pri tem koncept arheološke stra-
tigrafije ne vključuje transformacij tovrstnih ostankov na 
19 Za opis značilnosti glej Schaetzl, Anderson 2005, 50–51, Tab. 3.1; 
FAO 2006, 69–70; Buol et al. 2011, 46; Vidic et al. 2015, Tab. 3.1; 
Weil, Brady 2017, 92; Soil Survey Division Staff 2017, 97.
mestu z dolgotrajnimi procesi tvorjenja tal, katerih rezul-
tat so arheološki ostanki v kontekstu tal.
Odstranjevanje stratigrafskih enot v obratnem zaporedju 
njihovega nastajanja temelji predvsem na podlagi opa-
zovanja razlik v teksturi, barvi in sestavi plasti ter na 
podlagi opazovanja njihovih tridimenzionalnih oblik 
in mej, medtem ko sami artefakti pri tem naj ne bi bili 
ključnega pomena (Harris 1979; Brown, Harris 1993, 
10). Stratigrafske enote plasti in interfacij, zastopanih z 
njihovimi zgornjimi mejnimi površinami, določajo stra-
tigrafski kontekst artefaktov v ali na njih, superpozicija 
stratigrafskih enot pa določa relativne časovne odnose 
med njimi. Talni horizonti, ki se med seboj razlikujejo 
glede na barvo, teksturo idr., imajo prav tako videz plasti 
v superpoziciji, vendar niso posledica odlaganja. Meje 
med njimi ne predstavljajo interfacij, poznanih v arheo-
loški stratigrafiji, načelo superpozicije pa zanje ne velja. 
Talni horizonti namreč predstavljajo dolgotrajne procese 
in so, če pripadajo istim tlom, časovno sočasni, medtem 
ko artefakti v njih ne predstavljajo istega časa kot tla oz. 
horizonti, v katerih se nahajajo. Ob prisotnosti tal tako 
pri arheološkem opazovanju na terenu kot pri procesu 
izkopavanja ključno postane opazovanje pojavljanja ar-
tefaktov (ter drugih vrst grobih fragmentov in obstojnih 
arheoloških ostalin) v kontekstu tal, saj so ti potencialno 
lahko edini, ki na pedogeniziranem arheološkem najdiš-
ču še pričajo o prisotnosti interfacij, ki z opazovanjem 
sestave matrice, v kateri se nahajajo, niso več prepoznav-
ne. Na drugi strani zaradi nekaterih poodložitvenih pedo-
genih (npr. biturbacija) ali geomorfnih (npr. erozija) pro-
cesov nivoji artefaktov in nivoji, na katerih se pojavljajo 
sledovi drugih arheoloških ostalin, npr. jam, ne odražajo 
več površin oz. interfacij, na katerih so bili odloženi ali s 
katerih so bile jame skopane. Prepoznavanje prisotnosti 
poodložitvenih procesov na najdišču je tako ključno z vi-
dika same metodologije izkopavanja ter načinov opazo-
vanja in dokumentiranja, s čimer je pogojena tudi končna 
interpretacija.
Dokumentiranje in interpretiranje arheološkega zapisa z 
načeli arheološke stratigrafije po Harrisu je izjemno učin-
kovito (in ključno) v primerih izrazito antropogenih sek-
venc, kakršne srečamo predvsem na urbanih najdiščih, 
na kakršnih so bila njena načela tudi razvita (Brown, 
Harris 1993, 7, 15, 16; Stein 2000, 31–32). V bolj na-
ravnih okoliščinah, kjer najdišč ne sestavljajo le antro-
pogene dejavnosti, temveč pomemben del arheološkega 
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...

31
zapisa tvorijo tudi pedogenetski in geomorfni procesi, pa 
lahko striktno sledenje načelom arheološke stratigrafije 
privede do napak v interpretaciji. Na takšnih najdiščih, 
ki so vseprisotna, je potreben izrazito interdisciplinaren 
pristop, v katerega so vključena tudi geološka in pedolo-
ška opazovanja (Brown, Harris 1993, 15). Ob prisotnosti 
prepletanja antropogenih in naravnih procesov je namreč 
treba jasno ločiti med tem, katere lastnosti na najdišču 
odražajo procese naravne sedimentacije in erozije, kate-
re pedogenetske procese in katere aktivnosti človeka, saj 
vseh ni mogoče interpretirati z uporabo enakih stratigraf-
skih načel. Najdišča, na katerih se prepletajo antropogeni 
in naravni procesi, tako zahtevajo različne načine opazo-
vanj in prepoznavanje vsaj treh različnih vrst stratigrafij, 
ki predstavljajo različne nabore podatkov o najdišču. To 
so litostratigrafija, pedostratigrafija in arheološka stra-
tigrafija (Courty et al. 1989, 31–32, Fig. 3.3; Goldberg, 
Macphail 2006, 28, Fig. 2.1) (slika 13, tabela 1).
Na eni strani je treba prepoznati litološke ali litostratigraf-
ske enote (glej Gasche, Tunca 1983, 327–329; Stein, Hol-
liday 2017, 34–35), ki odražajo sedimentacijo na najdišču 
in možne spremembe v sedimentacijskih okoljih ali pro-
cesih sedimentacije čez čas. Pri tem so procesi odlaganja 
lahko naravni ali antropogeni, različne enote odlaganja 
pa podvržene načelu superpozicije (slika 13a). Vendar pa 
bodo te v naravnem okolju do takšne ali drugačne mere 
neizogibno preoblikovane s procesi tvorjenja tal.
Tla s svojimi horizonti predstavljajo eno samo pedo-
stratigrafsko enoto, saj so horizonti znotraj njih sočas-
ni. Njena zgornja meja ustreza vrhu najvišjega talnega 
horizonta, njena spodnja meja pa dnu najnižjega talnega 
horizonta, navadno B horizonta, medtem ko je C horizont 
iz tega pogosto izključen (Finkl 1980; Cremeens, Harth 
1995, 18). Če se v profilu pojavlja več pedostratigrafskih 
enot, zanje velja načelo superpozicije, ki odraža zapored-
je obdobij stabilnosti v pokrajini in obdobij nestabilnosti 
med njimi, med katerimi je prišlo do odlaganja (sliki 2c 
in 13b: II). V primeru, ko C horizont ne predstavlja pre-
perele skalne osnove oz. saprolita, gre za sediment ali 
sedimente, ki so lahko stratificirani in tako opisani kot li-
tostratigrafske enote (slika 1b). Na arheološkem najdišču 
so to lahko tudi antropogene plasti, ki še niso bile podvr-
žene pedogenezi (slika 3). V takem primeru plasti v ob-
močju C horizonta ne predstavljajo matične podlage, v 
kateri so nastala tla nad njimi. Če so se tla razvila znotraj 
več litoloških enot, je njihova nekdanja stratigrafija lahko 
prepoznana v obliki litoloških (kamninskih) nezveznosti. 
To so torej deli tal, ki se niso razvili v enotni matični 
podlagi, temveč v več različnih matičnih podlagah, kot so 
na primer stratificirani sedimenti različne sestave. Vendar 
pa je meje med temi pri makroskopskem opazovanju na 
terenu lahko težko prepoznati, če nanje ne kažejo razlike 
v grobih fragmentih (sliki 1b in 3). Ob prisotnosti litolo-
ških nezveznosti so pri pedološkem opisu profila talnim 
horizontom dodane predpone arabskih številk, na primer 
B, 2B, 3B itd., pri čemer B označuje B horizont, razvit v 
najvišje ležeči matični podlagi, 2B označuje B horizont, 
razvit v pod njo ležeči matični podlagi itd. (Schaetzl, An-
derson 2005, 37; Ahr et al. 2017). V tem primeru vsak 
izmed tako označenih horizontov označuje prisotnost 
litostratigrafije, ki je bila preoblikovana in zabrisana s 
procesi pedogeneze (slika 13b: I). 
Ostanki človeških aktivnosti oz. antropogeno odlaganje 
gradiva se lahko ujema z litološkimi nezveznostmi, do 
česar bo prišlo predvsem v primeru izrazito antropogeno 
odloženih plasti, ki so si po sestavi različne (npr. sek-
vence urbanih najdišč, naselbin tipa tell ipd.). Vendar pa 
se znotraj večjih naravnih litostratigrafskih enot
20
 in pe-
dostratigrafskih enot lahko pojavljajo tudi različni nivoji 
arheoloških ostankov (slika 13c, tabela 1). V primeru, ko 
gre za ostanke prvotne odložitve, ti označujejo pretekle 
površine, na katerih so se odvile aktivnosti ljudi, in pred-
stavljajo posebno vrsto nezveznosti, ki jih lahko imenu-
jemo arheološke nezveznosti (glej npr. Fedele 1984, 12). 
Pri tem gre lahko za nivoje s katero koli vrsto arheoloških 
ostankov oz. posledic dejavnosti človeka na mestu (npr. 
artefakti, antropogeno odložene plasti, kurišča, jame ipd.). 
Arheološki ostanki predstavljajo nezveznosti, prisotne 
le na arheoloških najdiščih oz. območjih s sledovi pre-
teklih aktivnosti ljudi v pokrajini. Pri geološkem ali pe-
dološkem opazovanju, ki temelji na opazovanju profilov 
navadno izven takih območij, tovrstni tipi podatkov o 
preteklih pokrajinah, ki so relativno finega prostorskega 
in časovnega merila, niso prisotni. Prav tako pa tudi pri 
opazovanju profilov na arheoloških najdiščih številne 
arheološke nezveznosti ne bodo prisotne ali opazne bodi-
si zaradi svojih majhnih razsežnosti bodisi zaradi drugih 
20 V smislu enot, ki pripadajo enotnemu naravnemu sedimentacijske-
mu okolju, medtem ko so te lahko sestavljene iz hierarhije manjših 
plasti, ki lahko predstavljajo posamezne depozicijske dogodke (npr. 
posamezne poplave) (Gasche, Tunca 1983, 328–329; Stein 1990, 
514–516), ki pa bodo ob prisotnosti tvorjenja tal verjetno zabrisane 
ali uničene. 
Arheo 36, 2019, 7–46

