Letnik III. (LVII1.)	V Ljubljani. 23. junija 1905.	List 25.
DANICA.
CERKVEN ČASOPIS ZA SLOVENSKE POKRAJINE.
Na slavo rojstvb sv. Ivana Krstnika.
(Himen na večernicahl.
Z brenkom prostih strun da bi mogli peti sluge tvoji čiidesna dela tvoja, reši ustne ti nam nečiste krivde, sveti Ivane!
Glasnik, ki prispel je z nebes visokih, otcu javlja, velik da boš rojenec; tvoje mu ime in živenja zgode zvrstoma javlja.
Toda on, sumeč ob obljubi višnji, izgubil je govora gladke glase, ti pa z rojstvom svojim si jesni govor spet mu povrnil.
Ti, ležeč v zaklenjenem še telesu, Kralja vseh začutil si v Deve hramu; vsled zaslug pa Tvojih oboj* roditelj tajne odkril je.
Otcu čast in rodnemu Njega Sinu, in po moči Njima enaki, Tebi, sveti Duh, ki Bog ste le eden zdaj in večnih do vekov!
- Oče in mati.
Preložil S. Gregorčič.
Blagoslov kresa.
V > R i ni s k e 111 Ritual u , izdanem v Rimu od sv. zbora de Propaganda Fide leta IKU:;.. se nahajajo v Dodatku nekateri blagoslovi, odobreni po sv. stoliei in med
njimi je b 1 a g o s 1 o v kres a v p r e d v c -č e r j e s v. Ivana Iv r s t i t e 1 j a . kjer je v običaju. Predno podam črtico o tem pri nas nenavadnem obredu, moram pripomniti, da je gori omenjeni >R i t u a 1 ali obrednik popolnoma hrvatski (ne staroslovenski i. Naši istokrvni in istovetni bratje Hrvatje imajo pred nami marsikako prednost. Po nekaterih hrvatskih vladikovinah se namreč bere sv. maša v staroslovensketn jeziku. Kar čita pri nas mašili k po latinsko, vse to — torej tudi najsvetejše be-s e d e o b i z p r e m i n j evanju — iz g o -v a r j a hrvatski svečenik po s t a -r o s 1 o v e n s k o. A s v. z a k r a m e n t i se dele vsi o d p r v e g a doz a d n j e g a v navadni hrvaščini tako, da v salv cd o popoln o m a razume mašnika. kadar kršenje, daje sv. odvezo, obhaja, poroča. mazili s sv. oljem. Bilje in pogrebno molitve se vse opravljajo v narodnem jeziku. Mašnik ne poje nerazumljive: Libere — nego: Oslobodi me (Iospodi od smrti vjeene u dan oni strašni i. d. V domačem jeziku pojo inaš-niki na obhodih in dele blagoslove.
Kako blagoslavljajo kres? Ta blagoslov se pričenja z vzklikom:
H. Pomoč naša vimenu (Jospodnjem. O. Ki je vstvaril nebo in zemljo. R. (lospod z vami. O. In z duhom tvojim.
Molimo. (iospod Bože. Oče vsemogoči, luč ne-vgasna. ki si vstvaril vsako svetilo: po y sveti ta mladi ogenj in daj. da po mraku tega
-	••'i nt'»r«am«» - '-i-sim umi«>!!i —k !>•*»'. ki -i Iu«"- iicprotana. I*«» Klistii < ■ • ; m m i; i riaš.-m.
*>. .\ni» n.
Nal«» j h.k r« »j »i sv«-«Vnik og«-nj / i»lag«»--lo i j • - •»»» \ • •• i«». Polom i m »j • > • i 11} i m \ 11 i k i {•••-
—	• - sat »i •'• a > 1 sv. Ivanu l\r> J i t «• I j n . i«! !«• j'1 !'■»»•» pr«aV«'l i!.i	..[ ščino	Sini"?! • i r e g •• r •** i r* t^l. j»i \-.» ])i'«>iiaii*<a t«*
l i i'. i« i 11» • št«a\ iik« i. ' >»ij..všj \/kiikh" blago-
s|..viif|j:
i.'. I * i i j." Čl. »v. k jMi^Iafi «>•! ISoga
<	>. Ki mu j«- bilo i m«* Ivan.
Molimo. !»•»/■•. k; -i nam /. rojstvom i»!.»/•■nega I .?•:♦ ta dan '"-.i-i.ji nai*'«i;i: «I n j svojim liu-• i»'a mi!•»-1 duhovnih mi..-»i in um vsnn \.-mim vodi na j...t \ •••" !:•••_• i /\••iirania. l*o K i i—T t; i i.»-j....in našem.
