Stev. 6, ¥ Ljubljani, 7. februarja 1919. Leto IS. Terltorijalne zahteve Jusoslauile. Razgovor ministrskega predsednika Stojam Protica z dopisnikom »Secola . Dopisnik milanskega »Secoio . Enrieo L e 11 i je imel v Beogradu razgovor z ministrskim predsednikom Stojanom Proti-č e m. Majhen del razgovora je bil že priobčim, vse važnejše izjave Protičev« podajemo v nastopnem: Proti tajnim dogovorom. Kaki so, po vasem mnenju, glavni vzroki, ki nasvetujejo Italiji in Jugoslaviji, tla se sporazumeta na podlagi medsebojne pravičnosti in umerjenosti? Mnogo je vzrokov, ki nasvetujejo Italiji in naši državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, da se sporazumeta in ostaneta v prijateljstvu. Mi smo bili vedno, smo danes in bomo vedno pristaši take ideje- Glavni vzrok, po mojem mnenju, tiči v vitalnem interesu, ki ga imamo nadaljevati skupno, to je, da držimo Nemec proč od Adrije in da varujemo to morje pred njihovim prodiranjem s severa, ki ne bo ponehalo tudi po sedanji vojni- Ta vitalni interes nam je skupen, more postati boljši, pa zasiguran edino le, ako Italija ostane zvesta tradicijam svojih velikih mož preteklega stoletja kakor tudi svetim načelom, ki so jih naši prijatelji in skupni zavezniki proglasili za bazo nove mednarodne organizacije v Evropi- V tein trenotku se nahaja Italija vedno, v tem sem popolnoma prepričan, v velikem protislovju: ona se še ni odpovedala londonskemu dogovora, ki tako malo odgovarja sedanjemu času in tako nasprotuje nacijonalnemu principu, ki je vstvaril novo Italijo, to je oni dogovor, o katerem vam moram reči. da je razžalitev našega naroda- Pravičnost kakor (udi naš skupni interes in umerjenost zahtevajo, da gremo neposredno na mirovni kongres brez vsakega tajnega dogovora in v prvi vrsti brez londonskega dogovora in zahtevajo, da naj za-padno jadransko obrežje pripada Italiji, vzhodno obrežje pa Jugoslovanom, Albancem in Grkom. V Italiji, tako mislim, vedo dobro, da imamo za zmago pri Piavi tudi mi nekaj zaslug, direktnih in indirektnih. Na fronti kakor tudi v zaledju je naš narod dejansko znatno pripomogel k desorganizaciji Avstro-Ogrskc in je prispeval k temu, da jc bila prisiljena prositi za mir. Temeljno načelo za mej«\ Ali mislite, da je v resnici mogoče postaviti meje samo no, etničnem kriteriju brez vpoštevanja političnega, zgodovinskega, geografskega in vojaškega kriterija? Mislim, da sc morejo določiti in izvesti meje med nami zadovoljivo, ako se vzame za bazo narodnostni princip in volja narodov/ kar jo sicer, v svojem temelju isto. Druga načela morejo tudi priti v poštev. toda le kot podpora in pojasnilo tega temeljnega načela Zveza narodov- Ali se vam zdi možna vstvaritev žvez« narodov na solidni in trajni podlagi? , ( Mislim, da, ali samo ako bodo veljali gotovi predpogoji- Za družbo ali zvezo narodov je, pred vsem potrebno, da vsi narodi, ki bodo tvorili to skupnost* prenehajo biti pristaši svetega egoizma (sacro ogoismo), ki izključuje vsako združenje in vsako zvezo- Notranja politika v Jugoslaviji. Kaj mislite o notranji politiki nove jugoslovanske države? Ali mislite, da se bo mogla spojitev treh družin, hrvatske, slovenske in srbske izvršiti naglo? Ali vas ne vznemirjajo vprašanja o alfabetu in koledarju. razlika v kulturi, veri, pojmovanju in tudi v politiki? Notranja politika v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, kakor jo pojmim jaz, je povsem priprosta in jasna. To jo konstitucijo-nalna in povsem demokratična država s splošno volilno pravico kot temeljem, zakonodaje za vse življenjske panoge v državi v. obsežnim in modernim self-governementom za občine, okrožja, oddelke, dežele in pokrajino. Razlike, ki obstojajo med raznimi deli prebivalstva nove države, bodo od dneva do dneva manjše in neznatnejše, ko odpadejo kitajski zidovi, ki so jih dosedaj ločevali. Vprašanja o koledarju, o alfabetu in veri niso prav nič vznemirljiva. Popolna enakost