32
lastnosti (npr. nivo z redko distribucijo ali le posamez-
nimi koncentracijami artefaktov je v profilu težko ali ni 
razpoznaven). Zato so številni tipi arheoloških nezvez-
nosti lahko zaznani le z opazovanjem v tlorisu tekom na-
tančnih arheoloških izkopavanj.
Toda zaradi preoblikovanja s poodložitvenimi geomor-
fnimi in pedogenimi procesi vsi nivoji arheoloških os-
tankov ne predstavljajo nujno prvotnih površin preteklih 
aktivnosti ljudi in tako ne morejo biti obravnavani kot 
arheološke nezveznosti. Nivo z ohranjenimi ostanki jam 
ali jarkov, katerih zgornji deli so bili uničeni z bioturbaci-
jo (slika 4) ali erozijo (slika 10), na primer ne ustreza več 
površini, s katere so bili izkopani, in tako ne predstavlja 
arheološke nezveznosti. Podobno kamnita/artefaktna li-
nija/plast, ki je posledica erozije tal, ne predstavlja povr-
šine odlaganja in tako ne predstavlja arheološke nezvez-
nosti, temveč kamninsko nezveznost (slika 10). Na drugi 
strani pa kamnita/artefaktna linija/plast, ki je posledica 
bioturbacije, ne predstavlja niti arheološke niti kamnin-
ske nezveznosti, temveč pedološko nezveznost (slika 4) 
(Ahr et al. 2017, 2, 4), za katero načelo superpozicije ne 
velja.
Za ustrezno interpretacijo arheološkega zapisa je tako 
potrebno prepoznavanje poodložitvenih procesov, ki 
zahteva interdisciplinarni pristop ter vključuje opazova-
nje in dokumentiranje tako geogenih in pedogenih kot 
antropogenih procesov in fenomenov. Tak pristop je na 
eni strani ključen za pravilno interpretacijo podatkov o 
preteklih aktivnostih človeka in razumevanje njihovega 
okoljskega konteksta, kar sodi med cilje arheološke vede. 
Na drugi strani arheološki podatki lahko ključno prispe-
vajo k preučevanju procesov in fenomenov, s katerimi se 
ukvarjajo naravoslovne znanosti, kakršni sta geologija in 
pedologija. Arheološki zapis v pokrajini tako predstavlja 
»naravni laboratorij«, ki brez interdisciplinarnega pristo-
pa ostaja neizkoriščen, medtem ko so po vsakem posegu 
številni podatki, koristni več strokam, izgubljeni.
Primeri nekaterih opisanih scenarijev formacij 
arheoloških najdišč
V nadaljevanju sledi kratka predstavitev treh najdišč z 
območja Slovenije, ki predstavljajo potencialne primere 
nekaterih izmed opisanih scenarijev arheoloških ostan-
kov v kontekstu tal. Najdišča so bila izbrana na podlagi 
podatkov v njihovih objavah in/ali poročilih o izkopa-
vanjih. Na podlagi teh se zdi, da je situacije na najdi-
ščih mogoče razložiti z nekaterimi izmed obravnavanih 
procesov in scenarijev arheoloških ostankov v kontekstu 
tal. Vendar pa predstavljene razlage niso gotove, saj bi 
bile za rekonstrukcijo formacijske zgodovine najdišč po-
trebne natančne interdisciplinarne analize. V tem smislu 
predstavljeni primeri na eni strani kažejo na potencial-
no razlagalno moč teoretsko predstavljenih modelov, na 
drugi strani pa služijo kot opozorilo, da je brez interdisci-
plinarnega pristopa pravilno razumevanje in razlaganje 
arheoloških kontekstov lahko oteženo.
Cogetinci pri Lenartu in pokopana tla
Na arheološkem najdišču Cogetinci pri Lenartu (slika 
14), ki leži na vznožju pobočja, je bilo prisotno naslednje 
zaporedje plasti (slika 15a). Površinska rjava plast SE 1 
(debelina od 0,14–0,40 m) je predstavljala ornico, v ka-
teri so se pojavljale redke, izključno novoveške najdbe. 
V spodnjem delu vznožja pobočja se je pod njo naha-
jala svetla rumeno rjava meljasto ilovnata plast SE 2, 
interpretirana kot osnova, v katero je posegla kmetijska 
obdelava in ni vsebovala najdb. Pod njo se je nahajala 
rumenorjava meljasto ilovnata plast SE 7, ki je bila inter-
pretirana kot kulturna plast in je vsebovala izključno poz-
norimske najdbe. Pod njo je bila kulturno sterilna rumena 
meljasto ilovnata plast SE 231, interpretirana kot geološ-
ka osnova, katere zgornja meja je ustrezala poznorimski 
hodni površini. V njej so bile prepoznane jame za kole 
objektov, odpadne jame in jame z ostanki lončarskih peči 
(slika 15b), ki skupaj predstavljajo ostanke podeželske 
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...
Slika 14. Geografski položaj najdišča Cogetinci pri Lenartu.
Figure 14. Geographic position of the site Cogetinci near Lenart. 

33
lončarske delavnice s konca 4. in prve polovice 5. st. n. 
št. (Horvat 2013, 11–12, 88). 
Opisano situacijo plasti je mogoče razložiti kot sekvenco 
dveh pedostratigrafskih enot. »Kulturna plast« SE 7 pred-
stavlja A horizont, plast SE 231 pa B horizont pokopanih 
tal. Ti skupaj predstavljata eno samo pedostratigrafsko 
enoto. Ta tla so bila pokopana z gradivom, na katerem so 
začela nastajati nova tla, v času izkopavanj diferenciirana 
na Ap (SE 1) in B, BC ali C (SE 2) horizont, ki skupaj 
prav tako predstavljata eno samo pedostratigrafsko 
enoto. Pokop tal v spodnjem delu najdišča, ki je izoliral 
in zaščitil nivo s poznorimskimi ostanki, je verjetno po-
vezan z erozijo in poškodbo ostankov v zgornjem delu 
najdišča. Tam pokopan A horizont s poznorimskimi 
najdbami ni bil ohranjen, sodobno oranje pa je poseglo 
direktno v SE 231 (Horvat 2013, 12). Tla na najdišču so 
torej časovno transgresivna, kot je splošno značilno za tla 
vzdolž pobočij (slika 9).
Z vidika formiranja odkritega arheološkega konteks-
ta na najdišču interpretacija zgornje meje pokopanega 
B horizonta (SE 231) kot poznorimske hodne površine 
predstavlja problem. B horizont je namreč podpovršinski 
talni horizont in tako ne more predstavljati hodne povr-
šine, zato je morala biti situacija tal v poznorimskem 
obdobju drugačna od odkritega konteksta. Postavlja se 
torej vprašanje, ali nivo, interpretiran kot hodna površi-
na, zares ustreza površini poznorimske aktivnosti in tako 
predstavlja arheološko nezveznost? V primeru, da ustre-
za poznorimski hodni površini, bi bilo po opustitvi lon-
čarskega obrata treba domnevati scenarij razvojne rasti 
tal navzgor s kumulativnim B horizontom (slika 11a). 
Zgornja meja B horizonta pred opustitvijo se je namreč 
morala nahajati pod hodno površino oz. površino tal. Na 
drugi strani bi situacijo arheoloških ostankov v kontek-
stu tal na tem najdišču razložilo tudi preoblikovanje s 
procesi v bioplašču. Dejstvo, da so se vse poznorimske 
najdbe nahajale na dnu pokopanega A horizonta (SE 7)
21
, 
bi namreč dobro ustrezalo takšnemu scenariju (slika 4). 
V tem primeru zgornja meja pokopanega B horizonta, 
v katerem so bili ohranjeni ostanki jam in direktno na 
katerem so bile odkrite najdbe, ne bi predstavljala arhe-
ološke, temveč pedološko nezveznost. V tem primeru bi 
se poznorimska hodna površina verjetno nahajala nekje 
znotraj pokopanega A horizonta ali bi bolj ali manj ustre-
zala njegovi zgornji meji. To bi pomenilo, da so bili mo-
rebitni ostanki, kot so zemljeni tlaki ali ognjišča, kot tudi 
zgornji deli jam homogenizirani in uničeni s procesi bio-
turbacije, ki so povzročili, da so najdbe potonile na dno A 
horizonta. Vedenje o tem, kateri izmed možnih scenarijev 
velja na tem najdišču, bi pripomoglo k razumevanju po-
21 Podatek je posredovala izkopavalka M. Horvat.
Arheo 36, 2019, 7–46
(b)
Slika 15. Cogetinci pri Lenartu (a) Profil plasti na vznožju 
pobočja (Horvat 2007, sl. 3). Vidna je ornica ali Ap horizont 
(SE 1), nastala na koluviju (SE 2 + 1), ki je pokopal 
rimskodobna tla (SE 7 oz. Ab horizont in pod njo SE 231 
oz. Bb horizont). (b) Ostanki jam lesenih objektov in peči 
lončarske delavnice iz k. 4. in 1. pol. 5. st. n. št., ohranjeni na 
nivoju B horizonta (Horvat 2013, sl. 17).
Figure 15. Cogetinci near Lenart (a) Profile of layers at the 
footslope (Horvat 2007, sl. 3). Ploughzone or Ap horizon (SU 
1), formed on colluvium (SU 2 + 1), which buried the soil (SU 
7 or Ab horizon and SU 231 or B horizon under it) dating to 
the Roman period. (b) Remains of pits for wooden structures 
and pottery kilns preserved within the zone of the B horizon 
and belonging to a potter’s workshop from the end of the 4th 
and 1st half of the 5th century AD (Horvat 2013, sl. 17).
(a) 

