Stan Dirdeny: VAGABUNDI III. – Časovna past, 1. del



	Izdano v samozaložbi:

elektronska izdaja, Maribor 2023

© za slovensko izdajo: Stan Dirdeny

Vse pravice pridržane.



	Urednik in distributer: Stan Dirdeny

http://standirdeny.com



	Grafično oblikovanje platnice: ZC Zarja 2, Matej Gaspari



	Lektoriranje: Mirjana Sternad



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani



COBISS.SI-ID 149925123

ISBN 978-961-96177-3-1 (ePUB)



http://standirdeny.com

	Cena: 11,99 EUR





Beseda o ilustratorju





	 ZC Zarja 2 je družbeno odgovorna organizacija, ki invalidnim osebam na zaščitenem delovnem mestu nudi podporno delovno okolje, redno zaposlitev in pomoč pri krepitvi samostojnosti, z namenom izboljšanja kvalitete življenja, osebne rasti in aktivnega vključevanja v družbo.





	 Matej Gaspari, zaposleni na zaščitenem delovnem mestu v ZC Zarja 2, je že od zgodnjega otroštva zelo rad risal in za to izkazal tudi veliko nadarjenost. Privlačijo ga domišljijski svetovi, polni pravljičnih likov. Preko svojih risb in zgodb želi ljudi popeljati v druge svetove, polne domišljije, in jim ob tem polepšati njihov vsakdan.





KAZALO



	VAGABUNDI III.

	Časovna past, 1. del





	 		 			 POT V NEZNANO

SIVO MESTO

ČRNOLASKA

PADLI BOJEVNIKI

CORPUSOIDI

FRANKIE

ZRCALO RESNICE

ČASOVNA ZANKA

FRANKIEJEV OBRAZ

VLOMILKA

UKRADENO SRCE

JETNICA





POT V NEZNANO


	 Tistega dne se je nad pokrajino razbesnelo silno neurje. Skozi dolino, umeščeno med golo, peščeno hribovje, ki je bila tako velika, da ji ni bilo videti konca, je pihal pravi orkanski veter. Zaganjal se je v suha puščavska tla in visoko dvigoval peščena zrnca, kot bi se poigraval z njimi ter jih v divjem plesu vrtinčil. Na neskončni ravnici ni bilo nikjer videti niti enega samega drevesa, le tu pa tam se je iz tal dvigovala kakšna samotna skala, ki je tam tičala kot nepovabljen gost, zarita globoko v razpokano zemljo.

	 Pošastni bliski so čez celo širno obzorje parali nebo, ki so ga prekrivali temni, težki oblaki. Na pusta, razpokana tla, ki se jim je poznalo, da takšnih dni niso doživela veliko, so končno začele padati velike, težke dežne kaplje.

	 Nihče ne bi mogel pričakovati, da bi v tako silnem neurju, sredi ničesar, srečal kogarkoli, a je na koncu doline, na vrhu golega, s peskom prekritega hriba, stala pokončna postava, odeta v temno ogrinjalo, kot da ji za pošastne strele in grome sploh ne bi bilo mar. Orkanski veter, ki se je zaganjal vanjo, ji je vrtinčil ogrinjalo, kot bi ga hotel odtrgati z nje, a je podoba, oprta na dolgo belo pohodno palico, in z globoko čez glavo poveznjeno kapuco, tako da se je izpod nje videla samo močna, robata brada, stala trdno kot skala. Nekaj dolgih minut se ni niti zganila. Z dlanjo si je zastirala pogled in nepremično strmela v daljavo.

	 Pošastne strele so nenehno švigale sem in tja skozi nebo, kot bi iskale cilj, kam bi udarile. Čeprav je v bližino neznane podobe že tretjič treščilo in so se tla podnjo vsakič grozeče zatresla, je še zmeraj nepremično stala, kot bi okamnela.

	 Nenadoma je dlan, s katero si je zastirala oči, da bi si izostrila pogled, spustila in se sunkovito obrnila. Zastrmela se je v žarečo gmoto oblakov na nebu, nedaleč od nje. Grozovito je počilo in iz oblaka je s tako hitrostjo šinila ognjena krogla, da se je zazdelo, kot bi nebo prerezala na dvoje. Letela je proti tlom v notranjost puščave. Dolg ognjeni rep, ki se je vlekel za žarečo gmoto, je pričal, da se je premikala z velikansko hitrostjo.

	 Neznanec ji je s pogledom sledil in z vzdihom zamomljal:

	 »Končno!«

	 Videti je bilo, da se bo krogla z blazno hitrostjo zarila v puščavska tla, vendar pa se je za čudo njen ognjeni rep krajšal, kar je pomenilo, da je zmanjševala hitrost, a je kljub temu grozovito treščila v razpokana, peščena tla, daleč stran od neznanca. Strašansko se je zakadilo in velik oblak prahu se je kot velikanska goba počasi dvigoval proti nebu.

	 Podoba, odeta v povsem premočeno ogrinjalo, je roki potegnila podenj in začela umirjeno sestopati po strmini hriba, kot da se ji ne bi nikamor mudilo. Stopila je na ravna puščavska tla in počasi, korak za korakom, kot bi nosila težko breme, nadaljevala proti mestu, kamor je ognjena krogla treščila.

	 Bliski so še zmeraj parali nebo in pošastni gromi stresali dolino.

	 Podoba se je ustavila ob robu velikega kraterja, ki ga je ognjena gmota naredila, ko je treščila v tla, in čeprav se prah še ni povsem polegel, je napeto strmela v njegovo globino.

	 Na dnu sta ležali dve negibni telesi. Eno se je premaknilo in se postavilo na noge ... Bil je moški. Zavihal si je rokave in razkril svoje mišičaste, a gladke, neporaščene roke, zato je opazovalec na robu kraterja takoj ugotovil, da je bil še mladenič. Sklonil se je k drugemu, še zmeraj negibnemu telesu in ga dvignil v naročje. Z odločnimi koraki se je začel vzpenjati po peščeni strmini kraterja. Nekajkrat je nevarno zdrsnil, da je bilo videti, da se bo s težkim bremenom na rokah spet skotalil na dno, a se je vedno znova spretno ulovil in se končno povzpel na rob.

	 Ustavil se je, in ne da bi negibno telo odložil, je obraz obrnil v oblačno nebo, kot bi pričakoval, da mu bodo velike dežne kaplje z njega sprale prah. Pogledal je okoli sebe in hitro stopil stran od kraterja v notranjost puščave, kjer se ni več tako prašilo. Negibno telo je nežno položil na tla in ga rahlo stresel.

	 »Casper si še živ?« je zaskrbljeno vprašal.

	 Casper je ležal na tleh in se ni niti zganil.

	 Mladenič je pokleknil, sklenil dlani in mu z njima nekajkrat enakomerno pritisnil na sredino prsi, kot bi gnetel testo. Casper se še zmeraj ni zganil, zato je mladenič s pritiskanjem na njegove prsi nadaljeval.

	 Končno je Casper globoko zajel sapo, potem pa je zakašljal in odprl oči.

	 »Gabriel?« je ves zasopel tiho vprašal.

	 »Seveda, kdo pa drug?« mu je Gabriel z vzdihom olajšanja odgovoril.

	 »Kaj se je zgodilo?« ga je Casper slabotno vprašal.

	 »Ne vem,« mu je Gabriel odgovoril. »Od tistega trenutka, ko nas je na jasi v gozdu zagrnila tema, se ničesar več ne spomnim.«

	 Casper se je privzdignil in se podprl s komolci. Z velikimi očmi je strmel po pusti dolini in v nebo, ki so ga še zmeraj prekrivali težki temni oblaki, le da so strele zdaj udarjale že bolj daleč, tam nekje v oddaljene vrhove hribovja, ki je dolino obkrožalo.

	 »Kje pa smo?« je vprašal in se s težavo postavil na noge.

	 »Ne vem,« mu je Gabriel spet odgovoril in skomignil z rameni. »Sploh pa sva sama, nikogar od prijateljev ni na spregled.«

	 Casper je stresel z glavo in si nekajkrat z dlanmi pritisnil na ušesa, ker mu je v njih zaradi trdega pristanka še zmeraj silno zvonilo.

	 »Kako sama?« se je začudil. »Kje pa so drugi pristali?«

	 Gabriel si je z dlanjo potegnil čez obraz in si z oči otrl dežne kaplje. Ustnice je zaskrbljeno stisnil v tanko črto in se zamišljeno zagledal v daljavo.

	 »Ne vem,« je znova rekel, se obrnil k njemu in ga končno spet pogledal. »Ampak upam, da jih kmalu najdeva, ker tej nalogi sama nikakor ne bova kos!«

	 Casper je samo prikimal, ker je vedel, da je Gabriel imel prav.

	 Iz oblaka, zdaj že na drugi strani hriba, je šinila strela in slišalo se je oddaljeno grmenje ... Nevihta se je umikala in nebo nad njima se je jasnilo.

	 »Kam pa greva?« je Casper zaklical za Gabrielom, ki se je vrnil k robu kraterja in strmel v njegovo globino.

	 »Kamorkoli,« mu je Gabriel po premisleku odvrnil in roki potisnil v žepa, ker je bil tako premočen, da ga je pošteno zmrazilo.

	 V desnici je začutil prepognjen kos papirja, a se je odločil, da ga bo raziskal kdaj kasneje, ko ne bo več deževalo.

	 »Greva pač nekam,« je rekel. »Če ostaneva tukaj, sredi te puščave, nama ne bo nič kaj lažje, kot če bova blodila naokoli. Samo od sebe se ne bo prav nič zgodilo! Kaj ti misliš?«

	 Casper, ki se je ves omotičen končno s težavo majavo postavil na noge, mu je samo prikimal in hotel je stopiti proti njemu, a je naredil samo korak.

	 »Av!« je glasno kriknil in se zgrudil na kolena.

	 Naslonil se je na roki in težko sopel. S prsti se je krčevito zaril v moker pesek in pesti stisnil, ker mu je bolečina jemala sapo.

	 »Kaj je narobe?« ga je Gabriel prestrašeno vprašal.

	 V trenutku je bil ob Casperju in se vprašujoče zazrl v njegov od bolečine spačeni obraz.

	 Casper je zobe še nekaj trenutkov molče trdno stiskal.

	 »Ne vem, ampak ob vsakem premiku me v prsih grozno zaboli in zapeče!« je zasopel.

	 Gabriel je z grozo strmel v prijatelja. Sklonil se je k njemu in mu pomagal, da se je spet postavil na noge.

	 »Dvigni si majico, mogoče lahko vidiva, kaj je narobe,« je rekel. »Kje te boli?«

	 Casper si je majico s težavo potegnil nad trebuh. Gabriel se je sklonil in ga preiskujoče pogledal. Zaskrbljeno je zajel sapo in kratko zažvižgal, ker je takoj videl, kaj je bilo narobe ... Na desni strani tik pod prsmi je zagledal grdo modrico, ki se mu je vlekla naprej pod pazduho in vse do lopatice na hrbtu.

	 Casper si je majico še malo privzdignil in radovedno pogledoval navzdol, vendar pa je modrica bila na takem mestu, da je ni mogel videti.

	 »Kaj vidiš stari? Bom preživel?« si ni mogel kaj, da ga ne bi malce šaljivo vprašal, čeprav so mu bolečine jemale dih.

	 Gabriel ni ničesar rekel, samo ustnici je zaskrbljeno stisnil v tanko črto. Vedel je, da bosta nujno potrebovala zdravniško pomoč.

	 Casper se mu je negotovo zazrl v zaskrbljeni obraz, ki je lahko pomenil samo eno, da so na vidiku bile težave, a se je takoj, da bi ga ohrabril, nasmehnil, saj sta težav že tako imela dovolj, ker sta izgubila prijatelje.

	 »No, ja, kar je, pač je! Menda ja ne bom umrl, saj imava tam zgoraj zveze in poznanstva, mar ne?« je šaljivo pripomnil, mu pomežiknil in s kazalcem pokazal na nebo. »A greva?«

	 »To že, ampak …« je Gabriel neodločno začel, a je umolknil, ker tudi sam ni hotel povzročati panike. »Bova že nekako stari!« mu je raje spodbudno rekel. »Za začetek ti bom pomagal jaz, kasneje pa bova videla, kako bo.«

	 Casper si je majico spustil in mu prikimal.

	 Gabriel se je oziral naokoli, kot bi si ogledoval, kam bi krenila. Zavihal si je rokave, stopil tik pred Casperja, pred njim počepnil in mu rekel:

	 »Zlezi mi na hrbet. Te bom nesel.«

	 Casper je odkimaval, ker si ni mogel niti zamisliti, da bi ga prijatelj na ramenih nosil naokoli.

	 »No, primi se me že okoli vratu!« je Gabriel nestrpno planil.

	 Casper je glavo potegnil med ramena, ker se Gabriel očitno ni šalil in mu prikimal. Že v naslednjem trenutku mu je tičal na hrbtu.

	 »Sem težek?« je vprašal, da bi sprostil napetost, ki je za trenutek zavladala med njima.

	 »Sploh te ne občutim stari,« mu je Gabriel že bolj sproščeno odgovoril. »Ne skrbi, tako bova brez težav potovala.«

	 Casper se je kislo nasmehnil, saj se je spomnil, s kom je imel opravka.

	 Gabriel si je kar tako, po občutku izbral smer, kamor je krenil. Hodil je hitro in s trdnimi koraki stopal po mokrih puščavskih tleh. Dež se je že nekoliko umirjal, in čeprav je prej lilo kot iz škafa, na tleh ni bilo nobene luže in blata, ker je voda sproti izginjala v suhi, razpokani zemlji.

	 Casper se je še poslednjič ozrl proti kraterju, kot bi pričakoval, da bo na njegovem robu zagledal prijatelje.

	 »Pa si prepričan, da ni nikogar v kraterju?« je zamišljeno vprašal, kot bi samo glasno izrekel svoje misli. »Kaj, če jih je globlje zarilo kot naju?«

	 »Misliš, da bi bili pod zemljo?« ga je Gabriel negotovo vprašal.

	 »Ja,« mu je Casper prikimal. »Si preveril dno kraterja?«

	 Gabriel mu je zamišljeno, komaj opazno, odkimaval.

	 »Če bi bilo tako, potem so na varnem,« je rekel.

	 »Z-Zakaj?« je Casper osuplo zajecljal.

	 »Zato, ker so potem pri Lavi,« mu je Gabriel na kratko odvrnil.

	 Casper je samo globoko zavzdihnil in vprašal:

	 »Pa misliš, da bi Lava želela, da se na tak način srečamo?«

	 »Ne, mislim, da ne,« mu je Gabriel umirjeno odgovoril. »Sploh pa, ker ji mrtvi ne bi koristili.«

	 »Ja, saj!« je Casper z upanjem v glasu vzkliknil. »Zato pa mislim, da niso pristali v kraterju, ampak nekje drugje.«

	 Čeprav se je še nekajkrat ozrl naokrog, kot bi upal, da jih bo le kje zagledal, pa temne postave, ki je stala nedaleč stran v puščavi in ju opazovala, ko sta se oddaljevala, ni opazil.

	 Minila je ura in Gabriel je še zmeraj neutrudno stopal naprej v neznano. Hodil je zatopljen v svoje misli in nič ni kazalo, da bo kmalu omagal. Zadovoljen je bil, da je hodil po ravnem, ker je lahko hitro hodil, čeprav ni vedel, kam. Pa tudi tako je lahko bolj mirno hodil, kot bi, če bi moral vzpenjati se in spuščati po strmem terenu, ker je očitno Casper na njegovem hrbtu občutil vsak njegov premik, saj je tu pa tam zaradi bolečine komaj slišno zaječal ali zadržal sapo.

	 Težki, temni oblaki so se trgali in ponekod se je med njimi že opazila sinje modra barva neba. Dež je skoraj povsem ponehal. Tudi Casper je bil tiho, le tu pa tam je pogledal naokoli, kot bi ga skrbelo, da ne bi česa pomembnega spregledala.

	 Dež je popolnoma prenehal in tik nad obzorjem se je pokazalo Sonce, zato sta sklepala, da se je dan počasi že prevešal v pozni popoldan. Gabriel se je ustavil in obraz željno obrnil proti Soncu, kot bi vsrkaval vsak žarek, ki je padel nanj. Tudi Casper je obraz nastavil toplim sončnim žarkom in zadovoljno mežikal v Sonce. Grela sta se kot martinčka, saj sta oba bila premočena do kože.

	 Nenadoma je sončna svetloba za trenutek izginila, kot bi velik temen oblak samo za hip zakril Sonce.

	 »Si videl to?« je Casper osuplo vprašal.

	 »Sem,« mu je Gabriel prikimal. »Kakor, da bi nekaj letelo mimo Sonca in bi ga za hip zasenčilo.«

	 »Že,« mu je Casper razburjeno pritrdil, »samo moralo je biti velikansko, da ga je lahko zasenčilo!«

	 »Ne vem, stari. Sploh pa lahko, da se nama je samo zdelo,« mu je Gabriel lagodno odgovoril, da bi mu umiril razburjenje.

	 »Ah, daj no, to pa bi bilo že preveliko naključje, da bi se v istem trenutku obema samo zazdelo!« se Casper ni dal.

	 »Prav imaš,« mu je Gabriel pritrdil. »Bodiva previdna na vse spremembe, ker sva se znašla v neznanem okolju!« je svareče rekel. »Če bova sploh našla izhod iz te puščave?« je še v istem trenutku dvomeče dodal. »Nikjer ne vidim niti ene same skale več, kaj šele …«

	 »Zgradbe!« ga je Casper z vzklikom prekinil.