obeh alfabetov, latinice in cirilice, je že uradno določena za vso državo- Kar zadeva vero, vam povem to-le: v kabinetu, kateremu predsedujem sedi poleg nas, pravoslavnih in katolikov, tudi dr- Mehmed Spaho- Ali mi morete povedati kak drug slučaj, da bi krščanska država imela muzelmanslcega ministra? Nas naučni minister je katolik, Alaupovič. Narod, ki od svojih prvih dni združenja v državo, podaja take vzglede, se ne more bati razlik v veri v svoji skupnosti. Pomislite tudi to, da pred našim združenjem so katoliki zavzemali ministrska in druga važna mesta v državni upravi. Republikansko gibanje. Ali mislite, da se bo moglo republikansko gibanje razširiti v novih provincah? Reči vam morem to-le: V našem narodu doslej še ni bilo nikdar resnega republikanskega gibanja in mislim, da ni nič resnejše gibanje v novih provincah, ki vzbujajo vašo pozornost. Z druge strani pa je bilo to gibanje takoj s prvega početka kompromitirano od strani onih, ki so mislili, da bodo imeli od njega posebno dobičke- Imenujem vam dve stranki, ki sta bili do včeraj zvesti pristaši-njiHbbeburgovcev pa sta se čez noč oprijeti 1 republikanstva: Frankovci in Radičeva ' stranka . ■ . »Secolo« dostavlja k Protičevemu govoru, da so vso njegove izjave nov dokaz in transigentnega duha in onega nestrpnega in nerazsodnega nacijonalizma, ki se vedno bolj poostrujeta in razširjata med narodi Jugoslavijo. Včeraj je bil Paš H, ki je odgovarjal vsakemu, kdor ga je nagovoril: Ako b o d e m o z d r u ž e n i, niti ena v a s n e o s t a n e v roka h t u j c- a, danes je ministrski predsednik Proti č, ki kot zastopnik vsega srbo-hrvateko-slovenskega kabineta zjavlja, da pravičnost, skupni interes in umerienost zahtevajo da naj zapadno jadransko obrežje pripada Italiji, vzhodno pa Jugoslaviji, Albancem in Grkom . . . Končno pa >Secol(k pomoli malo popra pod nos onim fanatičnim in eksaltiranim italijanskim naci-jonalistom, ki niso delali nič drugega, nego poostrovali so vzroke za spore in vstvarili atmosfero nezaupanja in sovraštva med obema narodoma • • • Ministrski predsednik Protič je govoril moško- Italijani, ki so iskali baš pri naši vladi kakih dvoličnih besed, vedo sedaj natanko, pri čem da so. Kmet v Avstriji in v jnjosioviji. Pred svetovno vojno je naš kmet bolj in bolj lezel v dolgove. Veliko gospodarjev jc vsak dan čakalo, da jim zapoje boben, še večje število pa je obupalo nad svojo domovino ter drvelo daleč, daleč tja čez morje. Slovenski kmet je marljiv, dober človek, ki se najrajše zatopi v svoje delo in le premalo se zanima za javna vprašanja. Ako bi to ne bilo tako, bi moral že zdavnej' spoznati, da je bila zanj avstrijska država ie mačeha, on pa sirota, ki ie bila njej izročena v izkoriščanje. . . Mesto malih in srednjih kmetov določevali so smer kmetijskemu gospodarstvu veleposestniki, tuji grofi in baroni. Vse postave so bile preračunjene na to. da bi se nemški in madžarski visoki gospodi dobro godilo, za našega kmeta je padla na mizo sem pa tja le kaka drobtinica. Grajščak jc smel hoditi na lov, mali in srednji kmet ne; grajščak je smel loviti ribe, navadni ljudje ne. Čc je kuhal grofovski veleposestnik žga-. nje. je dobil za to premijo. Kmet je dobil za premijo posebno visok davek. Takih in enakih stvari bi lahko navedli še na stotine. Da bi kmet ne opazil žalostnega življenja, na katerega je obsojen, ga je bilo treba omamiti. Neprestano so ga učili peti: »Bog ohrani, bog obvari. nam cesarja, Avstrijo,« politični in drugi voditelji pa so mu ubijali v glavo pasje ponižno vdanost. V taki vzgoji ie slovenski kmet oboževal avstrijskega cesarja in rimskega papeža, sam nase je pa pozabil. Drugače je bilo že pred vojno v Srbiji. Mali in srednji kmet sta bila v pravem pomenu besede stebra države, za katere je skrbela država prav po očetovsko. Veleposestnikov, kakor so se šopirili pri nas, v Srbiji sploh ni, ker so bili že zdavnaj odpravljeni. Kmet