367 2023 1.01 Izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.2.08 CC-BY-NC-ND Robert Devetak dr., asistent z doktoratom, Inštitut za narodnostna vprašanja, Erjavčeva 26, SI–1000 Ljubljana Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici, Vipavska 13, SI–5000 Nova Gorica E-pošta: robert.devetak@inv.si ORCID: 0000-0002-5098-5392 Primeri delovanja javnih kuhinj na Goriškem in Gradiškem pred prvo svetovno vojno IZVLEČEK Članek predstavlja delovanje različnih sistemov javnih kuhinj, ki so jih v obdobju Avstro-Ogrske ustanavljali na Goriškem in Gradiškem. Šlo je za pomembno obliko socialne pomoči revnemu prebivalstvu v deželi, s katero so dobrodelne organizacije ali posamezniki lajšali tegobe socialno ogroženim slojem prebivalstva tako v urbanem kot ruralnem okolju. Na podlagi različnih virov bodo predstavljeni štirje primeri iz Gorice in furlanskega dela dežele. V glavnem mestu dežele je delovala splošna javna kuhinja, ki jo je organiziralo tamkajšnje žensko dobrodelno društvo, poleg nje pa še dve, ki sta bili namenjeni revni šolski populaciji. V furlanskih naseljih se je na prehodu iz 19. v 20. stoletje razvil poseben sistem javnih kuhinj, katerega glavni namen je bil boj proti bolezni pelagra, ki je pestila tam- kajšnje revno prebivalstvo. KLJUČNE BESEDE Javne kuhinje, socialna pomoč, Goriška in Gradiška, Avstro-Ogrska, dobrodelnost, revščina, društva ABSTRACT EXAMPLES OF SOUP KITCHENS OPERATING IN GORIZIA AND GRADISCA BEFORE THE FIRST WORLD WAR The article describes the operations of various systems of soup kitchens that were set up in Gorizia and Gradisca during the period of Austria-Hungary. They constituted a crucial form of provincial social aid to the poor, with which charity organizations or individuals alleviated the hardships facing the vulnerable social strata in both urban and rural areas. Drawing from various sources, the article presents four examples from the city of Gorizia and the Fri- ulian part of the County. Operating in the provincial capital were the general soup kitchen, run by the local women’s charity association, and two soup kitchens providing meals to poor schoolchildren. At the turn of the twentieth century, a special system of soup kitchens was also set up across Friuli settlements with the main purpose to fight pellagra, which wreaked havoc among the poor local population. KEY WORDS Soup kitchens, social aid, Gorizia and Gradisca, Austria-Hungary, charity, poverty, associations 368 ROBERT DEVETAK: PRIMERI DELOVANJA JAVNIH KUHINJ NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM PRED PRVO SVETOVNO VOJNO, 367–378 2023 Uvod V 19. stoletju se je začela razvijati organizirana in institucionalizirana socialna oskrba, ki je do prve svetovne vojne ponekod po Evropi že privedla do izrazitega vstopa države na to področje z oblikova- njem, urejanjem in poenotenjem socialne politike na najvišji ravni.1 Različne institucije in posamezni- ki so si zadali nalogo izboljšati ekonomske razmere ter življenjski standard nižjih družbenih razredov s številnimi oblikami socialne pomoči, med katerimi so bile pomembne tudi javne kuhinje.2 Sistem pro- stovoljnega organiziranega razdeljevanja poceni, a kaloričnih obrokov, ki sta jih povečini sestavljala ze- lenjavna juha in kruh, se je konec 18. stoletja razvil v nemškem prostoru ter se postopoma razširil v vsa večja evropska urbana središča.3 Ponekod so bile to- vrstne oblike pomoči na javnih krajih stalno prisotne, pogosto pa so jih različni deležniki (javne oblasti, do- brodelna društva, človekoljubi) organizirali ob večjih socialnih krizah, ki so bile posledica gospodarskih dejavnikov, naravnih nesreč, vojn itd.4 Pomanjkanje hrane je v okolju, kjer so se tovrstne socialne krize pojavljale, sprožilo številne negativne posledice – podhranjenost, kronične bolezni ter težave v tele- snem in duševnem razvoju.5 V tem pogledu je lahko javno razdeljevanje hrane pomembno pripomoglo k reševanju stisk. Pomoč je zajela vse starostne skupine, velikokrat pa so nekatere kuhinje delovanje usmerile k točno določenim skupinam oseb, na primer revnim učencem, s čimer so jim omogočili dostop do šolanja in razbremenili proračune staršev. Ljudske kuhinje so s svojim delovanjem vsaj kratkoročno olajšale dostop do hrane najrevnejšim skupinam prebivalstva, hkrati pa je ta oblika pomoči, ki je velikokrat delovala na javnem kraju, poglabljala zavest o revščini in pomenu dobrodelnosti v širši družbi.6 Slovenski prostor je sledil zgledom iz drugih de- lov Evrope, predvsem iz nemškega (habsburškega) in italijanskega prostora. Tako kot v nekaterih drugih urbanih središčih na Slovenskem in v Avstro-Ogr- ski7 je na prehodu iz 60. v 70. leta 19. stoletja prišlo do ustanovitve prve tovrstne javne kuhinje v Gorici. V naslednjih desetletjih so različne interesne skupi- ne, društva in posamezniki predvsem za revno urba- no prebivalstvo organizirali več podobnih primerov socialne pomoči. Za deželo Goriško in Gradiško je bila tovrstna oblika pomoči pomembna, saj so se niž- ji sloji prebivalstva, tako na podeželju kot v urbanih 1 Doležalová, The Story of Poverty, str. 40–44. 2 Glasser, Soup Kitchens, str. 525–527. 3 Rumble, Soup Through the Ages, str. 182. 4 Blaj Hribar, Pomanjkanje v Ljubljani, str. 120–124; Dobaja, Od ljudske kuhinje, str. 244–245. 5 Margulis, Hopewell, Ljudske kuhinje, str. 220. 6 Prav tam, str. 219. 7 Dobaja, Od ljudske kuhinje, str. 241–246. Na Dunaju je prva javna kuhinja začela delovati leta 1874, v Ljubljani pa leta 1877. središčih, v obdobju Avstro-Ogrske soočali s pogo- stimi krizami, ki so zahtevale številne intervencije lokalnih, deželnih in državnih oblasti, cerkvenih in sekularnih dobrodelnih ustanov ter angažiranih po- sameznikov.8 Javnim oblastem se samim velikokrat ni uspelo učinkovito soočiti s posledicami gospodarskih in socialnih kriz, zato je velik del bremena ležal na plečih različnih društev, ki so na različne načine laj- šale tegobe in posledice pri lokalnem prebivalstvu.9 Javne kuhinje so bile pomemben način reševanja to- vrstnih socialnih stisk. Značilno je, da je velik del pobud za organizacijo javnih kuhinj prišel s strani žensk, ki so imele v tem obdobju glavno vlogo na dobrodelnem področju.10 Dobrodelnost je bila razumljena kot podaljšana roka skrbstva za družino oziroma javno materinstvo,11 zato je bila v 19. stoletju družbeno sprejemljiva oblika jav- nega delovanja za ženske, ki so imele v tem obdobju sicer zelo omejene možnosti pri izvajanju tovrstnih aktivnosti.12 Po takratnih nazorih so bile ženske kot matere naravno