42110 REPERTOAR DRAME SNG ZA SEZONO 1965/6(5 Veliki oder J. P. Sartre: Hudič in ljubi bog — prevod Draga Ahačič režiser France Jamnik premiera v oktobru 1965 Peter Weis: Zasledovanje in usmrtitev Jeana Paula Marata prevod Maila Golob režiser Mile Korun premiera v marcu 1966 Komorni oder Slavomir Mrožek: Tango — prevod Uroš Kraigher režiser Miran Hercog premiera v oktobru 1965 A. P. Cehov: Striček Vanja — prevod Josip Vidmar režiser Andrej Hieng premiera v januarju 1966 Oder komedija Mira Mihelič: Ura naših dni — režiser Mile Korun premiera v oktobru 1965 J. B. Moličre: Učene ženske — prevod Josip Vidmar režiser Slavko Jan premiera v decembru 1965 A. T. Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi režiser ing. arh. Viktor Molka premiera v februarju 1966 J. M. Synge: Vražji fant zahodnega sveta — prevod Ciril Kosmač režiser France Jamnik premiera v aprilu 1966 Gledališki list Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. — Lastnik in izdajatelj Slovensko narodno gledališče Ljubljana. — Urednik Janez Negro. — Osnutek za naslovno stran: ing.arch.Uroš Vagaja. — Izhaja za vsako premiero. — Naslov uredništva: Ljubljana, Drama SNG, poštni predal 27. — Naslov uprave: Ljubljana, Cankarjeva cesta 11. — Tiska tiskarna Časopisnega podjetja »Delo«, Ljubljana. — Številka 1., letnik XLV., sezona 1965—66 PO IZ VSEBINE: Bojan Štih: Na predvečer nove sezone, str. 4 — Draga Ahačič: Jean Paul Sartre, str. 6 — Odmevi z gostovanj, str. 14 — Dušan škedl: Statistični pregled dela Drame SNG v sezoni 19G4—65, str. 24. J. P. SARTRE -HUDIČ IN LJUBI BOG VELIKI ODER JEAN PAUL SARTRE HUDIČ IN LJUBI BOG (Le Diable et le bon Dieu) Prevedla DRAGA AHACICEVA Režiser: FRANCE JAMNIK Scenograf: arh. SVETA JOVANOVIČ Asistent režije: JANEZ POVSE Kostumograf: MIJA JARČEVA Lektor: MIRKO MAHNIČ Glasba: DARIJAN B02IC OSEBE: (po vrstnem redu govornih nastopov — premierska zasedba) Stotnik Schone...........................................POLDE BIBIČ Stotnik Franz............................................DUŠAN SKEDL Herman...................................................TONE HOMAR Goetz....................................................STANE SEVER Katarina ...............................................VIKA GRILOVA Henrik ..................................................RUDI KOSMAČ Bankir ..................................................JURIJ SOUČEK Nasty....................................................LOJZE ROZMAN Prvi kmet................................................MARJAN BENEDIČIČ Drugi kmet...............................................VINKO HRASTELJ Karel....................................................ANDREJ KURENT Baron Nossak.............................................STANE CESNIK Baron Schulheim ..............................MAKS FURIJAN Baron Rietschel..........................................JANEZ JERMAN Kmetice..................................................HELENA ERJAVČEVA ...............................................MILA KACICEVA ...............................................VIDA LEVSTIKOVA ...............................................JANEZ ALBREHT ...............................................POLDE BIBIČ ...............................................BRANKO MIKLAVC Kmetje...................................................KRISTIJAN MUCK ...............................................ALI RANER , .........................................MITO TREFALT jetzel.......... ........................................BERT SOTLAR Gobavec ................................................j02E ZUPAN 5ili?a• :................................................IVA ZUPANČIČEVA inštruktorica............................................SLAVKA GLAVINOVA Kmetica..................................................ANGELCA HLEBCETOVA ...............................................TONE HOMAR Kmetje...................................................JURIJ SOUČEK ............................................... DUŠAN SKEDL ...............................................JOŽE ZUPAN Mlada ženska.............................................MIHAELA NOVAKOVA Dva poveljnika ...........................JOŽE ZUPAN .............................BERT SOTLAR Vodja predstave: BRANKO STARIČ Masker in lasuljar: ANTE CECIC Sepetalka: ASTRA PREZLJE V A Frizerka: ANDREJA KAMBIČEVA Odrski mojster: ANTON AHACIC Razsvetljava: LOJZE VENE, SILVO DUH Sceno izdelale gledališke delavnice SNG pod vodstvom ing. arh. ERNESTA FRANZA Kostume izdelale gledališke krojačnice pod vodstvom STANETA TANCKA in ELI RISTIČEVE Vodja mizarskih del: VIKTOR LOGAR Vodja slikarskih del: LADO SKRUSNY J. P. Sartre NA PREDVEČER NOVE SEZONE živimo v razmerah, ko duhovna in umetniška kultura ne smeta postati slučajna gizda, marveč morata biti bolj kot kdajkoli poprej bistveni del vsebine in naravne oblike človeškega življenja. Kdor s kritičnim in prizadetim pogledom opazuje splošne in posebne zadeve naše sodobne družbene in osebne eksistence, kdor analizira duhovni in moralni svet sodobnega slovenskega človeka, lahko brez posebnih težav in dvomov ugotovi, da sta umetnost in kultura marsikdaj v času po vojni na slovenskem družbenem prostoru bili potisnjeni v stran in zato tudi nista imeli večjih in pomembnejših vplivnih možnosti na vsebinski potek in oblikovni razvoj odnosov med ljudmi, zlasti pa nista vplivali na zapletene odnose med posameznikom in družbo. Ta ugotovitev velja za literaturo in upodabljajočo umetnost, za glasbo in gledališče. Slovenski umetnik s svojim delom in talentom, s svojo požrtvovalnostjo in odpovedovanjem materialnim koristim tako rekoč vzdržuje in ohranja slovensko umetnost pri življenju. Moralno osnovo te dejavnosti in požrtvovalnosti moramo videti v umetnikovem iskanju resnice. Tudi sodobno, angažirano in kritično gledališče moramo opredeliti predvsem z iskanjem resnice. V to iskanje pa so seveda vključene vse primarne umetniške in moralne kvalitete ustvarjanja, ki sicer veljajo za literaturo, za upodabljajočo umetnost in za glasbo, saj gledališče združuje na enem prostoru tako besedno umetnost kakor tudi likovne in glasbeno scenske elemente. Gledališče ne more obstajati in se razvijati brez varne materialne finančne osnove. Toda prav tako ne more postati programsko in umetniško izoblikovan organizem, če se v procesu njegovega oblikovanja skladno ne družijo ustvarjalnost, talent, okus in pa seveda moralno kritična vodilna ideja. S svojim programom in kritično resnico mora sodobno gledališče preganjati iz družbenega in osebnega življenja topost in neumnost, brezbrižnost in pokvarjenost, filistrsko in barbarsko primitivnost. Ne, umetnost ne živi zaradi umetnosti, pač pa sta umetnost in kultura tisto, s čimer se lahko rešimo in obvarujemo pred izginotjem v tehnokratski in etatistični civilizaciji sodobnega sveta, ko človek mora marsikdaj brez pravice do sramu prodajati svojo spoznajno, moralno neodvisnost in svobodo za par praktičnih strojev in za par donosnih položajev. Gledališče ne sme biti muzej niti zabavišče za malomeščanski ali pa lumpenproletarski okus, prav tako pa ne sme postati plen in žrtev narcisoidnih in egocentričnih stremljenj, pri čemer je prav vseeno ali ta stremljenja nastajajo znotraj ali zunaj gledališča, ali pa se skrivajo pod raznimi »umetniškimi« in 4 »filozofskimi« ogrinjali. Marsikateri pripadnik sodobne slovenske družbe zaradi svoje potrošniške mentalitete (pri nas jo spremljata prevladujoči vpliv trgovanja na gospodarskem polju, hkrati pa tudi prazna zabava, kot je to skomercializirani šport, bedasto popevkarstvo itd.) tudi od umetnosti zahteva zgolj zabavo, ki naj bo seveda primitivno senzuailna. Dokazov za to je v našem času kar dovolj. Namesto zdravega športa in telesne vzgoje — histerični nogometni spektakel, namesto razvedrila — poneumljajoče popevke, razni nekulturni »zabavni programi«, kvizi, nagradni natečaji itd. Ali bo gledališče, katerega delo hromijo večne finančne težave, sposobno upreti se zahtevam sodobne primitivnosti? Ce