Govor gosp. poslanca dr. Dominkuša v štajarskem deželnem zboru dne 21. januvarija 1887. Priznati moratn, da sem po izvrstno osnovanem, s filozofiškim duhom in državno modrostjo napolDJenem govoru Njega svetlosti kneza Lieclitensteina premišljeval, ali bi se naj odpovedal besedi, za katero sem se bil oglasil. Ker sta mi pa gospoda, ki sta govorila zadnja pred menoj (baron Hackelberg in dr. Heilsberg), olajšala prehod in ker še imam nekaj navesti, kar se tiče baš posebnih razmer v našej deželi, moram prositi visoko zbornico za nekaj tasa potrpežljivosti. Pred vsem moram omeniti, da tudi po mojem mneuji presojevanje o pomenu in uplivu naredbe pravosodnega ministerstva, ki je izdana samo za Češko in Moravsko. in vprašanje, (•e je pvavosodno ministerstvo s tem prestopilo svojo kompetenco, po deželnem redu ne spada v koinpetenco štajarskega deželnega zbora in. o tej stvari se moremo posvetovati tukaj le z ozirom na to, da večina predlaga, da bi se s tem tako rekoč že naprej ugovarjalo vsakim poskusom, na ta način kratiti pravice nemškemu jeziku na štajarskej zemlji, to je. da bi se izdala podobna naredba za nadsodišee za Štajarsko, Kraujsko in Koroško v Gradci in le z ozirom na to se hočem spuščati v presojevanje dotične uaredbe. Da brez vsega uzroka trdi dr. Aussererjev predlog, katerega je posebni odsek prizual za svojega, da je nemščina jezik notranje službe pri sodisčih in političnih oblastvih; to je dokazal že poročevalec manjšine, sklicujoč se na Galicijo, Dalmacijo, Primorsko iii južno Tirolsko. Ko bi bilo to naeelo tudi pravo, zato bi ga ne bila rušila omenjena naredba za Cesko. Ta ne določuje druzega, nego da se v slučajih, v katerib. se po obstoječih naredbab ima izdati odlok samo v jednem deželnih jezikov, že poroiila spisujejo v istem jeziku, v katerem se bode izdal odlok. Ta naredba opira se na § 9 naredbe, katero je ob svojem času izdal ekscelencija minister Stremayr za Cesko, kateri slove: ,,V ci vilnih pravnih prepirih se ima izdati odlok z uzroki vred v onem deželnem jeziku, v katerem se je obravnavalo, ako se pa stranki niste posluževali istega deželnega jezika, ima se izdati odlok v obeh deželnih jezikib., ako ni nikakega sporazumljeuja, v katerem deželnem jeziku se bode izdal odlok." Če je bila obravnava satno česka ali pa samo nemška, se je že po omenjeuej naredbi moral izdati odlok v jeziku, v katerem se je obravnavalo; če se je pa obravnavalo v obeh jezikih, se je moral izdati odlok v obeb jezikib, če se kje stranki o tem niate drugače sporazumeli. Ukaz iz dne 23. septembra 1. 1. pa v tem ni uič premenil razen tega, da se poročila pišejo že v onem jeziku, v katerem se bode iz dala rešitev, s tem pa odpade samo pri nadsodiši-u v Pragi prestavljanje kakih 8000 aktov vsako leto, s oemer se bode prihranilo mnogo časa in truda. Razmer na Ceskem ne poznam iz lastne skušnje, toda mislim, da omenjeni nkaz pravosodnega miaisterstva ne bode imel prav nobenega upliva na to, kakošnje jezikovno znanje se bode zahtevalo od svetnikov, ki so nastavijeni pri Praškem in Brnskem nadsodišiu, kajti razsojevanje o pravnih zadevah, o katerih ae je obravnavalo v češčini ali v obeh deželnih jezikih, zabteva popolno znanje češčine. Ako se trdi,r da je dotični ukaz spravil varnost pravosodja v nevarnost, da je bilo