Političen list za slovenski narod. Po poŠti prejeman veljd: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld.. za en mesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman velji: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in valji tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški uliei h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob V',6. uri popoludne. Štev. 213. 7 Ljubljani, v soboto 18. septembra 1886. Letnils: XIV. Četrti stan. Četrti stan je, kakor njegov prednik — tretji ali kmetski stan — stan trpinov, stan revežev. Narašča in napolnuje se iz žuljavih rok pridnih delavcev, kteri hite od jutra pa do pozne noči za svojim zaslužkom, kakor čebele za medom. In kaj bi ne, saj morajo, če hočejo živeti! Zaslužek je majhen, družina pa navadno velika. Tu je treba pač vsak krajcar res dvakrat okoli in okoli obrniti, preden se izdft, če oče-delavec noče pomanjkanju v svoji družini vrat na stežaj odpreti. Vendar pa dostikrat okoliščine nanesejo, da nesreča za nesrečo tako dolgo pritiska na ubogo delavčevo družino, da ta konečno vendar-le v popolno revščino zagazi. K temu pritisnejo še druge reči, o kterih se do sedaj pri nas ni še toliko čulo, kakor od drugod, ktere pa vendar ubogega delavca do krvi stiskajo, ker mu navadno ves zaslužek pobero. Tiste vnebo-vpijoče krame mislimo, s kterimi si podjetniki, tovarnarji in obrtniki, ki imajo po veliko delavcev v svojih rokah, premoženje prav na židovsk način pomnožujejo. Vsakemu delavcu se namreč le pod tem pogojem delo da, da bo v gospodarjevi štacuni blago jemal, kar ga bo potreboval. Za plačilo bota že obračunila v soboto. Navadno je tako blago dostikrat izvržek, kterega brezvestni podjetnik za male krajcarje pri veletržcu dobi, kterega ubogemu delavcu potem zaračuni še zdatno višje, kar bi najbolje in nafineje blago veljalo. Na ta način ima uboga para pri enakih, tu pa tam — posebno če je družina vedno večja — tudi pri vedno večjih potrebah čedalje manjši dohodke in konečno čisto na nič, dostikrat pa tudi še pod nič pride. Ali je čuda, če potem posluša mamljive glasove zapeljivih agentov, ktere anarhizem po svetu pošilja, kteri, če je treba, tudi kaj cvenka v roko spusti?! Ali je čuda, če se družba takih usmiljenja vrednih revežev v svoji obupnosti dvigne čez svoje krvosese, pri kterih je dosedaj po mirnem potu zastonj Ijudo-ljubja in krščanske pravičnosti iskala ?! Še črv se zvija, če nanj stopiš, pa bi se človek — krona stvarjenja — ne! Poslednja spomlad kazala je v tem oziru po sebno po severo-zapadni Evropi jako razburjeno lice. Po Francoskem in po Belgiji so bili delavci skoraj povsod kvišku. Le s težavo in še le potem posrečilo se je vladam upor poravnati, ko so delavci opravičene zahteve svoje dosegli. Belgiška vlada pa s tem še ni bila zadovoljna. Rada bi bila stvari prav na dno pogledala, ter je za to postavila tako-zvano delavsko komisijo („Commision de travail"), ktera je jela po vzrokih pozvedovati, zakaj da so prav za prav delavci v tako revščino zagazili in zakaj da so nezadovoljni. Da se bo tu marsikaj nepravilnega odkrilo, si je vsakdo že mislil. Da bo pa komisija na take vnebovpijoče oderušnosti naletela, to se pa na Belgiškem skoraj nikomur ni sanjalo. Ne le, da že gmotna stran delavčeva sama na sebi ni, da bi jo človek zavidal in ne le, da je