elektromotor Iskra g Iskra Elektromotorji Železniki št. 6/12,1988 c O A J°°ll ^ M i ^ I°ol °°;% i o" > To0 :-W i S k $ * ® r°o\°< °°' n „ o 0 Cl * o/ . e> (T<>--- /0 S „ . o I. O «0°O O O 0 . O O en ° B 0° ° ° <> o 6 O ° o o ° o - o O O o 0 ° o o • °o«0° ° 0O ’ * . . o • o . •„• “-v . : « ° v 0 O (3 O 0B ° ° ° u 0 O ° o > " e u" . • • O = 0 „O c » • o „ « ° ° ° . °o ° ° „0 ° O » 0 ° O ^ 0 9 ° O o O a O ° O O 0 °n o ° o « <1 0 o 0 O 0 _ o . «9 ° O 0 o „ » O ° o <• ' o * 0 . m rosLomm orc M) So sKctio novo (eto 1989 Najbrž ni nikogar med nami, ki ne bi razmišljal, kaj nam bo prineslo leto, ki je pred nami. Bo srečno? Bomo našli pot iz težav, ki nas tako kruto potiskajo na rob nerazvitosti in siromaštva. Nas bo razvita Evropa pustila ob strani, ko se združuje, ali nam bo morda le pustila -.priprta vrata. Bomo našli doma skupni jezik in se nehali prepirati in obrekovati in tako poceni zapravljati ugled, ki smo ga že imeli, in to ne majhnega. Hudo smo pritisnjeni ob zid in ne vemo kam in kako bi šli naprej v svetlejši in bogatejši jutrišnji dan. Sivini trenutka pa se vendar utrinja misel in upanje, da bomo našli pravo pot iz krize in naredili smeli korak v bogatejši socializem, v demokratično družbo, kjer bo človek, njegova svoboda in suverenost spoštovana in neodtul -Jiva vrednota. Prepiri, procesi, štrajki, mitingi, in ne vem, kaj še vse, nas ne morejo potegniti iz krize. Tudi kadri - ostareli in naveličani funkcionarji, politiki in gospodarstveniki, pa čeprav se kitijo z velikimi zaslugami, tega ne bodo znali in zmogli. Najbrž bo držalo, da je prava in učinkovita pot iz krize v odgovornem in produktivnem delu, znanju in sposobnih kadrih, ki vedo, kaj hočejo, in ki imajo pogled uprt v razviti svet. Nujen pogoj za uspeh pa je, da se vsi problemi in protislovja, ki v družbi objektivno obstajajo in nastajajo, razrešujejo po demokratični poti. Staro leto se izteka, nič kaj veselo in optimistično. Pustilo nam bo veliko odprtih vprašanj in dilem. Doživeli smo marsikatera razočaranja, jezo in tudi strah za našo nadaljno usodo. Pa je vseeno prav, da v novo leto stopimo vsaj s trohico optimizma, da vse le ni tako črno, kot se vidi. Naj prevlada spoznanje in zavest, da za boljši jutri tudi sami lahko marsikaj storimo. Naj bo torej prihajajoče leto 1989 bolj srečno in uspešno, kot je bilo staro, ki se izteka, z veliko željo, da bi kljub težavam, ki nas bodo pestile, ohranili voljo do dela, svoj človeški odnos in humanost. Vladimir Polajnar Devetmesečni rezultati gospodarjenja so praviloma dober pokazatelj uspešnosti poslovanja v nekem letu. Z.a to obdobje smo napovedovali slab rezultat, celo izgubo. Izgube za celotno obdobje sicer nismo ugotovili, smo pa brez dvoma poslovali z izgubo v zadnjem tromesečju, saj smo v celem de-vetmesečju poslovali pozitivno na račun zmanjšanja terjatev iz prvega polletja. Kljub spremembam Zakona o celotnem prihodku in dohodku tik pred oddajo periodičnega obračuna, smo ta obračun naredili po stari varianti, ki je za nas bolj ugodna. Celotni dohodek v znesku 97 milijard dinarjev predstavlja 74 $ planiranega celotnega prihodka, vendar je večji od pričakovanega v tem obdobju. Razlog je v veliki prodaji gospo--dinjskih aparatov in sesalnikov, v razmeroma visokih cenah, v visokih tečajih tujih valut in v nizkih terjatvah. Na domačem trgu je vrednost terjatev minimalno manjša kot v prvem polletju, v čistem izvozu pa je prvič znesek terjatev pod milijonom dolarjev, kooperacijski saldo pa je skoraj trikrat manjši kot je bil 30.6.1988. Nizke terjatve so rezultat