<	Anen.	u
Sv. Petra in Pavla praznik.
li m I\ UT in ll i l«» vj. !!.. / i-zi.hiu s\»j«• ivrki"v
(>\;»K j li> >
Ko je huda lakota stiskala kanaansko tic/vio. šel jo Jakop v Kgipet. Prav 70 jo bilo teli prislecev iz sosednje judovsko v to takrat tako slovito deželo. Toda ko jo Mozes /n kakih 1 >0 let po božjem povelju peljal to Izraelce i/ Kgipta v obljubljeno deželo nazaj, narastla jo bila ta družina do šestih sto tisoč možakov brez otrok.
Dragi! \ekaj podobnega nam je danes pieil očmi. Lo majhena je bila družina, ki jo je bil Krist poslal mod svet ljudstva i/-preobiačat na svojo sveto vero: 12 apostolov lo: a v nekaterih desetletjih pa jo tej veri pridobljenih bilo no lo bOO.OOO kristijanov skoraj da smemo trditi: nešteta množica poprej paganskega sveta. Kor nad vse zanimiva prikazen koj teh časov jo bila ta. da kolikor več jo biio radi vere ponior-jenih kristijanov toliko več jih jo novih postalo.
Že začetkom >. stoletja je bilo povsod toliko kristijanov. d.i o njih nojovori-ikoni piše \ 1 stoletju rojeni Tortulijan: ..Vse kar
jo vašega bilo, napolnili smo mi: otoko, mosta, zboro, sonat in cesarski dvor."
Prizadevali so si sicer nejeverniki-ce-sarji, da bi vgonobili to upapolno Kristovo nevesto, sv. cerkev, a zaman. Kruti Dioklecijan, iz najnižih slojev popel se do cesarskega žezla, jo bil prišel do te žalostne zavesti. da jo zatrl krščanstvo. Spomenik si jo celo oskrbel z napisom .Dioklecijanu, vgonobitelju kristijanov" -a kaka mu osoda! Vpognjon tožkoga v ladarskega posla so je odpovedal cesarstvu ter šel počivat v Sa-lono na Dalmatinskem. Iz ostankov njegove palačo pa jo pozidano danes mesto Spljet; njegov Jupitrov tempelj je danes škofijska cerkev in njegovo svetišče, bogu Kskulapu v čast. krstna kapela. Tem načinom je Dioklecijan. akopram zopor sv ojo voljo, zidatolj za Kristovo cerkev.
Premislilijmo zato danes v čast apostoloma, ki praznujemo njun slovesni god, /akaj in kako da jo koj začetkoma od dno do dno tako zelo naraščalo število prvih kristijanov.
To tudi sebi v blagodejen pouk.
Lopo. nad vse lepo je bilo vedenje prvih kristijanov. Čistega živenja so bili, gorečo skrbi za svojo dušo; ostri do sobe. inilobui do drugih; v svoji plemenitosti sposobni za vso veliko in dobro, a tudi najmanjšega ne prezirajoči, če jo komu biti moglo v prid. Merodajna postava krščanske oliko jim je bila zapisana v Pavlovih bolj noboško nogo zemsko zvenečih besedah: .Ljubezen je potrpežljiva, je dobrotljiva: ljubezen ni nevoščljiva, ne ravna napačno, se ne napihuje: ni časti lakoinna, ne išče svojega, so ne da razdražiti. ne misli hudega ; no veseli so krivice, veseli se pa resnico ; vso pretrpi, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine." (I. Kor. 1 1 S.) A kakor jim je bila ljubezen glavno pravilo njihovega živenja, tako jim je bila tudi čednost ponižnosti tista trdna podlaga, na koj i so pozidano imeli krščanskih kreposti poslopje. Tako torej vedenje in živenje prvih kristijanov. To pa, da je krščanstvo božjega izvora; da jo resnica, ki
vedno ostane; da je božja resnica, ki se izpremeniti ne more - to pa je prvi in zadnji vseh vzrokov, da se je tako zelo širilo krščanstvo koj iz začetka, vse pozneje dobe in na vsakem kraju. Zmagovalna je namreč moč resnice sama ob sebi. a če je božja resnica, potem je nepremagljiva.
Velikrat se je pripetilo v teb prvih časih, da so pričo nejevernikov trpinčili imi-čence radi njihove krščanske vere. In kaj se je pogostoma zgodilo ob tem? To, da je bila moč izgleda dostikrat krepkeja od magnetove osti, ki po naravini postavi vleče železo na se. Niso se namreč ustaviti mogli tiejeverci sili takih prizorov. Zato so taki paganski gledalci neredkokrat sami hiteli na morišča in se tam oznanili za kristijane. In konec? Ta je bil pa tak. da je za nekaj trenutkov nad njihovimi glavami zablestel isti mučeniški venec, kakor so ga njih soverniki začetkoma namenjenega imeli le samo kristijanom. - Kedo pa je bil n. pr. sv. mučenec Hadrijan poprej? (lesarju Maksi-mijanu sluga in desna mu roka ob preganjanju kristijanov. A ganila ga je čudovita stanovitnost krščanskih mučencev. /glasil se je zato kristijana. In nasledek? Nasledek je bil ta, da je na tej priči — s krščanskimi mučenci vred dal za Krista živenje. In kedo sveti mučenec Geminijaii? Nejevernik poprej in sovražnik kristijanom. Toda, ko je umirati videl rimsko vdovo Lucijo v raztopljeni smoli, spoznal je ob taki ženski kreposti Krista očitno; zato pa tudi pustil zenisko živenje, da si je pridobil tam gori nebeško. Tako so junaški izgledi svetih mučencev provzročevali nove izpreobmjence na krščansko sv. vero in ob enem nove mučenike.