34
odložitvenih sprememb, integritete odkritih ostankov in 
ocenjevanju izgube podatkov, do katere je prišlo med for-
macijsko zgodovino odkritega arheološkega konteksta.
Nedelica pri Turnišču in bioplašč
Multiperiodno najdišče Nedelica pri Turnišču (slika 16) 
se nahaja na blagi longitudinalni sipini, ki jo je odložila 
reka Mura. Sipina je sestavljena iz peščenega do peščeno 
muljastega proda, odloženega v rečnem kanalu, in pešče-
nega sedimenta, odloženega ob občasnih poplavah (Ver-
bič 2006, 2; Šavel, Sankovič 2013, 6–7). V geološkem 
poročilu (Verbič 2006) so bile vzdolž večine sipine zabe-
ležene tri glavne plasti, ki so lahko interpretirane v smislu 
pedostratigrafije (sliki 17a in 18a). Nad peščenim pro-
dom (4*) se nahaja rumenkasto do rdečkastorjav prodnat 
peščen mulj z železovimi oksidi in sledovi psevdoogle-
jevanja (3*), ki ustreza Bg horizontu. Muljasto pešče-
na plast nad njim, bogata s humusom, ki ji daje temno 
sivkasto rjavo barvo (2*), pa ustreza A horizontu. Plasti 
predstavljata tla, ki so se razvila na sedimentih longitu-
dinalne sipine, in tako eno samo pedostratigrafsko enoto. 
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...
Slika 17. Nedelica pri Turnišču. (a) Presek na vznožju 
longitudinalne sipine (Verbič 2006, sl. 2). Vidne so plasti, 
ki predstavljajo ornico oz. Ap horizont (1*), pokopan A 
horizont (2*), pokopan Bg horizont (3*) in na dnu sonde 
peščeno muljast prod (4*). (b) Plitvi ostanki bronastodobnih 
jam, ohranjeni v Bg horizontu (pod SE 88 oz. pokopanim 
A horizontom), medtem ko so njihove meje v A horizontu 
zabrisane ali uničene (Šavel, Sankovič 2013, 79). (c) Plitvi 
ostanki jam bronastodobnega lesenega objekta, ohranjeni v 
območju Bg horizonta (Šavel, Sankovič 2013, 80).
Figure 17. Nedelica near Turnišče. (a) Profile at the footslope 
of the longitudinal bar (Verbič 2006, sl. 2). Layers represent-
ing the ploughzone or Ap horizon (1*), buried A horizon (2*), 
buried Bg horizon (3*) and sandy muddy gravel (4*) are visible. 
(b) Shallow remains of Bronze Age pits, preserved within the 
buried Bg horizon (under SU 88 or the buried A horizon), while 
their boundaries in the A horizon are blurred or obliterated (Šav-
el, Sankovič 2013, 79). (c) Shallow remains of pits belonging to 
a wooden Bronze Age structure preserved within the buried Bg 
horizon (Šavel, Sankovič 2013, 80).
(a) 
(b) 
(c) 
Slika 16. Geografski položaj najdišča Nedelica pri Turnišču.
Figure 16. Geographic position of the site Nedelica near 
Turnišče. 

35
Tla so bila pokopana, na kar kaže svetlejša barva vrhnje 
plasti (1*), ki predstavlja moderno ornico ali Ap horizont 
in s tem še eno pedostratigrafsko enoto. Na samem vrhu 
sipine je bila situacija nekoliko drugačna (slika 18b). 
Pokopani A horizont (2*) se je nahajal neposredno nad 
peščenim prodom (4*) in ponovno pod svetleje obarvano 
ornico (1*) (Verbič 2006, 2–4; Šavel 2007, 6–7).
Da imamo na najdišču opravka s pokopanimi tlemi pod 
moderno ornico, je bilo predlagano že v geološkem po-
ročilu (Verbič 2006), vendar pa podatek v končno objavo 
najdišča ni bil vključen (Šavel, Sankovič 2013). Znotraj 
pokopanega A horizonta (2*) so arheološka izkopavan-
ja v različnih delih izkopa zabeležila več različnih stra-
tigrafskih enot (npr. SE 125 in 4) (slika 18). Vse so ena-
ke teksture in temno rjavkaste ali rjavo črne barve, med 
njimi ni sporočenih nobenih kontaktov ali stratigrafskih 
odnosov in zdi se, da so bile določene predvsem zaradi 
lateralnih razlik v pojavljanju grobih fragmentov, tj. ar-
tefaktov in prodnikov. V primeru prisotnosti prodnikov 
so bile interpretirane kot naplavinske plasti, v primeru 
pojavljanja artefaktov pa kot kulturne plasti. Tak primer 
je »bronastodobna kulturna plast« SE 88, ki je vsebovala 
ogromno količino bronastodobne lončenine, vključno s 
šestimi celimi posodicami, kot tudi nekaj kamnitih in ke-
ramičnih orodij. Poleg tega je plast vsebovala tudi starej-
še železnodobno, rimskodobno, zgodnjesrednjeveško in 
srednjeveško lončenino. Na nivoju plasti je bilo zaznanih 
več bronastodobnih in modernih jam, poleg tega pa je 
plast »prekrivala« druge bronastodobne jame kot tudi 
zgodnjesrednjeveško jamo in časovno neopredeljeno 
jamo (Šavel, Sankovič 2013, 12, 58, 92–93, 95–96). 
Če SE 88 razumemo kot depozicijsko plast, predstavlje-
na situacija, v kateri bronastodobna plast prekriva mlajšo 
jamo in vsebuje zbir najdb različnih obdobij, ne bi bila 
Arheo 36, 2019, 7–46
Slika 18. Nedelica pri Turnišču. Primerjava geološkega (levo) (Verbič 2006, 2–3, sl. 3, 6) in arheološkega (desno) (Šavel, Sankovič 
2013, 18, sl. 21–22) opisa profila na vznožju (a) in vrhu (b) longitudinalne sipine.
Figure 18. Nedelica near Turnišče. Comparison of the geological (left) (Verbič 2006, 2–3, sl. 3, 6) and the archaeological (right) 
(Šavel, Sankovič 2013, 18, sl. 21–22) description of the profile at the footslope (a) and summit (b) of the longitudinal bar. 
(b)
(a)
SU 1 - greyish brown sandy silt
SU 2 - greyish brown to yellow redish brown sandy silt
SU 125 - brownish black alluvial layer
SU 303 - yellowish to greyish brown sandy silt
SU 304 - dark brown silty sand with pebble
SU 279 - pit
SU 4 - dark brown silty sand
SU 1 - greyish brown sandy silt
SU 2 - greyish brown to yellow redish brown sandy silt
SU 4 - dark brown silty sand alluvial layer
SU 3 - yellow to redish brown sandy silt
gravel
ploughzone
humic muddy sand
pseudogleyed gravely sandy mud
sandy muddy gravel
ploughzone
humic muddy sand 
with some gravels
sandy gravel
1*
2*
3*
4*
1*
2*
4*
(b)
(a)
SU 1 - greyish brown sandy silt
SU 2 - greyish brown to yellow redish brown sandy silt
SU 125 - brownish black alluvial layer
SU 303 - yellowish to greyish brown sandy silt
SU 304 - dark brown silty sand with pebble
SU 279 - pit
SU 4 - dark brown silty sand
SU 1 - greyish brown sandy silt
SU 2 - greyish brown to yellow redish brown sandy silt
SU 4 - dark brown silty sand alluvial layer
SU 3 - yellow to redish brown sandy silt
gravel
ploughzone
humic muddy sand
pseudogleyed gravely sandy mud
sandy muddy gravel
ploughzone
humic muddy sand 
with some gravels
sandy gravel
1*
2*
3*
4*
1*
2*
4*
(b)
(a)
SU 1 - greyish brown sandy silt
SU 2 - greyish brown to yellow redish brown sandy silt
SU 125 - brownish black alluvial layer
SU 303 - yellowish to greyish brown sandy silt
SU 304 - dark brown silty sand with pebble
SU 279 - pit
SU 4 - dark brown silty sand
SU 1 - greyish brown sandy silt
SU 2 - greyish brown to yellow redish brown sandy silt
SU 4 - dark brown silty sand alluvial layer
SU 3 - yellow to redish brown sandy silt
gravel
ploughzone
humic muddy sand
pseudogleyed gravely sandy mud
sandy muddy gravel
ploughzone
humic muddy sand 
with some gravels
sandy gravel
1*
2*
3*
4*
1*
2*
4*
(a) 
(b) 

