Izhaja vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN	UPRAVA.
34100 Trst, ulica Ghega 8/1, telefon 60824 , 34170 Gorica, piazza Vittoria 40/11. Pošt. pred. (casel-la postale) Trst 431. Poštni če kovni račun Trst, 1 1 / 6 4 6 4 Poštnina plačana v gotovini
N
I
K
NOVI LIST
Posamezna številka 90 lir
NAROČNINA:
četrtletna lir 900 - polletna lir 1.750 - letna 3.500 ♦ Za inozemstvo: letna naročnina lir 4.500 - Oglasi po dogovoru -Spedizione in abb. post. I. gr. bis S ETTIMANALE
ŠT. 987
TRST, ČETRTEK 9. MAJA 1974, GORICA
LET. XXIII.
Ob
desetletnici
prvih
deželnih
volitev
(Izjava Slovenske skupnosti)
Slovenska skupnost je ob desetletnici prvih volitev v deželni svet Furlanije - Julijske krajine, ki so bile 10. maja 1964, izdala naslednjo izjavo:
»Dne 10. maja bo poteklo deset let, kar so bili volivci poklicani, da prvič izvolijo svoje predstavnike v deželni svet Furlanije-J lili iške krajine. Z ustavnim zakonom z dne 31.1.1963 štev. 1 je bila namreč ustanovljena avtonomna dežela Furlanija - Julijska krajina s posebnim statutom. Slovenska skupnost iz Trsta in Slovenska demokratska zveza iz Gorice sta se predstavili slovenskim volilcem s skupno slovensko listo in izbojevali veliko zmago ter izvolili svojega zastopnika v deželni svet.
Od tistega 10. maja, ki bo Slovencem v zamejstvu ostal v spominu kot pomemben dan v njihovi zgodovini, je Slovenska skupnost stalno in aktivno posegala v vsa vprašanja, tako socialna kot gospodarska, predvsem pa narodnostna, in bila pomemben dejavnik v deželnem svetu ter v političnem življenju na splošno.
Čeprav so določila posebnega statuta dežele Furlanije - Julijske krajine le načelnega pomena za slovensko narodno skupnost in je statut dejansko niti ne omenja (četudi je znano, da je deežla Furlanija - Julijska krajina nastala predvsem zaradi prisotnosti slovenske manjšine) je Slovenska skupnost s svojim delom v deželnem svetu, s svojimi nastopi, s svojimi zakonskimi osnutki, interpelacijami in vprašanji dokazala, da je njena prisotnost v deželnem svetu ne samo nujna, ampak naravnost nenadomestljiva. Ob zavesti, da je vedno in povsod branila pravice slovenske narodne skupnosti v deželi, da je bila odločen zagovornik miru in prijateljstva med tu živečim prebivalstvom in sosednimi državami, Slovenska skupnost zagotavlja slovenskemu prebivalstvu, da bo tudi v bodoče v deželnem svetu neomajna zagovornica narodnih, socialnih in ekonomskih pravic Slovencev, ki prebivajo na Tržaškem, Goriškem, v Benečiji in Kanalski dolini.«
OHRANITI ČUT ZA STVARNOST
V današnjem svetu in posebno še v italijanski državi so se razgreli ideološki fanatizmi in se stopnjevale politične strasti do take mere, da ustvarjajo čisto posebno psihološko ozračje — kakor da bomo vsak hip žrtve kake katastrofe, nenadnega prevrata ali apokaliptične eksplozije sovraštva. Ne moremo reči, da smo Slovenci med tistimi narodi, ki najbolj podlegajo taki psihozi. Veliko bolj se dajo od nje vplivati razni mnogoštevilni narodi; tako smo imeli pred kratkim priložnost slišati o psihozi strahu v Nemčiji, kjer je gospodarska varnost — gotovost zaposlitve in zaslužka — največja. Mrzlično sovjetsko oboroževanje in ameriško tekmovanje z njim tudi nista nič drugega kakor posledica strahu, pa naj bo še tako neutemeljen in neracionalen. Posledica strahu je bil tudi degolizem v Franciji. Mogoče smo Slovenci bolj utrjeni proti strahu, tej stiski moderne dobe, ker smo kot narod od nekdaj navajeni živeti pod neprestanimi grožnjami za naš narodni obstoj, škoda bi bilo, da bi si dali danes vzeti to življenjsko vedrino po krivdi takega širokoustnega demagoga, kakor je misovski prvak Almi-rante.
V svojem govoru v Trstu se je seveda spravil tudi nad nas Slovence. To je v nekem smislu logično, kajti fašizem ni imel v Italiji nikoli in nikjer bolj odločnih in doslednih sovražnikov, kakor v Slovencih, tako pred vojno kakor med njo, pa tudi po njej. In Almirante to ve. Zato mu pustimo njegov bes na Slovence in njegovo željo po maščevanju. Ne smemo pa dopustiti, da bi nas njegove grožnje prestrašile. Imamo namreč vtis, da so nekateri med nami vzeli njegovo pretenje preveč resno in vidijo v grožnjah postarnega »hierar*ha« nekako nevarnost za Slovence. Italija je še vedno demoratično država ni demokratične sile v njej so tako močne, da nima fašizem nikakih možnosti, da bi prišel spet na oblast, ne legalno in ne z udarom. Ne samo zaradi številčne šibkosti svojih pristašev, ki se kaže v volivnih rezultatih, ampak predvsem zaradi svoje idejne klavrno-sti-
<ovofašistična ideologija — če je spiun možno govoriti o njej — je popoln anahronizem v današnjem svetu, blodnje ljudi, ki se ne znajdejo v njem in niso sposobni vzeti na znanje sedanjih resničnih problemov italijanskega naroda in moderne družbe. Zadovoljujejo se zaradi svojega omejenega obzorja z zbirko najbolj banalnih
reakcionarnih fraz in groženj. Nočemo podcenjevati fašistične zlohotnosti in pripravljenosti za kriminalna dejanja v obliki atentatov in za povzročanje škode ter za zastraševanje, toda ne smemo se dati za-strašiti takim anahronističnim tipom, takim prividom klavrne preteklosti, ampak si moramo ohraniti čut za stvarnost. In stvarnost današnjega sveta je ta, da noče več slišati o fašizmih, ampak hoče svobodo, ali pa si jo dhraniti, če jo že uživa. Položaj naše manjšine je povezan z usodo vse italijanske in evropske demokracije: čimbolj bosta močni ti dve, tem manj bodo imeli tudi najbolj maščevalni in zakrknjeni fašisti možnosti, da nam škodijo.
To seveda ne pomeni, da lahko samo čakamo in ostanemo pasivni. Ne, preiti moramo iz obrambe v napad, vplivati moramo, kolikor največ moremo, da se tudi italijanski demokratični tabor, vsaj v naši deželi, ne bo dal več pogojevati in izsiljevati od fašističnih in drugih reakcionarnih središč in da bo postajal in se ohranjal čimbolj občutljiv za vrednote prave, aktivne, delovne demokracije. Naše slovenstvo mora postati še aktivnejše in pogumnejše in hkrati mora biti sinonim demokratične aktivnosti na vseh področjih in v vse smeri — tudi kadar ne gre samo za naše nacionalne in manjšinske koristi. To bo naš najboljši odgovor na fašistične grožnje in poskuse zastraševanja.
STIKI SLOVENSKE SKUPNOSTI
Predstavnika Slovenske skupnosti dr. Štoka in dr. Dolhar sta prejšnji teden sprejela delegacijo, ki so jo sestavljali starši handi-kapi ranih otrok ter strokovnjaki za socialna vprašanja.
Delegacija je slovenska predstavnika podrobno seznanila z mnogimi odprtimi vprašanji, ki zadevajo handikapirane in splolh kakorkoli prizadete ljudi, posebej otroke. Ti so v današnji družbi vse preveč zanemarjeni oziroma odrinjeni.
Deželni svetovalec in občinski odbornik Slovenske skupnosti sta delegaciji obrazložila vse korake itn intervencije, ki jih je Slovenska skupnost napravila na pristojnih mestih v korist handikapiranih ljudi, ki pa morajo postati enakovredni člani naše družbe.
Zakaj je odstopil Willy Brandt
NEDELJA, 12. maja, ob: 8.00 Koledar. 8.05 Slovenski motivi. 8.30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. maša. 9.45 Schubert: Sonatini za violino in klavir. 10.15 Poslušali boste. 1.15 Mladinski oder »Potovanje v Liliput«. Napisal J. Swift, dramatizirala Mara Kalan. Prvi del. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Staro in novo v zabavni glasbi. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj ... 13.30-15.45 Glasba po željah.
14.30 Nedeljski vestnik. 15.45 »Lažnivec, četrto dejanje«. Vesela igra, napisal E. F. Palmieri, prevedla Alenka Rebula. RO. Režija: Stana Kopitar. 16.30 Revija glasbil. 17.30 Šport in glasba. 18.30 Nedeljski koncert. 19.20 Mojstri jazza. 20.00 Šport. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika, prazniki in obletnice, slovenske viže in popevke. 22.00 Nedelja v športu. 22.10 Sodobna glasba. Arvo Purt: Diagrami: Pianist Fred Došek. 22.20 Pesmi za vse.
:	PONEDELJEK, 13. maja, ob: 7.00 Koledar. 7.05
Jutranja glasba. 11.40 Radiio za šole (za srednje šole) »Na gradbišču«. 12.00 Opoldne z vami. 13.30 Glasba po željah. 14.15-13.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 U-rnetnost, knijževnost in prireditve. 18.30 Radio za šole (ponovitev). 18.50 Glas in orkester. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 19.20 Jazz glasba. 20.00 Športna tribuna. 20.35 Slovenski razgledi: Naši kraji in ljudje v slovenski umetnosti - Slovenski godalni kvartet (violinista Slavko Zimšek in Karel žužek, violist France Avsenek, violončelist Edi Majaron) Vilko Ukmar: II. godalni kvartet - Slovenski ansambli in zbori. 22.15 Pesmi brez besed.