A ne le mučencev, nego tudi ostale kristijane so vsesploh celo pagani slavili s priimkom „pravični". Saj krivičnika ni bilo med njimi. Atenagora, poprej pagansk učenjak, potem tudi mučenec za Kristovo sv. vero, je zapisal besede: „Nobeden izmed kristijanov ni vreden graje, razun ta. ki mu je vera le za hlimbo." Pred vsim pa so se divili njihovemu medsebojnemu živenju govore: ..Glejte, kako se ljubijo
med seboj; drug za drnzega so pripravljeni dati živenje."
To torej bujno seme božje resnice, zasejano narodom v srca.
Dragi! Po božjem vkrepu se je sosebno še radi lepih izgledov, ki so je v živenju dajali prvi kristijan jo drugemu drug. tako zoper vse pričakovanje hitro razširjala Kristova sv. vera: ta vera. ki sta jo z itaj-večim vspehom oztianjevala prva njena apostola. sv. Peter in Pavel.
Namen tej sv. veri je tudi dandanes, tla se širi po vsem svetu, kjer je še ni. Iz tega vzroka jej pravimo katoliška vera. po grškem izrazu /.-/;••/>.■./.-.' i- > ki pomenja to. kar naša beseda ..vesoljna" torej že po tem svojem znaku namenjena vselim svetu.
Zato prosimo današnji veliki cerkveni god Boga, naj bi sv. cerkev, zidana na močno Kristovo podsiombo in na podslombo njegovih apostolov, razširila se prej ko prej še med vse one narode, ki jedo sedaj niso poznali.
A bodimo pa sami v svojem živenju lep izgled drugovernikoui prav kakor kedaj naši bratje in naše sestre: prvi kristijanje.
To naše lepo vodenje in ti lepi vzori našega živenja porošeni / milostjo božjo Megnejo tudi še danes biti vzrok njihovi izpreobrnitvi na vero. koje podlagiua stebra sta današnja siavljenea. sv. Peter in Pavel. Amen.
III. nedelja po Binkoštih.
I'l Ur'rji II! IMMN.iTJ!	l;<>
<in:>.tii rOviK*: i.i	>|»r«.
ji ,ii.. in jo / njitm
(l.nk.i, 1.» I
Zgodi se ti. da zaštuni v zeljenadi. kjer si trgal cvetic. In ob tej priči se izvali ostudna kača iz peresja. Pazi in beži, če ti je zdravja mar iti živenja.
Kar tebi kača, to so Jezusu napram bili farizeji in pismarji. Vedno strup v srcu in na jeziku bi mu škodovali telesno m duševno, da bi ne imeli v njem tega pred seboj, ki se mu. če sam noče, sploh ničesa zalega storili ne more. Kamenjati ga jc nji-
hova nakana, ko se je izjavil, da je videl Abrahama; hudujo se, ko ozdravlja sabotni dan in godrnjajo, ker grešnike-cestninarje sprejema in je ž njimi.
In kako Krist prenaša vse te sovražne napore? Z najmirnejim vedenjem. Saj tudi luno v jasnih nočeh lajajo psi, toda lajajo zastonj. V svoji velečastnosti dalje vesla, pripeta na nebeški obok kakor poprej.
Vender pa se mir v hišah, po vaseh in po mestih, v celih deželah z ničimur bolj ne kali, nego s hudobnimi jeziki. Kregi se vnemajo neredkokrat iz ene nepremišljene besede, da celo poboji nastajajo prav tako kakor velikrat vpepeli mala iskrica veličastno poslopje.
Kedor z nepremišljenostjo brez vzroka razglasuje tvoje resnične pregreške, ta te opravlja. Kedor ti pa prilastuje izmišljenih napak, ki jih nimaš na sebi, ta te obre-kuje. Oba — kakor opravljalec prav tako tudi obrekovalec — ti, dragi, sekata občutnih ran. Zato mi je dolžnost, da ti vspešnih zdravil naznanim zoper oba.
Ce se ti očitajo resnični pregreški, se poboljšaj; če se ti pa oponašajo izmišljene napake, ne zmeni se za to.
O tem bodemo danes premišljevali z božjo pomočjo opiraje se na staro resnico: Ni ga bilo človeka, da bi bil všeč vsem in da bi vsakemu mogel vstreči; ni ga tacega sedaj in ne bo ga v prihodnje.