	 Gabriel mu je samo prikimal in stopil dalje, a je Casper še glasneje, razburjeno vzkliknil:

	 »Zgradbe!«

	 »Ja, saj sem te že prvič slišal,« je Gabriel potrpežljivo rekel in glavo odmaknil, ker mu je Casper tulil tik ob ušesu.

	 Casper se mu je na hrbtu vznemirjeno premaknil, zaječal in zasoplo vzkliknil:

	 »Hej, kam pa greš? Stoj, Gabriel! Obrni se na levo!«

	 »Umiri se, stari!« je Gabriel že nekoliko nejevoljno zagodrnjal. »Res, da te na hrbtu prenašam naokoli, ampak ni pa me treba usmerjati kakor kakšnega konja!«

	 »Ne, saj te ne usmerjam kakor konja,« je Casper že bolj umirjeno rekel in se zahihital. »Ampak že dvakrat sem ti rekel, da vidim zgradbe.«

	 Gabriel se je v trenutku ustavil, se obrnil v levo, a je oči takoj priprl, ker je pogledal naravnost v Sonce. Casper je iztegnil desnico in mu oči brez besed z dlanjo zastrl.

	 »Pa res!« je Gabriel vzhičeno vzkliknil in začudeno, široko odprl oči.

	 Razburjeno sta strmela v daljavo, kjer so se videli samo kak centimeter visoki, medli obrisi zgradb, a sta iz trenutka v trenutek, ker se je Sonce spuščalo, jasneje videla in obrisi so bili temnejši.

	 Nepremično sta strmela vanje.

	 »Okoli petnajst sem jih naštel!« je Casper vznemirjeno rekel, kot bi zgradbe tam daleč pomenile njuno rešitev.

	 »Ne vem, ker jih nisem štel, ampak zanimivo bi si jih bilo ogledati!« je Gabriel vzkliknil in začel hitro hoditi v smeri proti zgradbam.

	 Seveda pa ni mogel videti, da ga je Casper dvomeče pogledal, ker je po njegovi oceni do teh zgradb bilo vsaj nekaj deset kilometrov, pa še noč se je bližala.

	 »Hm, stari ...« se je Casper čez čas dvomeče oglasil.

	 »Ja?« se je Gabriel odzval, ne da bi se ustavil.

	 »To zna biti zelo daleč!« je Casper še vedno z dvomom v glasu vzkliknil. »A ne bi počakala na jutri?«

	 »Hodila bova, dokler bova lahko, vsaj dokler se ne bo popolnoma stemnilo,« mu je Gabriel odgovoril in strumno korakal dalje. »Res, da je daleč, ampak kaj, če jutra nikoli več ne bo?«

	 »Kako pa to misliš?« ga je Casper presenečeno vprašal.

	 Gabriel je molče hodil, kot da ga ne bi slišal. Casper mu je tiho ždel na hrbtu in potrpežljivo čakal na odgovor.

	 »Tako kot mi je Robert nekoč dejal,« mu je Gabriel čez čas preudarno odgovoril. »Ne prelagaj stvari od danes na jutri, ker se jutri morda nikoli ne bo zgodil!«

	 Casper je še zmeraj molčal. Napeto je premišljeval in potreboval je kar nekaj trenutkov, preden je izrek razumel. Nenadoma je začutil utrujenost, pa čeprav v tem dnevu ni naredil več kakor le en sam korak.

	 Počasi se je večerilo, in ko je Sonce popolnoma zašlo, ju je kmalu zagrnil mrak. Oblaki so izginili neznano kam in na povsem jasnem nebu je zasijalo neskončno zvezd. Casper si jih je z občudovanjem ogledoval in poskušal, katero prepoznati.

	 »Čeprav se nikoli nisem kaj dosti ukvarjal z astronomijo in ne morem trditi, da sem strokovnjak za ozvezdja, pa sem jih nekaj malega le poznal,« se je čez čas začudeno oglasil. »Ampak na tem nebu se sploh ne znajdem! Poglej stari, a prepoznaš katero ozvezdje?«

	 Gabriel se je zastrmel v zvezdnato nebo, polno migetajočih lučk. Nekatere so svetile z rdečkasto, spet druge z modro ali pa z belo svetlobo, ampak tudi sam nobenega ozvezdja ni prepoznal.

	 »Ne, res jih ne poznam,« je zamišljeno zamomljal. »Veliki voz ali Medved bi moral biti nekaj nad obzorjem na severozahodnem predelu neba.«

	 »Bi rekel,« se je Casper strinjal. »Sploh pa Kasiopeja ... To dobro poznam, ker so zvezde razporejene v obliki črke, W.«

	 Gabriel se je ustavil in nekaj trenutkov sta molče strmela v nebo.

	 »Tukaj bova prespala,« se je v trenutku odločil in Casperja postavil na tla.

	 Casper mu je samo utrujeno prikimal in se sesedel. Imel je slabo vest, ker je nekaj ur tičal na prijateljevem hrbtu in tako prepotoval precej kilometrov, ne da bi sam niti mignil. Vedel je, da takšne poti poškodovan ne bi zmogel sam prehoditi, po drugi strani pa je tudi vedel, da Gabriel ni bil navaden fant, ker je v sebi nosil prekletstvo, ki bi marsikoga razumsko spravilo na kolena, pa čeprav je šlo za silno moč.

	 »Meni je prav, samo upam, da ne bova kaki pošastni živali, ki bi slučajno šla tod mimo, za malico,« mu je odvrnil in se zahihital, a se je zaradi bolečine, ki ga je prebodla v prsih, zvil v klopčič.

	 Čutil je neizmerno utrujenost, in čeprav sta zemlja in njegova obleka bili vlažni, so se mu oči začele zapirati.

	 »Ne skrbi, ti kar mirno zaspi!« ga je Gabrielov globoki, renčeči glas spet predramil. »Sem se že odločil, da bom celo noč stražil. Šele zjutraj, ko bo Sonce vzšlo, bom za kako uro ali dve zaspal.«

	 Casper je pogledal v temo, tja, kjer je Gabriel stal, in čeprav ni bilo mesečine, je njegov temni obris vseeno dobro videl ... Zdel se mu je ogromen. Slišal je še tiho renčanje, a ni bil prepričan, ali je bilo namenjeno njemu. Zadnje, kar je še zaznal, je bilo, da se je Gabriel spustil na vse štiri. Takoj za tem ga je zagrnila tema ... Zaspal je.



	* * *



	 Casper je zvit v klopčič nepremično ležal na peščenih tleh, le tu pa tam je v spanju zaječal. Ko se je končno zganil, je Sonce že visoko stalo na nebu. Čisto malo je odprl oči in lenobno pogledal okoli sebe, a jih je takoj zmedeno, široko razprl. Očitno je bilo, da mu ni bilo povsem jasno, kje se je zbudil ... Ležal je na razpokanih peščenih tleh, ki so se raztezala, do koder mu je pogled segal. Nebo nad njim je bilo sinje modro, brez enega samega oblačka.

	 Hotel je planiti pokonci, a je samo zakričal in nemočno obležal.

	 »Stari, miruj!« je Gabriel zaskrbljeno planil. »Poškodovana rebra imaš!«

	 Casper je zamižal. Spomin na včerajšnji dan se mu je začel vračati. S prsti si je počasi segel pod majico in si otipal boleče mesto ... Začutil je veliko oteklino.

	 »Ah, ne …« je nejevoljno zavzdihnil in se zaradi bolečin s spačenim obrazom prevalil na bok. »Upal sem, da so bile samo sanje.«

	 »Aha,« mu je Gabriel prikimal. »Tudi jaz bi si raje želel, da bi vse skupaj bile samo sanje, ampak vedeli smo, kam gremo.«

	 »Ne, mislim, da tega ni nihče pričakoval, sploh pa ne takšne poti!« mu je Casper odločno ugovarjal. »Ampak nič zato! Nad našo pustolovščino sem še zmeraj navdušen, ker bom svojim potomcem lahko vsaj kaj pripovedoval, če preživim seveda.«

	 Videti je bilo, da ga Gabriel sploh ni poslušal, ker je pozorno strmel v smeri neznanih zgradb, ki sta jih s Casperjem še včeraj ob sončnem zahodu videla, vendar pa tam, ni bilo več ničesar.

	 »Casper,« je razočarano vzkliknil, »si opazil, da tistih temnih črt ni več?«

	 Casper si je kar tako, leže na boku, z dlanjo zastrl pogled in strmel v daljavo, a tudi on ni ničesar videl. Čeprav ga je kar stisnilo v želodcu, tega prijatelju ni hotel pokazati.

	 »Morajo biti tam!« je kljubovalno vzkliknil. »Nekoč sem gledal film, da so v puščavi samo za trenutek uzrli zgradbe, ko jih je obsijalo Sonce.«

	 Gabriel je še vedno pozorno strmel v daljavo. Razumel je, o čem je Casper govoril, a je samo skomignil z rameni in si ga naložil na hrbet.

	 »Si sploh kaj spal?« ga je Casper zaskrbljeno vprašal, saj je sam celo noč trdno prespal.

	 »Brez skrbi,« je Gabriel lahkotno rekel in zamahnil z roko. »Odpočit sem, kot da bi prespal nekaj dni.«

	 Casper ni ničesar več rekel, saj je vedel, da bi vse bilo zaman, ker je Gabriel že odločno stopal v smeri proti zgradbam, ki sta jih včeraj videla.

	 »Nikogar ni bilo niti blizu pa tudi daleč ne,« je Gabriel umirjeno rekel, kot bi bilo samo po sebi umevno, da je stražil celo noč. »Sredi te divjine sva bila povsem sama.«

	 Casper mu je samo prikimal, ker je ponoči tako trdno spal, da tudi če bi mimo šla čreda divjih slonov, se ne bi zbudil. Pa tudi, če bi se zbudil, kaj pa bi lahko naredil? Zaradi poškodbe je bil povsem neuporaben!

	 »In kakšna je bila noč?« je vprašal.

	 »Tiha in mirna,« mu je Gabriel odgovoril. »Sploh pa boš naslednjo malo manj spal, ker bi rad, da bi tudi ti videl, kako čudno je bilo nebo.«

	 »Kaj takega pa si videl?« ga je Casper takoj z zanimanjem vprašal.

	 »Ne vem, ne znam ti pojasniti, kaj se je dogajalo,« je Gabriel skomignil z rameni. »Ampak cele skupine zvezd so za trenutek kar izginile, kot bi jih zakril ogromen temen krog. Bilo je nekaj podobnega kakor tista senca, ki je včeraj zasenčila Sonce.«

	 Casper ni ničesar več rekel, ker se je zatopil v svoje misli. Tokratno potovanje se mu ni nič kaj privlačno zdelo ... Znašla sta se v popolnoma neznanem okolju, polnem čudnega, nenavadnega dogajanja pa še prijatelje sta izgubila! Za nameček pa je še sam bil poškodovan in povsem nemočen! Namesto da bi Gabrielu bil v pomoč, mu je bil samo v breme, ker ga je moral na hrbtu prenašati naokoli.

	 Gabriel je brez besed stopal dalje in kakor za šalo za sabo puščal kilometre. Šele ko je Sonce doseglo zenit, se je ustavil in Casperja spustil na tla.

	 »Počitek?« je Casper vprašal in se previdno pretegnil.

	 »Ne, sploh ne, samo ne počutim se dobro,« mu je Gabriel tiho odvrnil in si pobrisal potno čelo.

	 Casper se je zaskrbljeno zastrmel vanj. Spet sta prehodila veliko kilometrov in pomislil je, da Gabriel morda ni hotel priznati, da je bil utrujen.

	 »Poglej, Gabriel, mirno se lahko za malo odpočijeva,« mu je prizanesljivo rekel in se mu nasmehnil. »Jaz take razdalje niti zdrav ne bi zmogel, kaj šele, če bi, koga nosil na hrbtu.«

	 »Ne, saj nisem utrujen,« mu je Gabriel odkimal in stisnil pesti. »Preprosto se ne počutim dobro ... Nekakšno napetost čutim v telesu.«

	 In kot bi hotel preveriti, ali se mu je napetost, ki jo je čutil v telesu, videla tudi na zunaj, si je privzdignil rokav ... Oba s Casperjem sta se osuplo zastrmela v njegove nabrekle, povsem modre žile na rokah. Čeprav je imel velike mišice, ki si jih je pridobil v srednjem veku v dolgih mesecih urjenja mečevanja, so njegove roke bile povsem prepredene s tanjšimi in debelejšimi nabreklimi žilami.

	 Casper je privzdignil rokav svoje majice in si ogledal roko, ki pa je bila videti povsem normalno. Žile so se mu videle kot pri vsakem običajnem človeku ... Od ramena so se mu proti zapestju vile komaj opazne modre črte.

	 »To ne bo dobro!« je zaskrbljeno rekel.

	 »N-Ne, m-mislim, d-da res ne,« je Gabriel negotovo zajecljal. »Pa saj me ne skrbi ta sprememba, pač pa …« je utihnil, kot bi omahoval, ali bi mu povedal.

	 Casper se je s privzdignjenimi obrvmi vprašujoče zastrmel vanj, ker je vedel, da bo sledilo nekaj neprijetnega, morda nekaj groznega.

	 »V sebi čutim jezo in ...« je Gabriel čisto počasi rekel in si z dlanjo zamišljeno zdrsel čez nabrekle žile. »In lačen sem postal!«

	 Casper mu je samo prikimal in skomignil z rameni. Tudi sam je bil žejen in lačen, ampak kaj sta pa lahko naredila? Prav ničesar nista imela.

	 »Predlagam, da se hitro odpraviva proti tem zgradbam. Zagotovo se bo tam kaj našlo!« je rekel, da bi ga potolažil.

	 Gabriel je ustnice priprl in si jih z jezikom obliznil, a se mu je jezik zataknil ob podočnik. Globoko je zajel sapo in z jezikom še enkrat zdrsel čez zobe.

	 »Oh ne!« je zaječal.

	 Casper ga je začudeno pogledal in razširil roki, kot bi hotel reči:

	 »Kaj sem pa zdaj spet narobe rekel?«

	 Gabriel si je s palcem skrivaj zdrsnil čez zobe in se presenečeno zazrl proti Soncu.

	 »Ne razumem,« je zamomljal, »pa saj je dan!«

	 Casper je samo prikimal, ker se mu niti sanjalo ni, kaj je prijatelja mučilo.

	 »Je, pa še prekleto vroč!« mu je pritrdil. »Zakaj? Je kaj narobe?«

	 Gabriel si je pobrisal potno čelo in mu odkimal. Ustnice je tesneje stisnil, da Casper ne bi opazil njegovih podaljšanih podočnikov in dejal:

	 »Nič takega ni, greva naprej! Mogoče me ta slabost mine.«

	 Počepnil je pred Casperja, da bi mu zlezel na hrbet.

	 »Malo me pusti! Nekaj korakov bom poskusil sam narediti,« mu je Casper rekel, in še preden se je Gabriel utegnil izravnati, je že stopal po vlažni, razpokani zemlji.

	 Gabriel mu je najprej hotel ugovarjati, a se je po premisleku odločil, da glede na težave, ki jih je občutil, bo tako morda še najbolje.

	 Casper je vodil in Gabriel mu je počasi, molče sledil. Vedel je, da bi nehote prehitro hodil, če bi vodil on, s čimer bi Casperju povzročil muke, saj bi se Casper moral močno truditi, da bi ga dohajal.

	 Hodila sta počasi, a sta kljub temu kilometer za kilometrom puščala za seboj. Sonce je pripekalo in nič ni kazalo, da se bo vreme v kratkem spremenilo.

	 Nenadoma se je Casper ustavil in Gabriela zgrabil za komolec. Razburjeno je pokazal v daljavo, kjer so se spet videle visoke zgradbe.

	 »Kako pa je to možno?« se je Gabriel začudil. »Ves čas sva hodila v to smer, pa jih nisva niti enkrat opazila!«

	 »Hm, ne vem,« mu je Casper prav tako začudeno odkimal. »Čeprav se mi zdi, da je vse skupaj nekako povezano s Soncem. Včeraj sva jih videla ob sončnem zahodu pa tudi zdaj, poglej, Sonce spet zahaja!«

	 Strmela sta v daljavo proti zgradbam, kot bi pričakovala, da bodo spet izginile, a so še zmeraj bile tam.

	 »No, morda jih do večera doseževa,« se je Casper zadovoljno oglasil, a je nekoliko zaskrbljeno nadaljeval, »sploh pa upam, da tam najdeva vodo, ker me bo sicer od žeje pobralo. Grlo imam že čisto suho!«

	 »Hm, voda ...« je Gabriel zamišljeno zavzdihnil. »Res bi jo bilo dobro najti!«

	 Počepnil je pred Casperja, in še preden se je prijatelj zavedel, mu je tičal na hrbtu.

	 »Tako nama bo vseeno malo hitreje šlo,« je dobrohotno pripomnil in že stopal proti zgradbam. »Mene žeja za enkrat še ne muči.«

	 V želji, da bi bila čim prej tam, je s trdnimi koraki hitro hodil. Oba sta bila povsem osredotočena na zgradbe v daljavi. Sonce je počasi tonilo proti obzorju.

	 »Stoj, daj me dol!« je Casper nenadoma vzkliknil.

	 Gabriel se je začudeno ustavil in ga postavil na tla. Pozorno se je ozrl okoli sebe.

	 »Kaj je narobe?« je naposled vprašal, ker ni niti daleč in ne blizu mogel opaziti prav nobene nevarnosti, ki bi se je bilo treba ubraniti.

	 »Si kdaj slišal za fatamorgano?« ga je Casper vznemirjeno vprašal in se z rokama oprl v boke.

	 Gabriel ga je pogledal, kot da bi padel z Lune, a mu je vseeno prikimal in rekel:

	 »Poznam, mislim bral sem o tem. Zakaj?«

	 »Kaj, če je to samo privid?« je Casper vprašal in pokazal proti migetajočemu razgretemu zraku tik pred zdaj že dobro vidnimi zgradbami.