36
smiselna oz. takšna interpretacija ne bi bila mogoča. Z 
vidika arheoloških ostankov v kontekstu tal pa je situaci-
jo mogoče razumeti. Mešan zbir artefaktov različnih ob-
dobij je mogoče razumeti kot posledico bioturbacijskih 
procesov v A horizontu. Cele bronastodobne posodice 
in ogromna količina bronastodobne lončenine ter prime-
ri bronastodobnih orodij v SE 88 so brez dvoma vezani 
na odlaganje na nivoju poselitve v času bronaste dobe, 
medtem ko majhno število mlajših artefaktov lahko ra-
zumemo kot infiltrirane najdbe, ki so verjetno predvsem 
posledica bioturbacije (sliki 4 in 5). Vendar pa pri tem ni 
jasno, ali bronastodobne najdbe predstavljajo arheološko 
nezveznost ali pa mešan zbir najdb, dokumentiranih kot 
SE 88, morda predstavlja artefaktno linijo. Ostanki nekaj 
majhnih celih posod verjetno nakazujejo na arheološko 
nezveznost in hkrati na to, da so se nivoji aktivnosti kas-
nejših obdobij, na katere nakazujejo mlajše infiltrirane 
najdbe, ter nivoji zgodnjesrednjeveške in srednjeveške 
poselitve, na katere nakazujejo odkriti naselbinski ostan-
ki, morali nahajati višje v profilu. Da so se cele bronasto-
dobne posodice lahko ohranile, so namreč morale biti 
zaščitene s pokopom, saj sicer ne bi preživele antropotur-
bacije zaradi aktivnosti in ponovne poselitve v kasnejših 
obdobjih. Vendar pa ni jasno, kje so se nahajali nivoji teh 
kasnejših aktivnosti in poselitve, saj plasti ali koncentra-
cije artefaktov, ki bi bile lahko interpretirane kot možne 
arheološke nezveznosti, vezane nanje, niso bile odkrite. 
Zelo verjetno je, da so se nahajali v dometu oranja in bili 
z njim uničeni.
Tudi zabeleženo situacijo ostankov jam je mogoče razu-
meti v kontekstu tal in skozi procese v A horizontu, ki po-
vzročajo zabrisanje delov vkopov znotraj njega (slika 4). 
To bi razložilo, zakaj je bila zgodnjesrednjeveška jama 
odkrita pod bronastodobnimi naselbinskimi ostanki ozi-
roma na nivoju Bg horizonta, medtem ko je morala biti 
skopana z nivoja, ki se je nahajal višje od bronastodobnih 
artefaktov v SE 88. Splošno je bila po celotnem najdišču 
večina vkopov zaznana šele na nivoju Bg horizonta (sli-
ka 17b–c). V večini primerov je to najlažje razložiti kot 
posledico procesov mešanja v bioplašču oz. A horizontu.
Dolenji Podboršt pri Trebnjem in razvojna rast tal 
navzgor
Na večjem delu najdišča Dolenji Podboršt (slika 19a–b) 
je bilo zabeleženo naslednje zaporedje plasti (slika 20a). 
Apnenčasto skalno osnovo je prekrivala plast rdečkasto 
rumene ilovice (SE 1003), opredeljene kot rdeča kraška 
tla ali terra rosa, ki je bila v delu najdišča odstranjena z 
erozijo. Nad njo je ležala litostratigrafsko enotna plast 
(SE 1002 + 1001) rumenkasto rjave meljaste gline, nasta-
la s počasnimi procesi koluviacije in aluviacije, brez opa-
zne sedimentne stratifikacije. Površinska temno sivkasto 
rjava meljasto glinena plast (SE 1000, deb. 0,25–0,35 m) 
je predstavljala rušo in ornico (Verbič 2013, 7–13; Ma-
saryk 2013, 31). 
Del koluvialno-aluvialne plasti, ki je bil dokumentiran 
kot SE 1001 (večinoma deb. 0,25–0,75 m, v delu pa do 
1,36 m), je vseboval arheološke artefakte, ki segajo od 
starejšega paleolitika do novega veka, pri čemer prevla-
Slika 19. (a) Geografski položaj najdišča Dolenji Podboršt pri 
Trebnjem in (b) njegova lega pod konvergentnim pobočjem 
(Verbič 2013, sl. 4). 
Figure 19. (a) Geographic position of the site Dolenji Podboršt 
near Trebnje and (b) its location under a convergent slope 
(Verbič 2013, sl. 4).
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...
(a) 
(b) 

37
dujejo bronastodobne najdbe. V nekaterih delih je bilo 
opazno, da odlomki keramike prevladujejo predvsem v 
zgornjem in spodnjem delu plasti, medtem ko so v sre-
dnjem delu redkejši. Znotraj plasti so se v dveh koncen-
tracijah oglja in več različno velikih koncentracijah lon-
čenine odražali različni nivoji, ki v delih brez prisotnosti 
teh grobih fragmentov niso bili razpoznavni. Večje kon-
centracije lončenine so se pojavljale predvsem v spodnjih 
delih plasti in nekatere med njimi so vsebovale izključno 
bronastodobne fragmente lončenine, med katerimi so 
mnogi pripadali istim posodam. Večji kosi lončenine so 
večinoma ležali v vodoravni legi. Tudi vkopi jam in ene 
peči so bili prepoznani na več različnih nivojih znotraj 
plasti. Večje število jam je bilo zaznavnih šele na nivoju 
SE 1002 (slika 20a), medtem ko so bile nekatere zaznane 
šele na nivoju SE 1003. V vseh primerih gre za ostanke 
spodnjih delov jam, medtem ko njihovi zgornji deli in ni-
voji, s katerih so bile skopane, niso bili prepoznavni (sli-
ka 20b). To ne velja le za vkope starejših obdobij, temveč 
tudi za jarek za telefonski kabel, skopan in zasut v 50. 
letih 20. stol. (!). SE 1002 se od SE 1001 razlikuje pred-
vsem po tem, da ne vsebuje najdb, z izjemo infiltriranih. 
Celotna tla na najdišču so namreč bila močno prepredena 
z rovi in gnezdi malih sesalcev (slika 20a–b), ki so pov-
zročali premeščanje najdb. V zapolnitvah njihovih rovov 
znotraj SE 1002 so bili tako občasno najdeni fragmenti 
lončenine, običajno v navpični legi, katerih izvor je bil 
pripisan plasti SE 1001. Številni kosi lončenine so kaza-
li poškodbe, ki so jih s kremplji povzročili mali sesalci 
(slika 20c), v splošnem pa je bila vsa lončenina močno 
preperela (Masaryk 2013, 7, 12–13, 22, 24–25, 29, 31, 
32–34, 100–103, op. 23; Masaryk et al. 2013, 45–46). 
Arheo 36, 2019, 7–46
Slika 20. Dolenji Podboršt pri Trebnjem. (a) Presek glavnih 
plasti na najdišču (Verbič 2013, sl. 16). Vidne so plasti 
ornice oz. Ap horizonta (SE 1000), litostratigrafsko enotna 
aluvialno/koluvialna plast (SE 1001 + 1002), ki predstavlja 
preodebeljeni B horizont z več nivoji arheoloških ostankov 
znotraj SE 1001 ter erodirana in pokopana kraška tla na 
apnencu (jerovica oz. terra rosa) (SE 1003). (b) Plitvi ostanki 
jam, prepoznani na nivoju SE 1003, z vidnimi sledovi 
bioturbacijskih procesov oz. rovov malih sesalcev (Verbič 
2013, sl. 17). (c) Poškodbe, ki so jih mali sesalci s kremplji 
povzročili na površini lončenine (Masaryk et al. 2013, sl. 42).
Figure 20. Dolenji Podboršt near Trebnje. (a) The position of 
the site under a convergent slope (Verbič 2013, sl. 4). (c) Profile 
of main layers at the site (from Verbič 2013, sl. 16). Layers 
of ploughzone or Ap horizon (SU 1000), lithostratigraphicaly 
uniform alluvial/colluvial layer (SU 1001 + 1002), 
representing an overthickened B horizon with several levels of 
archaeological remains within SU 1001, as well as an eroded 
and buried Terra Rosa soil (SU 1003) are visible. (b) Shallow 
remains of pits recognised on the level of SU 1003 with visible 
remains of bioturbation of small mammal burrows (from Verbič 
2013, sl. 17). (c) Damage caused by small mammal claws on 
the pottery surface (from Masaryk et al. 2013, sl. 42)..
(a) 
(b) 
(c) 