usposobljene za dobrodelno delova- nje.13 Za vsa večja in pomembnejša ženska dobrodel- na društva in organizacije je bilo tako organiziranje javnega dostopa do prehrane za socialno ogrožene sloje prebivalstva ena glavnih ter najpomembnejših nalog in dejavnosti.14 Javne kuhinje so bile pomembne z več vidikov. Revnim slojem prebivalstva so zagotavljale kalorično ustreznejše, pestrejše in velikokrat bolj zdrave obro- ke, kar je pozitivno vplivalo na splošne zdravstvene razmere med uporabniki ter v širši družbi. Hkrati je članstvo dobrodelnih organizacij tako prišlo v stik s socialno ogroženimi skupinami in pridobilo po- membne podatke za uveljavljanje učinkovitejših me- tod ter ukrepov, povezanih s socialnim varstvom in socialno politiko.15 K tovrstnim stikom lahko prište- jemo še željo po socialnem nadzoru, ki so ga oblasti in dobrodelna društva izvajala nad obiskovalci kuhinj, z namenom uvajanja meščanskih moralnih norm.16 To je bilo v Goriški in Gradiški vidno predvsem pri kuhinjah, namenjenih mladoletnim, kjer je bil vidik nadzora in moralne vzgoje vsaj tako pomemben kot samo razdeljevanje hrane. Članek bo na podlagi časopisnih virov predstavil osrednje javne kuhinje na Goriškem in Gradiškem v desetletjih pred prvo svetovno vojno ter izposta- vil njihove posebnosti. Poleg omenjenih so v deželi delovale še nekatere druge tovrstne kuhinje, kot na primer Dijaška miza, ki jo je v Gorici za pomoč sre- 8 Devetak, Vstop žensk, str. 64–69. 9 Devetak, Gospodarska kriza, str. 281–299. 10 Fuchs, Thompson, Women in Nineteenth-Century, str. 137– 154. 11 Dudeková, Municipal Social Welfare, str. 156. 12 Frohman, Poor Relief and Welfare, str. 117. 13 Selišnik in Cergol Paradiž, Delovanje žensk, str. 239. 14 Scholliers, Eating Out, str. 112–113. 15 Glasser, More Than Bread, str. 1–22. 16 Perrot, Steping Out, str. 452–453. 369 ROBERT DEVETAK: PRIMERI DELOVANJA JAVNIH KUHINJ NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM PRED PRVO SVETOVNO VOJNO, 367–3782023 dnješolcem ustanovil katoliški politični tabor in je de- lovala v okviru dobrodelnega zavoda Alojzijevišče,17 a so časopisni viri o njenem delovanju skopi.18 V letih pred prvo svetovno vojno je delovala še javna kuhi- nja v Krminu, ki jo je organizirala lokalna oblast.19 Pozivi za uvajanje tovrstnih oblik pomoči so prišli s strani vseh najštevilčnejših in pomembnejših naro- dnih skupin v deželi,20 ki so pri zagotavljanju hrane revnemu prebivalstvu kljub naraščajočemu naciona- lizmu ter narodnostnim sporom vsaj v določeni meri aktivno sodelovale.21 Javna kuhinja gospejnega društva za pomoč revežem Ustanovitev prve javne kuhinje v Gorici je bila rezultat pobude gospejnega društva za pomoč reve- žem (Associazione delle Signore Goriziane a sollievo dei poveri/Görzer Frauenverein zur Unterstützung der Armen). Šlo je za prvo sekularno dobrodelno dru- štvo na Goriškem in Gradiškem. Konec leta 1868 so ga ustanovile goriške plemkinje in bogate meščan- ke z namenom pomagati socialno šibkim v Gorici in njeni neposredni okolici. Društvo je postavilo merila za druge organizirane sekularne dobrodelne pobude, ki so se v deželi pojavile na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Njegovo delovanje je bilo naravnano v več smeri in je okvirno obsegalo prirejanje javnih dogodkov, na katerih je članstvo zbiralo sredstva in opozarjalo na tegobe revnega prebivalstva, dobrodel- nih sejmov (bazarjev) ter zbiranje in razdeljevanje finančnih ter materialnih sredstev za reveže, s čimer je članstvo aktivno in pomembno pomagalo javnim prizadevanjem oblasti pri zajezitvi slabih socialnih razmer. Društvo je podporo prejemalo predvsem od italijanske in nemške goriške elite, medtem ko je slo- venska skupnost po letu 1880 zaradi narodnostnih antagonizmov redkeje sodelovala pri društvenih pro- jektih.22 Med omenjenimi dejavnostmi lahko posebej izpostavimo javno kuhinjo, ki je bila osrednja oblika pomoči društva v času njegovega obstoja. Javno razdeljevanje hrane, ki ga je organiziralo društvo, lahko ločimo na dve obdobji. V prvem, ki je trajalo od začetka delovanja društva do leta 1886, so članice društva obroke delile občasno oziroma v do- ločenem obdobju – zimskih in zgodnjih pomladnih mesecih, ko je bil dostop do hrane težji.23 V prvih letih delovanja so članice obroke pripravljale in delile v prostorih ob goriški mestni šoli v Edlingovi hiši. 17 Perat, Gorica, str. 120–122. 18 Gorica, 23. 7. 1912, št. 59. 19 L'Eco del Litorale, 31. 10. 1911, št. 204. 20 Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 45. Glede na ob- čevalni jezik je v deželi leta 1910 slovensko govorilo 62 %, italijansko in furlansko 36 %, nemško 1,8 %, ostale jezike pa 0,2 % prebivalstva. 21 Prav tam, str. 330–335. 22 Devetak, Vstop žensk, str. 80–102. 23 Claricini, Gorizia nelle sue, str. 422. Obrok sta v večini primerov sestavljala topla zele- njavna juha in kos kruha.24 Število razdeljenih obro- kov v zimskih mesecih se je od začetka delovanja društva postopoma povečevalo. Na prehodu iz leta 1871 v 1872 je društvo razdelilo 29.300 obrokov, na- slednjo zimo okoli 40.000, na prehodu iz leta 1873 v 1874 pa že okoli 58.000 obrokov.25 Pozimi 1873 je kuhinja zagotavljala okoli 300 obrokov na dan,26 to število pa je do leta 1884 naraslo na povprečno 432 obrokov dnevno.27 Hiter dvig nakazuje velik po- men tovrstne pomoči in potrebo po njej. K temu je deloma pripomoglo naraščanje števila prebivalstva Gorice, ki je bilo predvsem posledica priseljevanja s podeželja, kjer se je veliko ljudi soočalo z dolgovi in slabimi življenjskimi razmerami.28 V času izrednih dogodkov sta razdeljevanje hrane aktivno organizi- rali tudi mestna in deželna oblast, ki sta pomagali gospejnemu društvu ter tudi sami organizirali pri- pravljanje in razdeljevanje hrane. Občina je januarja 1880 razdelila v povprečju okoli 220 obrokov dnev- no.29 Javna kuhinja je bila osrednja javna dejavnost društva, kar je razvidno iz finančnih podatkov, saj je bila velika večina zbranega denarja namenjena naku- pu hrane.30 V 80. letih 19. stoletja se je število raz- deljenih obrokov, ki jih je delilo društvo, ustalilo pri okoli 58.000 do 60.000 za obdobje štirih mesecev. Leta 1882 so tako razdelili 58.255 obrokov, kar je društvo stalo nekaj več kot 2450  goldinarjev,31 leta 1886 pa 59.990; za pripravo in nakup surovin je dru- štvo porabilo 1250 goldinarjev.32 Sredi 80. let 19. stoletja je društvo ob izdatni po- moči časopisja v javnost poslalo željo po ustanovitvi stalne javne kuhinje, ki bi delovala v Gorici zunaj pro- storov društva. Časopisje je že v 70. letih 19. stoletja javnosti predstavljalo primere iz tujine, predvsem iz italijanskega prostora, in poudarjalo prednosti tovr- stne oblike delovanja. Leta 1874 je L'Isonzo bralcem predstavil uspešno delovanje javne kuhinje v kraju Borgoforte v Lombardiji.33 V naslednjem deset- letju so se članki o tej tematiki pojavljali pogosteje. Primeri javnih kuhinj v Trstu34 ter bližnjih mestih v Italiji (Vidmu, Latisani in Palmanovi) so v drugi polovici leta 1886 vodstvo društva spodbudili, da je pripravilo sestanek, na katerem je začrtalo smernice za ustanovitev javne kuhinje v Gorici.35 Članice so v ustanovitev in pripravo tovrstne pomoči vložile veli- 24 Šatej, Žensko delovanje, str. 38. 