tudi njihovo dušno stanje nad vse pojme žalostno, so se delavci tudi še osebno v socijalnem življenji na nezaslišan način ožemali. Uradno dokazana so dejanja, da je na Belgiškem veliko tovarnarjev, ravnateljev in inženirjev po tovarnah, ki imajo svoje štacune, kjer morajo njihovi delavci ves svoj živež kupovati. In kako ga kupujejo?! Mnogo dražje ga morajo plačevati, kakor se boljše blago po drugih prodajalnicah dobiva. Tako so bili delavci vseskozi prisiljeni kilogram navadne kave plačevati po poltretjem pa tudi po pol-četrtem franku, drugod se je pa prav tisto blago po 1-60 ali k večemu po 1'80 frankov dobivalo. Prav tako delalo se je pri drugem blagu. Tako postopanje ni prav nič druzega kakor živa odrtija in ljudem, ki si na ta način premoženje zbirajo, veljajo pesnikove besede: „Vi, ki zaklade zbirate Iz bližnjikov krvi, Ki reveža odirate — Prah bote tudi vi!" Toda k stvari! Komisija, ktera je jela po vzrokih stikati, šla je od tovarne do tovarne, od selišČa do selišča. Žal, da se ji niso upali na mnogih krajih delavci vseh svojih ran niti razkriti, boječ se, da jih krvosesi gospodarji iz službe spokajo, ako bodo grozno resnico obelodanili. Najhuje se je godilo delavcem na Flamskem, kjer so jih tovarnarji v pravem pomenu bede kar ožemali in odirali do golih kosti! Tako jih imajo v pesteh, da se delavci po Flamskem že kar boje pred komisijo, ktera jih po vzro- kih njihove bede izprašuje, temveč rajši molče ia trpe, le da še ob ta ljubi če tudi silno grenki kruhek ne pridejo, ki ga še imajo. Drugi zopet bi bili prišli, toda zahtevali so, da komisija ne dovoli ob enem njihovim gospodarjem navzočnosti pri komisiji, kedar se bodo delavci izpovedovali, sicer nočejo nič povedati. Res žalostno, da se v tako napredni deželi, kakor je Belgija, take reči gode, če tudi čuda ni. Kakor je znano, so vsa taka podjetja v rokah liberalnih brezvercev in kaj se tak človek briga, če svojega bližnjega do kosti odere?! Kaj mu je mari zapoved krščanske pravičnosti, ker je ne pozna, kaj je ljubezen do bližnjega, ker ne ve, kedo je njegov bližnjik!! Da bi se žalostne razmere kolikor toliko zbolj-šale, sostavil je dobro znani nacijonal-ekonom Emilij de Laveleye, občeznan iz svojih razprav o bolgarskem vprašanji, s kterim se je v najnovejšem času obilno in temeljito pečal, sledeč spored, po kterem naj se neznosne razmere belgiškim delavcem in njihovo socijalno življenje po možnosti zboljšajo. Laveleye predlaga: Vpelje naj osobna vojaška dolžnost, kakor jo pravičnost zahteva. Brez milosti naj se zatira alkoholizem (šnops in drugi likerji), na kar naj se naloži največji davek, čegar dohodek naj se potem obrne za javna dela, pri kterih naj imajo delavci, ki so brez dela, svoj zaslužek. Železnice naj se ne smatrajo za izvor dobička, pač pa za sredstvo, ki naj pomaga rešiti belgiško obrtnijo škode, ktera ji preti po inostranski carini. Poduk v celi državi naj bo brezplačen, ter naj se pri njem gleda posebno na versko, nravno in razumno izgojo delavcev in to temveč, ker so vsakojake preosnove, naj bodo še tako priproste, ali pa Bog ve, kako radikalne, le s tem pogojem možne. Ustanove naj se spravedljivi odbori, ki bodo imeli nalogo delavce podučevati, da se v mnogih slučajih plača ne da povišati, temveč da jo bo tu pa tam še pomanjšati, skrčiti treba. Ob enem bo treba