Ljubljanski Zvon
iiepa
.Sklonile se bele veje, bele veje javorove pred devojko lepo Maro: »Kaj zatikaš rožni šopek v ncdrija si bujno-jedra? Dragi tvoj ob mladi zarji s svati, z Baro vranolaso peljal se je v belo cerkev. Izneveril se je tebi, zmamili so ga dukati.«
Dcje bolna lepa Mara: »Oj, gorje mi, vitki javor! Dvigni veje, bele veje, ozri v sinjo se daljino, kjer zlati se križ na cerkvi —
kaj si videl, vitki javor?«
»Zlati križ se v solncu bliska, božji hram na čistem polju, svatov vrste pisane . . . Pred oltarjem zlato-svetlim so obrača otec Efrim, blagoslavlja mladi par —«
JVIara.
»Skloni, javor, bele veje, vzemi v vrh me svoj zeleni! Ranjeno je srce moje, krute tugc preboleti meni jadni ni mogoče! Hladni veter naj razpleta moje goste, dolge kite, naj v gostijo vran prikroče, črne oči mi izkljuje, z belim licem pogosti se . . .«
Skloni javor krive veje, zlobno v vrhu zašepcčc: »Hotel sem, da bodeš moja, da poljubljam s svetlim listjem tvoje krasno, bledo lice . . . Xi se verni izneveril tebi, tvojim sladkim čarom, ni ga vjela Bara v zanke: Išče te vse rano jutro s težko grozo v mladem srcu, ali najde prej gavran te nego pa tvoj verni ljubi.
C. Golar.
»Ljubljanski Zvon-. 3. XXII. 1902.
11
Noč.
Povest. Spisal Josip Kostanjevec. Prvi del.
IX.
n pogrezal sem se od dne do dne bolj vase. Moje lice je bledelo, moje telo je začela razjedati trhloba, postaral sem se. Težko sem občutil, kako sem bil priklenjen z debelimi okovi na pusto skalo sredi morja, odkoder se nisem mogel premekniti. A obletavale so me pošastne ptice ter kljuvale meso raz ude moje. Toda pomoči od nikoder! Prijemal sem se za glavo in mislil, da blaznim, občutil pa sem samo neko utrujenost, neko omotico kakor v polsnu. Ali ta omotica me je spravila v obup, navdajala me z grozo in trepetom . , . moje oko je plulo plašno po vsemiru, iskalo svetle zvezde rešiteljice, a kamor je zrlo, povsod tema, noč, smrt! Glava moja je postajala težja in težja, klonila je niže in niže! . .
Na Metodo skoro nisem mislil več. Drugi večer po onem čakanju nisem bil šel v lopo, sam ne vem zakaj. Da, celo ogibati sem se začel onega oddelka, kjer je stanovala. Toda včasi, ko je vse kaj drugega prevevalo mojo dušo, včasi je vendar hkratu stala pred menoj njena podoba. In ta podoba je bila svetla in jasna. Prevevalo jo je dolgo, skoro prozorno krilo iz svetlega atlasa in njen obraz se je svetil kakor jutranja zarja. Moje oko se je pa hrepeneč vprlo v to prikazen. A še predno je moglo vsesati vase to lepoto, že je izginila, že se je razpršila. Drugič pa se mi je prikazala vsa drugačna. Njene noge so bile bose in kazale so srage zasušene krvi, njen obraz je bil starikav in pergamenast, a roke žuljave in z dolgimi, začrnelimi prsti. In mraz me je stresel, povesil sem pogled ... a prikazen je izginila. Tako so me čestokrat mučile take halucinacije, moje življenje je bilo zastrupljeno, vse se je rušilo in udiralo pod mojimi nogami . . .
A nekdaj me je zopet poklical k sebi oče.
»Tebi se ne ljubi delati, a pri nas je dela mnogo. Za to, kar bi lahko storil ti, moram plačevati druge. To ne more tako dalje!«
Njegov glas je bil osoren in votel kakor grom, ki od daleč naznanja nevihto.
Molčal sem in nisem odgovoril ničesar.
»A Še nekaj,« pristavil je takoj, »pusti dekle na miru, tam se lahko osmodiš!«
Gledal sem ga topo, kakor bi ga ne razumel, in beseda ni mogia iz mojega grla.
»Da, povedala mi je Marjeta! . .«
Nekaj dni po tem dogodku sem bil nekako ozdravel. Začel sem trezneje misliti in poprijel sem se dela. Ne da bi me bile morda očetove besede prijele, o njih niti razmišljal nisem; a bil je to svetel trenotek, ki je prišel kar sam ob sebi, nepričakovano, nenadno. In čutil sem, kako se je nekaj težkega odvalilo od mojih prsi in kako je ona boleča mrena počasi ginila iz mojih možganov. Bilo je, kakor bi ob soparnem, morečem dnevu potegnila sveža, krepka sapa, kakor bi po mesec dni trajajoči zimski megli zopet posijalo solnce ter vsulo široke črte zlatih svojih žarkov po mrtvi poljani. Da, to je bil praznik prerojenja, vstajenja! . .
Zopet sem bil živ, zopet sem začel razumevati prirodne krasote, ki jih je nekdaj tako silno ljubila duša moja, in prav v tej ljubezni sem čutil, da sem ozdravel, da sem bil vsaj na potu ozdravljenja. In veselil sem se sam sebe, začel sem dvoriti samemu sebi . . .
A tedaj je hipoma zopet priplula nad mene črna misel, misel, ki me je začela vznemirjati, sprva počasi in nalahko, a kmalu silnejc in siltieje. In ta misel je bila: kako moreš biti srečen in sam s seboj tako zadovoljen, ko je vendar blizu tebe in okoli tebe toliko obupa in gorja! Oj, ti egoist!
Da, egoist sem bil, to sem začutil. A izkusil sem si prigovoriti, da mora biti vsak človek kolikor toliko egoista, drugače krene s prave poti. Toda kmalu sem zavrgel to misel in rekel sem si: pravi človek, oni, kakršnega zahteva od nas Zveličar, ne bode mislil nikdar sam nase. A vprašati sem se zopet moral: kaj pa moreš ti storiti za druge, ti trst, ki ga omaje vsak vetrček, bilka, ki jo požge prvi toplejši solnčni žarek? Ali nisi že poskusil? Kako se je pa končalo? — In občutil sem zopet vso prejšnjo težo, videl sem, da sem velika ničla na svetu, slamnat mož, ki so ga postavili v koruzo, da bi od-podil vrabce, a mu ti sedajo na rame in na glavo . . .
V takem stanju ine je našel Alfred, ki me je zopet posetil. Zahteval je od mene vnovič nekaj »drobiža«. Dal sem mu, kolikor sem imel.
li*
»Ako utegneš jutri popoldne, pojdi z menoj, povedem te nekam, kjer bodeš videl marsikaj, v čemer si še lajik,« dejal je Alfred, ko sva izpregovOrila nekoliko besed. »Ob štirih pridem pote. Ali pojdeš? Sedaj nimam več časa, nujni opravki me čakajo!«
Obljubil sem mu po kratkem premisleku. Zadovoljno se je nasmehnil ter odšel . . .
Drugi dan je bila nedelja. Točno ob štirih se je zglasil Alfred in odšla sva z doma. Krenila sva po veliki državni cesti ven iz trga. Po dolgem Času je bil po noči dež, ki jc odpravil prenadležni prah. V obcestnih jarkih so se bile nabrale umazane luže in nad bičjem, ki je posamezno molelo iz njih, so se tresli veliki najezdniki z razprostrtimi, prozornimi, žilastimi krili in debelimi glavami. Grmovje je bilo spodaj ometano z blatnimi lisami in nekatere veje so bile upognjene nizko k tlom. Listje na tepkah, ki so rasle na obeh straneh ceste v enakomernih presledkih, se je sveže svetlikalo in izpod njega je zrl sramežljivo droben, zelenkast sad. Po blatu, ki je bilo ostalo Še ob straneh, so brskale lastavice, poletavajoč od tam nizko nad pokošene travnike, a vzdigajoč se i više v velikih kolobarjih. Venomer so cvrčale, kakor bi se bile sešle prvič po dolgem, dolgem času. Na nekem vrtu so se svetile v velikih skupinah že popolnoma razcvele gcorginc, a rob ob zidu so okvirjalc vitke jesenske levkoje.
Da, lep popoldan jc bil! A moje oko je samo zrlo to krasoto, toda videlo je ni tako, da bi ji bilo pustilo pot v mojo dušo, kjer bi bila ustvarila sled o njej. Gledal sem pač vse, a čutil nisem ničesar! —
S prijateljem sva stopala molče dalje. Po nekaj nad polurni hoji sva krenila na stransko ilovnato pot, ki je bila vlažna in opolzla. Pred nama se je pojavila kmalu skupina starih orehovih dreves, a med njimi enonadstropna, podolgasta hiša z zelenimi poletnimi okni. Pod orehi so stale lesenc-.mize s primitivnimi, komaj postruženimi klopmi. Bila je to gostilna »Pri treh orehih«. Takoj za gostilno se je začenjal smrekov gozd v precej strm hrib, kamor so vodile ozke poti, ob katerih je rasla visoka, razčesljana praprot. Pri mizah pod orehi je sedelo nekoliko ljudi, a v travi se je igralo nekaj otrok. Iz gostilne pa je bilo slišati precej šuma, vmes celo hripav, pevajoč glas.
»Stopiva noter,« je dejal Alfred.
»Ali ni lepše zunaj ?«
»Ne rečem, toda vendar vstopiva!«
Okoli dolge mize je sedelo mnogo delavcev. Bili so to večinoma sami mladi obrazi, toda s topimi, starikavimi izrazi preko lic in skoro ugaslimi očmi. Med njimi je bilo dokaj žensk, ki so si za vsakim požirkom vina brisale ustnice s predpasniki ali pa kar s palcem in kazalcem potegovale preko njih. Nekateri so imeli pred seboj krožnike, napolnjene z mastno svinjsko gnatjo. V rokah so nekam nerodno držali nože ter grozno pritiskali ž njimi na meso, ko so ga rezali. Okoli ustnic so bili mastni, da so se svetili na daleč. Zraven njih so ležali na mizi nalomljeni kosi kruha, ki so jih prijemali z mastnimi prsti. Vsi so govorili vprek, da ni bilo razumeti ničesar. Tam na koncu mize se je na krepkega, širokoplečega mladeniča z bledim, okroglim obrazom naslanjala majhna, morda osem-najstletna punca ozkih bokov, nizkega čela in črnih, gostih obrvi. Gledala ga je z žgočimi pogledi ter se naslanjala s kodrasto, malo glavo ob njegovo ramo. Eno nogo je imela sključeno v kolenu ter jo držala pod klopjo, a drugo je imela iztegnjeno od sebe in je vedno migala z ozkim, visokopetnim čreveljčkom zdaj gori, zdaj doli. Zraven je žvečila kruh in svinjino ter napol odgriznjene kosce podajala svojemu drugu, ki je ponižno odpiral usta ter jih požiral kakor zvest kužek. In hvaležno se ji je nasmihal ter jo semtertja vščipnil v bok. — Na sredi mize je sedel majhen človek z rokami kakor loparji velikimi, med katerimi jc neprestano vrtel kozarec. Vsak hip ga je privzdignil in njegova vsebina je izginila, kakor bi trenil, v široko grlo. Vselej, kadar jc privzdignil čašo, se je ozrl na okoli s svojimi drobnimi očmi, češ, le poglejte me, kako ga znam luščiti! Ko je pa vino zdrknilo navzdol brezšumno in brezsledno, vselej so se mu široka usta še bolj raztegnila v zadovoljen nasmeh. Črez nekoliko časa so mu že rdela in se svetila lica; videti je bilo, da se ga vino prijemlje. Ali odslej je pil še nagleje in hlastneje. Ko sem ga bolj natanko pogledal, zdelo se mi je, kakor bi bil to eden od onih dveh, ki sta oni dan ležala v travi pred tovarno na trebuhu, ker nista imela kaj jesti. Moj Bog, jutri bode zopet tako ležal! . .
Opazoval sem te ljudi po vrsti od prvega do zadnjega. Na vseh sem našel nekaj novega, nekaj nenavadnega, dozdaj mi neznanega. Bili so videti zadovoljni, veseli, navidezno jim ni nedostajalo ničesar, a meni se je zdelo, kakor bi nad vsem tem veseljem, nad vso zadovoljnostjo in brezskrbnostjo visela v zraku nad njimi neka temna, zlovoljna moč, ki jih potlači pri najmanjši priliki s stoterimi svojimi polipskimi rokami navzdol v blato in smrad. In nehote so se mi smilili.
Z Alfredom sva sedela pri okrogli mizi v kotu. Vino, ki nam ga je donašal krčmar, je bilo še dovolj dobro, in privoščil sem si ga nekoliko več nego sicer. Prijatelj moj ni govoril skoro nič. Zadovoljil se je s tem, da me je opazoval ter me včasi samo opozoril na to in ono, kar je menil, da bi utegnil prezreti. A opazil sem, da mora biti med Alfredom in onimi tam vendar kaka zveza ali neke vrste prijateljstvo, ker so se semtertja menjavali med njimi skoro pomenljivi pogledi. In nekdo je celo privzdignil proti njemu polno čašo, toda jo takoj nagnil na svoja ustna, kakor bi se bil premislil.
Alfred je mnogo pil. Vedno je klical novega vina. Obraz mu je rdel in oči so se mu svetile. Usta svoja pa je pri vsaki besedi, ki jo je izgovoril, razširil širje nego navadno in kazal je brezzobe čeljusti, da me je vselej dirnilo nekam neprijetno. Jaz sploh brezzobih čeljusti nisem mogel nikdar gledati, prav tako kakor me je popolnoma umorilo, ko sem zapazil pri sicer čedno opravljenem Človeku umazan ovratnik ali ponošeno zavratnico.
Čutil sem, da mi postaja po vsem životu nenavadno gorko. Po žilah mi je naglej e krožila kri in okolo srca sem začutil neko doslej neznano razkošnost. In prijel sem čašo ter jo v dušku izlil vase.
V tem so se pa v sobi pojavile nekatere novo došle osebe. Med njimi sem takoj spoznal onega moža, ki sem ga bil opazoval ono opoldne v njegovi hiši, ko je pestoval hčerko med tem, ko je starejša odhitela po skromni obed. Na njegovem obrazu je ležala tudi danes ona neprikrita, globoka žalost. A bil je oblečen čedneje in njegov nastop jc imel na sebi nekaj ponosnega, imponujočega. Takoj za njim pa je stala — sam svojim očem nisem verjel — naša dekla Metoda. In tedaj sem hipoma spoznal ono njegovo podobnost do nekoga, tedaj sem hipoma videl, da je podoben njej, Metodi. A tedaj sem bil tudi takoj uverjen, da mora biti ona njegova hčerka. Za njima pa je vstopil tudi oni Luigi, kočijaž pl. Jablan ovskega.
Pri njih vstopu sem bil v silni zadregi. Čutil sem, da mi sili kri v glavo, in podprl sem si jo z roko. A ko sem se v zadregi obrnil tudi proti Alfredu, sem videl, kako me je že nekaj časa opazoval od strani, kako mu je visel ob ustnicah komaj viden, a sarkastičen smehljaj. Tedaj pa sem bil prepričan, da je on dobro vedel o njih prihodu, a nejasno mi je bilo, kaj namerja ž njimi. Toda sedaj nisem bil zmožen, da bi stvar natančneje motril. V tem hipu se me je namreč polotil srd nad onim Luigijcm. Česa išče ta
ž njima in posebno okoli nje? Ali imata kako medsebojno zvezo, kako intimnejše prijateljstvo, ali sta morda celo zaročena? Posebno duhovit ni mogel biti v tem trenotku moj obraz. Bilo mi je pri srcu kakor igralcu, ki stopi prvikrat pred občinstvo.
Tedaj pa je Alfred vstal ter stopil došlecem nasproti.
»Pri naši mizi je dovolj prostora, Vid. Pa sedite k nam,« je dejal Alfred možu ter silil vse tri bliže mene.
In res so posedli vsi za našo mizo.
»Xe zameri, Robert,« je rekel Alfred proti meni. »Stari znanci, s katerimi se imam marsikaj pomeniti. Saj nimaš nič zoper to?«
Tudi, ako bi bil itncl kaj proti temu, bi bil ostal. A vendar se me je lotilo pri tej priliki nekaj takega kakor sramota. No, to ni nič čudnega, bilo je prvič v mojem življenju, da sem sedel pri eni mizi s takimi ljudmi. Vse moje simpatije do njih, vse moje dosedanje razmišljevanjc o njih stanju mi ni v tem hipu pomagalo prav nič; v mojem srcu je ostal neki neprijeten občutek in ozrl sem se, kakor bi se bal, da me vidi kdo iz boljše družbe. A tedaj sem se moral pomilovati. Dejal sem si hkratu: torej samo na skrivnem, le v samoti in na Štiri oči si upaš ti kaj začeti s takimi ljudmi ? Le med štirimi stenami se ponižaš do okroglih udov kake služkinje? Kaj pa, ako bi se zgodilo med temi štirimi stenami kaj takega, da bi pozneje zašlo na luč? Kaj bi storil potem? Ali ne bi bežal pred zabavljicami svojih kolegov, ali ne bi povešal oči pred hinavci in ali bi si upal javno pripoznati, da ima tudi navadna služkinja prav take pravice do življenja kakor katerakoli druga ? —
Hlastno so se vrstila ta vprašanja v moji duši. A tedaj sem se šiloma otresel onega sramu, dejal sem si: to bi bilo podlo, a jaz hočem biti — človek, v resnici »dober človek«.
In podal sem vsem trem roko, ko mi jih je Alfred predstavil. Iz moje notranjosti je izginil ves sram, sedel sem, kakor bi bil sedel med najboljše svoje prijatelje. Da, celo oni pikri čut, ki sem ga imel do Luigija, je izginil hkratu in brezsledno iz mojega srca . . .
Naredilo se je pa kar samo ob sebi tako, da je Metoda sedela na desni zraven mene. Bila je oblečena v isto oblačilo kakor ono nedeljo, ko sem jo videl na hodniku. A danes se mi je videla mnogo lepša nego oni dan. Njen obraz je bil inteligenten in gosposki, njeno oko živahno in izrazito. Nehote sem,jo moral večkrat pogledati, a tedaj se mi kar nič več ni videlo čudno, da sem moral v prejšnjih časih tolikrat misliti nanjo. Sedaj mi je bilo popolnoma
umevno, da niti drugače ni moglo biti, in začelo me je mučiti samo Še vprašanje, kaj bo rekla, ker sem se ji nekaj časa izogibal.
Čutil sem se domačega, kakor bi bil mecl svojimi. Moje koleno se je slučajno dotaknilo njenega. Kako me je pogrelo! Xeka opojna toplota je šinila od nje v moje žile in zamižati sem moral za tre-notek. Le z enim ušesom sem poslušal, kar so se menili drugi okolo mize. Njih razgovor je postajal vedno živahnejši, nihče ni pazil na naju. Tedaj se je pa moja roka ovila njene, ki ji je visela navzdol v naročju. Ni mi je odtegnila. A nagnila se je k meni in zašepetala mi je, zroč mi naravnost v oči: »Zakaj pa niste prišli oni večer? Čakala sem vas dolgo!«
Ne vem več, kako sem se ji izgovoril, a končno sem ji zatrjeval, da bodem odslej gotovo prihajal vedno in točno.
»Ne vem, ako bode mogoče,« mi je odgovorila. »Bržčas bodem morala iti k očetu, ki me silno potrebuje doma «
Toda jaz sem ji dokazoval, da mora še ostati pri nas, ako zaradi drugega ne, pa vsaj spričo mene, ki poslej ne bodem mogel biti brez nje.
Ko sem to izgovoril, sem videl, kako so bile Alfredove oči obrnjene naravnost v mene. Nekaj čudnega je odsevalo iz njih, ali jaz si njih izraza nisem mogel tolmačiti. Tudi Metoda je pogledala kvišku, in njuna pogleda sta se srečala, toda samo trenotek in že so bile njene oči zopet obrnjene v mene. —
Njen oče je bil izkušen mož, ki je imel za seboj burno preteklost. Iz njegovih besed sem posnel, da je celo študiral nekaj razredov srednjih šol, a se pozneje posvetil trgovstvu. A imel je nesrečo. Svojo prodajalno je odprl na slepo srečo brez kapitala. Blago, ki ga je imel v zalogi, ni bilo njegovo, pač pa je bilo vzeto na upanje. Toda bil je zaročen s hčerko uglednega lesnega trgovca, pri katerem se mu je obetalo, da bode prinesla k hiši lep prispevek. To hčerko je on resnično ljubil in tudi vzel, ne da bi se bil prej pogodil za doto. Saj je vedel, da mu denar ne odide, ker je njegov tast slul kot bogataš daleč na okolo, a ona je bila njegova edina hčerka. Kazala se mu je torej lepa bodočnost. Ko je pa kmalu po poroki njegovi umrl tast za kapjo, izkazalo se je, da je bilo več dolga nego premoženja. Žena njegova ni podedovala ničesar. Toda on ji ni nikoli očital ničesar. Ljubil jo je še vedno kakor prve dni in ona mu je to ljubezen vračala v vsem in vselej. Ali ljubezen sama ne obvaruje človeka gladu. Trgovina se mu ni hotela ponašati, kmalu so mu prodajalnico zapečatili. Hotel je prevzeti zastopstvo
kake trgovske hiše. Ali vsakdo nima sreče. Premalo je znal govoriti in hvaliti blago, ki mu je bilo izročeno. Pustiti je moral tudi to. Po raznih trpljenjih in težkih dneh je prišel v tovarno, kjer je bil nekak nadziratelj delavcev. Starejšo hčer Metodo je moral dati služit. Poiskal ji je dobro hišo. Nekaj časa naj bi bila za deklo, a učila naj bi se zraven i kuhati, da bi kdaj postala vsaj kuharica v kaki premožnejši hiši. Njeni materi je bilo to seveda zelo hudo. V mladosti se j' je godilo dobro, ničesar slabega ni izkusila. Tudi napornemu ali resnemu delu se ni bila nikdar privadila. Zato je svojo revščino prenašala toliko teže in je vsled tega hirala od dne do dne. Pred osmimi meseci pa je umrla za sušico, zapustivŠi možu razen Metode še dve maloletni deklici. S tem je bila beda očeta Metodinega popolna. Kako se mu je godilo sedaj, to sem bil videl sam na lastne oči . . .
»Ta vsaj zasluži, da bi bila srečna,« to sem si govoril sam s seboj. »Da osrečim vsaj to družino, to bodi moja skrb! . .«
V tem je nastalo temno. Delavci pri nasprotni mizi so prepevali in uganjali robate šale. Mi smo se pa vzdignili ter nastopili pot proti domu.
Stopal sem skupaj z Metodo. Njeno roko sem držal v svoji in bil sem srečen kakor nikdar v svojem življenju.
»Ali se vidiva še nocoj,« vprašal sem jo malo, predno smo dospeli v trg.
Pomislila je nekoliko.
»Da, ako hočete! Pridite pozneje na vrt. Zdaj pa moram Še z očetom domov, da vidim sestrici.«
Podala mi je roko ter jo krepko stisnila. Tudi njen oče se mi je zahvalil za družbo ter odšel. Luigi pa se je odpravil po svojih potih.
A Alfred je tedaj pristopil k meni ter mi dejal tiho, naglašujoč:
»Pomni nocojšnji večer!«
In že se je obrnil ter izginil za drugimi . . .
X.
Da, ako bi živel tisoč let, ne pozabim ga onega večera! Ali mi bodetc verjeli ? Oni večer mi je najdražji, spomini nanj plujejo po vseh mojih žilah, čutim ga še kakor tedaj, ko je opajal mojo dušo, ko me je zibal v divnem, do tistikrat nepoznanem razkošju. Moje misli še vedno poletavajo tja v oni blaženi čas, še vedno mi
vztrepetava srce od sreče, ki mc je bila preplula, ki se je bila razlila popolna in nekaljena nad moje zbegano in izmučeno bitje.
Ozdravel sem bil ,za trenotek. Izginila jc bila megla, ki se je vlačila okoli mene, in iz nje so se vzdigovali drevesni vrhovi, jasni in svetli, pozlačeni od pramenov vzhajajočega solnca. In na vejah se jc bliŠčalo dozorelo sadje, vabeče in trepečoče v najrazličnejših hojah in niansah. Pripognil sem bil vejo, in poželjivo je roka moja utrgala blesteči sad ter ga nesla k hrepenečim ustom. Zaužil sem ga in moje telo je drhtelo v zadovoljnosti in opojnosti; čutil sem, da sem se bil izvil iz rok duhovom teme ter se dvignil v nadzemske višave, kjer ne žulijo človeka tesni okovi, kjer pluje prost in samosvoj na sinjem oboku kakor žareča, samosvetla zvezda . . .