	 »Morda bi res lahko bil, ampak tokrat ne bo ta pojav,« mu je Gabriel zamišljeno odgovoril in se spet zazrl v zgradbe.

	 »Zakaj pa ne?« je Casper planil, z rokama še vedno uprtima v boke.

	 Gabriel, ki je vedel, da je fatamorgana posledica pomanjkanja vode v organizmu, si je pogled zastrl z dlanjo, ker mu je Sonce svetilo naravnost v oči in rekel:

	 »Zaradi tega ne, ker je malo verjetno, da bi jo oba doživela, sploh pa, ker si samo ti žejen.«

	 Casper je še nekaj trenutkov preiskujoče strmel vanj, a je roki naposled le spustil ob boke in poklapano rekel:

	 »Verjetno imaš prav. Samo pomislil sem pač, ker se človeku bojda potem zmeša, ko mu izpred oči izgine, kar je videl.«

	 »Sem že slišal o tem, ja, ampak vseeno mislim, da to ne bo fatamorgana,« mu je Gabriel resnobno prikimal, čeprav se je s težavo krotil, da ne bi bruhnil v smeh. »Umiri se, stari, mislim, da si za enkrat še čisto pri pravi! Samo žal mi je, da včeraj nisva ujela kaj dežja ... Žejo bi si tudi z dežjem lahko za silo potešil.«

	 »V kaj pa?« je Casper spet planil. »A imaš kakšen kozarec?«

	 Gabriel je samo odkimal, ker na to niti pomislil ni. Casper je imel prav! Četudi bi spet lilo kakor iz škafa, jima ne bi nič pomagalo, ker vode resnično ne bi imela, s čim loviti.

	 »Ne, kozarcev res nimava, lahko pa bi odprla usta in čakala, da se napolnijo,« je rekel in končno bruhnil v smeh.

	 Casper ga je pogledal, kot da se mu je zmešalo in mu brez besed užaljeno spet zlezel na hrbet.

	 Gabriel je hodil v smeri neznanega mesta. Rokave je še zmeraj imel zavihane, in ko je Casper zagledal njegove mišičaste roke, na katerih so se videle precej bolj normalne modrikaste žile, ga je vprašal:

	 »A se boljše počutiš?«

	 »Veliko bolje,« mu je Gabriel prikimal. »Bolj, kot sva se oddaljevala od tistega mesta, kjer sem ti povedal, da se ne počutim dobro, boljše sem se počutil. Pa tudi lačen nisem več!«

	 Sonce je počasi spolzelo za obzorje in mrak je zajel vso pokrajino. Rahel veter se je zaganjal skozi dolino in s tal dvigoval pesek. Prenašal ga je sem ter tja in z njim polnil razpoke na tleh. Gabriel je brez besed stopal po neznani poti.

	 Pozno zvečer sta resnično prispela do mesta. Gabriel se je ustavil tik pred zgradbami in razočarano strmel vanje ... Mesto je bilo videti kakor ena sama razvalina!

	 »Tako, tukaj bova prespala stari,« je naposled rekel in Casperja previdno spustil s hrbta.

	 Casper se je kot prazna vreča zgrudil na tla.

	 Gabriel je v trenutku klečal ob njem.

	 »Casper!« je vzkliknil in ga panično stresel za ramena, a se Casper ni niti premaknil, ker je bil brez zavesti.

	 Gabriel se je šele zdaj zavzel, da je Casper dobršen del poti, odkar si ga je zadnjič naložil na hrbet, bil negiben in tiho, a tega prej niti opazil ni, ker je ves čas hodil globoko zatopljen v svoje misli. Prste mu je položil na zapestje, in ko je začutil povsem običajen utrip, se je nekoliko pomiril. Dvignil mu je majico in se mu obupano zastrmel v prsi ... Velika modra oteklina se mu je razširila tudi na levo stran.

	 »Prekleto!« je zaklel. »Upam, da nima notranjih krvavitev!«

	 Pogledal je proti ruševinam, ker je tudi v temi dovolj ostro videl, da se je lahko takoj odločil, kam se bosta zatekla. Pobral je Casperja in z njim na rokah stopil proti podrtim zgradbam.

	 Ustavil se je takoj na obrobju ob stolpnici, ki se je kot prazna lupina visoko dvigovala proti nebu. Ni imela ne oken in ne vrat. Namesto njih so zevale velike prazne odprtine, skozi katere so se tu pa tam ponekod še videli kosi ostankov stropov.

	 Previdno je pogledal naokoli in vstopil. Casperja je, da bi bil zaščiten pred morebitnim dežjem, položil na tla v kot ostanka nekakšne sobe v pritličju, nad katerim je še zmeraj bil kos stropa. Slekel si je majico, jo zvil in mu jo podložil pod glavo, ker se mu je zdelo, da bo tako lažje dihal. Vedel je, da sam te noči majice spet ne bo potreboval!

	 Povzpel se je po skoraj že povsem podrtem kamnitem stopnišču v višje nadstropje in potem plezal po ostankih zidovja še višje in višje.

	 Stal je visoko nad ruševinami nekdanjega mesta, na najvišjem nadstropju stolpnice, od katere ni ostalo veliko več kakor le gole stene, in tu pa tam kakšen na pol porušen strop. Z ognjenimi, žarečimi očmi je z višine budno oprezal v daljavo, da bi takoj zaznal kakršnokoli nevarnost, ki bi jima pretila, kajti nekaj nadstropij pod njim je nezavesten ležal njegov najboljši prijatelj!

	 Morda mu je prav skrb za prijatelja oslabila pretanjen čut, ki se mu je vedno pri dojemanju neznanega in nenavadnega okolja takoj predramil, ker tudi s tako ostrimi očmi ni opazil, da je nedaleč stran sredi nekakšnega trga stala velika, kamnita podoba, ki mu je bila na las podobna.





SIVO MESTO


	 Zvezde so počasi ena za drugo ugašale in nebo se je začelo sivo barvati ... Prebujal se je nov dan.

	Gabriel se je z najvišjega nadstropja stolpnice spustil v pritličje in pogledal h Casperju ... Ležal je tam, kjer ga je pozno zvečer pustil, ko sta prispela v mesto in še vedno spal. Previdno mu je izpod glave izmaknil majico in si jo nadel. Usedel se je na velik kamniti blok, ki se je verjetno že dolgo tega zrušil, samo bog ve iz katerega nadstropja, in obtičal tam.

	 Končno se je Casper premaknil, zahropel in odprl oči.

	 »Kje pa sva?« je vprašal, ko je ob sebi zagledal Gabriela, ki ga je budno opazoval.

	 »V mestu,« mu je Gabriel odgovoril in se mu nasmehnil.

	 »Kdaj pa sva prispela sem?« ga je Casper presenečeno vprašal. »Ničesar se ne spomnim.«

	 »Saj se ne moreš spomniti, če pa si bil brez zavesti,« mu je Gabriel prizanesljivo rekel in se mu spet nasmehnil.

	 »Zdaj pa imam tega počasi že dovolj!« je Casper vzrojil in sedel, a se mu je obraz od bolečin spačil.

	 Negibno je obsedel in nekaj trenutkov zadrževal sapo.

	 »Česa imaš dovolj?« ga je Gabriel vprašal in vstal.

	 »Tega, da se vsako jutro zbudim drugje, ampak to še ni najhuje,« je Casper z muko izdavil. »Najhuje je to, da nikoli niti ne vem, kako sem tja sploh prispel!«

	 »Daj no, stari, saj ni tako hudo, vsaj živ si še!« mu je Gabriel spodbudno rekel, da bi ga ohrabril. »Saj ni nič takega! Enostavno se nisi več odzival pa se mi je najbolje zdelo, da ostaneva kar tukaj. Nama vsaj ni bilo treba prenočevati pod milim nebom!«

	 Casper je samo pihnil kot kakšen jezen maček in utihnil.

	 »Kaj bova pa zdaj?« se je čez nekaj trenutkov čemerno oglasil. »Kako bova pot nadaljevala?«

	 »Ne bova je,« mu je Gabriel umirjeno odgovoril in zmajal z glavo. »Za zdaj bova ostala tukaj in poiskala pomoč ali vsaj vodo, ker mrtev mi ne boš koristil.«

	 Casper mu je prikimal in si s prsti zdrsnil čez suhe in razpokane ustnice. Zdelo se mu je, da je bil potreben, ne samo požirka, temveč celega vedra vode.

	 »Kdo ve, kakšni ljudje prebivajo v tem mestu, saj niti ne veva, v katerem času smo pristali?« je zaskrbljeno zamrmral, kot bi samo glasno premišljeval. »Če samo pomislim, skozi kakšno puščavo sva potovala, potem je zelo verjetno, da vode nimajo ravno v izobilju.«

	 »Mesto ni takšno, kakršnega si ti verjetno predstavljaš, da je,« je Gabriel počasi rekel, in da ga ne bi spet razburil, previdno dodal, »same ruševine so, ampak mogoče pa bova vseeno kaj uporabnega odkrila. Ponoči sem ga iz najvišjega nadstropja te stolpnice, ki stoji čisto na obrobju, opazoval in videl sem kar nekaj zanimivih predelov. Mesto je včasih moralo biti zares ogromno!«

	 Za čuda se Casper tokrat kljub ne preveč spodbudni novici ni razburil. Samo prikimal mu je in se poskusil postaviti na noge.

	 »Kako se danes počutiš?« ga je Gabrijel vprašal in mu pomagal vstati.

	 »Za zdaj še gre, ampak resnično potrebujem vode!« mu je Casper koprneče odgovoril.

	 Gabriel mu je prikimal in počepnil, da mu je zlezel na hrbet.

	 »Kam pa greva?« ga je Casper vprašal, kot bi mesto dobro poznala.

	 »Za to mogočno stolpnico sem nekaj kilometrov naprej opazil center,« je Gabriel rekel, ko se je s prijateljem na hrbtu podal na ulico. »Kolikor vem in sem o tem kdaj bral, so se ljudje največ zadrževali v središčih. Morda pa le koga srečava, čeprav je mesto videti povsem zapuščeno.«

	 »Ja, saj …« je Casper samo zamrmral, ker se je že z zanimanjem obračal in si ogledoval ruševine.

	 Gabriel se je usmeril po široki, verjetno nekdaj vpadni cesti proti notranjosti mesta. Hodil je počasi, ker se je tudi sam oziral levo in desno in si ogledoval ostanke nekdaj mogočnih zgradb, ki so stali ob obeh straneh ulice. Pa še previden je moral biti, ker je cesta bila zasuta s kamenjem in betonskimi bloki, ki so obležali tam, kjer so se zvalili nanjo, ko so se odtrgali z ruševin.

	 Šla sta mimo ostankov ogromne hiše. Casper je skozi mogočen vhod strmel v notranjost, kjer je v preddverju sredi velike avle še vedno stal dolg marmorni sprejemni pult. V ozadju so se v steni videli veličastni obokani kamniti podboji, le da na nobenih vratih ni bilo več lesenih kril.

	 »Nekam domače se mi tole zdi,« je zamišljeno pripomnil in namignil proti ruševinam nekdaj veličastne zgradbe.

	 »Tudi meni,« mu je Gabriel prikimal. »Čisto podobno je sprejemni avli kake pomembne hiše v mestih iz našega časa.«

	 »Pa se ti ne zdi čudno, da sta okoli naju sam beton in kamen in nikjer ni niti enega samega kosa lesa?« se je Casper nejeverno oglasil.

	 »Sem opazil, ja,« mu je Gabriel prikimal. »Ne vem Casper, ampak to bova reševala kasneje. Zdaj imava bolj pomembno nalogo, da najdeva vodo in kakšnega prebivalca, ker potrebuješ pomoč.«

	 Casper mu je samo odsotno prikimal, ker mu je pozornost že pritegnila nenavadna zgradba, ki je bila podobna gobi.

	 Gabriel se je začudeno ustavil in oba sta zvedavo strmela v višino, v prazne odprtine oken v veliki kocki, ki jo je na sredini podpiral en sam steber.

	 »To bi se po vseh pravilih moralo zrušiti, kaj misliš?« je Gabriel osuplo ugotavljal.

	 »Ja,« mu je Casper prav tako začudeno pritrdil. »Ampak mislim, da to ni bilo grajeno v naših časih in z našo tehnologijo!«

	 »Ne vem, sploh se ne znajdem, v katerem času ali veku sva,« mu je Gabriel priznal. »Ko bi nam Kori vsaj omenila, kam nas bo poslala!«

	 »Ali pa Lava,« se je Casper spomnil, ker so prav v kraljestvu Profugusov prvič govorili o njihovem potovanju.

	 Gabriel mu je prikimal ter stopil dalje po široki, razpokani cesti, polni lukenj in vdrtin.

	 »Daj me dol!« mu je Casper nenadoma odločno rekel. »To pot pa bom že sam zmogel, toliko moči pa ja še imam!«

	 Gabriel mu je samo prikimal in ga previdno spustil na tla.

	 Casper je s stisnjenimi zobmi vzravnano stopal, kot bi mu hotel dokazati, da se ni motil, ko je trdil, da bo zmogel.

	 »Te hudo boli?« ga je Gabriel sočutno vprašal, ker mu je na obrazu videl, da je bolečine komaj premagoval.

	 »Bo že šlo, samo ko se premikam, me v prsih tako grozno zbada, da si niti prav dihati ne upam,« mu je Casper priznal, a je trmasto stopal dalje.

	 »Greva tja,« mu je Gabriel predlagal, da bi ga zamotil. »Zdi se mi, da sem za to podrtijo videl neko čistino.«

	 Zavila sta v ozko, kratko ulico in prispela na manjši, skoraj povsem pravilno okrogel trg, ki so ga obkrožali ostanki, po videzu sodeč, nekdaj precej pomembnih zgradb. Na trgu razen nekakšnega ogromnega spomenika ni bilo ničesar zanimivega.

	 »Greva ga vseeno pogledat,« mu je Casper predlagal. »Morda najdeva kakšen zapis ali letnico.«

	 Šele, ko sta stala ob spomeniku, sta prav začutila vso njegovo veličino ... Na velikem, dolgem, ovalnem, marmornem podstavku je stala skupina iz kamna izklesanih ljudi. Ocenila sta, da so kipi neznanih junakov, ki so se naslanjali drug na drugega, bili visoki vsaj pet metrov.

	 Casper si je kamnite podobe ljudi pozorno ogledoval. Njihovi obrazi so bili neprepoznavni, ker je spomenik nekdo poškodoval ali pa je bil že tako star, da ga je že dodobra načel zob časa.

	 »Če mene vprašaš, sva resnično v prihodnosti,« je zamišljeno pripomnil. »Samo oglej si njihova oblačila!«

	 Gabriel se je pozorno zastrmel v kipe in mu prikimal.

	 »Prav imaš, takšnih cunj še nisem nikoli videl, sploh pa ne v našem času!« je vzkliknil in se zasmejal. »Si lahko predstavljaš obraze najinih vrlih sokrajanov, če bi se oblečena v kaj takega pojavila v Nickovem dolu?«

	 Ker mu Casper ni ničesar odgovoril, je zaskrbljeno pogledal, kje je tičal ... Zagledal ga je ob ovalnem, marmornem podstavku. Sklanjal se je nadenj in pihal vanj.

	 »Kaj pa počneš?« se je začudil, a ker je Casper še zmeraj bil tiho, ni ničesar več rekel, samo pozorno ga je opazoval.

	 Casper je pihal na rob ovalne plošče in z nje s prsti urno odstranjeval prah. Za trenutek se je izravnal in si pozorno ogledal v ploščo vklesane črte, ki bi lahko bile del kakšnega znaka, a je takoj pomislil, da bi lahko bila tudi črka. Še z večjo vnemo se je spravil na čiščenje roba podstavka in v utore zavzeto pihal, ker se je pesek globoko zagrizel vanje in ga s prsti ni mogel spraviti ven.

	 Stopil je za korak nazaj in strmel v očiščen znak ... Res je bila črka, u. Spet se je sklonil nad rob podstavka in še bolj zagnano začel odstranjevati prah.

	 »Kaj pa si odkril?« ga je Gabriel radovedno vprašal, čeprav niti ni zares verjel, da je kaj pomembnega našel.

	 »Nekakšen napis, ki je, kot je videti, okoli in okoli podstavka vklesan ob robu,« mu je Casper resnobno odgovoril. »Morda odkrijeva vsaj, kje sva in komu je spomenik bil namenjen, če nič drugega!«

	 Gabriel je v trenutku bil ob njem.

	 »junaki uk …« je poskušal prebrati, kar je Casperju že uspelo očistiti. »Pomagal ti bom!« je odločno vzkliknil in se takoj sklonil nad rob ovalne plošče. »Prav imaš, bova vsaj vedela, pri čem sva!«

	 Z veliko vnemo sta se lotila čiščenja roba ovalnega podstavka, vsak v svojo stran. Na Casperjevem obrazu se je prikazalo silno razburjenje, ki so ga tu pa tam zmotile samo grimase, ki so bile posledica bolečin. Na čelu so se mu nabrale potne kapljice.

	 »Tako, zdaj pa poglejva, kaj piše,« je Gabriel rekel in stopil okoli ovalne plošče. »Tukaj se začne,« je rekel, ko je ugotovil, kje je bil začetek napisa. »Poslušaj, ti bom prebral!«

	 Casper se je z zadnjico naslonil na rob kamnitega podstavka, ker mu je čiščenje pobralo kar precej moči in v prsih je čutil silen pritisk. Ko mu je prikimal, se je Gabriel začel počasi pomikati okoli podstavka.