intenzivne izterjave v septembru in oktobru in v njih ni več "rezerve" za konec leta. 45 % celotnega prihodka smo ustvarili s prodajo gospodinjs-xih aparatov in sesalnikov, skoraj 18 % z ostalo domačo prodajo, spet pa se povečuje delež izvoza v celotnem prihodku, saj je bil v tem obdobju dobrih 34 %, kljub temu pa plan izvoza nismo dosegli. Sredstva, ki smo jih porabili, da smo ustvarili omenjeni celotni prihodek, so za 2.11 % večja kot so bila v lanskih devetih mesecih, povečuje pa se tudi njihov delež v celotnem prihodku in znaša 76 %. To pomeni, da za vsakih 100 dinarje ;stvarjenega celotnega prihodka porabimo 76 dinarjev sredstev, to je materiala in surovin, amortizacije, ostalih materialnih in poslovnih stroškov skupaj z revalorizacijami. Gredi - Foto: Tolar J. Za dosego boljše ekonomičnosti ob istem celotnem prihodku bi morali zmanjšati stroške, kar bi dosegli z varčnejšim poslovanjem z materialom in zmanjšanjem vseh ostalih stroškov. Tako skupni dohodek v višini 23,5 milijard dinarjev kot dohodek v znesku 22,6 milijarde dinarjev sta dosežena glede na plan skoraj 8 procentov, žal pa beležimo tako visoko doseganje plana tudi pri obveznostih iz dohodka. To sicer ne velja za davke in prispevke, pač pa toliko bolj za realne obresti, ki jih pokrivamo iz dohodka. Te so kar šestkrat večje od realnih obresti v lanskih devetih mesecih in predstavljajo 189 % planiranih. Skupne plačane oziroma realne in revalorizacijske obresti znašajo 16,3 milijarde dinarjev in so po nekaj letih razmeroma dobre likvidnosti sedaj prvič spet večje od zneska bruto osebnih dohodkov. Vzrok za tako visoke obresti so visoke obrestne stopnje, visoki tečaji tujih valut in likvidnostne težave. Na prva dva vzroka nimamo vpliva, likvidnostne težave pa so posledica pomanjkanja deleža lastnih virov sredstev, to pa je posledica poslovanja in investicijske politike preteklih let. Skoraj 89 % čistega dohodka smo namenili za bruto osebne dohodke. Izplačila le-teh je v tem letu določal interventni zakon in družbeni dogovor, tako je bil povprečni mesečni osebni neto dohodek v tem obdobju dobrih 60 starih milijonov dinarjev, kar Je 138,5 % več kot v devetmesečju leta 1987. Ostanek čistega dohodka pa smo namenili za stanovanjski del sklada skupne porabe, rezervni in poslovni sklad. Akumulacija v znesku dobro milijardo dinarjev je le 1,1 % celotnega prihodka, pa tudi akumulacijska stopnja 2,67 % je tako nizka, da bi v skladu z zakonodajo lahko rekli, da poslujemo z motnjami. Tudi revalorizacijska podbilanca izicazuje man j ko revalorizacijskih prinodkov, ki ga je potrebno pokriti iz tekočega rezultata ali pa razmejiti in po dvanajstinah mesečno pokriti v naslednjem letu. za poslovanje v zadnjem kvartalu in s tem tudi v celem letu ni možno napovedati nič dobrega tudi zaradi velikih investicijskih želja, ki bodo še zmanjšala delež lastnih virov sredstev in povečale nelikvidnost. Ivanka Eržen 'mi ~ A' ■-povečali: Produktivnost dela je odvisna od znanja, mehanizacije (tehnična opremljenost), organizacije dela in delovnega tempa. Znanje omogoča uspešno poseganje v ostale tri komponente produktivnosti. Številne ročne delovne operacije se lahko mehanizirajo npr. vpenjanje in izpenjanje obdelovan-cev, mazanje itd. Produktivnost izdelave je odvisna tudi od izkoristka kapacitet. Ugotavljamo jo lahko iz ekonomskih ciljev (dohodek na zaposlenega) in iz posnetkov obstoječih izdelavnih procesov. V oktobru in novembru letošnjega leta smo izdelali vzorčno analizo za oceno produktivnosti v neposredni proizvodnji v Železnikih in v