V LEPIH NOČEH... — DEKLE S POJOČIM SRCEM.         741
MIRKO PRETNAR:
V LEPIH NOČEH . . .
V teh lepih nočeh, ko molči ves svet v čar povit, kakor dete v zibeli.
Ko se pod brezami, begotno kolo pomiče belih vil z zlatimi lasmi;
le ena sedi ob potoku ne češe si las prelestnih, z lune si žarki spleta razpredene misli; kakor da zidano ruto previja s srebrno nitjo, kakor da se preproga mota ji krasna pod prsti, da si po njej prizove, ljubega svojega daljnega.
PASTUŠKIN:
DEKLE S POJOČIM SRCEM.
Srce mi vriska in prepeva,              Pojoče si srce z rokami
kot bila grud^bi ptičev gaj,              krotim, da ne bi preglasno
vsa polna jasnega odmeva                izdalo me; le meni sami
molčim, drhtim — in vem, zakaj.     naj v prsih ptičice pojo.
A kadar pride zlato moje, krotila več ne bom srca, glasno takrat naj vse izpoje, da cula bova ga oba.
<Ž^>