:	TOREK,	14. maja, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutra-
njanja glasba. 11.35 Pratika, prazniki in obletnice, slovenske viže in popevke. 12.50 Mečigra na pihala. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. (Danilo Lovrečič). 18.15 Umetnost. 18.30 Pianist Dino Ciani. 18.55 Glasbeni utrinki. 19.10 Smeh ni greh, šaljive zgodbe Fortunata Mikuletiča »Premija«. 19.20 Za najmlajše: pravljice, pesmi in glasba. 20.00 Šport. 20.35 Nikolaj Rimski-Kor-sakov: Legenda o nevidnem mestu Kitežu, opera.
V	odmoru (21.10) »Pogled za kulise« (Dušan Per-tot). 21.45 Glasba v noč.
:	SREDA,	15. maja, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutra-
nja glasba. 11.40 Radio za šole (za I. stopnjo osnovnih šol) »Pesmi in pravljice za vas«. 12.00 Opoldne z vami. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Radio za šole (ponovitev). 18.50 Hornist Jože Falout, pianist Aci Mertoncelj. 19.00 Poje Iva kanicchi. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora. 20.00 Šport. 20.35 Simfonični koncert. Vodi Georges Pretre. V odmoru (21.20) Za vašo knjižno polico. 22.00 Filmska glasba.
ČETRTEK, 16. maja, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.35 Slovenski razgledi. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Umetniki in občinstvo (Dušan Per-tot). 19.10 Marijine božje poti: »Sveta gora«, (Alojz Tul). 19.25 Pisani balončki (Krasulja Simoniti).
20.00 Šport. 20 35 »Pribežniki«. Radijska drama, napisal Terje Stigen, prevedla Marija Raunik. RO Režija: Jože Peterlin. 21.25 Skladbe davnih dob. Madrigali Jacoba Gallusa, Gesualda iz Venose ni Claudia Monteverdija. 21.45 Glasbena zlepljenka.
PETEK, 17. maja, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.40 Radio za šole (za II. stopnjo o-snovnih šol) »Zdaj pa zapojmil«. 12.00 Opoldne z vami. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.75 Umetnost. 18.30 Radio za šole (ponovitev). 18.50 Sodobni italijanski skladatelji. Goffredo Petrassi. 19.10 Liki iz naše preteklosti »Anton Čižman« (Lelja Rehar). 19.20 Jazz glasba.
20.00 Šport. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.00 Vo-kalno-instrumentalni koncert. Vodi Antonio Tonini.
21.30 V plesnem koraku.
SOBOTA, 18. maja, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.35 Poslušajmo spet. 13.30-15.45 Glasba po željah. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce (Danilo Lovrečič). 18.15 Umetnost. 18.30 Violončelist Libero Lana, pianist Roberto Repini. 13.55 Motivi G'annija Safreda. 19.10 Družinski obzornik (Ivan Theuerschuh). 19.25 Zborovsko petje.
20.00 Šport. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Vila ob jezeru«. Roman, napisal Boris Pahor, dramatiziral Miroslav Košuta. Tretji del. RO. Režija: Jože Peterlin. 21.30 Vaše popevke. 22.30 Oddih ob glasbi.
Izdajatelj: Engelbert Besednjak nasl. ♦ Reg. no sodi ščj v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157 ♦ Odgovorr urednik: Drago Legiša ♦ Tiska tiskarno Graphor Trst - ulica Rossetti 14 - tel. 77-21-51
V	noči od 6. na 7. maj je odstopil nemški zvezni kancler Willy Brandt. V Bonnu so označili njegov odstop za nepričakovan, vendar pa le mii bil tako hudo iznenadenje: že nekaj časa je bil v zraku, tudi pisalo se je že o njem, a tega nihče ni vzel preveč resno. Zdaj se je zgodilo.
Kaj je pravi vzrok Brandtovega odstopa in kaj pomeni? Kakšne posledice bo imel?
Mnogi mislijo, da je vzrok v tem, da se čuti Brandt krivega, ker je bil eden izmed njegovih treh osebnih svetovavcev, Giinter Guillaume, vzhodnonemški vohun. Vendar lahko verjamemo Brandtu, da ni nič slutil, koga ima v bližini, saj niso tega slutili niti drugi. Toda moral bi biti previdnejši, glede na to, da je »pribežal« Guillaume pred dvajsetimi leti iz Vzhodne Nemčije in da njegova preteklost tam ni hila raziskana. Sicer pa je fantastično, da lahko nekdo dvajset let in več tako prikriva svoj pravi obraz in se tako pretvarja. Kaj takega je možno le
—	Si vidu, Jakec, ka-ku znajo bet ekspedi-tivni naši poslanci, ka-darse gre za dnar za njeh stranko?
— Kaku, kaku? Kej? Zakej?
— Vidi, tiste državne subvencije za stranke so neka strašno hitro jn tudi na kratko sprejeli jn odobrili pred anem mescam. Jn uni dan sm brou, da bojo tiste subvencije začeli »plačevat vre ta mesec. De zdej bo tisti zakon natiskan u Uradnem listi jn pole bojo preči stranke predložile svoje prošnje za izplačilo. Jn tu bo šlo tik-tak.
— Če reč, de u dobreh dveh mesceh bo narjeno vse: predložen zakon, prediskutira-ni paragrafi, izglasovano jn tudi izplačan dnar. Taku hitro ni pršu še noben penzio-nist do svojga dnarja, nobena odškodnina za poplave al potrese še ni šla taku hitro od ruk, koker te državne podpore strankam. Se vide, kaku znajo bet hitri, če jem je kašna reč pr srci.
— Jn znaš, kej je pr tem narlepše? De časniki, posebno tisti od strank, neč preveč ne pišejo od teh podpor strankam. So napisali, ja, de je biu tisti zakon sprejet, ma pole neč več. Jn tudi rajše neč komentarja. Rajše vsi moučdjo, zatu de be ledje pozabli jn neč ne komentirali, če je prou al ne. Jn jest znam, de se marsikomi ni zdelo prou, de si stranke vzamejo državno subvencijo, pole ke smo vidli, kaku se pestijo podkupavat od petrolejskih družb. Zastran tega be se dalo še dosti govort. Ma časniki rajše mou-čijo.
— E, dragi moj, nimajo prou čiste vesti, zatu si mislejo, de je bulše tiste dnarce inkasirat na tiho, taku de ledje nc bojo neč zamerkali.
— Ma ni samo zastran dnarja, ke jemajo interes, de se me govori preveč. Je tudi zastran njeh antifašizma.
skrajno fanatičnim ali skrajno pokvarjenim naravam — Giinter Guillaume pa je bil najbrž oboje, Brandt je takoj pojasnil v parlamentu, da se čuti v tej zadevi nedolžnega, da pa je že nekaj časa vedel, da je Guillaume vohun in da ga nadzirajo, zato se je sicer delal, kakor da se mi med njima nič spremenilo, v resniai pa mu ni več zaupal. To gotovo vse drži — a Brandta le teži misel, kaj si mislijo ljudje o njem: ali da je tak naivnež ali da je tudi sam kaj kriv.
Vendar pa to verjetno ni glavni vzrok Brandtovega odstopa. Važnejši vzrok je najbrž ta, da Brandtova socialistična (socialnodemokratska) stranka zadnji čas kar po vrsti izgublja pri volitvah v deželne zbornice v posameznih nemških deželah. Prav pretekle dni je bila hudo poražena v Posarju, ki je najmočnejše industrializirana nemška dežela z zelo močnim delavstvom. To je bil zelo slab znak, ki je verjetno pripravil Willyja Brand-(dalje na 7. strani)
— Kaku — antifašizma?
— Prou lepu! Za tisti zakon od subvencioniranja političneh strank so glasovali poslanci vseh strank. Je prou, de jeh naštejem. So glasovali za tisto podporo demokristjani, republikanci, obojni socjalisti komunisti jn fašisti. Samo liberalci so bli pru-
li.	Jn po tistem zakoni si bojo stranke razdelile petjnštirdeset miljard. Ta velike bojo dobile več, ta majhne mejn. Taku računajo, de bojo demokristjani dobili petnajst milijard, komunisti sedem, mišini pej tri...
— Tudi mišini?
— Se zna, tudi mišini. Sej tu je ta lepše. Vsi antifašistični poslanci so glasovali za an zakon, po katerem bojo dobili tudi mišini tri miljarde.
— Ma kej ni noben poslane reku, de mi-šinam ne be smeli dat neč? Sej so tolko-krat govorili, de bc mogli mišine prepovedat, de je fašistična stranka prouzaprou prepovedana tudi po ustavi?
— Ja, videš, neč niiso rekli. Poslanci so si misleli, važno je, de dobimo mi tiste miljarde jn neč ne stri, če jeh dobijo tudi mišini.
— Ma s tem zakonam so prouzaprou poslanci bli tudi pruti ustavi jn obanem so ti poslanci...
— Antifašistični poslanci. Ne pozabet!
— Ja, ti antifašistični poslanci so prouzaprou fašizem sprejeli! Če mu dajo pr fina subvencijo! Ja, tašneh antifašistov, se pej fašistam res ni treba bat!
— Sej zatu so zmiram bol koražni. Sej znajo, de se bo vse končalo sez resolucjami, ogorčenjem, obsodbo na komemoracijah jn kašnem sprevodom! Ma uani bojo pej dobivali dnar z državne kase za kupavat tri tol, za špeže transporta za bombe, za dnevnice atentatorjev jn taku naprej. Videš, jn od vseh teh reči antifašistični časniki rajše moučijo.
Ma kej je tu za an antifašizem tle pr nas?
Mihec in Jakec se menita,
kako so antifašisti dali misovcem dnar
Vzajemnost Korošcev
MNENJA
Oba koroška slovenska tednika izražata vzajemnost koroških Slovencev z našim ljudstvom na Tržaškem zaradi atentata na slovensko šolo pri Sv. Ivanu in zaradi fašističnih groženj.