	 »Pomnimo tiste dni, ko so naše oči strmele v praznino in temo, na začetek in konec vsega!« mu je bral. »Pomnimo tiste dni, ko so naši junaki ukanili strah, tesnobo in gorje! Pomnimo tisti dan, ko je človek premagal čas in odvzel moč njej, ki se je tako bojimo!«

	 »To je to?« je Casper razočarano vprašal. »Spet te nerazumljive pesmice! Mislil sem, da so jih samo v srednjem veku pisali.«

	 »Več ali manj je to, to,« mu je Gabriel prav tako malce razočarano odvrnil in se ob Casperju sesedel na podstavek.

	 Nejevoljno se je zastrmel v visoke kamnite skulpture, kot bi pričakoval, da bo od njih dobil še kakšen odgovor.

	 »Počakaj, nekaj sem se spomnil!« je nenadoma vzkliknil.

	 V trenutku je spet stal. Nagnil se je nad podstavek in tik ob nogah kipov začel odstranjevati prah, samo toliko, da se je razkrila gladka marmorna površina. Jadrno se je ob podstavku pomikal dalje in res je tik ob nogah zadnjega kipa pod prahom nekaj opazil.

	 Casper je zbral vse moči, da je vstal. Naredil je nekaj previdnih korakov h Gabrielu, ki je čepel pred ovalnim podstavkom in mrzlično čistil njegov notranji del čisto ob nogah zadnjega kipa.

	 »Kaj pa si našel?« ga je z zanimanjem vprašal.

	 »Še en napis, ampak te črke so čisto majhne,« je Gabriel rekel in nekajkrat krepko pihnil v utore majhnih črk, polnih peska in zemlje.

	 S prsti je zdrsel čez napis, in kot bi se hotel prepričati, da bo Casper res razumel, je vsako besedo počasi, poudarjeno prebral:

	 »Knjiga mrtvih, Primoley, 5813.«

	 Casper je od začudenja odprl usta, a se je spet samo nemočno sesedel na rob ovalne plošče.

	 »Saj ne verjameš, da je ta številka letnica, kaj ne?« je nejeverno vprašal. »Mora biti kaj drugega! A se ti to mesto zdi takšno, da bi jo upravičevalo?«

	 »Ne, tudi meni se zdi, da ni,« je Gabriel odkimal in pokazal na kamnite ruševine okoli trga. »Za tako letnico bi pričakoval malo več napredne tehnologije kot pa tole!«

	 Sedel je h Casperju in se odsotno zazrl v daljavo. Sonce je že močno pripekalo. Iz premišljevanja ga je predramilo glasno kruljenje, ki se je slišalo iz Casperjevega trebuha.

	 »Greva naprej!« je odločno rekel in skočil pokonci.

	 Casper je napel vse moči in se postavil na noge.

	 »Kam pa zdaj?« je vprašal in pogledal naokoli. »Če je to center tega porušenega mesta, potem sva tako na cilju.«

	 »Mislim, da ponoči nisem tega videl!« je Gabriel odkimal. »Videl sem bledo svetlobo, ampak še precej naprej. Prepričan sem, da nisva na pravem mestu!«

	 Casper je stisnil zobe, ker so mu moči pohajale, čeprav tega Gabrielu ni hotel priznati.

	 Vrnila sta se na široko vpadno ulico in spet stopila proti zahodu, kamor sta že prej bila namenjena. Casper je korak še nekoliko upočasnil. Gabriel, ki je ves čas budno bdel nad njim, je opazil, da je s težavo in zmeraj počasneje hodil, a je bil tiho, ker je Casper trmasto vztrajal in vzravnano hodil naprej.

	 Še sama nista vedela, kako dolgo sta hodila, ko sta se po počasni, mučni hoji po razriti cesti, polni kamenja in kosov betona, na vsem lepem znašla na lepo očiščeni in za silo pokrpani cesti, ob kateri sta prvič v tem mestu zagledala zgradbe, ki niso bile ruševine in so še zmeraj bile videti v dokaj dobrem stanju.

	 Casperju so se v očeh prižgale iskrice upanja, čeprav se je zelo slabo počutil, česar pa Gabrielu niti ni mogel več skrivati, ker se je tu pa tam opotekel.

	 Gabriel je hodil tik ob njem, da bi mu priskočil na pomoč, če bi se zgrudil, a je Casper ravnotežje zmeraj znova ulovil in trmasto hodil dalje.

	 Iz puščave je skozi vpadno ulico potegnil močan veter, ki je zavrtinčil pesek, da se je visoko dvignil v zrak, in ju ovil v zaveso prahu. Gabriel in Casper sta si s trdno zaprtimi usti z dlanmi hitro zakrila oči in neodločno obstala sredi široke ceste, a je Gabriel kljub temu pogledoval med prsti in pozorno spremljal okolico.

	 Na vsem lepem je vznemirjeno zakrilil z rokama, in kot da mu ne bi bilo več mar za pesek, je oči široko odprl in pokazal daleč naprej po prazni cesti.

	 »Casper, poglej, končno nekdo!« je vzkliknil in glas se mu je od razburjenja, kar tresel.

	 Nekaj križišč naprej, daleč pred njima, se je po cesti pomikala postava, odeta v temno ogrinjalo.

	 Casper je odprl usta, ker je hotel zaklicati za neznano podobo, a mu iz grla ni prišel niti glas. Bil je povsem brez moči, saj že tretji dan ni zaužil ne grižljaja hrane in kljub tej peklenski puščavski vročini niti kapljice vode. Samo nasmehnil se je Gabrielu, ki se je že pognal proti postavi, in mu onemoglo, komaj opazno, prikimal. Niti poskušal mu ni slediti.

	 Gabriel, ki je hitro, kolikor se je dalo, tekel za neznancem, je, da bi pritegnil njegovo pozornost, z rokama divje krilil in glasno tulil.

	 Končno se je postava ustavila, se obrnila in se presenečeno zastrmela vanj.

	 Casper je poskušal narediti še nekaj korakov, a je nogi vedno težje dvigoval in ju potiskal naprej. Pomislil je na Alexa, ki je v srednjem veku v ječi bil tri dni brez vode in hrane in prepričan je bil, da je šele zdaj prav razumel, kaj je Alex takrat pravzaprav prestajal.

	 Kot bi mu misel nanj in temna postava, za katero je Gabriel tekel, vlila moči, je naredil še korak, dva.

	 Ustavil se je in z upanjem koprneče gledal proti Gabrielu, ki je neznanca ravno v tistem trenutku dohitel. Zdelo se mu je, da sta bila strašansko daleč, a je vseeno razločil, da sta se rokovala. Gabrijel mu je očitno nekaj dopovedoval, ker je z rokama divje krilil in kazal proti njemu.

	 Casper jima je poskušal stopiti naproti, a ni zmogel narediti niti koraka več, ker so se mu noge zdele tako težke, kot bi bile iz svinca. Sesedel se je sredi ceste. Sonce je strašansko pripekalo.

	 Ko je utrujeno zaprl oči, ker ga je motila bleščeča svetloba, ga je nenadoma prešel čuden občutek ... Na vsem lepem sta mu nemoč in vse bolečine izginila. Ko mu je v obraz zapihal rahel vetrič, je prešerno razširil roki in kljub vročemu Soncu ga je zmrazilo. Zadovoljno je užival, ker se je počutil tako lahkotno, kot bi lebdel v zraku. Ko je odprl oči, je osuplo obnemel ... Res je lebdel nad tlemi!

	 Nejeverno je pogledal navzdol in na cesti videl ležati sebe. Videl je neskončno porušenih zgradb in predel mesta, kjer so strehe bile še povsem cele. Videl je Gabriela, ki je tekel po cesti in neznanca, ki se je trudil, da bi ga dohajal. Nekaj sto metrov od tam, kjer je na cesti videl ležati sebe, je bilo strnjeno naselje samih nizkih zgradb, obdano z visoko žičnato ograjo, ki ga je varovala pred nevarnostmi iz puščave. Tik ob ograji je na dvorišču stal kovinski sod, v katerem je plapolal nizek ogenj.

	 »Torej se Gabriel ni motil, prav je videl!« je vzkliknil.

	 Za trenutek je osupnil, ker je njegov glas bil drugačen, kot ga je bil vajen ... Močan, jasen in odmevajoč.

	 »Kaj se dogaja?« se je čudil. »Kje je Gabriel?«

	 Pogledal je naokoli, da bi ga poiskal, in ko se je zazrl v Sonce, ga za čuda njegova bleščeča svetloba ni prav nič več motila.

	 Skoraj v istem trenutku ga je zagrnila tema. Počutil se je, kot bi zabredel v dimenzijo brez svetlobe in časa, a občutek je bil dober. Ravno, ko je začenjal uživati v povsem novih občutjih, ga je z veliko hitrostjo izstrelilo iz teme in že v naslednjem trenutku je spet bil na svetlobi. Tako hitro je drsel skozi zrak proti tlom, da mu je lase povsem potegnilo nazaj.

	 Še preden se je zavedel, je treščil na sivo skalnato pokrajino. Pristal je tako trdo, da ga je sunek prekopicnil, da je naredil preval in pristal na vseh štirih.

	 Postavil se je na noge in pogledal po sebi. Nikjer ni čutil bolečin in tudi videti ni bilo, da bi se ob tako silovitem pristanku sploh kje potolkel. Začudeno se je s pestjo udaril po oteklini na prsih, a občutil ni nobene bolečine ... Počutil se je odlično!

	 Radovedno se je ozrl naokoli. Nad njim so se na nebu kopičili težki črni oblaki, iz katerih so v sosednje oblake švigale strele, le da ni bilo ne dežja in ne slišati gromov.

	 Stopil je po kamniti ravnici, kot bi vedel, kam mora. Šel je čez mnoge grebene in mimo veliko ogromnih skal, a poskočno in urno. Počutil se je tako dobro, da je po kamnitih tleh poskakoval s širokim nasmeškom na obrazu.

	 Zagnal se je na skalnato strmino dokaj visokega hriba, in ko je stal na vrhu, se je presenečeno ustavil ... Na drugi strani se mu je odprl pogled na ogromno dolino. V trenutku se je zresnil in nejeverno strmel v neskončno množico ljudi, ki je dolino polnila skoraj do zadnjega kotička in se počasi, korak za korakom, pomikala proti drugemu koncu, kjer jo je zapirala visoka skalnata stena, v kateri so bile obokane odprtine, ki so bile videti kot nekakšni vhodi v predore. Množica se je disciplinirano, počasi pomikala naprej po dolini in vstopala vanje.

	 Prevzela ga je silna radovednost in kar zdirjal je v dolino, čeprav se je zavedal, da bi mu lahko na kamniti strmini zdrsnilo in bi se med mogočnim skalovjem prav gotovo pobil.

	 »Kaj pa je zdaj to?« se je čudil, ker nog sploh ni čutil, kot da ne bi bile del njega.

	 Očitno je bilo, da mu ni grozila nobena nevarnost zdrsa, zato je igrivo, še hitreje zdrvel navzdol.

	 Ni bilo dolgo, ko je že bil na začetku doline in se postavil kar za zadnjo vrsto v množici. Nejeverno je pogledal čudno bitje ob sebi. Glavo je imelo še najbolj podobno kameleonu ali kakemu kuščarju, a je hodilo kakor človek in oblečeno je bilo v vijoličasto obleko, kakršne še ni nikoli videl. Previdno se je ozrl po množici in ugotovil, da v njej ni bilo malo čudes, čeprav je tu pa tam videl tudi koga, ki mu je bil podoben.

	 A kljub nenavadnim bitjem se ni obrnil in zbežal, ampak ga je neustavljiva radovednost gnala, da se je tudi on počasi pomikal proti odprtinam na koncu doline, in še preden se je prav zavedel, ni bil več zadnji na robu množice, ampak so se za njim že postavljala nova in nova bitja.

	 Nekako ni mogel določiti, ali so minile minute ali celo ure, čeprav se mu čas sploh ni zdel pomemben, ko so se končno približali enemu od vhodov. Bitja okoli njega so se močno strnila, tako da so ga povsem stisnila medse in se je počutil kot sardela v konzervi, zato mu ni preostalo drugega, kot da se je toku gibajočih se teles prepustil. Zdaj so se pomikali še bolj počasi.

	 Končno so vhodu že bili toliko blizu, da si ga je lahko bolje ogledal. Osuplo je strmel vanj, kajti ko ga je prej gledal od daleč, si ni mogel niti predstavljati, da je bil tako ogromen in tako veličasten ... Ob obeh straneh sta se namesto podbojev dvigovala visoka, debela, kamnita, umetelno izklesana stebra, ki ju je na vrhu povezoval lep obok, ki je bil utrjen z velikimi trikotnimi kamnitimi bloki, ki so se spretno kakor vraščeni zlivali s skalnato steno.

	 Počasi se je pomikal in si ogromen vhod, ki je po njegovem mnenju bil prava umetnina, z zanimanjem ogledoval. Nad obokom vhoda je bila v steno vgrajena ravna kamnita plošča, na kateri je kot kip nepremično stala vsaj pet metrov visoka dama, dolgih sivih las, spetih v figo. Stala je visoko nad množico prihajajočih in jih s svojimi ognjenimi očmi budno spremljala, kot bi jih natanko preštevala. V rokah je imela bič z dolgo tanko vrvico, a kljub temu še zmeraj ni čutil ne strahu in niti razburjenja.

	 Zvedavo se je zastrmel vanjo, in ker se mu je nekako dozdevalo, kot bi jo od nekod poznal, se ji je olikano nasmehnil, a je dama ostala povsem hladna in ni nikomur namenila niti enega samega pogleda.

	 Množica se je skoraj ustavila.

	 Casper se je dvignil na prste in iztegnil glavo, da bi ugotovil, kaj se je spredaj ob vhodu dogajalo. Videl ni veliko, ker se je pred njim pomikala strnjena množica, le slišal je nekakšne ukaze in počasne drsajoče korake obutih pa tudi bosih bitij, a nihče od njih ni izustil niti besede.

	 Še zmeraj je občutil radovednost, ki se ji ni mogel upreti. Ozrl se je okoli sebe in šele zdaj opazil, da je tik pred njim stal človek, kakršen je bil on sam. Napel je vse sile in toliko odrinil telesa ob sebi, da je roko lahko iztegnil in ga potegnil za sukno.

	 Mlad možakar je obrnil glavo in se vprašujoče zastrmel vanj.

	 »Kaj se dogaja?« ga je Casper vprašal.

	 Ustnice mladega moškega so se raztegnile v blažen nasmeh in oči so mu, kar zažarele, ko je rekel:

	 »Vsi enaki, vsi njeni, vsi zadovoljni! Blagor tistim, ki ji prehajamo v last!«

	 Casper je od začudenja naredil velike oči, a se je možakar že obrnil in se pomikal naprej, tako da ga ni nič več mogel vprašati.

	 Zmajal je z glavo in se ozrl. Takoj za njim je hodilo čudno dvoglavo bitje, barve, kakršne še ni poznal.

	 Opogumil se je in ga vprašal:

	 »Oprostite, kam pa gremo?«

	 Bitje je obe glavi obrnilo in se z vsemi štirimi očmi zazrlo vanj. Če ga že ni zmotilo to, da je bitje imelo dve glavi, pa so ga presenetile njegove velike, meglene oči.

	 Najprej se je razgovorila ena glava, potem pa še druga, a od vsega, kar sta povedali, ni razumel niti ene same besede, ker to sploh niso bile besede, ampak zvoki, ki so mu parali ušesa. Želel si je samo, da ne bi stal v takšni gneči, da bi lahko roki dvignil in si ušesa zatisnil, ker mu zvoki resnično niso prijali.

	 Poskusil je še nekajkrat in ogovoril nekaj bitij v svoji bližini, a so mu vsi odgovarjali tako, da ni nikogar razumel. Končno se je vdal in ni niti poskušal več, da bi kje izvedel, kaj se je dogajalo ali kam so bili namenjeni. Prepustil se je toku množice in stopal proti mogočnemu vhodu.

	 Ko so mu prišli še nekoliko bliže, je opazil čudni bitji, ki sta stali ob stebrih ob straneh vhoda in ukazovali bitjem v množici, ki so brez besed prehajala skozi vhod in mu izginjala iz pogleda.

	 Stal je že blizu vhoda. Čudna stražarja sta trume osorno zganjala naprej. Ko so se vhodu še nekoliko približali, se je spet dvignil na prste in pogledal skozenj. Lahko je že videl, kaj se je dogajalo na drugi strani odprtine, in čeprav ves čas do zdaj ni niti enega samega trenutka občutil strahu, ga je stisnilo v želodcu in iz oči mu je odseval strah ... Videl je, da so se tla na drugi strani vhoda preprosto končala. Bitja so, kot da se ne bi zavedala, stopala čez prag do roba in omahovala v globino. Druga za drugo so brez odpora padala v neznano.

	 Casperja je vedno bolj prežemal strah. Čeprav se mu je z vsakim korakom, ki ga je naredil bliže vhodu, pred očmi bolj meglilo in se je zmeraj manj zavedal samega sebe, pa se je odločno zavedal, da ne želi stopiti skozi to mogočno odprtino in izginiti v globino. Nekje globoko v sebi je občutil močan odpor!

	 Z nogama se je tako silovito uprl v tla, da se je dvoglavo bitje, ki se je tesno pomikalo za njim, moralo ustaviti. Napel je vse moči in se siloma prerinil nekaj majhnih korakov nazaj, čeprav je vedel, da je za njim bila prevelika množica, ki je pritiskala nanj in da je ne bo mogel zadržati.