Kako naj se izrazim ? V mojem peresu je premalo besed in še te so okorne in jecljajoče kakor besede otrokove, ki se zadevajo ob nepokorni jezik. A čemu bi tudi vse to opisaval ? Saj že vidim porogljive izraze na vsakdanjih, blaziranih obrazih, saj že slutim dre-zanje s komolci in pomilovalno spogledavanje, saj že slišim dobrohotno ironske razgovore v takozvanih boljših družbah o sebi, ki se drznem biti srečen v objemu navadne služkinje, ki se čutim blaženega, da me od blizu boža njena sapa kakor pomladanski vetrič ravnokar razcvele nasade, ki me preveva nepopisna slast, ko me gladi žuljava desnica, a dasi žuljava, vendar gorka in prožna, desnica, služeča si s temi žulji vsakdanji borni kruhek . . .
Kaj ne da? — »Tepec«! — »Brumna duša«! — »Idiot«! — »Maha!« — Da, slišim jih te vaše vzklike, ki vam uhajajo iz dna užaljenih duš. Moj Bog. kdo bi se vam ne smejal? Toda ne, pre-resna je vsa stvar, resnična, ali žalostna! Marsikdo od vas si je že na tihem mislil, da ima služkinja prav tak obraz kakor najboljša mestna gospa. Njena roka ni nič manjša, njena noga nič manj okrogla, njena polt nič manj prozorna in žametasta, njeni vzdihi veliko manj ponarejeni, njeni objemi mnogo istinitejši in ognjeni. In kaj vas je motilo, da ste se v neopazovanih trenotkih ponižali . . . prav na lahko sicer, oprezno in tiho ... a ponižali ste se in uščipnili v lica tako bitje ali celo sklonili se niže ter pritisnili poljub na sicer umazana ustna . . . No, seveda, s tem se niste pregrešili proti samim sebi, izkazali ste tem nižjim ljudem samo nekako uslugo, na kateri vam morajo biti hvaležni — seveda, poljubiti bi vam morali celo roko na takem ponižanju! — Toda vse to in morda Še mnogo več se jc vršilo samo na skrivnem, videle so samo štiri stene, samo . . . Ali javno! Lepo vas prosim! Kdo bi si upal kaj takega? Skandal! ..
Xo, to pa je bilo tako. Oni večer sem je čakal na vrtu. Ko so pogasnile luči po hiši, kmalu potem so se začule v pesku njene elastične stopinje. In da ne bode pomote, zatrjujem vam vnovič, da je bila ona, ki je prihajala, naša dekla — Metoda! Da, Metoda, ona, naša dekla, ona je še isti večer koprnela v mojem vročem objetju; moji poljubi so ji obkrožali drhteča ustna, kakor obkrožajo metulji rdeče cvetice, dotikajoč se jih izprva na rahlo, komaj čutno, a pozneje postajajoč dalje in dalje ob njih čašah, dokler ne obvise omamljeni na njih, srkajoč med z globokimi, žejnimi požirki. Cvetica si bila Metoda, tvoji lističi so bili nežni in prozorni, dih vsake sapice jih je skrčil, da so vztrepetavali. Tvoja čaša je bila globoka in polna najslajšega medu, kipeča in ogrevajoča! A jaz sem se opajal ob njej in razkošna toplota se je tačas razlila po mojih žilah. Še sedaj jo čutim to slast, še zdaj trcpečejo ob spominu na to uro v sladki grozi moji živci . . . Toda še dandanes moram razmišljati, ali sem bil jaz prvi, ki si mu dala okušati ljubezen svojo, vso ono gorko, ono strastno ljubezen, ki mi je bila preplula sleherno žilico. In pri tej misli mi postaja glava težka, oči se mi kale . . . jaz blaznim! . . Kako je to prišlo, da sem si upal iztegniti roke svoje po tebi prvič, ko sva se sešla? Kako da se nisi branila, ti, katere duša je stala pred menoj čista in jasna kot oko nedolžnega deteta?! A dobro pomnim! Ko si je tvoja roka popravljala razmršene, v mesečni svetlobi se svetlikajoče lase, tedaj ti ni trepetala v razburjenosti . . . bila je bledejša nego navadno, a bila je hladna in mirna, tako nenaravno mirna! In tvoje oko je zrlo popolnoma navadno, vsakdanje, kakor ne bi se bilo pripetilo prav nič . . . prav nič . . . Oj, taka vsakdanjost, taka hladnost po toliko osrečevalncm trenotku, potem, ko si mi bila dala vse . . . vse ... v obili meri! . . A vendar ga ne pozabim tega večera! Še vedno mi je najdražji, kar sem jih doživel in kar jih bodem še doživel. —
Mesec si je bil napol zakril bledi svoj obraz s tanko, sivkasto, prozorno kopreno in njegovi žarki so le medli in oslabeli padali na beli, drobni pesek po vrtnih potih, ko sva stopala z Metodo proti hiši. Pri vodnjaku sva se ločila. Ko sem hitel v svoje stanovanje, videlo se mi je, kakor bi ob kostanju pri vrtnem vhodu stala možka postava. Kaj, ko bi bil Alfred ? Naglo stopim črez pot, a v tem hipu ni bilo tam nikogar več . . . Da, motil sem se; domišljija, sama domišljija! —
(Dalje prihodnjič.)
Ruski novelisti.
Za »Ljubljanski Zvon« spisal Akil Volynskij (St. Peterburg).
(Dalje.)
p^ffedaj naj izpregovotimo tudi o ruski dekadentni struji. Pred vsem — je sploh dekadentstvo? Dekadentstvo je I	j) uPa<3 ali, da se točneje izrazimo, zavedno odpadanje od
česa takega, kar se je prej smatralo za stalno in trdno. Vpraša se sedaj — od česa ? To je odpadanje od poprejšnjih svetinj, od poprejšnjega Boga in od nravnosti - odpadanje v to, kar je nasprotno Bogu, v estetiko, v zlo, demonsko obajajočo krasoto. Če začenja človek odpadati od svojega notranjega božanskega elementa, ostaja mu iti vedno dalje in dalje samo po poti svojega osebnega elementa. Torej glavna črta dekadentstva je stremljenje k čisti estetiki, odcepljeni od vsakega drugega višjega ideala. Takšen zmisel ima dekadentstvo v vseh svojih poglavitnih pojavih, v literaturi in v slikarstvu. To je nekaka zamaknjenost, nekaka utrujenost in živčna izmučenost. Človek se mora boriti pri tem s samim seboj, s svojo božjo naravo, ki nikdar ne izgine iz njega, pa naj ga gonijo njegovi osebni instinkti kamorkoli. Zato nastopa v najboljših proizvodih dekadentske literature, pri takih talentih, kakršna sta n. pr. Baudelaire in pa Verlaine, ki sta iskrena dekadenta, estetični kult v spremstvu nekakega srčnega vzkrika; duša takega umetnika je neharmonska in razdvojena. Dekadentstvo je bolezen, ali ta bolezen ima svoj posvečeni zmisel, ker je nekaka reakcija proti pretirani rutini. V gnitju in razpadu osebnega človeškega elementa se poraja sveže in zdravo zrno novega človeka. Naj pojasnim to stvar z neko osebno anektoto. To se je bilo zgodilo pred par leti med uredniki »Severnega Vestnika«. Nekoč smo se živahno prepirali celo noč do jutra. Proti jutru pa je urednica Gu-revič na mah utihnila. Gledala je zamišljeno pred sebe, in zdelo se mi je, da je zaspala z odprtimi očmi. Bilo je vse tiho. Naposled mi je pripovedovala, da je videla takrat vse predmete okrog sebe v mavričnem spektru in da jo je ta optična prikazen porazila posebno radi tega, ker je nedavno poprej videla v luksemburškem muzeju v Parizu neko sliko, predstavljajočo nago žensko, naslikano v ravno takšnih mavričnih barvah. Zame je bil ta slučaj popolnoma razumljiv. Ko so bile v prepiru potrošene in utrujene vse duševne
moči in so te moči nekako zaspale, vendar organizem ni spal, nego je nadaljeval svoje osebno delo, ki ga pa ni vodila in nadzorovala več normalna logika. To je tipični element dekadentstva . . .
Na čelu ruskega dekadentskega gibanja stoji M ins k i j. Ta pisatelj, pred vsem pesnik, piše tudi drame in kritično-filozofske članke; sestavil je celo svoj posebni filozofski sistem. Če se vprašamo, kakšen je ustvarjajoči talent Minskega, moramo reči, da ta talent baš ni velik in ne sijajen. Navzlic temu je Minskij zanimiv in pomenljiv, ker so njegovi spisi polni misli in nekakih izvirnih idej. To je pravi dekadent, ali dekadent duha, ne pa čuvstva. On vidi svet v takšni luči, v kakršni ga vidijo ljudje, ki nimajo zdravih oči. Kot beletrist je zbudil Minskij poslednji čas mnogo kritik v časopisih s svojo »tragedijo iz današnjega življenja« pod naslovom »Alma«. Ta »Alma« nima nikakršne žive psihologije in je brezbarvna ter neokretna stvar. Minskij kriči celo svoje življenje o lepoti, on je prvi na Ruskem začel kričati o njej, v njegovi duši pa ni nikake lepote, in zato tudi ni nikake lepote v njegovih proizvodih. Lepota je čudo osebnega razvoja, je njegova organska popolnost, tesno zvezana z življenjem, in zato se ne da umstveno sestaviti. Minskij hodi sredi modernih pisateljev kakor nekak pameten gluhonemec, ki vidi včasi več, nego vidijo drugi, ki pa ne more povedati, kaj je videl, nego on se večno trudi, da bi pokazal svoje misli in čuvstva, ki glodajo njegovo osamljeno dušo.
Od Minskega prehajamo k Merežkovskemu. Pesnik, beletrist in kritik Merežkovski se takisto nahaja v večnem procesu evolucije, ki pa ni organska, kajti v njegovi duši ni nikakega sa-mostalnega, celotnega jedra. Izkraja jc pobiral stopinje za Nadsonom, bil potem »narodnik« in se navduševal za Gljeba Uspenskega; v devetdesetih letih pa je posnemal Minskega. Potem jc nekaj časa hodil za Nietzschcjem in takrat je pod vplivom tega nemškega filozofa napisal cel članek o Puškinu, iščoč in dokazujoč v tem ruskem pesniku elemente nictzscheanskega heroizma. V tej dobi je tudi napisal zgodovinski roman »Zavrženec«, ki je imel velik uspeh, ker je v njem obilo dramatičnih prizorov. V nekem drugem romanu »Leonardo da Vinci« vidimo pa že vpliv idealistnih struj ; z novopa-ganskimi tendencami se mešajo tukaj novokrščanski motivi. Zadnji čas je zašel Merežkovski zopet v novo idejno strujo. Na Nietzscheja je davno pozabil in ga ne mara več. Sedaj je moralen in veren pravoslavec. Tolstoj, ki smelo ruši dogmatična svetišča, se mu zdi naravnost smešen.
Morebiti najbolj tipična figura med dekadenti je pisateljica Gippius. To je dekadentka čuvstva. Vse, kar ona izraža in opisuje, je nekaka tenka pajčevina čuvstva, skozi katero gleda v svet. Njeni spisi iz prirode so krasni, kakor fina gravura, kajti lepa priroda daje hvaležen materijal dekadentskim fantazijam. Ravno veliko svojega originalnega daru Gippius nima.
Poslednji čas začenja Gippius pod vplivom novih idcalistnih struj iztikati božansko stran v človeški prirodi, pa tudi v tej smeri ni originalna.
Preostaje nam še reči dve, tri o poslednjem dekadentu v ruski beletristiki, ki je bil na mah zaslovel, sedaj pa je že usahnil in skoro izginil iz literature. To je Sologub, avtor nekaterih lepih pesmi, ene jako dobre črtice pod naslovom »Sence« ter nekaterih povesti in novel, s katerimi je bil pokazal meje svojega talenta Sologub je tudi dekadent čuvstva, nekoliko soroden Gippiusovi, ali seveda močnejši in temnejši nego ona. V povesti »Sence« zveni nekak globok pesimizem. Dozdeva se nam, kakor da bi bil nekak ruski Schoppenhauer prišel iz soparne kleti, pogledal na svet in rekel, da vse to so sence. Popolna negacija sveta, vseh njegovih radosti in vsega njegovega dejanja in nehanja. Ko bi bil Sologub dovolj močen, da bi mogel iti dalje po tej poti, ko bi imel dovolj duševne in kulturne vsebine, mogel bi postati iz njega velik pisatelj. To pa, kar je napisal Sologub za svojimi »Sencami«, je polno bolehnih halucinacij, nravstvenih perverznosti in gnilobnih miazmov v umetniški obliki.
Kakor na zapadu tako so se tudi na Ruskem začeli dekadenti izneverjati svojemu dekadentstvu in so začeli zopet plavati v ideali-stni struji. Na Ruskem je takšna nagla evolucija dekadentstva čisto naravna, ker ga ni naroda na svetu, v katerem bi bila dekadentstvu nasprotna struja tako močna, kakor je religiozna struja; in tudi zategadelj je ta pojav tako naraven, ker je dekadentstvo čisto kulturno seme, ki so ga zanesli zapadnoevropski vetrovi v blatno Rusijo. Kadar se ta proces izvrši in prerodi v novo obliko pesništva, je prav mogoče, da se prikažejo iz tega gibanja nove literarne moči. Tolstovska tradicija je že vsa izčrpana v ruski literaturi in veliki talent Čehova je zadnja beseda v tej smeri. Struja Dostojevskega pa se šele začenja.
(Koncc prihodnjič.)
Iz bosanskega perivoja.
n.
Solnce sije, zeleni livada,
ide moj in mi donaša cvetje — Dež prši, in kalna voda dere, voda znači, da ne pride dragi. A jaz hočem dragega imeti, ki bo češče mi na dom zahajal: Vsako leto, v letu vsaki mesec, vsaki teden, v tednu vsaki danek, v dnevu vsako uro in minuto. Takšnega bi dragega ljubila.
belem mestu dvanajst belih dvorcev, a najlepši Osmanov je dvorec; v njem je Žejna, gizdava Bosanka, lice lepše ji od karanfila. Do Stambula nje slovi lepota, a ne zna car za devojko Žejno. Ej, da zna car za devojko Žejno, bi poklonil ji zeleno Bosno, s krono carsko ji okitil čelo.
i regata se baba in devojka za Ivana, mladega pastirja. Baba pravi: »Moj si, lepi Ivan,« a devojka: »Moj si lepi Ivan.« Baba hrani troje veder vina, a devojka — vrtec samih rožic . . . »K babi grem, da ji popijem vino, a devojko ljubim, dokler diha.« —
III.
IV.
Pesnik fra Grga JVIaptič.
Ob osemdesetletnici njegovega rojstva dne 5. februarja. Za »Ljub. Zvon« spisal Veljko Obradov. (Bosna.)
II.
atinski pregovor pravi: »Inter arma silent musae«. To je sicer istina, ali to se nc more reči o našem narodnem junaškem pesništvu, ker tega ne bi nikdar ne bilo, ako ne bi bilo v našem narodu junakov, kateri so si z junaškimi deli pridobili na bojnem polju ali kako drugače nesmrtno slavo. Tako je tudi Martič opeval dela junakov v onem času, ko jc bila, kakor narodni pregovor pravi, človeška glava draga kakor glava zelja. Poleg »Osvetnikov« priobčil je Martič v raznih časopisih sila mnogo pesmi, katere še žal niso doslej zbrane in izdane. Nadalje je zložil še več pesniških del, kakor n. pr.:
Prihodnica kao poziv u bratinsko kolo. Izšla v »Bosanskem prijatelju« leta 1850.
Pjesničke kitice s ve toga Frane Asiskoga po A. T. Ozanamu.
Muka Isusova. Uskrsnuvšcmu Isukrstu, čestitka imendanu sv. oca pape Lava XIII. Vse troje po italijanskem od F. Pescc.
Spomenica fra Andriji Kačiču, pjesniku Milovanu, pri podignuču njegova spomenika u Makarskoj god. 1890. u ime bosanskih franjevaca.
K rš t en i k spjevan u 13 glava po pripovijedanju grofa Lava Tolstoja (reete Tolstoga, opomnja prelagatelja).
Obrana Bio grada god. 1456. u slavu sv. Ivanu Kapistranskomu.
Nadalje je zbral s pobratimom Jukičem velik zvezek narodnih pesmi po Herceg-Bosni, a izdal jih je Kunič u Oseku I. 1858. Poleg tega je poskusil sestaviti celoto od junaških pesmi, katere pojo o boju na Kosovcm. Kritika je to delo pohvalila. Naposled je spisal epos o Topal-Osman paši, kateri je bil vezir Sarajevu I. 1868. Temu eposu je bil naslov »Os tn an i da«. Ali, kakor smo že omenili, skril je ta epos v žitnico, kjer so mu ga zgrizle miši na drobne kosce.
Preobširno bi bilo, ako bi hoteli podati vsebino vseh Martičevih pesniških del, zato recimo katero samo o »Osvetnikih«.
»Os ve t niči« obsegajo sedem delov. Po vsebini uvrščujemo to delo v epsko-junaško pesništvo. Posamični deli niso med seboj
spojeni, tako da bi se dogodba enega dela razvijala na podlagi drugega dela, nego vsak del je zase samostalna, neodvisna celota. Deli »Osvetnikov« imajo te-le naslove: 1) Obrenov, 2) Luka Vuka-lovič i boj na Grahovcu, 3) Boj turški i črnogorski, 4) Kiko i Zelič, 5) Ustanak u Bosni i Hercegovini, 6) Hadži-Lojina krajina, 7) Po-sjednuče Bosne i Hercegovine po cesarokraljevskoj vojsei.
V	prvem delu nam pripoveduje pesnik dogodbo iz Hercegovine 1. 1857., kako je neki Arnavt, po imenu Sahinaga, katerega je turška uprava baje poslala:
Da uhodi po kršnu Drobnjaku, Po Zubricih i po Pivi ravnoj, Po Banjanih i po Rudinami, Da se česva šteta neogradi, Jali šteta, jali zadjevica, Jali zulum sirotinji raji; Jer car kune i za glavu prieti Sa svetčeva stola u fermanu, Tkogod čini sirotinji krivo.
Obrenov, str. 22.
V	Banjanih, v hiši nekega starca Obrena, je onečastil ženo Obre-novega sina Drage. Da bi se Sahinaga izognil osveti, katere sc jc bal od Drage, je vrgel Drago v temnico kraj Trebinja, da mu v njej živemu kosti trobne. Ali zgodilo se je, da je za neke strahovite nevihte udarila strela v kulo 1), pod katero je bil zaprt Drago, in zažgala kulo. Turki so bežali iz kule in niso nič pazili, ali bode iz podzemeljske ječe pobegnil Drago z drugimi sužnji. Drago se je res okoristil s to priliko in je pobegnil iz temnice. Vrnivši se domov, je našel četo osvetnico, in Drago otide h kuli, v kateri je bil Sahinaga, v
v
pravem času nameri na Sahinago, izproži puško, a aga se zgrudi mrtev na tla. Tako je Drago krvno osvetil razžaljeno Čast svoje žene.
V	drugem delu se pripoveduje, kako Luka Vukalovič odhaja v gore med hajduke, ker se je naveličal turškega nasilstva, ter jih hoče osvetiti. Luka ima srečo v svojem junaškem podjetju. Raja noče dajati Turkom njihove tretjine, a Turki se ne smejo ganiti iz Trebinja, ker se boje oborožene raje. Turki se posvetujejo v Trebinju
') Kula, pl. kule, to je turenj, turris. V Hercegovini se imenuje vsaka »kuča« od kamena kula, torej hiša; v pesmih je kula tudi hiša, katera ni od kamena. Kula je torej hiša ali utrjena hiša, v kateri se človek lahko brani.
O po mu j a prelagateljeva.
^Ljubljanski Zvoni 3. XXII. 1902.	12
in sklenejo, da je treba pregnati Luko Vukaloviča, voditelja ustaŠke raje. Turki so se zagnali za Luko, ali slabo so imeli srečo. Mnogo jih je poklala raja v 'gozdu, a mnogi so se zopet jedva živi povrnili domov. Luka se je tudi povrnil domov v svoje selo Zupec in je pregovarjal rajo, da ostavi svoje dome, da se skrije v goro in da začenja Turkom zada vati strah in trepet. Tukaj zbira hrabro četo kakih dveh stotin duš. Istodobno se zopet posvetujejo Turki Trebinjci, kako se osvoboditi svojega nesigurnega položaja. Sklenejo zaprositi pomoči pri Turkih v Mostaru, Sarajevu in vseh glavnih mestih Bosne in Hercegovine, koder prebivajo Turki v mnogobrojnem Številu. In Turki se zares začenjajo zbirati na odločilen naval. Ali tega noče mirno gledati Črna gora, nego tudi ona zbira vojsko, da zajedno s hercegovaško rajo junaški navali na turško vojsko. In zares je prišlo do krvavega boja med turško vojsko in sinovi kršnih krajev Hercegovine in Črne gore, in to na polju Grahovcu na Spasov dan leta 1858. Tu je bila turška vojska grozovito poražena, a največjega junaka v samem boju se je pokazal Luka Vukalovič, kateri ima, kakor pripoveduje pesnik, glavno zaslugo, da se je Grahovac obilno napojil s turško krvjo.
Kar se tiče tretjega dela, mislim, ni treba, da mu tu vsebino podam, ker to ni nikaka poezija, nego zgodovinsko izvestje v stihih. Od te dogodbe pesnik ni niti mogel ustvariti pesniškega dela, ker je dogodba tega dela silno zamotana; boji se bijo ne na enem mestu, ampak na več mestih, a ni osebe, katera bi zaslužila biti glavni junak, središče cele te bojne situacije. Ti boji so se vršili leta 1862. za Omer paše Latasa in so se završili s premirjem. Za teh bojev je izgubila Turška sila vojakov, a tudi v finančnem pogledu je občutila silno neugodno premeno.
Dokaj več nam je pripovedovati o četrtem delu »Osvetnikov«. Pesnik nam opisuje, kako sta se dva mlada junaka odločila oditi od doma v gorske hajduke, da na Turkih osvečujeta turško nasil-stvo. Ta junaka se imenujeta Kiko in Zelič, sinova ravnega bosen-skega Posavja. Nekaj časa sta hajdukovala v VuČjaku, potem na planini Črnem vrhu, in tukaj je Kiko smrtno pogodil besnega Turka, po imenu Urem ago. Pobesneli Turki so se radi tega odpravili na Dubico in v bližnje vasi, da bi se osvetili na raji, ker je Kiko, sin raje, pogubil Urem ago. Največ sta tu trpeli vasi Potočani in Bu-kovac, rodni mesti hrabrih hajdukov. Turki so stražili Dubico, da ne bi hajduki v njo mogli, ker jim je nedostalo hrane in streliva. Tedaj navalijo hajduki na Turke in poskusijo rešiti se smrti. Po-
Vcljko Obradov: Pesnik fra Grga Martic.	163
bijejo p l vo stražo pri Dubici, razburijo in prestrašijo vse Turke, da so se ti le razbežali. Tako so hajduki zopet v Dubici. Malo časa potem je prišlo zopet do krvavega boja. Ko so namreč hajduki odšli črez Savo, da bi se malce porazveselili v svobodi, in so se zopet vračali v Bosno, pričakovali so Turki Kiko in Zeliča ravno na Savi. Hajduki so jih nekoliko posekali, nekoliko pometali v Savo, a ostali so se razkropili bogvedi kam. Pozneje so hajduki spet ubili nekega Pašago, kateri se je bil pohvalil, da bode pobral vse davke in davščine od raje in da se bode zdrav povrnil domov, samo je zaprosil, da mu dade Še katerega druga. In dali so mu za druga cigana IIuso. Ko je potoval Pašaga s Huso skozi Vučjak, je ubil Kiko Pašago; Zelič mu je ubil konja kulaŠa, a neki njiju pobratim Lubina je strelil na cigana Huso, ali ga ni pogodil. Tedaj je še enkrat ustrelil Kiko in pogodil IIuso v hrbet, ko je bežal na konju. Cigan Huso je pobegnil v Odžak in se je tu zlagal nekaterim ljudem, da so oni napadli Pašago in nanj ter Pašago ubili, a ni omenil ni Kike ni Zeliča. Radi tega je pretrpela raja grozne muke in nekateri od njih so umrli na vešalih. Nekoliko potem je prišel derventski sodnik v malo vasico, Fočo blizu Dervente, k Juriču in Zeliču in je rekel, da jima derventski kapetan daje besedo, da bode i oblačil in hranil oba na državne stroške, ako se odrečeta hajdukovanju. Hajduki so verovali tem besedam in tako so se predali. Ko so Turki Derven-čani videli, kako oblast spoštuje in ščiti njih sovražnike, zaprosili so Kara-Mahmud pašo v Sarajevu, da naj ali hajduke pobije ali pa jih izžene iz sultanove dežele. Kara-Mahmud je dal dovesti hajduke v Sarajevo in tukaj jih je imel v časti in varnosti, kakor tudi derventski sodnik. Ko pa so se tudi v Sarajevu spuntali Turki in rekli, da bodo ubili vezirja, ako vezir ne da pobiti hajdukov, popustil je vezir, prelomil je svojo mož-besedo in je dal pobiti junake na Bend-baši, to je na iztočni strani Sarajeva. Njih kosti so pokopali pod nekim oskorušem, ki jim je bil kot grobni spomenik gotovo do okupacije leta 1878.