Obenem poročata o vedno novih pojavih nestrpnosti in šovinizma nasproti Slovencem na Koroškem. Kratijo jim celo take pridobitve, ki so jih že imeli. Vedno spet ponavljajo tisti, krogi, ki bi hoteli kar najbolj zmanjšati in končno uničiti slovensko manjšino, zahtevo po »štetju manjšine«. Koroški Slovenci se temu upirajo, ker vedo, kakšen je namen takega štetja: čimbolj za-strašiti Slovence in s pomočjo statističnih podatkov, ki bi bili posledica dolgoletnega ponemčevanja in strahovanja, dokazati, kako »neznatna« je slovenska skupnost na Koroškem, in to tembolj, ker jo delijo na celo vrsto umetnih kategorij glede na to, kako ljudje govorijo: slovensko-vindišarsko, vin-dišarsko slovensko, slovensko, vindišarsko, slovensko-nemško, nemško-slovensko itd. Zanašajo se na zmedenost ljudi glede lastnega jezika, saj slovenskih osnovnih šol sploh ni in ravno to je glavna šibkost slovenske manjšine na Koroškem, ki pospešuje ponemčevanje.
Če hočejo koroški Nemci štetje, naj ga imajo, toda po podatkih iz časa pred začetkom načrtnega in hotenega ponemčevanja
Domneva bivšega uslužbenca pogrebnega podjetja, ki je snemal trupla obešenih talcev v ulici Ghega pred 30 leti, češ da so nacisti svoje žrtve poprej omamili, ne drži. Za to sem priča sam, ker sem bil dodeljen prav isti skupini talcev.
V	tržaške zapore v ul. Coroneo sem dospel s kakimi tridesetimi tovariši iz reških zaporov prav isti dan, ko so ustrelili 71 talcev na Opčinah. Našo skupino je vodil šepajoč SS-ovec, neizmerno surov, ki je na reški postaji pobil na tla moškega, ki nas je preveč pozorno opazovtl. Vendar je pa bil do mene grobo odkritosrčen in mi povedal, da so me spravili v nesrečo domači ljudje in ne Nemci.
V	Coroneu sem osupnil; ker so me zaprli v poseben, še bolj zastražen oddelek, nad čigar vhodom je bilo zapisano: Posebej rezervirano od vrhovnega SS poveljnika. Kmalu sem zvedel, da tu zbirajo talce in da so jih odtod prav davi 72 odpeljali. Pri prvi priliki da smo mi na vrsti.
Kot blisk se je razširila 22. aprila vest, da je bil izvršen atentat na oficirsko menzo v ul. Ghega in da je bilo ubitih pet Nemcev. Že takoj popoldne so nas začeli zbirati v treh velikih sobanah; posebno mnogo je bilo naših mož in fantov s Podnanosa na Pivki. Imeli so še polne nahrbtnike domačih jestvin. Večerje topot nismo dobili ampak smo si delili iz nahrbtnikov. Bila je žalostna zadnja večerja za premnogokaterega. Nič nismo govorili. In potem smo sedeli po tleh, slišati je bilo kak pritajen vzdih in ure so tekle v strašnem pričakovanju. Pozneje sem bral v eksistencialistični filozofiji, da človek šele takrat pristno živi, ko zre smrti v oči. Poudariti pa moram, da me je neki notranji glas pomiril, da se mi ne bo nič zgodilo.
Ob treh zjutraj zaslišimo, kako se je ustavila
na Koroškem, iz sredine preteklega stoletja'. Slovenci se ne glede na današnje stanje, ki je umetno, posledica psihološkega in dejansko nasilja v času nacizma in tudi pod »demokratično« Avstrijo oziroma koroško vlado, ne odrečemo ozemlju in ljudstvu, ki sta bila slovenska l. 1850. Drugače bi se lahko reklo, da se nasilje in potujčevanje splača, in to bi bila samo nadaljnja potuha zati-ravcem in potujčevavcem, ne samo na Koroškem ampak tudi drugod. Pristati na to, pa bi bilo nemoralno tudi z naše slovenske strani.
Našim koroškim rojakom svetujemo, naj dajo natisniti veliko število lepakov ali letakov s fotografijo 52 Slovencev in drugih, ki so jih nacisti obesili 23. aprila 1944
Ali je zakon o razporoki res eden od najbolj usodnih za nadaljnji obstoj slovenskega naroda in zlasti nas zamejcev, kot to trdi Katoliški glas? Ne poznamo sicer statistike o dosedanjih razporokah med nami, toda vse kaže, da je njih število tako nizko, da odpade vsaka tragičnost. Veliko resnejše je dejstvo, da je tudi med nami mnogo neurejenih in razbitih zakonov kljub temu da se niso poslužili zakona o razporoki; grob o-
kolona vojaških kamionov na ulici, ko so prišli po nas. Kmalu zaslišimo vpitje v sosednji sobi in topotanje s škornji, potem se odpro naša vrata, vstopi podčastnik SS in zarjove: Alles auf! Nato začne klicati z lista imena. Dotični je moral vse pustiti ter so ga sunili na hodnik. Eden, Pivčan, je bil bos in se je hotel še hitro obuti, a Nemec ga je nahrulil: Los, los, kamor greš zdaj, ne rabiš nobenih čevljev! Stojim za Nemcem in pogledam skrivaj na listo. Tudi moje ime je na njej, a prečrtano. Nemec je znal le približno brati naša imena in za kak nesporazum pri imenih ali osebah mu ni bilo mar, glavno je bilo število. Pozneje sem se seveda zanimal, če je bil kdo morda žrtev pomote oziroma zamenjave. Dobil sem nekaj domnevnih podatkov, a nadaljnji dogodki so preprečili, da bi se še s tem ukvarjal. Pobrali so jih še iz tretje sobe, nato so se vžgali motorji na kamionih in vedeli smo, da so šli v smrt. šele pozneje smo slišali, kje in kako so pomrli. Komaj so bili Nemci odšli, so se spet odprla vrata ter so se usuli noter jetni-ški pazniki. Pobrali so vse nahrbtnike odpeljanih, jih zadovoljivo težkali v rokah ter si jih prijateljsko porazdelili med seboj.
Tiste dni so pripeljali z Balkana cele transporte jetnikov in vsi zapori so bili prenatrpani. Tako so pripravili velikanski transport in nas 27. aprila odpeljali v plombiranih živinskih vagonih v koncentracijsko taborišče v Nemčijo. Na neki postaji so nas potem sortirali. Vprašal sem nekega železničarja, kako se imenuje kraj. Ko mi je povedal ime, sem se zasmejal, in kako ne, saj se mu je reklo Freilassing!
Prof. Rafko Premrl - Gorica
v ulici Ghega v Trstu, ali tistih 100 žrtev, ki so jih obesili spomladi l. 1945 na Frankolovem pri Celju, naj jih opremijo z vprašanjem (v nemščini): »Heimatdienstovec, si jim pomagal tudi ti obešati te ljudi?« in naj jih razširijo v kar največjem številu po vsej koroški ‘deželi. Nalepijo naj jih na vse zidove. Nedvomno se bo kak nekdanji nacist spomnil, da je bil zraven. Eden izmed takih je bil prejšnji lastnik celovške plesne kavarne Lerch, ki so mu sodniki v Celovcu vrnili prostost, nekdanji SS-ovski okrutnež v Trstu. »Korošec« je bil tudi Rosener in še marsikdo. Nedvomno je bilo tudi med rablji precej njihovih »rojako«, ki bi jim plakat poživil spomin na tiste čase. Turistična sezona bi bila ravno primeren čas za tako obujanje »lepih« morilskih spominov. Tujce pa bi opozorila, da je »birt«, ki tako postrežlji-vo kramlja z njimi, morda nekdanji rabelj, ki je obešal tudi matere majhnih otrok, dekleta in še ne 18-letne fante v Trstu.
stane grob, tudi če jc pobeljen! Gnojnega tvora se ne da zdraviti, edino nož je na mestu.
Veliko bolj zaskrbljujoče za našo krepko narodno rast je dejstvo, da se nesorazmerno mnogo naših dobrih, mladih ljudi sploh ne poroči ter tako množi število prostovoljnih stričkov ni tetic. Večinoma so izobraženi, v dobrem socialnem položaju in bi bila za večino od njih naravnost dolžnost, da si ustanovi družno in tako okrepi narod in Cerkev, zlasti ker so povečini krščansko u-smerjeni. Vsiljuje se nam vtis kot da je to posledica nekakšne manihejske miselnosti in vzgoje, kot da bi bil zakon nekaj manj vrednega in boguvšečnega od devištva ali vsaj celibata. Ali ni škoda njih najlepših let? Ali se je K.g. že kdaj razpisal o tem?
Tudi to daje misliti, da sc toliko naših poroči s tujerodci, čeprav ostaja domačih partnerjev na pretek! Tudi tu bi bila prilika, da skrbni K.g. povzdigne kdaj svoj svareči prst.
Dragi gospodje pri K.g.: četudi priznavamo vašo gorečnost in dobronamernost, pri nas je razporoka v glavnem izjema in se je bodo posluževali večinoma izvencerkveno u-smerjeni ljudje. Ti bodo skušali svoje probleme sami kako urediti in odklanjajo vaše vmešavanje. Raje se zanimajte za bolj pereča zgornja vprašanja. Saj menda vendar ne želite, da bi vas sam Almirante za vašo pomoč javno pohvalil?
Katoličan
Zakladni minister Colombo zagovarja Italijo pred ministrskim svetom Evropske skupnosti v Bruslju zaradi vladnih ukrepov za omejitev uvoza. Ti ukrepi pomenijo odstop od pravilnikov in načel o svobodni trgovini na področju Evropske skupnosti. Med drugim skuša omejiti Italija uvoz živine za zakol in drugih živil.
Sodnika Sossija, ki so ga ugrabili pripadniki »Rdečih brigad« v Genovi, še vedno niso našli. Notranji minister Taviani se zadnja dva dni mudi
v	Genovi in se posvetuje s tamkajšnjimi parlamentarci in predstavniki oblasti, kako okrepiti akcijo iskanja. Sossi pošilja preko ugrabiteljev sporočila, naj se država pogaja z ugrabitelji, ki zahtevajo izpustitev osmih obsojenih kriminalcev.