v tem oziru prej bolje, ko so se prevajali referati, to se bode javaline dalo zagovarjati. Dosedaj je veljalo, da ni samo praviea, ampak celo dolžnost eksekutivne oblasti. izvajanje zakonov v njib okvirji urejevati z administrativnimi naredbami. Tako se je tudi vedno ravnalo in baš ministerstva, ki so bila vzeta iz tako imenovane ustavoverne stranke, izdala so celo vrsto naredeb, ki so iirejale jezikovno vprašanje sodiščem raznih kronovin po adininistrativnem potu. Dovoljeno naj mi bode omeniti samo jedno tako naredbo. To je naredba pravosodnega ministerstva iz dae 28. februvarija 18H8 štv. 1124, ki se je poslala deželnima nadsodiščema v Lvovu in Krakovu. Ta ima podpis jednega najprvih mož pravosodnega znanja, — moža, katerega tudi na nasprotnej strani te zbornice ne bodo dolžili, da se ni brigal za nemške koristi: dr. Herbsta. Prosil bi deželnega glavarja, da mi dovoli prečitati kratek odstavek iz te naredbe: ,,...Brez dvombe bi bistveno pospešilo poslovanje in povekšalo zanesljivost sodnijskih posvetovanj in zaupanje va nje, ko bi pri sodišcib prve stopinje tamošnjega nadsodišta, kakor tudi pri nadsodišči samem, kakor je to pri okrajnib sodiščih v navadi, o sodnjih ulogah in obravnavab, ki se po obstoječib predpisih ne obravnavajo v nemšeini. ampak v poljščini (za Lvov v ruščini) in o katerih se uroči rešitev, razsodba ali odlok v tem jeziku strankam, že dotični poročevalec spisoval eventuelni izvleček iz aktov, predlog in njega utemeljevanje v jeziku, v katerem se je uložila vloga ali vršila obravuava in se bi potem v tem jeziku poročalo in posvetovalo, kajti odpalo bi potem prevajanje sklenjenib rešitev ia njih utemeljevanj, kar bi stvari le koristilo. . ." Ta naredba se je izdala ob onem času, ko je še nemšoina bila jezik notranje službe pri sodiičih v Galiciji. Tamošnje razmere so bile tedaj podobne sedanjim na Ceskem. Naredba Njega ekscelencije pravosodnega ministra dr. Herbsta ukazovala je za nadsodiši':e v Levovu in Krakovu isto, kar je zaukazal sedanji vodja pravosodnega ministerstva za Prago in Brno. S tem, mislim, da sem dovolj izpodbil težka obdolženja. katera se navajajo v predlogu gospoda dr. Aussererja, oziroma predlogu odsekove večine, a za njib stvarno utemeljenjese pa ni nieesar navelo, daje namreč ukaz škodljiv pravosodju in da je pravosodno ministerstvo prestopilo svoj uradni delokrog. Sedaj bočem še izpregovoriti o dotienib razmerah na Stajarskem, oziroma v okrožji Graškega nadsodišča. Za rabo slovenščine pri sodiščih Celjskega okrožnega sodišča in v jezikovno mešanib okrajih na Koroškem so merodajne določbe ministerskih ukazov iz dne 15. marca 1862 št. 865, in iz dne 20. oktobra 1866 št. 1861 in iz dne 24. aprila 1882 št. 3208. Prvi ukaz je obredil: 1. Da se zaslišanja zatožencev in prič. ki so zmožne samo slovenščine. po možnosti slovensko zapišejo v zapisnik ali pa vsaj odločilne stvari. 2. Da, se zapisniki o prisegah po možnosti pišejo v tem jeziku, ali vsaj besede prisege. 3. Da morajo biti pri kazenskih in končnih obravnavab proti zatožencem, ki znajo samo slovensko, vsi sodniki, državnega pravdništva uradniki in zagovorniki popolnem zmožni slovenskega jezika. 