Retečah. Delovne operacije so bile slučajno izbrane. Vsako delovno operacijo smo analizirali po "Work Faktor - hitrem postopku" in s tem dobili teoretično porabo delovnega časa pri obstoječi ureditvi delovnega mesta. Vsako delovno operacijo smo racionalizirali z organizacijo delovnega mesta (skrajšanje gibov, dvoročno delo itd.) in z mehanizacijo, predvideli smo boljše delovne razmere, humanizacijo in organizacijo. Izračunali smo, da je z uvedbo vseh teh izboljšav na analiziranih operacijah možno doseči 20 do 30 %-ni prihranek časa. To so potencialne možnosti za povečanje produktivnosti, ki jih je možno izkoristiti le z realizacijo tehnoloških izboljšav, z izboljšanjem organizacije, z boljšim izkoristkom delovnega časa in z zmanjšanjem motenj. Za povečanje produktivnosti se konstruirajo oziroma izdelujejo sledeči stroji in naprave: - stroj za polavtomatsko sestavljanje ščetk, vodil in ohišij za novo sesalno enoto, - navijalni stroj za navijanje statorjev sesalnih enot s terminali, - kontrolna oprema za sesalno enoto, - mehanska roka za avtomatsko odvzemanje polizdelkov iz o-rodja na vlečenju pokrovov sesalnih enot, Navijanje rotorjev - Foto: Tolar J. - obdelovalni center za okrov sesalnih enot za mokro sesanje, - priprava za hitrejšo menjavo brusnih plošč na strojih za stopenjsko brušenje, - priprava za hitro menjavo orodij na stiskalnicah, - stroj za navijanje statorjev motorjev z zunanjim tekačem. V januarju 1989 bomo pričeli s projektiranjem tretje linije za montažo sesalnih enot in z racionalizacijo delovnih operacij v proizvodnji. Zapisal: Drago Benedik,dipl.inž. Probfemaiifa kadrovanja in izobraževanja v P>0 Iz vseh poročil občinskih skupnosti za zaposlovanje lahko vidimo, da so težki pogoji gospodarjenja prisilili OZD, do so močno omejile zaposlovanje dodatnih delavcev. Pri nadomeščanju odhodov (upokojitve, JLA in drugo) so se organizacije začele bolj racionalno obnašati. Ne pojavlja se več t.i. ekstenzivno zaposlovanje t.j. zaposlovanje iz drugih območij. Zaposlenost v združenem delu v občini Škofja Loka se je letos zmanjšala za 0,9 %• V naši celotni DO smo število zaposlenih v primerjavi s 30.11.1988 napram 31•12.1987 povečali za 3,2 %. Za leto 1988 smo planirali 1494 delavcev, na dan 30.11.1988 pa smo imeli 153*1 zaposleni^ v mesecu decembru predvidevamo, da se bo število zaposlenih zmanjšalo za cca 20 delavcev, kar je v glavnem posledica odhodov v JLA. Letos smo zaposlili poleg ostalih delavcev tudi 30 pripravnikov in sicer: s VII stopnjo s VI. stopnjo s V. stopnjo s IV. stopnjo Vsako leto, ko planiramo število zaposlenih za naslednje leto, postavljamo sklepe, da bomo v glavnem zaposlovali svoje štipendiste,ter učence, ki končujejo osnovno šolo. Ko se mesečno pregledujejo plani, sproti ugotavljamo, da rabimo vedno več delavcev. Problem nastaja v tem, ko Je treba ljudi v parih dneh poiskati. Letos smo precej reševali z zaposlovanjem preko Mladinskega servisa. Pri tem nam Je šel na roko le Mladinski servis iz Kranja, ki nam Je sproti zagotavljal potrebno število študentov. Z Mladinskim servisom v Škofji Loki smo podpisali pogodbo o sodelovanju, pa Je žal ostalo samo pri sklenitvi pogodbe. Kljub stalnim prošnjam, urgencam, se v Mladinskem servisu v Škofji Loki nič ne premakne. Zaradi tega smo morali stalno premeščati zaposlene v Retečah v proizvodnji in montažo v Železnike. Študenti, ki jih je organiziral Mladinski serivs iz Kranja, stanujejo v okolici Kranja in Radovljice in nimajo možnosti prevoza v Železnike. Poleg teh smo iskali delavce, ki so prijavljeni na Skupnosti