38
Značilnosti na najdišču ustrezajo modelu formiranja z 
razvojno rastjo tal s kumulativnim B horizontom (slika 
11a) v kombinaciji s faunaturbacijo malih sesalcev (sli-
ka 5) in morebitnimi drugimi pedoturbacijami, o katerih 
so razpravljali že izkopavalci (Masaryk 2013, 100–103; 
Verbič 2013, 13). Zgornji deli vkopov so bili verjetno 
sprva zabrisani s procesi formiranja bioplašča (slika 4), 
in še nadalje s procesi, značilnimi za B horizont (SE 1001 
in 1002), ki se je zaradi počasne sedimentacije debelil 
navzgor. O tem, kako hitro lahko potekajo procesi, ki 
zabrišejo meje vkopov, pa priča omenjeni moderni jarek 
za telefonski kabel. Zaradi stalne postopne sedimentacije 
je navzgor rastoči B horizont zajel arheološke ostanke, 
odložene na preteklih površinah, zato so se znotraj nje-
ga lahko ohranili različni nivoji najdb. Kaže, da so bile 
koncentracije bronastodobnih najdb relativno intaktne, 
čeprav so bile pred vključitvijo v B horizont verjetno 
podvržene procesom v bioplašču in tako niso nujno pov-
sem ustrezale nivoju preteklih površin, na katerih so bile 
odložene, medtem ko je faunaturbacija s strani malih se-
salcev na premeščanje in poškodbe nekaterih najdb vpli-
vala vse do časa izkopavanj.
22
Zaključek
Večina arheoloških ostankov se nahaja v kontekstu tal, 
zato med posegi v podpovršino arheologi skoraj vedno 
opazujemo tla, vendar pa jih navadno ne vidimo in do-
kumentiramo kot takšna. To ima lahko velike negativne 
posledice za naše razumevanje arheološkega zapisa, ki 
je med svojo formacijsko zgodovino stalno izpostavljen 
procesom tvorjenja in geomorfologije tal. Pričujoči čla-
nek je zato poskusil teoretično obravnavati posledice, ki 
jih lahko imajo nekateri izmed teh procesov na arheolo-
ški zapis. Na podlagi te obravnave je mogoče izpostaviti 
nekaj glavnih zaključkov.
Vse plasti, ki jih opazujemo in dokumentiramo med ar-
heološkimi izkopavanji, niso nujno posledica odlaganja. 
Načela arheološke stratigrafije in arheoloških stratigraf-
skih izkopavanj v obratnem zaporedju odlaganja zato ne 
morejo biti univerzalno uporabljena v primeru vseh plasti, 
razločenih na podlagi njihove sestave, teksture in barve. 
Ti principi so lahko uporabljeni le v primeru geogenih in 
antropogenih plasti, ne pa tudi talnih horizontov, ki se prav 
tako lahko manifestirajo kot razločne plasti. V primeru 
22 Pred pričetkom izkopavanj je bila na najdišču prisotna obsežna ko-
lonija poljske voluharice (Microtus arvalis) (Masaryk 2013, 100).
najdišč, ki so bila preoblikovana s procesi tvorjenja tal, se 
arheološki ostanki ne nahajajo v stratigrafskem kontekstu, 
ki ga navadno sestavljajo plasti in interfacije oz. mejne 
površine med njimi. Namesto tega se nahaja v kontekstu 
tal, v katerih plasti niso vezane na odlaganje, meje med 
njimi pa ne predstavljajo interfacij. V takšnih primerih je 
opazovanje teksturnih in barvnih razlik matrice pomemb-
no za prepoznavanje talnih horizontov, za katere veljajo 
načela pedostratigrafije in ne litostratigrafije in arheološke 
stratigrafije. V njih se lahko pojavljajo različni nivoji ar -
heoloških ostankov ali zabrisane arheološke stratigrafije, 
ki jih je mogoče razpoznati predvsem na podlagi distribu-
cije vključkov oz. grobih fragmentov. Talnih horizontov 
tako ne smemo dojemati in izkopavati kot celih teles se-
dimentov. Izkopavanja v kontekstu tal namesto tega zah-
tevajo natančna počasna izkopavanja in opazovanja, ki so 
osredotočena predvsem na opazovanje distribucij grobih 
fragmentov, pri čemer so bile tudi te lahko močno preobli-
kovane ali povzročene s procesi v tleh.
Prepoznavanje in dokumentiranje tal in arheoloških 
ostankov v kontekstu tal je pomembno za razumevanje 
nekaterih vrst formacijskih procesov arheološkega za-
pisa. V tem prispevku so bili nekateri scenariji vpliva 
teoretsko obravnavanih procesov na arheološki zapis 
prikazani s pomočjo hipotetičnih shematskih ilustracij 
njihovih posledic na arheološke ostanke. Te bi se lahko 
izkazale kot uporabne pri začetnem ovrednotenju dolo-
čenih vrst kontekstov arheoloških ostankov v tleh. Ven-
dar pa je vsaka izmed ilustracij osredotočena na en sam 
proces, medtem ko je arheološki zapis v realnosti izpo-
stavljen naboru različnih procesov, kar privede do veliko 
bolj kompleksnih situacij. Poleg tega veliko število pro-
cesov in možnih scenarijev na tem mestu ni bilo obrav-
navano. Nadalje je treba upoštevati tudi možnost ekvifi-
nalnosti, saj lahko različni nabori procesov privedejo do 
podobnih kontekstov arheoloških ostankov v tleh. Ilu-
stracije različnih scenarijev so tako namenjene predvsem 
kot pomoč pri razmišljanju o možnostih, medtem ko so 
dejanski formacijski procesi lahko vedno razvozlani le s 
pomočjo interdisciplinarnih znanstvenih raziskav.
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...

39
Literatura / References
AHR, S. W., L. C. NORDT, R. J. SCHAETZL 2017, 
Lithologic discontinuities in soils. – V / In: Richardson, 
D., N. Castree, M. Goodchild, A. Kobayashi, W. Liu, R. 
A. Marston (ur. / eds.), International Encyclopedia of 
Geography: People, the Earth, Environment and Tech-
nology. Chichester, Hoboken, 1–8. 
ALEXANDROVSKIY , A. L. 2007, Rates of soil-forming 
processes in three main models of pedogenesis. – Revista 
Mexicana de Ciencias Geologicas 24/2, 293–292.
ALMOND, P., P. TONKIN 1999, Pedogenesis by up-
building in an extreme leaching and weathering envi-
ronment, and slow loess accretion, south Westland, New 
Zeland. – Geoderma 92, 1–36.
ANDERSON, R., S. ANDERSON 2010, Geomorphol-
ogy: The Mechanics and Chemistry of Landscapes. – 
Cambridge, Cambridge University Press. 
ANDERTON, J. B. 2000, The Soil-Artifact Context 
Model: A Geoarchaeological Approach to Paleoshore-
line Site Dating in the Upper Peninsula of Michigan, 
USA. – Geoarchaeology: An International Journal 14/3, 
265–288.
ARAUJO, A. G. M., J. C. MARCELINO 2003, The Role 
of Armadillos in the Movement of Archaeological Mate-
rials: An Experimental Approach. – Geoarchaeology: An 
International Journal 18/4, 433–460.
ATKINSON, R. J. C. 1957, Worms and Weathering. – 
Antiquity 31, 219–233.
BALEK, C. 2002, Buried Artifacts in Stable Upland Sites 
and the Role of Bioturbation: A Review. – Geoarchaeol-
ogy: An International Journal 17, 41–51. 
BARTON, C. M., J. BERNABEU, J. E. AURA, O. GAR-
CIA, N. La ROCA 2002, Dynamic Landscapes, Artifact 
Taphonomy, and Landuse Modeling in the Western Med-
iterranean. – Geoarchaeology: An International Journal 
17/2, 155–190.
BINTLIFF, J., A. Snodgrass 1988, Off-Site Pottery Dis-
tributions: A Regional and Interregional Perspective. – 
Current Anthropology 29, 506–513.
BIRKELAND, P. W. 1984, Soils and Geomorphology. – 
New York; Oxford, Oxford University Press. 
BLUME, H. P., G. W. BRÜMMER, H. FLEIGE, R. 
HORN, E. KANDELLER, I. KÖGEL-KNABNER, R. 
KRETZSCHMAR, K. STAHR, B. M. WILKE 2016, 
Scheffer/Schachtschabel Soil Science. – Heidelberg, 
Springer.
BOCEK, B. 1986, Rodent Ecology and Burrowing Be-
haviour: Predicted Effects on Archaeological Site Forma-
tion. – American Antiquity 51/3, 589–603.
BOWERS, P. M., R. BONNICHSEN, D. M. HOCH 
1983, Flake Dispersal Experiments: Noncultural Trans-
formation of the Archaeological Record. – American An-
tiquity 48/3, 553–572.
BRIONES, M. I. J. 1996, A taxonomic revision of the 
Allolobophora caliganosa complex (Oligochaetea, Lum-
bricidae): a preliminary study. – Canadian Journal of 
Zoology 74, 240–244.
BROWN III, M. R., E. C. HARRIS 1993, Interfaces in 
archaeological stratigraphy. – V / In: Harris, E. C., M. R. 
Brown III, G. J. Brown (ur. / eds.), Practices of archaeo-
logical stratigraphy. – London, Academic Press, 7–20.
BUOL, S. W., R. J. SOUTHARD, R. C. GRAHAM, P. 
A. MCDANIEL 2011, Soil Genesis and Classification (6. 
izd. / ed.). – Chichester, Wiley-Blackwell.
CANTI, M. G. 2003, Earthworm activity and archaeo-
logical stratigraphy: a review of products and processes. 
– Journal of Archaeological Science 30/2, 135–148.
CREMEENS, D., J. HARTH 1995, On Chronostratigra-
phy, Pedostratigraphy, and Archaeological Context. – V 
/ In: M. E. Collins, B. J. Carter, B. G. Gladfelter, R. J. 
Southard (ur. /eds.), Pedological Perspectives in Ar-
chaeological Research, Soil Science Society of America 
Special Publication 44, Madison, Soil Science Society of 
America, 15–33.
COURTY , M. A., P. GOLDBERG, R. MACPHAIL 1989, 
Soils and micromorphology in archaeology, Cambridge 
Manuals in Archaeology. – Cambridge, Cambridge Uni-
versity Press.
DAVIES, D. 2015, Stratification Theory. Applied Ar-
chaeology Series, Guide 40. – Dunbar, BAJR.
Arheo 36, 2019, 7–46