O petem in sedmem delu bi mogli reči isto, kar smo poudarjali o tretjem delu,
O šestem delu pa nam treba priznati, da mu je predmet sam dosti prikladen za epsko junaško pesem. Hadži Loja je s svojimi ljudmi zadaval smrtni strah ne samo muslimanom, nego tudi drugo-vernikom. Toda vse to opeva pesnik nekako stlačeno, brez sistema. Ali tudi v taki obliki treba to pesem uvaževati radi njene vsebine, katera je zelo znamenita za zgodovino mesta Sarajeva.
Na podlagi rečenega trdimo, da samo prvi, drugi in četrti del »Osvetnikov« zaslužujejo, da kot junaški eposi nosijo ta vzajemni naslov, da oni sami širijo slavo Martiču kot epskemu pesniku. Sedaj pa recimo katero o vsakem teh delov posebe in ocenimo njih vrednost!	(Dalje prihodnjič.)
V mraku.
y£-sveččr, ko v tihi mračni sobi igram na svoji violini, prihajajo pred mojo dušo na prošle lepe dni spomini.
Prihajaš ti . . . Obraz tvoj bled je in solza ti v očeh leskeče, in sedaš k meni, šepetaš mi in glas nemirno ti trepeče.
In gledaš me — in spet odhajaš . . . Otožno strune mi zvenijo in glasi, trudno trepetaje, za tabo v tihi mrak hitijo.
A. Gradnik.
4
V hipih takih prihajaj k meni
akor na polju rožice po celi zemlji se scvetajo, tak sanje dušo mlado mi prepletajo.
Jaz sanjam ob rosnih jutrih, ko solnce pozdravi nas, ko koscev petje razlega se črez rodno vas.
Jaz sanjam ob vročih poldnevih, ko zemlja od žeje gori in ko cvetje solncu daruje največ svoje sočne krvi.
In ob tihih poletnih večerih, ko solnce spe v ocean in zadnji žarki zlatijo plan,
goricc in zeleno
jaz sanjam spet svoje sanje, in takrat se mi zdi, da solnce z vso svojo vročino se v moje srce potopi.
Takrat čutim božanske sile in ljubezni nebeške moči . . . V hipih takih prihajaj k meni. oj, Olga, ljubica ti!
V. S. Fedorov.
Tovariš Damjan.
Povest. Spisal Podlimbarski. I.
prvem letu svojega vojaškega službovanja sem bil nastanjen v kavalerijski vojaščnici v Mariboru kot novinec 4.škadrona, 10. dragonskega polka, ki se je tedaj nabiral iz vseh slovenskih pokrajin od Adrije pa do Drave. Ni baš prijetno zameniti šolsko klop s konjskim sedlom; no za lepimi dnevi pridejo navadno tudi grdi, in ves čas svojega življenja še nihče ni sedel v senci. Blede in učene šolske tovariše sem zamenil z zagorelimi kmetskimi fanti z omejenim duševnim obzorjem pa dobrim srcem. V našem polku je bila takorekoČ zedinjena vsa Slovenija, in imel sem priložnost spoznavati mlade kmetske ljudi iz vseh kotov domovine. Z menoj je bival v eni sobi tužni Cič poleg veselega Štajerca, narodivšega se v vinorodnih Slovenskih goricah; Belo Krajino je dostojno zastopal suhi in visoki Juri Glad, ki se je vsem priljubil zbog svojega zvonkega belokranjskega narečja; temnih žir-skih hribov me je spominjal okorni in pohlevni krojač Kopač, rodovitnih krških krajev pa možati in samozavestni Metelko z Rake; brhke gorenjske fante izpod Kamniških planin je predstavljal Tone Damjan, mladenič lepo odprtih, jedrnatih oči in vitek kakor gorenjska jelka. Sprva se je marsikak tovariš zadel ob moje prejšnje dijako-vanjc, češ, iz dijaka ne more biti dobrega vojaka, pa sčasoma so mi postali vsi prijazni, ker so spoznali, da je tudi dijak še porabna stvar na svetu. Svojo porabljivost sem jim pokazal s tem, da sem onim, ki sami niso umeli pisati — in takih je bilo v tistih starih časih Še premnogo — pisaril pisma na domačine in znance ter prebiral došle odgovore. V pisanju pisem sem postal, kakor so trdili tovariši, velik mojster. Sicer ni bila moja domišljija široka, ne globoka — moj Bog, kakšna more biti domišljija človeka, ki dobiva po šest krajcarjev na dan in guli od zore do mraka vojaškega konja! — no moji tovariši so bili ž njo zadovoljni in marsikdo si je globoko oddahnil, ko sem mu prebral »še enkrat« plod svojega uma, list, namenjen ljubim domačim ljudem. Sestavljal sem pisma vseh vrst: zaljubljena, prosilna, terjalna, vojaško bedo' slikajoča. Seveda mi taka pisma niso Šla od srca, ampak moja borna domišljija je jemala z vsake tuje mize, kjer je bilo kaj dobiti. Največkrat sem se zatekel
po izraze k pesniku in prav po slavčje sem žgolel; včasi sem se obrnil tudi k propovedniku za pomoč in božje oblasti sem vpletaval v list; če je bilo treba izpipati ljubim domačim ljudem izdatno podporo, me je navdihnila solzljivost izraelskih prorokov in slikal sem stiske vojaškega stanu z besedami, katere bi bil Dante, da je zanje vedel, postavil nad sama peklenska vrata. In ko je bil list končan, je nastopila zame slavna doba, ker navadno me je potegnil osrečeni tovariš za rokav ter me peljal na ogel k branjevki.
Neko nedeljo popoldne je stopal Damjan s papirjem v roki in ves razdražen k mizi, kličoč mi: »Ti, hej, tu sem ti prinesel papirja. Sedi sem in napiši mi pismo. Pravijo, da ti umeš bolje sukati pero nego tisti šestega škadrona.« Tisti šestega Škadrona je bil moj vrstnik na gimnaziji, pri dragoncih pa moj tekmec v pisar-skem poslu. Počasi sem poiskal pero in tinto, privihal rokava ter važno sedel za mizo. V razmahu, s katerim je vrgel Damjan list papirja pred mene, jc bila videti velika razburjenost in ozlobljenost se je brala na vsem njegovem sila rudečcm licu.
»Kam boš pisal r« sem vprašal ter samosvestno razprostrl papir pred sebe.
»Pisal boš ti, a ne jaz, ker jaz sem se naučil brati, drugi so se naučili pa pisati,« je dejal nevljudno tovariš. Damjan je imel pravico govoriti z menoj trdo, ker je bil dve leti starejši in jc služil cesarja že zadnje leto. Njega je kmalu kaka stvar razburila. Razdražen ni mogel mirno govoriti, ampak govoreč je metal glavo nekako na stran, kakor bi hotel hlastniti po čem.
»Nu dobro. — Komu naj pišem ?« Pomočil sem pero. »Torej ?«
»Pisal boš staremu človeku, ki z moje strani sliši na ime oče, pa tega imena ni zaslužil.«
Pogledal sem na Damjana, kakor bi hotel reči: Čudno se izražaš, prijatelj. In napisal sem nadpis: Dragi oče!
»Kaj si napisal?« je vprašal hlastno, strmo zroČ na papir, kakor bi Štel tistih par črk.
»Saj praviš, da si se naučil brati. Beri torej!«
»Kar sem se naučil jaz, naj tebe nič ne briga. Premlad si še, da bi tako govoril z menoj. Kaj stoji tam r«
»Navadni ogovor: Dragi oče! Tvojemu očetu bova pisala, ne ?«
»Da, bova, a pisala bova tako, da mu bodo lasje vstajali po-koncu. Dragega očeta le izbriši, kakor sem ga jaz izbrisal iz spomina. Tistega pri meni nič več ni, nič več ga ni!«
O kako trdo je umel govoriti Damjan! Sama gorenjska togota! Ugodil sem njegovemu ukazu ter prečrtal nadpis.
»Nu torej, kako in kaj naj pišem ?«
Damjan se je razjaril ter zavpit: »Študent si, pa ne veš kaj pisati. V šoli se nisi ničesar naučil, pri četi si pa tudi eden naslabših. Ti si neumnejši, nego je tvoja kobila. Osel!«
Zadnja beseda mi je zvenela po možganih kakor jek po gori. Osel? osel? sem ponavljal v mislih, kar nič mi ni ugajal ta nadevek. Ko bi mi kaj takega zasolil kak višji n. pr. moj korporal, ki že pozna človeka, razmere in stvarstvo in je poleg sedel, ko je Bog svet ustvarjal, in ve, kaj govori, to bi se človek obliznil, ali sodba Damjanova me je pekla. Na široko sem znan, da spravljam najlepša pisma na papir, pa glej, tu pride človek, ki ne nosi nobene zvezde pod brado, ki me še nikdar ni peljal na ogel, in mi pričo tovarišev zarobi takšen nadevek! Nepotrpežljivo sem oprl glavo na levico, dvakrat pomočil pero, malce se zamislil in naposled sem se zatekel k najnavadnejši frazi. Zapisal sem: Primcm pero v svojo desno roko in ga pomočim v to črno tinto. — Damjan je pazno gledal na črke, bistro se valeče iz peresa. KončavŠi frazo, sem se pogruzil v kratek odmor: počitka je trcbalo in pa čakanja, da pride razburjeni tovariš v pravi tir ter razsveti kakšen kot moje domišljije . . .
»Kaj si napisal?« je vprašal. Prečital sem mu kratki uvod.
»Dobro!« je pritaknil. »Zdaj boš pisal pa tako, kakor bom jaz hotel.«
»O velerad. Le narekaj!«
»Čakaj! Beseda besedo prinese, pes pa kost — pravijo.«
To so trudi in napori s takim človekom! »I govori že, v kakšnih razmerah živiš s svojim očetom, sicer ne morem nadaljevati.«
»Ž njim nočem biti v nikakšnih razmerah več,« se je razburil tovariš ter s pestjo udaril po mizi, »no on živi v razmeri z neko mlado deklo in jo hoče vzeti za ženo. To mi je pisala sestra, ki je že omožena. Starec je deset let vdovec, vseh sedem križev nosi na hrbtu, hčer ima že omoženo in zdaj se spomni še na ženitev. Kdo je kdaj kaj podobnega slišal! Ta sramota!« Damjan je obračal glavo na desno in na levo ter svetlo gledal po sobi, kakor bi iskal točke, na katero bi obesil svojo zlost. Tovariši so pritajeno hihikali po koteh, jaz sem vzdihnil brez sočutja, mašinalno.
»Pusti očetu veselje,« oglasil se jc Glad, ki jc blizu mize drgnil stremena. »Bodi vesel, da jc še korenjak, ki mika žensko.«
»Babo mika njegovo lepo posestvo pa njegov denar, a ne on. Polakomila se je navihanka. Pa jaz mu izbijem iz glave budale misli! Torej piši, zdaj veš, kaj mu hočem povedati.«
Grižljaje peresno držalo, sem se nagnil nad papir. Takšnega lista doslej še nisem pisal. V vse sem bil vlil ponarejene, sladke čute, samo ljubezen in hrepenenje, in zdaj naj na sirov način oštejem in okregam starega človeka, očeta odraslih otrok, in to v imenu togotnega sina.
Ko je Damjan videl, da me je zapustila moja učenost, mi je prišel naposled sam na pomoč ter rekel: »Preberi še enkrat, kar si zapisal!« In zanosno sem čital: »Primem pero v svojo desno roko in ga pomočim v to črno tinto.«
»Zdaj piši pa tako«, je vpil Damjan: »Čez hribe in doline, čez to ravno polje in čez te zelene travnike je priletel k meni črni vran — črni vran je priletel — tako piši! — ter mi prinesel lepo novico, da se hoče stari čuk poročiti z mlado sovo.«
»A prokleti Damjan!« se je začudil Glad, ko je zaslišal te slikovite izraze. Majal sem z glavo, obotavljaje se.
»Le piši, kakor ti pravim, osel!« je besnel Damjan, katerega jc obodrilo Gladovo občudovanje.
»Napisano je,« sem rekel enostavno in nevljudno. »Kaj pa zdaj pride?«
»Še tako postavi tja: Kadar pridem domov, in kmalu se to zgodi, takrat ne bom jemal v roke peresa, ampak bridko sabljo zagrabim in izbijem vam ž njo iz Vaše stare glave zaljubljene muhe, pasja vera Vi!«
Debelo sem pogledal na tovariša.
»Le kar tako piši — hudič!« je zarohncl Damjan. Posmejal sem se mu v obraz. Nadevek hudič me ni tako nemilo dirnil kakor poprejšnji osli. Domišljav človek hudiča laže pogoltne nego osla.
»Tako pa ne, Damjan!« jc posvaril Metelko, ki je poleg na slamnici preobračal in likal sedlo. »Oče je le oče. Tako nikar ne piši!«
Metelko je bil enake starosti z Damjanom, in njegova beseda je tudi mene p obudila, da sem se drznil ugovarjati hudemu tovarišu. »Izpustiva rajša bridko sabljo — sem rekel — ž njo očetu ne smeš žugati, ker zanj je ne nosiš. Ampak ti mu mirno povej, kar moraš. Opomni ga zlepa, da je star, da ima otroke, zate naj skrbi in pa za zveličanje svoje duše naj se pobrine. Tudi lahko pristaviva, da za vse to ne bo mogel skrbeti, ako si nakoplje na glavo žensko,
ki ga bo noč in dan jezila in psovala.« Iz kotov so pogledavali name tovariši, hvaleč mojo bogomilo modrost, ki misli na zvcličanje duše, ker o tem se je poredko govorilo v naši sobi.
»I bogmc, škoda zate, da ne postaneš pop, ti bi znal propo-vcdati!« mi je zaklical Glad, ki je gledal name kakor na višje bitje, menda zato, ker sem njegovo belokranjščino večkrat javno pohvalil.
»In na sodnji dan naj pomislijo!« je kliknil Kopač, ki je nekje tam za krajem, sloneč na slamnici, žulil pipo. Molče smo pogledali Kopača kakor na stvar silno oddaljeno od nas.
»Zlepa več dosežeš nego zgrda,« je poučeval Metelko. »Ce boš očetu precej skraja tako sirovo in robato ugovarjal, obrne se globoko užaljen od vas in še bolj bo hrepenel po tuji ženski, ko bo videl, da so mu vsi domači ljudje odporni. Morda vam on kar kljubuje, ker mu izkazujete premalo spoštovanja, ker ga hočete na tak sirov način poučiti, ker modrujete ž njim.«
»Kjer se mnogo modruje, tam se mnogo kljubuje, pravijo,« sem povzel jaz, krijoč se za Metelka. »Prav govori tovariš Metelko, njega poslušaj, Damjan! Očetu piši previdno, kadar pa prideš domov, očitaš mu lahko s trdimi besedami njegovo zmoto. Kar je povedano, to se kmalu pozabi in razprši v nič, ali kar je napisano, to velja in ostane.« Zadnje besede sem naglasil in vrhutega sem plosko roko položil na papir.
»Očeta ne zavrzi, ž njim se gotovo še snideš, če ne tukaj, pa na onem svetu!« je javknil kakor z drugega sveta Kopač, pogreznjen v slamnico.
»Pameten bodi, Damjan! Z mirno besedo se vse doseže,« je svetoval Metelko.
»Kaj — pameti imam jaz tako odveč!« je kričal Damjan. »Pameti še lahko tebi, Metelko, in vsem vam nekaj posodim.« Razen Kopača so se vsi tovariši Damjanovi pameti glasno posmejali; nekateri je še s posebno izjavo pritrdil, da ga ni pod solncem junaka nad Damjana. To je našemu tovarišu toliko ugajalo, da se je sam posmejal. In v vseobčem smehu se mu je posvetilo lice in njegova navadna veselost se je jela zopet vračati. Takšen je bil naš Damjan!
»Piši torej, kakor misliš! Ali to ti naročim: dobro začrkaj, privij ga mojega starca!«
Po kratkem premisleku sem pišoč čital na glas: »Ta novica me je močno užalostila, ker hudo je otroku, ako se mora sramovati za svojega očeta. Vi pa morda sramu nič ne poznate, ne vidite, da postajajo ljudje in s prstom kažejo za Vami, rekoč: Glejte sivega
moža, ki je do starosti živel pametno, na starost je pa noreti začel. Zdaj Vam z lepo, mirno besedo očitam Vašo zmoto, črez nekaj tednov pridem pa domov in takrat Vam bom' v oči povedal svojo misel in s trpkimi besedami, v gromu in blisku Vam bom govoril, ako ne jenjate od svoje nakane in ne pustite tiste ženske. Bližate se že dobi sivih las, ki uhajajo z glave, in zdaj se hočete nakopati na glavo mlado žensko, ki Vas ne išče zato, da bi Vam prinesla srečo in mirno življenje, ampak da bi se polastila Vašega premoženja. Oče ste, pa tako zanemarjate svoje otroke, za katere boste odgovor dajali pred sodnjim stolom. Star oče obrača oči za niče-murnostjo, a obrnil naj bi jih k Bogu. Za posvetno skrbite, a treba je, da poskrbite zdaj za ono, kar Vam je najbliže: za zveličanje svoje duše. Pot, na katero ste stopili, je pot zmote, ki ne pelje v nebeško kraljestvo.«
Tu se mi je odtrgala nit domišljije. Strmo sem zrl v poslednji dve besedi, pa nikakor nisem zmogel dalje. Segel sem si z roko v lase, s koncem peresnega držala sem pobezal med ustnice, pogledal v kot pod stropom, kjer je pajek, ta žival obširne domišljije, predel svojo umetalno mrežo, pa ničesar primernega se nisem mogel domisliti. Zdajci je dvignil Kopač glavo iznad slamnice, glasovito svetujoč: »Pri povzdigovanju naj bi prosili Boga za pravo pamet.« Zaškripalo je pero in čital sem: »Satan Vas je zmotil in ujel v svoje zanke. Da mu uidete, priporočite se tolažniku sv. Duhu, da bi Vas razsvetlil, in pri povzdigovanju molite in prosite Boga, da bi Vam podelil pravo pamet. Ako pa še s tako pomočjo ne pojde, prišel Vam bo s svojo pametjo na pomoč Vaš sin Tone Damjan. Z Bogom!«
Dovršivši končalno frazo, sem moral list še enkrat prečitati. Damjan se je sklonil ob mizo, gledal v pisanje ter pritrkaval z glavo. Vse to mu je tako ugajalo, da je hotel še kaj pristaviti. »Še to pripiši, da se bratu in sestri lepo zahvalim za denar, ki sta mi ga poslala. To bo nekako očitanje očetu, ki mi nič ne pošlje.« In pripisal sem: »Bratu in sestri se lepo zahvalim za novce, ki sta mi jih poslala. Kmalu naj se zopet spomnita stare resnice, da je lepa zahvala navadno tudi nova prošnja.«
Ko sem zravnal list, me je hvalil Damjan, rekoč: »Kar je res, je res: tvoja flora je mršava kakor sedmero naglavnih grehov, a pišeš lepo, drugače kakor oni Šestega Škadrona; tisti praska po papirju, kakor bi Škrtal z ostrogo.«
Proti večeru sva nesla pismo v mesto. Honorar ni izostal. Oj, kako lukulski sem živel tisti blagoslovljeni večer! Tovariš me je
peljal na ogel k branjevki in tam sem se spravil za gladko mizo. Kaj sem tam jedel, kaj pil, tega ne povem. Le to priznam, da sem naposled vzkliknil: Bog daj obilo mecenov slovenskim pisarjem! —
Nekaj dni po oni lukulski večerji je prišlo nenadoma povelje, da se ima naš polk odpraviti na Kranjsko k vojaškim vajam. Nepopisna radost je zavladala v polku. Težko smo čakali pohoda. V jutru odhoda nas je trobenta nenavadno zgodaj budila. Tovariš Glad, ki je sicer to budilko vsako jutro krepko okregal in proklel, da ga tako zgodaj kliče h konju, jo je tisto jutro naravnost pohvalil, ker ga zove na pohod na Kranjsko. Jedva se je dobro dan naredil, že smo zasedli konje in se uvrstili po četah in škadronih v divizijone in polk. Po kratki molitvi, katero so ob veselo utripajočih srcih svečano govorile trobente, smo nastopili pot. Bilo je jasno, dokaj hladno jutro velikega srpana. Nekaj dni že ni deževalo in nebo tudi ni kazalo na kako neugodno vremensko izpremembo. Ni mogoče povedati, kako veselje nas je prešinilo, ko smo imeli za hrbtom tesne vojaščnice in nas je od vseh strani objelo široko, svobodno polje, katerega duhteči zrak je poživil nas in naše konje. Vsi smo čutili, da je nastopila za nas nova doba, dasi nekateri od pohoda niso mogli pričakovati bogve česa, ker njih rojstni kraj ni ležal na naši potni črti in se tudi niso nadejali, da bi se sešli s svojimi znanci, prijatelji in sorodniki. Vendar pa je vsakdo slutil marsikaj ugodnega pred seboj. Zdelo se nam je prijetno, videti vsak dan nov kos slovenske zemlje, vsak dan se nastaniti v drugi vasi, vedno pri drugih ljudeh, večinoma kmetih, iz katerih smo vsi vzrasli in ki so nam najbližji po mišljenju in trpljenju. Neki pisatelj je rekel, da je prava sreča na konjskih hrbtih doma. Tisti mož je bil menda idealist, in lahko bi mu po Goethejevem odvrnili, da je mnogo trditev, ki majo vse znake istinitosti v sebi, a resnična in pravična je tudi nasprotna trditev. Mi dotlej še nismo čutili sreče na konjski živali. Po zimi, ko smo jezdarili po ozkih jahalnicah kraj vojaščnice in je bič opletaval po jahačih in konjih, smo jedva čakali trenotka, da smo zlezli raz sedlo; spomladi, ko se je začela ježa v širšem okvirju zunaj vojaščnice na takozvani Težnji, ni bilo nič boljše; tudi po leti, ko smo se na vajah na polju in po goricah kraj Drave dosti svobodneje gibali, se še nismo dokaj sprijaznili s konjskim hrbtiščem, no tiste dni, ko smo se na sedlu pomikali proti osrčju domovine, je res prava sreča polnila naša srca.	'
Ni malenkost dragonski polk na pohodu. Dasi nosijo včasi posamezniki tega velikega telesa v prsih črva, ki neznansko glojc in
kljuje, in je mnogo melanholije razlite po obrazih zagorelih jahačev, celoti ne morete odrekati onega, kar se imenuje slava in junaštvo. Le poglejte tak polk,'kako se ponosno nese po beli, uglajeni cesti! Nekaj časa se korakoma pomika dalje. Nad njim se dviga širok stolp prahu navpično k nebu. Cilo in gibko stopicajo konji, bojko stresajo z glavami, kakor bi se ponašali s svojo slavo, nestrpno grizljajo brzda. Na lahno brenka sablja ob ostroge in stremena; tu se smejejo in pogovarjajo tovariši, tam se krepka pesem razlega po vrstah. Zdajci zatrobijo trobači »pozor« in »v dir«. Nemir se polasti že pri prvem zvoku konjske drhali, in kakor bi prilil nove moči v njih žile, spusti se devetsto konj v bodri dir. Hrska žival z nozdrvami, od-pihuje vsiljivi cestni prah, poigrava z uzdami in vajeti, razpušča grive in repe po vetru. Utihnile so vojaške pesmi, prah in dir zapirata sapo. Rožljajo sablje in čutare in karabinke, ropotajo kotliči in skodele in na daleč je slišno peketanje konjskih kopit. Podoben visečemu stolpu leti oblak prahu nad dirjajočim polkom in pod oblakom se liki zlato svetlikajo čelade, kakor srebro se iskre sablje ob bedrih in podkve pod kopiti. Kraj vasi se polk ustavi. Kakor bi se z neba spustila ogromna jata žrjavov, tako nenadno je pridirjal. Od povsod iz vasi hiti staro in mlado, od zamazanega čednika pa do spoštovanega učitelja in častitega župnika, vse hiti gledat novo čudo, mlade jahače, ki so baš kar zrožljali s konj ter se v dolgih vrstah razpoložili po trati. Imajo se vaščani čemu čuditi in kaj gledati. Eden hvali opravo, drugi konje, tretji lepi red po vrstah, četrti izraža svoje pomilovanje ob pogledu na tako silno zaprašene može; eden se spominja davnih časov, ko je sam jezdaril po Laškem in Ogrskem, drugemu postane žal, da ga takrat niso odbrali h konjenikom, kjer je vse drugačno življenje nego pri pešcih; nekateri se spomni vojske, ki v kratkem času lahko pomori vso to slavo in ves ta cvet, drug se skrbno ozira na svoje češplje, jablane in hruške, ne bode li kake etake na zoreče sadje. No polk po kratkem odmoru zasede konje in odrine dalje. Mladi vaščani še niso dosti napasli radogled-nosti, zato še dolgo zrejo za bojko se zibajoči mi četami; z mladim svetom vred tudi ženske Še nekaj časa gledajo za jahači, naposled pa se prebude iz neke sentimentalne zamišljenosti in s krikom: Hvala Bogu, to smo se nagledale! — vrše v svoje kuhinje pripravljat kosilo ali pa na njive plet in okopavat korenje. Gospodarjem, ki so se bali za sadje, seno in za vse, kar ni pribitega in priklenjenega, je odleglo pri srcu in na povratku v vas hvalijo Boga, da se vojaška nadloga ni nastanila v vasi, ampak je odhajala dalje tja, kamor solnce
zahaja; drugi manj previdni in skopi so ob pojavu vojaške sile pozabili na ves svoj imetek in zdaj ugibljejo, kako je to, da ima cesar toliko ljudi in konj, in koliko ga more vse to veljati. Župnik in učitelj, ki sta bolj od daleč gledala na polk, zavijeta v polje in dolgo modrujeta o tem, kako je v prastarih časih edino konj nesel siloviti narod nad slabejšega, kako mu je pozneje pomagala ladja, dandanes pomaga obojim železnica in v prihodnjih časih bo človeški um vprege! še zrakoplov in da se nikdar več ne povrnejo srečni in mirni časi tihe Arkadije in da Kristov nauk o človekoljubnosti ni padel na rodovitna tla. In na vsakem koraku se jima vriva vprašanje: Cemu vse to ?