novih postav za uravnavo časa za delo po rudnikih in tovarnah, kakor je že vpeljano po Švicarskem, na Angleškem in drugod. Zasobniki in društva, ki imajo denar, pa ne vedo kam z njim, naj zidajo z njim delavska stanovanja. Bogataši in velikaši naj pa prenehajo denar zapravljati na način, ki reveža Ie draži. Naj LISTEK. Trpljenje katoliške cerkve na Ruskem. (Dalje.) Dva duhovnika, ki sta že nekaj znala o zdravilo-slovji, sta se pod navodom ruskih zdravnikov dalje izobrazila, da sta zamogla postreči bolnim sobratom. Vlada jima je dovolila, da sta smela tudi poznan-skim Buriatom dajati zdravil in pri taki priliki so tudi storili za dušo paganov, kar je bilo mčiči. Da so bolne duhovnike ložje ozdravljali, so delili vso Tunko v pet okrajev, vsak okraj je imel svojega strežaja, in duhovnik, posebno priljubljen in postrež-ljiv, je imel vrhovno vodstvo nad strežbo bolnikom. »Krščansko usmiljenje pa je tudi mrliče pokopavati." Tudi za umrle sobrate so skrbeli pregnani duhovniki. Pokopališče v Tunki je bilo strašno zanemarjeno; ni bilo ne plota, niti znamenja odrešenja. Mrtvaške kosti so zveri izkopavale. Vzrok temu so bili Rusi, kterim primanjkuje prave vere. Kdor dolgo med ruskimi vojaki živi, prepriča se na svojo žalost, da ljudje nimajo prave žive vere, marveč poznajo le praznoverne navade in šege, ki se naslanjajo na obrede pravoslavne cerkve. Redovuik, ki se je povrnil iz Sibirije, je pripovedoval, kakor se verjetno poroča, da je slišal na svoja ušesa, kako se je hndoval sibirski kmet, da je vlada prepovedala moriti stare ljudi, ki niso za delo več sposobni! Ljubezni starišev do otrok in otrok do starišev ne poznajo. Otroci ne smejo s stariši skupaj jesti; dokler ne dorastejo, jih imajo komaj za ljudi. Ni toraj čuda, da tudi od svoje strani starišem merijo z enako mero in da ne spoštujejo pokopališča ranjkih. Prognani duhovniki so kupili z gozdom obra-ščen prostor ob Irkutsku za pokopališče, naredili so močen plot okoli njega in napravili vrata, da so je zapirali. Vsako leto jih je smrt mnogo pobrala. Mrtve so pokopavali slovesno, kar le moči. Vsi duhovniki so se vdeleževali sprevoda. Prvi s križem je hodil star kapucinski brat, za njim so šli duhovni v vrstah, pevaje psalm: »Miserere"; k sklepu je prišla krsta, ktero so nesli duhovniki. Spoštovaje so se umikovali Rusi sprevodu. Duhovniki so dosegli toliko, da so jih spoštovali njih neprijatelji, a ljubili jih niso. Mrzli, kakor sneg po Sibiriji, so bili Rusi do trpljenja prognanih duhovnikov. Tolažili so se s tem, da tudi Jezusa niso ljubili njegovi neprijatelji, dasiravno je njegovo srce gorelo iz ljubezni do njih. Poglaviten vzrok, zakaj da Rusi niso marali za duhovnike, ni bila poljska narodnost, marveč katoliška vera. Za umrlega sobrata je vsak bral sv. mašo, ne zarad obljube, marveč, ker jim je srce to veljevalo. A vsi duhovniki niso mogli maševati vsak dan. Kaj pak, da so s časom in na skrivnem 40 koč postavili in vredili za kapele, kjer so v temni noči opravljali daritev sv. maše. Kolikorkrat je vlada to zvedela, je prepovedala ter jim vzela masno obleko. To so si sami napra-' vili, a kolikorkrat so jim jo vzeli, napravili so drugo, kaj pak silno ubožno. Ko je bilo dovršeno sveto opravilo, so vse pospravili in poskrili, niti ni bilo sledu o temu, da so tam služili sv. mašo. Da so