Pisma uredništvu:
Nacisti res niso bili obzirni
RAJE VEČ OTROK!
Odločna obsodba fašizma v deželnem svetu
Deželni svet Furlanije - Julijske krajine je v sredo, 8. t.m., na izredni seji sprejel resolucijo, ki odločno obsoja zločinski in podli tentat na slovensko šolo pri Sv. Ivanu v Trstu. Za resolucijo, ki so jo predložili voditelji vseh svetovalskih skupin, razen fašistov, so glasovali vsi deželni svetovalci, razen seveda misinov. Resolucija med drugim ugotavlja, da je do atentata prišlo le nekaj dni potem, ko je fašistični prvak Almirante na shodu v Trstu ščuval k narodnostni mržnji v trenutku, ki je posebno kočljiv za odnose med Italijo in Jugoslavijo, namen tega atentata pa je skaliti ozračje omikanega sožitja in zadati moralen udarec slovenski manjšini. Zato deželni svet poudarja potrebo, da se odkrijejo ni zgledno kaznujejo početmiki zločinskega dejanja in njiho-
vi	gospodarji, hkrati pa potrjuje svojo voljo, da se državljanom slovenskega jezika v Furlaniji - Julijski krajini zagotovijo pravice, ki jih predvidevajo člena 3 in 6 republiške ustave in člen 3 posebnega statura. Deželni svet poziva parlament, naj sprejme primerne ukrepe v luči globalne zaščite slovenske manjšine.
Podli fašistični atentat z dne 27. aprila je odločno obsodil predsednik deželne vlade Comelli, za njim pa so spregovorili predstavniki vseh svetovalskih skupin. Deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Drago
VSAJ TEGA NISO KRIVI MLADI!
Mladim starejši radi nalagajo vse mogoče napake in slabe navade. A glede ene so gotovo nedolžni: med mnogimi ponočnjaki, ki se okrog polnoči in še pozneje majejo po tržaških cestah, se opirajoč na zidove pomikajo naprej, na kakem vogalu izbruhajo preobilno zavžito vino z ostanki večerje in nadlegujejo mimoidoče ljudi ali kričijo nerazumljive besede in psovke, ni niti enega mladega človeka. Vsi spadajo k stari generaciji, ki bi se rada vsiljevala za vzgled mladim. Dobro samo, da mladi ob tisti uri že spijo, da ne vidijo takih »vzgledov«.
Jutri zvečer se bo po vsej Italiji zaključila volilna propaganda za ljudsko glasovanje o odpravi razporoke. Kot je bilo pričakovati, so se posamezne stranke in skupine v teh zadnjih dneh močno razvnele im v svoji volilni propagandi včasih segale tudi na kočljiva vprašanja političnega ravnotežja v državi.
Na Tržaškem in Goriškem je bil volilni boj veliko bolj miren. Po cestah nismo videvali kupov volilne propagande, kot se je to redno dogajalo pri drugih volitvah, tudi po pošti je prihajalo vsekakor manj publikacij kot navadno. Omejeno je bilo tudi število letečih volilnih shodov po raznih predelih obeh pokrajin. Tudi sicer je treba poudariti, da se je ton volilnih posegov po časopisju obdržal na umerjenem ravnotežju.
S tem so stranke im skupine, ki so posegale v predvolilno kampanjo, pokazale vsaj pri nas določen resen in odgovoren pristop k javni razpravi o civilnih pravicah državljanov. Samo če izvzamemo Almirantejev
Štoka je v svojem govoru ugotovil, da so izzivalne besede političnega tajnika MSI in eksplozija bombe pred slovensko šolo pri Sv. Ivanu pretresle slovensko prebivalstvo, a ga prav gotovo niso zastrašile. Slovenci (dalje na 8. strani)
—o—
PROTIFAŠISTIČNO ZBOROVANJE
V	NABREŽINI
V	torek zvečer je Skupna slovenska lista pripravila v Nabrežini javno protifašistično zborovanje svojim somišljenikom. Shoda se je udeležilo zelo veliko število ljudi iz vse občine. Vse prisotne je najprej pozdravil občinski odbornik Ant ek Terčon, zatem pa je župan Legiša dolgo in zelo poglobljeno spregovoril o nevarnosti obnavljanja fašizma zlasti v naših krajih in o skritih razlogih, zakaj do tega poskusa spet prihaja.
Občinski svetovalec Bojan Brezigar pa je spregovoril o raznih aktualnih temah. Govoril je tudi tajnik Slovenske skupnosti dr. Štoka.
Prejeli smo še več protestnih izjav proti zahrbtnemu zastraševalnemu atentatu na slovensko šolo pri Sv. Ivanu:
Šolski nadzornik, didaktični ravnatelji slovenskih šol in ravnatelji srednjih in višjih šol na Tržaškem, zbrani 29. aprila 1974 v šoli pri Sv. Ivanu, ki je bila pred dvema dnevoma ponovno tarča fašističnega bombnega atentata, ogorčeno obsojamo tako zločinsko početje v škodo slovenske etnične skupnosti v Italiji.
Ugotavljamo, da je napad na slovensko šolo obenem napad na celotni slovenski živelj, ki zasleduje mirno sožitje med obema narodoma.
Pozivamo odgovorne oblasti, da takoj prevzamejo vse potrebne ukrepe, da se enkrat za vselej napravi konec takim neodgovornim zločinskim
provokatorski govor prod desetimi dnevi na trgu Goldoni, so bili vsi ostali govorniki tako za »da« kot za »ne« v svojih izvajanjih previdni in resni.
Tudi med slovensko manjšino ni bilo opaziti hudih spopadov med obema frontama. Morda tudi zato, ker v vsem predvolilnem obdobju ni bilo slišati javnih nastopov ali okroglih miz s strani tistih, ki so proti razporoki. Omenili bi le vrsto člankov Katoliškega glasa, ki se je z znanimi argumenti zavzemal za odpravo zakona o razporoki. Poleg tega pa je tržaška sekcija proti razporoki razširila po nekaterih vaseh na Krasu slovenski prevod svojih argumentov za »da«.
Na drugi strani pa gre omeniti shode, ki jih je po raznih krajih pripravila komunistična stranka in okrogle mize po večjih krajih, ki so se jih na pobudo krajevnih kulturnih organizacij udeležili slovenski predstavniki socialistične in komunistčne stranke ter član koordinacijskega odbora katoličanov za »me«.
STRAŠNO DEJANJE V NASELBINI SV. SERGEJA
V	naselbini sv. Sergeja v Trstu se je zgodilo v sredo strašno hudodelstvo. Pietro Stamcich, doma iz Milj, ulica Felluga 36, je z nožem do smrti zabodel 19-letmo dijakinjo
—	maturantko Argijo Marchesi, svojo daljno sorodnico po materi. Ko mi bilo nikogar doma razen Argije, je prišel v stanovanje, kjer je nekoč že opravil neka popravila, in je verjetno hotel dekle posiliti. Ko je hotela zbežati iz stanovanja, jo je blizu vrat dohitel in zabodel, nato pa ranil z nožem še samega sebe, verjetno zato, da bi simuliral samomor. Nesrečno Argijo je našel oče, ko se je vrnil z dela, mrtvo pri vratih, in v kuhinji pod mizo ranjenega morilca. Nesrečna Argi-jina mati je hotela v obupu skočiti skozi okni. Etancich je baje iz bujskega okraja v Istri. Enako družina žrtve.
Zadnjih nekaj let se kar po vrsti dogajajo v našem mestu strašni umori, katerih žrtve so ženske, stare in mlade, in morilci ostanejo večkrat neznani. Nekateri menijo, da je to posledica znanega zakona Merlin, po katerem so zaprli javne hiše.
dejanjem, kajti krivci in njihovi pošiljatelji so oblastem dobro znani.
Resolucijo smo poslali predsedniku vlade, notranjemu in prosvetnemu ministru, predsedniku dežele in deželnega sveta, tržaškemu prefektu, predsedniku tržaške pokrajine, tržaškemu županu, šolskemu in deželnemu skrbniku, jugoslovansko-itali-janski mešani komisiji, slovenskemu in italijanskemu krajevnemu časopisju, generalnemu prokuratorju.
PROFESORSKI ZBOR LICEJA »FRANCE PREŠEREN
Profesorski zbor Znanstvenega liceja »F. Prešeren« v Trstu, zbran na izredni seji dne 30. aprila 1974, ogorčen zaradi podlega atentata na slovensko šolo pri Sv. Ivanu,
obsoja ponovni zločinski napad na ustanovo, ki je zaradi težkih krvavih žrtev naši narodni skupnosti še posebno pri srcu:
zahteva od pristojnih oblasti, da nemudoma izvedejo vse ukrepe, ki so potrebni za izsleditev in kaznovanje neposrednih in posrednih krivcev;
zahteva, da iste oblasti posvetijo večjo pozornost pouku prave demokratične državljanske vzgoje s poglobljenim osvetljevanjem obdobja, v katerem je bila ideologija, ki je botrovala temu nasilnemu dejanju, na oblasti; •
poziva pristojne oblasti, da s primernimi energičnimi ukrepi zagotovijo varnost naših dijakov in vsega šolskega osebja ter reden potek pouka.
PROFESORSKI ZBOR NIŽJE SREDNJE ŠOLE »IVAN CANKAR«
Profesorski zbor nižje srednje šole »Ivan Cankar« pri Sv. Jakobu v Trstu, zbran na izredni seji dne 30 t..m„ z globokim ogorčenjem protestira proti
(Dalje na 5. strani)
—o—
V	Zagradcu pri Zgoniku je žena Anica rodila brhkega sina našemu članu Pepiju Miliču.
Srečnima staršema, bratcu in sestricama prisrčne čestitke, novorojenčku pa mnogo voščil, da bi zrastel v krepkega slovenskega fanta.