Pet dni je trajal naš pohod in vseh pet dni nas je navdajalo isto plemenito navdušenje in hrepenenje, ki je nekako zresnilo naše misli. Vsak dan smo jezdili skozi kraje, kjer je bil doma ta ali oni tovariš. Tisti nam je seveda razodel in razkazal vse posebnosti in znamenitosti svojega kraja; dvigal je desnico, razprostiral kazalec: ta vas se imenuje tako, ta hrib pa tako; tu rodi dobro vino in tu zemlja še za oves ni pridna; tamkaj na hribu so pred leti ob hudi uri prestrelili oblak in je padla iznad oblakov na zemljo čarovnica, ki je imela poln predpasnik toče, a pod hribom leži vas, v kateri vaščana ne smeš vprašati, koliko je ura, ker bi prccej mislil, da mu oponašaš borno vaško cerkev, ki nima ure v zvoniku; pa še dalje v hribih je cerkvica svete Radegunde, kjer je dvakrat na leto shod pravzaprav bolj za mlade ljudi, ki se tam shajajo in seznanjajo in domov grede prepeljavajo po gozdih; in pri sveti Ra-degundi je slišal nekoč propoved, v kateri je prosil duhovnik svoje mlade ovčice, naj pazijo na božji poti na svoje poštenje, da jih ne pojde s hriba doli več, nego jih je prišlo gori. In kar je oni veselega in žarečega lica pravil o svojem za vi čaju, to je šlo od ust do ust, hipoma se je razširilo po vrstah našega škadrona. Prigodilo se je, da so takega srečnega človeka kje za krajem ceste pred vasjo čakali starši z vso rodbino, kateri so se pridružili tudi drugi vaščani; no siromak ž njimi govoriti ni mogel; dvignil se je na stremenik, namignil z glavo, pozdravil z roko in nasmejal se — to je bil ves njegov pomenek z domačimi. Polk se je kakor poprej pomikal dalje.
Z Damjanom sva jahala v eni vrsti. Bil je tiste dni zgovoren in vesel kakor vselej. Le kadar ga je kdo z uščipom spomnil žene-željnega očeta, njegovega bogastva in bodoče mačehe, se je razdražil, hlastal z glavo in njegov Aga se je jel kriviti pod njim.
Naposled se je naš škadron ustavil sredi slovenske vasi Čreš-njevka. Objavili so nam, da v tisti vasi ostanemo več časa; ker se bodo v okolici vršile naše vaje, naj strogo pazimo, da ne zatrosimo ognja, in naj kmetom ne delamo pretiranih zahtev. Razposlali so nas po hišnih številkah. Z Damjanom sva bila nastanjena pri kmetu na kraju vasi. Pri hiši se je reklo pri Cajžu. Pa hiša ni dom konjenikov, njih dom je konjušna. Postavila sva konja v staje. Pred hlevnim pragom se jc precej pojavilo troje moških bitij: prileten človek, otrok in mladenič. Priletni človek je kazal silno boječ in skrben obraz, ki je hotel zdaj zdaj vzklikniti: Ljudje božji, usmilite se me siromaka 1 — pa se ni domogel do tolike hrabrosti. Zato je brhki in krepki mladenič kazal veliko samozavest. Roke uprte ob bok, je nekako drzno in uporno gledal na vojaško silo, kakor bi hotel reči: Do takega junaštva se tudi sam še lahko popnem. Otrok se je tiščal priletnega človeka in njegove žive in smele oči so kaj radovedno švigale po novih gostih; vse se jim je zdelo zanimanja vredno, na vsak najin korak in gibljaj so pazile. To so bili Cajževi ljudje: oče in sina. Ko so ti Cajževi ljudje zaslišali, da govoriva z Damjanom slovenski, so se ohrabrili ter stopili črez prag v konjušno.
»Dober dan!« sem jih pozdravil.
»Bog ga daj, vsem dobrim ljudem ga Bog daj!« je hitel od-zdravljati gospodar.
»A to sva, dobra človeka sva!« je zavpil Damjan, odpasal sabljo ter jo vrgel s tako silo v kot, da se je zaprašilo tam, kamor je padla. Čaj ž je s strahom pogledal za sabljo in potem na dobra človeka.
»V vašo hišo so naju poslali in nadejam se, da bomo prijatelji,« sem rekel jaz, da bi vzbudil ugodno mnenje pri gospodarju. »Ali imate dobre vode za piti r«
»Vodo imamo, dobro, hladno vodo imamo. Teci, teci, Vorka, prinesi je korcc gospodoma, s travnika prinesi čvrste vodice, naj se napijeta gospoda!« Vorka, mlajši sin Cajžev, je precej odšel, vesel, da ga je doletel tak imeniten posel. »Ta uličnica, ki teče tod po ulicah kraj mojega poslopja, bo dobra za konja, za piti hodimo pa na studenec na travnik. Pri nas vama bomo postregli, s čimer moremo, le sena za konja vama ne morem dati, ker ga skoraj vsako pomlad sam kupujem. Mojc seno tudi ni za vojaške konje; odkar jc na travniku volčec izpodrinil dobro bilje in deteljo, imam pusto seno.«
»Sena dobivava dosti; naši konji so ovsa siti,« je rekel nevljudno Damjan ter dregnil v bok svojega lepega rjavca, ki je na tak sunek poskočil z zadnjim delom života.
»No, no, no,« je viknil Čajž in odskočil. »Napasena konja imata. To je prav. Saj jaz ne morem postreči taki razvajeni živali, Še s slamo ne. S slamo je pa tako, cesarska prijatelja — letos je ni. Po zimi nam je pozeblo tako, da nimamo ne žita, ne slame. Z listjem sem podstlal konjem, kakor je pač pri nas navada.«
»Tudi tako je dobro, oče,« sem dejal. »Ali za štiri pesti slame pa vendar imate, da ž njo odrgneva konja.«
»To pa. Idi, Šimen, in prinesi dva — tri otepe slame prinesi, da bosta imela gospoda na čem ležati.« Si men, starejši sin Čajžev, se je leno obrnil in, razmišljeno gledaje po vrtu, je počasno korakal okoli ogla po otepe.
»Po vsej svoji moči vama bomo postregli in kot prijatelji bomo živeli skupaj. Kaj pa zaradi kuhe? Nekateri vojaki so izbirčni. Opoldne imata meso, lepo meso, od kite meso je prinesla od mesarja, no večerja — kaj bo z večerjo ?«
»Večerja . . . hm . . . večerja . . . take potrate že nisem vajen,« sem dejal s težkim srcem in nerade so se besede valile izmed zob. Damjan me ni pogledal po božje.
»Tudi dobro, prijatelja naša,« je pohitel gospodar. »Saj večerja ni dolžnost, ali vendar . . . vprašam. Ako se človek opoldne naje mesa, res mu ni treba bogve kake večerje. Meso je krepČilno in tečno.«
»Čim manj ga je, tem teČneje mora biti,« je pristavil neprijazno Damjan ter vrgel zaprašeno sedlo v kot k sablji. Čajž je zopet obupno pogledal na Damjana.
»Nekaj bi vaju prosil, cesarska prijatelja, pa ne zamerita mi. Za svinjakom imam tri jablane, na katerih so začela jabolka ravno dozorevati. Lepo rdečkasto postaja sadje res, pa zavoljo tega še ni zrelo, o ne, ne. Če človek ugrizne v tako jabolko, se mu nakremži obraz in čeljusti mu gredo narazen. Vsako leto dam tista jabolka nekemu gospodu v Ljubljano; tja pred kvatrnim tednom mu jih ponesem. Zato bi vaju prosil, da bi branila svojim tovarišem, ko bi kdo hotel klatiti.« Že sem hotel ščititi vojaško čast in povedati Čajžu, naj si vsako nelepo misel o slovenskem vojaku izbije iz glave, pa premagal sem se. »Ne bojte se, oče! Ko bi- vi imeli zlata jabolka za svinjakom, mi jih ne bomo klatili,« sem rekel, in nelepa misel se mi je vsiljevala o Čajžcvem očetu in njegovi postrežbi.
»Saj bi se ne bal zanja, ko bi bila zrela. Nezrelo sadje pa ni. Se zboli človek od njega. Ampak precej tu gori za uljnjakom stoji stara hruška, brdovka ji. pravimo, take dobre medene hrušice rodi in še jih bo precej gori; če tam sklatita katero, pa ne porečem ničesar.«
»Tudi hruške bova pustila na miru.«
»Oj dobra prijatelja sta mi prišla na kvartir, hvala bodi nebeškemu očetu! To se precej vidi, kaj je poštena domača slovenska kri. Ampak tri leta je tega, kar smo imeli na kvartirju tri ogrske huzarje. To je rod tatinski. Kakor bi spustil žive vrage okoli oglov, drugače ne morem povedati, tako so delali. Saj človek rad da, kar more utrpeti. O rad dam! Tisti trije razbojniki so mi pripeljali vsako popoldne svoje konje v moj vrtič in jih privezali k češpljam ter jih tam krtačili in gulili. Zdaj pa vprašam, ali je vrt za to, da šlapa in tepta po njem konjska podkev? Gledam tiste ljudi in si mislim: vso deteljico mi pomendrajo, sadje mi otresejo in drevje mi omajejo. Pa sem se približal ograji pa lepo sem jih prosil, naj mi ne delajo škode, da krtači se lahko v konjušni ali pa pod napuŠčem. A kaj — nič ni pomagalo, kakor bi bil tnalu govoril. Nekaj so žlobodrali in čenčali name, ubogali pa niso. Vse sadje so mi otresli in travo pomendrali.«
»In drugo pomlad so se nam posušili dve češplji,« se je oglasil za Čajžcvim hrbtom Simen, ki je prinesel tri otepe slame in jih vrgel na tla.
»Da, tudi drevje se nam je posušilo,« je potrdil gospodar.
»Midva ne bova krtačila na vašem vrtiču,« je odgovoril suho Damjan. Sla sva vsak po dve povesmi slame.
»O tistih treh vrečah ste pravili ?« je vprašal Simen.
»Res, tri nove vreče so mi tudi ukradli.«
»Hoj,« sem se začudil, »kako je bilo pa tisto?«
»Rajnica moja je imela pleve za posteljo v njih spravljene tu-le pod napuščem. Kar so jih huzarji ovohali in odnesli v hlev. Imeli so jih po noči za vzglavje. No — sem si mislil — taka visoka glava rada na visokem počiva — in nič nisem rekel. Tisto jutro pa, ko so huzarji na vse zgodaj odjahali, vidim tiste pleve po vsem hlevu raztresene, vreč pa nikjer. Bežim proti cesti, kjer so se bili huzarji postavili v vrste, kričim in tantigujem, pa predno sem bil pritekel na cesto, je zdirjala neznanska druhal in več je nisem videl. Moja rajnica je dva dni jokala po plevih in vrečah.«
Z Damjanom sva s slamo enomerno gulila zapotena konjska hrbta, tiho se smejoč ubogemu gospodarju in navihanim huzarjem.
Povrnil se je Vorka s svežo vodo, ves zasopel. Njegov čvrsti obraz je gorel veselja, katero mu je pričinila zavest, da postreže možem, ki so prišli na konjih. Z Damjanom sva se šla napit na prag. Takrat se je pojavilo novo bitje pred konjušno. Ko naju je poživila in okrepila sveža voda, sva dvigala oči v novo bitje in raz-žarila so se nama lica in zasadila se je dobrovoljnost v srca.
»Stric, prišla sem vprašat, ali bomo mi prej južinali, ali bosta prej« — je vprašalo tisto novo bitje v ženski obleki ter površno pogledala na naju.
»Ali je oboje že pripravljeno, Marica?«
»Oboje.«
»Kaj kuhaš možema v juhi ?« je vprašal Cajž po strani in po tihem.
»Ješpren.«
»JeŠpren? Kam pa misliš, Marica? Ješpren je trda jed, ni za cesarski želodec. In ječmen nam letos ni obrodil.«
»Bo pa drugo leto,» je odgovorila Marica z glasom vsemogočnega gospodarja in vsevedne Sibile.
»Krompir kuhaj, ki se nam je obnesel. Moža sta ga vajena in nista nič izbirčna ter vesta o čem se živi na kmetih. Nista prišla iz dežele mažarske.« Cajž se je obrnil k nama. »Tistim huzarjem sem bil dal zvečer skuhati krompirja v oblicah. Kaj menita, da so jedH? Nič. Eden je zgrabil skledo in jo vrgel za mojo rajnico. Takšen živinski rod je bil to!«
»Kradli so pa le krompir in ga pekli,« je pripomnil Šimen.
»O tisto pa: kradli so krompir in koruzo so kradli in pekli, pa plot so mi podrli ter požgali. Bog nam ne pošlji več takih nerodnih ljudi k hiši!«
»No, Aga, sin vražji!« je klel Damjan na svojega rjavca, ki je bil zelo nemiren, kadar mu je švigalo povesmo preko križa.
»Ni v najmanjši stvari se ne boste mogli pritožiti črez naju,« sem zatrjeval Cajžu, ki je sivo zrl na rohnečega Damjana. »Svoje predpise poznava in kar ni najino, to pustiva na miru. Ni se vam treba bati za nobeno stvar, saj sva domača človeka. Kar se vam je nekoč pripetilo s huzarji, iz tega ne smete sklepov delati na vse vojaštvo.«
»Za Marico skled ne bova metala,« je pristavil Damjan, smejč se preko svojega konja deklici, ki je vsa orudela z jasnimi, čudečimi se očmi gledala na mojega tovariša kakor v zahvalo za njegovo preračunjeno opazko.
»Ljubljanski Zvon« 3- XXII. 1902.	13
»I no, Marica, bomo pa domačini prej jedli,« je rekel po kratkem premisleku gospodar. »Cesarska prijatelja vem da ne gresta ocl konj, dokler ju nista opravila in napasla. Pri njih je tako, da gre žival pred človekom, in to jc prav. Od njih se učite! Le idimo, da pridemo prej k delu!«
Cajževi ljudje so se odpravili v hišo. Pravijo, da pred imenitne dogodke pada njih senca. Odhajajc jc Marica prav globoko pogledala na Damjana. Ta pogled se mi je zdel tako važen, da ga nisem mogel prezreti.
»Na najboljšega gospodarja menda nisva naletela,« sem govoril tovarišu. »Ves čas bo gledal za nama, če mu kaj ne pofuliva. Skraja se jc kazal boječega, a kmalu se je osokolil in razgovoril pa vedno jc namikal na kradež, ko da so naju poslali sem, da ga oskubeva do golega. Si slišal ?«
»Slišal. Todi so ljudje revni in nimajo bogvekaj dati vojaku. Tudi brez njih dobrot prebijeva.«
»To je res.«
»Nu dobro je, če jc. Bo pa morda Marica na najini strani,« je tolažil Damjan sebe in mene.
»Ali kaj poznaš ljudi todi ?«
»Nič. Moj dom je že za nama v drugi dolini in tukajšnjih vasi še po imenu vseh ne poznam. Tako sodim, da imam odtod kake štiri ure do doma.«
»Ne pojdeš nič domov?«
»Nič. — No, Aga-zgaga, da bi te sto vragov!« Damjan ni rad slišal, če se je govorilo o njegovem domu, dasi je sam vedno sanjaril o njem.
Pri Cajžu sva se hitro udomačila. Prcccj prvo popoldne sva se seznanila ž njegovim poslopjem, vrtom in njivami. Vorka, ki je gnal krave na pašo, nama jc vse razkazal. Videla sva tisto hruško, katere medeno sadje nama je Čajž dovolil klatiti. »Lahko je bilo lisjaku, pokazati svojo radodarnost,« sem rekel Damjanu, ko sem zvedel, da stoji drevo na sosedovi zemlji, in nisem videl ni ene hruške na njem. Smejala sva se in mu želela huzarjev. Siccr sva se pa hitro privadila Cajža, ker naju jc v njegovi hiši objelo ono kmetsko in pastirsko življenje, v katerem sva se v svojih otroških letih gibala in kamor so stremilc najine želje. Čim huje je pritiskal službeni jarem, tem bolj so uhajale misli nazaj v čase prve mladosti. Zdaj sva zopet videla poleg sebe tisto idilsko življenje, ki jc po svojih ciljih popolno nasprotje vojaškemu življenju. Malo sva imela prostih
ur, in to samo časih proti večeru, pa tiste sva živela, kakor bi bila doma pri svojih ljudeh. Hodila sva na njive, travnike in v gozde k delavcem. Če je bilo blizu tja, šla sva oba, če jc bilo daleč, je moral ostati eden doma pri konjih, drugi jc šel sam. Čajž je siccr pazil, in to prav po nepotrebnem, na svoje stvari, dejal vse svoje premično blago za ključalnice in zapahe, štel svoje sadje, po strani gledal v najine sklede, če se ne dela potrata z živili, no vseeno sva se v njegovi hiši počutila dobro. Četudi se je razgrinjalo na Široko pred nama kmetsko življenje, sva čutila vendar tudi pezo svoje službe. Damjan je dal nekak dušek temu čutu. Navadno je, da začno vojaki, katerim teko že poslednji meseci njih službe, šteti dneve, ki jih še ločijo od domačih krajev. Ponosni so na to, da so že stari vojaki in da se mora čas njih službovanja že meriti po dnevih. Da bi bila ta prijetna okolnost njim samim vedno pred očmi in javna in jasna mladim tovarišem, napišejo število dni, katere morajo Še služiti, na kak javen kraj, tako da je vsakemu vidno. Zato se vidi o poletnih mesecih v vojaških prebivališčih tu in tam na steni ali vratih oglati in okorni napis: Se toliko in toliko dni! Vsak dan se številka popravi, to je zniža za enotko. Nekateremu se zdi nazorneje načrkati si primerno število čark. S kakim zadostnim ponosom izbriše potem vsak dan po čarki! To je pač znamenje, da se je Še malo priljubila takozvana »ljudska vojska« narodu samemu. Takšnih čark si je načrtal tudi Damjan na hlevna vrata. Kedar sva prijezdila vsa prašna in zapotena z vaje domov, je vzdihnil gledaje na vrata: »Še devetintrideset dni! Še osemintrideset dni!« Po takem vzdihu mu je bilo laže pri srcu.
Da ni Marice, postala bi morda osorna s Čajžem, ne mogla bi strpeti njegove ncizgubečnosti. Marica je bila edina ženska v hiši in gospodinja. Čajž, njen stric in varuh, je bil, dasi nerad, pod njenim vplivom. Kar je ona rekla in storila, to je navadno obveljalo. Včasi varuh ni bil povsem zadovoljen ž njeno mislijo glede gospodinjstva, zmajeval je z glavo, imenoval jo trmasto, ali to ni upognilo njene volje, ki je šla svojo ravno pot. Prijatelja nista bila; on je nekako nerad izvrševal njeno voljo, nerad se pokoril njeni oblastnosti, in tudi ona se je kazala, da nerada biva pri njem. Vendar kakega očitega sovraštva med njima nisem videl. No, kakšno dekle je bilo to! Treba jo je bilo videti pri delu. Zdelo se mi je, da se ona poprime najrajša moških del, kjer lahko pokaže svojo silo in prevago. Nekoč jo jc videl neki podčastnik našega polka, Tržačan, ki je na daleč v okolici delal svoje študije o kmetskih ljudeh, posebno pa
o ženskih, kako vodi brano na njivi. Pri tem delu so se odlikovali njeni udje s tako gibčnostjo, s tako bistroto se je nesla za brano in tako izlahka in spretno jo je pritegovala in odnašala, da Tržačan ni mogel odmakniti očesa od nje. In rekel je tisti Tržačan, da le mestne gospodične umejo tako harmonično poigravati z životom, in sicer tiste, ki so se temu priučile na lawntenis-igrišču. Tržačan je morda preveč videl in pretiraval, pa jaz postavim njegovo sodbo semkaj, ker je prišla iz ust visoko postavljenega človeka, dasi je neumestno prispodabljati težka dela kmetskih deklet praznim zabavam mestnih gospodičen. Pa tudi njena srčna dobrota se je lepo izkazala pred nama. Naj je Cajž še tako pisano gledal na najine obede, ki so bili tečni in obilni, naj je vzdihoval ob najinih večerjah, ki so bile vseskozi času in stanu primerne, vsi pojavi gospodarjeve skoposti niso motili deklice pri njeni srčni postrežnosti. Vkljub temu pa ji skraja nisva izkazovala prevelike prijaznosti: jaz sem bil še neizkušen, v službi potrt, sentimentalen človek, torej nesposoben, da bi gostolel pred žensko, Damjan pa je bil pogosto razdražen in če ne hud, pa vsaj čemeren in malomaren. Kmalu pa se je prepetilo nekaj, kar je mene navdušilo, Damjana pa do kraja pogrelo za deklico. Imela sva takrat priliko počutiti se Maričini neustrašljivosti.
Bilo je neko popoldne kmalu po najinem prihodu v vas, da sva morala iti k sprejemu konjske krme, ki se nam je pripeljala z bližnje postaje. Za najine odsotnosti si je bil snel Damjanov rjaveč uzdo in ušel iz hleva. Povaljal se je po trati, potem je dirjal okoli Cajževih poslopij, hrzal, priskakoval in bil z zadnjima nogama. Ko so ga Cajževi ljudje videli hruti okolo oglov, so se razpostavili ob prosu za hišo in ob zelniku na koncu hiše ter mahali z rokami in ga odganjali, da bi jim ne delal škode po setvi. To mahanje je žival še bolj razburilo; podila je svinje in kure, pasoče se po trati in neve-doče, kak demon se žene za njimi, in kazala svojo elementarno silo in divjaško naturo. Igralo se je takrat sosedovo otroče sredi odprte vrzeli, ki je držala s Cajževega vrta k sosednji hiši. Ker rjaveč nikjer ni našel odprte poti v širno polje, je dirjal proti vrzeli. Marica je šla baš s škafom perila z ulic. Na prvi pogled je spoznala, da je položaj opasen za otroka, vsaj po njenem mnenju. (Konjeniki vedo, da plemenita konjska žival z veliko opreznostjo vihra prek človeških teles in se jih nikdar, če se more ogniti, ne dotakne s kopitom). Da bi zaprla pot rjavcu, je skočila, spustivši škaf na tla, k vrzeli v tistem hipu, ko je bil konj že pri vhodu. Kakor levica se je vrgla na razjarjeno, sopečo žival, z eno roko je zgrabila za
grivo, z drugo za nozdrvi. Preplašeni konj, hotcč se oprostiti železnih pesti, je skočil v stran, a tu je trdo zadel ob ograjo. Pogreznil se je v sprednji nogi ter obstal kakor omamljen pod silnimi rokami. Tega prizora sva bila priča z Damjanom, ker sva se baš tisti tre-notek vračala po ulicah gori, obložena s senom in ovsom. Vrgla sva krmo na tla. Damjan je skočil h konju, jaz v konjušno po uzdo. Za hip je bila ognjevita žival, ki je nemirno kopala s prednjima nogama, v naši popolni oblasti.
»Tebi je Bog dal v svoji prvi misli moško silo in odločnost, a ne vem, zakaj te je potem izprevrgel v žensko,« sem rekel srčni deklici, nadevaje rjavcu uzdo.
»Kaj takega še nisem videl,« je dejal Damjan, »k mojemu konju še v stajo ne gre rad vsak vojak.«
»O kaj ste mislili, da sem tako boječa,« je govorila deklica, smeje se in popravljaje ruto na glavi.
»Tega nisem mislil. Hvaležen sem ti, da si ga udržala. Imel bi sitnosti, ko bi bil ušel. Ne bila bi ga zmagala, da ni butnil ob ograjo in se omamil. Kdor je to videl, tega ne bo pozabil izlepa. Hvalo ti vem.« Živ izraz priznanja in hvaležnosti je sijal v njegovih očeh.