za zaposlovanje v Škofji Loki, kot brezposelni. Tudi tam smo jih nekaj dobili in sprejeli v delovno razmerje za določen čas. Ker nam je delavcev še kljub temu ves čas primanjkovalo zaradi dodatnih naročil v proizvodnji, smo se dogovarjali še s Šolskim centrom v Škofji Loki. Dobili smo šest učencev, ki so v mesecu novembru opravljali svojo šolsko prakso v naši DO. Za dva meseca smo vse pripravnike s IV. stopnjo prerazporedili v proizvodnjo. Torej lahko vidimo, da smo na vse možne načine reševali "manjko" zaposlenih v proizvodnih enotah, ki je bil posledica dopustov, bolniških izostankov in dodatnih naročil za posamezne izdelke v proizvodnji. V nadaljevanju je prikazana tabela po kvalifikacijski strukturi in sicer, koliko delavcev smo na novo zaposlili, oz. koliko delavcev je prekinilo delovno razmerje v naši DO: 1,11 III,IV V VI/1 VII/1 VII/2 SKUPAJ PRIŠLI 82 27 23 3 6 2 143 ODŠLI 58 23 7 1 • 6 / 95 + , - + 24 + 4 + 16 + 2 / + 2 + 48 Iz tabele je razvidno, da imamo zaposlenih 24 delavcev veš. z najnižjo strokovno izobrazbo in 24 delavcev več od IV. do VII/2 stopnje. Imamo sledečo kvalifikacijsko strukturo vseh zaposlenih v DO: VII/2 - mag 4 0,3 % VII/1 - vs = 44 2,8 i VI/1 - ViS = 54 3,5 % V/1 - ss = 259 16,9 * III,IV. - KV fc 348 22,7 % II,I - PK,NK = 825 53,8 % SKUPAJ: = 1534 100 % Vidimo, da imamo na račun zaposlovanja nizkostrokovnih kadrov zelo slabo kvalifikacijsko strukturo, saj več kot 50 $ vseh zaposlenih predstavljajo le-ti. Opažamo, da Je zelo slabo zanimanje za študij ob delu od V. stopnje zahtevnosti navzgor. Vsako leto se pogovarjamo, kaj bomo naredili, da bomo izobrazbeno strukturo izboljšali, kaj bomo naredili, da bomo zaposlene za svoje delo bolje usposobili ipd. V večini primerov lahko rečem, da ostane samo pri sklepih. Letos se Je pokazal velik problem, ko nismo mogli odobriti študija ob delu na IV. in V. stopnji delavcem, ki delajo v proizvodnih oddelkih, ker Jim nismo mogli zagotoviti samo dopoldanskega dela. Propadla Je tudi akcija, da bi mlajši delavci, ki nimajo končane osnovne šole, naredili vsaj skrajšan program. To Je stopnja, 'ki Jo lahko opredelimo med II. in IV. stopnjo zahtevnosti. Po dol- gotrajnem pregovarjanju delavcev, vodilnih v proizvodnji in po dogovoru z DU Škofja Loka, ki bi pouk organizirala tudi v dveh izmenah, so se delavci premislili. Marsikdo vidi možnost dobrega zaslužka brez šole, marsikdo pa vidi kvalificirane delavce v proizvodnji, ki ravno toliko zaslužijo ali pa malenkost več, kot le-ti, ki še osnovnošolske izobrazbe nimajo. Ze dolgo časa opozarjamo na neenakopraven položaj delavcev z isto stopnjo izobrazbe, ki so po "smoli" razporejeni v proizvodne oddelke, oz. v druge oddelke. Delavci s IV. stopnjo v proizvodnji po vseh pravilih ne morejo nikamor napredovati, imajo od 5. do največ 13, GD, medtem, ko npr. njihovi sošolci po nekaj letih v oddelkih orodjarne, vzdrževanju ipd. lahko napredujejo do 18.GD in imajo še KUi = 1,25. Sprašujem se, kaj bo, ko bodo kvalificirani delavci v proizvodnji začeli odhajati. Poleg tega smo že v preteklosti veliko škode naredili z institucijo ugotavljanja z delom pridobljene delovne zmožnosti. Zopet je veljalo le za delavce, ki niso bili privezani na stroj oz. tekoči trak. Velik problem predstavlja tudi funkcionalno izobraževanje in izpopolnjevanje. Branimo se tečajev in seminarjev, ki poleg strokovnega znanja prinašajo tudi znanje, ki je nujno potrebno za vsakega razgledanega in uspešnega človeka. Trdim, da ni dovolj, če rečemo, da bomo organizirali v okviru DO 20 urni tečaj za mojstre, za