plačuie v Srbiji sorazmerno najmanj davka. Kako čuva in varuje država kmeta, se pa vidi najbolj iz tega. da obstoja v Srbiji •zakon, po katerem kmeta sploh ni mogoče spraviti z njegove zemljo, mu ni mogoče vzeti hiše in živine, ako bi brez tega on in njegova rodbina živeti ne mogla. V Avstriji smo imeli enak zakon za uradnike, katerim nisi smel več zarubiti, kakor ono, kar je pre-jemal letne plače nad 1600 kron. kmeta je pa v Avstriji vsakdo in vsak hip lahko pognal z njegove domačije. Prestolonaslednika Aleksandra prvo večje delo v Jugoslaviji je bilo, da jc izdal pro-klamacijo, v kateri izraža željo, da naj sc čim preje reši kmetsko vprašanje. »Zemlja jc božja in onega, ki jo obdeluje,« to je njegovo stališče. Sedaj ministrstvo prav marljivo izdeluje načrt za odpravo veleposestev, za razdelitev zemlje in za odstranjenje vseh krivic, katerim so bili dosedaj izpostavljeni kmetje. Hvala gre Aleksandru, ker je prvi dvignil tisti težki kamen, ki je kakor mora ležal na prsih našega kmeta. V dejanjih se ravno kaže razlika med vladarjem, ki je kri naše krvi, in med avstrijskim cesarjem, ki je bil zverina. Ni nobenega dvoma, da se začenjajo v Jugoslaviji za našega kmeta boljši časi. Pred-no bo mogoče popraviti vse to, kar je bilo zamujenega, bo seveda trajalo še dolgo in dolgo. Cisto gotovo pa je, da se bo istočasno našemu kmetu sorazmerno veliko bolje godilo kot pa n. pr. kmetu v Nemški Avstriji. Zgodovina gospodarskih razmer v Srbiji, kakor tudi sedanja agrarna reforma v Jugoslaviji, potrjujejo, da ima slovenski kmet prav, ako se oklene svojih srbskih bratov čim tesnejše in prisrčnejše. Zanimiva razprava o nafl Konjereji. Na shodu konjerejcev v Mariboru je do> ročal g. Rossmanit iz Radvanja o konjerej-stvu ter o nalogah ustanovljenega konjerej-skega odseka. To poročilo in debato prinašamo obširneje, ker je splošno zanimiva. Govornik priporoča zadružno življenje, kot edino pot pravega napredka. Za vzhodno Slovenijo pride v prvi vrsti v poštev mrzlo-krvno težko konjsko pleme. Vsa uprava se mora centralno urejevati. Eruiranjc žrebet po vojakih, kakor je bilo do sedaj običajno, se ni obneslo. Priporoča, da Narodna vlada izda k o n j e r e j s k e m u odseku oziroma njegovemu odboru dovoljenje in pooblastilo voditi matične knjige za kobile in' ž r e -beta. Odsek v lastnem območju določi, kdo bo žrebeta izbiral. Vlada naj nastavi tako-zvane konjerejske okrožne nadzornike, za kar bi se najbolje uporabilo invalide s potrebnim konjerejskim znanjem. Premovanje se mora nadaljevati. Dosedaj so k premijam prispevali dežela, okraji, ministrstvo, zasebniki. Brez premovanja ni misliti reje. Časti-željnost in priznanje dvigne marsikoga zaspanca. Da se premovanje res izplača, nam je preteklost pokazala. Bil je namreč dogovor, da premiranih kobil ne bodo za vojsko izbirali; marsikateri posestnik si je na ta način, ko je, recimo le 20 kron premije dobil, žival ohranil. Cela Štajerska je oddala na sWmtlKe{!etn¥fl Prelernove smrti. D#e ^febfujarja t. 1. je poteklo polnih sedemdeset let, kar je zatisnil^svoje oči veliki sin našega naroda — dr. France Prešeren. Mislimo, da ne bo odveč, ako podamo ob tej priliki v našem listu vsaj najpoglavit-nejše življenjepisne črtice slavnega pesnika-prvaka, čeprav se je o njem in njegovih nesmrtnih delih že toliko pisalo in razpravljalo, da skoro ne bo zavedne Slovenke ali zavednega Slovenca, ki bi ne bila več ali manj poučena o tem znamenitem in zaslužnem našem možu ter o veliki važnosti njegovega književnega delovanja za ves naš narod. France Prešeren je bi! rojen kot sin srednjeimovitega kmeta dne 3. decembra leta 1800. v Vrbi na Gorenjskem, ki spada pod brezniško župnijo. Izmed osmih otrok je bil on najstarejši. Ko je bil sedem let star, je moral zapustiti rodni dom in se podati na Kopanj pri Velikih Upljah na Dolenjskem k župniku Jožefu Prešernu, svojemu staremu stricu, ki ga je poučeval v verouku, čitanju