bodo gledališki ustvarjalci verjeli v duhovno poslanstvo svojega dela, če bodo črpali pobude za svoje ustvarjalne napore iz kritično idejne programske usmerjenosti sodobnega gledališča, če ne bodo dopustili, da bi lažni egalitarizem ukinil resnično veljavnost talenta in umetniške moči, potem bo gledališče sposobno upreti se uničevalnim vplivom tehnokratske in birokratske miselnosti. Tudi z umetnostjo in kulturo (sem sodi seveda tudi prosveta) je mogoče premagati brezčutni, moralno prazni in neproduktivni svet, za obličjem katerega bomo vedno lahko odkrili značilnosti j are gospode in lumpenproleta-riata. Ta dva socialna pojava spremljata vsako družbo, umetnost pa ju ukinja s tem, da vzpostavlja neprofani odnos do osebnih vprašanj človeka, do lepote, dela, resnice in duhovne eksistence. Dramatika in oder, ki se morata dopolnjevati v skladni celoti, sta seveda zaradi neposrednosti podajanja in dojemanja izrazito živega in polemičnega značaja, prav ta pa je seveda bistvena gledališka funkcija. Gledališče, ki ni tudi polemično s svojo programsko usmeritvijo, s svojimi idejno stilnimi interpretacijami in ki se izogiba duhovnim spopadom in bojem za resnico, komajda zasluži ime teatra. V duhovni polemičnosti gledališča pa je zajeta njegova najvišja umetniška in kulturno družbena upravičenost. V tem okviru pa je dovolj možnosti — biti moramo tolerantni in široki — tako za gledališče visoke klasičnosti kakor za gledališče absurda, tako za filozofsko polemični stil kakor za angažirano vznemirjenost in bojevitost. Žlahtna resnicoljubnost, moralna nepodkupljivost in pa težaško iskanje novega izraza in nove resnice, privrženost lepoti življenjskega duha in vzvišenih občutij — vse to je in mora biti program kritičnega gledališča. Zdaj s solzo in zdaj s smehom, tu v filozofsko polemičnem nagovoru, tam spet v ostrem psihološkem sporu, enkrat ves zvest starim izročilom, drugič spet ves napadalno nov in eksperimentalno oster, skratka resnični in umetniški teater. Vanj lahko verujemo in za njegovo usodo nam ni treba trepetati. V okviru teh misli tudi lahko najdemo in odkrijemo programsko in umetniško vodilo sezone 1965/66. BOJAN STIH 5 JEAN-PAUL SARTRE Ce je Nobelova akademija s podelitvijo nagrad v zadnjih letih odkrila nekaj do tedaj svetovni literaturi manj znanih imen, kot so bila na primer: Lagerquist, Kazantzakis, Saint-John Perše, Quasimodo, pa tudi Andric, je njen izbor Jeana-Paula Sartra za Nobelovega nagrajenca samo potrdil svetovni sloves, ki ga Sartre že skoraj dve desetletji uživa kot ena izmed osrednjih osebnosti sodobnega francoskega literarnega in kulturnega življenja. Sartre se je že tik pred vojno uveljavil z zbirko novel »Zid« in z romanom »Gnus«, po vojni pa se je uvrstil med najvidnejša imena svetovne književnosti. Njegovo trilogijo »Pota svobode« šteje vodilna francoska kritika za eno najbolj značilnih literarnih del naše dobe; Sartrova filozofska dela so bila povod neštetim razpravam in polemikam; njegovi eseji zavzemajo s svojimi novimi, izvirnimi pogledi vidno mesto v sodobni esejistiki, umetniško najpomembnejša pa je nedvomno njegova dramatika, ki globoko posega v probleme sodobnega človeka v sodobni družbi. Sartre je svojo dramatiko označil kot »gledališče situacij«; takole pravi: »Če je res, da je človek v določeni situaciji svoboden in da odloča o samem sebi v tej situaciji in glede nanjo, tedaj moramo v gledališču prikazati preproste, človeške situacije in ljudi, ki si v teh situacijah izbirajo svojo usodo... Najbolj pretresljiva stvar, ki jo gledališče lahko pokaže, je človeški značaj, ki se poraja, trenutek izbora, proste odločitve, ki angažira neko moralo in neko celotno življenje. In ker gledališče obstaja samo takrat, kadar ustvarimo enotnost vseh gledalcev, moramo poiskati tako splošne situacije, da bodo vsem skupne.« Sartrovo osnovno pisateljsko načelo je človeški in družbeni angažma, kot izjavlja sam v nekem svojem članku: »Ker pisatelj nikakor ne more uiti svojemu času, hočemo, da se ga tesno oklene; to je njegova edina možnost; ustvarjena je zanj in on je ustvarjen zanjo ...« Pisateljski angažma pa je za Sartra neločljivo povezan z osebnim angažmajem. V svojem znamenitem eseju »Kaj je literatura« ugotavlja: »Umetnost proze je soglasna z enim samim režimom, v katerem ima proza svoj smisel: z demokracijo, če je slednja ogrožena, je ogrožena tudi prva. In ni dovolj braniti jo samo s peresom... pisati pomeni po svoje hoteti svobodo.« če pustimo ob strani dvoje Sartrovih izrazito teznih dramskih tekstov, kot sta »Spoštljiva vlačuga« in »Nekrasov«, in pa njegovo adaptacijo Dumasovega »Keana«, tvori Sartrov dramatski opus eno samo pretresljivo dramo o Sartrovem nepopustljivem iskanju resnice, o iskanju smisla, namena in upravičenosti človekovega bivanja. Prvo dejanje te drame predstavljajo »Muhe«, z ekspozicijo: popolno človekovo svobodo in s sprožilnim momentom: človekovo uresničitvijo z dejanjem. Drugo dejanje in zaplet obsegajo »Zaprta vrata«; tema zapleta je neizbrisnost dejanja, večna krivda in odgovornost zanj. Sledi meditativna medigra »Nepokopani mrtveci« s svojim razglabljanjem o nasilju, o strahu in pogumu, nekak predih pred velikim spopadom med individualno moralo absolutne čistosti in družbeno moralo učinkovitosti, ki se odigrava v »Umazanih rokah«; bistvo tega spopada pa je 6 eden poglavitnih problemov človekovega dejanja in nehanja, problem sredstev in cilja. V četrtem dejanju, v drami »Hudič in ljubi bog« Sartre variira osnovni problem sredstev in cilja v dilemi med absolutnim zlom in absolutnim dobrim ter najde izhod v nečloveški morali družbene efikasnosti. Zadnje, peto dejanje velike drame o človeškem in družbenem angažmaju pa predstavljajo »Zaprti v Altoni« s svojo neizprosno zahtevo po individualni moralni odgovornosti. Oglejmo si posamezna dejanja te iskrene in neprizanesljive dramatične izpovedi. Prva Sartrova drama »Muhe« je, kot smo že omenili, manifest popolne človekove svobode in obravnava Orestovo zgodbo. Oresta, tipičnega eksistencialističnega junaka muči občutek neresničnosti, odsotnosti, osamljenosti. Edino z dejanjem se lahko uresniči in najde svoj prostor med ljudmi. Prvi pogoj za to pa je, da se odvrne od boga in se v celoti zave svoje prostosti, kot spoznamo iz razgovora med Orestom in Jupitrom. (»Muhe«, str. 83, Orest, Jupiter) Ker za Oresta ni več božjih, se pravi ustaljenih moralnih norm, mora sam poiskati vrednote in smisel svojega življenja. Zato se Orest odloči, da bo ubil Egista in osvobodil Argos tiranije in kesanja ter se s tem dejanjem uvrstil med »resnične« ljudi. (Muhe, str. 53, Orest, Elektra) Orest sprejema nase odgovornost za svoje dejanje, vendar ne čuti krivde ne kesanja, zakaj njegovo dejanje je bilo dobro. Pri vsej svoji eksistencialistični filozofski osnovi pa imajo »Muhe«, ki so nastale med vojno, še drug pomen; in sicer izražajo Sartrov moralni protest zoper politiko pokorne resignacije in svetohlinskega kesanja, ki jo je narekovala okupacijska vichyjska vlada; odvratno, morbidno vzdušje Argosa, ki ga avtor prikazuje v »Muhah« je vzdušje medvojnega Pariza, muhe predstavljajo nemško okupacijo, Egist in Klitemnestra kolaborantstvo, Jupiter tiranijo, Orest pa je simbol upora. Edino glede na ta skriti pomen je razumljivo, da opredeljuje Sartre Orestov zločin, umor matere, kot »dobro dejanje«. Tudi »Zaprta vrata« so bila napisana med vojno; in ni naključje, da je ta drama o absolutni moralni odgovornosti in nezbrisni krivdi nastala v času, ko so se oblastiželjnost, izdajstvo, koristolovstvo, sadizem in strahopetnost skrivali za lepo donečimi domoljubnimi frazami, ki so bile razlog in opravičilo za zločine. Za zaprtimi vrati tretjerazredne hotelske sobe, ki ponazarja pekel, se znajde troje človeških usod, ki jih predstavljajo: sadist in strahopetec Garcin, lezbijka Ines in detomorilka Estelle. Postopoma odpadejo z njih družabni oziri, drug za drugim se razgalijo in ostanejo »goli ko črvi«. (Zaprta vrata, str. 118, Garcin, Ines, Estelle) Ujeti v tej peklenski pasti, se bodo brez konca vrteli v pošastnem krogu človeškega zla, ki so se zanj odločili v svojem življenju, in v tem je njihov pekel. (Zaprta vrata, 141, Garcin). Ponavadi smatrajo kritiki za vodilno misel »Zaprtih vrat« Garcinov stavek »Pekel so ljudje okoli tebe. — L enfer c est les autres.