	 Začutil je, da ga je nekaj oplazilo po vratu, čeprav bolečin ni čutil ... Okoli vratu in ramen se mu je ovijala tanka vrvica in ga iz trenutka v trenutek bolj in bolj grabila po celem telesu. Zagrabil jo je in jo poskušal odtrgati s sebe, a se mu je še istega trenutka, ko se je je dotaknil, ovila okoli zapestij in dlani. Čeprav se je na vso moč trudil, da bi se oprijema vrvice otresel, se je še vedno z nogama tudi krčevito upiral v tla, da bi zadržal korak.

	 »Nehaj se upirati, telo! Tvoja usoda je zapečatena!« je petmetrska dama, ki je stala na kamniti plošči nad vhodom, z gromkim glasom zatulila nanj.

	 Casper je šele zdaj opazil, da je tanka vrvica, ki se mu je ovijala okoli telesa, bila njen bič. Dama je z žarečimi očmi jezno strmela vanj. Proseče se je ozrl vanjo in obupano si je prizadeval, da bi ji naštel neskončno razlogov, čemu naj bi ga izpustila. Hotel je poskusiti s prošnjami in celo z grožnjami, a moči ni imel in iz grla se mu ni zaslišal niti en sam glas.

	 Neznana sila ga je potegnila naprej, in še preden se je zavedel, je z drugimi bitji vred padal v globino. Ob sebi je videl padati telo ob telesu in vsa so imela meglene oči.

	 Glasno je zavzdihnil, ker se je zdaj povsem jasno zavedal, da je ta boj izgubil in ga je nekje daleč v globini, kjer se je rdeče svetlikalo, čakal konec. Zamižal je, ker ni hotel videti, kdaj se bo zgodilo.

	 Pred očmi se mu je zavrtelo življenje ... Videl je mamo, očeta, Gabriela, ljubljeno Mayo, Rebecco, Alexa, Roberta in celo Drustana in Holuga. Rad bi se poslovil od njih, ampak kaj, ko so zdaj vsi bili daleč stran, pred njim pa je bil konec! Po licu mu je spolzela solza, ker ga je prevzela strašanska žalost. S prijatelji se je podal na nevarno pustolovščino, a ga ni ugonobila nobena zver ali hraber srednjeveški bojevnik, ampak na žalost povsem človeška lastnost ... Umrl je od žeje!

	 A že naslednjega trenutka, ko je pomislil na to, da je v svojem kratkem življenju s prijatelji delil velike stvari, mu je žalost izpodrinilo zadovoljstvo.

	 Še vedno je imel trdno zaprte oči in pred njimi se mu je prikazal Gabriel. Ko se je spomnil, kako začuden in prestrašen je Gabriel bil videti, ko se je v kraljestvu Profugusov po treh dneh trdnega spanja prebudil, je na svoj bližajoči se konec v trenutku pozabil. Nasmehnil se je, ker ga je njegov takratni videz še zmeraj zabaval. Spomnil se je, kako je skočil skozi okno in pričakoval, da se bo na kamnitih tleh raztreščil. Spomnil se je njegovega kronanja in začutil je neizmeren ponos, ker mu je nekdo takšen bil najboljši prijatelj. Spomnil se je Lave.

	 »Ko bi vsaj postal Profugus, če že moram umreti, bi vsaj ostal ob prijateljih …« je koprneče zavzdihnil.

	 »Zaprosi in prišli bodo!« je povsem jasno slišal reči nekoga.

	 Še tik pred tem je z množico teles tako silovito padal v globino, da mu je veter mršil lase, a se je nenadoma zavedel, da so se povsem umirili. Odprl je oči in presenečeno ugotovil, da ni nič več bil med padajočimi telesi, ampak je lebdel sredi niča.

	 »Kaj za vraga ...« je osuplo vprašal.

	 »Kraljevim prijateljem je naša pomoč vselej zagotovljena!« sta mu dva glasova istočasno odgovorila.

	 Ob njem sta lebdela brata, Runow, prav takšna, kakršna se ju je spominjal ... Odeta sta bila v črne hlače z naramnicami, črno-beli črtasti srajci in z visokima, črnima cilindroma na glavah. Široko nasmejana sta strmela vanj in mu kazala svoje dolge podočnike.

	 Casper je od presenečenja komaj dihal. Začutil je, da sta ga brata, Runow zagrabila pod pazduhami in ga brez težav vlekla navzgor. Mimo njih je v globino kot neskončna preproga še zmeraj padala množica teles.

	 Casper je, z odprtimi usti, zmedeno strmel v brata, Runow, ki sta mu na neizrečeno vprašanje spet sočasno odgovorila:

	 »Naše moči segajo tudi v brezno mrtvih gospod in vselej, ko nas potrebujejo, se tam pojavimo prav tisti, ki smo kraljici, Lavi prisegli zvestobo.«

	 Casper se je zdrznil, ker je začenjal razumeti svoj novo nastali položaj. Čeprav so telesa še zmeraj mimo njega padala v globino, se je v njem prebudilo silno upanje.

	 Brata, Runow sta ga dvigovala in ko so poleteli mimo velikega vhoda, s katerega so še zmeraj bitja omahovala v globino, in prispeli do kamnitega stropa, so, kakor bi mignil, zdrsnili skozenj. Že naslednjega trenutka, ko sta ga brata izpustila, je pod nogami začutil trdna tla ... Stal je na vrhu pečine visoko nad umetelno izklesanimi vhodi, nad dolino polno bitij, ki so se počasi pomikala proti njim.

	 Runowa sta se postavila obenj, vsak na svojo stran. Bila sta ogromna. Začudeno ju je pogledal, ker so prav vsi Profugusi, ki jih je srečal v njihovem kraljestvu, bili veliko nižji od njega.

	 »Zadnji čas je bil, da ste nas priklicali gospod,« mu je Runow, ki je stal na njegovi levi, svareče dejal.

	 »Kako naj bi sploh vedel, da vas moram priklicati?« se je Casper razburil. »Niti tega ne vem, kaj se z mano dogaja, kje sem in kaj počnem tukaj? Kje je Gabriel?«

	 Ko je omenil Gabriela, sta visoka Profugusa odstopila za nekaj korakov in se priklonila do tal.

	 Casper ju je razburjeno, s strahom opazoval. Moža sta bila tako ogromna, da bi s svojima pojavama med Zemljani prav gotovo povzročila strah in paniko. Bila sta veliko višja kot zvesti Holug.

	 »Kaj pa zdaj? Kaj naj storim?« ju je vprašal.

	 Brata, Runow sta se počasi izravnala iz priklona in se zazrla vanj, kot bi pričakovala njegove ukaze.

	 »Kje sem in kaj počnem tukaj?« ju je Casper vprašal in se namrščil, ker je bilo edino, kar si je tistega trenutka želel, da bi se znašel nekje med razvalinami podrtega mesta ob Gabrielu.

	 Runowa se nista niti zganila. Bilo je videti, kakor da bi okamnela.

	 Casper je po svoji stari navadi nestrpno zakrožil z očmi in pogledal v nebo.

	 »Gospoda!« je strogo zaklical.

	 Brata, Runow sta se zdrznila in se zastrmela vanj.

	 »Kje sem in kaj počnem tukaj?« je Casper nejevoljno ponovil.

	 Runowa sta se spogledala. Eden izmed njiju je stopil k njemu in mu pomolil roko.

	 »Faririn, gospod,« je povsem mirno dejal.

	 Casper ga je ob tako nenavadnem imenu začudeno pogledal in si ga v mislih takoj ponovil, da ga ne bi pozabil. Ker pa je poznal oliko, je iztegnil desnico in še sam izrekel svoje ime, pri čemer sta se brata ponovno priklonila.

	 Casper je nestrpno odkimal.

	 »Vstanita!« ju je prosil, čeprav je njegova prošnja bila bolj slišati kot ukaz.

	 Brata sta se bliskovito izravnala iz priklona.

	 Casperja je njuna sunkovitost povsem presenetila, ker še nikoli ni videl, da bi se kdorkoli tako hitro premaknil.

	 »Povejta mi že enkrat, kje smo?« je spet, zdaj že močno nestrpno, ponovil.

	 »Gospod v preddverju Hograta smo,« mu je Faririn odvrnil.

	 Casperju so se povesila ramena.

	 »V preddverju česa?« je nejeverno vprašal, pri čemer svojega silnega začudenja niti ni poskušal skriti.

	 »V preddverju Hograta,« sta brata hkrati ponovila, kot bi bila že vnaprej dogovorjena. »Tukaj vladajo mračne sile, ki zbirajo duše teles.«

	 Casperju se je povesila čeljust in nejeverno se je zastrmel v Runowa. Z desnico se je oprijel kamnite stene, kot bi potreboval oporo.

	 »A zdaj sem pa samo duša, ali kako?« je osuplo vprašal.

	 Runowa sta mu prikimala, kot da drugače sploh ne bi moglo biti.

	 »Gospod že takrat, ko ste vstopili v naše kraljestvo, ste telesa pustili zunaj,« sta mu hkrati odgovorila. »Mar mislite, da bi Alex sicer tako užival, ko je skočil s petega nadstropja gradu in pred njim treščil na kamnita tla?« je Faririn dodal in privzdignil obrvi.

	 Casper ju je nejevoljno pogledal. Počasi mu je nenehnih ugank in vprašanj bilo že dovolj.

	 »Torej se ob Gabrielu sprehaja en prazen nič ali kako? A sem duh?« ju je spet nejeverno vprašal in zmajal z glavo.

	 Profugusa mu nista ničesar odgovorila, ker sta se ob Gabrielovem imenu spet globoko priklonila.

	 Casper je uvidel, da na tak način ne bo ničesar izvedel. Stisnil je pesti, in čeprav sta pred njim stala njegova rešitelja, je jezno vzkliknil:

	 »Ukazujem vama, da mi skrivnost izdata! Kdo potem hodi ob Gabrielu, če smo že davno umrli?«

	 Brata sta se izravnala iz priklona.

	 »Gospod vaše nekdanje oblike so samo navidezne,« mu je Faririn rekel, in ko je videl Casperjeve velike, nestrpne, vprašujoče oči, je takoj nadaljeval, »spomnite se, da ste potovali skozi čas in preskočili leta, stoletja, tisočletja in ker je vsakomur odmerjena samo doba človeškega življenja, je povsem logično, da ste se tudi na zunaj spremenili. Ampak samo vaši skupini pa je bila podarjena sposobnost, da se med seboj vidite takšne, kakršni ste bili za časa življenja, preden ste vstopili v naše kraljestvo in se boste šele kasneje videli takšne, kakršni boste morda postali čez čas.«

	 Casper je stal pred Faririnom kot kup nesreče in dvomeče strmel vanj. Čeprav je bil napol mrtev ali pa napol živ in se je zavedal vsega, kar se je dogajalo okoli njega, je Faririnova razlaga presegala sposobnost njegovega razumevanja.

	 »In kdo sem v očeh drugih?« je vprašal.

	 Na vsem lepem je Faririn v rokah držal zrcalo in ga podržal pred Casperjem, ki se je prestrašeno zazrl v podobo v njem. Zašibila so se mu kolena in pred očmi se mu je zameglilo ... V zrcalu je videl odsev odraslega možakarja z mušketirsko bradico, dolgimi zalizci in dolgih rjavih las, spetih v čop.

	 »K-Kdo j-je t-to?« je zajecljal.

	 »To ste vi,« mu je en od bratov, Runow odgovoril. »Takšnega vas vidi ves svet razen vaših prijateljev.«

	 Casper se je sesedel na kamnita tla, sklonil glavo in globoko sopel. Dihal je, kakor da bi bili to njegovi poslednji vzdihljaji.

	 Brata nista ničesar rekla. Pustila sta ga sedeti na tleh, saj sta vedela, da bo verjetno potreboval kar nekaj časa, preden bo lahko začenjal dojemati in sprejemati, kar sta mu razkrila.

	 Casper je glavo počasi dvignil in ju zaskrbljeno vprašal:

	 »Če grem takšen nazaj, kako pa me bo Gabriel spoznal?«

	 Možakarja sta se tokrat ob Gabrielovem imenu samo na hitro priklonila, se takoj za tem spet izravnala in bruhnila v smeh.

	 Casper je jezno strmel vanju, zato se je Faririn takoj zresnil.

	 »Gospod, kot sem vam že povedal, ste za vse prijatelje natanko takšni, kakršnega vas že od nekdaj poznajo, le za zunanji svet ste takšni, kakršni ste se videli v zrcalu,« mu je Faririn znova prizanesljivo razložil.

	 Casper je potreboval še nekaj trenutkov, da se je skobacal na noge. Stresel je z glavo, kot bi hotel neprijetne misli odgnati in vprašal:

	 »Kaj sledi? Kaj naj storim?«

	 »Nič gospod,« mu je Faririn odkimal, »le midva vas bova ponesla tja, kamor sodite.«

	 Casper je bil tiho, ker ni vedel, kaj bi rekel, čeprav se mu je že porajalo vprašanje, kam sodi?

	 »Ni še prišel vaš čas gospod,« mu je Faririn rekel, kot bi njegov dvom čutil. »Vrnili se boste tja, od koder ste prišli in pozabili na ta dogodek. Ničesar, kar ste tukaj doživeli, se kasneje ne boste spomnili, vse dokler ne bo prišel pravi čas.«

	 Casper je samo prikimal in še preden je utegnil zavzdihniti, sta ga brata, Runow vsak na svoji strani zgrabila pod pazduhami in dvignila visoko v nebo. Z blazno hitrostjo so nad množico teles, ki so se pomikala proti vhodom, preleteli dolino. Nihče se še ni niti utegnil ozreti proti njim, ko je Casperja že zagrnila tema. Čeprav sta ga brata, Runow tik pred tem izpustila in je letel skozi temo kakor blisk, je od daleč še poslednjič slišal Faririnov glas:

	 »Gospod ne pozabite, v svetu mrtvih ste varni!«

	 Letel je skozi temo in ničesar več ni videl in ne slišal. Ni mogel določiti, kdaj je priletel iz nje, ker je le začutil, da ga je nekdo stresal za ramena, in prav od daleč je nekoga slišal klicati:

	 »Stari zbudi se! Casper!«

	 Globoko je zajel sapo in odprl oči ... Ležal je na cesti sredi podrtega mesta in nad njim se je sklanjal Gabriel in tik ob njem starec, ki je bil videti star najmanj sto let. Zastrmel se je v Gabrielov od skrbi spačen obraz in počasi z očmi prešel na neznanca, ki mu je v usta kapljal neko tekočino. Silovito je zakašljal, se usedel in neznano modrikasto snov ob sebi izpljunil na tla.

	 »Kaj se je zgodilo?« je vprašal in se oprl na roki.

	 Gabriel je s širokim nasmehom na obrazu pokleknil k njemu.

	 »Za trenutek sem pomislil, da si umrl!« je razburjeno rekel in po licu mu je spolzela solza. »Ampak našel sem rešitev! Vodo imamo!«

	 Casper je zmajal z glavo. Ko se je počasi povzpel na noge, ga je v prsih silovito zabolelo, in čeprav je v glavi imel grozno zmešnjavo, kot bi mu nekaj polzelo iz spomina, je tistega trenutka zagotovo vedel, da je bil živ!





ČRNOLASKA


	 Trojica je počasnih korakov hodila po dolgi, prazni vpadni cesti nekam proti središču mesta.

	Casper je bil že veliko bolj pri močeh, a je še zmeraj tu pa tam pljunil, ker ga je v ustih motil okus po gosti, modrikasti tekočini, ki ga ni prav nič spominjal na okus vode.

	 Gabriel in starec sta molče stopala ob njem, vse do nekega križišča, kjer se je tujec ustavil.

	 »Tukaj prosim,« jima je uslužno rekel in jima z roko nakazal v ulico na desni. »V naselje lahko vstopimo samo mimo straže.«

	 Fanta sta brez besed zavila za njim v dolgo, ne preširoko ulico. Premišljevala sta, kaj je pomenilo, straža in ne nazadnje, čigava?

	 Daleč naprej, nekje proti sredini ulice, sta zagledala na pločniku postrojenih šest ljudem podobnih postav, ki so druga ob drugi povsem nepremično stale, tako da niti nista bila prepričana, da so sploh bile žive.

	 Na skrivaj sta pogledovala proti njim in si jih že od daleč radovedno ogledovala ... Bile so odete v široka, na mnogih mestih razcefrana in povsem dotrajana ogrinjala, ki so jim segala do tal.

	 Gabriel si je začudeno ogledoval ogromna ogrinjala in pomislil je, da so bila tako široka, da bi se lahko oba s Casperjem skupaj spravila pod eno samo tako ogrinjalo. Postave so na glavah imele kot jajce ovalne, gladke, bleščeče, kovinske čelade, ki so jim povsem zakrivale obraze. Izpod ogrinjal so molele samo roke, v katerih so držale nekakšna paličasta orožja, ki pa so bila po Gabrielovi oceni predolga za puške in prekratka za sulice.

	 Čeprav so se fantoma porajala mnoga vprašanja, sta molče stopala za neznancem.

	 Šele, ko so bili že povsem blizu stražarjev, si jih je Gabriel skrivoma bolje ogledal ... Med razporki in raztrganinami na ogrinjalih je opazil, da so postave pod njimi nosile nekakšne zelenkaste, bleščeče oklepe, ki pa ga niso spominjali na srednjeveške, pač pa bolj na nekakšne kovinske konstrukcije, iz katerih so na mnogih mestih izstopale tanjše in debelejše cevi, ki so se nekje drugje spet priključile na oklepe. Postave so ga bolj spominjale na robote kot na ljudi. Komaj opazno je skomignil z rameni, ker se mu stražarji niso prav nič zdeli nevarni, saj se niso, ko so hodili mimo njih, niti zganili.