»To ni bilo kaj posebnega.«
»Enkrat mi je že ušel, in šele drugi dan so ga ujeli kmetje štiri ure daleč od Maribora. To je takšen potepin, grdin, cigan, hudič. Hoha, Aga, na-na-na, haaa!«
»Lepo se vam poda, kadar sedite na konju, zato sem vam ga ujela, da vam ne bo treba peš hoditi. Uhaja vam pa zato, ker mu preveč kolnete,« je menila Marica in šla po svoje perilo.
Obkrožili so naju Čajževi moški. Gospodar je zmajaval z glavo, kakor bi se v mislih čudil takšni neustrašenosti, Si men je pokazal svojo pogumnost ter Šel po vratu potrepat rjavca, ki se je razburjenosti tresel po vsem životu, Vorka je prebrnil kozolec, vesel, da je bil priča take gonje, potem se je skobalil na ograjo, da bi bolje videl, ako bi se zgodilo še kaj.
O tem dogodku sva se z Damjanom večkrat pogovarjala. Konec teh pomenkov je bila trditev, da deklice, podobne Marici, ni daleč na okoli. Posebno je to trdil Damjan. On je celo svojemu rjavcu govoril o tem. Nasul mu je v žleb ovsa in sedel k njemu v žleb. Aga je imel navado, da je pri zobanju z gobčem otepaval po strani in po nepotrebnem trosil oves v stajo, zato je trebalo paziti nanj. Konj hrza in zobljc, Damjan, sedi pri njem v žlebu. In tako govori
moj tovariš svojemu konjskemu tovarišu: »Ti si mi pravi junak, cigan ti vražji. Ženska te strahuje. Kako boš prodrl sovražni kare, celo vrsto bajonetov, ako si daš zapreti pot in puliti grivo slabotnemu dekletu. Kaj bo, kadar bodo bliskale brušene sablje pred tem tvojim zlatorjavim čopom in žvižgale krogle okrog tvojega gospodarja, če izgubiš pogum pred žensko pestjo. Vidiš, kakšna je tvoja konjska pamet, ti umazanec ciganski! Pred Čajževo punco se po-grezneš v kolenih. Tebe, ki letiš kakor ptica pod nebom, ujamejo bele ženske roke. Sokola je užugala golobica. Oj ti vrag rjavi, neumni! Fej! Veliko zgago si mi naredil. S teboj se več ne morem ponašati, Aga-zgaga! Fej te bodi!«
In Damjana samega je ujela Čajževa punca. Od tistega dne se je začel prav zanimati zanjo. Pri kosilih je postal zgovoren, pri večerjah dovtipen. Hitro je bil spazil ves dnevni red Maričinih poslov. Vedel je, kdaj je deklica v kuhinji, kdaj ponese krmo živini, kdaj pojde mlest, prat, po vodo ali po drva. Če je le mogel, je izprego-voril par besed ž njo. Ona se ga ni ogibala. Okolnost, da so postali njiju medsebojni odnošaji skoraj namah nekako trdni, njiju medsebojno vedenje domaČe, prijateljsko, ta okolnost mi je pričala, da je med njima že nekaj dogovorjenega, dognanega in jasnega, a nič nisem videl in vedel kdaj, katero uro in pri kateri priliki se je njiju razmerje tako zelo zbližalo. Nisem si upal vprašati o tem Damjana. On bi se bil gotovo nevoljen obregnil na tovariša, ki je šele začel služiti cesarja, pa se že drzne prodreti v skrivnosti moža, ki ima le nekaj nad trideset čark na vratih konjušne. Zapazil sem, da hodi Marica pogosto na ulice umivat si nogi, da se je začela tudi v delavnik bolje in skrbneje oblačiti. Ko sva sedala zgodaj zjutraj na dvorišču na konja, je bila gotovo ona kje blizu, da dobi najin pozdrav, ko sva se vračala od vaj domov, je šla navadno s škafom mimo naju po vode. Rada je videla Damjana na konju. On je bil res gibčen in spreten jahač, nič zvezanega in neokretnega ni bilo na njem, in kadar je trebalo, je šel njegov rjaveč iskro pred njim, kažoČ sebe in svojega gospodarja v prikupljivi podobi. Marica je kar strmela vanj.
Samo enkrat, bilo je nekega večera, sem slišal med njima daljši pogovor. Z Damjanom sva čistila svojo opravo pred hlevom, Marica je stala na ulicah v vodi in si umivala nogi.
»Dan se nagiba k večeru in kmalu ga bo konec, hvala Bogu! Lahko ga za vselej izbrišem iz Števila svojih težkih dni,« je rekel Damjan, prislonil očiščeno sabljo ob zid ter šel izbrisat Čarko z vrat.
»Večkrat sem že gledala tiste vaše čarke na vratih. Kaj pomenijo?« je vprašala Marica z ulic, igraje z nogama v vodi.
»Te pomenijo nekaj dobrega, dekle. Petintrideset jih je še in te pravijo, da moram še petintrideset dni služiti. Vsak dan izbrišem eno. Tu na vratih imam svojo pratiko.«
»A jaz sem mislila, Bog ve kakšno učenost pomeni tisto.«
»Učenost ni, ampak račun je to, na katerega sem že dolgo čakal. V petintridesetih dneh bo do kraja izbrisan ta dolgi račun.«
»Kam pojdete potem ?«
»Kam poj dem ? Na Kranjsko pojdem orat zemljo, kakor so to delali moji predniki; in četudi bom moral trdo delati, vedel bom vsaj, za kaj se ubijam. Tudi sem pridem.«
»V CreŠnjevek pridete? Le glejte, da ne pozabite!«
»Da, to veš, da pridem, in ko bi bile ne vem kakšne gore na poti. Črez sam Triglav bi prišel.«
»Pri nas najdete morda dosti novega, ako boste dalje odlašali s svojim prihodom. Stric se hočejo oženiti.«
»Ali res?«
»No.« Marica je s širokim pogledom obvela Damjana, kakor bi se te smejoče oči pasle ob vtisku, ki ga napravi njena novica na prijatelja. »Torej morate priti kmalu k nam, ako hočete najti vse pri starem.«
»Ti si že dolgo v tej hiši ?«
»Tri leta, odkar so umrli oče in se je brat oženil na dom. Doma nisem hotela ostati, ker je prišla tuja ženska v hišo.«
»Oh te tuje ženske, te so vsakemu križ v njegovi rodni hiši, naj bodo že mačehe ali svakinje. Tako vedno slišim praviti.«
»Nova gospodinja je bila tako dobra z menoj, tako mehka, dobra in sladka, da je nisem mogla prestati. Vedno mi je razkazovala svoje škapulirje, božje podobice in naštevala odpustke, katerih je deležna, in vedno me je vabila na božja pota in mi hvalila samski stan in večno devištvo, menda zato, da bi ji ostala pri hiši za deklo in da bi še svojo doto pustila na domu. Ta ženska se je tako zavzela za mojo časno in večno srečo, da mi je celo prigovarjala, naj ne nosim ob velikih praznikih peče. Taka potrata v noši je smešna in pregrešna, pa draga in od samega vraga — tako me je učila ta mila Jerica. Jaz sem se kmalu naveličala njene preračunjene dobrote in sem rajša potegnila k stricu, ko je umrla njih žena, za brezplačno deklo in gospodinjo. Tu si nihče ne upa uganjati z menoj sitnosti s škapulirji, podobicami in odpustki, in ob praznikih oblečem to, kar
imam. Pa tudi iz stričeve hiše se mi bo kmalu seliti. Nove gospodinje tukaj nočem Čakati.«
»Kam se obrneš potem?«
»Ne vem še, kam. Svet je Širok. K bratu ne grem, kamor bi lahko šla. Drugim ljudem ne maram služiti. Gledala bom, da postanem sama gospodinja. Doto imam.«
Taka beseda je ugajala Damjanu. Stopil je na kraj ulic. »Jaz pridem precej sem, ko se iznebim te službe,« je dejal tiho.
»Ali domov ne pojdete?«
»Tudi tja pojdem, k sestri poj dem.«
»Staršev nimate več?«
»Očeta še imam. In kakor tvoj stric, tako bi se tudi moj oče še radi oženili. Pisano mater bi nam radi pripeljali v hišo, a otroci je ne maramo in se bomo temu ustavljali, kolikor bomo mogli. No ko bi se morali podati očetu, potem tudi jaz ne ostanem več v domaČi hiši.«
»Takšen čvrst fant bi se pa vendar ne smel bati pisane matere. Jaz bi se svoje svakinje prav nič ne bala, ko bi bila tudi huda,« je rekla Marica, drgaje nogo ob nogo, dasi na njih ni bilo najmanjše nesnage.
»Pa le nisi hotela ostati doma. Jaz se pisane matere ne bojim toliko, da bi bežal pred njo, ali meni ni potreba ostati doma in gledati, kako mačeha napeljava vodo na svoj mlin. Hvala Bogu, toliko dobim iz doma, da si lahko poiščem svoj kot in vzamem svojo gospodinjo,« se je pohvalil Damjan. Marici je srečen smehljaj letel po obrazu. S priučeno sramežljivostjo je pogledala na svojo drobno nožico, ki je, kakor bi namenoma zdaj pobrbala po blatu, potem se zopet okopala v bistri vodi.
»Vaš govor razodeva, da niste daleč od tod doma. Od kod ste?« je vprašala, dvignivŠi razžarjeni obraz k Damjanu.
»Daleč ni do mojega doma. Kake štiri ure bode. Iz Črnega dola sem.«
»Iz Črnega dola?« je ponovila deklica, čudeč se.
»Kaj veš, kje je naš Črni dol ?«
»Tam še nisem bila, slišala sem pa že dosti o tistem kraju.« Tu se je Damjan razprostrl o Črnem dolu in, hvaleč tisti kraj in njega prebivalce, se je skoraj zasolzil.
»Kje so si vaš oče izbrali svojo nevesto?« je prekinila deklica njegov hvalospev.
»Sestra mi je pisala, da daleč nekje od doma, ali kje, tega ni povedala. Moj oče so konjski prckupcc in kupčujejo daleč okoli. Vse gorenjske, dolenjske in tudi hrvaške kraje obhodijo. In na eni taki poti so naleteli nekje na žensko, katero hočejo pripeljati na dom. Tako piše sestra.«
»Je li mlada tista ženska?«
»Sestra piše, da mlada. Dekla menda.«
Nastal je premolk. Damjan je pobral šibico, s katero je začel biti ob škorenj, kar je kazalo, da ga obhaja razdraženost. Marica ga je jela pazno motriti. Njeni nogi sta zastali v vodi, njeni roki sta tesno tiščali tanko krilce h kolenom; vsa je bila podobna nepremičnemu, vzornemu kipu. Strmč v mladeniča, je vprašala s tihim glasom: »Vi ste podobni svojemu očetu?«
»Ljudje pravijo da, ali jaz tega ne vidim. Jaz ne poznam samega sebe.«
»V našo vas hodi mož iz Črnega dola. Spominjam se, da je pravil tisti mož nekoč pri nas, ko je žrebeta kupoval, da ima sina pri vojakih, pri takšnih, kakor so zdaj tu. Črž mu pravijo, in vi ste mu nekoliko podobni.«
»No, to so moj oče, konjski prekupec. Mi smo Črževi iz Črnega dola. Doma mi pravijo Čržev Tone, pri vojakih me kličejo za Toneta Damjana.«
»Slišala sem, da se tisti mož, torej vaš oče, ženi pri mladi deklici v naši vasi.«
»Kaj hudiča — tukaj se ženijo, v Češnjevku? A to bi rad poznal, tisto Uršo, ki se jim hoče obesiti na vrat. No, to mi moraš pokazati, Marica." In čudoma se je prijel Damjan za glavo, snel kapo ter jo vrgel v mejo. Marica je z veliko zadovoljnostjo gledala na to kratko ostriženo glavo s krepkimi moškimi potezami, gladkim čelom, lepim nosom in švigajočimi očmi.
»V kratkem boste spoznali tisto Uršo. Potrpite še en dan ali pa dva!«
»No, to sem res radoveden. Ko so sestri dali doto, so ji obljubili, da še eno doto dobi, kadar se bodo odpovedali gospodarstvu. Dolgo bo sestra čakala druge dote. Dva Črževa sina sva pri domu, ki ne marava, da bi nama mačeha rezala kruh. In tako pravi Cržev Tone, ki nosi v svoji glavi pameti za pet drugih: Če se hočejo oče v drugič oženiti... no ... se ve .. . Oni so gospodar ... in Če stvar po pameti premislim, mi jim res tega ne bomo mogli ubraniti. Ali zakoni so tudi za otroke in po teh zakonih bomo za-
btevali svoje deleže iz našega lepega grunta. Z bratom sva se dosti natrpela na gruntu in sva pomagala, da smo ga lepo povzdignili, zato menda po pravici zahtevava plačila in da ne bo najina druga mati, ki je morda mlajša od mene, žela vseh sadov najinih trudov. Kakor pravim . . . nič ne rečem . . . ako imajo oče res še tako mladostne skomine, naj se oženijo, ali od tistega dne, ko pripeljejo svojo izvoljenko, ne bo v domači, v Crževi hiši prostora zame in za njih šavro-mavro.«
Marica se je burno posmejala. »Slišite, ne sodite preostro mlade deklice, katere še ne poznate. Morda ona ne bo samo žela vaših sadov, morda vas ne bo sovražila, saj vse mačehe niso hude in grabežljive. Prorokujem vam, da vas bo tista rada imela in vam urezala vselej večji kos kruhu nego vašemu očetu.« Samo zaljubljeno naga-jivost je bilo brati na njenem licu ter globoko paznost, kakšen učinek delajo njene besede na mladeniča, in v njenem glasu, ki se je lil zvonko in odločno, se je javljala neka slabo brzdana razburjenost. In baš tako odločno jc bil njen lepi in smeli pogled vprt v prijatelja.
Damjan je pobral kapo. »To, kar si zdaj rekla, se ne bo zgodilo ne danes, ne jutri. Meni mačeha nikdar ne bo rezala kruha. Cržev Tone si s svojim deležem sam zasnuje svoje gospodarstvo.«
»O to se lahko zgodi, da bo vas imela tista deklica rada. Jaz poznam ženske. Le dobro si zapomnite, kar vam pravim, in ne mislite tako hudo o njej, vi strašljivec!« RekŠi je skočila z ulic in stekla mimo mene proti hiši. Ves njen obraz je gorel in se tresel smehu in razburjenosti.
(Konec prihodnjič.)
Sneg pada . . .
neg, beli sneg na cesto tiho pada . . . Kaj ne, lep dan, sosedka moja mlada?
Skoz okno tam strmiš v ta metež snežni. Zamišljen je obraz tvoj bledi, nežni.
Sneg, beli sneg med nama tiho pada . . . Jaz v tebe sem zamišljen, deva mlada.
Kiribejevič.
Rapsodije bolgarskega goslarja.
Slil<e iz zgodovine bolgarske vstaje.
III. Batak.
(1.—5. maja 1876.)
„ . . . lIyeun» jih, kaki» iiJia'iivri» cni'OMOcn? Ija T03f» iMOC'f» mu Koiiirlie jivuiara . . . Ta>n>, 3c«a n>i\uii u ti.mhc on» UUKOBC CTI>aiUHU 11 3JI00HII . . Ta>n>, A'li e ce cr> icüpbc oöfllmo ..."
XPUCTO ]> O T C BI».
»^ej, vstani, dvigni se, Batakl Kaj nisi tudi ti junak ? . . .«
Odkod ta klic ? Odkod ta glas, ki drami tiho gorsko vas iz tisočletnega mi spanja? Vihar li je z Rodopskih gor, ki ščuva selo na upor in k borbi strašni ga priganja? Prispel li smel je kak hajduk v ponočnem, tajnopolnem mraku bodrit sobrate vas v Bataku, da rešite se robskih muk? Je li pomladnja sapa maja, ki vzbuja te, zaspana raja? . . .
Odkod poziv, odkod ta glas — ne vpraša več samotna vas. Zasvital jc usodni dan! Nabasane se puške same junakom dvigajo na rame in handžar sam se sili v dlan. S sosedom sosed le Šepeče, oči le govore iskreče in roka govori z roköj, ki drug jo drugemu podaja. Vsak čuti tajnost v dnu srca, ki je nikomur ne izda.
Vsak sluti: nekaj tam prihaja . . . In temno vsak na dom zre svoj, krcpkeje stisne handžar svoj.
Soparen dan je, težek zrak. Kdaj za gorami se zabliska ? Ko pred nevihtoj že pritiska grozeča mora ves Batak . . . A kratek bojni je načrt:
»Svoboda zlata ali smrt! . . .«
* *
*
Priplaval črni je oblak, ki točo vsuje na Batak. To ni oblak z neba višave, a turške čete tisočglave prihrule so izza gore, krog sela se utaborile, izhode vse mu zaklenile . . . Gorje, Batak, ti zdaj, gorje!
Že privihralo v tiho selo
Turčinov pestro je krdelo.
Sam Ahmed paša tam stoji,
vaščanom zbranim govori:
»Vsem milost! . . . Las vam ne skrivi se,
uporstvo vsem vam odpusti se,
če koj se spokorite mi,
orožje izročite mi! . . .«
In paša čaka, suče brke, poglede meče svoje mrke po selu. Sivec hrska mu, s kopiti bije, brska mu in z jezdecem se smelo vzpenja, rezgeče, ognja poln, življenja . . .
Nikar ne daj, nikar ne daj orožja dušmaninu, raja! Turčin lokavi te zavaja! Orožje last je, tvoja čast, in Ahmed ti nastavlja past . . .
Orožja mu nikar ne daj! . . . A kdor svetuje ti drugače, o raja, ta je Iškarjot! Kar pravi ti, so le zvijače!
Turčinu tvoj izdaje rod! . . .
* *
*
V	dolino pada nočni mrak, zavija v črni plašč Batak.
V	šatoru se grohoče paša: »O, ta neumna raja naša! Orožje izročili so,
nam v tabor ga zvozili so!
Kako so se zahvaljevali!
Življenje sem jim daroval! . . .
Pred mano v prahu so ležali . . .
Kdo tukaj bi se ne smejal! ?
Tč sužnje duše! . . . Taki so!
Robje povsod enaki so!
Pretepaj jih, v obraz jim pljuvaj!
In brcaj jih, teptaj in suvaj
in vihti jim po hrbtih bič —
o, to ne dč, ne škodi nič!
Le reci jim besedo sladko,
obetaj vse jim, nič ne daj!
In ti spoznaš njih pamet kratko,
spoznaš njih suženjski značaj!
Spet bode rada te imela,
vse hlimbam tvojim bo verjela
ta raja abotna! . . . Haha!
Je vredna boljše li usode?
Ah, prej mini nikdar ne bode,
da vsa namah sc pokončni! . . .
Dovolj! . . . Tovariši naprej!
Vsak bašibozuk hrabri glej,
da raje več — osvobodi mi,
z junaštvom s«im se proslavi mil . . .«
*	5ji	r
*
In planili so v vas Cerkesi, med krotko rajo divji besi.
Na desno stran, na levo stran že seka, kolje jatagan. In v jasno noč vzdih, krik in stok od mož odmeva, žensk, otrok in kri v potokih teče vroča . . . Cerkeski nož divja, mori . . . Umreti mora, kar živi! . . . Preiskana je vsaka koča . . .
Čarobna noč, ti majska noč! Prirodo giblje tajna moč, praznuje sveti god vstajenja. Ah, vse brsti in zeleni! Kdo zdaj se pač ne veseli pomladi svoje in življenja! . . .
A v majsko noč, v pomladnjo noč od cest odmeva in iz koč umirajočih zdaj hropenje in k zvezdam gor puliti trpljenje . . . Al nič ne vidiš ti, nebo? Kaj gluho tvoje je uhö? . . . Zaman! Zaman! . . . Ah, krik robov ne sega nikdar do bogov . . . Ce pod bodalom rob umira, nebö nad njim oči zapira . . .
Kdaj mir v Bataku bo nocoj ? Skončala, smrt, že pir si svoj ? Glej, kraj vasi ob cesti tam vaščanov poln jc božji hram. Kako so vsi na glas molili, Boga so na pomoč prosili! »Svetnik-patron, ti brani nas! da nihče tu ne rani nas! Usmili se nas, večni Bog! Usmili naših se otrok! . . . O, Kristus! . . . Allah! . . . Ljuti besi! Čerkesi že so tu, Čerkesi! . . .«
Na desno stran, na levo stran že kolje, seka jatagan . . .
In krik in jok se v noč razlega, do zvezd polnočnih gori sega . . . Glej strah in grozo v teli očeh!
Drget, trepet po udih teh! . . .
* *
Nad selom vzhaja jutra žar
in maj razliva ves svoj čar.
Batak je miren . . . Vse minulo! . . .
Trpljenje strašno je odplulo
na veke ko mrzličen san.
Oči ne zrö nič več boječe,
sreč nobeno ne trepeče,
nič več ne čuti smrtnih ran.
Iz ust jim več ne slišiš stoka.
Nič več ni vzdihov, nič več joka . . .
Skrij danes, solnce ti, svoj žari Kaj Batačanom mar tvoj čar! Po ulicah sedaj vaščani leže postreljeni, poklani. Leži tam mlad in čil junak in zraven starčka dete vznak. Cvetoče deve, mlade žene oskrunjene in pomorjčne . . . Tako po njivi k snopu snop žanjic je porazmetal trop.
In v cerkvi vaški krasni tam svetnik-patron s prestola sam pred sabo srenjo svojo gleda — krvava, mrtva trupla bleda . . .
In solnce gleda iz višine na okajene ruševine. Ko grob Batak molči, molči . . . In sivi dim se v zrak vali . . . Vran, jastrebov pa jata mračna ' nad selom kroži plena lačna . . .
A. Aškerc.
Srbsko šolstvo.
Poroča R. Perušek.
gjrbsko ministrstvo prosvete in cerkvenih poslov je izdalo leta 1899. obširno knjigo pod naslovom: »Statistika n a s t a v e u kraljevini Srbiji zal 894./95. š k o 1 s k u godinu sačetiri kartograma i osam diagrama. Beograd. U državnoj štampariji kraljevine Srbije«. 1899. 4°. CLXXXI -f 247 strani tablic. Ta statistika je nadaljevanje dosedanjih del te vrste, ki se ponavlja vsakih pet let ter svedoči o skrbi ministrstva prosvete, da se pouči ne samo srbska publika o stanju šolstva, nego tudi inozemstvo, ker so poglaviti podatki objavljeni tudi v francoskem jeziku. Knjigo je po službenih podatkih sestavil Z. R. Popovič, statističar ministrstva prosvete in cerkvenih poslov. Knjiga obseza predgovor in uvod, potem naredbe in statistiko raznih šol. Potem slede tablice o statistiki raznih Šol, o zgradbah osnovnih šol in o izdatkih občin za osnovne šole. Štirje kartogrami predočujejo razmere osnovnih šol, ravno tako razmere nastavnikov (Lehrindividuen) in dijakov do stanovništva, ter pohajanje šolske dece v predpisani dobi; 8 diagramov pa predočuje opuščanje in pohajanje šol, uspeh dijakov, zanimanje dijaških roditeljev, dijake meščane in seljane, stanje šolskih zgradb, nastavnike osnovnih šol in dijake osnovnih šol od kmetiških roditeljev in ostalih zanimnikov.
Iz te zanimive knjige hočemo podati čitateljem najvažnejše točke, ker si bodo potem lahko osnovali sliko o kulturnem napredku Srbije. Ker ni pričakovati tako kmalu novega statističnega izkaza in ker se resultati v kratki dobi ne morejo temeljito izpremeniti, zato naj se oslanjajo podatki na resultate, objavljene v imenovani statistiki. Vendar opozarjamo čitatelje na dejstvo, da je v srbski kraljevini, kakor v politiki in državnem življenju sploh, tako tudi v šolstvu malo stalnosti. Vsako ministrstvo — in ta se v Srbiji menjajo jako Često — izkuša oživotvoriti svoje nazore tudi na šolskem polju. Vse javno življenje še vedno vre in se ni konsolidiralo, tako da tudi temelji šolstva niso tako čvrsti, da bi mogli brez škode prenašati državne premene. Najmanj je podvržena premeni velika šola. To je jasno. Znanost je neodvisna od političnih homatij. Tudi osnovna šola ni toliko predmet strankarskih prizadevanj, ker je
končno smoter vsake osnovne šole, da se deca nauči pisati, čitati, računati in peti. Kakor v vseh deželah in pri vseh narodih so srednje šole ono poprišče, kjer se polaga temelj obrazovanosti, ki se osniva na različnih fundamentih ter razvija v različni smeri. Tudi Srbija je doživela in doživlja boje med klasicisti in realisti. Na tem poprišču so se vršili tudi boji med zastopniki ženske ravnopravnosti in njih nasprotniki, poskušali so se slavofili in zapadnjaki itd.
