Boris A. Novak
Pospravljanje spomina
Pesem dolenjskega kmeta
Moram priznati, da nikoli nisem maral kmetov, njihove sklonjenosti nad prgišče revne zemlje, prepirov zaradi mejnikov in lesenih skretov
na štrbunk (z majhnim oknom kot V), skrbi, ki jemlje moči od jutra do večera živih dni, lokavosti pretepenih psov, retorike slovenskih temeljev,
zaklinjanja na izročilo in svetost kosti na vaškem britofu, nisem maral ozkega neba v lajnah ljudskih pesmi in nisem verjel poštenosti
teh prsi, kjer namesto srca žvenketa denarnica ... Otrok svojega časa sem odraščal pod vplivi rock glasbe in sem rajši hodil po asfaltnih ulicah
zahodnih velemest kakor po mastni blatni njivi, kjer sem se zmeraj čutil tujca .
Vas je vir osame ... Potem je Mo v tisti vaški hiši, na volhki, sivi
steni, zagledala fotografijo stare mame ... in prepoznala mojo držo in postavo, in glavo, sklonjeno nad rahlo sključene rame,
ki kot da kima .
Vtipkam tale verz na lesketavo površino računalniškega monitorja, v šipi uzrem odsev obraza, skozenj pa daljavo
onstran. Iz šipe vame - kot iz davnega obzorja -zrejo z gubami obkrožene oči stare matere. Kmetica, ki je divje uživala v štorijah
in se je med rojevanjem otrok s strastjo deklice vživljala v knjige in jih pripovedovala, kakor bi se zares zgodile ...
Zdaj razumem blatne temelje
in sklonjenost svojih prednikov nad krpo zemlje. Ta revščina je porodila le besedo. A za tako lepo besedo je bilo vredno.
Zdaj vem, od kod izvira moj talent: jaz sem vnuk Angele Lužar,
jaz sem dolenjski kmet ...
Najbolj romantična hiša na svetu
Žalna je najbolj romantična vas na svetu, in naša hiša najbolj romantična hiša najbolj romantične vasi na svetu.
Še zmeraj skrita med drevesi kakor niša spomina, ki ga obkroža in ogroža jezni zdaj potreb, je zadnja hiša v tej vasi bližja
predpretekliku kot prihodnjiku. Težki valj asfaltnih cest pritiska izza ogla polja, in tja hitijo vsi vaščani. Jaz, nesojeni kralj
pogleda zadnje vaške hiše v srce vesolja, prihajam kakor duh, ne preveč zaželen, duhat davni vonj kamre, ki je še tam, volja
mrtvih stvari po posmrtnem trajanju. Pomen teh ponesrečenih obiskov mi je jasen: videti senco matere na steni, slišati odzven
glasov vseh tet in stricev skozi glasen, zloglasen žvižg žage, ki reže to soboto ...
Kako lepo so peli in pripovedovali! Turške in francoske čase
razumem iz dramatičnih povesti tete Geli. Bila je ustna pesnica. Še zmeraj obžalujem, da nisem zapisal njenih zgodb . Tu so se greli,
okrog peči, ki je že dolgo mrzla. Zebe me. Tujec sem med rjastim orodjem kmečke ropotije. Stopim iz hiše in zagledam len oblak, ki pluje
nad špičastim zvonikom cerkve v Mali Žalni. Skrijem se pod kozolec, pred radovednimi pogledi, prav tja, kjer smo se nekoč igrali. Svet sije
od nedosežnosti. Tako je blizu, tako daleč. A besedi se bolj posreči, da se spet naseli v tem svetu kot meni. Hiše naokoli so predmestne. V bedi
se kruši Rezikina koča. Vse dobiš na spletu, napol zastonj. Ne bom kupoval, in ne bom prodal ... Tu je bila drvarnica. V tistem dolgem poletju
mi je stric Janez stesal sekiro iz lesa. Občudoval sem njegovo spretnost. Tu je bil skedenj. Tu hlev, kjer je za lakoto desetih otrok skrbelo dvoje krav .
In tu sem jaz, obiskovalec hiše prednikov, bel, neviden duh. Vpijam sliko gozda, njiv, zvonika, pogled poslednje hiše v srce vesolja. Bom kdaj zapel
tako lepo kot tete? Se bom kdaj dotikal
lesa s takim posluhom kot stric Janez? Tu je moj dom.
Če sem sploh kje doma, sem tu ... Modrost jezika
pa mi zašepeta: tvoj dom se rima na dvom, tu se začenja tujstvo ... Počakam, da zvon odbije en dva tri štiri pet šest
udarcev, večni zven večernic, in da doneč odmev potone v tišino ... Domači svet je svetel, lep in cel, a le, če mene ni v njem. Ta pesem je poklon
domu. Naj traja, tudi brez mene ... Zaklenem dver in skrijem stari, težki ključ na eno izmed mest, znanih le tistim, ki smo tu doma.