	 Ko so že bili mimo straže, ravno ko je Gabrijel nejeverno premišljeval, da sam tujcev ne bi nikoli kar tako spustil v svoje zavetišče, so iz neke zgradbe, od katere je ostalo samo še betonsko ogrodje, izstopili štirje prav taki stražarji, ki so ob sebi vodili na verige pripete čudne ogromne živali in se jim začeli približevati.

	 Fanta sta prevzeto strmela vanje, ker so živali sicer bile podobne psom, kakršne sta poznala, le da so imele velike, rjave, žareče oči in grozne dolge podočnike, kakršne sta v svojem času videla samo v učbenikih na slikah prazgodovinskih sabljastih tigrov. Ogromne pse, ki so s svojimi ozkimi, pokončno stoječimi ušesi, ki so se na konceh kot pri kakšnem risu koničasto zaključevala s čopki, budno prisluškovali v okolico, je prekrivala dolga, rjavo črna dlaka.

	 Stražarji so s strumnimi, težkimi koraki hitro hodili proti njim, ne da bi se ozirali ne levo in ne desno.

	 Gabriel in Casper sta se presenečeno ustavila in se vprašujoče zastrmela v starca ob sebi.

	 Kot bi mignil, so vsi trije bili obkroženi s čudnimi živalmi in stražarji v velikih ogrinjalih, ki so obraze prav tako skrivali pod ovalnimi, kovinskimi čeladami.

	 Casperja so prevevali nenavadni občutki. Čeprav se je zavedal vsega, kar se je okoli njega dogajalo, nekako ni mogel jasno premišljevati, ker je v prsih še zmeraj občutil ostro bolečino in misli so mu tavale v nekakšnem mračnem razpoloženju, ker se mu je dozdevalo, kot bi mu v spominu zevala luknja, kot bi mu v vedenju nekaj manjkalo.

	 »Kdo sta?« ju je eden od stražarjev vprašal z glasom, ki ni prav nič človeško zvenel, ampak kot bi bil posnet na kakšnem aparatu.

	 Gabriel, ki ni vedel, ali so jima stražarji bili nevarni, je Casperja hotel instinktivno zaščititi, zato je stopil predenj. Čeprav se stražarjev ni ustrašil, je z obtožujočim pogledom poiskal starca, ki pa je s sklonjeno glavo stal izven njihovega kroga.

	 »Popotnika, ki nujno potrebujeta pomoč!« je precej glasno rekel, kot ne bi bil prepričan, da ga bo robotski stražar, ki je stal tik pred njim, sploh razumel. »Prijatelj je poškodovan in nujno potrebuje zdravniško pomoč, predvsem pa vodo!«

	 Četverica stražarjev se ni niti zganila. Bilo je videti, kakor da ga resnično ne bi razumeli. Končno se je stražar, ki je stal tik pred njim, premaknil in izpod ogrinjala potegnil nekakšno kvadratno ploščico. Uperil jo je v Casperja in mu z njo drsel pred telesom, kot bi ga skeniral. Tik pred Casperjem so se v zraku v naravni velikosti izrisali okostje in notranji organi.

	 Ko je Casper dojel, da je gledal svojo notranjost, je prebledel, a rekel ni ničesar.

	 Na notranjih organih ni bilo videti poškodb in srce mu je enakomerno bilo, le z rebri ni bilo videti vse v redu.

	 »Poškodba reber!« je z leve odločno zadonel glas. »Potrebujemo reševalno enoto!«

	 Eden od stražarjev se je brez besed obrnil in hitro, čeprav še zmeraj s strumnim, vojaškim korakom, stopil proti naselju.

	 Fanta sta presenečeno strmela za njim, tako da Gabriel ni niti opazil, da je stražar, ki je v rokah držal ploščico, zdaj z njo drsel pred njegovim telesom. Ko se je spet obrnil, je v zraku zagledal izrisano svoje okostje in prav vse notranje organe.

	 »Brez poškodb!« je stražar, ki je že prej Casperju postavil diagnozo, ugotovil.

	 Trojica stražarjev se je spogledala. Svoje ovalne kovinske čelade so obračali drug proti drugemu, in čeprav njihovih oči ni bilo videti, je med njimi bilo čutiti presenečenje.

	 Kakor dogovorjeni so se vsi trije zastrmeli v Gabriela. Dva sta odstopila za korak in svoji dolgi, suličasti palici usmerila vanj. Stražar, ki je ploščico še zmeraj držal pred njim, je Casperja potisnil vstran, tako da je Gabriel, ki je prvič začutil strah, ker si ni mogel niti predstavljati, kaj je stražarje tako begalo, ostal sam.

	 »Kaj je narobe?« je negotovo vprašal in vprašujoče pogledoval v čelade stražarjev.

	 Stražarji mu niso ničesar odgovorili, samo sprostili so verige in svoje čudaške živali potisnili proti njemu.

	 Gabriel je otrpnil, ker je pričakoval, da bodo zveri planile vanj, a so ga začele samo ovohavati. Čeprav je bil trdne in močne konstrukcije, ga je ena s svojo težo skoraj prevrnila, ko se je povzpela na zadnje tace in se mu s sprednjima naslonila na ramena. Glavo je imela tik pred njegovim obrazom, zato se ji je zastrmel v oči.

	 Napeto je pričakoval, kaj bo sledilo. Prepričan je bil, da bo žival vsakega trenutka svoje ogromne zobe zasadila vanj in da bi obranil svoje človeško telo, je začel napenjati mišice, ker se je pripravil, da bi uporabil svoje edino in najzanesljivejše orožje.

	 V žilah je začutil napetost, kot jo je že mnogokrat poprej. Oblili so ga mravljinci in skozi mišice mu je zakrožila silna moč. Pritajeno je zarenčal in na široko odprl oči ... Vedel je, da bo vsemu temu sledila preobrazba.

	 Žival mu je s prednjimi tacami še zmeraj slonela na ramenih. Spet sta se srečala s pogledoma in si za trenutek nepremično strmela v oči, a je zver pogled odvrnila, se kot krotek pes, ki čaka na gospodarjev ukaz, spustila na tla in se ponižno ulegla k njegovim nogam.

	 »Lun k nogi!« ji je stražar, ki jo je imel pripeto na verigi, strogo ukazal.

	 A žival, imenovana Lun, je samo bežno pogledala gospodarja in se ni niti zganila.

	 Stražarji so se spet spogledali.

	 Gabriel jim je samo zbegano skomignil z rameni, ker tudi njemu ni bilo jasno, čemu se je zver tako obnašala. Pomislil je, da se je morda zaradi njegove preobrazbe zmedla, a ko je pogledal v svoje dlani, je osupnil ... Bile so človeške!

	 Glasno je zasopel in zmedeno pogledal Casperja, ki je nemočno stal ob starcu in prestrašeno strmel vanj.

	 »A sem izgubil moč?« se je Gabriel začudeno spraševal, ker ni mogel razumeti, čemu preobrazbe ni dosegel, ko pa jo je dve noči zaporedoma, ko je stražil Casperja, lahko.

	 Njegovo premišljevanje je zmotil stražar, ki je kovinsko ploščico spet obrnil vanj. Iz nje je šinil tanek žarek, ki mu ga je usmeril v prsi v predel srca ... Tik pred njim se je v zraku pojavila velika slika njegovega srca. Vsi so napeto strmeli vanjo. Srce mu je mirovalo, a je po nekaj dolgih, napetih trenutkih le utripnilo, spet obmirovalo in potem čez čas spet utripnilo.

	 Stražarja sta palici drug za drugim povesila in vsi trije so živali potegnili k sebi.

	 »Slabosrčnež!« je stražar, ki je postavljal zdravniške diagnoze, odločno oznanil.

	 Gabriel je začudeno, široko odprl oči, ker mu ni bilo jasno, kaj bi to lahko pomenilo, a ni niti še utegnil kaj reči, ker je iz smeri, kamor je eden od stražarjev prej odhitel po pomoč, proti njim tekla skupina v belo oblečenih ljudi.

	 Stražarji, ki so stali okoli Gabriela, so se jim takoj umaknili, tako da sta Gabriel in Casper zdaj bila obkrožena z reševalci, ki so bili oblečeni v umazane, bele, kombinezonom podobne obleke, z velikimi rdečimi križi na hrbtih. Fanta sta se čudila, ker je rdeči križ, čeprav je verjetno že nekaj tisočletij minilo od obdobja, v katerem sta preživljala svoje mladostniške dni, še zmeraj predstavljal simbol reševalnih enot.

	 »Gospod ima polomljena rebra. Verjetno se je srečal s Corpusoidi!« je stražar, ki je še zmeraj v rokah držal ploščico, odločno dejal in pokazal na Casperja.

	 Eden od reševalcev, ki je v rokah držal nekakšen kovček, je samo prikimal in ga pred Casperjem postavil na tla. Odprl ga je in iz njega potegnil tanko kovinsko ploščo, ki je zalebdela pol metra nad tlemi.

	 Gabriel in Casper sta v trenutku pozabila na strah, ker sta z velikim zanimanjem strmela v tanko, lebdečo ploščo, ki se je začela raztezati v dolžino vse tja do drugega metra. Še preden se je Casper dobro zavedel, kaj ga je doletelo, je ležal na njej. Zdaj se je plošča začela še širiti, tako da je na njej bilo dovolj prostora še za enega človeka. Seveda se je tudi Gabriel v trenutku znašel leže ob Casperju.

	 Ploščo so obkrožili reševalci in cela povorka se je začela počasi pomikati proti porušenim zgradbam. Fanta sta za nekaj trenutkov osuplo, molče obležala.

	 »Stari,« je Gabriel zašepetal ob Casperjevem ušesu, in ko mu je Casper samo komaj opazno prikimal, se je zahihital, »ali naj ti raje rečem, gospod?«

	 Ko ga je Casper zmedeno pogledal, je posmehljivo nadaljeval:

	 »Ampak naj ti vseeno čestitam, ker te obravnavajo kot časti vrednega možakarja. Ogovarjajo te z gospodom, medtem ko je očitno, da sem jaz zanje še vedno smrkavec.«

	 Casper je samo skomignil z rameni, ker tudi sam ni mogel razumeti, čemu so ga tako ocenili. Pa saj je Gabriel bil videti precej močnejši, kakor je bil sam.

	 »Ne vem Gabriel,« mu je komaj slišno odgovoril. »Ne počutim se dobro, spet se me loteva omedlevica. Ne vem, kaj bi dal za nekaj požirkov naše prave, okusne vode!«

	 Gabriel je takoj bil pozoren in spet ga je zaradi prijatelja spreletel strah. Na čudaške gostitelje, ki niso niti razločili med videzom možakarja in fanta, ni več mislil, še toliko bolj, ker mu je še nekaj ležalo na duši.

	 »Casper!« ga je spet šepetaje poklical.

	 Casper je glavo počasi obrnil proti njemu in ga vprašujoče pogledal.

	 Gabriel je pogoltnil slino in mu z negotovostjo v glasu rekel:

	 »Ne zmorem se več preobraziti!«

	 Casper je na široko, prestrašeno odprl oči, saj se je ravno zaradi njegove sposobnosti vedno nekako podzavestno varno počutil.

	 »Brez govorjenja fant! Hrani moči, ker vaju čaka dolgo okrevanje!« sta fanta za svojima glavama ob nosilih zaslišala strog ženski glas.

	 Gabriel se je privzdignil na komolce in se obrnil, ker si je neznano damo hotel ogledati, a mu je pogled zastal na stražarjih, ki so z živalmi ob sebi še zmeraj nepomično stali ob robu ceste in njihov odhod spremljali. Zastrmel se je v Lunove oči, ki so mu sledile in ga budno opazovale. Te oči so ga tako pritegnile, da se niti ni zavzel, da je Casper ob njem negibno ležal, kot bi spet izgubil zavest.

	 Nenadoma se mu je zazdelo, da so se Lunove oči zaiskrile in se iz žareče rjavih spremenile v modro sive. Oči so bile volčje! Osuplo je strmel vanje, ker je bil prepričan, da mu je Lun z enim očesom pomenljivo pomežiknil.

	 Nosila so se pomaknila dalje, zato so mu Lunove oči izginile iz pogleda. Glasno je zasopel, ker se mu je zelo pomembno zdelo, da bi ugotovil, kdo je Lun bil. Skoraj bi že planil z nosil, da bi ga znova poiskal, a je v roki začutil rahel zbodljaj ... Samo omahnil je na nosila in negibno obležal, ker ga je zagrnila tema.

	 »Tako, zdaj pa boš končno miroval!« je ženski glas svareče rekel, čeprav ga Gabriel ni več mogel slišati.



	* * *



	 Gabriel se je prav počasi prebujal, in še preden je bil povsem prebujen, ga je prevzel občutek, da nekaj ni bilo v redu. V zavest mu je vedno glasneje prodiralo enakomerno, prekinjajoče piskanje in ga počasi vračalo v stvarnost. Ta zvok je poznal!

	 V trenutku se je spomnil, kaj se je dogajalo, tik preden ga je zagrnila tema. Sunkovito je odprl oči in nad sabo zagledal zanemarjen, plesniv strop, prepreden s pajčevinami. Hotel je sesti, a ga je nekaj zadržalo.

	 S pogledom je presenečeno zdrsel po sebi ... Ležal je na ravni, dokaj trdi površini, ki ni bila ne postelja in verjetno tudi miza ne, ker je lebdela v zraku, prekriti s čisto belo rjuho. Pokrit je bil s prav takšno tanko belo rjuho in od pasu pa vse do gležnjev je bil na ležišče privezan s širokimi usnjenimi pasovi. Roki je imel prosti, le da so bile nanje priključene tanke cevi, po katerih se mu je v žile nekaj stekalo. V višini njegovih prsi so izpod rjuhe prihajali nekakšni tanki kabli, ki so vodili do lebdečih aparatur ob ležišču, od koder so se oglašali enakomerni, ponavljajoči se piski.

	 Počutil se je prav nenavadno. Občutek nekako ni bil pravi! Prav počasi je rjuho privzdignil in pogledal podnjo ... Na prsi, tik nad predelom srca, je imel poveznjen nekakšen kovinski kupolast pokrov, ki je na njem tičal kakor klobuk gobe. Prestrašeno je glasno zasopel.

	 Globoko je zajel sapo in roko prav počasi s strahom iztegnil ter kovinski pokrov privzdignil. Znova je prestrašeno zasopel, ker je pod njim na prsih imel dolgo zarezo, ki je sicer bila skrbno zašita, a je zareza pričala, da je pred kratkim prestal operacijo. Okoli zareze je na prsi imel prisesane nekakšne gumijaste blazinice, iz katerih so vodili tanki kabli. Sledil jim je s pogledom do merilne naprave, kjer se je na monitorju izrisoval njegov srčni utrip. Kot uročen je strmel v koničaste vrhove, ki so se na tanki horizontalni črti vedno znova in znova enakomerno izrisovali in je vsakič, ko se je prikazal nov vrh, v aparaturi prodorno zapiskalo.

	 Zdaj je natanko vedel, zakaj se je tako nenavadno počutil ... Srce mu je bilo!

	 Privzdignil se je na ležišču, kolikor so mu pasovi, s katerimi je bil privezan nanj, dopuščali, se s komolci podprl in pogledal po prostoru ... Nekoliko naprej je bilo še eno ležišče in na njem je zagledal Casperja, ki ni bil tako kot on pokrit z rjuho, ampak je kašen decimeter nad njim lebdel nekakšen podolgovat kovinski ščit, ki ga je prekrival od brade pa do kolen. Najprej se mu je zdelo, da je Casper bil v mavcu, a je potem le ugotovil, da je bil čez prsi pa vse do pasu na debelo povit s povoji. Casper je povsem negibno ležal, zato je vedel, da se še ni prebudil. Tudi ob njegovi postelji je lebdela aparatura, ki mu je merila srčni utrip ter počasi in enakomerno oddajala ponavljajoči se, piskajoči zvok.

	 Znova se je zleknil in nekaj trenutkov zamišljeno strmel v strop.

	 »Kaj se dogaja?« je zmedeno zamomljal in si pobrisal potno čelo.

	 »Na intenzivni negi sta gospodič,« mu je nežen ženski glas, nekje izza njegove glave, odgovoril.

	 Začudeno, ker odgovora ni pričakoval, se je sunkovito spet privzdignil na komolca in se obrnil ... Ob zidu za mizo, polno papirjev in nekakšnih medicinskih pripomočkov, je sedela mlada dama, odeta v belo oblačilo, ki je tu pa tam bilo z nečim popackano. Brez besed je nekaj trenutkov strmel vanjo. Čeprav je bila videti še zelo mlada, je verjetno bila starejša od njega.

	 Globoko je zavzdihnil in se znova zleknil. Molče je strmel v strop nad seboj. Obležal je povsem mirno, a spati ni več mogel, ker so se mu misli divje podile po glavi.

	 Verjetno je minilo že nekaj ur, preden se je Casper končno zganil in nekaj nerazumljivo zamomljal.

	 Gabriel se je takoj privzdignil na komolca in ga zaskrbljeno pogledal.

	 Casper je odprl oči in z njimi, kolikor mu je tog, negiben položaj dopuščal, zaokrožil po prostoru.

	 »K-Kje s-sem?« je osuplo, komaj slišno, zajecljal.

	 »Mislim, da sva na intenzivni negi,« mu je Gabriel takoj odgovoril.

	 Casper je na rahlo zmajal z glavo, kot da mu ne bi verjel in zdaj že precej bolj prebujen še enkrat preiskujoče pogledal po zanemarjenem, plesnivem stropu.

	 »A tako?« se je začudil. »Pomislil sem, da sem v nekakšnem skladišču.«

	 »Tudi sam sem najprej pomislil na to,« mu je Gabriel rekel in se zasmejal, »ampak kar navadi se stari, ker mislim, da bova tukaj preživela še kar nekaj časa!«

	 Casperju misel na to očitno ni ugajala, zato se je nakremžil, kar je bilo dovolj, da je Gabriel spet prasnil v smeh.