Zveza neposrednih obdelovalcev, Trst
Volilna propaganda pri nas
Protestna izjava ravnateljev vseh slovenskih šol na Tržaškem
GLAS IZ GORICE:
Tudi v Gorici m po okoliških vaseh se do zadnjih dni slišijo pozavne, ki trobijo za »da« ali »ne« pri nedeljskem referendumu. Predvsem moramo ugotoviti, da vlada zlasti med preprostimi sloji velika nejasnost glede odločitve. Po mnenju italijanske javnosti bodo glasovi za odpravo zakonske določbe Baslini-Fortuna, to je proti razporoki, približno enaki glasovom, da dosedanji zakon ostane.
Seveda, mnogi agitatorji na obeh straneh še vedno hote ali nehote zmešajo oba pojma, to je zakon-zakrament in zakon-Fortu-na - Baslimi.
Nekatere brumine duše mislijo celo, da so za razporoko, če prečrtajo »si« in narobe, ne pa, da kdor prečrta »si«, je za odpravo razporoke in za to, da se odpravi sedaj veljavni zakon Fortuna-Baslini.
Značilno je tudi, da italijanske stranke precej računajo na slovenske glasove. Menijo, da bodo katoliški somišljeniki SDZ glasovali »da« in s tem potrdili svoje zavezništvo s krščansko demokracijo, liberalna in napredna struja pa da bo glasovala »ne« sicer pa, pristavlja »*Piccolov« dopisnik, se ni SDZ uradno izjavila ne za »da«, ne za »ne« in prepušča svojim volivcem, naj se odločijo po svoji vesti.
Nadaljnja značilnost v teh dneh je tudi ta, da ni po reklamnih volilnih deskah še nobenih slovenskih lepakov.
Slovenski volilec se upravičeno sprašuje, ali nas bodo »dajevci« in »nejevci« šele po
12.	maju poznali. Zdaj nam pa eni od daleč grozijo z gorjačo, drugi pa opozarjajo na krščansko zavest.
Nobena plat pa noče priznati, da se je vprašanje referenduma politiziralo in da hočejo različne stranke iz njega kovati svoj politični kapital, tako na levi kot na desni strani.
Za trdnost zakonske zveze in družin jim ne gre.
Mi pa vemo, da je prav zdravje naših slovenskih družin in ohranilo naš narod.
Po drugi strani pa ne smemo pozabljati, da je v naravi vsakega zakona (postave) nekaj trdega in tudi pomanjkljivega. To pa še ni razlog, da se mora taka postava takoj odpraviti, ampak se mora popraviti, sicer bi prenehala vsaka ustavna varnost in stalnost naravnega reda.
Slovenski človek, v kolikor je krščansko usmerjen, se navidez nahaja med Scilo in
NAŠE ČESTITKE
V	cerkvici v Jazbinah sta si 24. aprila obljubila večno zvestobo Ivanka Klanjšček in Izidor Prinčič, oba doma iz Jazbin. Ženin je že dolgo let občinski svetovalec števerjanske občine. Bil je tudi kot aktiven član v strokovnih kmetijskih družbah.
Dne 4. maja sta se v števerjanski cerkvi poročila Nada Škorjanc in Giorgio Lussini iz Gorice. Nevesta je že dolgo časa članica prosvetnega društva »Fr. B. Sedej« in je tudi vneta pevka pri cerkvenem pevskem zboru.
Števerjanska soseska želi obema paroma dosti sreče in blagoslova na novi življenjski poti.
** N E «
Karibdo, v resnici pa ni tako. Priznava vrednote zakonske zveze kot temelja naših družin, odklanja pa izrabljanje teh čustev kot merilo za politično pripadnost tej ali drugi stranki.
V	volilni kabini se bo ravnal po razsodbi svoje vesti, ki je edino pravo merilo njegovih odločitev.
ODLIČEN ROJAK
Na osrednjem sedežu Skupnega evropskega tržišča v Bruslju je bil prejšnji mesec nastavljen kot prevajalec, profesor Klavdij černoja iz Beneške Slovenije. Za osem mest uradnega prevajalca se je v Italiji potegovalo 3300 kandidatov. Izpite sta iz vseh Benečij prestala le dva, eden je prav černoja. Doslej je bil profesor angleščine na srednji šoli v Špetru in profesor francoščine na višji srednji šoli v Vidmu. Govori in piše v petih jezikih. Deluje tudi kot odbornik prosventega društva »I. Trinlko« v Čedadu.
UMETNIŠKA RAZSTAVA
Slovensko kat. akademsko društvo v Gorici je odprlo v soboto, 4. maja, umetniško razstavo goriškega slikarja Andreja Košiča. Ta je že četrta mojstrova razstava v letošnjem letu. Predstavlja svoja naj novejša dela, večinoma olja, doslej je večinoma .porabljal akvarel.
Razstava je odprta v atriju Katoliškega doma v Gorici, drevored XX. septembra, 85. Odprta bo do 23. maja, in sicer ob četrtkih in sobotah od 16. do 19. ure, ob nedeljah od
10.	do 12. ure.
redni seji dne 2. maja 1974, se pridružuje splošni obsodbi bombnega atentata na slovenske šole v Trstu, izvršenega le dobrih o-s-em dni po nesramnem Almirantejevem govoru, polnem sovraštva do Slovencev, in poudarja v imenu vsega domačega prebivalstva, da je tako početje nedopustno v demokratični državi, ki priznava vsem državljanom e-nake pravice ne glede na narodno pripadnost, versko in politično prepričanje, in ki je zlasti v tem trenutku skrajno škodljivo za mirno sožitje in sodelovanje med tu živečima narodoma.
Atentat so obsodili tudi vidtni italijanski predstavniki in sama vlada, a to še ni dovolj. Zato zahtevamo, da bodo temu čimprej sledili konkretni koraki, kajti le tako se bodo preprečila druga podobna dejanja, in da se izsledijo in kaznujejo tisti, ki so zločinski načrt izvedli, in tisti, ki so zanj dali pobudo.
Slovenci smo preveč pretrpeli v dobi fašistične diktature, da bi mogli ravnodušno gledati na oživljanje takih terorističnih metod, ki so v kričečem nasprotju z določili republikanske ustave. Živeti hočemo še dalje v miru in svobodno, to pa nam mora za-
S TRŽAŠKEGA
Protestna izjava
(Nadaljevanje s 4. strani) najnovejšemu podlemu napadu na slovensko šolo pri Sv. Ivanu. Zahteva, da pristojne oblasti zločince čimprej izsledijo in najstrožje kaznujejo. Oblast naj končno prepove vsakršno netenje narodnostne mržnje, ki lahko usodno vpliva na nadaljnji razvoj sožitja med tukajšnjim prebivalstvom obeh narodnosti!
OSEBJE SREDNJE ŠOLE »SV. CIRILA IN METODA«
Osebje Srednje šole s slovenskim učnim jezikom »Sv. Cirila in Metoda« v zvezi z bombnim atentatom, ki je bil izvršen na šolo v ulici Caravaggio 4,
obsoja podlo dejanje, da so se atentatorji lotili slovenske šolske ustanove in povzročili veliko materialno škodo,
ugotavlja, da je bilo zločinsko dejanje namenjeno kaljenju mirnega sožitja in bi lahko povzročilo tudi človeške žrtve;
zahteva od odgovornih oblasti, da odkrijejo zločince, njih mandatorje, izvrševavce in hujskače ter c*a jih kaznujejo za njihova mračna dejanja in da uspešno poskrbijo za varnost mladine in vsega šolskega osebja.
SKAVTI IN SKAVTINJE Vodstvo Slovenskih tržaških skavtinj in Slovenskih tržaških skavtov izražata svoje ogorčenje nad podlim atentatom na slovensko šolo pri Sv. Ivanu. Ko od oblasti pričakujemo kaznovanje krivcev in ukrepe, ki naj preprečijo vsako podobno dejanje, se obvezujemo, da bosta naši organizaciji nadaljevali z vzgojnim delom, ki teži k bratstvu in odgovornemu vključevanju v družbo.
ČESTITAMO
Pred kratkim je obhajal osemdesetletnico dr. Janko Glaser. Kot pravnik in begunec je deloval svoj čas v Beogradu, v povojnem času pa kot časnikar v Trstu. Želimo mu, da bi doživel še veliko srečnih let.	Priiatelii	in uredništvo
gotoviti državna oblast z odločnim nastopom proti vsem tistim silam, katerih edini namen je uničenje demokratičnega rela v Italiji.
IV. FESTIVAL
Kakor smo že javili, se bo IV. Festival ljudskih pevskih in glasbenih ansamblov razvijal 8. in 9. junija med borovci v štever-janu.
Za nastop se je prijavilo že 25 skupin, največ iz Jugoslavije. Dosti jih je tudi iz Koroške, Tržaške in oGriške. Kot gostje so povabljeni tudi ansambel Mihe Dovžana, pevka Ivanka Kraševec in kvintet Gorenjci.
Dve posebni komisiji bosta izrekli sodbe o najboljši glasbi in o najboljšem besedilu. Zmagovalce za naj višjo nagrado 150 tisoč lir bo izbralo občinstvo.
Celoten program bo posnel Radio Trst A. Prosvetno društvo F. B. Sedej bo poskrbelo tudi za dobro kapljico in slasten prigrizek. Oba dni se bo gotovo zbralo na vrhu naših Brd dosti ljubiteljev slovenske ljud-sko-zabavne glasbe, ki bodo dali s svojo prisotnostjo poguma za nadaljnje prosvetno de-
lo	števerjanski mladini.
Steverjan
Resolucija občinskega sveta
števerjanski občinski svet, zbran na iz-
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA
REVIJA "SREČANJA"
Izšla |e nova, 41. in 42. številka revije »Srečanja«, ki pa zadnje čase menjava svoje urednike in kot je videti, tudi svoj koncept urejevanja. Na uvodnem mestu prinaša tokrat obširno in zanimivo poročilo o pogovoru o varstvu okolja, ki ga je priredilo uredništvo 24. januarja letos. Tega pogovora za okroglo mizo se je udeležilo 20 javnih, kulturnih in drugih osebnosti oziroma strokovnjakov z raznih področij. Napisan prispevek pa je poslal prof. France Habe iz Postojne, sodelavec Intituta za raziskovanje Krasa.