25 Claricini, Gorizia nelle sue, str. 422. 26 L'Isonzo, 27. 12. 1873, št. 104. 27 Corriere di Gorizia, 23. 4. 1884, št. 33. 28 Kalc, Vidiki razvoja prebivalstva, str. 700; Devetak, Gospo- darska kriza, str. 284–287. 29 L'Isonzo, 13. 1. 1880, št. 10. 30 Claricini, Gorizia nelle sue, str. 422. 31 Eco del Litorale, 27. 4. 1882, št. 34. 32 ASGO, I. R. Capitanato Distrettuale di Gorizia, b. 16, f. 122, d. 6659. 33 L'Isonzo, 29. 4. 1874, št. 34. 34 Corriere di Gorizia, 12. 10. 1886, št. 122. 35 Corriere di Gorizia, 24. 7. 1886, št. 88. 370 ROBERT DEVETAK: PRIMERI DELOVANJA JAVNIH KUHINJ NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM PRED PRVO SVETOVNO VOJNO, 367–378 2023 ko časa ter energije, izvedle so tudi več poizvedb in obiskov po državi in tujini ter aktivno sodelovale z goriškimi in deželnimi oblastmi. Za sodelovanje so si aktivno prizadevale pridobiti tudi lokalno prebival- stvo. Za širjenje in utrjevanje idej o javni kuhinji so angažirale časopisje, ki je podprlo njihovo delovanje. Če sklepamo po pregledanih virih, je šlo za največji projekt društva v celotnem obdobju delovanja, ki se je uspešno uveljavil in deloval vse do prve svetovne vojne. Časopisje je največkrat omenjalo primer iz Vidma, kjer so dnevno razdelili med 750 in 1500 obrokov. Cena postavitve kuhinje naj bi bila okoli 6000 lir, ta model pa je bil zgled za postavitev goriške kuhinje.36 Predsednica gospejnega društva Antonia Rassauer-Marinelli je poleti 1886 obiskala Celovec in Dunaj, da bi se seznanila s tamkajšnjim sistemom razdeljevanja hrane.37 Na Dunaju so se javne kuhinje razširile v 70. letih 19. stoletja in so uspešno delova- le.38 Članice društva so bile v stiku z ustanoviteljem videmske javne kuhinje, nekim de Girolamom, ki jim je poslal osnovne informacije o njenem delovanju.39 Po analizi delovanja omenjenih primerov se je vodstvo odločilo, da bo društvo posnemalo videmsko javno kuhinjo, ker je njen sistem najbolj ustrezal gori- škemu okolju in prebivalstvu.40 Na sestanku, ki je po- tekal konec julija 1886, sta poleg odbornic društva, ki jih je vodila predsednica baronica Rassauer-Marinel- li, sodelovala goriški župan Giuseppe Maurovich in referent za javno zdravje pri goriški občini, zdravnik Aronne Luzzatto. Odbornice so na sestanku pouda- rile pomen ustreznih in zdravih obrokov, do katerih bi morali imeti dostop tudi revni prebivalci. Težav- ni so bili predvsem zimski meseci, ko je bil dostop do te hrane, predvsem sadja in zelenjave, težji. Med pripravo se je društvo obrnilo na vse narodnostne in verske skupnosti v mestu, da bi od njihovih pred- stavnikov dobilo mnenje ali predloge o vzpostavitvi razdeljevanja hrane. Pri tem so večinoma sodelovali le predstavniki in predstavnice italijanske ter nemške skupnosti, saj slovensko časopisje sploh ni omenilo priprav na ustanovitev ali delovanja javne kuhinje, kar je bilo v veliki meri povezano z narodnostnimi spori, ki so v tem obdobju že močno krojili goriški vsakdan. Sledila je javna konferenca, ki jo je društvo ob sodelovanju deželnih oblasti v Gorici pripravilo 11. septembra 1886. Na njej so odbornice širši javno- sti predstavile prednosti, ki bi jih imela javna kuhinja in s katerimi bi izboljšali življenjske razmere socialno ogroženih slojev prebivalstva. Ob tem so predstavile prednosti in dosežke, ki so jih tovrstne kuhinje imele v Vidmu, Reki, Torinu in Červinjanu. Za zgled so si članice vzele predvsem prvo, ki so jo tudi podrobneje predstavile. Na konferenci so med drugim razpravlja- 36 Corriere di Gorizia, 10. 8. 1886, št. 95. 37 Corriere di Gorizia, 23. 9. 1886, št. 114. 38 Weigl, Von der Armenpflege, str. 73. 39 Corriere di Gorizia, 26. 8. 1886, št. 102. 40 Corriere di Gorizia, 23. 9. 1886, št. 114. li o možnostih financiranja delovanja, prostorih, kjer bi kuhinja delovala, sestavi in količini obrokov ter lo- kaciji kuhinje. Nekateri so predlagali, da bi kuhinjo postavili pri tovarnah, drugi pa, da bi bila v kateri izmed ulic, kjer je bila koncentracija revnega prebi- valstva največja. Konferenco je italijansko goriško ča- sopisje pozorno spremljalo. Tako je bil na naslovnici časopisa Corriere di Gorizia o njej objavljen dolg čla- nek.41 Za lažji potek poti do ustanovitve in delovanja so oblikovali komisijo, v kateri so bili goriški župan Maurovich, odvetnik dr. Francesco Marani, Karl Rit- ter von Záhony, predsednica društva baronica Rassa- uer-Marinelli, podpredsednica društva grofica Selma Coronini, blagajničarka društva Betty Reggio in štiri odbornice društva. Komisija je določila, da bo javno kuhinjo vodilo društvo ob finančni podpori mestnih oblasti, postavili pa bi jo v Via del Cristo v severnem delu mesta, blizu judovskega geta in na območju, kjer je živelo najrevnejše prebivalstvo Gorice.42 A ta lokacija ni dobila podpore, tako da so kuhi- njo januarja 1887, ko je začela z delovanjem, postavili v ulici Dreossi, južno od goriškega gradu.43 Otvori- tev je potekala 2. januarja 1887 ob prisotnosti pred- stavnikov mestne in deželne oblasti. Poleg goriškega župana Maurovicha, deželnega glavarja grofa Franca Coroninija in okrajnega glavarja barona Franca Rech- bacha se je je udeležil tudi vrh gospejnega društva v podporo revežem.44 Kuhinja je bila namenjena rev- nim družinam, delavcem, obrtnikom in študentom, ki si niso mogli privoščiti dovolj hranljivih obrokov. Bila je prostorna in sodobno opremljena, ponujala pa je več različnih jedi. Za 16 kron je oseba dobila ze- lenjavno juho z govedino in stročnicami, za pet kron juho, za štiri krone stročnice, za devet kron meso in za dve kroni kos kruha.45 Kasneje je bilo mogoče do- biti tudi druge obroke, na primer krompir, testenine, golaž in polento.46 Prvi dan je okoli 50 članic društva revežem razdelilo 378 obrokov.47 V nadaljevanju de- lovanja je hrano ob pomoči dveh moških delilo, obra- čunavalo in pripravljalo zaloge pet članic.48 Časopisje je podrobno opisalo otvoritev in v začetnem obdobju celo dnevno spremljalo delovanje kuhinje ter navaja- lo jedilnike in število razdeljenih obrokov. Dnevno je društvo razdelilo med 300 in 400 obrokov,49 občasno pa je njihovo število preseglo 600.50 Te številke so bile sorazmerno visoke glede na število prebivalcev Gorice, ki jih je bilo takrat okoli 20.000. Stalna kuhinja je bila lažje dostopna in bolj učin- kovita pri pomoči od prejšnjega sistema občasnega 41 Corriere di Gorizia, 16. 