« »Ljudje okoli tebe« pomenijo človeško družbo in Garcin naj bi s tem stavkom v avtorjevem imenu proglašal sovraštvo in odpor do vesoljnega človeštva. V resnici pa z njim Garcin priznava svojo krivdo, prevzema nase odgovornost pred to družbo in jo sprejema za sodnika svojih dejanj. 7 Če se je v »Muhah« moral zaradi cenzure Sartre zateči k antični preobleki, stilizaciji in simbolizaciji, je v »Nepokopanih mrtvecih« upodobil strahotno resničnost vojnega časa. Seveda si je izbral situacijo, v kateri so nastajali problemi, ki so ga najbolj zanimali kot dramatika in filozofa: usoda posameznika v zvezi s skupno usodo, upravičenost nasilja, smisel življenja in človekova osamljenost pred smrtjo, človekova potreba, da upraviči svoje življenje in svojo smrt; osnovni problem »Nepokopanih mrtvecev« pa je ena izmed vodilnih tem eksistencialistične filozofije: dilema med strahom in pogumom, ki je v drami toliko bolj pereča, ker se odigrava pod pritiskom fizičnega nasilja. S svojim problemom cilja in sredstev, ki je eden osnovnih problemov človekove eksistence, in s svojim skrajno izostrenim, neposrednim konfliktom predstavljajo »Umazane roke« vrh Sartrove dramatike. Spopad med glavnima junakoma Hugom in Hoedererjem je spopad brezkompromisne idealistične politike s politiko realistične taktike v službi družbenega napredka, spopad med moralo individualne popolnosti in moralo učinkovitosti. (Umazane roke, 353. str., Hugo, Hoe-derer). V »Umazanih rokah« se Sartre prvič ogradi od svojega eksistencialističnega junaka Huga, vendar ga prikazuje z razumevanjem, prizadetostjo in sočutjem. Čeprav Sartre sam izjavlja za Huga, »da ni hotel reči, da ima, niti da nima prav«, je vendar s Hugovo jalovo smrtjo, ki je samo pretresljiva gesta, svojega junaka dejansko obsodil. Značilno je, da so bile ravno »Umazane roke« povod ostrim diskusijam in da se glede njih kritiki skrajne desnice in pa kominfor-movski kritiki povsem ujemajo v ugotovitvi, da je to protikomunistična drama. V to enostransko, poenostavljeno pojmovanje jih bržčas zavaja dejstvo, da je Sartre v dveh osebah »Umazanih rok«, v Olgi in Louisu prikazal vso človeško topost in amoralnost stalinističnega pragmatizma. Čeprav je Hoederer, kot pravi Hugo, »iz istega testa« kakor Olga in Louis, se vendar bistveno razlikuje od njiju v tem, da zna in hoče misliti s svojo glavo, da je pri tem, ko »pomaka roke v blato in kri« zanj predvsem »važno, ali je na svetu en človek več ali manj«, skratka, da je cilj njegove politike predvsem služiti človeku ne pa oblasti kot taki. V velikodušnem, pogumnem, strpnem, tenkočutnem in razumnem Hoedererju je Sartre upodobil idealen, vendar pristen in živ lik pravega komunista — človeka, ki je eden najbolj dognanih in najlepših likov Sartrove dramatike. Izmed Sartrovih dram, ki vse temeljijo na eksistencialistični filozofiji, je najbolj izrazito filozofska »Hudič in ljubi bog«. Njen glavni junak, vojskovodja Goetz, je nekakšna kontaminacija Huga in Hoede-rerja, vendar prevladujejo eksistencialistični elementi, ki se razodevajo zlasti v Goetzovem stremljenju po absolutnem. Osrednji problem te filozofske konverzacije o dobrem in zlem se slednjič omeji na vprašanje sredstev in cilja; od absolutnega zla vodi Goetza trnjeva pot preko absolutnega dobrega, dokler se končno ne odloči za nečloveško moralo družbene učinkovitosti kot edino možno stvarnost. (Hudič in ljubi bog, Goetz, finale). Potem ko je v »Hudiču in ljubem bogu« Sartre svojega eksistencialističnega junaka konvertiral, se je tudi sam osebno, kot izpričuje 8 njegov članek »Komunisti in mir« pa tudi komedija »Nekrasov« očitno opredelil za stalinizem in se je šele ob sovjetskih represalijah nad madžarskimi intelektualci ogradil od take politike. V svoji zadnji drami »Zaprti v Altoni« pa se Sartre spet povrne k individualni moralni odgovornosti kot osnovnemu, najbolj zanesljivemu človeškemu imperativu in svojega junaka Franza v srečanju z očetom pripravi do tega, da si sam sodi za svoje zločine. (Zaprti v Altoni, str. 154, Franz, Gerlach). Cilj ne posvečuje sredstev, za zlo ni opravičila. Kot ugotavlja Franzov oče, »tisti, ki so žrtvovali državi svojo vojaško čast, niso storili ničesar razen individualnih zločinov«. V »Zaprtih v Altoni« Sartre ni obsodil samo nacističnih zločinov, ampak tudi francoske zločine v Alžiriji, katerih dokumente je objavljal v svoji reviji »Les Temps modernes«, hkrati pa je obsodil tudi nečlovečnost slehernega totalitarizma. Presenetljivo je, da pri vsem svojem brezkompromisnem stremljenju po absolutnem, strastni želji po uresničujočem dejanju, pri vsem prizadevanju po opredelitvi, po vključitvi v človeško občestvo eksistencialistični junak doživlja človeški polom. Orest kljub svojemu dejanju ne najde prostora med Argožani in mora proč. Hugovo dejanje se sprevrže v jalovo gesto, Goetz ostane sam »s praznim nebom nad glavo«, Franz pa zapade celo v zločin. Razočaranja in bridka spoznanja Sartrovih junakov so nedvomno tudi delež avtorja samega in samo v zvezi z njimi lahko razumemo resignacijo, ki se izraža v zadnji avtobiografski Sartrovi knjigi z naslovom »Besede«, kjer Sartre na koncu tako rekoč zanika direktno družbeno funkcijo literature, njen direktni angažma: »Že kakih deset let sem človek, ki se prebuja, ozdravljen od dolgotrajne, grenkosladke norosti, ne da bi prišel k sebi, človek, ki se ne more brez smeha spomniti svojih prejšnjih zablod in ki ne ve več, kaj bi počel s svojim življenjem ... Dolgo časa sem imel svoje pero za meč: zdaj poznam našo nemoč. Nič zato: pišem, pisal bom knjige, to je potrebno, ker kljub vsemu nečemu služi. Kultura ne reši ničesar in nikogar, ne upravičuje. Je pa človeški proizvod: v njej se človek projicira, se v nji razpoznava; to kritično ogledalo kaže njegovo podobo.« S tem ko smo poskusili prikazati idejni razvoj Sartrove dramatike, pa seveda nismo ničesar povedali o njenih estetskih vrednotah. Vendar ni mogoče zanikati intenzivnosti posameznih značajev in njihove človeške prepričljivosti, dialektične izostrenosti, miselne preciznosti in hkrati čustvene napetosti dramskih spopadov, skratka vseh umetniških odlik, ki se zaradi njih Sartrova dramatika kakor tudi Sartrovo pisanje sploh uvršča v svetovno literaturo in ki so temu velikemu avtorju XX. stoletja prinesle najvišje literarno priznanje. DRAGA AHACI C 9 U * Jean Paul Sartre: IIUDIC IN LJUBI BOG Rudi Kosmač in Stane Sever Iva Zupančičeva in Stane Sever 1 - 1 * -v 4 . m s fl Stane Sever in Lojze Rozman Stane Sever Vika Grilova in Stane Sever ODMEV J Z GOSTOVANJ BORBA Beograd, 9. VI. 1965 IMPRESIVNA PREDSTAVA Gostovanje Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane v Zagrebškem dramskem gledališču z grotesko Arthurja Kopita »Oh očka, ubogi očka, mama te je obesila v omaro in meni je tako hudo ...«. Režiser Žarko Petan, scenograf Janez Lenassi, kostumograf Alenka Bartlova, koreograf Metod Jeras. • Že sam naslov z dolžino in bizarnostjo napoveduje, da tega dela sodobnega ameriškega dramatika Kopita ne moremo uvrščati v standardno, pretežno realistično dramsko literaturo. Arthur Kopit je ameriška varianta dramskih pisateljev, ki rušijo klasične okvire in ustvarjajo na sceni absurdne odnose med liki in situacijami. To je pravzaprav ionescovsko-beckettovski antiteater, ki po malem izgublja privlačnost za gledališko publiko, čeprav ni mogoče reči, da tudi ta drzna eksperimentalna drama ni dala zanimivega prispevka sodobni dramaturgiji. Obogatila jo je z bujnim fabuliranjem in duhovitim dialogom. Glavni lik — gospo Rosepettle — je postavil Arthur Kopit v visoko ameriško družbo, ki jo dolgočasje priganja na neprestana potovanja. Vendar z menjavo ambienta ne more pobegniti svoji zastrupljeni duši. Nesrečen zakon, hipertrofirana čud, življenjska praznota, to je oblikovalo osamljeno gospo srednjih let, ki na rafinirane načine muči svojo okolico (hotelsko osebje, ker večno potuje), a posebno svojega degeneriranega sina, že odraslega fanta, ki ga drži pod težko depresijo strahu. Avtor razvija do abnormalnih mer kaprice te dame, ki vlači s seboj po hotelih balzamirano truplo svojega pokojnega moža. In od tod ta žalostni naslov »Oh očka, ubogi očka, mama te je obesila v omaro in meni je tako hudo...