delavce na NC strojih ipd., kjer jih bomo seznanili le s strokovnim delom, manjka pa znanje iz organizacije dela, odnosov do dela in podrejenih, znanja po komunikativnosti ipd. Ce ne bomo tudi širše razgledani, nam vsi tečaji ne bodo prinesli željenih učinkov. Hočem povedati, da bomo le z načrtnim izobraževanjem, usposabljanjem in izpopolnjevanjem za delo že zaposlenih delavcev dosegli željene cilje, to je dobro poslovanje celotne delovne organizacije. Meta Habjan,inž. A£iaaCm term SLOVENIJA IN VPRAŠANJE VISOKIH TEHNOLOGIJ V novembru 1988 so bili v Ljubljani tradicionalni Ziherlovi dnevi, na katerih so ugledni domači strokovnjaki obravnavali aktualno temo "ZAOSTAJANJE SLOVENIJE IN JUGOSLAVIJE ZA RAZVITIM SVETOM IN NASA PRIHODNOST". Med številnimi razpravljalo! je vzbudil veliko zanimanje tudi Emil Milan Pintar s prlspevkomi "SLOVENIJA IN VPRAŠANJE VISOKIH TEHNOLOGIJ" v nadaljevanju prispevka v oeloti objavljamo teze, ki Jih Je za to priliko pripravil avtor. Prepričani smo, da bodo pri oralcih vzbudile veliko zanimanja in razmišljanja. Uredništvo ---" Pametni se svetu prilagajajo, neumni svoj svet prilagajajo sebi, razvoj je torej odvisen od neumnih. G.B. Shaw. Tragična iluzija je prepričanje nekaterih, da so visoke tehnologije tehnično vprašanje. Crno-belo razumevanje družbe se imenuje Crnobil. 1. Zaradi izpadanja iz matice toka evropskega razvoja Jugoslavija čedalje teže sledi tudi razvoju visokih tehnologij; v njihovem nastajanju skoraj ne sodelujemo več, pa tudi uporablja .Tih čedalje manj in vedno manj učinkovito. Jugoslavija je pričela izpadati iz evropskega razvojnega toka sredi sedemdesetih let. Takrat je Evropa, pretresena zaradi skokovitega naraščanja cen energije, odločno krenila v razvoj novih proizvodnih tehnologij, novih izdelkov in predvsem nov tip družbene organizacije in upravljanja. Celoto teh medsebojno prepletenih in soodvisnih procesov imenujemo tretjo znanstveno-tehnološko revolucijo. Njen pojav pomeni v bistvu začetek konca klasične industrijske dobe, njenih organizacijskih modelov, miselnih kategorij in filozofije (stila življenja). Pomeni prehod klasične produkcijske v inovacijsko družbo. Jugoslavija tem spremembam ni sledila. V sedemdeseta leta je prišla z najstarejšo politično ekipo v Evropi, preobremenjeno z vprašanji konzerviranja "pridobitev revolucije", nesposobnost razumevanja tehnoloških razvojnih zakonitosti sodobnih družb. Reforme so zato v Jugoslaviji krenile v povsem drugi smeri kot v Evropi: - v pridobitev proizvodnih procesov (tozdiranje) in s tem disperzijo kapitalističnih tokov, - v monopolizacijo del, nalog in funkcij, torej delovnih mest, kar vodi v ukinjanje konkurence in tekmovalnosti na vseh ravneh, to pa v izgubo motiva za izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje, - v upravljalski amaterizem in dilentantizem, ki pomeni ne le korak nazaj glede na kvaliteto sprejetih odločitev, temveč povzroča gigantizem upravnega sistema in nenormalno obsežno angažiranje delovnega časa za odločanje. Sedemdeseta leta pomenijo zato zapiranje Jugoslavije same vase, ograjevanje od tujih trgov z visokimi zaščitnimi carinami (80 - 1200, izstopanje iz mednarodnih tehnoloških centrov in organizacij, socializacijo iz mednarodnih tehnoloških centrov in organizacij, socializacijo poslovne in razvojne -neuspešnosti podjetij, regij in republik itd. Jugoslavija Je pričela drseti z ravni srednje razvite države v krog "srednje nerazvitosti" in to se Je odražalo tako v njeni gospodarski kot mednarodni politiki. Ta zdrs Je danes že tako očiten, da se npr. naši kvalificirani delavci v tujini že skoraj ne morejo več vključevati v profesionalne sisteme, temveč kandidirajo za nekvalificirana delovna mesta. Na ravni ekonomski politike pa se čedalje ostrejše zastavlja vprašanjei ali so naša S podjetja sploh še sposobna uporabljati najnovejše tehnologije? Aleksander Bajt ugotavlja, da ne - to pa potrjuje tudi upadanje zanimanja zanje pri njihovih proizvajalcih oz. prodajalcih. )Intertrade, Mikroelektronika, Delta itd.). Kaj sploh so - "visoke tehnologije"? 