1-vič. Ce te opravljajo: če se ti očitajo resnični pregreški, se poboljšaj.
V prvi vrsti moraš tega biti prepričan, da je to božja volja, ker je tvoja skrivna pregreha prišla na dan. — Umevno je in naravno je, da ti hudo de, da je skoraj ne-prenesljivo, ko se je kar na en krat pred ljudstvom razgrnilo vse tvoje mišljenje; tvoja govorica in tvoje dejanje. A. dragi, resnica je slednjič resnica in druzega ti ne preostaja, nego da trdno skleneš od slej se vsega tacega in podobnega varovati z milo božjo pomočjo.
Potem ti pa celo božja dobrota vtegne biti odkritje tvojih pregreh. Kako to mo-
goče — vprašaš začujen — dobrota naj mi bo to silno dušno trpenje? A povej mi, ni-li bolje, da se ti odvzame morda celo obolela noga, nego da bi si z njo zastrupil vse telo in bi moral umreti radi nje? Kaj meniš, ali bi se kos lesa — da mu je dar jezika — hotel pritožiti zato, ker ga obte-suje umetnik in hoče stvariti iz njega slavno podobo? Tako je tudi za-te bolje, da se tu očistiš in da tu na zemlji trpiš, nego da si obsojen v večno kazen unstran groba. Dragi! Pravega poboljšanja ti bo treba — in opravljanja bo enkrat za vselej konec.
Davida kralja se zmisli. Na begu pred upornim sinom Absalonom ga zaničljivimi besedami zasramuje, celo preklinja ga in kamenjem ga luča mož iz rodovine Savlove hiše, Semej po imenu. Tje iti in glavo mu hoče odsekati vojskovodija Abisaj. Toda David je v svoji ponižni spokornosti izustil vekovito imenitne besede: „Pustite ga preklinjati. Zakaj Gospod mu je ukazal, da Davida preklinja in kedo je, da bi se reči predrznil — zakaj je delal tako?" (II. Kralj. 16, 10.)
2-gič. Ce te obrekujo: če se ti očitajo izmišljene napake, ne zmeni se za to.
Nočem trditi, da moraš prezreti prav vselej, če si obrekovan. Tega ne menim. Tudi svetniki niso molčali vsakokrat in so se pogostoma odločno zglasili za svojo čast. A čemu pa se vender le redoma ne zmeni za to? Prav zato se ne zmeni, ker je malo takih. da bi obrekovanje sprejeli za resnico. Zanesti se namreč smeš, da se iz obraza spozna krivičnik in da razsodni ljudje niti v stanu niso slabega verjeti o tebi, če si nedolžen. Lepe besede je zapisal paganski pesnik, če je rekel: „ Smeji se neomadež-nost vesti — Izmišljotini, ki o njej se govori." In prav je učil modri Seneka, ko je trdil: „Vse kar je raznesel slab jezik — vse to poravna dobra vest."
A če se ne zagovarjam, sodili me bodo krivega vsi — tako trdiš. Toda, dragi, kaj bi ti škoditi moglo, ko bi te tudi napačno sodili ljudje; da si le pred Bogom nedolžen? Kakor senca ne neosnažuje belega zidu, tako te obrekovalcev izmišljave omadeževati
niso v stanu. Nedolžnega iir.e si pač broz-dvoinno sčasoma prisvojiš takim potem ker resnica mora vender le konečno na dan.
Poglejmo, kako so se vedli obrekovanj veliki možje. — V stolp je nehvaležni gotski kralj Teodorih velel zapreti modreca Beotija. V tej zaprtini je spisal 4 knjige svojih tolažeb (De consolatione philosophiae) učeč: kako v sebi nosi nebesa vsakedo, ki je plemenitega mišljenja, in da krepostni niti nesrečen postati ne more. Zadavili so ga slednjič v tem zaporu, kjer je prepeval, ko so drugi jokali. — Iz Beotijevega poglejmo v londonski zapor. Tu pa biva angleški kancelar Tomo Mor — jetnik v plačilo 40 letni zvestobi: mož odkritosrčen, čist mož kakor zlato. V duši pa mu je prek zapora bilo tako malo tesno, da je tolažil in ohrabroval svoje domače ljudi, ki so ga ihteč prosit hodili, naj smrt odvrne od sebe. Na morišče — tako pišejo o njem — je stopal tem načinom, kakor vidimo svetnjake hite.i na veselice. Angleški kralj, nesrečni Henrik VIII., je neupognjenemu značaju veleval vzeti glavo.
*
* *
Dragi! Ob zakrivljenem opravljanju naj te tolaži in dviga Psalmistova vekovečna beseda, ki se glasi: „Dobro mi je, ker si me ponižal, Gospod!" (Psalm. 118, 71.)
Ob nezakrivljenem obrekovanju pa naj ti bo blagodejno sidro v valovitem vznemi-rovanju tvojega notranjega sv. Avguština uk: „Mislite kar vam o Avguštinu ljubo, da je le neobtežana njegova duša." Amen.