«. To so pravzaprav besede zastra-šenega defektnega sina, ki se s poslednjimi napori umske koncentracije in fizične moči poskuša upreti materinemu mučenju. Ta poskus ga privede do uboja. Toda takrat se osvobodi, skozi vrata zločina stopa v svoje življenje. V tem je tragična poanta Kopitove drame. Kopitova drama z grotesknimi liki in situacijami je ostra vivisekcija družbe, v kateri — zaradi svojega denarja — morejo eksistirati bizarne osebnosti tako, da svoje abnormalne kaprice in etične perverznosti vsiljujejo svoji okolici in da na ta globoko nehumani način izživljajo lastne psihično-etične deformiranosti. Na drugi strani pokaže avtor neki vsekakor redek primer, do kakšnih anomalij lahko pride v človeškem bitju, ki ne živi normalnega biološkega življenja; v gospe Rosepettle je ukoreninjena averzija do intimnega odnosa med moškim in žensko. Ansambel Slovenskega narodnega gledališča je nudil zagrebški publiki impresivno predstavo, v kateri sta briljirala dva člana: znana gledališka in filmska igralka Duša Počkajeva in mladi Vinko Hrastelj. Počkajeva je v vlogi gospe Rosepettle predstavila prefinjeno, v bogati skali izdelano igro z mojstrsko uporabo vseh elementov 14 igralskega izražanja: glasu, kretenj in mimike. Izredno talentirani Hrastelj je igral prestrašenega, že deformiranega sina Jonatana z neverjetno prepričljivim in slikovitim oblikovanjem depresivnih stanj tega fanta. Režiser Žarko Petan je vnesel v predstavo nekaj uspešnih tehničnih efektov. S kombinacijo avtentičnega glasu in magnetofonskih posnetkov, potem z igro z zvočniki, razmeščenimi na raznih delih gledališkega odra, in je končno z domiselno uporabo velikega zrcala dobila scena še eno obrnjeno dimenzijo adekvatno prismojeni drami Arthurja Kopita. Iva Zupančičeva v dekliški vlogi Rosalie kljub dobri igri ne vzbuja vtisa, da je srečno izbrana za to vlogo. Temni baritonski glas Janeza Rohačka je prišel do izraza v njegovem kapitanu Roseabovu. Med kvalitete te umetniško bogate predstave je treba šteti tudi duhovito oblikovane kostume Alenke Bartlove, adekvatne liku ekscentrične gospe Rosepettle. NASKO FRNDIČ TELEGRAM Zagreb, 18. VI. 1965 KONCERTNA ARIJA ZA DUŠO POČKAJEVO Gostovanje Drame Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane v Zagrebškem dramskem gledališču z delom Arthura Kopita »Oh očka, ubogi očka, mama te je obesila v omaro in meni je tako hudo«. To je bilo gostovanje, ki je sprožilo nešteto vprašanj, primerjav in ugotovitev, ki so odkrile marsikaj tako zunaj kakor znotraj našega zagrebškega okolja. Dobesedno: slovenski umetniki so nas seznanili s trenutno modernim delom (morebiti točneje z nekim piece en vo-gue), ki se poleg tega lahko hvali z morda najdaljšim naslovom v zgodovini: »Oh očka, ubogi očka, mama te je obesila v omaro in meni je tako hudo«. 2e sam naslov, blizek gledališču absurda in eklatantno nabit z nevrotičnostjo, je moral nekako orientirati publiko in prispevati k temu, da so gledališče napolnili povečini gledališki ljudje. Kje so tisti dnevi reprezentativnih gostovanj slovenskega gledališča, ko »Veliko kazalište« ni zmoglo dovolj vstopnic za vse, ki so hoteli videti Staneta Severja v Cankarjevih »Hlapcih« ali lucidnega Slavka Jana kot Cackega v komediji Gribojedova. Ta uspeh — gostovanje je bilo dogodek sezone — je zatemnila kakšno leto pozneje obupna praznina v avditoriju istega »Velikega kazališta«, ko so prišli Slovenci s svojo verzijo Krleževega »Vučjaka« (ki je bila v igralskem dosežku zrelejša in močnejša od zagrebške). Od takrat so se pota razcepila in Zagreb je izgubil spred oči gledališka dogajanja bratskega mesta, ki je oddaljeno eno uro vožnje z dobrim avtomobilom; tako se je zdaj tudi lahko primerilo, da je marsikateri gledališki obiskovalec, ki slučajno ni imel prilike videti Hladnikovega filma »Ples v dežju«, o katerem so mnogo razpravljali, naenkrat začuden obstal pred igralsko osebnostjo neke Duše Počkajeve, se očaran utopil v moderni teater njene igre, medtem ko se na velikem odru še vedno dogajajo podedovani anahro- 15 nizmi nekega zagrebškega »Prekletstva«. Z Dušo Počkajevo in z vsem, kar se dogaja okoli nje, z asociacijami naše verzije modernega gledališča, se je s predstavo tega gostovanja odprl pred nami širok prepad že leta latentnega zagrebškega gledališkega problema, točneje neke gledališke situacije, ki jo drže na površini samo nekatere vse bolj redke plovke urezane po pravi meri... V avditoriju Zagrebškega dramskega kazališta se je znašlo tudi nekoliko starejših ljudi, očitno članov »Slovenskega doma«, ki so prišli, da bi pozdravili 'slovenske umetnike in vsekakor da bi slišali svojo domačo govorico z gledališkega odra. Morali so biti zelo zbegani zaradi dela, polnega prostaških besed, bizarnosti in nejasnosti, v katerem se razgaljajo strasti do brezumne ekstaze in se šoki kopičijo do tistega absurdnega prizora, ko balzamirani oče, obešen v materini omari nad zglavjem njene postelje, pade iz omare na sinov prvi erotični objem v življenju. Ob tem delu Arthurja Kopita so pisali o gledališču absurda in o ničevosti bizarne teme, o tem, da je delo slabo in zakaj da bi šli s tem gostovat v drugo mesto. Negodovali so upravičeno — kajti, kaj naj nam bo tak teater? To ni naš teater, teater našega okolja jn naše problematike. Kje so nam blizki in razumljivi problemi, kje kakšna, pa čeprav minimalna teatrska etika? Vse to je točno. A vendar se v tem, ne toliko teatru absurda, kolikor v izrazitem teatru nevroz, odkrivajo mnoge življenjske resnice in predstavljajo — morda predvsem — možnosti lažiranja z reproduktivnim znanjem. In morda je vsa predstava (in tudi celo I. dejanje) dobila prvikrat smisel šele v drugem dejanju, v velikem monologu gospe Rosepettle, pri katerem je gotovo nepotrebna scenska navzočnost skažene praznote kapitana Roseabova. V tem monologu se, poleg njegove bizarne obarvanosti z umorom in balzamiranjem soproga in prisotnosti tega slabo balzamiranega trupla v omari spalnice gospe Rosepettle (po tej spalnici je — dokler ni za to izvedel — kapitan Roseabove hrepenel kot za razodetjem življenjske slasti) naenkrat začnejo odkrivati povsem drugačna in mnogo globlja dogajanja neke s sodobnimi nevrozami nabite eksistence — tudi poleg tega, da je ta eksistenca ovita v broadwayski staniol drobnih absurdov in legendarnih ambientov milijonarskih hotelov. In ves ta prizor je bil briljantna arija velike umetnice Duše Počkajeve. Arija, ki je imela svojo predigro že v prvem dejanju z dialogi glede postrežbe, svoj furioso ob spopadu z Rosalie v finalu prvega dejanja, je v svojem glavnem teku razgrnila pred nami vse velikanske možnosti nekega modificiranega, izredno kompleksnega in mnogovrstnega — vsekakor sodobnega — gledališkega izraza (takšnega izraza si preprosto ne moremo zamisliti s klasičnimi gledališkimi teksti, a začel se je razvijati šele z izrazitimi možnostimi velikega ruskega realističnega gledališča). Duša Počkajeva je bila tu neprekosljiv mojster, solist najvišje stopnje, igralka frapant-ne tehnike govora, mimike in premikanja, dovolj vživljena v lik, a vendar distancirana z nekim modernim občutkom za igro. Gledavca je prizadela ne v njegovi emociji marveč v njegovi zavesti. V kontrapunktu takšne reproduktivne blesteče točke je naenkrat dobila smisel tudi pri vidna absurdnost stranskega dogajanja, izstopil je naenkrat pomen in lik globoko potisnjene psihe mladega Jonatana (prav tako obremenjenega z vsemi prej omenjenimi broadwayskimi rekviziti), ki ga je izredno igral Vinko Hrastelj. V kontrapunktu tem nevrotičnim psiham je dobila globlji smisel tudi erotična ekstaza pred- 16 stavljena s pojavom in žrtvijo Rosalie, ki jo je z zrelim igralskim izrazom ostvarila Iva Zupančičeva. Vendar je pa povsem gotovo, da bi delo brez take reproduktivne dovršenosti učinkovalo docela absurdno. Zato pripadajo nadaljne pohvale predvsem odlično tekočemu prevodu (Marija Lužnikova), izvrstni dikciji ter miselni .interpretaciji in sploh režiji Žarka Petana, ki je iznajdljivo znala rešiti šibkosti teksta in z domišljijo dograditi oziroma izpopolniti karakter dela — tu seveda prvenstveno mislim na trik z zrcalom, ki v neki povsem novi projekciji podčrtava agoničnost dramskega finala (odlično sodelovanje scenografa Janeza Lenassija in kostumografa Alenke Bartlove). Po tem finalu pride še kratka koda velike koncertne arije: »Kaj vse to pomeni...