in pisanju. Po desetem letu starosti je poslal stric Franceta za dve leti v šolo v Ribnico. Leta 1812. pa je prišel v Ljubljano, kjer je posečal pred vstopom v gimnazijo še tretji razred začetnih šol. Ko je dovršil leta 1821. gimnazijo, je odše! na Dunaj, kjer se je učil pravoslovja. Dne 27. marca leta 1828. je naplavil preizkušnjo in postal doktor. Dne 9. maja leta 1829. je bil Prešeren sprejet kot neplačani praktikant pri c. kr. komorni pro-kuraturi v Ljubljani, kier je ostal do dne 17. decembra 1831. Prosil je sicer dvakrat zu tako plačano praktikantsko mesto v Celovcu, a bil obakrat zavrnjen. Zaraditega je podlagi teh določil le 40% vsega konjskega inaterijala, v številu toliko, ko cela Kranjska deželica. — Režijski stroški za premiranje so preračunjeni na: 7000 kron za premovanje samo, 2000 kron za upravo, tajnika itd. Narodna vlada želi oddajo mrzlokrvnih žrebcev v privatno oskrbo. Vročekrvne ple-menjake (okoli 30). se naj pusti na sedanjih postajah, če treba, čez celo leto. Mrzlokrvne žrebce je kakor hitro mogoče, prevzeti. V Gradcu, kjer stoje sedaj žrebci (okoli 100), primanjkuje že sena in ovsa. V dopolnitev moramo računati letno na 12 do 14% izgube pri žrebcih. Priporoča že letos nakupiti pri posestnikih 10 do 12 najlepših žrebcev. Ple-menjaki naj se pasmi primerno razdele. V ljutomerski okraj naj se dado vročekrvni, v Račje pri Pragerskem mrzlokrvni. Sedanjo žrebamo v Račjem je na vsak način konjereji ohraniti, ali se najemnina pri tem podaljša ali posestvo kupi. Račje je v tem oziru idealno, kar se tiče lege, hlevov, iztekališč, kvalitete sena in vode, ter podnebja. Izreka se v principu proti takozvanim mešanim žrebčarskim postajam. Kot vzgled navaja postajo v Lasse pri Dunaju. Deset žrebcev, vsak druge pasme, izmed 300 potomcev ni bilo mogoče dva jednaka konja izbrati. Glede vročekrvnih žrebcev je namera, da se jih opusti. -On je proti temu! Potomci naših kobil z vročekrvnimi žrebci so bili dosedaj najboljši materijal države! Nemška Avstrija ne bo redila vročekrvnih konj, ker nima zato potrebnih predpogojev. Reja naših spodnještajerskih konj je bila tako slovita, da so si v zadnjem letu tri ljutomerske kobile 3. in 4. darilo v Cislitvaniji stekle! Ne gre za šport, temveč za narodno gospodarsko premoženje! Na Gornjem Avstrijskem in v drugih bogatih deželah so naši vročekrvni konii požlahtnjeni z ameriško krvjo, priljubljeni in iskani, so za delo in tek. dopoldne dela na polju, vozi gnoj in drva, popoldne bo delal čast vsaki boljši kočiji! Mi rabimo za zboljšanje krvi ameriške traberje in sicer ljutomerski okraj tri žrebce, za brežiški okraj enega. Uspeh ne more iz-ostati. Lani je dobi! ljutomerski okraj pri različnih tekmah okoli 35.000 kron. boljše plemenske kobile so se oddajale po 15 do 18.000 kron, .srednje vrste so dosegle brez posebnega prigovarjanja do 10 000 kron. Svari pred ozkosrčnostio. Priporoča, da se Narodno vlado naprosi, da konjerejskemu odseku nakloni letno 9000 kron za premovanje, kakor že omenjeno, in 15.000 kron za dirkanje in nagrade. zapustil državno službo in se posvetil odvetništvu., V teku 14 let, ko je bil odvetniški koncipijent, je prosil štirikrat brez uspeha za samostojno odvetniško mesto. In šele 1. 1846. se mu je posrečilo, da je mogel otvoriti svojo odvetniško pisarno v Kranju. V tem prijaznem gorenjskem mestecu je tudi dne 8. februarja leta 1849. izdihnil 'svojo veliko dušo. Pokopan je na kranjskem pokopališču, to je na pokopališču, kjer počiva tudi vreden mu drug, pesnik Simon Jenko. Tudi za Prešerna veljajo tedaj besede, ki jih je namenil svojemu dobremu prijatelju Andreju Smoletu: Ena se tebi je želja spolnila, V zemlji domači da truplo leži.. Prešeren je bil pesnik iz poklica. Mnogo se je učil, da je dobil tisti okus, ki je za umetno pesem potreben. On je dal našemu pesništvu umetniško dovršeno obliko. Obogatil je naše slovstvo z deli, kakršnih ni kmalu