Ker so obravnavali konkretne probleme, namreč varstvo pokrajine na Primorskem, zlasti v Soški dolini in Trnovskem gozdu, ne pa se izgubljali v abstraktnih tezah, je razumljivo, da je za-dobil pogovor zelo aktualen značaj. Medi drugim so ugotovili, da gradnja elektrarne v Soški dolini ni potrebna iz gospodarskih vzrokov, ker tam baje delavcev že primanjkuje. Zavzeli so se za ohranitev Trnovskega gozda, predvsem pa poudarili nujnost, da industrijski objekti ne bi smeli biti brez sna-žilnih naprav. Zanimiv je bil predlog dr. Kovačiča, da bi mladinsko akcijo, ki jo pripravljajo na Tolminskem in bo zajela okrog sto mladih, preusmerili v akcijo za snaženje bregov Soče in Idrijce. S tem bi pomagali vzgajati tamkajšnje ljudi v ekološkem duhu, predvsem pa mladi rod sam. Peter Žigon pa je opozoril, da bi morali tudi v učnih programih osnovnih in srednjih šol posvetiti vprašanju ohranitve narave več pozornosti.
Viljem Pahor je objavil članek o »delegatskem sistemu in sindikatu«, N. Lisjak je prispevala razmišljanje o razširjenosti mamil med slovensko mladino na Primorskem na osnovi ankete, ki so jo izvedli v Novi Gorici. Kaže, da so postala mamila resna grožnja tudi že za primorsko mladino, čeprav se večina dobro zaveda njihove nevarnosti. Zanimive so navedbe ankete, zakaj se mladi sploh začenjajo zanimati in vdajati mamilom.
V	drugačnem smislu je zanimiv in aktualen
Samo vsake četrt leta izide revija »Glasnik« Slovenskega duhovniškega društva« in to le na 48 straneh, vendar pa je vsebinsko zelo zanimiva in spada med tiste publikacije, ki bodo nekoč predstavljale nujen vir za sodobno slovensko zgodovino, ali bolje rečeno, za zgodovinopisje o današnjem času.
Prva letošnja številka, ki je te dni prispela do nas, obravnava na uvodnem mestu srebrni jubilej Slovenskega duhovniškega društva. Uvodnik je napisal Jože Gregorič in na čelo mu je postavil tele Finžgarjeve besede: »Cvet, ki se smeje v sami pomladi, s prvim vetrom pa odpade, ni še nikoli rodil sadu. Kdor se boji vročega sonca in treska, ni živel. Dnevi brez viharja, brez koprnenja, brez ran in krvi, nanizani eden na drugega, niso življenje, ampak koledar, pratika. Toda ogrel se ob tem ognju ne bo nihče. Kogar pa zgrabi usoda in ga kajkrat prikrivi k tlom, a se v trenutku, ko bi imelo pččiti v križu, dvigne s silno močjo ter hodi pot naprej, ta živi življenje, vredno življenja.«
Sledi poročilo Janeza Korošca o Slovencih v
članek, ali bolje rečeno kratka razprava z naslovom »Kralj Matjaž, ampak s Kokovega«, ki jo je napisal pisatelj Saša Vuga. V njej je namreč upravičeno nastopil proti neumnosti, ki še vedno ni iztrebljena iz slovenskih čitank in niti iz zgodovinskih knjig, namreč da so Slovenci poimenovali svojega mitičnega kralja Matjaža po okrutnem in razbojniškem madžarskem kralju Matiji Korvinu, ki je med drugim hudo oplenil pol Koroške in dal pobiti veliko slovenskih kmetov. Trditi, da so potem slovenski kmetje	in posebno	koroški	— tam	je
največ povesti o	Kralju Matjažu — proglasili	za
svojega junaka mdžarskega okrutneža, ki jih je pobijal, bi bilo isto, kakor če bi pričakovali, da bo slovenski človek	proglasil za	svojega	junaka	na
primer nemškega	policijskega	generala	Roesener-
ja — pravi Saša Vuga in ima seveda popolnoma prav. Tej bedastoči, ki jo z neko čudno zagrizenostjo širijo celo razni slovenski etnografi in zgodovinarji, je treba napraviti enkrat konec.
Dr. Ivo Juvančič piše o dogajanju na Primorskem v letih 1942 in 1943, in temu je posvečenih še več drugih člankov. Slavica Plahuta pa se spominja 30-letnice smrti pesnika Stanka Vuka.
—o—
GLASBENA MATICA — TRST Mala dvorana kulturnega doma Sobota, 11. maja 1974 - ob 20. uri
I. ZAKLJUČNA AKADEMIJA GLASBENE SOLE s sodelovanejm orkestra GLASBENE MATICE
Solisti — gojenci glasbene šole:
Nives Košuta, Erika Slama, Marija Moreale. Riccardo Pergolis — blokflavte Tea Košuta — klavir Silvio Pibrovec — klarinet Črtomir Siškovič — violina Dirigenta:
Janko Ban Oskar Kjuder
zamejstvu. Tokrat poroča največ o dogajanju na Koroškem. Ta duhovniški Vestnik je edina slovenska revija, ki redno in sistematično prinaša poročila o dogajanju pri slovenskih manjšinah v zamejstvu. Jože Gregorič je prispeval tudi razpravo »Podoba duhovnika v Trdinovih spisih«, ki se bo nadaljevala. Za jezikoslovce in kulturne zgodovinarje ter sploh za vse, ki jim je pri srcu slovenska zgodovina, pa so poseben užitek pridige Petra Pavla Glavarja iz prve polovice 18. stoletja, objavljene v izvirnem jeziku, a z današnjim pravopisom. Iz njih je razvidna miselnost tedanjih ljudi na Slovenskem, pa tudi marsikakšna zanimiva kultur-no-zgodovinska drobtina. Etbin Bojc nadaljuje razpravo »Kratke biografije naših najstarejših šolnikov«. Ta dozdevno skromna razprava ima veliko večjo zgodovinsko vrednost, kot se zdi na prvi pogled Lojze Jože Žabkar pa je prispeval »Tri romarske pesmi«. V rubriki »Med knjigami« so objavljene temeljite in resne ocene Jožeta Gregoriča o mohorjevih in drugih knjigah, na koncu pa prinaša revija razna poročila, kroniko in osmrtnice, ki so tudi vir zanimivih zgodovinskih podatkov.
PISMO IVANA MRAKA RO
Kako so igralci tržaške radio družine odigrali mojo himnično tragedijo Rdeča Maša? Mar ni neutrudni režiser Jože Peterlin tega preobčutljivega teksta postavil v prvem zamahu na trdne noge? Mar nisem, poslušalec, ugotovil, da je režiser ten-koslušno ujel ritem moje besede in da so igralci, naj se	jih imenoma domislim:	Franko	Žerjal	kot
Drago,	Glavko Turk kot Kogoj,	Ivana	Placer	kot
Marja,	Miro Opelt kot Erman,	Danilo	Pertot	kot
Fedja,	Ivan Buzečan kot Mihael in Jurij Lipovec
kot p. Ambrozij; mar niso imenovani doživeto in trdno izoblikoval v delu nastopajoče?
Mar ni Taras Kermauner ugotovil in mu ni Janez Gradišnik pritrdil, da gre v tem slučaju, za izjemen tekst slovenske literature? Mar nisem v Trstu doživel (v celoti vzeto) najbolj avtentični prednost enega mojih del?
Mar niso patos, ki je navzoč v podstati slehernega mojega dela, vklenili v svoj realizem in ga s tem tudi v svoji interpretaciji scela overodostoj-nili? Mar niso dovolj jasno izpovedali zemeljske uklenjenosti — vsakega bitja posebej — uklenje-nosti v tragični samoporečni logos — vsakršnega — tudi najplemenitejšega udejstvovanja?
Mar pater Ambrozij — kot učitelj — ne doživi spričo nas, ne le smrt Fedje in Mihaela, marveč tudi popoln moralni in mentalni razkroj — svojega učenca — gestapovca Ermana?
Mar niso pokazali, ti vrli Tržačani, borce narodno osvobodilne borbe, aktiviste in Ilegalce v vseh njihovih zanosih, v njihovih vztrepetih, v njihovem nezaslišanem samožrtvovan|u, kot v njihovi tragični samoogorčenosti?
Zakaj tole zapisujem?
Povedati tem, dragim mi, igralcem, povedati spoštovanemu Jožetu Peterlinu, kako Čutim, vem, se zavedam, kolikšen trud so vložili v študij Rdeče
Maše — in kako so jim bili v osnovi kos.
Z bratovsko prisrčnostjo — hvala.
IVAN MRAK
POČASTITEV STANKA VUKA IN ŽENE
Društvo slovenskih izobražencev v Trstu je v ponedeljek zvečer priredilo v svojih prostorih v ulici Donizetti spominski večer na čast pesnika Stanka Vuka in njegove žene Danice roj. Tomažič, v zvezi s 30. obletnico njune smrti. O Vuku in njegovem literarnemu delu sta govorila kritik Lino Legiša in Milko Matičetov, ki sta objavila pred leti iz njegove zapuščine knjigo »Zemlja ina zahodu«. Posebno zanimivo je bilo tudi tisto, kar je povedal o Vuku Boris Pahor, ki je bil njegov prijatelj. Beseda v diskusiji je nanesla seveda tudi na še vedno nerešeno uganko njune smrti. Na sporedu so bile tudi recitacije Vukovih pesmi. Recitira-
li	so jih člani Radijskega odra.
Zbralo se je veliko ljudi, ki so z največjim zanimanjem sledili govornikom in recitatorjem.