2. Pojem "visoke tehnologije" (high-tec) je vzet iz komercialnega jezika. Dejansko so to "informacijske tehnologije" v najširšem pomenu besede, . nastale kot rezultat orga-nlzirane raziskovalno-razvojne dejavnosti, katerih učinkovita aplikacija zahteva visoko koncentracijo specializiranih strokovnjakov in primerno organizacijsko fleksibilnost podjetja oz. družbe. Tretja znanstveno- tehnološka revolucija je dejansko revolucija upravljanja. V tem času je prišlo do spreminjanja osnovnega organizacijskega modela podjetja zlasti transnacionalnih korporacij, od piramidalnega avtoritativnega tipa v "modularnega", torej modela, v katerem podsistemi delujejo "relativno samostojno", aktivno, polnoiniciativno. Se hitrejše so transformacije v družbi organiziranosti - uveljavlja se tip inovativne družbe, v kateri je produkcija podrejena stilu življenja oziroma njegovi kvaliteti. Na mikro ravni to pomeni opuščanje velikoserijske proizvodnje v korist večje fleksibilnosti proizvodnih programov oz. večje diverzifikacije proizvodov. Hkrati s to osnovno usmeritvijo pa narašča potreba po nadaljnem zmanjševanju proizvodnih stroškov: ker sta se kategoriji "povečanje delovne zavzetosti" in "zmanjševanje OD" znašli v področju neelastičnosti, iščejo podjetja izhod v smeri racionalnejše organizacije : proizvodnja brez rezerv, poslovanje brez zalog, nič mrtvih kapitalov itd., so kategorije tega miselnega vzorca . Prehajanje na modularni tip podjetniške organizacije ob vztrajanju na permanentnem zmanjševanju stroškov zahteva povečano stopnjo samokontrole in samodiscipline vseh, ki so udeleženi v procesih proizvodnje in upravljanja. Proiz-vodno-upravna samodisciplina postaja ekvivalent družbene samo-organizacije in s tem predmet civilne države in njene operativne zakonodaje. 3. Družbeno-ekonomski sistem posamezne družbe je postal parameter njenega tehnološkega razvoja. Z njim mora biti uveljavljena fleksibilnost dela (kompetitivnost delavcev) in kapitala (ekonomija realnih cen), podjetniška miselnost v drobnem in zasebnem sektorju ter sodobne oblike družbene pomoči (politike) spodbujanja tehnološkega razvoja. Dogovorna tehnologija visoke tehnologije ne potrebuje -vprašanje svoje uspešnosti rešuje skozi zidavo cen, kar 11 omoroča kompleksna zaščita notranlih trcov, ali skozi socializaci1o svo 1e poslovne oz. razvojne neuspešnosti. Hkrati pa je z naslonitvijo na parcialne interese uvljavi-la upravljalski amaterizem, ki je uničil vse oblike samo -discipline in vse motive za usposabljanje in izpopolnjevan je delavcev. To vodi v retardacijo na področju družbene delitve dela, s čemer postajajo take družbe praktično nes- posobne za uspešno rabo zahtevnih informacijskih tehnologij. Oziroma obratno: te tehnologije so tako drage, da jih je treba učinkovito uporabljati, sicer postaja njihova aplikacija ekonomsko neupravičena - tega pa slabo organizirane in še slabše upravljane družbe ne zmorejo. Zato so visoke tehnologije lahko zanje tudi past: tujina nam jih dobavil. JA po visokih cenah, hkrati pa ve, da