	* * *



	 Mineval je že peti dan, odkar sta se Casper in Gabriel zbudila na intenzivni negi. Do zdaj sta že toliko okrevala, da jima ni bilo treba več samo ležati, ampak sta lahko že vstala in po prostoru naredila nekaj korakov. Tega dne pa so jima celo dovolili, da sta v spremstvu negovalcev pogledala ven, na sonce.

	 Počasnih korakov sta stopala po ozki, s kamni tlakovani poti. Čeprav je Casper še tu pa tam, ko se je premaknil, v prsih začutil kratko, ostro bolečino, a je to po njegovem bilo nič v primerjavi s tistim, kar je takoj po pristanku preživljal, sta se oba že prav dobro počutila, samo da ju je malo jezilo, ker sta jima negovalca ves čas kot senci sledila.

	 Gabriel je oprezal za primernim trenutkom, ko bi se s Casperjem lahko na samem pogovorila o nadaljnjih načrtih. Saj ne, da se do zdaj ne bi mogla pogovarjati, ampak zmeraj je, kdo bil v njuni bližini in vsem je že na obrazih bilo videti, da so jima budno prisluškovali.

	 Pomežiknil je Casperju in mu z glavo naskrivaj namignil proti spremljevalcema ... Mlad možakar v uniformi negovalca se je trudil pridobiti pozornost mlade dame v prav takšni uniformi.

	 Casper mu je samo prikimal in kakor dogovorjena sta hitreje stopila. Kmalu sta pred mladima negovalcema, ki sta pozornost naklanjala samo drug drugemu, že imela varno razdaljo.

	 »No, ja,« se je Gabriel zadovoljno zasmejal, ko je videl, kje sta negovalca ostala, »mislim, da bova pred njima imela mir.«

	 Casper, ki je okoli prsi še zmeraj bil trdno povit, je samo skomignil z rameni in pogledal po pusti, kamniti planjavi, ki je včasih verjetno bila bolnišnični park.

	 »Grozno!« je nenadoma izbruhnil in z roko zakrožil čeznjo. »Če je to naša prihodnost, potem raje grem nazaj v preteklost, v srednji vek, kjer je vsaj bilo več zelenja!«

	 Gabriel se je zamislil in mu prikimal. Oba sta strmela v žalostno podobo parka, ki je nekoč verjetno bil bujno porasel in negovan, od katerega so ob tlakovanih poteh ostale samo še kamnite klopi. Sredi parka je še zmeraj stal povsem izsušen in zapuščen kamniti vodnjak. Nikjer ni bilo niti enega samega drevesa ali grma, še niti ene same bilke trave ne. Park so obkrožale podrtije nekdaj mogočnih zgradb, v katerih so še vedno prebivali ljudje, čeprav so nekatere bile takšne, kot da se bodo vsakega hipa sesedle.

	 A fanta sta tudi tega zapuščenega parka bila vesela, ker je to bilo vse, kamor sta v zadnjih petih dneh poleg intenzivne nege sploh smela.

	 Bila sta že daleč pred spremljevalcema. Gabriel je sedel na kamnito klop tik ob izsušenem vodnjaku in Casper se mu je pridružil. Oba sta tiho sedela in zamišljeno opazovala, kako se je negovalec trudil očarati mlado damo.

	 »Upam, da našim ne gre, kaj slabše kot njima,« je Casper prekinil molk in z glavo namignil proti negovalcema.

	 Gabriel je vprašujoče privzdignil obrvi, ker je bilo očitno, da je Casper glasno izrekel to, o čemer je v tistem trenutku premišljeval.

	 »Ne vem, stari,« mu je resnobno odgovoril, a s skrivnostnim nasmeškom na obrazu, česar pa Casper ni opazil. »Mislim, da jim čisto tako ne more iti, ker Alexander ni bil nikoli zaljubljen v Mayo, da bi ji takole dvoril.«

	 Casperju se je prav grdo zaletelo. Kašljal je in lovil sapo ter vmes jezno pogledoval Gabriela, ki ga je nekajkrat na rahlo, prav obzirno udaril po hrbtu, ker se je bal, da bi ga bolelo, če bi ga močneje udaril.

	 Nekajkrat je še zakašljal, in ko je prišel do sape, ga je grozovito nadrl:

	 »Nisem tega mislil! Kako se lahko norčuješ? Si neumen ali kaj? Kakšen, Alexander neki?«

	 Gabriel je ustnici prav krepko stiskal, da ne bi bruhnil v smeh, a mu ni prav dolgo uspevalo.

	 Casper ga je še nekaj časa grdo, skoraj besno gledal, a se je naposled tudi sam nasmehnil.

	 Gabriel se je še zmeraj krohotal na vse grlo in ga igrivo lopnil po plečih, ampak tokrat prav nič obzirno, ker je v svoji razposajenosti v trenutku pozabil, da so Casperja še zmeraj bolela rebra. Šele ko je Casper prebledel in zaradi bolečin zadržal sapo, se je zavedel, kaj je storil.

	 Skočil je pokonci in okoli njega nemočno poplesoval, ker ni vedel, kako bi mu pomagal.

	 Casper je kmalu globoko zajel sapo in začel spet enakomerno dihati.

	 Gabriel si je oddahnil in se poleg njega znova usedel na klop. Strahoma je pogledoval k negovalcema, ki pa se zanju sploh nista zmenila.

	 »Uh, še sreča!« je zaječal in si z roko potegnil čez čelo, kot bi si obrisal potne kaplje.

	 »Če bi ti občutil to, kar občutim jaz, ne bi tako govoril!« je Casper jezno, z muko rekel, ker je še ves bled, med vsako besedo lovil sapo.

	 »Mislil sem, še sreča, da naju nista videla,« mu je Gabriel pritajeno odgovoril in z glavo namignil proti negovalcema.

	 Casper je nekaj trenutkov nejeverno strmel vanj.

	 »Tudi, če bi naju videla, ne bi bilo nič drugače!« je vzkliknil. »Tem ljudem sploh ne zaupam!«

	 Gabriel je samo skomignil z rameni in vstal, da bi se pretegnil, ker mu po petdnevnem poležavanju dolgo sedenje ni nič kaj prijalo in prav pogrešal je že akcijo in gibanje.

	 »A misliš, da so še živi?« ga je Casper nenadoma zamišljeno vprašal, ker se je očitno v mislih spet vrnil k prijateljem.

	 Gabrielu je v glasu bilo čutiti negotovost, ko mu je oklevajoče odgovoril:

	 »Ne vem Casper, ampak kot sva se že pogovarjala, so štirje in od tega sta kar dve čarovnici!«

	 Casper si je vidno oddahnil in zazdelo se mu je, da je kar lažje zadihal.

	 »Kaj pa voda?« je vprašal, kot bi se tistega trenutka še nečesa spomnil.

	 »Ja, kaj je z njo?« ga je Gabriel vprašal in se vprašujoče zastrmel vanj.

	 Casper je prav tako vstal in vznemirjeno naredil nekaj korakov sem in tja po stezi.

	 »Se jo da pričarati?« ga je skoraj šepetaje vprašal, kot bi se bal, da bi ga lahko kdo slišal.

	 »Seveda se jo da pričarati,« mu je Gabriel prikimal.

	 Casper je roki razburjeno razširil, a ga je zbodljaj v prsih takoj opomnil, da z njima vsaj še nekaj dni ne bo smel kriliti.

	 »Čemu pa je nisi pričaral, ko sem jo tako potreboval?« ga je začudeno, skoraj užaljeno vprašal.

	 Gabriel se je nasmehnil, kot bi mu bilo nerodno, ustnici skesano stisnil in mu priznal:

	 »Ker sem na to možnost čisto pozabil, pa je tako vseeno, ker izreka, kako pričarati vodo, še ne poznam!«

	 Casper mu je samo zamišljeno prikimal, ker si je moral priznati, da je tudi sam velikokrat kaj pozabljal, čeprav je največkrat šlo za veliko bolj enostavne stvari. Čeprav je Gabrielu bilo hudo in je občutil krivdo, pa se je sam prav jasno zavedal, da bi prav take njune pomanjkljivosti zanju lahko bile nekega dne usodne. Razumevajoče ga je pogledal in ga nejeverno vprašal:

	 »Torej sva prepuščena čisto navadnim človeškim sposobnostim?«

	 Gabriel je ves otrpnil. Vprašanje mu je še nekaj trenutkov pošastno odzvanjalo v ušesih in mu kljuvalo po možganih. Počutil se je, kot bi ga Casper dregnil v najbolj boleče in ranljivo mesto, saj sta ga že nekaj dni mučila silen strah in občutek, da je s tem, ko je moč preobrazbe izgubil, zatajil ... Izgubil ne bo samo prijateljev, temveč mu bo prav gotovo tudi naloga, zaradi katere se je podal na to brezupno pot, spodletela.

	 Sumil je, čeprav ni bil povsem prepričan, da je nezmožnost preobrazbe bila poveza in posledica operacije srca, a s Casperjem o tem, ni imel namena razpravljati.

	 Na čelu so se mu nabrale potne kapljice, zato je z roko potegnil čezenj in rekel:

	 »Ne vem Casper, želim si, da ne bi bilo tako. Ampak mogoče pa še ni vse izgubljeno! Konec koncev sem se nazadnje poskusil preobraziti pred kakšnim tednom, še pred operacijo. A naj spet poskusim?«

	 Čeprav so Casperja obhajali enaki strahovi in dvomi kot Gabriela, je v tistem trenutku v njem prevladal razum.

	 »Gabriel nikar!« je zgroženo vzkliknil. »Kaj misliš, da bi ta uboga človeka rekla, če bi na vsem lepem pred njima stal volkodlak?«

	 »Če ne bom poskusil, ne bova vedela!« je Gabriel igrivo vzkliknil.

	 Casper ga je nejeverno pogledal, ker se mu ne čas in ne kraj nista zdela niti najmanj primerna, a je Gabriel že napenjal mišice.

	 Spet so ga prešli mravljinci in v telesu je začutil silen pritisk. Globoko je zajel sapo, ker ga je preplavil mraz in v nogah je začutil silno energijo, ki se mu je pomikala po telesu navzgor proti srcu. V ušesih mu je zašumelo ... Vedel je, da bo že v naslednjem trenutku zrasel v višino čez drugi meter in prepričan je bil, da bo takoj za tem zaslišal zgroženo kričanje strežnikov, ki sta stala nekoliko odmaknjena, se držala za roki in se za Casperja in njega sploh nista zmenila.

	 Vse te občutke je dobro poznal, le da so običajno trajali samo trenutek, a so spet, tik preden se je preobrazil, ugasnili. Odprl je oči in negotovo pogledal Casperja, ki je stal pred njim in ga iz iste višine vprašujoče gledal.

	 »Ne, ne zmorem več!« mu je Gabriel razočarano odkimal.

	 Casper je glasno zajel sapo in se namrgodeno zastrmel vanj.

	 »Kaj pa zdaj?« je mrko vprašal. »Sama nalogi ne bova kos, saj sva enako močna kot vsi drugi, v svojem trenutnem stanju, pa še manj!«

	 »Vem, ampak nekako se bova že znašla,« mu je Gabriel lahkotno odgovoril, da bi ga pomiril in zamahnil z roko. »Kdaj pa sva že vnaprej obupovala, pa sva velikokrat že bila v nezavidljivem položaju? Že to stari, da sva tukaj, veliko pomeni!«

	 Casper mu je prikimal, čeprav se ni mogel kar tako pomiriti.

	 Stopila sta proti zaljubljencema in že nekaj časa stala ob njiju, preden ju je mlada dama sploh opazila. Negovalca sta planila narazen, kakor da bi ju stresla elektrika in osramočeno zrla v tla.

	 Casper in Gabriel sta se začudeno spogledala, ker se jima njuno početje ni nič takega zdelo.

	 Spremljevalca sta vsa zardela v obraza prestrašeno pogledovala v Casperja.

	 »Oprostite gospod …« se mu je mlad možakar hitel z zadrego opravičevati. »Trenutki, ko sva lahko sama, so redki, zato naju je malo zaneslo. Obljubiva, da se ne bo nikoli več ponovilo!«

	 »Sploh me ne moti, vidva jih kar izkoristita,« mu je Casper prizanesljivo rekel in se jima nasmehnil. »Saj nisva otroka, da bi morala ves čas na naju paziti!«

	 Mlada zaljubljenca, čeprav sta bila po Casperjevem in Gabrielovem mnenju starejša od obeh, sta mu mencaje, a že nekoliko bolj pomirjeno prikimala in stopila proti napol podrti zgradbi, v kateri je v pritličju bil urejen prostor za intenzivno nego.

	 Tik preden so vstopili, je Gabriel Casperja potegnil za rokav in pokazal proti oknu v bližini vhodnih vrat, v katerem je v okenskem okvirju še vedno tičal kos polomljenega, umazanega stekla. Postavila sta se predenj in v njem poskušala ujeti svoj odsev.

	 »Ne vem, kaj drugi vidijo, ampak meni se ne zdiš pretirano starejši od mene,« je Gabriel začudeno rekel in skomignil z rameni. »Sploh pa, če pomislim, da sem nekaj mesecev starejši od tebe!«

	 Casper je v umazani šipi opazoval svoj nejasni odsev. Malce se je premaknil sem ter tja, da bi ga bolje ujel, a se mu je vsakič, ko se je za hip zagledal, zdelo, da se na njem resnično ni nič spremenilo.

	 »Saj!« je presenečeno vzkliknil. »Tudi meni ni jasno, kako da se do mene tako obnašajo. Prvič, ko bo priložnost, jih bom vprašal, zakaj?«

	 »A se ti je zmešalo ali kako?« je Gabriel planil. »Te malenkosti bova že sama odkrila! Pomisli, da bova midva na slabšem, če zvedo, kdo sva.«

	 Fanta sta se še kar ogledovala v šipi, ko se je v bližini, nekje iz porušenega mesta, oglasilo silno tuljenje, ki jima je paralo ušesa. Ker jima ni bilo niti najmanj jasno, kaj je taka sirena pomenila, sta zbegano pogledala proti vhodu, kjer sta ju spremljevalca, ki sta z resnima obrazoma strmela vanju, čakala in jima z rokama živčno nakazovala, naj prideta tja.

	 »Hitro pridita!« sta tako glasno tulila, da sta skoraj preglasila sireno. »Skriti se moramo!«

	 Fanta sta panično pohitela k njima in takoj so vstopili v bolnišnično preddverje, a na njuno presenečenje niso zavili proti hodniku s sobo za intenzivno nego, ampak so se ustavili pred dolgo plesnivo steno, na kateri razen zaplat razpadajočih ostankov nekdanjih tapet ni bilo ničesar. Ko je mlad možakar brez besed dlan prislonil na neko mesto na steni, za katero bi Gabriel in Casper prisegla, da še malo prej tam ni bilo videti nobenega stikala ali senzorja, se je del stene silovito umaknil, kot bi se odprla vrata v dvigalo in v zidu je zazeval ozek, ne previsok vhod.

	 Spremljevalec se je sunkovito obrnil in previdno pogledal po preddverju, spremljevalka pa je prva vstopila skozi ozka vrata in takoj za njo sta se brez vprašanj skoznje zrinila še Gabriel in Casper. Mlad možakar je, medtem ko je še vedno napeto oprezal po preddverju, zadnji zadenjsko vstopil in vhod se je za njim takoj spet silovito zaprl.

	 Prostor, v katerega so vstopili, je bil kvadraten, dolg morda nekaj metrov in prav toliko širok, z dokaj nizkim stropom. Čeprav je bil samo medlo osvetljen, sta si ga fanta zvedavo ogledovala, a nista prav ničesar odkrila, ker je bil popolnoma prazen. Edino, kar je v tem prostoru izstopalo, so bile nekakšne rešetke v sredini tal. Gabriel je pomislil, da je tudi tak prostor lahko skrivališče, čeprav mu ni bilo jasno, pred kom ali čim so se skrivali. Po drugi strani pa se mu je zdelo, da bi tako skrivališče lahko bilo tudi past, ker če bi jih odkrili, se ne bi mogli prav nikamor več premakniti.

	 Spremljevalca sta na sredini tal dvignila težke, kovinske rešetke in jih odstranila. Pod njimi je zazijala temna jama, ki je bila tako skrivnostno videti, da je Casper radovedno stopil bliže, da bi pogledal vanjo, a je v trenutku prestrašeno odskočil, ker so se s stropa proti jami vsule debele verige. Pritajeno je zastokal, ker mu je sunkovit odskok spet povzročil bolečine. Zaslišal se je silovit trušč, kot bi verige v jami ob nekaj zadele.

	 Gabriel je kot uročen stopil bližje in si jih radovedno ogledal, ker tako debelih verig še nikoli ni videl. Videti so bile, kot da bi jih nekdo skrpal iz po naključju najdenih različnih kosov verig. Skoraj vsak kos je bil drugačne barve, kar je pomenilo, da je bil narejen iz drugačne kovine.

	 Spremljevalca sta Gabriela potegnila stran od verig, ki so se napele in še istega trenutka so se tla rahlo zatresla.

	 Gabriel in Casper sta presenečeno ugotovila, da so se tla in strop, ki sta bila pripeta na verige, začela pomikati navzgor.

	 »Dvigalo!« je Casper tik ob Gabrielovem ušesu nejeverno zašepetal, kot da še sam svoji ugotovitvi ne bi mogel verjeti.

	 Gabriel mu je samo odsotno prikimal, ker je z zanimanjem strmel v stene prostora, ki se niso s tlemi in stropom premaknile, ampak so ostale tam, kjer so bile. Tudi na njegovem obrazu se je videla osuplost. Tla in strop sta tiho drsela po nekakšnem jašku navzgor in samo tu pa tam, ko so se zatresle verige, so se tudi tla rahlo zatresla.