9. 1886, št. 111. 42 Corriere di Gorizia, 23. 9. 1886, št. 114. 43 Corriere di Gorizia, 30. 12. 1886, št. 156. 44 Corriere di Gorizia, 4. 1. 1887, št. 2. 45 Corriere di Gorizia, 30. 12. 1886, št. 156. 46 Corriere di Gorizia, 6. 1. 1887, št. 3. 47 Corriere di Gorizia, 4. 1. 1887, št. 2. 48 Corriere di Gorizia, 1. 3. 1887, št. 26. 49 Corriere di Gorizia, 11. 1. 1887, št. 5. 50 Corriere di Gorizia, 24. 2. 1887, št. 24. 371 ROBERT DEVETAK: PRIMERI DELOVANJA JAVNIH KUHINJ NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM PRED PRVO SVETOVNO VOJNO, 367–3782023 oziroma časovno omejenega razdeljevanja. Njeno de- lovanje je za društvo pomenilo enega največjih stro- škov in finančnih zalogajev. Za leti 1888 in 1889 je ta strošek znašal 860 goldinarjev, tj. slabih 45 odstotkov vseh odhodkov društva.51 Leta 1908 je strošek skupaj z razdeljenim lesom znašal 1618,42 krone, tj. slabih 35 odstotkov vseh stroškov.52 Velik del stroškov in potreb po hrani je društvo pokrilo z organiziranjem javnih prireditev in s finančnimi ali materialnimi do- nacijami članstva in podpornikov ter podpornic. K darovanju je večkrat pozvalo tudi časopisje in tako pripomoglo k večjemu odzivu.53 Tako je lahko dru- štvo razdeljevalo hrano ves čas svojega delovanja. Jav- na kuhinja in tovrstni sistem razdeljevanja hrane sta bila model za nekatere druge javne kuhinje, ki so jih v kasnejših desetletjih ustanovili v Gorici in nekaterih drugih naseljih po deželi. Študentovska kuhinja Javna kuhinja, ki jo je ustanovilo gospejno dru- štvo, je bila namenjena splošni javnosti, ki se je so- očala s socialnimi težavami. Od leta 1885 je krajše obdobje vzporedno delovala še ena tovrstna socialna ustanova, ki pa je hrano ponujala specifični skupini goriškega prebivalstva – mladim šolarjem. Dežela je v tem pogledu sledila nekaterim evropskim okoljem, ki so v drugi polovici 19. stoletja začela v okviru izo- braževalnih institucij ali podpornih ustanov organi- zirati sistem menz, v katerih so lahko predvsem revni in daleč od doma živeči učenci prišli do subvencioni- ranega ali brezplačnega obroka. Tovrstna pomoč, ki je vsaj deloma razbremenila proračune revnih družin, 51 Corriere di Gorizia, 30. 5. 1889, št. 65. 52 Vierzigste Jahres-Rechenschaft, str. 2. 53 Primer: Corriere di Gorizia, 5. 11. 1884, št. 89. je marsikateremu otroku omogočila šolanje, hkrati pa je pozitivno vplivala na zdravje in preprečevanje podhranjenosti uporabnikov.54 Poleg tega so imele menze izobraževalni in moralni namen, saj so v njih poleg razdeljevanja hrane organizirali učenje, molitev in aktivno preživljanje prostega časa pod nadzorom učiteljev. Tako so preprečili, da bi se učenci v prostem času samovoljno gibali po mestu.55 Od šolskega leta 1884/85 je tovrsten sistem razdeljevanja hrane organizirala tudi Vincencijeva družba, verska organizacija, ki je v Gorici delovala od leta 1879 in se je močno angažirala na dobro- delnem področju.56 Študentovska kuhinja, kot so jo poimenovali, je skrbela za prehrano revnih dijakov. Vodil jo je profesor na goriškem učiteljišču in lite- rarni zgodovinar Julij pl. Kleinmayr,57 ob pomoči nekaterih drugih goriških profesorjev in duhovni- kov, prostore pa je imela v Nunski ulici (Via delle Monache).58 Hrano so pripravljale redovnice, sestre sv. Križa.59 V prvem letu delovanja je kuhinja raz- delila 1648 obrokov 20 do 24 dijakom.60 V šolskem letu 1885/86 je obroke prejemalo 36 dijakov, med katerimi je bilo po narodnosti 29 Slovencev, sedem pa Italijanov.61 Glede na poročila, ki jih je Kleinmayr objavljal v časopisu Soča, število hkratnih prosilcev ni presegalo 40. Obiskovali so jo učenci iz goriške gimnazije, realke in deške vadnice,62 ki so prihajali iz Gorice, Mirna, Solkana, Ločnika, Šempetra, Pod- 54 Davin, Family and Domesticity, str. 156–157. 55 Scholliers, Eating Out, str. 114. 56 Fuchs, Gender and Poverty, str. 200; Soča, 22. 3. 1889, št. 12. 57 Jevnikar, Kleinmayr pl. Julij, str. 61–62. 58 Soča, 26. 6. 1885, št. 26. 59 Soča, 26. 3. 1886, št. 13. 60 Soča, 21. 5. 1886, št. 21. 61 Soča, 26. 3. 1886, št. 13. 62 Soča, 15. 7. 1887, št. 29. Središče dobrodelne dejavnosti na Goriškem in Gradiškem – Gorica v obdobju pred prvo svetovno vojno (Zbirka razglednic Goriške knjižnice Franceta Bevka). 372 ROBERT DEVETAK: PRIMERI DELOVANJA JAVNIH KUHINJ NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM PRED PRVO SVETOVNO VOJNO, 367–378 2023 gore, Moše, Pevme in Štandreža.63 Kot je razvidno iz zapisov, je bil namen kuhinje pomoč socialno šib- kim učencem, a hkrati nadzor in uvajanje discipline ter delovnih navad med dijaki, da niso prostega časa izkoristili za morebitno nemoralno početje izven prostorov šole, na goriških ulicah. »Ti reveži so do- sihmal zaorali od 10. ure dopoldne do 2. ure popoldne pohajkovati po mestu brez zavetja, brez nadzorstva, brez učenja in večinoma tudi – razen kosa kruha – brez hrane /…/ V lepih in primerno uravnanih prostorih, v nunskih ulicah hiš. št. 8 imajo dijaki svoje zavetišče vsak dan od 10. do 2. ure s sledečim redom: od 10–12 dop. učenje; ob 12. molitev in jed; od ½ 1–1 prosto. Med tem časom si v posebni sobi snažijo čevlje, čedijo obleko itd. Od 1 do ¾ 2 zopet učenje in potem odhod v šolo. Vse to se vrši pod nadzorstvom gg. učiteljev in duhovni- kov, deloma še aktivnih, deloma upokojenih, ki svoje znanje in svoj dragi čas nježni mladini darujejo.