40
DUFFIELD, L. F. 1970, Vertisols and Their Implications 
for Archaeological Research. – American Anthropolo-
gist, New Series 72/5, 1055–1062.
EGER, A., P. C. ALMOND, L. M. CONDRON 2012, 
Upbuilding pedogenesis under active loess deposition in 
a super-humid, temperate climate – quantification of de-
position rates, soil chemistry and pedogenic thresholds. 
– Geoderma 189–190, 491–501.
Food and Agriculture Organisation of the United Nations 
2006, Guidelines for Soil Description (4. izd. / ed.). – 
Rome, Food and Agriculture Organisation of the United 
Nations.
Food and Agriculture Organisation of the United Na-
tions 2019, Mednarodni klasifikacijski sistem za po-
imenovanje tal 2014. Mednarodni klasifikacijski sistem 
za poimenovanje tal in izdelavo legend na zemljevidih 
tal. Posodobitev 2015 [prevod B. Repe], Mednarod-
na poročila za talne vire 106. – Ljubljana, Znanstvena 
založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
FEDELE, F. G. 1984, Towards an Analytical Stratigra-
phy: Stratigraphic Reasoning and Excavation. – Strati-
graphica Archaeologica 1, 7–15.
FELLER, C., G. BROWN, E. BLANCHART, P. DELE-
PORTE, S. S. CHERNYANSKII 2003, Charles Darwin, 
earthworms and the natural sciences: various lessons 
from past to future. – Agriculture, Ecosystems and Envi-
ronment 99/1–3, 29–49.
FERRING, C. R. 1986, Rates of Fluvial Sedimentation: 
Implications for Archaeological Variability. – Geoar-
chaeology: An International Journal 1/3, 259–274.
FEY , M. V ., R. J. SCHAETZL 2017, Pedoturbation. – V / 
In: Richardson, D., N. Castree, M. F. Goodchild, A. Ko-
bayashi, W. Liu, R. A. Marston (ur. / eds.), International 
Encyclopedia of Geography, 1–11. 
FINKL, C. 1980, Stratigraphic Principles as Related to 
Soil Mantles. – Catena 7/1, 169–194.
FLEGENHEIMER, N., M. ZÁRATE 1993, The Archae-
ological Record in Pampean Loess Deposits. – Quater-
nary International, 95–100.
FOTH, H. D. 1990, Fundamentals of Soil Science (8. izd. 
/ ed.). – New York, John Wiley & Sons.
FROLKIN, T. A., B. T. LEPPER 2001, Geomorphic and 
Pedogenic Evidence for Bioturbation of Artifacts at a 
Multicomponent Site in Licking County, Ohia, U.S.A. 
– Geoarchaeology: An International Journal 16/3, 
243–262.
GASCHE, H., Ö. TUNCA 1983, Guide to Archaeostrati-
graphic Classification and Terminology: Definitions 
and Principles.  – Journal of Field Archaeology 10/3, 
325–335.
GOLDBERG, P., R. I. MACPHAIL 2006, Practical 
and Theoretical Geoarchaeology. – Malden, Blackwell 
Publishng.
GREGORICH, E. G., L. W. TURCHENEK, M. R. 
CARTER, D. A. ANGERS (ur. / eds.) 2001, Soil and En-
vironmental Science Dictionary. – Boca Ranton, CRC 
Press.
GRUŠKOVNJAK, L. 2017a, Arheološki površinski 
pregled – osnovni koncepti in problemi. – Arheo 34, 
23–77.
GRUŠKOVNJAK, L. 2017b, Arheološki površinski 
pregled v luči najnovejše diskusije - Poročilo s konfer-
ence »Finds in the Landscape. New Perspectives and 
Results from Archaeological Surveys. / Funde in der 
Landschaft. Neue Perspektiven und Ergebnisse archäolo-
gischer Prospektion«. – Arheo 34, 105–121.
GVIRTZMAN, G., M. WIEDER, O. MARDER, H. KH-
ALAILY , R. RABINOVICH, H. RON 1999, Geological 
and Pedological Aspects o fan Early-Paleolithic Site: Re-
vadim, Central Coastal Plain, Israel. – Geoarchaeology: 
An International Journal 14/2, 101–126.
HANSON, I., J. DJOHARI, J. ORR, P. FURPHY , C. 
HODGSON, G. COX, G. BROADBRIDGE 2009, New 
Observations on the Interactions Between Evidence and 
the Upper Horizons of the Soil. – V / In: Ritz, K., L. 
Dawson, d. Miller (ur. / eds.), Criminal and Environmen-
tal Soil Forensics. London, Springer, 239–251.
HARRIS, E. C. 1979, The laws of archaeological stratig-
raphy. – World Archaeology 11/1, 111–117.
HARRIS, E. C. 1989, Principles of archaeological stra-
tigraphy (2. izd. / ed.). – London, Academic Press.
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...

41
HILTON M. R. 2003, Quantifying Postdepositional Re-
distribution of the Archaeological Record Produced by 
Freeze-Thaw and Other Mechanisms: An Experimental 
Approach. – Journal of Archaeological Method and The-
ory 10/3, 165–202.
HOLLIDAY, V. T. 1988, Genesis of Late-Holocene Soil 
Chronosequence at the Lubbock Lake Archaeological 
Site, Texas. – Annals of the Association of American Ge-
ographers 78/4, 596–610.
HOLLIDAY , V . T. 1990, Pedology in archaeology. – Ar-
chaeological Geology of North America, Centennial Spe-
cial Volume 4, 525–540.
HOLLIDAY, V. T. 2004, Soils in Archaeological Re-
search. – Oxford, Oxford University Press.
HORV AT, M. 2007, Poročilo o arheološkem zaščitnem iz-
kopavanju na arheološkem najdišču »Cogetinci« (Neob-
javljeno poročilo / Unpublished report, hrani ZVKDS, 
OE Maribor). – Lenart.
HORV AT, M. 2013, Cogetinci pri Lenartu, Arheologija 
na avtocestah Slovenije 37. – Ljubljana, Zavod za varst-
vo kulturne dediščine Slovenije.
HOWARD, J. L. 2017, Anthropogenic Soils. Progress in 
Soil Science. Cham, Springer.
HUGGETT, R. J. 2007, Fundamentals of Geomorphol-
ogy (2. izd. / ed.). – London, CRC Press.
JACOBS, P. M., J. A. MASON 2005, Impact of Holo-
cene dust aggradation on A horizon characteristics and 
a carbon storage in loess-derived Mollisols of the Great 
Plains, USA. – Geoderma 125, 95–106.
JOHNSON, D. L. 1985, Soil thickness processes. – V 
/ In: Jungerius, P. D. (ur. / ed.), Soils and Geomorphol-
ogy, Catena Supplement 6. – Cremlingen, Catena-Verlag, 
29–40.
JOHNSON, D. L. 1989, Subsurface Stone Lines, Stone 
Zones, Artifact-Manuport Layers, and Biomantles Pro-
duced by Bioturbation via Pocket Gophers (Thommomys 
Bottae). – American Antiquity 54/2, 370–389.
JOHNSON, D. L. 1993, Dynamic denudation evolution 
of tropical, subtropical and temperate landscapes with 
three tiered soils: Towards a general theory of landscape 
evolution –  Quaternary International 17, 67–78.
JOHNSON, D. L. 2002, Darwin Would Be Proud: Bio-
turbation, Dynamic Denudation, and the Power of The-
ory in Science. – Geoarchaeology – An International 
Journal 17, 7–40.
JOHNSON, D. L., C. BALEK, 1991, The genesis of 
Quaternary landscapes with stone-lines. – Physical Ge-
ography 12/4, 385–395.
JOHNSON, D. L., J. E. J. DOMIER, D. N. JOHNSON 
2005a, Animating the biodynamics of soil thickness us-
ing process vector analysis: A dynamic denudation ap-
proach to soil formation. – Geomorphology 67/1–2 Spec. 
Iss., 23–46.
JOHNSON, D. L., J. E. J. DOMIER, D. N. JOHNSON 
2005b, Reflections on the Nature of Soil and Its Bio-
mantle. – Annals of the Association of American Geog-
raphers 95/1, 11–31.
JOHNSON, D. L., K. L. HANSEN 1974, The Effects of 
Frost-Heaving on Objects in Soils. – Plains Anthropolo-
gist 19/64, 81–98.
JOHNSON, D. L., D. R. MUHS, M. L. BRANHARDT 
1977, The Effects of Frost-Heaving on Objects in Soils, 
II: Laboratory Experiments. – Plains Anthropologist 
22/76, 133–147.
JOHNSON, D. L., D. WATSON-STEGNER 1987, 
Evolution model of pedogenesis. – Soil Science 143/5, 
349–366.
JOHNSON, D. L., D. WATSON-STEGNER, D. N. 
JOHNSON, R. J. SCHAETZL 1987, Proisotropic and 
proanisotropic processes of pedoturbation. – Soil Science 
143/4, 278–292.
LANGMAID, K. 1963, Some Effects of Earthworm In-
vasion in Virgin Podzols. – Canadian Journal of Soil Sci-
ence, 34–37.
LEIGH, D. S. 1998, Evaluating Artifact Burial by Eolian 
versus Bioturbation Processes, South Carolina Sandhills, 
USA. – Geoarchaeology: An International Journal 13/3, 
309–330.
Arheo 36, 2019, 7–46