I. Velika šola.
Velika šola nadomešča v Srbiji univerze starih kulturnih narodov. Jasno je, da zadatek velike šole ni povsem enak zadatku za-padnih univerz. Dočim so le-te v prvi vrsti gojiteljice eksaktne znanosti ter jim je vzgajanje uradnikov le postranski smoter, je srbska šola najprej zavod za obrazovanje uradnikov, učiteljev in tehnikov, katerih potrebuje država za redovito funkcijo državnega stroja. Velika šola ima torej tri fakultete, in sicer pravoslovni, modroslovni in tehnični fakultet. Rektor je bil 1. 1894./95. g. Svetislav N. Vulovič. Vseh profesorjev je bilo 42, učiteljev živih jezikov 2, učitelj risanja 1, potem 3 honorarni profesorji in 1 učitelj petja, torej vsega vkup 45 stalnih in 4 honorarni profesorji. Država pošilja darovite kandidate profesorstva v inozemstvo na visoke šole. Premnogo jih je v Parizu, potem v Berlinu, pa tudi v Švici in Rusiji, ter tudi na Dunaju se pripravljajo za to službo. Najstarejši profesor je bil 65 let star, najmlajši 27. Srednja starost profesorjev je bila 392 let. Služili so
4	po eno leto, 2 črez 30 let, povprečno vsak 11*1 leto. Iz Belgrada jih jc bilo rodom 17, iz drugih mest Srbije 16, iz Avstro-Ogrske 9, iz Bosne 2, iz Pruske 1. Plače je imel eden 8000 dinarev (frankov),
5	po 7072, eden 7000, 2 po 6315, eden 5557-20, eden 5052, eden 5000,
6	po 4799 40, 18 po 404160, 6 po 3283*80, 2 po 3000, eden 2000 50, povprečno vsak po 461890 dinarjev. Honorarni profesorji so imeli plače po 2500 in učitelj petja 1200 dinarjev. Leta 1845. je bilo le 9 nastavnikov na veliki šoli, deset let pozneje že 16, črez novih deset let pa eden manj 15, 1. 1875. pa 23, 1. 1885 33 in 1. 1895. 45 stalnih nastavnikov. Nekateri teh profesorjev so na dobrem glasu med učenjaki zapadne Evrope, posebno na pravniškem fakul-tetu. Pa tudi na filozofskem so nekateri znameniti učenjaki.
Vsak fakultet ima štiri letnike. Filozofski fakultet ima dva odseka, prirodno-matematiški in historijsko-filološki. Predavalo se je v prirodno-matematiŠkcm odseku v 1. 1. 7 predmetov, v 2. 1. 8 predmetov, v 3. 1. 9 in v 4. 1. 10 predmetov, skupno v 1. semestru po
»Ljubljanski Zvon- 3. XXII. l«t>2.	14
130 in v 2. semestru po 117 ur na teden. V hist.-filološkem odseku pa v 1. letniku 7, v drugem 7, v tretjem 10, v četrtem 9 predmetov, in sicer v 1. semestru skupno po 95, v drugem po 107 ur.
V prvem letniku prirodrio-mat odseka se je poučevalo iz javne higijene, matematike, kemije, v drugem iz matematike, geometrije, geologije, mineralogije, v tretjem iz filozofije, fizike, botanike in mehanike, v četrtem iz geografije, načrtne geometrije (geometrisches Zeichnen), fizike, astronomije in meteorologije.
Predmeti historijsko-filološkega odseka so bili v prvem letniku: javna higijena, grški in latinski jezik, slovanska filologija in geografija; v drugem letniku: grški in latinski jezik, občna zgodovina; v tretjem letniku: grški in latinski jezik, filozofija, južnoslovanska književnost; v četrtem letniku pa: grški in latinski jezik, južnoslovanska književnost, srbska književnost in arheologija.
Tehnični fakultet je imel v prvem letniku 10 predmetov, v drugem 12, v tretjem 15, v četrtem 12 predmetov, in sicer v prvem semestru po 157, v drugem po 183 ur na teden.
Predmeti pa so bili ti-le. V prvem letniku: javna higijena, matematika, kemija, mineralogija, risanje; v drugem: matematika, načrtna geometrija, geologija, fizika, mehanika, geodezija; v tretjem: fizika, mehanika, astronomija in meteorologija, grafostatika, nauk o konstrukciji, o maŠinah in o železnicah ter potih; v četrtem: mehanika, geodezija, nauk o konstrukciji, o mašinah in o železnicah ter potih. Skupno v tretjem in četrtem: nauk o mostovih, arhitektura, hidrotehnika, elektrotehnika in risanje.
Pravniški fakultet je imel v prvem letniku 7, v drugem 5, v tretjem 6, v četrtem 8 predmetov, in siccr po 110 ur na teden v 1. semestru, po 98 ur v 2. semestru.
Predavalo se je v prvem letniku o narodni ekonomiji, o rimskem pravu, o javni higijeni ter o enciklopediji prava; v drugem o zgodovini slovanskega prava, statistiki, kazenskem pravu in financiji; v tretjem so bili predmeti: kazensko pravo, mednarodno pravo in administracija; v četrtem: narodna ekonomija, zgodovina slovanskega prava, grajanski postopnik (civilna procedura), trgovsko pravo, gra-janski zakon (code civil) in sodna medicina.
Iz teh podatkov je razvidno, da je belgradska visoka šola ustrojena po primeru francoskih in ruskih visokih šol, kjer so različni predmeti v različnih za to določenih letnikih obvezni. Stolic za filo-logijo modernih in iztočnih jezikov ni nobenih ustanovljenih. Moderne
jezike (nemški, francoski) učita dva učitelja. Tako pogrešamo tudi stol ice za vzporedno filologijo.
Zanimivo je, da je obvezen predmet za vse tri fakultete javna higijena. Vsak zvaničnik, bodisi uradnik, učitelj ali inžener, se mora seznaniti s temeljnimi nauki higijene, kar je v Srbiji posebne koristi, ker primanjkuje zdravnikov. Zdravniki se šolajo v inozemstvu in vlada podpira s štipendijami mnogo mladih mož, ki se žele posvetiti temu važnemu stanu. Za strokovnjake, ki se uče na posebnih visokih Šolah, n. pr. za montanistiko, za gozdarstvo i. t. d., je deloma skrbljeno na nižjih šolah, deloma se pošiljajo mladeniči v inozemstvo, ali pa kličejo tuji strokovnjaki v deželo. —
Kdor se hoče vpisati v kakem fakultetu, mora zvršiti srednjo šolo ter položiti zrelostni izpit. Na početku leta 1894./95. je bilo rednih slušateljev na vseh treh fakultetih 395, med njimi 14 ženskih, izvanrednih pa 37, med njimi 11 ženskih, vsega skupaj 432, med njimi 25 ženskih. Vse ženske so bile vpisane na filozofskem fakultetu; na koncu leta pa je bilo 319 redovitih in 24 izvanrednih slušateljev, odnosno slušateljic, skupaj 343. — To Število se je zmanjšalo za 32 od onega števila dijakov, ki so ostali 1. 1889./90. do konca leta v visoki šoli. — Se pet let preje (1. 1884./85.) pa je znašalo število dijakov 205 na koncu leta. —
Na filozofskem fakultetu je bilo vpisanih na početku leta, a) v prirodno-matematičnem odseku redovitih 55, izvanrednih 4, skupaj 59 — na koncu leta 44; na hist. - fil. odseku 71 redovitih, 17 izvanrednih, skupaj 88 — na koncu leta 72; med temi je bilo na prir.-mat. odseku po ena redna in ena izvanredna slušateljica v I. letniku in ena redna ter ena izvanredna slušateljica v III. letniku; na hist-filozof. odseku pa 4 redne in 3 izvanredne slušateljice v 1. letniku; 7 rednih in 4 izvanredne v II. letniku, 1 redn. in 1 izvanred. v III. letniku ter 1 izvanredna slušateljica v IV. letniku. — Tehniški fakultet je imel v 4 letnikih 33 redovitih moških slušateljev; pravniški v vseh štirih letnikih 252 moških slušateljev (236 red. -f 16 izvanr.). — Na koncu leta so bile številke v tehniškem fakultetu 22, na pravoslovnem 199 red. in 6 izv., skupaj 205 slušateljev. Vseh slušateljev visoke šole skupaj je bilo na koncu leta 343 (med njimi 24 slušateljic).
Po uspehu je bilo 1. 1895. izmed 319 redovitih slušateljev v filozofskem fakultetu 25 odličnih, 44 prav dobrih, 23 dobrih in 6 slabih dijakov; v tehničnem fak. 2 odlična, 13 prav dobrih, 7 dobrih; v pravniškem fakultetu 34 odličnih, 108 prav dobrih, 57 dobrih
dijakov. Izostalo pa je vseh dijakov 76, in sicer zaradi bolezni 14, umrla sta 2 in iz raznih vzrokov je zapustilo zavod 60 dijakov.
Najmanj odličnjakov je bilo na tehniškem fakultctu, in sicer absolutno (2) in relativno (9 09%), relativno največ (25) na filozofskem (2551%), absolutno največ (34) na pravniškem fakultctu (1709%). — Slabi dijaki so bili samo na filozofskem fakultetu (6* 12%).
Povprečna ocena je za vsakega dijaka pravniškega fakulteta 3 83, t. j. stopnja, ki je bližja oceni »prav dobro« nego »dobro«; za tehniški 3 59, za filozofski 3 75 in vobče 3 80.
Podatkov po veri in narodnosti ni bilo.
Po stanu roditeljev je bilo v početku leta izmed 395 redovitih dijakov na filozofskem fakultetu 5 duhovniških, 24 uradniških, 1 zdravniški, 1 inženirski, 11 učiteljskih, 40 trgovskih, 17 rokodelskih, 23 kmetiških in 4 služabniških sinov; na tehničnem fakultetu 4 duhovniški, 4 uradniški, 1 inženirski, 2 učiteljska, 14 trgovskih, 3 rokodelski, 4 kmetiški in 1 služabniški sin; na pravniškem pa 12 duhovniških, 62 uradniških, 2 inženirska, 14 učiteljskih, 84 trgovskih, 23 rokodelskih, 35 kmetiških in 4 služabniški sinovi. — Največ je bilo trgovskih sinov (138), potem uradniških (90), kmetiških (62), rokodelskih (43), učiteljskih (27), svečeniških (21), služabniških (9), inženirskih (4) in zdravniških (1) sin. — Duhovniških sinov je bila polovica na pravoslovnem fakultctu, clruga polovica na obeh ostalih. Uradniški sinovi so večinoma na pravoslovnem fakultctu. Najmlajši dijaki so bili 18 let stari (samo na filozofskem fakultetu); največ jih je bilo v starosti od 21.—22. leta. Več kot 25 let starih je bilo 31 dijakov (7*85%).
Na visoki šoli je bilo na početku leta 1894./5. izmed 395 redovitih dijakov srbskih državljanov 356, inozcmcev pa 39. Iz Črne gore jih je bilo 8, iz Hercegovine 2, iz Bosne 4, iz Avstro-Ogrskc 14, iz turške carevine 11. Več kot polovico inozemcev je bilo vpisanih na filozofskem fakultctu, namreč 21, na tehničnem 4, na pravoslovnem 14. Od teh inozemcev je nedvojbeno precejšnje število takih, ki so se njih roditelji naselili v Srbiji in ki pričakujejo nameščenja v Srbiji, posebno tehniki in pravniki. Pripadniki turške carevine pa se izobražujejo v Srbiji, da potem prevzetno učiteljska mesta na srbskih gimnazijah v Macedoniji, Stari Srbiji in v Carigradu.
Izmed vseh dijakov, rojenih v Srbiji, je bilo porojenih v mestih 242, v selili pa 114. Filozofov jc bilo 67 meščanskih in 38 kmetiških sinov, tehničarjev je bilo 23 meščanskih, 6 kmetiških sinov,
juristov 152 meščanskih in 70 kmetiških sinov. Izmed meščanskih sinov jc bilo 84 Belgradčanov in 3 Niševci.
Iz valjevskcga okrožja je bilo vsega skupaj 6 dijakov, iz vranj-skega 6, kragujevskega 35, krajinskega 14, iz kruševskega 20, iz moravskcga 32, pirotskega 4, podrinjskega 30, iz podonavskega 25, požarevskcga 36, rudniškega 16, timoškega 6, topliŠkega 2, užiškega 31, črnoreškega 6.
Najmanj dijakov je bilo torej iz južnoiztočnih krajev, kjer je tudi osnovno šolstvo najbolj zanemarjeno. Dejstvo, da je meščanskih sinov med dijaki obilo dvakrat toliko kot kmetiških, jasno kaže, da ljudstvo nerado pošilja sinove v visoke šole in sicer zaradi siro-maščine. Dobra četrtina vseh dijakov je Belgradčanov, in sicer je pretežna večina na pravoslovnem fakultetu in na tehničnem. Na poslednjem je največ tehnikov iz užiškega okrožja (10), ker je tamkaj najbolj posečana realka srbska. Zanimivo je, da je na vsej visoki šoli se učil samo en sin lečniški. Sumiti pa smemo, da se zdravniški sinovi najrajši poprijemljejo očetovega poklica ter da ti sinovi študirajo v inozemstvu medicino ob podpori imovitih roditeljev in vlade.
Število dijakinj se jc od leta 1894./5. najbrže skrčilo, ker se jc tega leta dekletom zabranil vstop v gimnazijo. Radovedni smo, kako jc mislila vlada popraviti ta udarec ženski ravnopravnosti.
Blagodejancev (štipendistov) je bilo na filoz. fakultetu 13, ki so uživali vsak po 32*5 dinarja na mesec, 3 tehničarji so dobivali po 375 dinarja in 28 pravnikov po 325 dinarja na mesec. Vseh blagodejancev je bilo 44, ki so dobili za celo šolsko leto 14.450 dinarjev štipendije.
Izdatek za veliko šolo je ves na račun državnega budgeta, ki je znašal 1. 1895. 4,318,71253 dinarjev (1 dinar = 1 fr. = po priliki 1 krona) za ministrstvo prosvete in cerkvenih poslov. Od tega zneska je odpadlo na veliko šolo 295.43670 dinarjev, in sicer: za plačo nastavnikov 230.706*70 din., za štipendije 16.000 din., za naučna sredstva 33.350 din., za kurjavo in kanclijske potrebe 7000 din., za najemščino zgrade 2880 din. V plačo za nastavnike je vračunjcna plača sekretarja z 2.273"50 din. in čuvajev vseh kabinetov s 5000 din. V izdatek za naučna sredstva jc vračunjena plača osebja botaničnega vrta s 6000 din., potem stroški botaniškega vrta s 5350 din., za vzdržavanje belgradskega observatorija z 10.000 din., za geodetski in geografski zavod ter fizikalni institut po 2000 din. — Leta 1880. je znašal budget visoke Šole 196.616'35 din., torej za skoro 100.000
dinarjev manj kot 1894./5. 1. — Vsak nastavnik je dobival povprečno 4.708*30 din., vsak redoviti dijak na koncu leta je stal na leto povprečno 92613 din. Velika šola je imela 1. 1845. 62 dijakov, 1. 1855. pa 64, 1. 1865. že 194, potem 1. 1875. 207 dijakov. L. 1880. je zaradi vojske padlo število na 112, pa se je povzdignilo 1. 1885. na 205, potem 1. 1890. na 375 dijakov, potem se je zopet zmanjšalo število 1. 1895. na 343 dijakov.
(Konec prihodnjič.)
Tempi passati.
prostite mi, devojke lepe! Kolikor sem ljubil vas do zdaj, vse je bilo šala, bajka prazna, kar zvesto prisegal sem vam kdaj.
Varal vse sem, varal najbolj sebe, srca svojega le mameluk. A razum, ta vedel ni ničesar, nikdar on ni bil njegov sodrug.
Ali vendar, vendar sem objemal in prižemal vas in vzdihoval in drhtel sem in sanjaril sladko, ah, in plakal in poljuboval!
Plakal sem, poljuboval razkošno in igral se z vami in smejal, a v omami dušo, srečo svojo, mir sem in ljubezen zaigral.
Hvala vam, jaz sem postal otožen, za vzdihljaje in za prošnje gluh. Časi resni so, življenje drugo, konec mojih ic in vaših muh.
Fran Valenčič.
fJa ulici.
Slika. Spisal Fr. Dolinčan.
ji j	o o	^	J	j'
i|| poslušati očitanja in oštevanja, ki je je čakalo . . .
Zmerjana bode zdaj na vsak način, naj pride že malo preje ali pozneje! . . .
Poznalo se ji je na obrazu, kako se srdi zaradi nezgode, ki jo je zadela. A jezila se ni nase, akoravno je bila pravzaprav le ona sama kriva, da je zamudila, kajti tam pred izložbo je bila obstala in kar ločiti se ni mogla od vseh tistih lepih stvari . . . Navzlic temu se ni jezila nase, ampak na učiteljico, o kateri je vedela, da jo bo zmerjala, jezila pa tudi na mimoidoče, ker jo je vsakdo tako pomenljivo pogledal, kakor bi jo hotel vprašati:
»I kaj pa delaš ti tukaj ? So te mar radi razposajenosti posadili pred vrata? . . .«
Vsaj njej se je zdelo, da misli vsakdo kaj takega o njej! Odtod ta njen grozni srd. Ah, kako je gledala! Bilo je videti, kakor bi hotela vsakega, ki je vprl svoj pogled vanjo, prebosti s svojimi temnorjavimi, žareči m i očmi, tako jih je zasukala vselej. Spominjale so te velike, okrogle oči nehote na bilardne krogle, zlasti kadar jih je v svoji kljubovalnosti zatočila tako, da je bilo videti samo belino očesnega jabolČka, vse drugo pa se je skrilo pod njenim lepim, pravilnim čelom! . . .
Kaka energija, kaka oblastnost se je razodevala v teh njenih pogledih! . . .
Ah, te prekrasne oči! . . . Koliko nesreče, koliko pekoče bolečine bodo provzročile še! . . .
Pa ta dražestna trobica, ki jo je držala! . . . Kar poljubil bi jo bil človek na njo, čeprav je kazala s tem samo svojo jezo, svoj srd in sovraštvo! . . .
A tudi drugače sta se kazala njen odpor in njena trmoglavost! Nemirno je vrtala s koncem svojega laknatega čreveljčka v tla, kakor bi hotela prevrtati kamenito ploščo pred seboj. Včasi pa je celo srdito udarila s peto ob tlak. Pripetilo se je namreč tudi, da se je semtertja ustavil kdo in jo opazoval. To pa jo je še bolj
raztogotilo. Njena žametasta, polna ličeea so spričo take predrznosti Še bolj porudela.
Pa res, taka predrznost! Veseliti se njene zadrege in posmehovati se ji! . . . Kajti smehljal se ji je vsakdo, ki jo je videl! . . . Toda ne baš iz tega vzroka, kakor je mislila ona! . . . Kdo bi se ne smehljal, če ima takega angela pred seboj ? . . . Človek je vesel takega pogleda, in če je vesel, se pač smehlja! . . .
No, kdo ve, če ni pa tudi sama že nekoliko slutila, kaj po-menja ta smeh! Kajti pri vsem tem srdu, ki ga je kazala, se je namuznila včasi takisto čudno . . . Bilo je videti, da se čuti, in iz vsega njenega početja se je dalo posnemati, da je slišala že govoriti o svoji lepoti! . . .
Imela je kakih dvanajst let in njena krilca bi bila lahko segala malo niže. Toda njena mati je imela brez dvojbe poseben namen pri tem, da jo je oblačila tako! . . . Gotovo je hotela, da bi ljudje strmeli nad prekrasno nožico njene ljubke hčerke. Ta nožica je bila pa tudi v resnici nekaj izrednega, nekaj čudovitega! Pri Členku spodaj drobna in tanka, a više gori nenavadno mesnata in prekrasno, naravnost vzorno oblikovana! ... Pri takem otroku, — ki ne vzbuja še nikakega poželjenja, bi bilo res greh, prikrivati kaj tako lepega ! . . .
No, bila je sploh močna in krepka. Njeni majhni ročici sta bili kar zaliti z mastjo! ... In tudi njena prsca so že vzhajala ter se začela oblikovati. Gotovo je imela dobre starše in brez dvojbe je živela v obilosti . . . To je pričala tudi njena elegantna, za dekletce take starosti nenavadno dragocena obleka . . .
Ali pa je le materina požrtvovalnost in ljubezen skrbela za vse to? . . . Mogoče, da je sama sebi pritrgovala, samo da so njeno hčerko občudovali ljudje! . . .
In občudovali so jo! . . .
Človek se kar ni mogel ločiti od nje, tako mikavna je bila, tako so dobro deli njeni pogledi že sedaj, in tako je vzkipevalo človeku srce spričo njenih gibkih, gracioznih kretenj, spričo krasote njenega otročjenežnega, a vendar krepko razvitega telesca . . .
Nehote si si jo predstavljal večjo in starejšo ter se vpraševal, kaka bo pač črez pet, šest let . . . —
Ali bo takrat tudi tako trobico držala, ali bo tudi takrat točila tako te svoje velike, okrogle oči? . . .
Ubogi mož, ubogi mož, kadar se bode srdila nate! . . . Koliko truda te bo stalo, koliko prošenj, koliko pokorjenja, koliko obljub in žrtev bo treba, predno boš premagal to trmo! . . .
Brez dvojbe jo preveč razvajajo! . . . Mati njena, no seveda, mati — od matere, ki je zaljubljena vanjo, se ne more zahtevati drugega! .... Toda napačno bi bilo, če bi bila tudi njena učiteljica premehka ž njo in če bi je oče včasi ne strahoval malo! . . . Kdo ve, kdo ve, če ne bi bilo zdravo zanjo, ako bi včasi šibica zapela — ne dosti, baš toliko, kolikor je treba, da se pri takem otročetu upogne trmoglavost . . . Kajti pozneje ne pojde, pozneje — ako se ne odvadi — bo njena samovolja odločevala kakor kak absoluten vladar! . . .
Ah, če bi vedela, če bi uganila te misli — kako trobico bi napravila potem šele! ... A vendar — zdravo bi bilo! . . .
Pa Če je bila že zdaj, ko si je v svojem srdu, v svoji togoti pačila obraz, tako krasna, kako je (bila šele, kadar se je smehljala!...
O srečen, srečen tisti, ki se mu bodo nasmihale kdaj te rudeče, rožnate ustnice, srečen tisti, ki se mu bodo nudile v poljub, stokrat srečen tisti, ki ga bodo iskale, ki si ga bodo želele njene lepe oči!.. Zdaj so švigale strele iz njih, ali kadar bodo lile milobo, kadar bodo prosile . . . vzdihovale! . . . Ah! ... Če so nepremagljive že zdaj, kake bodo šele potem! . . .
Čudno, Čudno dekle! . . .
Čim bolj te gledam, tem bolj se mi dozdeva, da je vse, kar počneš — sama koketerija! Dekle, dekle!
Ali se res že zavedaš svoje lepote, ali res že zdaj veš, kako silno moč imaš in jo boš imela še do moških src, kako zapeljiva si in boš? ... Ali mar res slutiš, zakaj stojim tu in sem zamaknjen v tebe? . . .
Ah, da je toliko let med nama! ... Če bi bilo drugače, bi bil morda jaz prvi, ki bi klečal pred teboj, prvi, ki bi te prosil naklonjenosti, prvi, ki bi umiral ljubezni do tebe! . . .
Ali bi me zavrgla, pahnila od sebe? . . . Ali pa bi me morda uslišala? . . . Cemu to vprašanje? ... — —
Ali to ni lepo: tako mlada, pa tako gizdava! . . .
Toda mogoče, da ti delam krivico! . . . Mogoče, da je vse to prirojeno — naravni nagon! . . .
Kdo naj se spozna pri ženski, in naj bo še tako mlada ? . . .
Z Bogom, z Bogom! ... Jaz te nočem dražiti več — a iz spomina mi ne prideš tako kmalu, ti sladko, sladko devče! . . .
Celjska ütnakvistna gimnazija.
Spisal A. A.
Ine 6. februarja je stavil grof Stürgkh v imenu nemških I nacionalcev v parlamentu predlog, da naj se nemško-! slovenska nižja gimnazija v Celju opusti in ; zato ustanovi v Mariboru posebna slovenska gimnazija namesto že ondi obstoječih slovenskih paralelk na nižji gimnaziji.
Stürgkhov predlog je bil sprejet.
Z našimi poslanci so glasovali proti Stürgkhovemu predlogu vsi slovanski poslanci ter par Rumunov. Proti nam so bili vsi Nemci, liberalni in klerikalni z Italijani vred.
Naš mesečnik, organ za književnost in pros ve t o, ne sme molčati ob takem zavratnem napadu na našo narodno kulturo, nego mora precizirati svoje stališče v tej prevažni zadevi!
Na južnem Štajerskem prebiva nad 400.480 Slovencev, sta-nujočih zdržema v kompaktnih masah. Tu ni nikakih jezičnih otokov, kakršno je kranjskonemško Kočevje. Nemcev, pravih in posiljenih, t. j. z renegati vred, jc naštela uradna statistika samo okoli 40.000, in to po mestih in po par trgih. Ali dotični odstavek v členu 19. osnovnih zakonov, ki pravi, da ima v Avstriji vsak narod neoporečno pravico gojiti svojo narodnost in svoj jezik, je doveden ad absurdum, če se nam Slovencem ne dovoljuje, da bi se v srednjih šolah izobraževali v svojem materinem jeziku!