jim tudi z njimi ob sedanji družbeni organiziranosti, ne bomo konkurenčni. Izraz razvitosti ni število instaliranih high-tec sistemov, temveč ekonomska učinkovitost njihove uporabe po mednarodnih kriterijih. Obstoječ družbeni-ekonomski sistem ni samo izraz gospodar-sko-politične razvitosti posamezne družbe, temveč hkrati njen okvir. Naš družbeno-ekonomski sistem omogoča in spodbuja aplikacijo primitivnih proizvodnih tehnologij in upravnih modelov, s katerimi postajamo na svetovnih trgih čedalje bolj neučinkoviti. Prevedeno v razvojni jezik to pomeni: imamo družbeno-ekonomski sistem, ki je omogočil razvoj do približno 3-000 $ dohodka per capita, ne pa več. Ostajanje na tem nivoju je drsenje nazaj - padanje vrednosti naših izdelkov na svetovnem trgu pomeni padanje vrednosti našega dela. Vrtimo se v začaranem krogu reform marginalnih faktorjev, v bistvo problema ne sežemo. Za prodor v nasle-dno etapo razvoja (5 - 7.000 $ oer capita) potrebujemo tehnološki preskok na novo produkcijsko in upravno paradigmo, ta pa ni mogoč brez bistvenih sprememb družbeno-ekonomske-ga sistema, celo nevaren je. Primer: Ravnanje z radioaktivnimi snovmi - glej Delo, po- , nedeljek, 10.10.1988: ....... V zadnjih treh letih se je v Srbiji in na Hrvaškem izgubilo (?) ali bilo ukradenih več deset kapsul z radioaktivno vsebino in ogroženih mnogo življenj; ne da bi kdorkoli, ki je poklican na zaščito pred takšnimi snovmi, odgovarjal vsaj disciplinsko. Nasprotno, kot ob tel oriložnosti so vse poskušali prikriti (in v dobršni meri se jim je to tudi posrečilo). **• Bistvene točke reforme družbeno-ekonomskega sistema so: - sistematično zmanjševanje carinske zaščite na vseh področjih, zlasti v proizvodnji strojev (avtomobilska industrija, bela tehnika, elektrokovinska in strojna industrija), - sprostitev trga dela, - opustitev socializacije poslovne neuspešnosti na vseh ravneh vključno z zmanjševanjem prispevka za nerazvite ter prehod v politiko spodbujanja tehnološkega razvoja (inovativni skladi, razvojni dinar, izobraževalni dinar itd.) in podjetništva, - sprememba upravnega modela na družbenem podjetniškem nivoju: na družbenem to pomeni spremembo bančnega in računovodskega poslovanja ter organiziranosti družbenih dejavnosti, infrastrukturnih podsistemov in delegatskega sistema na podjetniški ravni pomeni spremenjeno vlogo poslovodne strukture in njeno polno odgovornost za kadrovsko politiko v podjetju. Slovenija vztraja na nekaterih stereotipih, izoblikovanih v obdobjih ekstenzivnega razvoja in primernih za rane faze industrializacije. Tak stereotip je zastarela predstava o polni zaposlenosti kot pogoju družbene stabilnosti. V razvitih družbah stabilnost ni več statična temveč razvojna kategorija: najbolj stabilen družbeno-ekonomski razvoj imajo dežele OECD, v katerih nezaposlenost dosega v povprečju med 8 in 13 %. Kadrovska oz. zaposlitvena nemobilnost je oblika "mrtvih kapitalov", ki si je družbe, ki žele biti mednarodno konkurenčne, ne morejo vec privoščiti, ne le zaradi enormnih stroškov navidezno zaposlenih, temveč zato, ker ohranjanje te kategorij? izničuje vse motive za izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje. Drugi stereotip, na katerem vztraja Slovenija je idealizirana podoba delavca kot nosilca razvojnega interesa. Ukinitev zasebne lastnine je pomenila tudi spremembo tistih družbenih odnosov, v katerih je delavski razred nastajal in se kot delavski razred tudi ozaveščal. V Sloveniji danes ni delavskega razreda in govoriti o delavskem razredu je ali nesmisel ali manipulacija. Imamo