« — brez odgovora, ker tak teater odgovora pravzaprav tudi ne išče. In burni aplavzi neki veliki eklatantno prisotni umetnosti dragih gostov. NENAD TURKALJ GLAS SLAVONIJE Osijek, 13. VI. 1965 USPELO GOSTOVANJE LJUBLJANSKE DRAME V okviru izmenjalnega gostovanja med Zagrebškim dramskim ka-zalištem in Dramo Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane je nastopila slovenska Drama 5. junija v Zagrebu z dramo Američana Arthurja Kopita »Oh očka, ubogi očka...«. V želji, da obogatijo svoj repertoar s sodobnimi, modernejšimi gledališkimi teksti, so segla mnoga jugoslovanska gledališča tudi po najmodernejših, za nas nenavadnih delih. Tudi ZDK bo gostovalo v Ljubljani z dvema enodejankama Harolda Pinterja. Kopitova drama opisuje ekstravagantno, a hkrati tudi ekscentrično egoistično damo iz visoke kapitalistične družbe današnjega zapadnega sveta. Ta dama, gospa Rosepettle, potuje s svojim sinom Jonatanom in konserviranim truplom svojega pokojnega moža po elitnih hotelih. Obvarovati hoče svojega sina pred slabimi vplivi »pokvarjenega zunanjega sveta«. Ne dovoljuje mu nikakega stika z ljudmi, toda doseže ravno nasprotno. V njeni odsotnosti zadavi Jonatan dekle Rosalie. Dejanja torej ni mnogo, je pa mnogo aluzij na sodobne probleme današnjega človeka na zapadu in po svetu sploh. Kopitovo dramo je zelo dinamično, duhovito, in brez kakšnih zastojev odlično režiral Žarko Petan, znan tudi kot filmski režiser. Tekst je prevedla Marija Lužnikova, ki se ji je posrečilo ohraniti besedne igre originala. Danes že priznani ansambel ljubljanske Drame je oživil Kopitov tekst do poslednje finese. V prvi vrsti je treba pohvaliti Dušo Počkajevo, ki ji je v gospe Rosepettle uspelo predstaviti psihološko komplicirano damo mondene družbe. Prav tako odlični so bili mladi član Drame Vinko Hrastelj kot jecljavi in nerodni Jonatan, Iva Zupančičeva kot Rosalie in Janez Rohaček v vlogi prestrašenega postarnega kavalirja kapitana, škoda je samo, ker ZDK ni poskrbelo, da bi v svojem programu v hrvatskem jeziku seznanilo gledavce s problematiko drame in s koncepti režiserja Žarka Petana,. Čeprav je večina publike malo poznala slovenski jezik, je ta predstava dokazala, da so taka medsebojna gostovanja hrvatskih in slovenskih gledališč ne samo mogoča, ampak da lahko obrodijo bogate izkušnje z medsebojnim spozna- vanjem' B. ŽGANJER 17 VEČERNJI LIST Zagreb, 8. VI. 1965 GOSTOVANJE DRAME SNG NA ODRU ZDK BRAVUROZNA IGRA KOPITOVA BULVARSKA FARSA V IZVRSTNI IZVEDBI Ko je bila v pretekli ali predpretekli sezoni v zibelki gledališča absurda, v Parizu, prvič izvedena Kopitova farsa »Oh očka, ubogi očka...« je neki kritik ugotovil, da je to »jankijevski absurd za bulvarsko publiko.« Čeprav je na newyorški praizvedbi 1962. temu tekstu dvajsetletnega avtorja, ki je dal svojemu prvencu maratonski naslov »Oh očka, ubogi očka, mama te je obesila v omaro in meni je tako hudo« uspelo šokirati publiko, je bil to vendarle samo površen učinek, ker gre gotovo za delo, ki povsem ceneno uporablja pridobitve Ionescovega gledališča, degradiranega na blišč burkaških presenečenj na lovu za atrakcijo in noviteto. Vse, kar lahko doseže ta morbidna bizarnost nekega prenasičenega sveta in umetnosti, ki ne veruje več niti sama sebi, je skrajno površna, prazna zabava. V izvedbi ljubljanskega režiserja Žarka Petana, obogateni z bravurozno gledališko igro in opremljeni z izvrstno scenografijo (Janez Lenassi) in kostumografijo (Alenka Bartlova), je bila skrajna meja te zabavnosti v polni meri tudi dosežena. Režiserjeva bitna zasluga je, ker je ni poskušal preseči, ker je točno občutil meje teksta ter ga ni vzel preveč zares in je razvil predstavo v všečen vrtinec norčavosti efektno izdelan v vseh svojih komponentah. Luknje v tekstu je sijajno nadomestila glasba, a zaključno sceno med Jonatanom in Rosalie je rešila izvrstna mizanscenska domislica s poševnim ogledalom, ki naj zrcali bizarno erotično ekstazo kot sliko razkošnih barv, za katero je to edini mogoči izraz. To, kar je najbolj navdušilo publiko, ki se je zelo številno odzvala ljubljanskemu gostovanju, je bila umetniška igra, kakršno imamo malokdaj priliko videti. DUŠA POČKAJEVA kot gospa Rosepettle v razkošni igri šarma in neodgovorne zlobe, mladi VINKO HRASTELJ, kot njen feminilni sin Jonatan, zbegan, prestrašen, komičen kontrast materini arogantnosti, IVA ZUPANČIČEVA z izredno sugestivnostjo v izrazu strasti, JANEZ ROHACEK kot smešno demodirani ljubimec v valčkovem taktu — so nudili tako zapeljivo igro dovršeno v vsakem koraku in akcentu, da jo je publika pozdravila z naravnost frenetičnim aplavzom. ZDK bo vrnilo to gostovanje s predstavo Pinterjevih enodejank v Ljubljani. To bo kot »milo za drago« prav tako modna, a manj zabavna predstava, škoda, da gostovanja med Zagrebom in Ljubljano niso pogostejša in da se Drama SNG v tej sezoni ni predstavila tudi s kakšno bolj ambiciozno stvaritvijo, kakršno ima nedvomno v svojem repertoarju. M. GRGICEVIČ ZDK — Zagrebačko dramsko kazalište. 18 SLOBODNA DALMACIJA Split, 7. VII. 1965 Predstava v čast kongresa dramskih umetnikov Jugoslavije MODERNI IZRAZ ANTIKE Gostovanje Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane. Štefka Drolčeva nas je v naslovni vlogi Evripidove »Medeje« navdušila s tragedično poglobljeno, močno, avtentično, sodobno in celovito interpretacijo. Lik Medeje je vsekakor najbolj tragičen ženski lik antične tragedije. Ta, do blaznosti strastna barbarka ne more odpustiti ljubljenemu možu, ker jo je zamenjal z drugo. Neskončna ljubezen preraste v divje sovraštvo in v željo po maščevanju. Zastrupi svojo tekmico in stori naj gnusne j ši zločin — umori svoja otroka. Protagonistka je komorno, toda toliko iskreneje z minucioznim niansiranjem igralskega izraza ostvarila na odru razburkane strasti ljubezni in maščevalnosti poleg ponavljajočih se ginljivih pasaž materinske ljubezni, ne da bi enkrat samkrat zašla v patetičnost. Studiozno izdelana režija Andreja Hienga z modernim prijemom približuje sodobnemu gledalcu to antično tragedijo, izogibajoč se vseh elementov »klasične patetičnosti«, ki so pogosti spremljevalci antičnih tekstov na naših odrih. Nevtralni odrski prostor je funkcionalno izkoriščen z uspelo stilizacijo gibanj in premikov koristk in ostalih igralcev. Zvočna prostornost odra je obogatena z nevsiljivo uporabljenimi izvenscenskimi zvočnimi efekti. Režija uspešno bogati Medejine monologe s tem, da vključuje vse prisotne v enotno sodelovanje. Prav tako so zelo umerjeno in okusno izdelani najbolj pretresljivi prizori. V ostalih ženskih vlogah sta se odlikovali Vika Grilova (Voditeljica zbora) in Angelca Hlebcetova (Dojilja). Polde Bibič (Jazon) je impulzivno kreiral antičnega, nasproti ženskam brezskropuloznega, moškega. Ostale vloge so uspešno interpretirali Janez Albreht (Kreont) Jože Zupan (Egej), Rudi Kosmač (Vzgojitelj) in posebno Danilo Benedičič (Sel). Ženski zbor je z uspešnimi glasovnimi gradacijami antičnega verza dajal predstavi poseben čar. Abstraktne nepoudarjeno kolorirane ploskve scenografa Svete Jovanoviča so učinkovale vsiljivo in nepotrebno razbijale enotnost scenskega prostora obdanega z zastori. Scenska glasba Marijana Vodopivca je diskretno in vsebinsko polno spopolnjevala doživetje in prav tako okusno stilizirani kostumi Mije Jarčeve. Z izvedbo Evripidove »Medeje« nam je Drama Slovenskega narodnega gledališča nudila zares dragoceno doživetje antične tragedije v sodobni obleki. F. BARAS Prevedel: SAVO KLEMENČIČ 19 IVAN CANKAR POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI Farsa v treh aktih Režiser: MILE KORUN Glasbeno vodstvo: BRANE DEMŠAR Scena in kostumi: MELITA VOVKOVA, UROŠ VAGAJA in MILE KORUN Osebe: (premierska zasedba) POLDE BIBIČ MOJCA RIBIČEVA STANE SEVER IVANKA MEZANOVA BERT SOTLAR MIHAELA NOVAKOVA MILA KAČI ČE VA JURIJ SOUČEK RUDI KOSMAČ FRANCE PRESETNIK ANGELCA HLEBCETOVA MAKS BAJC VINKO HRASTELJ JOŽE MRAZ LOJZE ROZMAN 20 Krištof Kobar, imenovan Peter Jacinta ......................... župan ........................... Županja ......................... Dacar ........................... Dacarka ......................... Ekspeditorica.................... Učitelj Šviligoj................. Notar............................ Štacunar ........................ štacunarka....................... Cerkovnik........................ Debeli človek.................... Popotnik......................... Zlodej........................... Presctnik, Bajc, Kosmač, Hlebcetova, Kačičeva, Sever, Mežanova, Souček M. Ribičeva in B. Sotlar M. Ribičeva, P. Bibič in L. Rozman Ribičeva, Souček, Sotlar, Sever, Mežanova, Presetnik WILLIAM GIBSON DVA NA GUGALNICI (Two for the Scesaw) Prevedla MARIJA LU2NIKOVA Režiser: ŽARKO PETAN Kostumograf: ANJA DOLENČEVA Scenograf: inž. arh. NIKO MATUL Lektor: MIRKO MAHNIČ Osebe: (premierska zasedba) Gittel Mosca.............................MARIJA BENKOVA Jerry Ryan...............................BORIS KRALJ Marija Benkova in Boris Ivralj STATISTIČNI PREGLED I)ELA Avtor Prevajalec Delo Režiser Asistent režije Scenograf Kostumograf Glasba Razsvetljava Razni sodelavci 1. E. Albee M. Golobova KDO SE BOJI VIRGINIJE WOOLF IVI. Korun U. Vagaja A. Bartlova L. Vene S. Duh M. Križa jeva (lektor) 2. J. Kesselring H. Griin ARZENIK IN STARE ČIPKE 2. Petan V. Rijavec M. Jarčeva L. Vene L. Hudnik M. Mahnič (lektor) 3. A. Adamov C. Kosmač POMLAD 71 B. Stupica J. Povše B. Stupica A. Dolenčeva J. Viener L. Vene S. Duh M. Križajeva (lektor) 4. A. VVesker M. Golobova KORENINE M. Herzog U. Vagaja A. Dolenčeva L. Lebič L. Vene V. Skrabanja M. Križajeva (lektor) 5. S. Ambrogi N. Košir BIROZAVRI J. Babič V. Molka A. Dolenčeva L. Vene L. Hudnik M. Mahnič (lektor) 6. Kuripides F. Bradač MEDEIA A. Hieng D. Mlakar S. Jovanovič M. Jarčeva M. Vodopivec L. Vene S. Duh A. Hieng (lektor) 7. Aristofanes M. Tavčar ZENSKE V LJUDSKI SKUPSCINI V. Molka S. Jovanovič M. Jarčeva M. Vodopivec L. Vene S. Duh M. Mahnič (lektor) M. Jeras (koreograf) 8. A. Miller J. Moder PO PADCU S. Jan K. Ačimovič V. Rijavec M. Jarčeva D. Božič L. Vene L Hudnik M. Mahnič (lektor) 9. M. Zupančič DOLINA NEŠTETIH RADOSTI F. Jamnik S. Jovanovič D. Jovanovič A. Bartlova L. Vene S. Duh F. Jamnik (lektor) 10. M. Krleža J. Vidmar V AGONIJI F. Jamnik V. Rijavec M. Jarčeva L. Vene L. Hudnik 11. Kafka-Gide-Barrault D. Fleretova-J. Udovič PROCES B. Barano-vičeva M. Vogel-nikova M. Vogel-nikova I. Štuhec L. Vene S. Duh M. Mahnič (lektor) 12. A. Kopit M. Lužnikova OH OČKA, UBOGI OČKA . . . 2. Petan J. Lenassi A. Bartlova L. Vene L. Hudnik M. Mahnič (lektor) M. Jeras (koreograf > 13. I. Cankar POHUJŠANJE M K V DOLINI f povše ŠENTFLORJANSKIrovhe M. Vovkova U. Vagaja M. Korun L. Vene L. Hudnik M. Jeras (koreograf) 14. W. Gibson M. Lužnikova DVA NA GUGALNICI 2. Petan N. Matul A. Dolenčeva L. Vene D. Arsenov M. Mahnič (lektor) * Pri številu predstav je vštet tudi TV prenos »Birozavrov«, medtem ko podatki o obisku upoštevajo le gledalce pri predstavah v gledališču. ** Vštet je tudi TV prenos »Medeie«; za obisk velja isto kot zgoraj. Pri iskanju povprečka o obisku je torej računati le na 316 predstav Drame SNG. DRAME SNG V SEZONI 1964—65 Datum prve uprizoritve premiera na novo ponovitev Število predstav Abonma (obisk) Izven in zaklj. v Ljubljani (obisk) Gostovanja (obisk) Skupni obisk 3. X. 1964 28 4.729 3.314 3.904 11.947 5. X. 1964 18 7.498 1.128 8.626 9. X. 1964 26 8.945 1.180 10.125 15. X. 1964 38 12.712 2.102 109 14.923 31. X. 1964 34* 11.702 1.516 13.218 11. XII. 1964 45** 13.038 3.895 1.401 18.334 11. XII 1964 (20)*** 1 (4.237) 296 (2.484) 104 (6.721) 373 4. II. 1965 30 6.001 6.537 500 13.038 18. II. 1965 29 8.784 1.361 1.550 11.695 4. III. 1965 13 4.066 729 780 5.575 8. IV. 1965 15 3.709 921 4.630 11. IV. 1965 16 2.291 186 2.477 15. V. 1965 21 5.523 3.214 8.737 9. VI. 1965 4 419 419 Skupaj 318 (20) 86.976 (4.237) 28.711 (2.484) 8.430 124.117 (6.721) *** Aristofanove »Ženske v ljudski skupščini« so bile dvajsetkrat uprizorjene skupno z »Medeio«, enkrat pa v okviru samostojnega večera. Pri seštevku vseh predstav, ki dosega število 318, je upoštevan le samostojni večer Aristofana. Isto velja za obisk. Od 318 predstav v sezoni 1964-65 je Drama SNG odigrala 113 predstav za 14 rednih abonmajev (PP, A, B, C, D, E, F, G, H, K, S, U, Popoldanski, Nedeljski popoldanski — vsi navedeni abonmaji so imeli po osem predstav — »Pomlad 71«, »Korenine«, »Birozavri«, »Medeia« in »Zenske v ljudski skupščini« — abonma C je Evripida in Aristofana dobil v dveh deljenih večerih — »Po padcu«, »Dolina neštetih radosti«, »Proces«, »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«) — 34 predstav za 7 dijaških popoldanskih abonmajev (Dijaški 1 — 4 popoldanski, STG, NM 1, NM 2 — štirje s po šestimi predstavami, eden s štirimi in dva s po tremi, izbranimi med deli »Arzenik in stare čipke« — 4, »Pomlad 71« — 2, »Korenine« — 6, »Birozavri« — 4, »Medeia« — 7, »Po padcu« — 1, »Dolina neštetih radosti« — 5, »V agoniji« — 1, »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« — 4) — 50 predstav za 8 dijaških večernih abonmajev (Dijaški 5 — 12 večerni — sedem s po šestimi predstavami, eden z osmimi, izbranimi med deli »Kdo se boji Virginije Woolf« — 8, »Arzenik in stare čipke« — 8, »Pomlad 71« — 4, »Korenine« — 8, »Birozavri« — 8, »Medeia« — 8, »Dolina neštetih radosti« — 1, »V agoniji« — 5) — 22 predstav za 3 abonmaje Tš (dvakrat po osem, enkrat po šest predstav, izbranih med deli »Kdo se boji Virginije Woolf« — 2, »Arzenik in stare čipke« — 2, »Pomlad 71« — 3, »Korenine« — 3, »Birozavri« — 3, »Medeia« — 3, »Po padcu« — 2, »Dolina neštetih radosti« — 3, »V agoniji« — 1) — 16 predstav za 2 abonmaja ZŠJ (po osem predstav — »Arzenik in stare čipke«, »Pomlad 71«, »Korenine«, »Birozavri«, »Medeia« in »Zenske v ljudski skupščini«, »Po padcu«, »Dolina neštetih radosti«, »V agoniji«) — 3 organizirane oz. zaključene predstave — 58 »izven« predstav v Ljubljani (39 v dramski hiši in 19 v Viteški dvorani Križank v okviru odra Male drame) ter 20 na gostovanjih — 2 predstavi je prenašala RTV Ljubljana. Igralno obdobje Drame SNG v sezoni 1964-65 je trajalo od 3. oktobra 1964 (predsezona) do otvoritvene predstave sezone 9. oktobra 1964 (»Pomlad 71«) in do zaključne predstave 5. julija 1965 (»Medeia«). V sezoni 1964-65 Drama SNG ni uprizorila nobene mladinske igre. Število 318 predstav v eni sezoni je doslej najvišje v vsem času obstoja Drame SNG. ORGANIZIRANE OZ. ZAKLJUČENE PREDSTAVE (3) Korenine (1) 13. aprila 1965 — Za Tehnični šolski center ISKRA iz Kranja Medeia (2) 18. januarja 1965 — Za ljubljanski Center strokovnih šol 18. februarja 1965 — Za Gimnazijo Postojna in druge šole »IZVEN« v LJUBLJANI (58) Kdo se boji Virginije Woolf 9 Dolina neštetih radosti 1 Arzenik in stare čipke 2 V agoniji 2 Pomlad 71 1 Proces 1 Korenine 3 Oh, očka, ubogi očka ... 