«64 Tako je kuhinja dijakom omogočila, da so se hranili »duševno in telesno«.65 Svojih varovancev ustanova ni podpirala le s hrano, ampak jih je večkrat obdarovala tudi z oblačili, knjigami in šolskimi potrebščinami.66 Redno delovanje kuhinje je omogočalo financi- ranje iz članarin članov društva in prostovoljnih pri- spevkov.67 Znaten del sredstev za delovanje so pri- spevali pripadniki plemstva in družbene elite. Med podporniki in podpornicami tako najdemo Mario Thereso grofico Chambord, ki je letno darovala 200 goldinarjev,68 baronici Angiolino Ritter von Záhony in Marie Spaun,69 politika Antona Gregorčiča70 in Rajmunda Mahorčiča71 ter duhovnika Jožefa Maru- šiča.72 Grofica Mathilde Coronini je leta 1886 do- volila uporabo svoje palače za izvedbo letnega obč- nega zbora kuhinje.73 Kuhinji so podporo namenjale vse narodnostne skupine v deželi, pa tudi mestne in deželne oblasti.74 Tudi delovanje kuhinje je bilo nadnarodnostno, saj so poročila tiskali v slovenskem in italijanskem jeziku, oba jezika so uporabljali tudi na sestankih in občnih zborih.75 V primerjavi z jav- no kuhinjo, ki jo je gospejno društvo organiziralo v podporo revežem, je imela študentska kuhinja pri slovenskem časopisju močno podporo. Soča je bral- ce pogosto pozivala k darovanju, hkrati pa je njeno uredništvo zbiralo prispevke za kuhinjo in na svojih straneh objavljalo sezname darovalcev ter darovalk.76 63 Relazione alla Dieta, str. 71. 64 Soča, 26. 3. 1886, št. 13. 65 Soča, 26. 6. 1885, št. 26. 66 Soča, 10. 12. 1886, št. 50. 67 Primer: Soča, 12. 6. 1885, št. 24. 68 Soča, 9. 4. 1886, št. 15. 69 Soča, 26. 6. 1885, št. 26. 70 Soča, 15. 7. 1887, št. 29. 71 Soča, 5. 2. 1886, št. 6. 72 Soča, 7. 5. 1886, št. 19. 73 Soča, 12. 3. 1886, št. 11. 74 Soča, 1. 1. 1886, št. 1. Goriški deželni zbor je leta 1886 kuhinji namenil 100 goldinarjev. 75 Soča, 12. 3. 1886, št. 11. 76 Soča, 15. 7. 1887, št. 29. Iz časopisnih poročil je razvidno, da je bila štu- dentovska kuhinja aktivna predvsem v drugi polovici 80. let 19. stoletja, kasneje pa se članki o delovanju ne pojavljajo več, k čemur je lahko botrovalo več te- žav. Konec oktobra 1887 so mestne oblasti stavbo, v kateri je delovala kuhinja, zaprle zaradi zdravstvenih razlogov, a je bila prepoved delovanja v le nekaj dneh odpravljena.77 Iz časopisnih poročil je razvidno, da se je predvsem proti koncu tega desetletja soočala s pomanjkanjem finančnih sredstev, na kar nakazuje- jo pozivi k aktivnejši podpori in poudarjanje dejstva, da odhodki presegajo prihodke.78 Z zatonom dela je morda povezan tudi odhod vodje Kleinmayrja, ki je bil leta 1890 iz Gorice premeščen na novo delovno mesto v Koper.79 Dijaška kuhinja Leta 1907 je slovenska skupnost v Gorici zagnala nov projekt razdeljevanja subvencioniranih ali brez- plačnih obrokov učencem – dijaško kuhinjo, ki je de- lovala na podoben način kot študentovska kuhinja.80 K ustanovitvi je že tri leta pred tem na javnem shodu akademskega društva Adrija pozval slovenski politik Bogumil Vošnjak.81 Kuhinjo je kasneje ustanovila ena od osrednjih slovenskih gospodarskih institucij v Gorici – Trgovsko-obrtna zadruga, ki je delovala v okviru liberalnega političnega tabora.82 Zadruga je tudi zagotovila prostore v svoji stavbi v ulici Svete- ga Ivana (San Giovanni) in pokrila večji del stroškov delovanja. Ob pričetku delovanja se je vodstvo obr- nilo na slovensko javnost v mestu in deželi: »Koli- ko nadarjenih, pridnih, vrednih slovenskih sinov mora ostati v ozkem krogu priprostega življenja. Pot v srednje ali višje šole, kjer bi si razvili in popolnili svoje duševne zaklade, jim je zaprta radi revščine! Nastavimo svoje moči. Potrudimo se, da povzdignemo število nadarjenega slovenskega naraščaja v šolah. Očitanja, da nam odjeda tujec najboljše kose kruha, mora ponehati, ko bomo ime- li v vseh strokah dovolj svojih ljudij!«83 Za razliko od študentovske kuhinje, ki je pomagala učencem vseh narodnih skupin, se je dijaška kuhinja osredotočila le na pomoč slovenskim učencem. Iz poziva je razvidno, da so si s tovrstno pomočjo prizadevali okrepiti števi- lo in vlogo slovenskih učencev v glavnem mestu. Šlo je za izrazito narodni projekt, ki si je zadal pridobiti široko podporo pri slovenski skupnosti v Gorici in širše v deželi. Delovanje je bilo podobno kot pri študentski kuhinji, saj je odbor skrbel tudi za moralno vzgojo dijakov, ki so obiskovali kuhinjo. Nadzor so izvajali 77 Soča, 4. 11. 1887, št. 45. 78 Soča, 15. 7. 1887, št. 29. 79 Jevnikar, Kleinmayr pl. Julij, str. 62. 80 Šatej, Žensko delovanje, str. 49–50. 81 Gorica, 30. 8. 1904, št. 70. 82 Waltritsch, Slovensko gospodarstvo v Gorici, str. 80–81. 83 Soča, 14. 9. 1907, št. 104. 373 ROBERT DEVETAK: PRIMERI DELOVANJA JAVNIH KUHINJ NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM PRED PRVO SVETOVNO VOJNO, 367–3782023 slovenski goriški učitelji, medtem ko je bilo vodenje kuhinje v rokah slovenskih narodnih dam.84 Za zgled si je Trgovsko-obrtna zadruga vzela podobna prime- ra tovrstnih kuhinj v Celju in Kranju.85 V Kranju je kuhinja z istim imenom delovala že od leta 1894.86 Ustanovni upravni svet goriške dijaške kuhinje je štel sedem članov in članic – to so bili prof. Ivan Ko- šnik, šolski svetnik Fran Plohl, prof. Jakob Zupančič, deželni sodni svetnik Josip Kovač, Ivanka Gabršček, Marija Kopač in Amalija Lavrič. Kuhinjo so vodile tri ženske. Prvo leto je bilo sprejetih 34 dijakov,87 a se je število uporabnikov že v krajšem času močno povečalo. Leta 1909 je tako obroke prejemalo 76 dijakov – 25 gimnazijcev, 12 učencev realke, deset pripravnikov, en vajenec in 28 učiteljskih kandidatov. Število prijav je presegalo število prostih mest, zato je morala tega leta kuhinja odkloniti 14 dijakov zaradi pomanjkanja prostorov in previsokih stroškov. Glede na poročilo je kuhinja leta 1909 mesečno pripravila 1952 kosil in 1642 večerij, skupni strošek pa je znašal nekaj več kot 809 kron. Plačila s strani družin dijakov so pokrila 310 kron (38 odstotkov), ostale stroške pa je kuhinja krila s pomočjo različnih donacij. Za pri- pravo hrane so tedensko med drugim porabili okoli 100 kg krompirja, 70 kg kruha, 25 kg fižola in 20 kg mesa.88 Julija 1911 se je kuhinja ločila od Trgovsko- -obrtne zadruge, ki je bila zaradi hudih finančnih težav v veliki krizi, in se preoblikovala v samostojno društvo, kot razlog pa je novoizvoljeni odbor, ki ga je vodil učitelj in ravnatelj Fran Strnad, navedel boljšo organiziranost in lažji dostop do sredstev.89 Dve leti po preoblikovanju je društvo, katerega novi predse- dnik je bil profesor Martin Mastnak, sestavljalo 68 84 Soča, 14. 9. 1907, št. 104. 85 Soča, 13. 8. 1907, št. 91. 86 Rogelj, Skrb za revne, str. 74–75. 87 Gabršček, Goriški Slovenci, str. 253–254. 88 Soča, 13. 11. 1909, št. 133. 89 Soča, 15. 7. 