42
LOWE, D. J., P. J. TONKIN 2014, Unravelling upbuild-
ing pedogenesis in tephra and loess sequences in New 
Zeland using tephrochronology. – V / In: Gilkes, R., N. 
Prakongkep (ur. / eds.), 19th World Congress of Soil 
Science, Soil Solutions for a Changing World, 1–6 Au-
gust 2010, Brisbane, Australia. – Crawley, International 
Union of Soil Science.
MANDEL, R. D., E. A. BETTIS III 2001, Use and 
Analysis of Soils by Archaeologists and Geoscientists: 
A North American Perspective. – V / In: Goldberg, P., V . 
T. Holliday, C. R. Ferring (ur. / eds.), Earth Sciences and 
Archaeology. – New York, Kluwer Academic/Plenum, 
173–204.
MASARYK, R. 2013, Dolenji Podboršt pri Trebnjem, 
Arheologija na avtocestah Slovenije 43. – Ljubljana, Za-
vod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
MASARYK, R., B. ŠTULAR, P. VOJAKOVIĆ, I. 
BELJKANOV ZIDANŠEK 2013, Najdbe in vzorci. – V 
/ In: Masaryk, R. 2013, Dolenji Podboršt pri Trebnjem, 
Arheologija na avtocestah Slovenije 43. – Ljubljana, Za-
vod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 42–56.
MCBREARTY , S. 1990, Consider the Humble Termite: 
Termites as Agents of Post-depositional Disturbance at 
African Archaeological Sites. – Journal of Archaeologi-
cal Science, 17/2, 111–143.
MERCADER, J., R. MARTÍ, J. L. MARTINEZ, A. 
Brooks 2002, The nature of ‚stone-lines‘ in the African 
Quaternary record: archaeological resolution at the rain-
forest site of Mosumu, Equatorial Guinea. – Quaternary 
International 89/1, 71–96.
MORRIS, M. W., J. T. AMMONS, P. SANTAS 1994, 
Evidence for Subsurface Translocation of Ceramic Ar-
tifacts in a Vertisol in Eastern Crete, Greece. – V / In: 
Goodyear, A. C., J. E. Foss, K. E. Sassaman (ur. / eds.), 
Proceedings of the Second International Conference on 
Pedo-Archaeology. April 6–9, 1994, Anthropological 
Studies 10. – South Carolina, Columbia, 41–51. 
MORRIS, M. W. 2002, Soil Science and Archaeology: 
Three Test Cases from Minoan Crete, Prehistory Mono-
graphs 4. – Philadelphia: Institute for Aegean Prehistory; 
Oxford: Oxbow.
NORMAN, S. A., R. J. SCHAETZL, T. W. SMALL 
1995, Effects of slope angle on mass movement by tree 
uprooting. – Geomorphology 14/1, 12–27.
NYSSEN, J., J. MOEYERSONS, J. POESEN, M. 
HAILE, J. A. DECKERS 2002, Argillipedoturbation and 
the development of rock fragment covers on Vertisols in 
the Ethiopian Highlands. – Belgeo 2, 183–194.
PADGETT, T. J. 1994, Bioturbation to Bulldozers: The 
Myth of Undisturbed Sites and Its Implications in Cultur-
al Resource Studies. – V / In: Goodyear, A. C., J. E. Foss, 
K. E. Sassaman (ur. / eds.), Proceedings of the Second 
International Conference on Pedo-Archaeology. April 
6–9, 1994, Anthropological Studies 10. – South Carolina, 
Columbia, 35–39.
PEACOCK, E., D. W. FANT 2002, Biomantle Formation 
and Artifact Translocation in Upland Sandy Soils: An 
Example from the Holly Springs National Forests, North 
Central Mississippi, U.S.A. – Geoarchaeology – An In-
ternational Journal 17, 91–114.
PHILLIPS, J. D. 1999, Earth Surface Systems: Complex-
ity, Order and Scale. – Malden, Blackwell.
PHILLIPS, J. D., C. LORZ 2008, Origins and implica-
tions of soil layering. – Earth-Science Reviews 89/3–4, 
144–155.
ROLFSEN, P. 1980, Disturbance of Archaeological Lay-
ers by Processes in the Soil. – Norwegian Archaeological 
Review 13/2, 111–118.
SCHAETZL, R. J. 1986, Complete soil profile inversion 
by tree uprooting. – Physical Geography 7/2, 181–189.
SCHAETZL, R. J. 2013, Catenas and Soils. – V / In: 
Shroder J., G. A. Pope (ur. / eds.), Treatise on Geomor-
phology Vol 4: Weathering and Soils Geomorphology. – 
Amsterdam, Elsevier Academic Press, 145–158.
SCHAETZL, R. J., S. ANDERSON 2005, Soils: Genesis 
and Geomorphology. – New York, Cambridge Univer-
sity Press.
SCHAETZL, R. J., S. F. BURNS, D. L. JOHNSON, T. 
W. SMALL 1988, Tree uprooting: review of impacts on 
forest ecology. – Vegetatio 79, 165–176.
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...

43
SCHAETZL, R. J., S. F. BURNS, T. W. SMALL, D. L. 
JOHNSON 1990, Tree uprooting: Review of types and 
patterns of soil disturbance. – Physical Geography 11/3, 
277–291.
SCHAETZL, R. J., L. R. FOLLMER 1990, Longevity of 
treethrow microtopography: implications for mass wast-
ing – Geomorphology 3/2, 113–123.
SCHAETZL, R. J., D. L. JOHNSON, S. F. BURNS, T. 
W. SMALL 1989, Tree uprooting: review of terminolo-
gy, process and environmental implications. – Canadian 
Journal of Forest Research 19/1, 1–11.
SCHIFFER, M. B. 1972, Archaeological Context and 
Systemic Context. – American Antiquity 37/2, 156–165.
SCHIFFER, M. B. 1973, Cultural formation processes 
of the archaeological record: applications at the Joint 
site, East-Central Arizona (Neobjavljena doktorska dis-
ertacija / Unpublished doctoral dissertation, University 
of Arizona). – Arizona.  
SCHIFFER, M. B. 1983, Toward the Identification of For-
mation Processes. – American Antiquity 48/4, 675–706.
SHERWOOD, S. C. 2013, A geoarchaeological study of 
the mound a stratigraphy. – V / In: Anderson, D. G., J. E. 
Cornelison, S. C. Sherwood (ur. / eds.), Archaeological 
Investigations at Shiloh  Indian Mounds Vol. 2 of 2. – Tal-
lahassee, National Park Service, Southeast Archaeologi-
cal Center. 
SIMONSON, R. 1959, Outline of Generalized Theory of 
Soil Genesis. – Soil Science Society of America Journal 
23/2, 152–156.
SOIL SCIENCE DIVISION STAFF 2017, Soil Survey 
Manual, Agriculture Handbook No. 18. – Washington, 
United States Department of Agriculture.
STAFFORD, C. R., S. D. Creasman 2002, The Hidden 
Record: Late Holocene Landscapes and Settlement Ar-
chaeology in the Lower Ohio River Valley. – Geoarchae-
ology: An International Journal 17/2, 117–140.
STEIN, J. K. 1983, Earthworm Activity: A Source of 
Potential Disturbance of Archaeological Sediments. – 
American Antiquity 48/2, 277–289.
STEIN, J. K. 1987, Deposits for Archaeologists. – V / In: 
Schiffer, M. B. (ur. / ed.), Advances in Archaeological 
Method and Theory, 11, 337–395.
STEIN, J. K. 1990, Archaeological stratigraphy. – Geo-
logical Society of America Centennial Special Volume 4, 
513–523.
STEIN, J. K. 2000, Stratigraphy and Archaeological 
Dating. – V / In: Nash, S. E. (ur. / ed.), It‘s About Time: 
A History of Archaeological Dating in America. – Salt 
Lake City, University of Utah Press, 14–40.
STEIN, J. K., V. T. HOLLIDAY 2017, Archaeological 
stratigraphy. – V / In: Gilbert, A. S. (ur. / ed.), Encyclo-
pedia of Geoarchaeology. – Dordrecht, Sprimger Neth-
erlands, 33–39.
STRAFFIN, E. C., M. D. BLUM, A. COLLS, S. STOKES 
1999, Alluvial stratigraphy of the Loire and Arroux riv-
ers. – Quaternaire 10/4, 271–282.
ŠAMONIL, P., P. DANĚK, R. J. SCHAETZL, I. 
V AŠÍČKOVÁ, M. V ALTERA 2015, Soil mixing and 
genesis as affected by tree uprooting in three temperate 
forests. – European Journal of Soil Science 66, 589–603.
ŠAMONIL, P., R. J. SCHAETZL, M. V ALTERA, V . 
GOLIÁŠ, P. BALDRIAN, I. V AŠÍČKOVÁ, D. ADAM, 
D. JANÍK, L. HORT 2013, Crossdating of disturbances 
by tree uprooting: Can treethrow microtopography per-
sist for 6000 years? – Forest Ecology and Management 
307, 123–135.
ŠAMONIL, P., M. V ALTERA, R. J. SCHAETZL, D. 
ADAM, I. V AŠÍČKOVÁ, P. DANĚK, D. JANÍK, V . 
TEJNECKý 2016, Impacts of old, comparatively stable, 
treethrow microtopography on soils and forest dynamics 
in the northern hardwoods of Michigan, USA. – Catena 
140, 55–65.
ŠAVEL, I. 2007, Poročilo o arheloškem zaščitnem izko-
pavanju na arheološkem najdišču Nedelica na trasi AC 
Beltinci–Lendava (MP03/2) (Neobjavljeno poročilo / 
Unpublished report, ZVKDS, OE Maribor). – Maribor.
ŠAVEL, I., S. Sankovič 2013, Nedelica pri Turnišču, 
Arheologija na avtocestah Slovenije 39. – Ljubljana, Za-
vod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Arheo 36, 2019, 7–46