Očistimo slovenske molitve.
Pred nekaj tedni sta izšli dve molitveni knjigi: večja z naslovom : Večno živenje. in manjša pod zaglavjein : Šolski molitvenik. Poslednja obsega isto tvarino. toda v manjšem obsegu, kakor prvi molitvenik. namenjen gimnazijcem in odraslim. Novi knjigi sta hvalevredno sestavljeni. Njijina prednost je oziranje na cerkveno leto. Molit-venika vzbujata zanimanje za skrivnosti, ki so jim posvečeni posamezni prazniki in ceh*
dobe. iu ljubezen do ccrkvenill obredov. Lep namen! A še neki drug. z«-lo važen >ni«»ter je vodil pisatelja teh nuditvctiikov drja. (ir»-gorja Pečjaka. — Pred dalje časom sej«' sestal odbor slovenskih kateh«'b»v zato. da i«i določili, kako naj se pravilno m«d i j«» ccrkveiie mol i t ve v naši slovenščini. Pravilno \ ravnaue molitve naj bi se p*» nu»lit\»mikih vs«spl«»h sprejele in po vseh naših pokrajinah enako molile.
Po svoji obliki pravilna j«'ti>ta tuolit«*\. ki se ponaša s pravilnim j»-zik«»ui in ako je preložena s tujega n. pr latinskega jezika da pogodi zmisel izvirnika.
Kako naj se slovenijo najpotrebnejše molitve, razložil nam je lani lepo v tej dobi najboljši poznaval«*«* si«» v en šči n •• o. Stanislav škrabec v dveh sestavkih. najprej priobčejuh v »Cv«-tju in p«»t«'iii v Danici". Njegova navodila prav glede na najvažnejše točke ni><* vpostevala \ gori omenjeuiu novih molitveiukih. ki naj bi gorila v c «1 n i m i z p l'e III e lil b a III k«liee . Dosedanje velike napak«- naših molitev naj se torej odobtv za vse čas«'. Ak«» bi k«- i«» hotel poslej izdati kak moliiv«*uik < pravilu«* zasnovanimi molitvami, naj i«i n«' m« »g«-I •!«•-biti potrj«'iija. Tako menda v««nder n«-
\ novih molitveiiikib si ni-«« molitve
dosl«Mhie. Ponekod rabi pisatelju p.....»bi«»ma
napačni: Čast bodi . . .. po u« kod pa pravilni: Slava Očetu . . . Ncdosi.-duje!
('••trta sv. maša „v ča-i hr«'zma«h'žni Devici ima pravilno: Zdrava. mib»-ti polna — a med najpotrebnejšimi m«»litvami stoji na str.: (' «• š č e n a Marija. V ~l«»vilu te molitve kakor jo navajata nova m«»lit\»nika opazujemo naza«l«'k. M«»lit\ «*nik or«-sv. >r«-a dezusov«'ga . ki ga j«- izdal let;« luni. knezškof <lr. Anton I»«» n a v «• u t ura ! «• g 1 i č. veli na str. 11"».: Ccščcna Marija ... blagoslovljena si m«'«l ženami iu blag«« slo v Ij «'ii j«' sad . . . Pisatelju in»vih m«»-litvcnikov je bilo treba izprcmeiiiti !<• prvo besedo Ceščciia v Zdrava« in stvar bi bila vgodno rešena za v>el«-j : ali nam« -»m t«'ga j«' šel in zamenjal s,, škofov izraz blag«« sloV Ij en Z besedi* „biaŽ«'ll . V t«'lli lofej I i.l-zadek in iieposmmianj«' onega. kar j«- «b*br«» zasnoval knezškof.
V lil • i m ij a Ii stoji v novih molit vznikih nam«*stu starodavnega: K r i s t e . usmili se nas — iiiienovahiik: Kristus, usmili se nas. Ali ne kazi to ob enem tudi blagoglasja dva u zaporedoma? Kako se bo to pelo v
Naši stari st> lepše molili očenaša poslednjo prošnjo: temne nas reši od zlega gl. Pavla Frančiška Klapšeta Svm»psis Cab'-elietiea s||*. n.i Vsega / lega smo kli-eali doslej v litanijah. Starega /lega sta nas rešila nova moli!venika. a namestil tega uvela: \ sega hudega : tako smo se z<jp«-t oddaljili od stare slovenščine, ki ima: ot vsa-kogo /la.
Ali Li ne Lilo umestno, da bi ostala starodavna lepa izraza: Kriste in /lega: a se odplavila po rod n i ea. ki ne pristoja |»o-•j o r o d n i e i'r Tudi o tem je /e pisala »Da-niea t. I.