1911, št. 80. rednih članov, dva ustanovna člana, en častni član ter več podpornikov.90 Kuhinja je imela ob intenzivnem poročanju liberal- nega časopisja veliko podpore med slovensko skupno- stjo v Gorici in deželi.91 Ljudje so darovali tako denar kot živila za pripravo obrokov. Odbor je javnost večkrat prosil predvsem za krompir, korenje, repo, fižol, grah in sadje.92 Odziv je bil množičen, na kar nakazujejo pogoste objave seznamov darovalcev v časopisu Soča. Med aktivnimi darovalci najdemo vidne slovenske javne osebnosti v deželi (na primer Just Bačar, Henrik Tuma, Alojzij Franko, Dragotin Treo, Ignacij Grun- tar, Karel Podgornik), številne posojilnice, hranilnice, občine, šolske odbore in deželni zbor.93 Po številnih naseljih dežele so organizirali posebne prireditve, na katerih so zbirali sredstva za kuhinjo, aktivno pa so se angažirali tudi varovanci, ki so prirejali dogodke z na- menom finančne pomoči društvu.94 Kljub pogostim pozivom in dogodkom je občasno zmanjkalo neka- terih surovin za pripravo obrokov, društvo pa je pestil finančni primanjkljaj.95 Delovanje kuhinje je spomla- di 1915 prekinila prva svetovna vojna oziroma spopad med Avstro-Ogrsko in Italijo. Javne kuhinje za pomoč pelagričnim bolnikom v furlanskem delu dežele Poleg omenjenih primerov v Gorici lahko posebej izpostavimo specifične javne kuhinje, ki so v furlan- skem delu dežele nastale kot posledica boja proti bo- lezni pelagra.96 Pelagra je bila hipovitaminoza – bo- 90 Soča, 18. 10. 1913, št. 96. 91 Soča, 19. 12. 1911, št. 146. 92 Soča, 14. 9. 1907, št. 104. 93 Soča, 18. 10. 1913, št. 96. 94 Soča, 21. 3. 1911, št. 33. 95 Soča, 18. 1. 1913, št. 8. 96 O pelagri v avstro-ogrskem kontekstu glej: Flamm, Die Pel- lagra, str. 1–22. Poziv za darovanje dijaški kuhinji (Soča, 16. 7. 1910, št. 70). Oglas za zaposlitev kuharice v dijaški kuhinji, objavljen v časopisu Soča (Soča, 25. 11. 1913, št. 107). 374 ROBERT DEVETAK: PRIMERI DELOVANJA JAVNIH KUHINJ NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM PRED PRVO SVETOVNO VOJNO, 367–378 2023 lezen, ki je nastala zaradi pomanjkanja niacina, kar je bilo posledica prekomerne in enolične prehrane, ki je temeljila na koruzi. Telesne spremembe so se pojavile na koži, prebavilih in možganih. Prvi simptomi bole- zni so bili utrujenost, izguba apetita, prebavne težave, nespečnost in poškodbe na koži, predvsem na okon- činah ter okoli vratu. Ob daljšem trajanju bolezni so se pojavili še driska, dermatitis, demenca, psihološke težave (anksioznost, depresija) in v primeru nezdrav- ljenja tudi smrt.97 Zaradi razširjenosti med nižjimi sloji prebivalstva se je zanjo uveljavilo ime »bolezen revežev«.98 Na Goriškem in Gradiškem se je pojavila v prvi polovici 19. stoletja in se v kasnejših desetlet- jih endemično razširila predvsem v furlanskem delu dežele (sodni okraji Červinjan, Gradišče in Tržič). Glavni razlog za širitev je bilo prekomerno intenziv- no monokulturno poljedelsko gospodarstvo,99 saj so se zemljiški lastniki in z njimi posledično velik del podeželskega prebivalstva usmerili v množično pri- delovanje koruze za izvoz.100 Posledično se je lokal- ni notranji trg zasitil s koruzo, ki je postala glavna sestavina jedilnikov predvsem nižjih slojev. Hkrati je pomanjkanje finančnih sredstev, s katerimi bi si lahko revno prebivalstvo kupilo druge sestavine, in pomanjkanje drugih kmetijskih pridelkov zaradi prestrukturiranja obdelovalnih površin povzročilo otežen dostop do ključnih vitaminov in v 80. letih 19. stoletja sprožilo endemično širjenje pelagre, ki je povzročila smrt več sto ljudi, predvsem žensk, otrok in starejših. Furlansko podeželsko prebivalstvo se samo ni uspelo učinkovito boriti proti posledicam bolezni, saj sta ga poleg pomanjkanja pestre prehrane pestila slaba izobrazba in pomanjkanje zdravstvenih storitev ter finančnih sredstev, s katerimi bi si ljudje lahko plačali bolniško oskrbo, zdravila in druge pre- hrambne surovine. Lokalne oblasti same niso dose- gle vidnih uspehov pri preprečevanju širjenja pelagre, zato so za pomoč zaprosile deželne oblasti v Gori- ci ter državne oblasti na Dunaju. Podpora deželnih in državnih oblasti se je dopolnjevala s finančnimi injekcijami ter organiziranjem zdravniške oskrbe in javnih kuhinj na podeželju, s čimer so vsaj delno za- jezili širjenje bolezni ter pomagali bolnikom.101 Organizacija javnih kuhinj je bila ena prvih oblik aktivnega in uspešnega boja proti bolezni, razvili pa so jo lokalni človekoljubi, ki so bili v neposrednem stiku z okoljem ter so se prvi soočili s hudimi po- sledicami pelagre. Glavna naloga kuhinj je bila za- gotavljanje pestrejše prehrane in odmik od enoličnih jedilnikov, sestavljenih iz pretežno koruznih jedi. K tovrstnim ukrepom so pozivali tudi številni dopisniki v časopisju: »Edini pomoček to bolezen kolikor možno omejeti bil bi, ako bi se prebivalstvo boljših in tečnejših 97 Kiple, The Cambridge World, str. 918–921. 98 Ginnaio, Pellagra in Late, str. 585. 99 Montanari, Lakota in izobilje, str. 176–180. 100 Valenčič, Kulturne rastline, str. 264–267. 101 Devetak, »Hči glada in mati umobola«, str. 5–15. jedi preskrbovalo. Se ve, da je to kaj težko, kajti drža- ve imajo dandanes ogromnih stroškov z drugimi potre- bami. Pri vsem tem bi pa občine same lahko prevzele nalogo preskrbeti svojim občanom tečnojšega živeža z ustanavljanjem zavodov, koder bi se prodajale tečne jedi in kruh v ceno ne ozirajoč se na dobiček.«102 V začetku leta 1886 sta Antonio Dreossi in Giovanni Zanetti v Červinjanu, enem najbolj prizadetih krajev, odprla javno kuhinjo, kjer so reveži iz lokalnega okolja po nizki ceni dobili obrok zelenjavne juhe.103 Ta javna kuhinja je nastala še pred stalnim razdeljevanjem hrane gospejnega društva za pomoč revežem. Go- riško dobrodelno društvo je červinjansko kuhinjo izpostavilo kot zgled za lastne pobude na tem podro- čju.104 Dve leti kasneje sta v občini Terzo delovali dve tovrstni kuhinji, hkrati pa so lokalne oblasti pričele po številnih naseljih graditi javne krušne peči, s ka- terimi so lahko ustrezno termalno obdelali koruzno moko in zagotavljali pregled kakovosti koruznega žita.105 Tovrstne javne kuhinje so se izkazale za učin- kovit ukrep. Do začetka 20. stoletja so občine, lokalne skupnosti in zasebniki po številnih furlanskih krajih odprli posebna gostišča, kjer je prizadeto prebivalstvo hrano dobilo brezplačno ali po nizki ceni. Delovanje so financirali državna in deželna oblast ter zasebni donatorji.106 Večina kuhinj in gostiln je delovala po 50 dni na leto, namenjene so bile izključno pelagrič- nim bolnikom, odprli pa so jih v jesenskih ali zimskih mesecih, ko je bil revnemu prebivalstvu dostop do hrane otežen. Leta 1909 je delovalo deset tovrstnih gostiln, in sicer v Martinščini, Aiellu, Pierisu, Čer- vinjanu, Terzu, Villi Vicentini, Ogleju, Fiumicellu, Muscolih in Scodovacci. Skupno število oskrbljenih oseb je bilo tega leta 310, med njimi 82 otrok mlajših od deset let. Med oskrbovance so skupno razdelili 16.903 porcij kosila in 4200 porcij večerje. Skupni strošek je znašal okoli 9400 kron. V poročilu je c. kr. višji okrajni zdravnik v Gradišču dr. Antonio Lius zapisal, da se je bolnikom, ki so se prehranjevali v gostilnah, zdravstveno stanje izboljšalo.107 Tovrstne javne kuhinje, ki so jih oblasti ali po- samezniki organizirali po furlanskih krajih, so bile eden glavnih in najuspešnejših ukrepov za boj proti pelagri in izboljšanje zdravstvenih razmer med tam- kajšnjim prebivalstvom.108 Sklep Sistem javnih kuhinj, s katerim so oblasti in do- brodelne organizacije pomagale revnemu prebival- stvu, je imel na področju dobrodelnosti vidno mesto 102 Edinost, 9. 