4. Da se v omenjenih delih dežele pri sodiščih vzprejemajo slovenske uloge in tudi po možnosti slovenski rešujejo. V ukazu iz leta 1866 se omenjeni ukaz tako pojasnjuje, da se imajo v onib. okrajih Tržaškega iu Graškega nadsodižea, v katerib. bivajo Siovani, vzprejemati slovanske uloge ne le v kazenskih, atnpak v vseh prepirnih in neprepirnih zadevab. Ukaz iz leta 1882 pa naročuje strogo izvrševanje omenjenih ukazov, brez ozira na jezikovno znanje stranke, katera išče pravice. Tedaj vidite. gospoda moja, da so Slovenci, kar se tiče pravosodja, dosedaj jako malo dosegli, da se je ustreglo le neizogibljivim praktičnim potrebam, da Slovenci še nikakor ne uživajo istih pravic kakor drugi avstrijski narodi. Ce se trdi v predlogu gospoda Aussererja, da bi ukaz pravosodnega ministerstva lahko resno vznemiril nemško prebivalstvo na Stajarskem, zlasti vzbudil bojazen, da se bodo nemški deželani polagoma izpodrinili z vseh častnih mest in iz državnih služeb če se govori splob o pretečem poslovenjenji Stajarske, če se to ne godi na kakem razvnetem strankarskem shodu, ampak pred najvišjim sodiščem javnosti, v deželnem zboru: mora tako pačenje dejanskih razmervsekako vsacegaosupniti in vsak se vpraša, alije prav slišal, dokler ne spozna, da ne gre pri enuncijaciji, ki se je uprizorila s takim truščem za vprašanje notranje pravosodne službe, ampak za strankarsko demonstracijo, katerej jele tolikrat imenovana jezikovna naredba bila sredstvo. Ko bi kdo o tem še dvojil, prepričati so ga morali nazori, katere je dr. Ausserer navajal pri ntemeljevanju svojega predloga. Gospod dr. Ausserer misli, da se Nemci vAvstriji zatirajo in z nogamiteptajo, prepir mej avstrijskimi narodi napravlja nanj tak utis, kakor bi mrtvaško krsto zabijali. Naglašal je ljubezen do Avstrije, vendar ima ta ljubezen Janusov obraz, na jednej strani gleda na velikansko palačo, katero je zgradil nemški narod, na vrbu katere stoji železni kancelar, drugapa na ozko kofio domovine. Gospoda, meni ne pride na misel, da bi komu zameril Ijubezen do svojih soplemenikov ali pa iskal v takib. izjavah nevarnih prikazni. Kdor Avstrijo ljubi, ljubiti jo mora tako, kakoršnja je, kot zaščitnico vseh njenih narodov. Kdor boče v njej mirno in zadovoljno živeti, spoštovati mora tudi pravice sosedove, ne le svojih. Ko bi bile resnifne notranje in vnanje nevarnosti, ki se nam slikajo v tako strašnih barvah, če je res, da avstrijske narodnosti in stranke stoje druga proti drugej z golimi in po vrliu še krvavimi noži in čakajo le trenotka, da jili bodo rabile, tedaj bi bila dolžnost vsakega domoljuba, delovati pomirljivo, ne pa s strašenjem še bolj razburjati strasti. Vlada ni vrgla goreče baklje med prebivalstvo. Očitati se jej le mora, da ni v vseb. deželab izvela državnih osnovnih zakonov. te stvaritve plemenitega in svobodnega duha, da ne varuje pravice slabšega, da je s tem pri terorističnib. značajih, ki povsod žalibog dobe lehkoverno spremstvo, vzbudila misel. da smejo si dovoliti vse brez ozira na zakon, pravico in resnico. S tem so združene nevarnosti, ki se ne dajo prikrivati, nevarnosti, ki sicer ne morejo izpodkopati države, kajti večina naroda šezdravo misli, toda motijo pa vendar le notranji mir. Upati hoiem, da bodo minole, kakor nevihta, in da napoči na zadnje dan, ki bode nas ali pa naše naslednike brez ozira na narodnost združil k mirnemu delu v kulturnib nalogah človeštva.