44
TANDARICH, J. P., R. G. DARMODY , L. R. FOLLM-
ER, D. L. JOHNSON 2002, Historical Development of 
Soil and Weathering Profile Concepts from Europe to the 
United States of America. – Soil Science Society of Amer-
ica Journal 66/2, 335–346.
TÓTH, G., L. MONTANARELLA, V . STOLBOVOY , F. 
MÁTÉ, K. BÓDIS, A. JONES, P. PANAGOS, M. V AN 
LIEDEKERKE 2008, Soils of the European Union, JRC 
Scientific and Technical Report 46573. – Luxembourg, 
Office for the Official Publications of the European 
Union.
TRYON, C. A. 2006, The Destructive Potential of Earth-
worms on the Archaeobotanical Record. – Journal of 
Field Archaeology, 199–202.
V AN NEST, J. 2002, The Good Earthworm: Hoe Natural 
Processes Preserve Upland Archaic Archaeological Sites 
of Western Illinois, U.S.A. – Geoarchaeology: An Inter-
national Journal 17, 53–90.
VERBIČ, T. 2006, Poročilo o geološkem ogledu arhe-
ološkega najdišča pri Nedelici (Neobjavljeno poročilo / 
Unpublished report, ZVKDS, OE Maribor) – Ljubljana.
VERBIČ, T. 2013, Geomorfologija in geološke razmere 
na najdišču. – V / In: Masaryk, R. 2013, Dolenji Pod-
boršt pri Trebnjem, Arheologija na avtocestah Slovenije 
43. – Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slo-
venije, 6–13.
VERMEERSCH, P. M., S. BUBEl 1997, Postdepositio-
nal Artefact Scattering in a Podzol. Processes and Con-
sequences for Late Palaeolithic and Mesolithic Sites. – 
Anthropologie 35(2), 119–130.
VIDIC, N. J., T. PRUS, H. GRČMAN, M. ZUPAN, A. 
LISEC, T. KRALJ, B. VRŠČAJ, J. RUPRETH, M. ŠPO-
RAR, M. SUHADOLC, R. MIHELIČ, F. LOBNIK 2015, 
Tla Slovenije s pedološko karto v merilu 1 : 250 00 / Soils 
of Slovenia with soil map 1 : 250 000, JRC Scientific and 
Technical Report 25212. – Luxembourg, Office for the 
Official Publications of the European Union.
VRŠČAJ, B. 2013, Tla ali prst? Prispevek k razpravam 
o rabi izrazov ‚tla‘ in ‚prst‘ v slovenskem poljudnem in 
strokovnem izrazoslovju. – Acta Agriculturae Slovenica 
101/2, 317–328.
WATERS, M. R., D. D. KUEHN 1996, The Geoarchae-
ology of Place: the Effects of Geological Processes on 
the Preservation and Interpretation of Archaeological Re-
cord. – American Antiquity 61/3, 483–497.
WEIL, R. R., N. C. BRADY 2017, The Nature and Prop-
erties of Soils (15. izd. / ed.). – Boston, Pearson.
WILKINSON, T. J. 1990, Soil development and early 
land use in the Jazira region, Upper Mesopotamia. – 
World Archaeology 22/1, 87–103.
WOOD, W. R., D. L. JOHNSON 1978, Disturbance Pro-
cesses in Site Formation. – V / In: Schiffer, M. B. (ur. / 
ed.), Advances in Archaeological Method and Theory 1. 
– Saint Louis, Elsevier Science, 315–381.
YAALON, D. H., D. KALMAR 1972, Vertical move-
ment in an undisturbed soil: Continuous measurement of 
swelling and shrinkage with a sensitive apparatus. – Ge-
oderma 8, 231–240.
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...

45
The archaeological record represents a complex inter-
twinement of past human activities and natural processes 
involved in its formation history. Post-depositional pro-
cesses involved in this history are responsible for the fact 
that the archaeological record almost never corresponds 
to the original state of deposition by human action but is 
reworked and transformed through various natural pro-
cesses and subsequent human activities which are affect-
ing and changing it up until the moment of its observa-
tion as archaeological context. 
The majority of archaeological contexts are located with-
in the soil, therefore processes of soil formation and soil 
geomorphology play an important role in their formation 
history. They can work to blur or even destroy original 
stratigraphy, and move and displace artefacts, as well as 
bury, expose, or destroy the archaeological record. Be-
cause of these effects processes of soil formation and soil 
geomorphology are crucial for the understanding of the 
archaeological record and bear strong implications for 
the methodology of both its research and recording as 
well as its final interpretation.
When observing, excavating, and interpreting archaeo-
logical contexts, it is crucial to differentiate between 
depositional layers and layers formed in situ, through 
weathering and soil formation, because the same strati-
graphic principles cannot be applied to them (Figure 1). 
The principle of superposition can, for example, be ap-
plied to naturally or anthropogenically deposited sedi-
ments, but not to layers such as soil horizons which are 
genetically linked and contemporaneous (Figure 2). Soils 
forming in a stratified parent material will progressively 
cause its destratification as the soil progressively deepens 
and soil horizons become more differentiated and better 
expressed (Figure 1b). On a stratified archaeological site, 
for example, the original sediment stratigraphy will be 
preserved only below the pedon, while within the soil 
some data about the original relative stratigraphic rela-
tions may be preserved only in the positions of artefacts 
or other durable coarse fragments in soil context (Figure 
3).
Major reworking which may result in destratification 
of the archaeological site can also be caused by differ-
ent soil mixing processes, i.e. pedoturbations. However, 
these do not only affect the fine fraction but coarse frac-
tion as well. Coarse fragments such as artefacts may 
become translocated, mixed, or sorted in different ways 
(Figures 4–8) which may cause the formation of subsur-
face layers, as in the case of bioturbation (Figure 4), or 
surface covers, as in the case of cryoturbation and argil-
liturbation (Figure 8), consisting of coarse fragment as-
semblages not related to their primary deposition.
Geomorphic processes also strongly influence both soil 
and archaeological record formation. The interplay be-
tween geomorphic and pedogenic processes, which is in 
large part determined by topography (Figure 9), will de-
termine the nature, completeness, and variability of the 
archaeological record both on the scale of the landscape 
as well as individual sites. On stable surfaces, the archae-
ological record will be most strongly subjected to pedo-
genic processes causing horizonation (Figure 3), and 
the burial and homogenisation of surface archaeological 
remains will primarily be achieved through bioturbation 
(Figure 4). On erosional surfaces, the influence of remov-
als on the archaeological record will be mainly condi-
tioned by the strength of erosional processes. In the case 
of gradual soil erosion, the borders of soil horizons will 
constantly migrate downward, causing gradual destruc-
tion of the buried archaeological layers while the surface 
may become enriched with coarse fragments in the form 
of a surface lag concentrate or carpetolith (Figure 10). 
On depositional surfaces the conditions for the preserva-
tion of archaeological record are most favourable, while 
the relationship between the rate and amount of additions 
and the rate of pedogenesis will determine the way the 
archaeological record is incorporated into the upbuilding 
soil profile (Figures 11 and 12).
Different processes of soil formation and soil geomor-
phology may essentially result in archaeological remains 
becoming part of soil context. The concept of archaeo-
logical remains in soil context differs from that of ar-
chaeological stratigraphic context and represents a prob-
lem for the application of archaeological stratigraphic 
excavations, principles of archaeological stratigraphy, 
and the Harris matrix. This is because the archaeological 
stratigraphy is conceptualised as composed especially of 
sequences of events and does not include in situ trans-
formations by sin- and post-depositional processes of 
soil formation. Recognition of these is thus crucial from 
the point of view of the excavation methodology itself 
as well as types of observations and recordings used 
which also condition the final interpretation of the site. 
Differentiation between features and properties resulting 
Arheo 36, 2019, 7–46
A short theoretical overview of the influence soil formation and soil 
geomorphology have on the archaeological record
(Summary)

46
from geogenic, pedogenic, and anthropogenic processes 
and events is needed because all of these cannot be in-
terpreted with the use of the same sets of stratigraphic 
principles. Therefore, sites formed by a mix of these 
processes require recognition of at least three different 
types of stratigraphies which represent different sets of 
information about them. These are lithostratigraphy, pe-
dostratigraphy, and archaeological stratigraphy (Figure 
13; Table 1).
Three sites from Slovenia are briefly presented as exam-
ples where the situations observed could be explained by 
some of the presented processes resulting in archaeologi-
cal remains in soil context (Figures 14–17). They point to 
the potential explanatory power of the theoretical models 
presented as well as serving as a reminder that without 
an interdisciplinary approach, the formation of excavated 
archaeological contexts may not be properly understood 
and interpreted.
The discussions of processes and accompanying hypo-
thetical illustrations in this paper should prove useful in 
the initial evaluation of archaeological remains in soil 
contexts and in theoretical thinking about how they may 
have been formed. However, the actual formation pro-
cesses that resulted in the observed archaeological soil 
contexts can only be deciphered through interdisciplin-
ary research.
Kratek teoretski pregled vpliva procesov ...