MLADI, PRIDITE NA PREDAVANJE V SKK
V	soboto, 11. t.m. bo v Slovenskem kulturnem klubu v Donizettijevi ulici na sporedu predavanje o spolni vzgoji. Znana predavateljica in zdravstvena pedagoginja ter publicistka gospa Majda Musek iz Ljubljane bo predavala o temi »Osnove človekove ljubezni«. Začetek ob 19.15.
RAZSTAVA O OVČJIH PLANINAH
Muzej v Novi Gorici je priredil v prostorih gradu Kromberk etnografsko razstavo »Ovčje planine v porečju zgornje Soče '73«. Razstava bo odt-prta do konca junija ob delavnikih (razen sobot) od 8. do 14. ure, ob nedeljah pa od 13. do 18. ure.
»Glasnik Slovenskega duhovniškega društva«
Sodobno kmetijstvo
Pohiteti z gnojenjem vinograda
Gnojenje močno vpliva na količino in kakovost pridelka. S smotrnim gnojenjem, ki vsebuje organska kot tudii rudninska kmoji-la, skrbimo, da zemlji vrnemo tisto, kar ji je rastlina vzela im da damo rastlini dodatno količino hranilnih snovi, ki so potrebna za dosego zaželenega pridelka. Ta delež znaša 30-100 odst. tistega, kar zemlji vračamo. Povprečno odvzame roden vinograd letno 120 kg čistega dušika (N), 40 kg čistega fo-sfora (P( in 140 kg čistega kalija (K(. Najmanj toliko moramo zemlji vsako leto vrniti. Ker navadno pri nas izdatno gnojijo s hlevskim gnojem, je treba pri odmerjanju količine rudninskih gnojil odšteti količino snovi, ki smo jih dali zemlji s hlevskim gnojem. Ce bi dali letno 20 vozov dobrega hlevskega gnoja na hektar vinogradniške površine, bi s tem zemlja dobila približno 86 kg čistega dušika, 42 kg čistega fosfora in 126 kg čistega kalija. Prav gotovo so količine hlevskega gnoja im zlasti njegova kakovost daleč ped omenjenimi vrednostmi in je zato nujno izvesti redno dopolnilno gnojenje z rudninskimi gnojili. Navadno gnojimo vinograde istočasno z obdelovanjem, in sicer v zimskih mesecih. Pomladi trosimo le hitro topljiva dušična gnojila. Ce tega nismo do sedaj storili, potem je bolje, da gnojenje s čistim dušičnim gnojilom opustimo, razen če niso trte zelo zaostale v razvoju. V tem času trosimo navadno le kompleksna gnojila 7. zelo nizkim deležem dušika in visokim deležem fosPora im kalija. Ker pa je znamo, da ima tudi trta, kot sicer skoraj vsaka rastlina, neke posebne zahteve in da reagira na določena gnojila bolje kot na druga, bo še najbolje, če sedaj trosimo 6 stotov superfosfata in 5 stotov kalijevega sulfata na hektar, seveda če bodo omenjena rudninska gnojila na razpolago. Kljub podra-
žitvi, ki je prizadela vsa gnojila, je težko dobiti omenjeni dve gnojili.
Mogoče še nekaj besed o tem, kakšno vlogo imajo ta gnojila oz. elementi pri rasti vinske trte.
Dušik pospešuje rast listov in mladik in vpliva tako v odločilni meri na količino pridelka. Kot že omenjeno, je najbolj ugoden čas za gnojenje z dušikom že mimo — to je treba opraviti do konca aprila —, z izjemo nasadov s slabo razvitimi trtami. Pozno gnojenje z dušikom ni priporočljivo, ker bi sicer trta ne dozorela dobro v svojih lesenih delih in bi jo utegnili prizadeti jeseni zgodnji vdori mraza.
Fosfor je potreben za brezhibno oploditev, pospešuje zorenje lesa in grozdja in s tem zboljšuje kvaliteto vina. Povrh je sestavni del beljakovin. Pomembno je tudi vedeti, da fosfor preprečuje osipanje grozdi-čev po cvetenju. Kalij tudi pospešuje rast, vendar je za trto važen predvsem zato, ker veča količino škroba, ki se spremeni v sladkor in tako torej vpliva na kvaliteto vina. Trta je prav posebno zahtevna glede kalija. Trto nekateri imenujejo tudi »kalijeva rastlina«.
Enostransko gnojenje bi torej ne bilo posebno ugodno. Posebno napačno je gnojiti s hlevskim gnojem in nato samo z dušičnimi gnojili. Bujna rast ni še vse. Gnojenje mora biti vedno uravnovešeno in prilagojeno potrebam posamezne sorte, talnim razmeram, starosti, letnemu času, legi itd. Uravnovešeno gnojenje pomeni tudi, da moramo trto dopolnilno gnojiti z apnom, železom, bakrom in drugimi t.im. mikroelementi, katerim pripisujejo strokovnjaki pomembno vlogo npr. pri nastajanju vitaminov. Pri izbiri kompleksnega gnojila pazimo, da vsebujejo tudi mikroelemente.
Občine naj poskrbijo za zaščito kmetovalcev
»Zveza neposrednih obdelovalcev obsoja neodgovorno ravnanje nekaterih izletnikov, posebno tistih, ki z motorji vozijo po privatnih parcelah, četudi ograjenih, in povzročajo veliko škodo na travi in detelji in obenem plašijo živino.«
S tem protestom se je Zveza, po razgovorih, ki jih je imela s kmetovalci iz Cerovci j in Mavhinj, dne 29. aprila obrnila do devinsko-nabrežinske občinske uprave z zahtevo, da se poskrbi, da se podobni dogodki ne bodo ponavljali. Hkrati je sindikalna organizacija opozorila, da je turistična cesta, ki pelje na Kohišče in po kateri kmetje ženejo živino na pašo, odprta prometu brez katerekoli hitrostne omejitve, čeprav je ozka in je vidljivost omejena. Govor je nanesel tudi na požar, ki je pred kakim mesecem prizadel lastnike zemljišč okoli občinskega smetišča.
Ob koncu razgovora je Zveza neposrednih obdelovalcev postavila tele zahteve:
—	ob sobotah im nedeljah naj bo v omenjenih vaseh prisoten občinski stražnik;
— ob cesti na Kohišče naj se postavijo prometni znaki, ki naj prepovejo vožnjo z vozili in motorji, z izjemo za kmečka vozila;
— po vasi in poljskih poteh naj se strogo zabrani vožnja z motorji (motocross);
— občina naj poskrbi, da se prepreči nevarnost nadaljnjih požarov iz smetišča, in naj poravna škodo, ki so jo imeli kmetje od zadnjega požara. Pri tem poudarja, da je že zadnji čas, da se ukine odlaganje smeti na omenjenem kraju in se poskrbi za njih odvažanje v upepeljevalnike pri Trstu ali pri Tržiču.
P.S. V zadnjem trenutku smo zvedeli, da je občinska uprava že poskrbela za postavitev prometnih znakov na cesti, ki pelje na Kohišče. Upamo, da je to korak na poti konkretnega reševanja problemov, ki od blizu zanimajo našega kmeta. Želimo obenem, da bi isti organi prav tako pospešeno ugodili tudi ostalim našim zahtevam.
Zakaj je odstopil Willy Brandt
(nadaljevanje s 2. strani)
ta do tega, da je pustil kanclerstvo in se bo posvetil irajši delu v stranki, da jo pripravi na volitve. Za zdaj je namreč še vedno strankin tajnik.
Tretji vzrok je morda njegovo slabo zdravje. Že dalje časa se njegovo zdravstveno stanje slabša in mnogim se je zdel zadnji čas zelo postaran. Pompidoujeva nenadna smrt ga je morda globlje pretresla, kot je kdo slutil. In 'četrti vzrok je morda razočaranje nad pičlimi rezultati njegove proslavljene politike do Vzhoda. Začel jo je z najboljšimi upi in je menil, da bo s tem, če bo ponudil roko Sovjetski zvezi in nato Pol-ski, Vzhodni Nemčiji in češkoslovaški, pripravil državna in partijska vodstva teh držav, da bodo pristala na spravo in na iskreno sodelovanje. Res so radi pograbili njegovo roko in z zadoščenjem ugotovili njegovo pobudo, pa tudi podpisovali sporazume in pogodbe, toda v bistvu se ni nič spremenilo, politika Vzhoda do Nemčije je ostala prav tako nezaupljiva in v bistvu sovražna, kot je bila prej. Do zbližanja med obema Nem-čijama ni prišlo, zid med obema Berlinoma še vedno stoji, na meji se še vedno vlečejo žične pregrade in minska polja, Vzhodni Nemci (razen vohunov) še vedno ne smejo v Zahodni Berlin in v Zahodno Nemčijo in mejni stražniki še vedno streljajo begunce. Ljudje v Zahodni Nemčiji se sprašujejo, ali ni bil Brandt morda malo preveč naiven tudi v tem? In morda se sprašuje to tudi Brandt.
Ni slučaj, da trdijo, da bo politika njegovega naslednika bolj »zahodnjaška«.