ovaduhe zmotili, opustili so pozneje kapele, in so sv. mašo služili v svojem stanovanji. Sv. oče Pij IX, ga rajši spravljajo za svoje otroke. Vpeljejo naj se povsod kmetijske šole, napravijo naj se železnice, ki bodo, kar se dii poceni vozile: proč pa z varstveno carino, ktera nam kruh in meso podražuje. Od te ima korist le 21.000 posestnikov, milijoni konsu-mentov pa škodo. Kar je pa poglavitna reč pri vsem načrtu, pride pa sedaj, in to je krščanska milosrčnost, ktera reformatorja še le sposobnega dela, da mu je mogoče za ljudski blagor v resnici kaj dobrega storiti. Tako misli Laveleye zboljšati socijalno življenje na Belgiškem. Poštene misli ima, prav bi bilo, ko bi mož našel povsod najkrepkejo podporo. Ali naša misel je, da vse to (vsaj glavna načela) se najde krajše in boljše izraženo v krščanskem katekizmu in pomagalo bo le to, kar se na krščanska načela opira ter pošteno izpeljuje. Zdavnej že bi se pomočki našli, naj bi krščanski duh izmed ljudstev ne bil zginil, pa tudi gotovo četrtemu stanu delalcev ne bo pomagano, dokler se krščanski duh nazaj ne povrne. „Nisi Dominus custodierit civitatem, frustra vigilat, qui custodit eam", Psalm 726. (Oe Gospod ne varuje države, zastonj čuje čuvaj.) Da — zastonj — naj se tudi liberalni svet vpira in brani, kolikor se hoče. Kedaj pač se bode že spregledalo! Za četrti stan se mora pa vsakako in hitro nekaj storiti, kar ga bo spravilo v prave trdne meje, sicer bo gorje ! Politični pregled. V Ljubljani, 18. septembra. Notranje dežele. Slovanom v Brnu na Moravskem se je do najnovejšega časa slaba godila. Nemci so jih grozno pestili; največ so si pa prizadevali s pomočjo nemških šol, jim mladino odtujiti in pokvariti. Cehi so prišli do prepričanja, da Čegar je šola, tistega je tudi bodočnost, ali kakor pri nas pravimo: „kar se Janezek izuči, to tudi Janez zna", ter so jeli skrbeti za ustanovitev čeških ljudskih šol, ktere so s časoma s pomočjo šolske postave tikajoče se druge narodnosti v deželi, vrinili v občinsko oskrbovanje. Za precejšnje je število čeških ljudskih šol, ki so se vse jele od leta 1877 semkaj iz tal dvigati. Ljudska šola pa otročji vrt, to je bilo, na kar so češki narodnjaki vso svojo pozornost in požrtovalnost obračali in reči moramo, da ne zastonj. Sedaj imajo že tri ljudske šole na občinske stroške, za četrto zasobno petraz-rednico se pa tudi že poganjajo, da jo jim občina na svoje stroške prevzame. Za nežno mladino skrbi pa lepo število otroških vrtov, da jih ne odtuji Nemec češki narodnosti. Tako bi bilo moškemu naraščaju v resnici prav lepo preskrbljeno za krepek razvoj in za zanesljivo bodočnost. Nikakor pa do sedaj ni bilo mogoče tega o dekliški izgoji trditi, ker je Cehom v Brnu posebno dekliških šol z višjimi razredi manjkalo. Vsled tega se je mladi ženski zarod tako popačil v nemških izobraževališčih, da so se izšolane doma sramovale češčino govoriti, ter so le nemščino obrajtale. Sedaj bo pa tudi tega konec, kajti žensko izobraževalno društvo „Vesna" odprlo je 16. t. m. zasobno žensko izobraževalno šolo, kjer se bodo učenke podučevale v ženskih ročnih delih in v gospodinjstvu ter v vsem drugem kar je današnji dobri gospodinji treba. Poduk se bo vršil na podlagi češkega jezika. S tem je češki narod na Moravskem odločno zopet za lep korak naprej v narodnostnem oziru, kajti