4. 1887, št. 29. 103 Corriere di Gorizia, 12. 1. 1886, št. 5. 104 Corriere di Gorizia, 16. 9. 1886, št. 111. 105 Soča, 18. 1. 1889, št. 3. 106 Gorica, 22. 4. 1902, št. 32. 107 Soča, 25. 8. 1910, št. 97. 108 Devetak, »Hči glada in mati umobola«, str. 10–11. 375 ROBERT DEVETAK: PRIMERI DELOVANJA JAVNIH KUHINJ NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM PRED PRVO SVETOVNO VOJNO, 367–3782023 tudi na Goriškem in Gradiškem. V času pogostih družbenih in ekonomskih kriz je bila tovrstna po- moč pomembna, saj je imelo socialno ogroženo pre- bivalstvo zaradi slabih letin ali pomanjkanja finanč- nih sredstev omejen dostop do (ustrezne) hrane. Za pomoč se je oblikovalo več sistemov razdeljevanja obrokov. Najpomembnejša in najdlje delujoča kuhi- nja je bila plod intenzivnih prizadevanj glavnega go- riškega dobrodelnega društva – gospejnega društva za pomoč revežem, ki je v Gorici hrano delilo ves čas svojega delovanja, od konca 60. let 19. stoletja do prve svetovne vojne. Po daljšem obdobju omejenega razdeljevanja hrane je leta 1886 društvu uspelo od- preti stalno kuhinjo, ki je revnim pomagala vse dni v letu. Šlo je za splošno javno kuhinjo, ki je sprejemala vse starostne skupine socialno ogroženih prebivalcev mesta in bližnje okolice. Vzporedno s to kuhinjo sta v mestu daljše obdo- bje delovali še dve tovrstni instituciji, ki sta se osre- dotočili na pomoč specifični skupini – srednješolcem. V drugi polovici 80. in v začetku 90. let 19. stoletja je Vincencijeva družba organizirala študentovsko kuhi- njo, leta 1907 pa je slovenski liberalni tabor ustano- vil dijaško kuhinjo, ki je delovala do prve svetovne vojne. Obe kuhinji sta bili namenjeni zagotavljanju obrokov revni šolski populaciji v Gorici. Vsi trije pri- meri so pomembno pripomogli k reševanju socialne problematike v glavnem mestu dežele, kamor se je stekalo tudi okoliško revno prebivalstvo. Ta sistem je poleg zagotavljanja osnovnih obrokov vključeval element socialnega nadzora nad uporabniki, ki je bil usmerjen predvsem v moralno izobraževanje. Šolske kuhinje so imele poleg tega še eno pomembno funk- cijo – krepitev intelektualnega potenciala dežele, saj so s kritjem stroškov za prehrano marsikateremu rev- nemu učencu omogočale, da se je lahko šolal in prišel do srednješolske izobrazbe, ki je v obdobju Avstro- -Ogrske omogočala dostop do bolje plačanih služb in s tem vzpon po družbeni lestvici. Gorica je bila središče tovrstne preskrbe s hrano za revne, a se je na prehodu iz 19. v 20. stoletje na furlanskem podeželju vzporedno razvil sistem javnih kuhinj, ki je nastal kot posledica boja proti bolezni pelagra. Številne kuhinje, ki so jih v sodelovanju po- stavljali zasebniki in javne institucije, so pomembno pripomogle k uspešnejšemu boju proti enemu naj- večjih zdravstvenih problemov, ki je v obdobju Av- stro-Ogrske krojil socialno podobo furlanskega dela dežele. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ASGO – Archivio di stato di Gorizia I. R. Capitanato Distrettuale di Gorizia ČASOPISNI VIRI Corriere di Gorizia, 1884, 1886, 1887, 1889. Edinost, 1887. Gorica, 1902, 1904, 1912. L'Eco del Litorale, 1882, 1911. L'Isonzo, 1873, 1874, 1880. Soča, 1885–1913. LITERATURA IN TISKANI VIRI Blaj Hribar, Neja: Pomanjkanje v Ljubljani po veli- konočnem potresu leta 1895. Lakote in pomanjka- nje: slovenski primer (ur. Mojca Šorn). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018, str. 113–132. Claricini, Alessandro de: Gorizia nelle sue istituzio- ni e nella sua azienda comunale durante il triennio 1869–1871: Ricordo del podestà Alessandro nob. de Claricini ai diletti suoi concittadini 1872. Gorizia: tip. Seitz, 1873. Davin, Anna: Family and Domesticity: Food in Poor Households. A Cultural History of Food in the Age of Empire (ur. Martin Bruegel). London, New York: Berg, 2012, str. 141–164. Devetak, Robert: Gospodarska kriza na Goriškem in Gradiškem v letu 1879 ter ukrepi oblasti in do- brodelnih institucij za njeno reševanje. Marušičev zbornik: zgodovinopisec zahodnega roba: prof. dr. Branku Marušiču ob 80-letnici (ur. Petra Kolenc). Ljubljana: Založba ZRC, 2019, str. 281–299. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610501701 Devetak, Robert: »Hči glada in mati umobola«: bole- zen pelagra in njeno preprečevanje na Goriškem in Gradiškem v obdobju Avstro-Ogrske. Zgodo- vina za vse: vse za zgodovino 27, 2020, št. 1, str. 5–15. Devetak, Robert: Vstop žensk v javni prostor in vlo- ga društev na Goriškem in Gradiškem 1867‒1918: doktorska disertacija. Ljubljana, 2019. Dobaja, Dunja: Od ljudske kuhinje na Streliški ulici do ljudske kuhinje na Zaloški cesti v Ljubljani. Lakote in pomanjkanje: slovenski primer (ur. Mojca Šorn). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018, str. 239–260. Doležalová, Antonie: The Story of Poverty: An In- terpretation of the Concept of Poverty in Czech Economic Thought in the 19th and 20th Centu- ries. Poverty, Charity and Social Welfare in Central Europe in the 19th and 20th Centuries (ur. Olga Fejtová et al.). Cambridge: Cambridge Scholars Publishing, 2017, str. 40–52. 