Naposled treba opo/oriti na sjovcnienje latinskega: digneris z \elevnikoin v zadnjem oddelku litanij vseli svetnikov. Nova molit-venika imata za: u t n o L i s iudulgeas p r i z a n e s i n a m. Doslej s i ji o molili: da nam p r i / a n e š š . kakor je tudi v si.irosloveiiskein uiisalu : da nam prost i š i . . . da n a s u s 1 i š i š . >tsl. d a n a s u s | j š a I i r a e i š i — a Večno živenj«' piše: I s|iši nas /a: ut nos e\andire digneris in kmalu nato: i|s|išj nas /a: e\andi nos. Torej z«»pel Iiedi.slednje. — 1 'rijatelji. nikalte tako v stvareh, ki si je sami misiite važne. Taeega ii» preba\ 1 jeiiega n»* pripuščamo niti šolarč-kom: a sami pa — kako burite nekam naprej blt-Z Z Ve/de-V« »d 11 iee.
Ali bi II«' bilo bolje, ko bi bilo ostalo pri starem ? o d 1» •• r a za |»«» b o 1 j š a u j e naših molitev ni b i 1 o treba. To stvar naj bi bili i/ročili pri/unuciiui veljaku «». Stanislavu Skraben in kar bi bil »ni sklenil, naj bi bili sprejeli: potoni bi bil vodnih i/preineinb kon«*«". Kak«« «»n sodi o n«»vih lai«»lilvenikih. i/ved,-li sin«» i/ poslednjega zveska Cvetja . Ker se strinjam«« v tej reoi ž njim. i»«»»» it i -»t<-i 11« ► tu glavno iz nje-govega t»'ht Tieg.i s j i j ^a. V tej stvari j»- iii»»nu-m»'i.talne .».L »/!;• »-t:	V
S k a t o 1 i š k i ni i k r i s t i j a n i z rimsko C e r k v i j o !
Frančišek, mož katoliški In ves ves apostoliški Učil je se deržati Na rimske cerkve paznike In opominjal mašnike
Nad vse je spoštovati
Tako nekako s«- začenjajo vi»černiee našega svetega očeta Frančiška. Uiinske oer-kvo pašniki . to so seveda pašniki katoliške vere. po keterih rimski papeži ko najvišji duhovni pastirji pasejo ovčiee Kristove. pravoverne kristijan«'. Vender j«' hotel sv. Frančišek in- 1«' na prav«« katoliško vero navezati svoje redovne sinove, temuč tudi še posebej na tisio službo božjo, ki j«' Lila tedaj v Liinu v navadi. V vodilu j«' naravnost zapov«'«lal : Klcriki naj opravljajo službo božjo p<> redu svet«- rimske « « rkve. V oporoki pa določuje, kaj naj se zgodi s tistimi brati. ki m* bi opravljali službe božje po vodilu in bi hoteli drugači spreminjati, ali ne bi bili katoličani. Iz tega vidimo, kako jako je povdarjal sveti oče potrebo edinosti / rimsko eerkvijo ne le v veri. temuč tudi v molitvah Za to mislimo, da smemo in moramo povdarjati to potrebo tudi mi. ne samo /a naš pervi. temuč enako tu<li za naš tr«'tji red in sploh za vse nase verno slovensko ljudstvo
Kaker smo pravili že lani in ž«' pred več leti. ohranile so se pri nas iz davnih časov v nekih no »t it voli pomanjkljivosti in zmot«*, ki Li jih bilo treba popraviti, tako da bi se tudi mi v tem z«'«liuili s katoliškimi kristijani. z riinsko-katoliško eerkvijo. V naših molitvah so namreč neketere besede tako spremenjen«*, da se po njii; ločimo o«l vseli drugih katoličanov, da smo v njih torej na-ravn«»st odcepljeni o«l rimske eerkve. To je sie«»r nekako grozno slišati, pa j«* resnično. Vender nočemo nikomer nič «»čitali za to. k«*r sum prepričani, da je I »og sprejemal naše molitve tudi tako pomanjkljivo: saj ne gleda tolikanj na besede, kolikor na soree. Ali spoznane napake vderžavati v takih rečeh, to bi bilo blizu tolik««, kaker spoznani kerš«\uiski resnici s,, vstavljati, kar j«- greh zop«ir sv. Duha. Spoznanj«' pride seveda dostikrat 1«' ščas.»ma in «l«»kl«'r ga I»»-• z za«l»»lž«'iija ni.
tako dolgo ni greha. Ali prizadevati si moramo vsi. da pridemo li pravemu spoznanju, in kedor ga je z božjo pomočjo dosegel, naj ga ne hrani le sam za se. temne je dolžan ludi drugim povedati resnico. Da torej ne bom moral reči kedaj po Izaijevo: (iorje meni. ker sem molčal.« zato bom govoril še enkrat in prosim v imenu božjem blagovoljnega posluha.