najti. Proučil je slovstva velikih narodov, razširil si s tem obzorje in pridobljeno znanje umetniško uporabil v svojih pesmih. Njegova pesem je domača in umetna; jezik v njegovih pesmih pa je dovršen in uglajen. V našem slovstvu je še zmeraj nedosežen, in vkljub temu, da je bil ob njegovem nastopu naš jezik še v povojih, je znal dati svojim mislim, idejam in čuvstvom najpopolnejšega izraza. V svojih ljubavnih pesmih je sladek in nežen, in verzi rnu lijejo in se tope in žubore kot glas slavca, v sonetnem vencu nas očara z mojstrsko obliko, zvočnostjo in blagoglasnostjo, s katero podaja globino svojih čuvstev. Kakor je mil in prisrčen v svojih pesmih, tako je veličasten in visok v odi in nekaterih sonetih, kjer daje duška svoji nesreči in žalosti. Ko brez miru okrog divjam, prijatelji vprašajo me: Kam? Da dobimo stare žrebce iz Gradca v Jugoslavijo. se je potrebno že ukrenilo. Prejšnje, traberje, bo težko dobiti; oni niso last poljedelskega ministrstva, temveč dunajskega dirkalnega društva. Od Nemške Avstrije bi morali tri traberje zahtevati, a uspeh je dvomljiv. Priporoča, da se najme žrebca-traberja, najemnima bi znašala 3000 K letno. Stoji pri V/ildonu. Ako oplemeni ta žrebec 70 do 80 kobil (a 20 kron), bi stala najemnina le 1600 kron. Govornik priznava, da se ie s subvencijami preje veliko zlorabo delalo; pri dirkanju je za naše razmere z manjšimi podporami in sredstvi nemogoče izhajati. Konjerejski odsek naj pri Narodni vladi izposluje, da se izvažanje konj olajša, ker je mnenja, da bi znalo imeti to za bodočnost zle posledice; kupci bi se odtujili in druge vire kupčijske iskali. Predsednik prekine govornika in pojasnjuje namen tozadevne vladne odredbe, dokler niso vsi konji v državi prešteti in klasificiranj. Končno toplo priporoča smotreno razdelitev žrebcev po krajih, ki tudi pasmam dotičnih pokrajin odgovarjajo. Debata nastane o belgijskih in noriških žrebcih. Štajerci so v Gradcu vse žrebce no-riškega plemena za se obdržali; blago, ki je ostalo, ni po izreku poročevalca Kolariča, najboljše kakovosti. Predsednik odgovarja, da se bomo morali zadovoliti pač s tem, kar v Gradcu dobimo. Da žrebci (nam namenjeni) bolj slabo izgledajo, je krivo pomanjkanje krme in ovsa. Zrebci v Gradcu ne dobivajo dnevno več kot en kilogram ovsa in malo slame. Vitez Rossmanit omenja glede belgijskih in noriških žrebcev, da je to stvar okusa; boljši lep Belgijec, ko slab Noričan in narobe. Središčani so imeli vedno lepe konje in s.o z Noriki prav lepe uspeh dosegli. Vsekakor bo pa upoštevati pri razdelitvi žrebcev, da ne postavimo v kraje z noriško pasmo belgijskih plemenjakov in obratno. Predsednik poroča, da se je glede cen žrebcev v Gradcu ljubljanska vlada z gra-sko že dogovorila, le potrdila z Dunaja še čakamo. Komisar Brenčič zagovarja načelo, da se morajo žrebci pošteno, nepristransko ceniti, ker so bili tudi iz slovenskih davkov kupljeni. Vitez Rossmanit predlaga, da se prične iicenciranje žrebcev takoj drugo leto. Ker se do danes ni oglasilo zadostno število odjemnikov za žrebce, predlaga komisar Brenčič, da se takoj, ko odidejo žrebci Kakor vihar se razlijejo njegovi verzi, mogočni in silni, da utonejo nazadnje v brezupu in potrtosti. Njegove balade in romance so še zmeraj vzor, kakšna mora biti slovenska pripovedna pesem. Berite samo njegovo »Turjaško Rozainundo« ali »Povodnjega moža«, in videli in občutili boste moč in silo njegovega jezika, nazornost in slikovitost njegovega pripovedovanja. Najvišje v epiki se je povzpel Prešeren v »Krstu pri Savici«, najdaljši svoji pesmi, kateri je vzel snov iz časa pokristjanjenja Slovencev. Črtomir, slovenski junak, se je bojeval zoper naval Nemcev-tujcev za vero slaršev, a nazadnje je podlegel in se odrekel vsakemu upu na zemlji sreče. Svoje tovariše je izgubil v boju za Ajdovski Gradec, njegova zaročenka Bogomila se je dala krstiti in slednjič se sam odreče svetu in gre v oglejski samostan. — Enako se je Prešeren boril vse življenje, hotel je biti srečen, hotel jc videti srečen svoj narod — a to se mu ni izpolnilo in prišel je do prepričanja, da ,srečen je !e ta, kdor z Bogomilo up sreče onkraj groba v prsih hrani*. Tudi pesmi mu niso dale zadovoljstva, temveč si je nakopal z njimi nasprotnike, ki so mu grenili zadnje dni življenja. -Slep je, kdor se s petjem ukvarja.