3 ODE VSAKDANJOSTI Ciril Zlobec ODE VSAKDANJOSTI ODA ŽIVLJENJU Zdaj sem hvaležen, da hvaležnosti Življenju za življenje ne dolgujem. Ni me v objem vabilo, nežnosti mi ni ponujalo, pa tudi psujem ga ne, če me kdaj bilo je v obraz, saj bi lahko bilo še mnogo huje. Pravično je: ni zmaga ne poraz, in milostno, ker se ne zmeni zame, dopušča mi, da jaz sem ves čas jaz. Vse, kar mi da, lahko mi tudi vzame, ne zlo ne dobro, dobro meša z zlim: najprej me križa, potlej s križa sname in me presoja, če kot mož trpim. Iz časa v čas se toči, v večnost sije, naj jaz, trenutek v njem, se bodem z njim? A sem vesel te čudne španovije, saj me brez njega ni, me ni bilo, kot da še zanj srce mi v prsih bije, a v njem je vse, kar je bilo, kar bo, jaz komaj sled stopinje v majskem snegu, gasnoč utrinek iz teme v temo zasledujoč sam sebe in na begu pred samim sabo z večnim kod in kam, le kaplja, ki po razsušenem bregu Ciril Zlobec suho, brez upanja, polzi k vodam nesmrtne reke, da iz oceana bi z njo zahrepenela spet h goram... Ta pravda, vem, ne bo nikdar končana: Življenje luč je, jaz njen droben stenj, sam s sabo prepojen, sam sebi hrana, sam sebi uganka temnih hrepenenj, ki vsi od rojstva že od njih smo bolni, saj je Življenje vsota vseh življenj; ko ga posnemamo, smo le še klovni: Življenje zunaj nas je brez srca, ko pa že drobno željo nam izpolni, za hip še samo z nami vztrepeta. Maj 1992 ODA VEČERU Svetloba, zdaj brez žara, vendar še spomin na sonce, se nataka za visokim jezom nizkega obzorja, blaga, vse bolj znana nostalgija, kot da vse, kar le, kar bo, ie ze bilo. Večer. ODA GOLOBOM V ozko režo med jesensko nizkim nebom in slemenom stare hiše na nasprotni strani ulice zasekala je jata utrujenih golobov. Širokih hrbtov na slemenu zdijo, nanje, kot na četo vase zgrbljenih Atlantov, lega siv jesenski dan. S spominom na ugaslo sonce so zazrli se v večer, ki ga globoko v sebi slutijo. 4 ODE VSAKDANJOSTI Ko to nevidno sonce v njih zatone, se znenada eden, kot domislek, zgane, odleti, za njim vsa jata se vznemiri, kakor težke dežne kaplje drug za drugim trgajo se s strehe, strmoglavo padajo pod temno krošnjo divjega kostanja na dvorišču. Tam, kot po končanem boju, brez glasu drug drugega pozobljejo. In že je noč. ZRCALNA ODA UTOPIJI Vse to je, kar bi se lahko zgodilo, a vendar ne zgodi se - utopija. A ni fatamorgana, ni slepilo, ni zvarek sanj, ki sanjajoče ubija. To je božanski paradoks človeka! Na to, kar smo in nismo, nas spominja, kot bližnja Sveta gora, daljna Meka nas v romarje za večnostjo spreminja. Ko sebe iščemo, se nam razkriva, je najbolj zemeljski otrok Ideje, možata je in žensko zapeljiva, glavo nam meša in srce nam greje. Glavo nam meša in srce nam greje, vsa pota k sebi ves čas nam odkriva, zato gremo, hitimo vse hitreje, že misel nanjo upanje nam vliva. Stotero možnosti pred nas razgrinja in vsaka izmed njih se vanjo steka, sledimo ji, a sleherna stopinja na poti k njej vse dlje je od človeka. Je in ostaja naša nostalgija po tem, kar se ne bo nikdar zgodilo, čeprav je ves čas možno - utopija. Zato privlači nas z magnetno silo. Junija 1992 5 ODA MINLJIVOSTI Kdaj izdajalsko mi stopilo je za hrbet, kar še včeraj mi je cilj bilo? Ni stal pred mano neomajno kot kristjanu križ na gori, ni se kot svetilnik mi prižigal v nova in nova jutra za obalo nočnih kontinentov, čvrsto pred mano stal je in se hkrati mi odmikal, z njim sem k njemu romal, k njemu z njim vsa svoja pota uravnaval. Zdaj ostal sem sam, dokončno sam, da bi lahko bil tudi izgubljen. Kje sem in kam zdaj od nikoder? Kot da na mojo pot in vame vse bolj odmeva pesnikova prepelica: Pet pedi. ODA RADOVEDNOSTI Dni mojih dvojna polovica kmalu se bo spojila in moj krog bo sklenjen. Se kar živim, se čudim v ogledalu, kot da sem že od zdavnaj s smrtjo zmenjen. Prešernov rabelj hudi, čas, na tnalu me je že videl, vendar ni namenjen mi bil nenadni mrk v zenitu dneva, moj dan v jesenske zarje dogoreva. Ni strah me, le vse bolj sem radoveden, kaj se dogaja, ko je vse končano, bom v zadnjem hipu zbran, bom slep in zmčden, ko stopil ali padel bom v neznano, v temo, v svoj lastni nič, v onstranski eden, ki vanj že mnogi so odšli pred mano? Ko videl bom samo še črna sonca, bom vedel, da priromal sem do konca. Ciril Zlobec 6 ODE VSAKDANJOSTI A preden v smrti bom povsem umrl, bi rad ogledal si življenje celo, odkril, ko bi za hip se vanj ozrl, če tudi sam sem dokončano delo. Potem pomirjen knjigo bi zaprl, ko žalostno morda, morda veselo bi vanjo vpisal svojo zadnjo vednost, si z njo potešil zadnjo radovednost. (h zbirke Ljubezen dvoedina, ki bo konec tega meseca izšla pri založbi Mihelač) 7