15 * Birozavri 2 Pohujšanje v dolini šentflorjanski 3 Medeia — Zenske v ljudski skupščini 5 Dva na gugalnici 4 ** Po padcu 10 *, ** Predstavi »Oh očka, ubogi očka . . . « in »Dva na gugalnici« sta bili uprizorjeni v Viteški dvorani Križank v okviru odra Male drame in igrani samo »izven« abonmaja. GOSTOVANJA (20) Kdo se boji Virginije VVooll’ (9) 9. jan. 1965 — Nova Gorica 15. feb. 1965 — Novo mesto 20. feb. 1965 — Trst 21. feb. 1965 — Trst 11. mar. 1965 — Trbovlje (dvakrat) Korenine (1) 6. jun. 1965 — Zadvor Medeia (3) 8. mar. 1965 — Študentsko naselje 19. jun. 1965 — Kostanjevica na Krki (VI. Dolenjski kulturni festival) 5. jul. 1965 — Split (V. Kongres Zveze dramskih umetnikov Jugoslavije) Po padcu (1) 26. jun. 1965 — Postojna 17. maja 1965 — Postojna 12. jim. 1965 — Idrija 16. jun. 1965 — Piran 26 Dolina neštetih radosti (3) 18. apr. 1965 — Novi Sad (Sterijino pozor je) 8. maja 1965 — Radovljica 20. jun. 1965 — Ribnica na Dolenjskem V agoniji (2) 26. apr. 1965 — Novo mesto (dvakrat) Oh očka, ubogi očka ... (1) 5. jun. 1965 — Zagreb (Zagrebačko dramsko kazalište) PRENOSI RTV (2) Medeia — posneto 19. feb. 1965 — emitirano 18. mar. 1965 Birozavri — posneto 4. apr. 1965 — emitirano 8. apr. 1965 TUJE PRIREDITVE V DRAMI (18) V sezoni 1964-65 so v dramski hiši gostovale naslednje skupine: — Teatr Wsp61czesny iz Warszawe (Aleksander Fredro: Preužitek) 26. okt. 1964 in 27. okt. 1964 (Slawomir Mrožek: Čarobna noč, Zabava); — Amatersko gledališče »Toneta Čufarja« z Jesenic (F. G. Lorca: Dom Bernarde Albe) 21. nov. 1964; — Društvo slovenskih književnikov (Recital slovenske proze) 6. dec. 1964 in 9. maja 1965 (Literarni večer ob dvajsetletnici osvoboditve); — Narodno pozorište iz Sarajeva (Nušič: Protekcija) 27. dec. 1964; — Pionirski dom in Osn. šola »Borisa Kidriča« iz Ljubljane (Benjamin Britten: Uprizorili bomo opero) 12. apr. 1965; — Slovensko ljudsko gledališče iz Celja (Shakespeare: Vihar) 18. apr. 1965; — Slovenskč narodne divadlo iz Bratislave (Peter Karvaš: Antigona in oni drugi) 30. maja 1965, (Goldoni: Pahljača) 31. maja 1965, (Edward Albee: Kdo se boji Virginije Woolf) 1. jun. 1965; — Zagrebačko dramsko kazalište iz Zagreba (Harold Pinter: Kolekcija, Ljubimec) 12. jun. 1965; — Jugoslovensko dramsko pozorište iz Beograda (Vladimir Bulatovič-Vib: Budilnik, Georg Btichner: Dantonova smrt) — oboje 14. jun. 1965 — (Krleža: Na robu pameti) 15. jun. 1965 in 16. jun. 1965 (Bernard Shaw: Nikoli ne veš); — Akademija za gledališče, radio, film in televizijo iz Ljubljane (Jean Cocteau: Peklenski stroj) 28. jun. in 1. jul. 1965. V DRAMI SNG JE BILO V SEZONI 1964-65 NA SPOREDU 318 DOMAČIH IN 18 TUJIH PREDSTAV — SKUPNO 336 PRIREDITEV. IGRALSKI NASTOPI ČLANSTVA DRAME SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V SEZONI 1964—1965 IGRALCI: 1. ALBREHT JANEZ Pomlad 71 Jules ValJčs 26 Birozavri Svetnik Massara 34 Medeia Kreon 45 Dolina neštetih radosti Osušek 29 Proces Sodni sluga, Duhovnik 15 149 2. BENEDIČIČ DANILO Kdo se boji Virginije Woolf Nick 28 Pomlad 71 Charlot 26 Birozavri Računovodja Terenzi 34 Medeia Sel 29 Po padcu Lou 30 Proces Josef K. 15 162 3. BENEDIČIČ MARJAN (tudi vodja predstav) Arzenik in stare čipke Stražnik Brophy 18 Pomlad 71 Prvi vojak narodne garde 26 Korenine Poštar 36 80 27 4. BIBIČ POLDE Pomlad 71 Birozavri Medeia Dolina neštetih radosti Pohujšanje v dolini šentflorjanski Pomlad 71 Birozavri Proces Pomlad 71 Arzenik in stare čipke Pomlad 71 Garibaldinec Martini Jason Osredkar Krištof Kobar 5. CESNIK STANE Novinar Beaubourg Vikont de Pčne (vsk.) Sluga Rabelj, Čakajoči, Eksekutor 6. DRENOVEC LOJZE (honorarni sodelavec) Vikont de Molinet 7. FURIJAN MAKS (honorarni sodelavec) Mr. Witherspoon Martin Bernard 8. H LASTEČ MARJAN (v JLA) 9. HOČEVAR JANEZ (honorarni sodelavec — v JLA) 10. HOMAR TONE Arzenik in stare čipke Stražnik 0’Hara (vsk.) Pomlad 71 Proces Pomirjevalec Poj asn j e valeč, Preiskovalni sodnik 11. HRASTELJ VINKO (honorarni sodelavec) Pomlad 71 Julot Po padcu Fant Oh očka, ubogi očka . . . Jonatan Pohujšanje v dolini šentflorjanski Debeli človek Arzenik in stare čipke Pomlad 71 Korenine Proces 12. JERMAN IVAN (honorarni sodelavec) Prečastiti dr. Harper Lčon Oudet Upravitelj Healey Stric, Gospod 13. Pomlad 71 Birozavri Medeia Dolina neštetih radosti Pohujšanje v dolini šentflorjanski KOSMAČ RUDI Oče Villedieu Zdravnik Vzgojitelj Peter Notar Arzenik in stare čipke Pomlad 71 Proces Po padcu Proces Dva na gugalnici Pomlad 71 Birozavri Po padcu V agoniji Proces 14. KOVIC PAVLE (honorarni sodelavec) Mr. Gibbs Vikont de Pene Tovarnar — klient 15. KRALJ BORIS Ouentin Nadzornik, Odvetnik, Eksekutor Jerry Ryan 16. KURENT ANDREJ Henri Lagarde Načelnik personalne službe Dan Dr. Ivan pl. Križovec Titorelli 26 34 45 29 21 155 26 (1) 34 14 74 26 16 26 42 18 26 15 59 26 30 16 16 88 18 26 38 15 97 26 34 45 29 21 155 18 25 15 58 30 15 4 49 26 34 30 13 15 118 28 17. MIKLAVC BRANKO Pomlad 71 Gospod Thiers 26 Birozavri Fisichella 34 Proces Stražnik Franz, Block 15 ~ 75 18. MUCK KRISTIJAN (honorarni sodelavec) Arzenik in stare čipke Stražnik Klein 17 Pomlad 71 Kurir Dudule 26 Po padcu Moški 30 Proces Rabelj, Čakajoči, Eksekutor (vsk.) 1 Pohujšanje v dolini šentflorjanski Debeli človek (vsk.) 5 79 19. PODGORŠEK VINKO (tudi vodja predstav) Arzenik in stare čipke Stražnik Klein (vsk.) 1 Pomlad 71 Stari uradnik 26 Birozavri Tajnik načelnika personale 34 V agoniji Gluhonemi berač 13 74 20. PRESETNIK FRANCE Arzenik in stare čipke Mr. Witherspoon (vsk.) 2 Pomlad 71 Bismarck 26 Korenine Stan Mann 38 Zenske v ljudski skupščini Sosed 21 Pohujšanje v dolini šentflorjanski štacunar 21 108 21. RANER ALI Arzenik in stare čipke Mortimer Brewster 18 Pomlad 71 Riri 26 Zenske v ljudski skupščini Mladenič 21 Proces Ravnateljev namestnik 15 80 22. ROHACEK JANEZ Arzenik in stare čipke Dr. Einstein 18 Pomlad 71 Zapeljani delavec 26 Korenine Jimmy Beales 38 Zenske v ljudski skupščini Hremes 21 Dolina neštetih radosti švigavec 29 Oh očka, ubogi očka . . . Kapitan Roseabove 16 148 23. ROZMAN I/DJZE Arzenik in stare čipke Jonathan Brewster 18 Pomlad 71 Pierre Fournier 26 Dolina neštetih radosti Govorancar 29 Pohujšanje v dolini šentflorjanski Zlodej 21^ 94 24. SEVER STANE Pomlad 71 Ton ton 26 V agoniji Baron Lenbach 13 Pohujšanje v dolini šentflorjanski 2upan 21 60 25. SLODNJAK TONE (v JLA) 26. SOTLAR BERT Pomlad 71 Robert Oudet 26 Pohujšanje v dolini šentflorjanski Dacar 21 47 27. SOUČEK JURIJ Kdo se boji Virginije Woolf George 28 Pomlad 71 Anatole de Courmont 26 Birozavri Načelnik oddelka dr. Altamura 34 Po padcu Mickey 30 Pohujšanje v dolini šentflorjanski Učitelj Sviligoj 21 139 29 28. SKEDL DUŠAN (tudi tajnik Drame) Arzenik in stare čipke Poročnik Rooney 18 Pomlad 71 Stražnik Herkul 26 Ranvierjev glas (11) Korenine Frankie Bryant 38 Zenske v ljudski skupščini Meščan 21 Proces Wilhelm, Klient, Stražnik 15 118 29. TREFALT MITO (honorarni sodelavec) Pomlad 71 Louis Lavigne 26 Medeia Sel (vsk.) 16 Po padcu Fant 30 Predsednik (vsk.) (5) Proces Študent, Sodnijski uradnik 15 87 30. VALIČ ALEKSANDER Arzenik in stare čipke Teddy Brevvster 18 Pomlad 71 Pšchetau 26 Zenske v ljudski skupščini Blepiros 21 Dolina neštetih radosti Andrej 29 94 31. ZUPAN JOŽE (honorarni sodelavec) Korenine Oče Bryant 38 Medeia Aigeus 45 Po padcu Ike 30 113 IGRALKE: 1. MARIJA BENKOVA Kdo se boji Virginije Wooll Honey 28 Arzenik in stare čipke Elaine Harper 18 Pomlad 71 Polja Krikowskaja (vsk.) 1 Zenske v ljudski skupščini Služkinja 21 Voditeljica zbora ivsk.) (18) Po padcu Holga 30 Proces Dekle, Gospa 15 Dva na gugalnici Gittel Mosca 4 117 2. ŠTEFKA DROLCE V A Pomlad 71 Komuna 26 Birozavri Strojepiska 34 Medeia Medeia 45 Proces Gospodična Btirstner 15 ~ 120 3. HELENA ERJAVČEVA Pomlad 71 Jeanne-Marie 19 Korenine Pearl Bryant 24 Zenske v ljudski skupščini Voditeljica zbora 3 46 4. SLAVKA GLAVINOVA Pomlad 71 Sofja Nikolajevna 26 Zenske v ljudski skupščini Druga žena, tudi v zboru 21 Dolina neštetih radosti Govorancarka 29 Proces Leni 15 91 5. VIKA GRILOVA Pomlad 71 Jeanne-Marie (vsk.) 7 Korenine Jenny Beales 38 Medeia Voditeljica zbora 45 Proces Perica 15 105 30 6. ANGELCA HLEBCETOVA Pomlad 71 Zbegana delavka 2G Birozavri Funkcionarka 34 Medeia Dojilja 45 Kriki otrok (vsk.) (19) Po padcu Felice 30 Pohujšanje v dolini šentflorjanski Stacunarka 21 156 7. VIDA