kdor žensko pridobi za kterokoli narodnost, pridobi ž njo navadno celo bodočo družino. Vendar pa s tem delovanje moravskih Cehov na šolskem je v očetovski ljubezni ubogim pregnancem privolil vse mogoče olajšave; namesto pozlačene patene so smeli rabiti navaden kos bele ploščevine, namesto kelhov navadne steklene kupice za vodo, ki pa potem niso smele biti za drugo rabo. Mašne oblačila so duhovni sami sešili, mašne knjige so prepisovali v dolgih zimskih večerih. Ne-kterikrat so se predrznili duhovniki, da so imeli slovesno službo božjo. Tako so enkrat obhajali zlato mašo duhovnika, starčka pri 80 letih, kterega je ruska vlada kljubu njegovi starosti tirala do kitajske meje, s slovesno veliko mašo z asistenco dijakona in subdijakona. Ko je bil otvorjen Vatikanski cerkveni zbor, spominjali so se tudi duhovniki v Sibiriji tega velevažnega dogodka in so sklenili, da ima vsak mašnik za vrstjo sv. mašo opraviti za srečen izid tega zbora. Pri takih slovesnostih morali so vse tajno izvrševati, postavili so straže, da bi bile nevarnost razodel« pravočasno. Enkrat v letu so pa imeli v Tunki tudi javno službo božjo, kedar je namreč polji še ni končano. Še hodi več nego 2000 čeških otrok v nemške šole in tudi ti se morajo v češke šole spraviti. Delajo se tudi že priprave za to. Kako misli Košut o Bolgarih in kako naj bi po njegovih mislih Avstrija na Balkanu postopala, razvidno je najbolj iz njegovega pisma, ktero smo včetaj memogredč na tem mestu omenjali. Košuto'Ve misli so deloma resnične, če tudi čisto madjarske in se mi prav zarad tega -le deloma vje-mamo ž njimi, ker ravno na Balkanu ne vidimo že taka črno, kakor'Košut. On piše: „Orijentalsko vprašanje ni druzega, nego spojitev ruskega razširjanja po Balkanu v zvezi s panslavizmom. Lastni obstanek toraj Avstriji že sam zapoveduje, da naj se temu razširjanju vstavlja kolikor le more, ob enem naj pa samostalnost slovanskih narodnostij ondi podpira, kolikor se le dd proti ruski samo-goltnosti. Knez Bismark je šel menda iz zgolj strahu, da bi si Francozje in Rusi ne segli v roke, med kozake, kar se bo Nemcem prej ali kasneje še britko vtepalo! Nam, avstro-ogerskim narodnostim, tega ne bo potreba, da bi Rusom na ljubo za njimi klečeplazili; mi ne smemo ruskih želji po svetovnem gospodarstvu pospeševati, ako nočemo na lastni pogin delati. V orijentalnem vprašanji imata Avstrija in Ogerska skupne interese, ki so ob enem interesi naše dinastije. Ako se hočemo nevarnosti ogniti je neogibno potrebno, da vsi trije faktorji skupno delujejo. Dobro vem, da bi bil ta moj opominj habsburško-lotarinški cesarski rodovini na korist, če bi si ga hotla k srci vzeti, kljubu temu pa tudi pozdravljam vsak dobiček, ki ga je napravila s tem, da je pomagala skrbeti za vtrditev obstanka moje domovine. Jaz ne ljubim avstrijskega orla v moji domovini, vendar pa ne želim, da bi ga Rusi sožgali in groza me obhaja pri mislih, da bi morda prav moja domovina utegnila ognjišče postati za tisto sožiganje." Nekoliko mož že utegne prav imeti, vsega pa nikakor ne. Košut je pesimist, za to mu pa tudi vse na hudo vreme kaže. Da se pa za lastno kožo boji, ima že prav; mož je menda prepričan, da Madjari ne bodo sodnjemu dnevu trobili, za to pa že sedaj govori o ognjišči, kjer mislijo Rusi avstrijskega orla peci. Položaj, oziroma razmere med