« Nevenljiva čast in slava našemu največjemu pesniku, ki je preroško napovedoval, da Vremena bodo Slovencem se zjasnile Jim milši zvezde kakor zdaj sijale, in ki nas je prepričevalno zagotavljal, da Največ sveta otrokom sliši Slave, Tje bomo našli pot, kjer nje sinovi Si prosti vol'jo vero in postave! iz Ormoža na Selo, nastani žrebce iz Gradca v Ormožu. V Gradcu velja prehrana enega žrebca dnevno najmanje 15 kron (!). Predsednik zaključi debato s prošnjo, da moramo sedaj potrpeti, kakor se da, ker nimamo prilike izbirati. Neodgovorno bi bilo, pustiti ko-njerejce brez žrebcev. Kolikor je njemu znano, so žrebci na podlagi knjig (kupnine z vsemi odbitki) nizko cenjeni. Prečita pogoje za zasebno oskrbstvo žrebcev, ker nimamo vojakov in ni upati, da bi dobili izučenih žrebčarjev, moramo izročiti plemenjake lokalni oskrbi. Komisar Brenčič predlaga Narodno vlado prositi, da dovoli vsakemu rejniku plemenskega žrebca letno po 1000 kron za oves in seno, skočnina naj se dovoli prejemati po 20 K od kobile, da se vsaj malo poravnajo režijski stroški. Pri nastali debati predlaga predsednik zmernost pri zahtevah. Končno se sprejme njegov predlog, da se Narodno vlado zaprosi. za sedanji čas draginje, za vsakega mrzlo-krvnega žrebca po 1200 kron letne subvencije, 20 K skočnine od kobile, poleg drugih pogojev. Komisar Brenčič stavi dodatni predlog, da velja isto za posestnike, ki imajo že svoje plemenske žrebce. Gospod Gril, zastopnik konjerejskega društva v Slov. Bistrici, omenja, da je bilo za sodni okraj Slovenska Bistrica dosedaj šest žrebcev (4 mrzlo- in 2 vročekrvna) nastavljenih. Z ozirom na bližino Ptuja prosi, da se nastavi v Slovenski Bistrici Norik in Spodnji Polskavi 1 Norik in 1 vročekrvni plemenjak. Gospod Pečnik iz Brežic javlja, da v njegovem okraju ni nobenega posestnika z mr-zlokrvnim žrebcem. Bedanič vpraša, kje bi bila oprema za žrebce dobiti (sedla itd.). Komisar Brenčič odgovarja, da bo ta materija! mogoče pri posameznih Narodnih svetih na razpolago. Vlada tudi v preteklosti ni izdajala oprem. Predsednik dostavlja, da bo vlada neobhodno potrebno opremo morala dostaviti, ker posameznik ni v položaju vseh potrebščin sam nabaviti, na primer čevlje za žrebce, odeje itd. Kolarič predlaga, da naj se uvede kmalu licenciranje žrebcev. Živinozdravnik Hinterlechner ga opozori, da sedai ni priporočljivo žrebcev licencirati in spuščati, ko še državnih nimamo pod streho. Končno predlaga Kolarič. da se naj ozira pri puščanju žrebcev v prvi vrsti na člane Kmetijske družbe. Komisar Brenčič izreka pomisleke, da bi taka naredba kalila slogo in priiateljstvo. Taka vprašanja se rešujejo naibolie potom podružnic. Habsburgovci. »Kdor s sovraštvom začenja, s sovraštvom konča« — pravi stari pregovor. To velja tudi za Habsburgovce! Vsa njihova vlada je bila postavljena na sovraštvo, ker so utemeljili svoj prestol v neprestanih vojnah in so ga utrdili v potokih krvi. Oni so zakrivili največje vojne v Evropi. Vsiljevali so se na vse strani, kjer je bil kdaj kak prestol izpraznjen, takoj so skušali priti nanj. Seveda, so se jih vsi narodi branili — zadnji čas pa so se jih branile tudi vse vladarske rodovine in so se izogibale zvezi z njimi, ker je bilo znano, da Habsburgovci povsod pri-neso nesrečo. Zato so bili šteti dnevi te od vseh narodov proklete rodovine — dasi so imeli še mnogo »slavnih« potomcev, in ko bi bili zmagali, bi bili zasedli vse prestole na severu in jugu. Uboga Evropa, ko bi se bilo to zgodilo. V svojih nazorih so bili Habsburgovci vedno