40.000 Nemcev ima na južnem Štajerskem 3 nemške gimnazije, 1 realko in 1 preperandijo, — nad 400.480 Slovencev pa nima niti ene popolne srednje šole slovenske!
Po dolgotrajnem beračenju se je bilo za Taaffejeve vlade posrečilo priboriti na mariborski in celjski gimnaziji slovenske, ali boljše rečeno, nemškoslovenske paralelke na nižjih razredih. V Mariboru tvorijo te paralelke z ostalo gimnazijo organsko celoto, v Celju pa so takozvani nemškoslovenski utrakvistni razredi nekak samo-stalen zavod, ki ima v naučnih zadevah svojega posebnega ravnatelja.
Celjske utrakvistne nižje gimnazije prvi razred se je bil otvoril 1. 1895., obstoji torej sedmo leto in uspeva po izkazih poklicanih oblasti prekrasno.
Mesto Celje samo šteje blizu 7000 prebivalcev, med katerimi je nemški magistrat naštel 1. 1890. okoli 1577 Slovencev, v resnici pa jih je vsaj polovica vsega prebivalstva.
Razume se samo ob sebi, da se za tako majhno mesto samo ne izplača ustanavljati nobene srednje šole, nego celjska gimnazija jc ustanovljena za tretjino vsega spodnjega Štajcrja sploh! Celje samo na sebi se ne more imenovati nemško mesto, ker prebiva v njem znatna slovenska manjšina, ki imponuje z duševnim in gmotnim kapitalom. Okrajni zastop celjski je v slovenskih rokah. Okolica je seveda čisto slovenska.
Nemška gimnazija v Celju je torej samo ponemčcvalnica slovenskega prebivalstva. To krivico je čutil štajerski Slovenec že davno in 1. 1895. se je vsaj deloma odpomoglo abnormalnim pedagoškim razmeram s tem, da so se otvorili takozvani samostalni slovensko-nemški gimnazijski razredi. Ta utrakvistna gimnazija torej ni bila ustanovljena samo za Celje, nego tudi za okrajno glavarstvo celjsko (obsegajoče sodne okraje: Celje, Gornji grad, Vransko, Šmarje, Laško in Konjice), potem za okrajno glavarstvo brežiško (s sodnimi okraji: Brežice, Sevnica in Kozje) ter tudi za kos okrajnega glavarstva slovenjegraškega (s sodnima okrajema: Šoštanj in Slovenjgradec). Torej pol slovenskonemške gimnazije za slovensko prebivalstvo treh okrajnih glavarstev!
Zares velikanska — drobtina!
In vendar je bilo to vsaj nekaj! Štajerski Slovenec je dobil zaupanje do svoje vlade, ker je videl, da mu ta prihaja vsaj na polovico pota naproti. Sramotno je bilo za nas le to, da se je za te samostalne utrakvistne nižje gimnazijske razrede v Celju morala vsako leto posebej dovoljevati potrebna vsota potom glasovanja, da je bil torej ta zavod odvisen od strankarske politične konstelacije v parlamentu. Damoklejev meč je skoro vsako leto visel nad ubogimi celjskimi nemŠkoslovenskimi paralelkami. Upali smo, da se to provi-zorno stanje odpravi Čimprej in da se ustanovi samostalna slovenska gimnazija v Celju.
Da je slovenska gimnazija v Celju potrebna, smo že povedali. To uvidi vsak normalno misleč človek in tudi najzagrizenejši nemški birokrat ne more oporekati našim zahtevam.
Kaj je torej nesramni Stürgkhov predlog drugega nego drzen napad na našo narodnost ? Kaj hočejo Vsenemci drugega, kakor proglasiti vsekdar lojalni slovenski narod za brezpravno rajo? Par tisočim celjskih Nemcev in renegatov na ljubo naj bi izginila naša utrakvistna gimnazija, iz Celja?!
In kako zvito in lokavo na videz, v resnici pa neumno in nerodno prikrivajo nemški poslanci svojo nakano! Celju naj se vzame
utrakvistna gimnazija, a zato naj se ustanovi v Mariboru samostalna višja slovenska gimnazija!
Kaj še, gospoda avstrijski »hakatisti«!
Mi Slovenci pričakujemo, da se v Mariboru res ustanovi popolna, višja slovenska gimnazija, takisto pa zahtevamo, da se nam v Celju ne odpravi dosedanja utrakvistna gimnazija, nego da se nam razširi v popolno, sam ostal no slovensko višjo gimnazijo!
Obenem poudarjamo, da za imenovana tri okrajna glavarstva (celjsko, brežiško in slovenjegraško) ni nikjer drugje primernejšega mesta za našo gimnazijo, nego je baš Celje! Celje je kulturno središče za dobro tretjino štajerskih Slovencev. V Celje prihajajo naši ljudje po nujnih opravkih, ker je tukaj okrožno sodišče in ker se tukaj nahajajo važni denarni zavodi slovenski. Celje ima za nas zgodovinsko važnost. Zato se razume samo ob sebi, da se ne spuščamo v nikake kompromise glede kraja, kje naj bi se ustanovila slovenska gimnazija. Srednje šole se ne ustanavljajo po vaseh in po trgih, nego po mestih. Celje je mesto in zato mora ostati slovenska gimnazija v Cel j u, in to iz čisto naravnih, praktičnih ozirov in drugič iz narodnostne taktike. Ne v Žalcu, ne v Šentjurju, ne kje drugje ne more uspevati naša gimnazija, ker tod tudi ni stanovanj ne za učiteljstvo, ne za dijaštvo. Naši dijaki so tudi po večini revni. Za ubožne slovenske dijake se more skrbeti samo v Celju, ne pa v majhnih trgih.
Pa tudi iz taktičnih ozirov ne smemo privoliti, da bi se premestila utrakvistna gimnazija iz Celja kam drugam, ker bi to pomenilo, da se umikamo pred sovražnikom! Kdorkoli bi torej v tem oziru priporočal kak kompromis z Nemci ali z vlado, ta bi izdajal sveto narodno kulturno stvar! Ne koraka nazaj, nego pogumno naprej! Stürgkhov predlog izvira iz zloglasnega »binkoštnega programa« avstrijskih Vsenemcev, po katerem so Nemci »herrenvolk«, gospodujoči narod, državljani •ms^o/jiv, mi Slovani pa da bi bili samo nekaki heloti, nekaka raja. Proti tej nemški nadutosti se bomo branili tudi Slovenci z vsemi ustavnimi sredstvi! Poguma nam daje sopomoč vsega avstrijskega slovanstva! Že pri agitaciji za našo univerzo, posebno pa pri glasovanju za celjsko gimnazijo se je sijajno pokazala slovanska vzajemnost. Vera v to vzajemnost nam daje upanje v končno zmago naše pravične stvari, iz te vere črpamo moč v obupnem boju za svojo narodno eksistenco.
Kdor vidi dalje, nego se vidi s kakega vaškega zvonika, vč, da je napad na ubogo celjsko utrakvistno gimnazijo samo simptom, samo epizoda iz tistega velikega kulturnega boja, ki ga vodi nemštvo proti slovanstvu sploh. Od Berlina preko nas in preko Balkana do — Bagdada! to je program vsenemštva. »Drang nach Südosten« pre-šinja ves nemški narod. In vsi avstrijski Slovani smo temu raztegovanju nemškega življa na poti. Jasno je ko beli dan, da se mi Slovenci sami v bodoče ne bomo mogli uspešno ustavljati nemški ekspan-zivnosti. Naši zavezniki so zakon, ustava in pa naši slovanski bratje avstrijski. Samo na te se smemo zanašati. Glasovanje o Stürgkhovem predlogu je dokazalo, da takozvani konservativni ali katoliškopobožni Nemci niso za las pravičnejši nam Slovanom nasproti nego liberalni in brezverski Nemci. To je suho dejstvo, iz katerega se naša slovenska katoliška stranka lahko česa nauči, če se hoče. Pa tudi na socialnodemokratsko stranko, ki ima v svojem erfurtskem programu enakopravnost vseh narodov, se ne zanašamo več, odkar jc za vozila v vsenemško narodno strujo . . .
Vprašanje o celjski utrakvistni gimnaziji je potemtakem emi-nentno vseslovensko vprašanje, še več: to je avstri j sk o slovansko vprašanje, pri katerem je angažirano vse avstrijsko slovanstvo.
In mi Slovenci smo lahko močni, ako smo v potrebnih rečeh složni, ako nasproti zedinjenemu nemštvu nastopamo kot ze-dinjeni Slovani, boreč se za svojo narodnost in svojo kulturo na podlagi svojega materinega jezika, Učimo se od svojih nasprotnikov!
Če pade Celje, padejo štajerski Slovenci. Če padejo štajerski Slovenci, pridejo za njimi na vrsto kmalu tudi drugi! Saj niti kranjski Slovenci nimajo veliko več na narodnokulturnem polju, ko nimajo takisto niti ene srednje slovenske šole!1) Primorci nimajo niti takih slovenskih paralelk kakor Štajerci — o Korošcih pa je že prežalostno govoriti. Kaj je torej dandanes najnujnejše, najbolj pereče vprašanje za nas Slovence? Ali ne ravno narodnokulturno, šolsko vprašanje?! Ali se smemo naziva t i še moderen narod, ako se ne izobražujemo že v srednjih šolah v narodnem duhu?!
V	v	v
Živela narodna kultura! Živel slov. jezik! Živela enakopravnost!
') Gotovo je več nego žalostno, da se niti slovenska stenografija nc uči na nobeni ljubljanski srednji šoli, nego nemško stenografijo mora predavati tisti slovenski profesor, ki je lani izdal od ministrstva potrjeni učbenik slovenske stenografije. —
Jaz sem bogata!
Spisala Zofka Kveder.
z sem tako bogata! Na cesto bi šla in vsem ljudem bi rekla: »Tukaj, vzemite! Vzemite!«
Jaz vem, nekateri bi se nasmihali, porogljivo ali zaniČljivo, ali nekateri bi vendar stopili k meni, hvaležno mi pogledali v oči in bi me nikdar, nikdar ne pozabili . . .
»Bil je nekoč krasen dan, solnčen dan, a jaz sem govoril z nekim dekletom,« bi rekli in v njih oči bi prišlo nekaj toplega, dobrega.
Ali: »Sedel sem nekoč z nekim dekletom ob morju, ko je bilo morje čisto, svetlozeleno kakor pajčolan povodnih deklic v tolmunu . . in morje je grmelo . . . a j! In dekle je zavriskalo v vihar . . .«
Ali: »Bil sem nekdaj z nekim dekletom v parku. Bilo je že pozno na večer in dekle mi je pripovedovalo bajke, čudovite bajke, in njene oči so se svetile . . «
To bi rekli. Jaz bi bila že Bog ve kje ali že mrtva, oni pa bi še vedno govorili: »Ono dekle . . .«
Jaz bi še dolgo, dolgo živela še potem, ko bi umrla . . .
Da, jaz sem bogata! Ah, bogata!
Na cesto bi šla in vsem ljudem bi rekla: »Veselite se, veselite se, šc nikdar ni bilo nebo tako modro!« In če bi deževalo: »Pridite ven! Slišite, kako šumi?! Pustite, da vam dež bije v lice! Ne čutite, kako močan postane človek zunaj v vihri ?!«
Kajti jaz sem bogata! Koliko je vsega v mojem srcu, v moji duši! In jaz vržem vse med ljudi in vsi morajo biti z menoj mladi in močni in vsi morajo čutiti, kako krasno, kako bogato je življenje!
In če srečam enkrat sivega, bednega starca, pa ga vprašam: »Iločeš biti še enkrat mlad? Hočeš, da ti radost življenja zaigra v žilah !« In jaz bi sedla k njegovim nogam in mu pripovedovala o sreči. O silni, opojni sreči, ki prosta in močna prebiva v belem gradu na sredi morja ... In valovi grme spodaj in bele pene od-letavajo prav tja gori do črnih oblakov, ki jih podi vihar v daljavo. Bliski švigajo, žvižg, šum, grmenje napolnjuje zrak. In tam, kjer vse moči trepečejo v svoji ogromni sili — tam stanuje velika sreča! . .
Da, na ccsto bi šla in poljubila bi roke stari, grdi, hudobni ženi, ki se že desetletja ni več nasmehnila, in rekla bi ji: »Bodi še
enkrat dobra! Prosim te! Bodi dobra in nasmejaj se!« In ona bi se razjokala, ker bi jo prosila prisrčno in ponižno, tako, kakor da ji rečem: »Cc nočeš, me udari, suni me na tla, teptaj me! Ne bom se jezila, ne, nel Ker ti si uboga, desetletja se nisi nasmehnila... ti!«
In če srečam žalostnega, rečem mu: »Nočeš biti vesel? Naj s teboj čakam, da pride noč, da bode hladno? . . Potem sije luna in srce ne boli več! In ti mi vse poveš, vse, vse . . . Jaz se te ne dotaknem, ne . . . Ali moje sočutje bo teklo črez tvoje roke kakor topli potoki solz. In če pojdeš potem dalje, se boš vedno spominjal: »Nekdo je plakal nad menoj, neko dekle enkrat v mesečni noči ... Njeno sočutje je bilo rahlo kakor materin pogled . . .«
In če je kdo srečen, potem ga poprosim: »Pripoveduj mi o svoji sreči! Govorila bom s teboj o tvojem veselju. In zažgali bomo kresove v slavo tvoje radosti. Na najvišji gori, na katero še ni stopila človeška noga, zažgemo ogromen kres, da bodo ledeniki v belih meglah izpuhteli v svetovje — mogočen kres, da ga bodo videli vsi ljudje . . .«
Hočete, da se zastavim eno uro pri vas in vam pripovedujem ali vas poslušam?.. Rada to storim. Z obema rokama sežem v svoje srce in dam vam, kolikor hočete . . . tukaj, vzemite!
Hočete še več? Hočete? Dam vam, dam!
Jaz sem bogata! Jaz sem zelo bogata!
Samo vzemite, ničesar nočem za to. Saj sem bogata! In kolikor več vzamete, toliko večje je moje bogastvo, toliko večja moja sreča...
Vzemite kri mojega srca! Kolikor hočete! Dovolj imam za vse, za vse! Rudeča kri, topla kri . . .
Vzemite!
Samo — ako smem prositi — ne vrzite je v blato, samo v blato je ne vrzite!
Jaz sem bogata — o, bogata! . . Ali to je kri mojega srca! Izžeta iz mojega srca v žalosti ... v veselju ... za vas! . .
Vzemite! Vzemite!
_----SZs/s^S)_
—-scfepT'Književne novosti^
'	-«SZS---
Murko M. dr.: Vatroslav Oblak. Ein Beitrag zur Geschichte der neuesten Slavistik, Wien, Alfred Ilölder, 1902. Vel. 8, 62 str. — V »Knezove knjižnice« VI. zvezku je prijavil g. dr. Murko obširen životopis Oblakov, ki je izšel potem tudi v posebnih odtiskih. Pričujoča brošura je le izvadek slovenskega životopisa, samo tupatam opremljen s kako novo opombo, tako na str. 29. in 45. Dva razloga sta gosp. pisatelja napotila, da je izdal ta nemški izvadek; prvi je ozir na izrek: Slavica non leguntur, drugi je poniževalna kritika Oblakove osebnosti in Murkove slovenske monografije v »Literarisches Centralblatt« 1900, 291, češ, nemški izvadek, ki ga je imel g. pisatelj na umu brž spočetka, bode sedaj najboljši odgovor na ono oceno. — Odkrito povemo, da ne uvažujemo razlogov Murkovih. Dokler bomo svoje spise tujcem ponujali v njih jeziku, se jim ne bo zdelo potrebno, brigati se za slovansko znanstveno literaturo. S tem bogatimo nemško znanost, ki se vsled tega ponaša, da se v njej razkrivajo vse panoge človeškega znanja. Nemcu, ki bo pisal o nas brez znanja slovanske znanosti, bomo v obraz povedali, da se veseli Kolumbovega jajca. Slovani bomo imeli to prednost, da bomo poznali vso znanost, nemška gospoda pa bo brez našega dela. Nadalje ni sumnjc, da bi tisti, ki je čital slovensko Murkovo monografijo v književnem Ccntralblattu, čital tudi Murko vo slovensko repliko; razen tega razpolaga Murko še z ruščino, ki jo celo uči. — Pogledal sem oceno v Centralblattu, ki piše o Oblaku: »Oblak war, nach seinen wissenschaftlichen Leistungen zu urthcilen, nicht so bedeutend, wie ihn auch Murko hinstellt. Seine Spur wird für die allgemeine Wissenschaft bald, für sein kleines Volk allerdings nicht so rasch verwehen, und daran krankt natürlich das Ganze.« To je bas narobe; Oblak za slovenstvo ne pomeni mnogo; njegova veljava jc velika na polju občne znanosti, ki jo je bogatil pred vsem v nemškem jeziku. Kdor taji Oblaku občno vrednost, jo mora tajiti tudi Kopitarju in Miklošiču; tega pa ne more nihče storiti; razlika je samo ta, da jc Oblak rano umrl. Take trditve so le ona stran znane istine, da Nemci izrabljajo slovanski trud, si ga prisvoje, — a potem Slovanom prerekajo vso važnost. Sicer se sme g. dr. Murko vdati zavesti, da je osnova in ton njegove slovenske monografije ugajala cclo mladini, ki jc daleč od vsake znanosti.
Dr. Fr. Ilešič.
Ivan Cankar: Knjiga za lahkomiselne ljudi. V Ljubljani 1901, založil L. Schwentncr.
Ivan Cankar jc dovolj znan čitajočemu našemu občinstvu, da ni potrebno o njem natančneje govoriti na tem mestu. Vsakdo, ki se le količkaj bavi z našo domačo literaturo, pozna njegova lepa dela, pozna njegov sijajen talent, ki se jc kar vidno razvijal pred našimi očmi. Toda Cankarjeva dela si niso mogla preriti pota do src širjega našega občinstva, do onih slojev naše družbe, ki najrajši bertf ter so pisateljem hvaležni za vsako drobtinico, ki jim jo podarijo. Cankar ima zase le majhen krog čestilcev in bralcev, a ti vidijo v njem najboljšega domačega pisatelja, ti ga kujejo v zvezde ter ga obožujejo. To je nc-ovržna rcsnica, ki sem jo izkusil sam. Tukaj nočem raziskovati, kateri imajo prav, to bode naloga poznejšega raziskovanja slovstvenega zgodovinarja. Meni
se vidi, da je tudi tukaj — kakor povsod — resnica nekako v sredi. — Govoriti mi je danes samo o gori imenovani knjigi. V njej je zbral pisatelj 10 kratkih črtic. V teh črticah se zopet zrcali njegov sijajni slog, njegov krasni jezik. Blagoglasnost in lep jezik ljubeč čitatelj jih spričo tega ne more odložiti iz rok, predno jih ne prebere do konca. Črtice dajo veliko misliti, a nazadnje zapuste v čitateljevi duši neko disharmonijo, ki ga napolnjuje s strahom in obupom. Cankarjev cinizem ubija človeka, ob njem mu zastane sapa. — Naloga moja ni, da bi te črtice presojal natančno, pač pa, da bi opozoril nanje slavno občinstvo. Za moj okus je najkrasnejša ona, ki ima naslov »Križev pot«, a lepa jc tudi »Iz predmestja«. Druge daleč zaostajajo za tema. Nočem se spuščati tako daleč, da bi Cankarju očital to, kar mu očita marsikdo, da so namreč njegovi junaki karikature, da nc čutijo tal pod nogami, in kar je še- takih »fraz«, ki jih nosijo vedno na jezikih ljudje, ki si ne znajo ustvarjati lastne sodbe; toda poudariti moram, da taki nosilci revolucionarne ideje, kakršne nam slika Cankar, ne bodo uveljavili taiste, ne bodo preobrnili sveta; taki nosilci razsodnim ljudem ne imponirajo, to so otroci, ki nc vedo, kaj blebečejo, a niti zdravi otroci, ki jih človek še rad posluša, ampak bolni in škrofulozni po celem telesu. Toda ako hočem biti resničen, moram tu takoj dostaviti, da ideje, ki jih ima Cankar razmetane po teh črticah, niso njegove, pač pa so se mu vsesale v meso in kri tako globoko, da niti ne čuti, da so Nietzschejeve i. dr., in zato jih podaje občinstvu tako samozavestno. Brez dvoma bi Cankar bil lahko bolj originalen, lahko bi nam ustvaril kako zares pozitivno duševno delo, ako bi se izmotal izza svojih meglenih zastorov ter stopil na dan z jasnim licem in krepko roko, kakor to zahtevajo današnji resni časi, kakor to posebno še zahteva in težko pričakuje naše slovensko slovstvo. — Knjigo toplo priporočamo!
j. Koslanjcvec.
Quo vadiš ? Roman. Spisal H. S i e n k i e \v i c z. Prevedel M. P o d r a v s k i. »Svetovne knjižnice« III. knjiga. V Gorici 1902. A. Gabršček. Cena 3 K. — Podjetnemu Gabrščeku se imamo zahvaliti, da čitamo sedaj tudi mi Slovenci slavni Sicnkiewiczev zgodovinski roman v svojem jeziku. Roman »Quo vadiš« je preveden že na vse kulturne jezike sveta in Sicnkiewicz je ž njim dokazal, da zgodovinski roman še ni premagano stališče. Kdor ima fantazijo, temu je svetovna zgodovina neizčrpna zakladnica — samo znati je treba obdelati historijo in jo oživiti tako, da nam zgodovina ni več zgodovina nego življenje! Kar jc slikar Siemiradzki s čopičem, to je njegov rojak Sicnkiewicz s peresom. Gabrščckovo podjetje zasluži, da ga Slovenci izdatno podpirajo. Knjiga »Quo vadiš« bi morala biti v vsaki slovenski knjižnici, saj jc tudi prevod vobče gladek in pravilen. Filoloških muh pa ne maramo streljati. Začnimo že enkrat estetično uživati — dlakocepljenje prepuščajmo tistim, ki se jim to ljubi.
Zbornik pouke i zabave. Prvi hrv. p j es niči. Prag, 1901. V lastni založbi je začel izdajati gospod M. U. C. Vladimir Jelovšek ta zbornik »bez velikih nada, bez velikih obečanja, bez blistavih programa i zamamnih obečanja«, a z motom Ibsenovih besed »Potkopajte ideju, dajte na njeno mjesto spontanu akcij u«. V zmislu tega gesla se v žc izišlem prvem zvezku, ki obsega Ph. C. Branka Drechslerja razpravo »Prvi hrvatski pjesnici« (Marulič in Lucič), zameta moč zgodovinske ideje' v razvoju posameznikov (stran 26) in obžaluje, da dalmatinskih hrvaških pesnikov niso popolnoma osvojili napredni nazori renesanse (na pr. omamne sccnc Ovidijevih zaljubljenih »Ljubljanski Zvon« 3. XXII. 1902.	15
pesmi), da jc pri njih to bil samo kratek, lep sen, izza katerega se jc vrnila stara askeza. Blagrujoč tako lahko življenje zapadne renesanse, očita pisatelj ruski vedi, da veruje baš v ono, kar brez globljih študij laže pojmi (51). Ono očitanje je naperjeno zoper ruskega profesorja Petrovskega, ki pa ga je z ravnokar objavljenim, 320 strani v veliki S° broječim delom »O so čin eni j ah* Petra II c k t oro v i ča« (Kazanb, 1901) dejanski temeljito zavrgel. Kadar bomo imeli o vseh dalmatinskih pesnikih monografije, kakršna jc monografija Petrovskega o Hektoroviču, tedaj bomo lahko rekli: gradivo je zbrano in sedaj »lahko pojmimo« hrvatsko renesanso. Razume se pa samo ob sebi, da jc Jclovšckov »zbornik« hvalevredno književno podjetje, ki zasluži, da ga tudi Slovcnci naročajo. Zato ga mi toplo priporočamo.	Dr. Fr. Ilešič.
Zoologijski atlas. Sestavil 14. Lcutemann. Slovenski mladini razložil A. Pavlin. Založil L. Schwentncr v Ljubljani. Cena 6 K. — Ta popularno-poučni atlas dojde dobro naši ljudskošolski mladini, saj jc bogato ilustrovan. Podobe živali so natisnjene v naravnih barvah. Pred podobami je primeren poučen tekst sestavljen v gladki slovenščini. Samo na prvi tabli »Človeška plemena« naj bi stalo namesto »Nemec« raje »Kavkazec«, t. j. zastopnik kav-kavške pasme. Da je pisatelj Lcutemann postavil Nemca za zastopnika naše rase, jc umevno, a slovenski mladini kazati Nemca za vzor kavkaške rase, ni primerno — da se izrazimo najmilejc! . . Zoologijski atlas toplo priporočamo. Knjiga je pripravna za darila.	—Z—
Die Litteraturen des Ostens in Einzeldarstellungen. — Kot prvi zvezek te publikacije je izšla »Geschichte der polnischen Littcratur. Von A. Brückner. Leipzig 1901.« Cena 9 K. Pisatelju, berlinskemu prefesorju in znanemu soizda-jatclju »Arhiv für slav. Philol.«, so pomagali tudi učeni poljski strokovnjaki. Delo obseza na 600 straneh zgodovino poljskega slovstva od početka do najnovejše dobe.