Avstrijo in Angleško je posebno dobro pojasnil „Pester Lloyd", ki v resnici žeblja ni mogel bolje na glavo zadeti, kakor ga je. Angleži so namreč vedno le nam na-mežikavali, češ, Vaša čast je po ruskem postopanji popolnoma žaljena. Maščujte se! John Buli je mislil, da bo Avstrija res kar kviško planila in rekla; »Saj je res; Rusijo moramo zavrniti"! Avstrija si je pa to premislila in nekako v njenemu imenu rekel je „P. L": „0emu bomo mi za Angleže kostanj iz žrjavice brskali na Balkanu, ki nismo niti ognja zakurili, niti kostanja vanj nasuli? Naj se gospodje Angleži še tako sklicujejo, da bi sami takoj to nalogo prevzeli, če bi le količkaj prida armado imeli, in da bi bil tak boj za nas silno časten! Vse jim radi verjamemo, pravi „P. L." dalje, toda nadjamo se. da nam ne bodo zamerili, če za sedaj tako čast odločno odklanjamo in to iz finančnih, kakor tudi iz političnih razlogov. Da pa gospoda v Londonu ne bo mislila, da je nimamo radi, drznemo se ji dati tudi dober svet. Ker ji je toliko na Battenbergu ležeče in na kaki osveti nad Rusi, odstavi naj svojega dosedanjega indiškega namestnega kralja, lorda Duflerina, ki ni še prav nič storil, in o njem ne čitamo druzega, kakor to, koliko je tu pa tam čaja popil. Oe bi ne imel še zadosti službenih let, naj mu jih le brez skrbi še toliko dodi, da jih bo zadosti in hajdi v pokoj z njim! Na njegovo mesto postavi naj pa mladega, bojevitega Aleksandra za namestnega kralja. Ondi bo mož veliko bolj na svojem mestu, ter bo lahko razpenjal orlova svoja krila, veliko bolje, kakor pa v mali Bolgariji; kajti ondi bo lahko Rusom pokazal, kdo da je in kaj da zni. Ob enem se bodo pa Angleži s tem nad Rusi tako osvetili, da pač bolje ne morejo, kajti postavili jim bodo v Indijo moža, ki ga v Evropi ne marajo in ta bo imel nalogo, da bo Rusom sapo zapiral. Videli bodete, kako katoliški župnik iz Irkutska vjetnike obiskaval. Sedanji župnik se imenuje Krištof Svernicki in je duhovnik vreden vsega spoštovanja. Ko se je zvedelo, da pride župnik, okinčali in ozaljšali so javno kapelo, kar le moč lepo. Koliko veselje, slišati še enkrat peto sv. mašo! A s solznimi očmi se je spominjal marsikteri svoje zapuščene farne cerkve, mislil je na tiste dneve, o kterih je v sredi svojih vernih opravljal sv. mašo ob nedeljah in praznikih. A le hitro je minul ta edini javni praznik vsega leta. Župnik je odšel in začelo se je zopet žalostno življenje trdega vsakdanjega vjetništva. Stoinpetdeset duhovnikov, ki so ravnokar bili v duhovski opravi ali v redovni obleki okoli altarja, kakor Bogu posvečena vojna, obleklo je vsakdanjo delavniško suknjo in šlo na delo. p]deu šiva, drugi koplje, ta dr-vari, in tako se trudi vsaki, da si služi svoj kruh v potu svojega obraza. Enako grč dan za dnevom, mesec za mesecem, leto za letom, vse ostane pri starem, a tudi želja po domovini ne vgasne v srcu. Leta 1868 je bil naznanjen cesarski oglas, ki hitro se bo vsa ruska pozornost iz Balkana v Azijo obrnila." No, nasvetu se že od daleč vidi, da ga ni resno jemati, vendar se mu pa marsikaj resničnega ne more odrekati. Vitanje države. Iz Bolgarskega so najnovejše novice sledeče: Vojski se je strogo prepovedalo s civilisti v kakorš-njo-koli politiko «puščati se, ker to nikamor -drugam ne vodi, kakor do medsobojne razburjenosti. Kdor bi temu nasproti