prepričani, da so oni poklicani, da vladajo nad narodi Evrope, zato so zavidno gledali vsako vladarsko rodbino, ki ni bila tako po božji milosti, kakor oni. Posebno so sovražili slovanske vladarske rodbine, ker so mislili, da so oni določeni, da jim bodo slovanski narodi služili kot sužnji. Vedno se je po en princ v cesarski iamiliji učil kakega slovanskega jezika, n. pr. poljščine ali češčine, da bi za vsak slučaj kake izpremembe imeli svojega »kandidata« za nov slovanski prestol. Glede Balkana pa so bili Habsburgovci slabe volje. Posebno stari Franc Jožef je strašno sovražil balkanske Slovane. Ta starec na prestolu, ki je začel in končal svoje življenje s prelivanjem človeške krvi, je bil prava habsburška zalega. Ko je 1. 1848. zasedel prestol, ie bila cela država v revoluciji. Vsi narodi so bili nezadovoljni in so zahtevali svojih pravic. To ga je zelo jezilo. Da si kdo upa zahtevati pravic! Kaj m dovolj, da smejo ljudje živeti? Ta krvolok je imel tako dušo, kakor oni rimski cesar Calligula, ki je rekel, da mu je žal, da nima ves rimski narod ene same glave, da bi mu jo z enim mahom odbil. Tako tudi ta »dobri«, — »miroljubni«, »preblagi« cesar ni imel druge želje, kakor moriti svoje podložnike-Slovane. Leta 1848. se je vsa njegova jeza obrnila proti Madžarom, ki so se na Ogrskem uprli. Takrat so Hrvatje pod Jelačičem prišli državi na pomoč — žalibog — in Rusi so Ma-žare premagali. Mažari so se udali Rusom na milost in nemilost — Franc Jožef pa se je maščeval nad njimi s tem, da je dal v Aradu postreliti vse mažarske poveljnike in mu nekaj časa sploh nihče ni smel govoriti o Mažarih. S tem pa ni rečeno, da se je morebiti hvaležnega skazal Hrvatom in Rusom. Kaj še! Hrvatom je poslal najhujše ponem-čevalce, ki jih je naš pisatelj Janez Trdina popisal v svojih »Bachovih huzarjih«. To so bili ljudje, ki so imeli nalogo vse z nasiljem ponemčiti. Domač, pošten naroden človek sploh ni dobil službe v domovini. Hrvatje so britko trpeli za to, da so šli reševat Dunaj. Rusom pa je za zahvalo Franc Jožef ob prvi priliki vojno napbvedal. Vse to so Mažari porabili v svoje namene — začeli so se prilizovati Dunaju in ker Franc Jožef ni mogel videti divjih Slovanov, se je začel pogajati z Mažari. Franc Jožef je bil silno maščevalna na-tura. Ako je bil kdaj kje užaljen, ni tega nikoli pozabil. Zato je tudi Mažarom le na videz odpustil, to pa zato, da bi se mogel spraviti nad Slovane. Tako je 1. 1868. nastal dua-lizem — Slovani so bili predani na milost in nemilost Nemcem in Mažarom. In sicer so prišli zdaj Čehi na vrsto. Cehi so pravzaprav 1. 1848. rešili Avstrijo s svojim programom, ker je njih vodja slavni zgodovinar Palackv rekel, da bi morali ustvariti Avstrijo, tudi ko bi je ne bilo, ker bodo dobili mali narodi v nji svojo zaščito. Mož je mislil prav — ampak pozneje je spoznal, da se je zmotil, ker Habsburgov-cem ni bilo do pravice — ampak so ščitili vedno samo svoje in nemške — predpravice. Tako so Čehi potem pod vodstvom Riegra in Palackega skušali rešiti, kar se je dalo. Leta 1866. pa je bila Avstrija na severu in jugu tepena in Francu Jožefu se je povesil njegov dolgi nos. Kaj pa zdaj? — To je bilo vprašanje. Bismark je Čehom pisal, ko so Prusi po bitki pri Kraljevem Gradcu zasedli Prago, da bi se dalo govoriti tudi o samostojnem češkem kraljestvu, če bi Čehi pristopili k Prusom. Čehi pa so Pruse dobro poznali in niso šli na te prazne obljube. Upali so, da bo morala pobita Avstrija — odnehati in dati narodom njihove pravice. Da bi pokazali svojo trdno voljo, so se udeležili vseslovanske razstave v Moskvi 1. 