Tvrdka C. F. Amclang v Lipskem jc zasnovala to veliko podjetje, ki se bo ob sredstvih in agilnosti takega založništva s pomočjo izvrstnih strokovnjakov v kakih 4—5 letih uresničilo, kakor jc nameravano: izdati hoče založništvo slovstva vzhodnih narodov, vsako v posebnem zvezku. Nas zanima podjetje zato, ker se štejejo med »vzhodne« narode tudi Slovani in se bo torej poleg drugih njih slovstvo obdelalo. Rusko slovstvo opiše V. Wollner, poljsko A. Brückner, češko bo oskrbel znani spisovatelj »Dejin českč litcratury«, J. Vlček, vsa jugoslovanska slovstva pa skupno dr. M. Murko. Z ozirom na take sotrudnike, same vseučiliške profesorje, je zajamčeno slrokov-njaško delo, ki bo tem večjega pomena in vpliva, ker sc obrača namenoma do omikancev sploh. Zato se ne bo oziralo na podrobnosti, ampak na narodnostne posebnosti, na razvoj prosvete, na običaje in nagnjenja, na mišljenje in čutenje narodov, kolikor se vse to kaže v slovstvih. — Zanimiv jc razlog, ki se ž njim podkrepljuje v prospektu umestnost takega podjetja: zapadna (t. j. romanska in germanska) slovstva so (v nemščini) obdelana v izbornih delih, vzhodne literature pa skoraj nič; »vendar p a r a s t e o d d n c d o d n e pomen onih vzhodnih dežel in narodov, posebno ruskega in poljskega.« To je pomembna in objektivna izjava! — Slovenci lahko pozdravljamo podjetje zato simpatično, ker vemo, da bo označba naše slovstvene zgodovine v dobrih rokah našinca, ki bo skrbel za to, da bo prav široki svet izvedel nekaj več o eksistenci, težnjah in napredku našega naroda.	Dr. "Jos. Tominšeh.
Zadnje pjesme. Spjevao Rikard Katalinič-Jeretov. (God. 1895. do 1901.) Zadar 1901. Vlastitom nakladom. 16°. 164 str. Tisak C. Albrechta (A. Wittassek). Zagreb.
Imeli smo že večkrat priliko, omeniti tega plodovitega in odličnega pesnika, ki je podal svoje zbirke pesmi: »Pozdrav istarskoga Hrvata«, »Mrtvoj Majci«, »Primorke« in sedaj »Zadnje pjesme«. V teh poslednjih se nam kaže pesnik isto takega kakor v prejšnjih; nobene izpremene v predmetih, nobene v izvedbi. Pesnikova duša je otožna in v takem razpoloženju opeva domovino, prirodo, svojo mrtvo mater, ljubico. Sentimentalno so navdahnjena premišljevanja o življenju, o socialnih razmerah, o sreči. Mnoge misli se ponavljajo le v malo drugačni obliki v različnih pesmih. Pohvaliti moramo krasni jezik, gladki slog in lepo verzifikacijo. Pesmi so izšle v raznih listih, v »Prosvjeti«, »Viencu«, »Nadi«, »Lovorju« in »Novem vieku«. Izmed domorodnih pesmi omenjamo »Proslov prigodom otvaranja hrv. doma na Trsatu«, kjer vešče namiguje na dandanašnje razmere v Hrvatih.
»iMladi krabulji« črta opreko med ludostjo krabulje in resnobo življenja. »U atelicru« slika umetnico, ki žrtvuje umetnosti vse užitke ljubavi in domačega življenja. »U tišini čarne noči«. Propast lilije nalikuje propasti nedolžnega dekleta. »Krvav mjcsec«. Slika bojnega polja. »Oblak«, »Tri melodije«, »Božja slova« kažejo neizvestnost sodbine in ncstalnost sreče. »Zimska priča«. Snežne pahuljice so odeja, katero angeli sptf kot odejo na iznemoglo zemljo. »I mnogo sam več puta htio razbit liru« in »Pjesma moja zle kobi« kažeta brezuspešnost pesnikovega petja. »Smiluj nam se« kliče Boga, da pošlje zemlji mir. »Mojc cvangjeljc«. Vsem ljudem pesnik odpušča, samo odpadnikom ne. Mnoge jesenske pesmi odkrivajo slutnjo pesnikovo, da bode tudi on kakor cvetje ovel in odpal. »Dvie zviezde« sta pali z neba v oči ljubice. »Na ledini«. Vetrič poljublja na ledini hčer one cvetke, katero je lani kot vihar podrl in ubil. »I taj laki povje-tarac« slika skromnost človeka, ki je z malim tako hitro zadovoljen. »Handžaru«. Pesnik hoče handžar prekovati v peresa ter s temi voditi boj za domovino. Lepe so slike »Suton«, »Noč«, »Jutro«, »Oluja« i. dr. Na kraju slik je navadno kaka prispodoba iz nadzemnega sveta, na pr. vile, sirene itd. Nekaj pesmic je prikrojenih po kalupu narodnih pesmi, na pr. »Uzdisanje djcvojčice«, »Djevojka i momak«. »O stoljetnici rodjenja Fran Prešerna«. Pesnik vidi, da se Slovenci in Hrvatje družijo na temelju Prešernove poezije. V nekaterih pesmih žaluje pesnik za porušenimi mladostnimi ideali. Katalinič ima lep pesniški dar in zato njegovo zbirko priporočamo tudi Slovencem.
R. Peruuk.
A. Drama. — Med igrami, ki so se uprizarjale v zadnjem razdobju, je najbolj omembe vredna Sudermannova »Čast«. Pesnik si je postavil nalogo, da pojasni problem časi:i. Čast je relativen pojem. Vsak človek nima enakih nazorov o časti. Takisto se menjava pojem časti pri ljudeh, stoječih na različnih stopinjah izobrazbe. Vsak stan, vsak spol, vsaka starost, vsak narod,
Slovensko gledišče
vsak vek ima skoro diametralno različne pojme o časti. A če imajo ljudje, ki so socialno odvisni drug od drugega ali v zvezi drug z drugim, različne pojme o časti, nastanejo lahko največji konflikti. In eden tak konflikt nam je pokazal v svoji drami Sudermann. Kaj je pravzaprav čast, tega problema nam pesnik ni rešil, nego mi vidimo le konflikt, dramatični sokob, ki je nastal iz različnega razumevanja časti. Drama »Čast« se razvija polagoma iz precej široko zasnovane ekspozicije do jako dramatičnih prizorov. Pozornost gledalčeva se napenja od akta do akta, dokler ne doseže v zadnjem dejanju svojega vrhunca. Suder-mannova drama »Čast« je resno delo, globoka socialna študija brez kulisnih efektov in brez cenenih dovtipov. Gledalec je prisiljen misliti s pesnikom vred. A ker misliti ni stvar širokih mas, ker Sudermannova »Čast« nima nič »ku-plctov«, ne drugih »hopsasa« - prizorov, a la »Vrban Debeluhar«, zato tudi »Čast«, čeprav je bila vzorno naštudirana in se je izvrstno igrala, ni bila tako obiskovana kakor zasluži.
Onjegin.
B. Opera. — Reprize »Rigoletta« so bile dosti boljše od premijerc. Namesto gdčne Ševčikove je pela z najlepšim uspehom gdč. Noemi.
»Favor i t i n j a« se je pela prvikrat 7. februarja, in sicer je bila na korist našemu junaškemu tenoristu g. Titu Olszewskemu benefična predstava. »Favo-ritinjo« je vglasbil po libretu Evg. Scribeja Gaetano Donizetti, rojen v Bcrgamu na Lombardskem 1. 1797., umrl ravnotam umobolen 1. 1848. Zelo plodoviti skladatelj iz Rossinijeve šole je napisal blizu 70 oper; svetovnoznane so »Lucrezia Borgia«, »Lucia di Lammermoor«, »Don Pasquale« (Dunaj 1. 1843., ko je bil tam c. kr. dvorni kapelnik), »La fille du regiment« (I. 1841. za Pariz pisana), »L'elisire d'amore«. »Favoritinja« je izmed najboljših, ostale njegove opere se danes redkokedaj ali sploh več ne pojo. Napisal je res dosti, a bil je vsled tega zelo površen, in tudi »Favoritinja«, ki se sicer odlikuje po nekaterih jako lepih mu-zikalno dovršenih glasbenih odstavkih, nam to priča, in je škoda, da nimajo vsi deli opere one večje muzikalne vrednosti, da bi se lahko reklo, da je to povsem ne le lepa, ampak tudi muzikalno prav dobra opera. Kakor pri Belliniju, Rossiniju in pri drugih opernih skladateljih te dobe, vidimo tudi pri Donizzctiju, da mu je glavna stvar arija, melodija posameznih — in bolj nekaj postranskega zbori — in spremljajoči orkester, ki je na posameznih mestih že prepriprost, ki čisto nič ne izraža, ampak kar navadno alia »Polka« ali »Valček« spremlja... Opera je bila prav skrbno in dobro naučena, premijera in repriza brezhibna. Ulogo Fernanda je pel krasno in igral g. Olszewski — pač bolj mirno, nego bi to storil pevec italijanske šole in krvi. Izborna, simpatična je bila v petju in igri tudi Leonora — gdčna Romano v a. Temeljitost v petju, dobro premišljena, ne pretirana igra sta dve odlični lastnosti pevke Romanove. Gospica Noemi je svojo malo ulogo seveda častno rešila. Z veseljem konstatiramo lepi uspeh g. Vašička — priorja Baltazarja — ki je v solih in ensemblih izvrstno uspel; osobito v nižjih legah maestozno, ugledno in sigurno navlada in drži ensemble. Gospod Ur i h — Alfonz — je svojo ulogo pač dobro znal, vendar bi bil s to krasno veliko ulogo dosegel večji uspeh, da prvič malo manj tremolira z glasom in drugič, da jemlje vsaj nekoliko ozira na piano in forte. Zbor je bil siguren in točen, istotako orkester, za kar smo gospodu kapelniku Tomašu hvaležni.
L. Pahor.
----
Upodabljajoča umetnostmi

I. Grohar je bil razstavil pri Schwentnerju m. m. več novih slik. Največ je pokrajin v secesionistni maniri. Pravzaprav so to !e bolj načrti v »pleinairu«.. Sivozeleno na sivozelenem ... Ta način slikanja je pač sedaj moderen. Med pokrajinami je bila tudi neka potretna študija, glava starega kmeta, žal, tudi v sivozelenem tonu. Portret sam na sebi je pravo umetniško delo z markantnimi, koščenimi potezami. Grohar je menda le v prvi vrsti portretist. Pričakujemo še veliko lepih stvari od njega!	— t—
Umetniške razstave letošnje zimske sezone v Petrogradu. V dvorani Apolonovi in Rafaelovi ter v vestibulu tukajšnje akademije umetnosti je otvor-jena razstava slik, etudov in risb dveh prvorazrednih ruskih umetnikov, profesorjev in udov umetniškega društva »Peredvižnikov« V. E. Makovskega in IC. E. Volkova.
Razstava obsega nad 800 umotvorov, za dva umetnika res veliko število. Dasi število v umetniškem oziru ni ravno važno, ampak le to, kako je ustvarjen umotvor, naj bi si bila to še tako mala slikica, vendar je večina izmed njih izborna in zanimiva.
V. E. M a ko v s ki, Moskvičan, mlajši izmed znamenitih bratov slikarjev Makovskih, katerih imena so že davno uvekovečena v ruski zgodovini umetnosti ter slove po Rusiji kakor tudi v drugih krajih zapadne Evrope, razstavlja okrog 400 žanrovih, portretnih in pokrajinskih slik, med katerimi pa vendar presezajo žanrove slike iz sedanjega ruskega bitja.
Izmed najbolj izbornih žanrovih slik omenjam: »Krestni hod« (procesija), katera se odlikuje po svoji natančni dovršenosti, da, že v malenkostih, tipih in čuvstvu zraka. »Krah banke« se odlikuje po tragičnokomični kompoziciji. »Ruski korolj Lir«, »Igra v soldati«, posebno zračno naslikana scena dečkov na vrtu. »Na gastroli« (na obisku), bogato šaljiv izraz. »Druzja prijatelji«. »Švejcar (vratar). »Utcšitclj«, zelo ginljiva scena. »Akteri«. »Beseda«. »Sapožnik (črevljar) iz Malorusije«. »Nočležni dom« itd. Izmed teh slik se večina nahaja v raznih znamenitih galerijah. Dalje razstavlja osem večjih portretov, med katerimi pa je najboljši portret umetnikovega sina. Predočujc ga kot slikarja v atelieru, in res, dasi je še mlad, vendar že dovršen slikar, ki uživa že sedaj obširno popularnost. Med pokrajinskimi slikami nahaja se mnogo raznovrstnih vidov iz raznih krajev Rusije kakor tudi zapadne Evrope, največ pa je maloruskih in fmlandskih. Večina iz njih se odlikuje po svojem prijetno veselem sestavu in posebno sočnatem solnČnem koloritu. V stranski sobi ob Apolonovi dvorani pa visi nad 50 raznih perorisnih in tušnih skic k ilustracijam Gogolovske poemc »Mertvije duši«, katere pa ne zaslužijo posebne pohvale, ker poleg svojega, dasi živega humorja napravijo na gledalca neki »puhel« vtisk. Mnogo jc tudi še drugih skic izza časa kronanja sedanjega carja Nikolaja II. v Moskvi. Tu nahajamo oljnate slike, akvarele, a tempera, tuš itd. V večini dokazuje starČek-slikar, da je kos vsem specialnostim in da še vedno uživa največje veselje v slikarstvu.
Značaj njegovega slikanja je torej žanr, navadno v slikah ne ravno ogromne velikosti, kjer predočuje glavno tipe in scene iz sedanjega ruskega življenja z živahno-sočnatim koloritom in neko ginljivo ,duševno ekspresijo.
V izbiranju sujetov' nas spominja v marsičem nemškega Knausa, toda lahko mu priznamo, da ga preseza v mnogem
E. E. Volkov, pokrajinski slikar, razstavlja tudi nad 400 slik in raznih študij. Iz večjih najboljših slik omenjam: »Močvirnati gozd«, zelo efektno in harmonično z detalijami, naslikano nekoliko drevesnih debel na prvem planu. »Gozdni požar«, »Jesen«, »Merrckiil« (vas v Estlandiji) in »Drevored jeseni«, katere slike nam dokazujejo dovišenost tega umetnika. Dasi je drugih večjih slik tudi še mnogo, vendar se opaža na vseh neka preveč zamučena dovršenost, katera izpreminja drevje in druge predmete v neke cunjaste oblike, ki zelo kvarijo s tem vtisk, katerega napravijo na gledalca drugi izborni umotvori.
Popolnoma drugačen vtisk pa napravijo v ogromnem številu njegove male skicc iz narave. Tukaj se mi šele pravzaprav spoznavamo z nadarjenostjo tega marljivega umetnika. Kako sveže barve! Koliko solnca! Zdi se ti, kakor da se v resnici nahajaš v kakem idilskem gozdnem kotičku, na bregu reke ali morja.
»Volne Smery«, ilustrovani umetniški mesečnik češki, je posvetil skoro vso svojo letošnjo febr. št. našemu rojaku, arhitektu Jožefu Plečniku. Na uvodnem mestu piše urednik, gosp. Kotera, sam o Plečniku jako simpatično. J. Plečnik jc bil prišel leta. 1895. na dunajsko akademijo ter jc v kratkem času vzbudil zanimanje svojih učiteljev in spoštovanje svojih tovarišev. Plečnik je pristaš moderne Wagnerjcve arhitekture. S svojih potovanj po Italiji je prinesel v svojih prsih s seboj duh antike, antična arhitektura mu je vzor. Najgenial-nejše delo Plečnikovo jc doslej načrt za Gutcnbcrgov monument na Dunaju. Za ta model je J>il odlikovan s prvo nagrado. Žal, da se Plečnikov načrt ni bil uresničil. Preprečili so to tisti filistri, ki, oprti na svojo mošnjo, povsod vtičejo svoj nos in si prilastujejo prvo besedo tudi v umetnosti, o kateri ničesar nc razumejo! Nekateri so tudi zato intrigirali proti uresničenju Plečnikovega modela, ker je Plečnik — Slovan!.. »Volnč Smery« prinašajo celo vrsto Plečnikovih načrtov v umetniških reprodukcijah . . »Voln<3 Smčry« izdaje češko umetniško društvo »Manes«. Ta revija se po svoji ukusni elegantnosti lahko meri s prvimi umetniškimi časopisi francoskimi, angleškimi .in dr., in »Volnč Smery« pričajo, na kako visoki stopinji stoji pri Čehih upodabljajoča umetnost
»Vienac« izhaja počenši z novim letom v povečani obliki z ilustracijami in prinaša obilo dobro izbranega gradiva izpod priznanih peres. Ureja ga vse-učiliški profesor dr. Gjuro Arnold.
»Hrvatska Misao« se zovc nova zagrebška smotra, ki jc začela izhajati preteklega meseca. »Hrv. Misao« se bo pečala z narodnim gospodarstvom, književnostjo in politiko. Urednik jc dr. Mazzura. Hrvati so imeli že več takih smoter, ki so pa vse zaporedoma že v prvem letniku pomrle. Program »Hrv. Misli« je lep in obeta veliko. Upamo, da se list vzdrži na površju.
Peter .$'. Ž mi tek (Petrograd.)

----^
Y Splošni pregled


•[• Dr. Emil Holub, slavni potovalec in preiskovalec južnoafričanskih pokrajin, je umrl dno 21. februarja na Dunaju v takozvani »rotundi« v Pratcrju, kjer je stanoval. Holuba smemo postaviti ob stran Livingstonu, Staniyju in drugim imenitnim preiskovalcem neznanih delov sveta. Porojen leta 1847. v Holicah na Češkem, je bil promoviran v Pragi za doktorja zdravništva in že leta 1872. je odpotoval prvikrat v južno Afriko. Bil je nekaj časa praktičen zdravnik, a namen njegovega življenja je bil, odkrivati in študirati še nepoznane dežele. Že na prvih svojih znanstvenih izletih je dospel na sever do reke Zain-besija, kjer je bil v velikih nevarnostih med divjimi plemeni. Leta 1879. je razstavil svoje naravoznanske in etnografske zbirke na Dunaju, obsegajoče več nego 30.000 kosov. Svoje potovanje pa je opisal v knjigi »Sedem let v južni Afriki«. Oženivši se na Dunaju, šel je 1. 1883. drugič v Afriko. Spremljala ga je tudi žena. Pieiskaval je deželo Mašukolumbov. Črez 4 leta povrnil se je spet na Dunaj, kjer je bil sijajno sprejet in češčen. Tudi to svoje težavno potovanje, na katerem si je bil nalezel nevarno bolezen (malario), jc opisal Holub v posebni knjigi. Svoje nove zanimive zbirke pa jc razstavil na Dunaju in v Pragi.
Dr. Holub je žrtvoval vse svoje življenje znanosti, tako da je popolnoma pozabil na samega sebe. Vse svoje ogromne in dragocene zbirke, za katere bi bil na Angleškem lahko dobil toliko premoženja, da bi bil brez skrbi živel, jc bil porazdaril raznim učnim zavodom avstrijskim. Vlada jc sicer priznavala njegov trud z raznimi diplomami in svetinjami — ali to jc bilo yse! Dunaj, žal, ni vedel dostojno ceniti znanstvenega dela Holubovcga. Veliki idealist in slovanski učenjak Holub je živel zadnja leta često v bedi in se boril s skrbmi za svojo eksistenco! Tekoče leto se mu jc pač nakazalo 5000 K letne častne plače, a Ilolub jc bil že na smrt bolan. Zasluge Ilolubove na polju antropologije, etnologije, psihologije in prirodoznanstva so velike in zgodovina dotičnih znanosti mu ohrani za zmerom časten spomin.
Javna predavanja v Ljubljani. Dne 16. in 23. febr. jc predaval g. profesor Peru še k o postanku, rasti in propadanju jezikov v temeljito sestavljeni razpravi ter jc pojasnjeval svoja izvajanja s primeri iz starih in novih, evropskih in tujih, eksotičnih jezikov. Predavanje je poslušalo mnogo-brojno ukaželjno občinstvo. — Na večer 16. febr. pa je predaval g. dr. Triller o italijanski pesnici Adi Negri v »ženskem izobraž. društvu«. G. predavatelj pozna dobro književno delo slavne italijanske pesnice, pa zato je bilo njegovo čitanjc jako zanimivo in po učno. Prisostvovalo je mnogo članic ženskega društva pa tudi mnogo moškega občinstva. —
Želeli bi, da bi kdo predaval tudi o slovanstvu, o slovanskih jezikih in literaturah, o lepoti slovanskih jezikov i. t. d. Taka predavanja bi vzbujala in jačila narodno zavednost,' katere v nekaterih krogih ravno v Ljubljani ni baš preveč, a v današnji kritični dobi nam je živa slovenska zavednost krvavo potrebna. Tudi o socialnem vprašanju bo treba govoriti.
»Mestni dom« na cesarja Jožefa trgu obeta postati prava »ljudska u ni verza«, ki bode čimdaljc uspešneje razširjala znanost med masami. Začetek je najlepši. Naj se vstrajno nadaljuje!
Delavska splošna stavka v Trstu dne 14. in 15. februarja jc bila ena največjih, kar se jih je kdaj primerilo na kontinentu; v Avstriji pa takega štrajka še ni bilo. »Llovdovi« kurjači in drugi delavci so zahtevali znižanje delavskega časa, a ker jim tega »Lloyd« ni hotel dovoliti, čeprav so bile zahteve delavcev upravičene, potegnilo je z »Llovdovimi« delavci vse tržaško delavstvo vseh narodnosti in uprizorilo generalno stavko. Razni temni, tuji, neslovenski anarhistni in irrcdentistni elementi so oskrunili resno demonstracijo ubogega delavstva s svojim ščuvanjem in prišlo je do burnih prizorov, podobnih pravi revoluciji, ki jo je udušilo vojaštvo. Tekla jc človeška kri, več ljudi jc izgubilo življenje; žal, da jc med temi žrtvami največ Slovencev. Kurjači so naposled vendarle dosegli svoje pravice in »Llovdova« družba jim je morala znižati delavni čas. Tragično je, da se niti take skromne zahteve trpečega človeštva ne izpolnijo poprej, dokler se ne prelije nekaj človeške krvi in predno ne obleži nekaj žrtev na poti, ki vodi k uspehu. —
Jan Szczepanik ( Sčcpanik) jc bi) pred par leti še nepoznan, skromen poljski učitelj nekje v Galiciji, danes pa je svetovnoslaven, bogat mož, eden prvih sedanjih iznajditeljev. Szczcpanik prebiva sedaj na Dunaju, kjer si je ustanovil velik zavod za realizovanje svojih izumov. Ta zavod se imenuje »Societe des inventions Jan Szczepam'k & Comp.« Szczepanik je pravi iznajdi-tcljski genij, čigar iznajdbe obsegajo široko polje fizike, elektrotehnike in kemije. Epohalnc so njegove iznajdbe v umetnem tkalstvu; te njegove iznajdbe so korenito preobrazile in pospešile način tkanja, in to s pomočjo elektrike. Mnogo fabrik jc že uvedlo Szczepanikov tkalski sistem. Za kar je bilo poprej treba več let dela, to izgotovi Szczepanikov tkalski stroj v nekaterih urah . . . Szczc-panikova iznajdba je tudi telefon, ki telefoniram govor sam zapiše s pomočjo fonografa... Zanimiv jc Szczepanikov pisalni stroj za slepce, s pomočjo katerega morejo slepci pisati z navadnimi črkami... Čudovita stvar je Szczepanikova »oklepna srajca«. Ta srajca jc narejena iz posebne vrste svile in na poseben način stkana tako, da je nc prodore nobena krogla in nobeno bodalo! Tkanina je debela samo 4 mm, a krogla, ki se je izstrelila iz 7 mm kaliberskega revolverja v daljavi štirih korakov, je ni mogla prodreti ter človeškemu truplu ni prišla do živega! Krogla niti ne poškoduje srajce, nego kar odskoči od nje! To ni bajka, nego izkušeno dejstvo! Ne vemo, po čem so take srajce, a če jih razne države omislijo vsem vojakom, potem je vojna skoro zabava. Brez dvoma pa si naročč Szczepanikovo srajco kronane glave, da bodo varnejše pred napadi anarhistov. —
Szczcpanik je še mlad mož, in kdo ve, kaj še vse izmisli njegova glava! Do novejšega časa se jc malokdaj slišalo, da bi kak Slovan kaj cpohalnega iznašel, a danes, ko se ponašamo s Hrvatom Teslo, ki v Ameriki dela konkurenco celo Edisonu, ko imamo Szczepanik a in tudi našega rojaka Fridolina Kavčiča ter še celo vrsto čeških in ruskih iznajditeljev, lahko rečemo, da tudi na polju iznajdb gre »Slovan na dan«.