NA OBISKU V ZAVODU ZA SLEPO IN SLABOVIDNO MLADINO
»Otroci se pri nas počutijo kot doma«
»Ja, veste, tu pri nas je zdaj vse drugače kot prej,« je bil ves prijazen in živahno sproščen Stane FkMJančk, ravnatelj Zavoda za slepo in slabovid-no mladino na Jamovi, ko smo se pojavili prav sredi najživahnejšega vsakodnevnega vrveža in so zunaj pri sosednji stavbi krovci pravkar odstranje-vali staro navlako. »Ravnokar smo končali z adaptacijo našega poslopja in zdaj resnično posta-jamo sodobni dom z vsem udobjem, ki ga pač labko nudi stara stavba. Tu imajo otroci odslej na voljo ne samo prostore za bivanje in učenje, am-pak tudi ambulanto, pralnico in skladišča - pač vse, kar sodi k njihovi oskrbi. Seveda je bilo treba temu primerno v celoti obnoviti tudi inštalacije, pa kanalizacijo in elektriko, saj je bilo vse dotraja-no. Dom je bil namreč prvotno notredamski sa-mostan, zgradili pa so ga še pred dobrimi petdese-timi leti.«
Vonj po sveže obnovljenih prostorih, po sadoli-nu in najraziičnejših lakih, je vel malodane iz vseh prostorov. in človek je imel v resnici občutek, ko da je vstopil v poslopje, ki so mu vdahnili novo življenje. Dečki in deklice so prihajali in odhajali,
vsi nekam zasanjani, ko da bi srkali iz tistih hodni-kov edino svetlobo tega sveta, in ni bilo ne nesreč-nih obrazov in ne topih pogledov, pa čeprav se je kdo le s težavo tipal med stoterimi vrati.
»Pod isto streho so zdaj oboji, dečki in dekli-ce,« je povedala v skupnem pomenku tudi Jožica KJun, učiteljica in koordinatorka interesnih dejav-nosti. »Za deklice smo uredili posebne prostore pod streho, ki so bili pred tem popolnoma neupo-rabni. Otroci (skupaj 72 s predšolskim oddelkom) tu živijo praktično čez celo leto, le ob vikendih se vračajo domov. Želimo namreč, da so čimbolj povezani z njihovim domačim okoljem, s starši in svojci, sicer jih to okolje potžm ne bo sprejelo. Zanimivo pa je, da se ti otroci potem vsakič radi vračajo v naš dom. Kako tudi ne, saj imajo tu prečej širši krog prijateljev kot doma.«
Po besedah Jožice Klun, je vsak učenec zavoda vključen vsaj v pet interesnih aktivnosti, nekateri pa tudi tja do petnajst. Pri tem so oblikovani v manjše skupine, tako da se učitelj ali mentor lahko posveča slehernemu med njimi. V ta namen
zdaj obnavljajo tudi staro »vilo« zraven poslopja, ki jim bo še posebej prav prišla za ročna dela, predvsem tehnična.
»Naš cilj je, da otroke čimbolj usposobimo za nadaljnje življenje. Nekateri gredo od tu potem naravnost v srednje šole ali neposredno v proiz-vodnjo, zopet drugi pa se prijavijo v Centru za slepe in slabovidne v Škofji Loki. Sicer pa se tudi tu v zavodu tvorno vključujemo v širše okolje: dobro sodelujemo z osnovnimi šolami naše občine in to predvsem na športnem, šahovskem in k kulturnem področju. Prav tako pa smo tesno po-vezani tudi z medobčinskim društvom slepih in slabovidnih otrok, z ZPM, sodelujemo pa tudi skoraj pri vseh akcijah in razpisih, včasih tudi na republiškem nivoju. Med drugim imamo na šoli' celo prvaka za 4. r. v tekmovanju v Veseli šoli.«
Zavod za slepo in slabovidno mladino je ob vsej tej široki odprtosti v celoti preživel nekdanjo iz-krivljeno podobo o tovrstnih institucijah kot o nekakšnih hiralnicah za mlade, ki ne vidijo. Zato ni prav nobeno naključje, da se je v njegovi avli, v
vrtincu mladega kipečega kolektivnega življenja, pojavil zveličavni napis starega Shekespeara: »Edina tema, ki obstaja je neznanje!«
BRANKO VRHOVEC