1867. Čehi so bili v Moskvi navdušeno sprejeti, govorilo se je tam o slovanskih razmerah — v tej dobi se je namreč Rusija čim dalje bolj zanimala za osvobojenje balkanskih Slovanov — in tako so se češki poslanci prav zadovoljni vrnili domov. Doma pa je bil ropot. Nemški listi so se vrgli na Čehe, češ, da iščejo v tuji državi pomoči. Stari Franc Jožef je bil strašno hud, če je kdo čez mejo »škilil«. Menda je mislil, da je v njegovi državi vse najboljše. Prof. Denis, ki ie nam podal pravo podobo starega Franca Jožefa, nam krasno popisuje, kako si je dal Franc Jožef ravno glede raznih stikov za mejo vse natančno poročati. Čehi so bili v svojem boju osamljeni, zato so si iskali prijateljev v Franciji in v Rusiji. Franc^ Jožef ni vedel, kako bi se maščeval nad Čehi, ker so šli v Moskvo. Prilika se je kmalu ponudila. Leta 1868. spomladi so se začele v Pragi velike demonstracije, »Mačje godbe« so bile na dnevnem oziroma na nočnem redu. Začele so se priprave za »Narodno gledališče«. K tem lepim slavnostim seveda ni bilo vladnih zastopnikov. Kmalu na to pa je bil gotov nov most čez Vltavo in ta je imel dobiti ime po Francu Jožefu. Franc Jožef je hotel priti v Prago. Otvoritev mostu pa je bila določena na dan 21. junija, t. j. na tisti dan, ki ga vsa Praga z žalostjo praznuje, ker je bilo na ta dan obglavljenih 27 čeških plemičev po bitki na Beli gori. Vsak je dobro vedel, da si je Franc Jožef nalašč izbral ta dan, da bi Čeha žalil. In res je prišel v Prago. Toda Čehi »o pokazali, da jim ni nič za njegov obisk. Na ulicah je bilo le nekaj zijal in društva so morala delati špalir — češko dijaštvo pa je slo na staromestni trg in je tam zapelo re-kviem za obglavljenimi češkimi plemiči In večina narodnih Pražanov se ie udeležila te slavnosti, tako, da se je Franc Jožef vozil po napol praznih ulicah. Franc Jožef je bil seveda užaljen in je še tisti dan zapustil Prago. Vsa njegova jeza se je sedaj obrnila proti Pragi in proti Čehom. Vse ječe so se napolnile. listi so bili ustavljeni, društva razpu-ščena, politiki so bili zaprti — začelo se je strašno preganjanje češkega naroda. Toda Cehi se niso ustrašili, ker itak niso računali na njegovo milost — ampak so začeil prirejati tabore pod milim nebom. Da bi se nad Cehi maščeval, se je Franc Jožef zvezal z Mažari. Cehi pa so v parlamentu kljub temu dosegli, da so jim bile priznane stare pravice in Franc Jožef je moral podpisati, da se bo dal v Pragi kronati za češkega kralja. I oda te besede ni izpolnil — in ga potem ni bilo v Prago do leta 1908., ko je hotel Cehe malo potolažiti. Čehi so mu zato očitali, da je figa-mož, ki je požrl svojo vladarsko besedo in ga sploh niso drugače imenovali kakor »Prochazka«. Nekateri poslanci so si upali javno očitati Francu Jožefu, da ni izpolnil svoje besede, pa so bili seveda strogo kaznovani. Zato je Franc Jožef nestrpno sovražil Čehe, dokler niso dogodki prenesli njegovega sovraštva s severa — na jug. Leta 1878. je dobila Avstrija nalogo, da naj zasede Bosno in Hercegovino, dasi ni ničesar storila za osvobojenje balkanskih Slovanov izpod turškega jarma. Bosanski ustaši pa so se borili zoper Avstrijce, ker so vedeli, da je to — druga Turčija. To je seveda starega Franceta zelo razjezilo in ves njegov srd se je obrnil proti Srbom. Dokler so bili na srbskem prestolu Obrenoviči, ki so po Dunaju zapravljali denar in prodajali svojo državo, je upal stari grabež, da bo mogoče spravil še več Srbov podse, da bi se potem nad njimi maščeval; ko pa se je pokazalo, da srbski narod ne mara Habsburgovcev, se je začelo preganjanje Srbov v Bosni in Hercegovini, kjer je prišlo vsled groznih razmer do vstaje. Na povelje starega trinoga so tam streljali Srbe kakor zajce, za domače ljudi tam ni bilo niti zakona, niti pravice. Leta 1909. pa je prišla važna izprememba na srbskem prestolu. Srbi so odstranili kralja Aleksandra in kraljico Drago, ki sta samovoljno vladala. Takih kraljev Srbi ne priznajo, zato so si izvolili sedanjega kralja Petra Karagjorgjeviča. To je starega Franca Jožefa strašno pogrelo. Upal je dobiti na kak način oblast nad Srbijo, zdaj pa je šel ves up po vodi. Posebno ga je jezilo, da je prišla na prestol domača narodna rodbina, ki ni bila taka, kakor Habsburgovci, J