JUVANOVA (honorarna sodelavka) Arzenik in stare čipke Marta Brewster 18 Zenske v ljudski skupščini Tretja starka 21 Po padcu Mati 30 69 8. MILA KACICEVA Pomlad 71 Narodna skupščina 26 Korenine Mati Bryantova 38 Zenske v ljudski skupščini Prva starka 21 Dolina neštetih radosti Milena 29 Pohujšanje v dolini šentflorjanski Ekspeditorica 21 135 9. ELVIRA KRALJEVA (honorarna sodelavka) Arzenik in stare čipke Abby Brevvster 18 10. ANČKA LEVARJEVA Pomlad 71 Francoska banka 26 Ženske v ljudski skupščini Praksagora 21 47 11. VIDA LEVSTIKOVA Pomlad 71 Vdova Legros 26 Birozavri Ilarija 34 Zenske v ljudski skupščini Tretja žena, tudi v zboru 20 Po padcu Carrie 30 Proces Gospa Grubach 15 125 12. IVANKA ME2ANOVA Korenine Beatie Bryant 38 Zenske v ljudski skupščini Prva žena, tudi v zboru 21 Po padcu Elsie 30 Pohujšanje v dolini šentflorjanski Županja 21 110 13. MIHAELA NOVAKOVA Pomlad 71 Baronica Sybille 26 Birozavri Dekle iz okrepčevalnice 34 Zenske v ljudski skupščini Glasnica, tudi v zboru 21 Pohujšanje v dolini Šentflorjanski Dacarka 21 102 14. DUŠA POČKAJEVA Kdo se boji Virginije Woolf Marta 28 Pomlad 71 Polja Krikowskaja 25 Po padcu Maggie 30 V agoniji Madeleine Petrovna 13 Oh očka, ubogi očka . . . Gospa Rosepettle 16 112 15. MAJDA POTOKARJEV A Pomlad 71 Henriette 26 Medeia Kriki otrok 26 Zenske v ljudski skupščini Mladenka 4 (17) Dolina neštetih radosti Pentlja 29 85 (17) 16. SAVA SEVERJEVA (honorarna sodelavka) Pomlad 71 Mami 26 Zenske v ljudski skupščini Druga starka 21 V agoniji Lavra Lenbachova 13 60 31 17. IVA ZUPANČIČEVA Korenine Pearl Bryant (vsk.) 14 Po padcu Louise 30 Oh očka, ubogi očka . . . Rosalie 16 60 VODSTVO PREDSTAV: 1. BENEDIČIČ MARJAN Kdo se boji Virginije Woolf 26 Arzenik in stare čipke 18 Korenine 36 Medeia 45 Pohujšanje v dolini šentflorjanski 21 146 2. PODGORŠEK VINKO Birozavri 34 Zenske v ljudski skupščini 21 Dolina neštetih radosti 28 V agoniji 13 Proces 15 Dva na gugalnici 4 115 3. STARIČ BRANKO Pomlad 71 26 Kdo se boji Virginije Woolf (vsk.) 2 Korenine (vsk.) 2 Po padcu 30 Dolina neštetih radosti (vsk.) 1 Oh očka, ubogi očka ... 16 77 ŠEPETANJE: 1. HILDA BENEDICICEVA Kdo se boji Virginije Woolf 28 Pomlad 71 26 Zenske v ljudski skupščini 21 V agoniji 13 Pohujšanje v dolini šentflorjanski 21 109 2. VERA PODGORŠKOVA Arzenik in stare čipke 18 Birozavri 34 Medeia (vsk.) 1 Po padcu 30 Proces 15 Dva na gugalnici 4 102 3. ASTRA PREZLJEV A Korenine 38 Medeia 44 Dolina neštetih radosti 29 Oh očka, ubogi očka ... 16 127 V gornjem pregledu niso upoštevani nastopi posameznikov v drugih gledališčih (Dramski studio, Eksperimentalno gledališče, Mladinsko gledališče, Mestno gledališče ljubljansko itd.). KOT GOSTJE SO SODELOVALI: MAKS BAJC, član Mestnega gledališča ljubljanskega, enaindvajsetkrat v vlogi Cerkovnika (Pohujšanje v dolini šentflorjanski); LENKA FERENCAKOVA, dvainštiridesetkrat v Zboru (Medeia), devetnajstkrat v Zboru (Zenske v ljudski skupščini), oseinindvajsetkrat v raznih vlogah (Po padcu) in petnajstkrat v raznih vlogah (Proces); METKA LESKOVSKOVA, tridesetkrat v raznih vlogah (Po padcu), šestkrat v vlogi Marije (V agoniji — vsk.) in petnajstkrat v raznih vlogah (Proces). Pri predstavah Drame SNG je sodelovalo tudi večje število slušateljev Akademije za gledališče, radio, film in televizijo — navajamo samo podatke za one, ki so sodelovali v premierskih zasedbah: Borut Alujevič — Balachin (Pomlad 71), Kreonov spremljevalec (Medeia), Sluga (Oh očka, ubogi očka . . .); Mirko Bogataj — Prvi versajski vojak (Pomlad 71), Sluga (Oh očka, ubogi očka . . .); Lučka Drolčeva — Prva delavka (Pomlad 71), Zboristka (Medeia), Zboristka (Zenske v ljudski skupščini), razne vloge (Po padcu); Niko Goršič — Drugi vojak narodne garde (Pomlad 71), Deček, Bančni sluga (Proces); Tea Glažarjeva — Angele (Pomlad 71), Služabnica (Medeia); Marija Hozjanova — Zboristka (Medeia), Zboristka (Zenske v ljudski skupščini); Ivan Jezernik — Pichambart (Pomlad 71), razne vloge (Po padcu), razne vloge (Proces), Služabnik (Zenske v ljudski skupščini); Janez Keber — Oficir, ki deli plače (Pomlad 71), razne vloge (Po padcu), Sluga (Oh očka, ubogi očka . . .); Dragica Kokotova — Pelagie (Pomlad 71), Zboristka (Medeia), Zboristka (Zenske v ljudski skupščini), razne vloge (Po padcu); Lidija Kozlovičeva — Zenska (Pomlad 71), Zboristka (Medeia), Zboristka (Zenske v ljudski skupščini), Osredkarica (Dolina neštetih radosti); 32 Svetlana Makarovičeva — razne vloge (Proces);; Jože Mraz — Drugi versajski vojak (Pomlad 71), Fant (Po padcu), Popotnik (Pohujšanje v dolini šentflorjanski); Andrej Nahtigal — Prodajalec časopisov (Pomlad 71), Služabnik (Zenske v ljudski skupSčini); Sandi Pavlin — Prvi versajski oficir (Pomlad 71); Glavni sluga (Oh očka, ubogi očka . . .); Pavel Rakovec — Vikar (Pomlad 71), razne vloge (Proces); Mojca Ribičeva — Zboristka (Medeia), Zboristka (Ženske v ljudski skupščini), Marija (V agoniji), Jacinta (Pohujšanje v dolini šentflorjanski); Dare Valič — Stari delavec, Drugi versajski oficir (Pomlad 71), Predsednik (Po padcu), Drugi klient (Proces); Bruno Vodopivec: Raoul (Pomlad 71); Anka Zupančeva — Druga delavka (Pomlad 71), Zboristka (Medeia), Zboristka (Ženske v ljudski skupščini). Statiranje in manjše vloge, ki jih ne navajajo gledališki programi in lepaki in ki so jih poleg zgoraj navedenih izvajali tudi razni volonterji, v objavljenem pregledu niso upoštevane. Zbral Dušan škedl GRADBENO INDUSTRIJSKO PODJETJE GRADIS " centrala, Ljubljana BOHORIČEVA 28 — TEL. 33-566 s svojimi poslovnimi enotami: gradbeno vodstvo Ljubljana, Celje, Maribor, Skopje, Jesenice, Kranj, Koper, Ljubijana-okolica ter obrati Obrat gradbenih polizdelkov. Lesni obrat Škofja Loka, Kovinski obrati Ljubljana in Maribor, Strojno-prometni obrat ter biro za projektiranje, študij in razvoj. Gradi in projektira visoke in nizke ter industrijske gradnje ter vrši prodajo stanovanjskih, poslovnih in drugih objektov. Tovarna elektromateriala Črnuče pri Ljubljani PROIZVAJA ZA DOMAČE TRŽIŠČE IN IZVOZ — INSTALACIJSKI MATERIAL: stikala, vtičnice in razdelilce, natikala, lestenčne in WECCO sponke, okove za žarnice E 27 in E 40, oklopne varovalke, pešel cevi in pribor, likalnike — IZOLACIJSKI MATERIAL: oljno svilo, bougier cevi in oljne svilene trakove od 10 c 35 mm širine — TRANSFORMATORJE: preizkusne transformatorje 220/50 — 3000 V, zaščitne transformatorje, prenosne in stabilne 100 VA, 220 — 380/24 V, razne specialne transformatorje po naročilu SGPn GROSUPLJE SPLOSNO GRADBENO PODJETJE GROSUPLJE Telefon Grosuplje 13 Tekoči načun pri Narodni banki Grosuplje 600-21 1-18 projektiramo in izvajamo vsa gradbena dela ŽIC IVICA LJUBLJANA, TRŽAŠKA 69 Telefon 21-686, 22-194 Izdelujemo, projektiramo in montiramo industrijske, gozdne, turistične in športne žičnice in žerjave. Zahtevajte ponudbe tudi za lesno obdelovalne stroje in naprave. TUBA LJUBLJANA, KAMNIŠKA 20 TOVARNA KOVINSKIH IN PLASTIČNIH IZDELKOV proizvaja izdelke iz plastičnih mas za farmacevtsko, kemično, avtomobilsko, elektro in radio-tehnično industrijo, kakor tudi predmete za široko potrošnjo, tehnične izdelke in embalažo iz aluminija, svinčeno ter pokositreno embalažo. SATURNUS tovarna kovinske embalaže, Ljubljana PROIZVAJA VSE VRSTE LITOGRAFIRANE EMBALAŽE — KOT EMBALAŽO ZA PREHRAMBENO INDUSTRIJO, GOSPODINJSKO EMBALAŽO, BONBONIERE ZA ČOKOLADO, KAKAO IN BONBONE TER RAZNE VRSTE LITOGRAFIRANIH IN PONIKLJANIH PLADNJEV. RAZEN TEGA PROIZVAJAMO ELEKTRIČNE APARATE ZA GOSPODINJSTVA KOT NPR. ELEKTRIČNE PECI. IZDELUJEMO TUDI PRIBOR ZA AVTOMOBILE IN KOLESA, IN SICER AVTOMOBILSKE 2AROMETE, VELIKE IN MALE, ZADNJE SVETILKE, STOP-SVETIL-KE, ZRAČNE ZGOSCEVALKE ZA AVTOMOBILE IN KOLESA TER ZVONCE ZA KOLESA. IZDELUJEMO TUDI PLOČEVINASTE LITOGRAFIRANE OTROŠKE IGRAČE. POSLUŽITE SE ODLIČNIH PROIZVODOV PODJETJA šumi tovarne bonbonov, čokolade in peciva v Ljubljani Nad kvaliteto naših proizvodov ne boste nikdar razočarani! COSMOS INOZEMSKA ZASTOPSTVA LJUBLJANA, Celovška 34, telefon 311-451 KONSIGNACIJSKA SKLADIŠČA — SERVIS '