376 ROBERT DEVETAK: PRIMERI DELOVANJA JAVNIH KUHINJ NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM PRED PRVO SVETOVNO VOJNO, 367–378 2023 Dudeková, Gabriela: Muncipal Social Welfare in Bratislava during the 19th and Early 20th Cen- turies: Examples and Modernisation Trends. Po- verty, Charity and Social Welfare in Central Europe in the 19th and 20th Centuries (ur. Olga Fejtová et al.). Cambridge: Cambridge Scholars Publishing, 2017, str. 143–162. Flamm, Heinz: Die Pellagra – vor 250 Jahren im Kaisertum Österreich erstmals beschrieben, wur- de sie zu einer lebensbedrohenden Endemie in einigen Provinzen. Wiener Klinische Wochenschrift, 133, 2021, št. 1, str. 1–21. DOI: https://doi. org/10.1007/s00508-021-01840-z Frohman, Larry: Poor Relief and Welfare in Germany from the Reformation to World War I. Cambridge: Cambridge University Press, 2008. Fuchs, Rachel G.: Gender and Poverty in Nineteenth- -Century Europe. Cambridge: Cambridge Uni- versity Press, 2005. Fuchs, Rachel G.; Thompson, Victoria E.: Women in Nineteenth-Century Europe. New York: Palgrave, 2005. Gabršček, Andrej: Goriški Slovenci: narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice: Knj. II: Od leta 1901 do 1924. Ljubljana: Tiskarna »Slovenija«, 1934. Ginnaio, Monica: Pellagra in Late Nineteenth Cen- tury Italy: Effects of a Deficiency Disease. Po- pulation 66, 2011, št. 3–4, str. 583–609. DOI: https://doi.org/10.3917/pope.1103.0583 Glasser, Irene: More Than Bread: Ethnography of a Soup Kitchen. Tuscaloosa: University of Alabama Press, 1988. Glasser, Irene: Soup Kitchens. Encyclopedia of Ho- melessness: Volume 2 P–Z (ur. David Levinson). Thousand Oaks: SAGE Publications, 2004, str. 525–527. Jevnikar, Martin: Kleinmayr pl. Julij. Primorski slo- venski biografski leksikon II. (ur. Martin Jevnikar). Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1982–1985, str. 61–62. Kalc, Aleksej: Vidiki razvoja prebivalstva Goriške- -Gradiške v 19. stoletju in do prve svetovne vojne. Acta Histriae 23, 2013, št. 4, str. 683–706. Kiple, Kenneth F. (ur.): The Cambridge World History of Human Disease. Cambridge, New York, Melbo- urne: Cambridge University Press, 1999. Margulis, Matias E. in Hopewell, Kristen: Ljudske kuhinje: odgovor na neoliberalno zapuščino rev- ščine in lakote v Argentini. Časopis za kritiko zna- nosti 33, 2005, št. 222, 2005, str. 218–233. Marušič, Branko: Pregled politične zgodovine Sloven- cev na Goriškem 1848–1899. Nova Gorica: Gori- ški muzej, 2005. Montanari, Massimo: Lakota in izobilje: zgodovina prehranjevanja v Evropi. Ljubljana: Založba /*cf., 1998. Perat, Mariza: Gorica: njene zanimivosti in njen čas. Gorica: Zadruga Goriška Mohorjeva, 2012. Perrot, Michelle: Steping Out. A History of Women in the West: IV. Emerging Feminism from Revolu- tion to World War (ur. Geneviève Fraisse, Michel- le Perrot). Cambridge: Belknap Press, 1993, str. 449–481. Relazione alla Dieta provinciale della Principesca Con- tea di Gorizia e Gradisca sulla gestione della Giunta Provinciale dall'ultima sessione sino al 15 novembre 1886. Gorizia: Tip. Seitz, 1886. Rogelj, Monika: Skrb za revne v Kranju v drugi polo- vici 19. stoletja. Kronika 46, 1998, št. 3, str. 55–76. Rumble, Victoria R.: Soup Through the Ages: A Cu- linary History with Period Recipes. Jefferson: Mc- Farland & Company, 2009. Scholliers, Peter: Eating Out. A Cultural History of Food in the Age of Empire (ur. Martin Bruegel). London; New York: Berg, 2012, str. 107–122. Selišnik, Irena in Cergol Paradiž, Ana: Delovanje žensk od karitativnosti do socialnega dela: zgo- dovinski pregled razvoja dobrodelnosti in začetki idej socialnega dela v letih 1850–1941 na Sloven- skem. Socialno delo 55, 2016, št. 5/6, str. 239–251. Šatej, Barbara: Žensko delovanje na Goriškem od sre- dine 19. stoletja do druge svetovne vojne: magistrsko delo. Ljubljana, 2012. Valenčič, Vlado: Kulturne rastline. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: [enciklopedična obravnava po panogah]. Zgodovina agrarnih panog. Zv. 1, Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan). Ljubljana: DZS, 1970, str. 251–272. Vierzigste Jahres-Rechenschaft der Görzer Frauenve- reins zur Unterstützung der Armen (Gegründet 1869): für das Jahr 1908. Görz: Paternolli, 1909. Waltritsch, Marko: Slovensko gospodarstvo v Gori- ci. Od Maribora do Trsta: 1850–1914: zbornik re- feratov (ur. Darko Friš, Franc Rozman). Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998, str. 77–84. Weigl, Andreas: Von der Armenpflege zur Socialhil- fe. Kommunale »daseinversorge« in Wien vom 19. Jahrhundert bis in die Gegenwart. Poverty, Charity and Social Welfare in Central Europe in the 19th and 20th Centuries (ur. Olga Fejtova et al.). Cambridge: Cambridge Scholars Publishing, 2017, str. 70–91. 377 ROBERT DEVETAK: PRIMERI DELOVANJA JAVNIH KUHINJ NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM PRED PRVO SVETOVNO VOJNO, 367–3782023 S U M M A R Y Examples of soup kitchens operating in Go- rizia and Gradisca before the First World War In the nineteenth century, the system of public charities in Gorizia and Gradisca started to develop more intensively through founding a multitude of secular and religious charity associations as well as provincial institutions and through gradually intro- ducing an effective state-level social policy. Diverse and frequent charitable initiatives were of paramount importance for alleviating common social hardships and poverty facing a substantial part of the popula- tion. One of the most crucial forms of delivering so- cial aid was by distributing food in public places, with which charities provided the poor with healthier as well as more sufficient and nutritious meals that were out of daily reach to many. In the period of Austria- Hungary, Gorizia and Gradisca put in place a num- ber of such charitable systems specifically adapted to the needs of individual environments. In parallel to the general soup kitchen, which was run by female members of the city’s main charity association for more than forty years, several other soup kitchens, too, operated in Gorizia to help poor schoolchildren. However, the ultimate purpose of the soup kitchens went well beyond ensuring food supply: rather than merely organizing the distribution of food, the social elites also aimed to impart moral values and educa- tion to the beneficiaries. This was all the more true of kitchens in schools, where the pupils’ conduct and character were subject to particularly close scrutiny. During the same period, another specific system of soup kitchens was organized by individuals and lo- cal communities in the Friulian part of Gorizia in response to endemic pellagra. Set up across Friulian settlements, these soup kitchens tackled the prob- lem of monotonous and–especially among the poor population–corn-based diet, which caused the defi- ciency of certain vitamins and eventually led to pel- lagra. By providing a more appropriate diet, the local authorities managed to mitigate, at least in part, the consequences of the disease, which affected several thousand people yearly, also killing many. 378 ROBERT DEVETAK: PRIMERI DELOVANJA JAVNIH KUHINJ NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM PRED PRVO SVETOVNO VOJNO, 367–378 2023 Stavba goriške realke, kjer so se šolali tudi številni uporabniki študentovske in dijaške kuhinje (Zbirka razglednic Goriške knjižnice Franceta Bevka).