zelo stratificira-no populacijo delavcev, ki se ni formirala niti kot razred niti se ni kot razred ozavestila in torej ne deluje kot razred niti ne nosi s seboj zavesti delavskega interesa. V upravljanje vstopajo delavci kot posamezniki, kot državljani, ne kot proletariat; v njem sodelujejo sledeč svoj zasebni, parcialni potrošni ali splošni interes držav ljana, ki je občasno in ponekje nacionalno obarvan - nikakor pa ne kot nosilci dolgoročnega razvojnega interesa proletariata. To je iluzija, ki jo drago plačujemo. Na tej iluziji je grajen celoten sistem upravljanja, od delegatskega principa do interesnih skupnosti in "neposrednega upravljanja z dohodkom". Prav zaradi odsotnosti razredne zavesti je sistem upravljanja zašel v bolezensko deformacijo gigantizma. Dogovorna ekonomija je predpostavila razredno in s tem razvojno osveščenost delavcev; odsotnost te zavesti spreminja dogovarjanje in usklajevanje v dolg, mukotrpen in na bistvenih elementih jalov proces. Tretji tak stereotip, ki ga Slovenija umetno ohranja, je prepričanje o naprednosti družbene lastnine. Družbena lastnina je zgodovinsko predstaviiala napredek nasproti zasebni lastnini takratnega tipa, ki je bila pravni temelj za prilaščanje viška dela in celo rezultatov tujega dela. Toda tak tip zasebne lastnine v sodobnih družbah ne obstoji več. Skozi številne reforme je ta lastnina bistveno spremenjena in socializirana - na drugi strani pa je naša družbena lastnina ostala nerazvita, ideološko sistemska kategorija, zastarela in neproduktivna tako v svojem lastnem ekonomskem sistemu kot v primerjavi z lastnino različnih oblik v razvitih kapitalističnih družbah. To so samo nekateri ključni elementi, skozi katere se izraža nesodobnost naše družbe, njena vsebinska neprimernost za moderne tehnologije. 5. V družbeno zavest Je že prodrlo spoznanje o nujnih spremembah družbeno-ekonomskega sistema. Toda spremembe v tekoči ekonomski politiki, pa tudi večji del tistih, ki jih prinašajo predlogi za novo ustavo, so izven tega konteksta. Težijo k dograjevanju obstoječega sistema oz. njegovi cen- tralizaciji in ne izhajajo iz spoznanja, da je gledano ekonomsko, to sistem produkcijske primitivnosti in razvojne ■ revščine, model, v katerem se visoki principi humanizma mešajo z najhujšimi ekonomskimi omejitvami, ki so ne le posledica sedanje neuspešnosti Jugoslavije na mednarodnem ekonomskem prizorišču, temveč tudi njene izključenosti iz razvojnih tokov. Visokte tehnologije zahtevajo izjemno precizno, usklajeno sinhronizirano delovanje vseh dejavnikov. Ta sinhronizacija ne more biti izraz normativne ureditve družbe ali njene autoritarne organiziranosti. Točneje, kadar Je rezultat autoritarnosti, deluje to le začasno, predvsem pa za ceno ubijanja ustvarjalnosti. Prav zato so autoritar-ni modeli preživeli - ne morejo zagotoviti discipline, ne da bi ubili ustvarjalnost. Disciplina razvitih družb je lahko le samodisciplina svobodnih, razvitih subjektov. V Marxovi viziji so to delavci kot nosilci zgodovinske razvojne zavesti; v naši praksi se ta zavest v stratificirani populaciji delavcev ne oblikuje in ne uveljavlja. Da bi se oblikovala samodisciplina pa morajo biti delavci neposredno odvisni od svojega uspešnega vključevanja v proizvodne in upravne sisteme in podjetja neposredno odvisna od uspešne organizacije proizvodnje in upravljalni v družbi neposredno odvisni od dejanskega razvoja. Dejanskega razvoja Jugoslavija že desetletja nima več -skrajni čas, da spremenimo družbeno-ekonomski model in upralvjalce v družbi. Razvojni irmdd m