Nekateri očitajo Brandtu tudi počasnost in neučinkovitost pri reševanju notranjih gospodarskih, socialnih in političnih problemov, češ da je bil premalo energičen in odločen. Tudi to bo do neke mere držalo, vprašanje pa je, če bi bil mogel — ali bo mogel
—	kdo drugi napraviti več, kajti tudi v gospodarskem pogledu dozdevno tako zdravo Nemčijo je zagrabil vrtinec inflacije in kriz in tudi tam se širi bacil zunanjeparlamen-tarnega ekstremizma, totalitarizma in kri-minalpolitič-nega nasilja. Vse štiri velike države evropskega zahoda — Francija, Anglija, Italija in Nemčija — so se znašle danes v stanju nekake progresivne notranje družbene paralize, katere točnega vzroka ali vzrokov ni še nihče pogrumtal, a jih je. morda iskati v njihovi lastni preveliki človeški gmoti, ki postaja neokretna od lastne teže in problemov ter jo je vedno teže ravnati iz enega središča, po drugi strani pa imajo ljudje v taki masi vedno bolj občutek, da kot posamezniki nič več ne štejejo in nimajo nobenega vpliva na odločitve na vrhu, kljub vsej demokratični volivni pravici, ki postaja zgolj formalnost: ena petdesetmili-jotinka prave demokracije. In zato se čutijo ljudje v velikih državah vedno bolj neza-doščene in nesrečne, vedno bolj potlačene od gmote mase in gmote države. V tem pa je tudi bistvo krize. Evropske gosp. skupnosti. Žrtev tega občutja v nemškem narodu pa je najbrže tudi Willy Brandt. Prej ali slej bo doletela enaka usoda tudi njegovega naslednika.	it<-
MAC C0YEV0
4
JACK LONDON
Toda veter je bil šibak in »Pyrenees« je bila globoko pogreznjena in ni mogla premagati hitre zahodne struje. Po dveh urah jo je zaneslo že za tri milje proč. Mornarji so se vneto trudili, kakor da bi upali, da bodo le s svojo močjo prisilili ladjo, da se bo pomikala proti nasprotnim elementom. Toda stalno, z vsakim preokretom, jo je neslo proti zahodu. Kapitan se je nemirno spreihajal gor in dol in se od časa do časa ustavil, opazujoč kodre dima, ki so blodili po krovu, in iščdč z očmi njihovo sled do tistega dela krova, od koder so pronicali. Tesar je imel veliko dela, da je odkrival take točke, in kadar jih je odkril, jih je na debelo premazal s katranom.
»No, kaj mislite?« je končno vprašal kapitan Mac Coya, ki je opazoval tesarja z očmi, polnimi zanimanja in neke otroške radovednosti.
Mac Coy je pogledal proti otoku, katerega obala je počasi tonila v vedno gostejšem mraku.
»Mislim, da bi bilo boljše, da bi se kar usmerili proti Mangarevi. S sapo, ki se bo kmalu dvignila, boste tam jutri zvečer.«
»A če izbruhne ogenj? Vsak trenutek se lahko zgodi.«
»Imejte pripravljene čolne, da jih spustite. Ista sapa bo nesla vaše čolne proti Mangarevi, če bi morali zapustiti ladjo.«
Kapitan Davenport je za hip premišljal in nato je zaslišal Mac Coy vprašanje, ki bi ga ne bil rad slišal, a je vedel, da mu ga bodo zastavili.
»Nimam zemljevida Mangareve. Na splošnem morjevidu je naznačen otok samo kot majhna točka. Ne bi vedel, kje naj iščem vhod v laguno. Nas hočete pospremiti in nas pilotirati?«
Mac Coyeva vedrost se ni spremenila.
»Ja, kapitan,« je rekel, z enako mimo brezbrižnostjo, s kakršno bi bil sprejel povabilo na obed. »Pospremil vas bom do Mangareve.«
STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE - TRST Kulturni dom
Henrik Ibsen STRAHOVI
V petek, 10. t.m. ob 20. uri - abonma red G
V nedeljo, 12 t.m. ob 16. uri - abonma red F.
GLASBENA MATICA — TRST Mala dvorana kulturnega doma Sreda, 15. maja 1974 — ob 20. uri
II. ZAKLJUČNA AKADEMIJA ŠOLE GLASBENE
MATICE
so sodelovanjem gojencev CENTRA kA GLASBENO VZGOJO IN KOPRA
—o—
Mala dvorana kulturnega doma Sreda, 22. maja 1974 — ob 20. uri
III. ZAKLJUČNA AKADEMIJA ŠOLE GLASBENE
MATICE
VLJUDNO VABLJENI!	VSTOP	PROST
Spet so zbrali posadko na zadnjem krovu in kapitan ji je spregovoril.
»Poizkusil sem zapluti proti otoku, a ste videli, kako nas je zaneslo proč. Zajel nas je tok s hitrostjo dveh vozlov. Ta gentle-man je gospod Mac Coy, prvi sodnik in guverner otoka Pitcairn. On nas bo pospremil do Mangareve. Torej vidite, da položaj ni nevaren. Ne bi se ponudil za to, če bi se bal, da bo pri tem izgubil življenje. Razen tega naj bo tveganje kakršnokoli, če pride on iz lastne volje na krov in ostane na njem, tudi mi ne moremo storiti drugače. Kaj pravite glede Mangareve?«
Tokrat niso razgrajali. Mac Coyeva navzočnost in gotovost ter mir, ki sta, kot se je zdelo, izžarevala iz njega, so napravili svoj učinek. Mornarji so se potihem posvetovali. A diskusija je bila kratka. Bili so o-čitno soglasni in določili so »cookneya« za svojega glasnika. Ta možak se je zavedal svojega in svojih tovarišev junaštva, in z bliskajočimi se očmi je zavpil:
»Strela! Če gre on, gremo tudi mi!«
Moštvo je zamrmralo svoje pritrdilo in se razšlo.
»Trenutek, kapitan!« je rekel Mac Coy, ko se je hotel oni obrniti, da bi dal povelja svojemu namestniku. »Prej moram še
Tudi stari ljudje
Kot znano, je nastala v civiliziranem svetu — in v tem pogledu ni nobene razlike med Vzhodom in Zahodom — prava psihoza sovražnosti do starih ljudi. Vzroke za to je težko ugotoviti, posebno zato, ker so zapleteni in prikriti. Povezani so s splošno psihologijo modernega človeka, s kultom mladosti in lepote, ki presega mero zdravega razuma, posebno v trgovski reklami in tisku ter televiziji, pa tudi z miselnostjo, da stari niso več produktvini in da zato niso vredni upoštevanja. Za produktivnost imajo taki semplioistični ljudje samo industrijsko izdelovanje. Delno pa je zapostavljanju starih oziroma starejših kriv sam sistem socialnega skrbstva. Čimbolj se starostna meja za upokojitev pomika naprej, tem hitreje so ljudje uradno stari, kajti za starega velja, vsakdo ki je upokojen, tudi če je še pri polni moči in bi lahko še desetletja koristno služil družbi. Danes se smatra za naravnost nesocialno, če bi si skušal kak upokojenec dobiti drugo službo. Na take imajo piko davkarije, pa tudi splošna miselnost je proti njim, češ da bi taki upokojenci odjedali delo mlajšim. Posledica je ta, da so upokojenci obsojeni na vegetiranje in da psihično tem bolj trpijo, čim hitreje so bili upokojeni. Včasih so deležni prezira celo od lastnih žen in otrok, češ kaj boš ti, ki si upokojenec in star.
V	nekaterih najbolj civiliziranih državah so se že zavedli krivice, ki se s tem godi starim, pa tudi škode, ki jo ima vsa družba od tega, da obsoja starejše ljudi, ki bi še lahko
ODLOČNA OBSODBA FAŠIZMA V DEŽELNEM SVETU (Nadaljevanje s 4. str.) danes tem glasneje in enotno zahtevajo razpust vseh političnih organizacij v Italiji in razpust stranke MSI. Slovenci so hkrati za-prepaščeni, ker je bila tej stranki pred kratkim priznana javna denarna pomoč. Dr. Štoka je nato opozoril na nevarnost, ki jo predstavlja oživljanje fašizma zlasti v naših krajih. Slovenska skupnost je že v prvi deželni zakonodajni dobi predložila zakonski osnutek, ki je predvideval kazni za ščuva-nje k narodnostni mržnji, enak zakonski o-snutek je predložila tudi v drugi zakonodajni dobi. Predstavnik Slovenske skupnosti je nato poudaril, da je treba čimprej odobriti zakon o globalni zaščiti slovenske narodne manjšine, kot je med drugim predvideno v zakonskem osnutku, ki je bil predložen tudi deželnemu svetu. Dr. Štoka je na koncu izrazil zadovoljstvo, ker so ob tej priložnosti vse demokratične in protifašistične stranke izrazile Slovencem polno solidarnost, odločno obsodile fašistične provokacije in atentat na slovensko šolo.
Pred izredno sejo deželnega sveta je njegov predsednik dr. Berzanti sprejel župane, občinske odbornike in voditelje svetovalskih skupin vseh občin na Tržaškem.
—o—
NAŠE SOŽALJE
Umrla je gdč. Angela Podobnik, iz ugledne Podobnikove družine na Opčinah; doživela je starost 72 let Naše iskreno sožalje. Uredništvo in uprava
Izšla |e 8. In zadnja letošnja številka »Pastirčka«.
so lahko koristni
delali in bi tudi še radi delali, na prisilno brezdelje in na parazitsko životarjenje. Zato se pojavljajo pobude, da bi starejše ljudi spet vključili v aktivno življenje in delo, dokler bi sami hoteli oziroma zmogli.
Taka pobuda se je pojavila tudi v ameriškem mestu Miami in so jo tudi uresničili. Odtrgali so namreč mlajše policiste od pisalnih miz, za katerimi so lenuharili in se redili, ter jih poslali tja, kamor spadajo in kjer je njihovo pravo delovno mesto, to je na ceste. Za pisalne mize pa so povabili starejše ljudi. Doslej so nastavili 33 starejših za upravne posle v policiji, v kratkem pa jih mislijo nastaviti še 66.
»Ideja, da bi se poslužili starejših za take posle, se nam je porodila spontano in se nam je zazdela tako logična, da se nismo pomišljali in smo jo takoj uresničili,« je povedal župan Poul Andrews. »Mislim, da ima ves ameriški narod kot celota pred seboj velik problem, kako izkoristiti talent priletnih ljudi. Mi smo sklenili, da bomo napravili tak poskus.«
Starejši ljudje bi seveda lahko veliko koristili tudi pri reševanju ekoloških problemov, za kar zdaj manjka osebja. Marsikak starejši človek, upokojenec, bi rad prevzel skrb za nadziranje ekološke snage na določenem področju v svoji okolici, namesto da bi »vrtičkaril«, delno iz veselja do stvari in da bi se izkazal koristnega, delno pa zato, da bi izboljšal svoje dohodke. Seveda pa obstaja še mnogo drugih možnosti za koristno delo priletnih ljudi.
na otok.«
(dalje)