Nato se odpeljem v večer .
Orient Express
Spomin je vlak, ki venomer zamuja, ko slednjič pride, se skoz gnečo komaj splazim noter in se borim za sedež, družba mi je tuja,
utrujeni, prepoteni, matasti obrazi v umazanem kupeju drugega razreda, pogovori, nevezani in prazni,
zdolgočasenost slednjega pogleda, kovčki in potovalke, kupi vrečk, meso, zavito v papir, poln madežev, beda
domnevno vladajočega delavskega razreda, s katerim romam v prestolnico države, s Simplon - nekdanjim Orient Expressom, ki seveda
•	• 1	• V -V • VI /	•	• /
zamuja vsaj dve uri, žvižgi, škripanje majave železne konstrukcije mostu, obsesiven ritem koles čez tirnice, crescendo in accelerando, krave
na poljih, bežne scene streh in cest,
nato dišeče pite,
ki jih ponudi starka, ki je vstopila v Zagrebu, in zdaj razgrne vse prikrite
rezerve šumadinski seljak, ki je sila
velikodušen, kruh in kajmak in klobase,
in - ker bi naključno zbrana družba rada tudi pila -
podpisani prispevam rdeče vino, kot nalašč za masten obrok, to ni več kupe drugega razreda, ampak mizica, pogrni se, in ko se naša lakota napase
vseh teh dobrot, pritisne morasta utež polsna, zatohlost, kostobol, nezmožnost najti položaj za spanje na nabito polnih sedežih, vojak
smrči, nasproti sedeči in smrdeči tolovaj si sezuje čevlje in iztegne obme noge v celo večnost neopranih nogavicah, le zakaj
še zmeraj čutim domotožje po tem smradu, uboge ženske se previdno stiskajo v kotih, sred noči nenadni vrisk luči izpraznjene postaje, proge
se sekajo, menjavajo se ritmi, decrescendo in diminuendo, jutranja telovadba polj in gozdov, zehanje in pretegovanje mest in vasi,
vse to je snov pozabe,
vse to je bežna snov te pesmi, ki se konča ob 8.15 v prostoru, ki mi je tako dobro znan, in vendar čudno nov,
na čudežno živahnem beograjskem kolodvoru, zakaj so rojstna mesta tako lepa in neznosno tuja, spomin je vlak, ki venomer zamuja ...
Topciderski hipodrom
Vse to razumem šele zdaj, ko je preteklo več desetletij. Takrat pa sem bil samo začuden nad njihovo lepoto, gibanjem in vonjem . Teklo
je moje petnajsto leto od starta časa. "Lude
godine," je porekla teta Karmela, soseda,
dobra duša s slabimi živci, "ta muzika nije za ljude,"
nakar sem moral ugasniti gramofon. Čreda prijateljev me je čakala. Po Ulici Theodorja Dreiserja smo zdirjali strmo navzdol do Topčideija,
kjer smo splezali čez bodečo žico okrog bazena in vse popoldne plavali. Nakar smo šli na hipodrom. Zaradi konj, seveda, toda tudi zaradi plemena
prelepih deklic, ki so jahale in kazale modo
tesno oprijetih hlač, konjeniških škorenjčkov in čepic -
cvet stare in nove, rdeče buržoazije ... Usodno
nas je zaznamoval ta kraj. Nismo bili dovolj lepi, nas je navdajal strah, in ne dovolj bogati. Domov smo se odvlekli poklapani, slepi
za vesoljni svet okoli nas . Vsak dan smo pred vrati konjušnice beračili za milost, če smemo skrtačiti in nahraniti konje. Bili smo hkrati
zaljubljeni v deklice in žrebce. Dragoceno opremo
smo čistili kakor svetinjo. Vse prihranke
smo zapravili na hipodromu. Za nedeljsko tekmo.
"Smrkavci stavijo na dirkahaha!" so se lepe neznanke
smejale in se naslonile na široke rame
frajerjev. (Eden je bil politik, drugi direktor banke,
tretji je imel teto v Ameriki.) Tako osamljen nisem bil še nikoli - mali, zajebani snob! ...
Edino, česar se spominjam brez sramu, je bil pramen
luči v konjskih očeh, in vonj, ki me bo spremljal v grob ... Vse to razumem šele zdaj, ko je vse to preteklo. Takrat pa sem bil samo začuden
in prestrašen
od razodetosti lepote, gibanja in vonja konj.