Molitev, kiji pravimo navadno < češče-nasimarija. imenuje se po latinsko »salutatio angelica . Po naše bi se to reklo > angeljsko pozdrav ljenje . Ali. ker smo začenjali do zdaj to molitev z besedo češčena. zato so ji rekli nekedaj angeljsko češčenje To je pomenilo potem takem tisli čas toliko kaker Ave Maria . kaker se je tedaj pogostoma tudi reklo namestu angeljsko češčenje Ko so torej dejali tisti čas: »Molimo angeljsko češčenje. hoteli so reči toliko kaker: Molimo avemarijo ali nudimo češeenasi-marijo . V pervih časih namreč, ko se j«« bilo začelo zvečer k molitvi zvoniti, ni bilo še določeno kaker le. da naj se moli trikrat »Ave Maria . Ivo se je pa sčasoma vpeljalo, da so se pred vsako avemarijo izgovorilo sedaj navadne besede, pred pervo: Angelj (iospodov je oznanil Mat iji in spočela je od Sv. Duha.« pred drugo: (ilej dekla (Jospo-dova. zgodi se mi po tvoji besedi, pred tretjo: In beseda je meso poslala iti je mej nami prebivala, potem se je začela pri nas vsa ta molitev imenovati angeljsko češčenje«. Ali po latinsko se imenuje ta molitev An-gelus Domini, to je Angelj (iospodov. in tako pravijo tudi sploh menda vsi drugi katoličani. n. pr. ruski: Angel (iospodenj. češki Atnlel Pane. poljski Aniol Pauski.« nemški: Der Kngel des Herrn. angleški: The Angelus. italijanski: L" Angehts i. dr. To sieer ni ravno nič bistvenega, ali zakaj ne bi bili katoličani edini v tem imenu ? Pridružimo se torej tudi mi vsem
(ilej BCatechismus~ natisnjen v Ljubljani 177«), •str. 1.1, odgovor na vprašanje: Koku ti in o l i s A n -g e1s k u Česenie?
** Prim Kastoloc. IJratovske bu«|iiicc sv. rož^n-kranza. str. 7: „P o 11- h p«:rvih Dessetih Ave M a r i a h"
drugim iu imenujmo to molitev po njenih pervih besedah Angelj (iospodov. liesedatu angeljsko češčenje« pa vernim«« njih pravi pomen: češčenje angeljev. Ki igel v■creliruiig. Kngelktilt. ali pa: češčenje. s kalo-ršnim angclji IJoga častijo, »cnglisehc . ali »eiigel-glciche (iottesv««rehruiig . Za iavemarijo. kar so pri nas m-k.-daj pomenilo b«'se«le an-geljsko češčenje. jih zdaj s«*veda ne morem«« rabiti, ker >«• v latinščini avemariji ne pravi venerat io angelica leiniič salulaiio angel i«-a in lo je po naše angeljsko p o z d r a v i j «• n j e .
Morda bi vtegnii ke«l«» misliti, da bi se moralo reči prav atigcljevo puzdra v ljenje. c ker s«- v resnici začenja s pozdravljanjem angelja (iabrijela. lo-s j«». da se / njim za-čenja. ali nadaljuje se z KlizaUdinim pozdrav-Ijcnjem in končava s prošnjo. ki j«> je »losta-vila cerkev. Ni ton j «-«'la molitev „ang«'lje\ «» • ali angelov«« pozdravljenjc. tenuič k«» naša molitev j«- naše pozdravljenjc. Ali to naše pozdravljenjc ima lastnosti aiigcljskcga, sla«l-kost. lepoto in moč angeljsko. Takemu p«»-nn iiu primerno -«• imenuj«* torej po lalinsk««. ne salulaiio angeli." n-inuč salulaiio angelica. in lako j m » tem tudi po italijanski • *»a-lutazionc ang«'lica. po špansko salutacion angelica. po l'ran«M«sko salutation angeli«|U«\ po angleško Angclieal Salutalion, po nemško »der englisehe (iruss. po rusko Angelj s k« »j«* privetstvije. po poljsko I i r« »-\\icnie Aniclskic. p«> češko -Pozdravom an-delske. po lužiško jaudzčlske povitanjo. I'o pravici smemo i««r«-j tn<li mi reči: a n-geljsko n«-: angel«»\«o p «»z«l ra v I j en j e. (Po „Cvetju z vrtov sv. Frančiška" t XXII, «". zv.i
(Konce prili.KlujK i
Zgodovinske črtice iz Bele Krajine v turški sili.
(Dalje)
L. lo27.. mes«'ca maja j«> Turek. kljub naštetim žrtvam in žrtvam primernim pripravam velider-le plenil i v t požigal po Metliški okolici. Spustili so sc dalje ua Kranjsko in, prisiljeni vrniti s«>. so <«• umaknili proti
Kolpi nazaj, i>• - prizanašaj«* sosedom Deli Krajini: l'oljane«'iii in K«»si«deem. katerim so pobrali. kar se je dal*> odnesti. Naslednje leto. I.Vis. s.t s.- vršili štirje lm«li navali na Kranjsko. !i|e/d\o!nno SO se podil«' turške čete v Kranjsko .'•••/ i/žeto lielo Krajino in br«*z-• i v t nna - » -e tudi n*/ njo vračali na svoj turški dom. Ta kraj so prav v tem času silno v z n e m i r j ali t a k o z v a n i M a r-I ii | o z i ali neredni vojaki, ki so v četah, brojeeib 5o d<> oo konjikov dan za dnem drli «"••/ nujo. požigali in plenili, kolikor se je dalo. Tako je pisal Ju reši č 27. avgusta 152!» iz Metlike do Bernarda 1'li^-a. škofa tri»leiitui<kega med drugim to-le: \'<ak dan tnlcro čez m oj o k nam Turki po 5n do oo konjikov in b r c; z mer«- plenijo in po ž gaj o na skrajni hrvaški i n m «• j i kranjski.
Silni veliki n a p a «1 i in ti m a 1 i n a p a d a e i . po pogostnih vlomili v deželo nič manj kruti od prvih. >«» o č«-vidno pokazali. «1 a n ♦• b o miru. dokler s •■ m •• j a in- z a s t r a ž i s stalno s t ra ž o i n v s t a n o v i v o j a š k a k r aj i n a ali g ranica. ki bode dala oddiha p° neprestanih naporih vtrujenim im-jač«-ni. l'o nino-- i I, n a p •» r i h - •• j e v nasl e «1 n j i h dveh desetletjih venderle vstali o v i I a z a ž •• I e n a » v o o j a š k a g r a -n i c a .
Turška >i!a. turški j ar«-m j«- po>tal n e /nosi* u p od j a r m I j e ii i m v Bosni i n S r b i j i. Tilnik. «»«1 «»t r«» č j i h I •• t navajen s l •» b o d i. s •• ni mogel privaditi j a r lil II s U ž n O s I i. skušaj«»Č otresti s«, turškega jarma so v večjih ali manjših oddelkih p i i b •• ž a 1 i. usko-r i 1 i od o n d i na Kranjsko, iskali in prosili pri deželnih knezih in stanovih varnejših b i v a 1 i š č. \ sled neprestanega uskokovanja j«' b* zadnje jelo r«s prav skrbeti, kam bi naselili imenovane
hosciiske in srbske begunce. Po mnogih žrtvah deželnih knezov in stanov so se vselili kakor sosedje Belokranjcev in ne bo odveč. ako teh: Ž u m h e r č a n o v . Marin dole«'v in Poj a n ča n o v. (srbsko-hrvatskega prvotnega, sedaj seveda vdoma-čem-ga narečja po jeziku), v leni oddelku ob k r a t k e m o m e n i tu.
Iz < iorjancev. posebno iz Žutnberškoga in Mchovskega se je bilo radi neprestanih turških napadov mnogo stanovnikov izselilo v varnejše kraje. Po teh razobljudeiiih krajih so se s aselili bosenski Pribegi. ali Pskoki. ki so temu delu tJorjencev dali ime Pskoško 1 *og«»rje«. K r a n j s k a j e v t e m č asu z n j i m i o h i I o p r i d o h i 1 a. II i 1 i s o i z -vrstni v oj a k i, pr e i z k u šeni v bojih s T u rk i. Vedno so bili pripravljeni na boj v novi domovini s starim so vragom, dobro so branili pred njim mejo ali g ra n i c o , k i se z o v e p o tisk ošketn njih središču Žuniberku »Žu 111-herška vojaška granica«.	r.
(Dalje pride i
Iz domovine.
Patronsko opravilo sv. Ivana Krstnlka v Trnovem v Ljubljani se bo vršilo letos šele III. nedeljo po Diihovctn t. j. dne 2. malega srpanu zato. ker so prej to nedeljo obhodi presv. P. T. pri Sv. Jakobu in pri oo. Frančiškanih.	—m— Dvestoletnica v Kropi. Dne 22. rožnika
1.1. je minulo dvesto l-t. odkar so trije dečki nabiraj«' jagode našli v grmovju nad Kropo čudodelno podobo Matere božje, ki jo sedaj časte v prijazni cerkvici, sezidani na najdišču leta 1712. V proslavo gori omenjenega dogodka bo prve dni meseca malega srpana slovesna tridnevniea pri kapelici — kakor ljudje zovejo ono blizu dvesto let staro cerkvico nad Kropo.	P.
Danica« izhaja \s.ik petek na celi puli in velja po pošti za vse leto 6 kron. za pol leta 3 krone, za četrt leta 1 krono "ve vir. Zunaj Avstrije velja za vse leto 7 kr..n; za Ameriko 9 kron. Ako bi bil petek praznik, izide .Danica* dan poprej V t.pihljam >e dobivajo posamezne številke po 10 vinarjev v Lovro Blaznik-ovi trgovini na Starem trgu in v Ivani
Pic liter je v e tabakarni na Kongresnem trgu.