In deklic. Dihal sem njihovo navzočnost, gosto kot med .	Teklo
je moje petnajsto leto proti cilju časa .
Skrivnostno .
Le carrousel
Ob vseh muzejih in knjigarnah in bistrojih, kamor poromam vsakič, kadar pridem v velemesto iz luči, me strašni stroji
srca odpeljejo na kraj, kjer zrem privide, neusmiljeno ljube ... Grem na Marsovo polje, kjer zrcalo Sene seva vertikalni videz
večnosti; Eifflov stolp, pošast jeklene volje, pa me sploh ne zanima - pod njegovo senco se skriva droben, pisan vrtiljak, ki polje
po žilah časa in jih dviga na potenco spomina, zlagoma vrteče se kolo, kamor so vpreženi žrebički, pod lestencem
električnih ozvezdij, ki tvorijo nebo, le carrousel, pomanjšane replike konj iz viteških romanov, ki se strmo pno
v zrak in brcajo in jim manjka le vonj, da bi bili kot živi, in hočejo zleteti na plan in strgati vse vajeti - a zastonj,
ker se lahko vrtijo le v krog, med konfeti in serpentinami, prijatelji otrok, ki krožijo okoli Sonca kot planeti
in se na varnih sedlih vozijo okrog. Tam sta nekoč tudi dva mala jezdeca jahala na lesenih ponijih skoz lok
poletnega večera, in drobna deklica se je držala dečka. Tako je blizu tisti avgust, še slišim tih odmev klica .
Že leta romam sèm, svoj tempelj v Parizu. Strmim v carrousel, ki razsvetli večer, in v vrtečem se, veselem nizu
konjičkov in otrok spet vidim svojo hčer in sina, o smeh otroškega obraza, in v razdalji, ki ločuje tukaj in nikjer,
merim globino svojega poraza .
Pospravljanje mrtvih
Celo zdaj, ko to pišem, mi okus pepela napolni usta, da s težavo diham. Kajti, pospravljanje po mrtvih je strahota. Cela
življenja bližnjih po pogrebu presejati, izbrati med stvarmi nesrečne, ki gredo v pekel pozabe, in srečne, za v raj spomina. Najti
med zapuščino dragocenosti, zlato za plombe in poročne prstane, zapestnice in žepne ure z zlomljenimi kazalci, vso to
staro šaro spominkov in vizitk, razglednice in pisma, važne dokumente in fotografije, šivalni pribor in škatle z gumbi, strgane ogrlice
in rjaste ključe, v hladilniku sadje, ki gnije, le čigav prvi zob, osnovnošolske učbenike, ducat očal različnih dioptrij in okvirjev,
dva ducata osebnih izkaznic in potnih listov, slike in grafike in na zvrhano polnih policah te prašne knjige, knjige, knjige, knjige .
Zadnji pregled življenja, čudenje, kakšna lepotica je bila mama v mladosti, zadnje vonjanje njenih kril, kjer v gubah še lebdi oblistan
duh, tako lep. - Spomin živi, dokler se vonj še pne iz spraznjenih oblek. - Pospravljanje po mrtvih je sladko-grenki ritual, ki še zadnjič oživi vse,
kar so bili in imeli, preden jim mrtvaški prti odsotnosti izbrišejo sledi. Strašna je dilema, kaj obdržati in odvreči. V dokončno zaprtih
zabojih romajo spomini v smeti. Med dvema večernima oblekama in rutama iz svile, le katero izbrati in rešiti niča? . Vnema
nas živih pa gre neusmiljeno naprej, sile sedanjosti izrivajo utež preteklosti, polne omare stare krame bi nas zadušile,
treba je narediti prostor in očistiti spomin, še preden pregori od teže tovora, ki ga mora nositi .
Nato še dolgo žari
v kotu kipec z Afriškega roga, brez odgovora, kdo ga je prinesel sem daleč, na alpsko pobočje, naprej bledi intimno pismo strastnega nagovora
očeta materi, tik preden sta postala oče in mati, datirano '53, devetega aprila, ki ga je oče hotel uničiti, a ga je za bodoče
oči še po njegovi smrti ohranila mati,
zdaj ga hranim jaz, ker sem v njem omenjen prav jaz, ki me je takrat nosila, tako ženstvena in mila,
in muči me vprašanje, kakšna bo - ko pride čas -usoda tega pisma, ob naslednjem pospravljanju, veliki čistki živih nad sledovi mrtvih,
se bo kak obraz
še sklanjal nad tem pismom in sanjaril o trajanju in nehanju, bo ljubezen mojih staršev romala v kanto za smeti
ali škatlo praspomina?
Pokriva me tišina .