	 Nenadoma kamnitih sten jaška, ki so se pomikale mimo njih, ni bilo več. Dvigalo se je ustavilo v sredini velike dvorane in s spodnjo ploskvijo zapolnilo kvadratno odprtino v tleh, okoli katere so se gnetli ljudje ... Bilo je veliko zdravstvenega osebja v belih oblačilih, še več pa bolnikov in poškodovanih. Bilo jih je ogromno in vsi so se začeli pomikati proti dvigalu.

	 Ko so začeli vstopati, sta se Casper in Gabriel nejeverno spogledala, ker je bilo videti, da so prav vsi imeli namen vstopiti, čeprav se jima je zdelo, da v dvigalu ni bilo prostora niti za polovico vseh, ki so stali okoli njega. A na njuno presenečenje se je dvigalo začelo širiti. Več kot je ljudi vstopilo, večje je bilo.

	 »Si videl tole?« je Gabriel zašepetal Casperju in se ga oprijel za komolec, ker bi se od presenečenja skoraj sesedel.

	 »Ne vem, kako je to mogoče?« mu je Casper prav tako razburjeno, a za odtenek bolj zbrano odgovoril. »Morda pa sva te ljudi povsem narobe ocenila? Morda pa niso tako zaostali, kakor sva sprva mislila!«

	 Ko so vsi vstopili, so se tla dvigala spet rahlo zatresla in začeli so se pomikati navzgor. Fanta nista ničesar več rekla, ker so se s tolikšno hitrostjo dvigovali, da so se jima zašibila kolena.

	 Ko se je Gabriel po prvem šoku nekoliko zbral, si je začel ogledovati sopotnike v bližini, med katerimi je bilo veliko takšnih, da bi še največjega navdušenca nad znanstveno fantastiko iz Nickovega dola pustili brez besed. Opazil je, da so nekateri bili močno pohabljeni in predvideval je, da so bili vojaki, ki so za sabo pustili že mnogo bitk. A vendar zaradi svoje pohabljenosti niso bili videti prav nič nemočni, ker so v roke ali noge, pač v tisto, kar so imeli pohabljeno, imeli vraščene nekakšne kovinske, sijoče konstrukcije zeleno modrikastega odtenka, ki so jim ostanke okončin podpirale ali nadomestile manjkajoče in so z njimi lahko počeli vse kot s svojimi pravimi udi. Nekateri ranjenci so bili videti, kot da teles iz mesa in kosti sploh ne bi imeli več in bi njihove glave bile pričvrščene na kovinske konstrukcije. Ampak ti ljudje so bili živi!

	 Gabriel je pomislil, da sta se s Casperjem pri oceni tega podrtega mesta resnično grdo zmotila, saj so ju njegovi prebivalci vedno znova s čim osupnili.

	 Nenadoma se je dvigalo ustavilo in s tlemi spet zapolnilo kvadratno luknjo v tleh na sredini nekega prostora. Množica je pri vseh štirih stranicah dvigala začela počasi izstopati. Gabriel in Casper, ki sta stala blizu debelih verig na sredini dvigala, nista vedela, kaj bi naredila. S pogledi sta med množico iskala njuna spremljevalca, a ju nista nikjer zagledala, zato sta neodločno obstala, in šele, ko v dvigalu ni bilo nikogar več, sta se le odločila in izstopila.

	 Od presenečenja sta zazijala, ker je prostor, kamor sta izstopila, bil večji kot kakšen atletski stadion. Obdajale so ga lepe, bele, gladke stene z ožjimi, skoraj za celo steno, dolgimi okni.

	 »Kam pa sva prišla? Saj je ta prostor tako širok kot naša vas!« je Gabriel osuplo zašepetal. »Ko sva danes stala zunaj in se sprehajala po parku, nisem videl niti ene same zgradbe, ki bi bila tako visoka, da bi se po njej lahko tako dolgo vozili z dvigalom! Še več, obkrožale so naju same napol podrte hiše pa tudi bolnišnica, kjer smo vstopili v dvigalo, je bila samo pritlična podrtija!«

	 »To bo kakšna dimenzija, ki je mi še ne poznamo,« je Casper osuplo ugotovil.

	 Fanta sta samo stala ob dvigalu kot okamnela in se oziral naokoli. Opazovala sta napol robotizirane podobe ljudi, ki pa so kljub temu na sebi imeli še nekaj človeškega. A niso bili vsi takšni. Med pisano množico, ki se je razlezla po prostoru, so bili tudi povsem običajni ljudje vseh starosti. Nekateri so bili videti mladi pa tudi zelo stari, nekateri so bili v čisto običajnem mavcu ali samo poviti s povoji, nekateri so stali, drugi spet sedeli ali pa ležali na lebdečih ležiščih, priklopljeni na naprave.

	 Imela sta kaj videti!

	 »Gospod!« je nekdo poklical proti Casperju.

	 Nedaleč proč sta stala njuna spremljevalca in jima nakazovala, naj prideta bliže.

	 Fanta sta si oddahnila, ker sta med vso to množico neznanih, nenavadnih ljudi, med katerimi sta se počutila kar malce izgubljeno, končno zagledala znana obraza. Stopila sta k njima in jima sledila na drugi konec prostora. Ustavila sta se ob steni, se s hrbtoma naslonila nanjo in se spet zastrmela v množico. Pogledov nekako kar nista mogla odtrgati z nje.

	 Spet se je oglasilo prodorno zavijanje sirene. Množica se je zganila in se hitela pomikati proti sredini prostora, kjer je v veliki kvadratni odprtini v tleh še zmeraj stalo dvigalo, a ni nihče vstopil vanj. Še lebdeča ležišča so se pomaknila bližje k dvigalu. Ljudje so se tesno stisnili drug k drugemu, posedli okoli dvigala kar po tleh in prestrašeno strmeli v dolga ozka okna na stenah.

	 Casper in Gabriel se nista premaknila k dvigalu, samo čudila sta se, čemu so se ljudje strnili na sredini prostora in strmeli v okna. Prevzela ju je takšna radovednost, da sta stopila k najbližjemu oknu in pogledala skozenj ... Samo nekaj deset metrov pod sabo, kakor da bi stala na visokem grajskem stolpu, sta zagledala, da se je pod njimi odvijala silna bitka ... Na peščenem, s kamni posutem obrobju mesta je v vrsti stalo kakšnih dvanajst stražarjev z ovalnimi, kovinskimi čeladami na glavah, odetih v široka, dolga ogrinjala, in branilo meje naselja. V rokah so držali svoja dolga, paličasta orožja, iz katerih so po zraku sem ter tja proti puščavi švigali rdečkasti žarki. Nasproti njih je na razpokanih puščavskih tleh, takoj na drugi strani visoke žičnate ograje, stala veliko številčnejša vojska. Gabriel je osuplo strmel v dolgo vrsto sovražnih bojevnikov, ki so drug ob drugem trdno, nepomično stali in proti mestu iztegovali svoje dolge palice, iz katerih so švigali rumeni žarki.

	 »Gabriel,« se je Casper, ki je stal ob njem in prav tako osuplo strmel skozi okno, komaj slišno, oglasil. »A niso ti vojaki videti prav takšni, kot so bili naši zavezniški v preteklosti?«

	 Gabriel mu je samo prikimal in nejeverno zmajal z glavo. Podobe, ki so bile resnično videti takšne, kot da bi sem prišla zavezniška vojska iz srednjega veka, so neprekinjeno izstreljevale žarke v že tako porušene zgradbe mesta.

	 Zagledal je podobo v ponošenem ogrinjalu, ki je stala sama, nekoliko odmaknjena, za strnjeno vrsto neznanih sovražnih bojevnikov. Strmela je v bitko, a je nenadoma dvignila pogled in se zazrla proti oknu, za katerim sta Gabriel in Casper oprezala v zunanjost. Izpod ogrinjala je dvignila palico in proti njima izstrelila silovit rumen žarek. Fanta sta v trenutku oči trdno stisnila skupaj, ker je žarek, ki je poletel proti oknu, bil tako bleščeč, da ju je zaslepilo. Še preden sta se zavedela, sta se znašla leže na trdih tleh.

	 Iz okoli dvigala sedeče množice so se zaslišali glasni, zgroženi kriki. Po dvorani je še nekaj trenutkov odmeval silen trušč.

	 Naposled je Casper le odprl oči ... V steni, kjer sta z Gabrielom še tik pred tem stala pred oknom, je zdaj zevala ogromna luknja, a še preden mu je uspelo vstati, so ga zagrabile neke roke in ga odvlekle vstran.

	 »A se vama je zmešalo ali kaj?« je neki ženski glas kot brez uma kričal nanju. »Zakaj pa mislita, da vsi sedimo in se stiskamo okoli dvigala, daleč proč od oken?«

	 Casper se je počasi skobacal na kolena, ker je v prsih spet začutil neznosne bolečine in ne da bi poskušal ugotoviti, kdo ju je tako jezno natulil in zakaj, je s pogledom najprej zaskrbljeno poiskal Gabriela, ki je nedaleč stran ves bled v obraz sedel na tleh in osuplo strmel v veliko luknjo v steni.

	 »Stari si dobro?« ga je razburjeno vprašal.

	 Še vedno se ni ozrl in pogledal, kdo je bila ženska, ki ju je tako neusmiljeno nadrla.

	 »S-Sem n-nekako,« je Gabriel zajecljal. »Kaj se je zgodilo?«

	 »Ušla sta grozni usodi!« se je ženska razburjeno spet vmešala v njun pogovor. »Žarek vaju je le za las zgrešil!«

	 Gabriel in Casper sta se obrnila in neznanko, ki je za njunima hrbtoma sedela na tleh in ju s svojimi črnimi očmi jezno prebadala, končno pogledala. Z odprtimi usti sta se osuplo spogledala ... Bila je lepotica približno njunih let, s kot oglje črnih oči in dolgih črnih las.

	 Gabriel kar ni mogel zapreti ust. Stresel je z glavo, kot je to običajno počel, ko ga je kaj močno presenetilo in nejeverno, komaj slišno, kot da bi mu zaradi osuplosti zmanjkovalo glasu, zajecljal:

	 »L-Lava?«





PADLI BOJEVNIKI


	 Gabriel in Casper sta se po kolenih splazila za dekletom proti dvigalu. Zdaj sta tudi ona dva sedela ob robu množice in strmela v okna, pravzaprav v veliko luknjo v zidu, ki jo je naredil bleščeči rumeni žarek, ki ga je proti njima izstrelila skrivnostna postava v temnem ogrinjalu.

	 V zunanjosti so rumeni in rdeči žarki še zmeraj švigali po nebu in se med seboj prepletali. Udarjali so, kamorkoli je naneslo in poleg oglušujočega trušča, ker so se podirali ostanki že tako porušenih zgradb, so se slišali tudi pošastni kriki bojevnikov. Množica v dvorani se je bolj in bolj stiskala okoli dvigala.

	 Fanta sta tik ob črnolasem dekletu sedela na tleh in napeto prisluškovala dogajanju v zunanjosti.

	 »Kdo pa nas je napadel?« je Casper vprašal.

	 »Horianci!« mu je dekle odgovorilo. »Že nekaj časa smo napad pričakovali.«

	 »Aha,« je Casper prikimal, kot bi mu bilo popolnoma jasno, o čem je njuna rešiteljica govorila.

	 »A so edini, ki za nas predstavljajo nevarnost?« jo je Gabriel vprašal, ker se mu je zdelo, da so se stvari v tem mestu vedno bolj zapletale.

	 V tistem trenutku se je tik ob luknji v steni zabliskalo in oglušujoči trušč je napolnil dvorano. Vsi, ki so se do zdaj sede stiskali okoli dvigala, so se bliskovito polegli in se poskušali čim bolj sploščiti s tlemi. Množica v dvorani je prestrašeno kričala.

	 Črnolasa mladenka, ki je sedela med Gabrielom in Casperjem, je v trenutku odreagirala in oba potisnila k tlom. Za svojo višino in nežno postavo je bila kar močna, saj sta se oba znašla leže pod njo, kot bi ju hotela s svojim telesom zaščititi. Glavo je potisnila med njuna obraza.

	 Gabriel je ves otrpnil, saj so se mu ob njej že ves čas vzbujala močna čustva, ki jih je poskušal zatreti, ker se mu je hkrati tudi porajal dvom, da bi to res bila Lava. Že odkar sta se z dekletom srečala, se je obvladoval ter brzdal jezik in veselje, saj je bilo skoraj nemogoče, da ju Lava ne bi prepoznala, pa čeprav so bili daleč v prihodnosti.

	 »Ah, kje pa!« mu je dekle odvrnilo, ko se je izravnalo in spet sedlo mednju. »A sta bila v ujetništvu, da tukajšnjih razmer ne poznata?«

	 Fanta sta se spogledala in sedla. Casper se je globoko zamislil, in še preden je lahko zinil kakšno nepremišljeno neumnost, ji je Gabriel prikimal in hitro dejal:

	 »Tako nekako, le da sva sem prispela v nekakšnem časovnem zamiku.«

	 Casper se je zmedeno zastrmel vanj in že na obrazu mu je bilo videti, da se mu ni niti sanjalo, o čem je Gabriel govoril. Nagubal je čelo in se spet globoko zamislil.

	 »Zdaj pa mi je že vse jasno!« je dekle vzkliknilo. »Sploh si ne moreta predstavljati, koliko takšnih, podobnih vama je že prišlo v naše mesto in sploh niso vedeli, kaj se na površju dogaja, ker so se že stoletja skrivali v katakombah globoko pod zemljo.«

	 Gabriel ji je hitro prikimal, zadovoljen, da ju s svojim odgovorom ni spravil v težave.

	 Casper je z nagubanim čelom, kar je pomenilo, da je še vedno globoko premišljeval, odprl usta, bodisi da bi izrazil začudenje ali pa da bi karkoli povprašal, a ga je Gabriel, ki ni hotel tvegati, neopazno dregnil in mu napeto zašepetal:

	 »Molči!«

	 V zunanjosti so rdeči in rumeni žarki še zmeraj parali nebo in do okoli dvigala zbrane množice so prodirali zverinski kriki morda ranjenih ali pa smrtno zadetih bojevnikov in trušč podirajočih se hiš.

	 Gabrielu in Casperju se je zdelo, da sta vsaj že dve uri čemela na tleh. Rumeni žarki so tu pa tam zadeli v bele stene njihovega prostora, ki pa se niso zrušile. Vse kaj drugega je bilo, ko so zadeli, kakšno okno, ki se je s pošastnim truščem razletelo.

	 »Poslušaj,« je Casper nenadoma rekel in se obrnil k dekletu, »čemu pa smo rinili sem gor? A ne bi bilo bolje, če bi se skrili v spodnjih nadstropjih ali pa morda pod zemljo?«

	 Mladenka se mu je nasmehnila in še preden je Casperju uspelo še, karkoli reči, je zardela in rekla:

	 »Lea sem.«

	 »Jaz pa sem ...« se je Gabriel oglasil, a je, tik preden je izrekel, Gabriel, utihnil, ker je pomislil, da morda ne bi bilo pametno, če bi nekomu, ki ga pravzaprav niti poznal ni, izdal svoje pravo ime. »Scott,« je butnil prvo ime, ki mu je padlo na pamet. »Ob tebi pa sedi Casper. Rokovali pa se bomo kasneje, ko ne bo več vojne.«

	 Casper ga je osuplo premeril s pogledom in še bolj nagubal čelo, a na srečo ni ničesar rekel.

	 Fanta sta zaslišala pritajen hehet, ki ga je zadušil trušč, ki se je razlegal po dvorani, ker je rumeni žarek spet zadel kamnito steno, ki pa mu je uspešno kljubovala in jih ščitila pred smrtonosnim orožjem.

	 »Rokovanje?« ga je Lea z nasmeškom vprašala, ko se je trušč polegel. »O tem sem nekoč brala, da so se veljaki pred več kot tisočimi leti tako pozdravljali.«

	 »In navadni ljudje tudi,« je Casper hitro pripomnil, ker so se končno pogovarjali o nečem, kar mu je bilo znano.

	 »Za ujetnika sta zelo dobro poučena,« je Lea malce sumničavo rekla. »Večina še niti slišala ni za rokovanje, ker o preteklosti žal skoraj nič ne vemo.«

	 Gabriel je bil previdno tiho, ker je o ljudeh in času, v katerem sta se s Casperjem znašla, tako malo vedel, da z odgovorom raje ni tvegal.

	 Nenadoma so se zavzeli, da so medtem vsi zvoki v zunanjosti potihnili. Lea je še nekaj trenutkov zamišljeno sedela, potem pa se je ozrla okoli sebe in vstala.

	 »Konec je za nekaj časa!« je olajšano vzkliknila in si globoko oddahnila.

	 Stopila je k veliki odprtini v steni, kjer je še pred bitko bilo okno in se zastrmela v zunanjost.

	 Gabriel in Casper sta v trenutku bila na nogah in ji sledila. Previdno sta pogledala skozi odprtino in s strahom strmela za množico sovražnih vojakov, ki so odhajali proti vzhodu.

	 Casper je ob misli, kaj bi se lahko zgodilo, če bi jih z Gabrielom na svoji poti srečala, ker sta v mesto prišla skozi puščavo ravno z vzhoda, zadrgetal.

	 »Kako pogosto pa pridejo?« je vprašal.

	 »Nekajkrat letno,« mu je Lea odvrnila. »Ampak naj vam še odgovorim, kako da smo se prav sem skrili.«

	 Casper ji je samo prikimal, ker je že čisto pozabil, da jo je to sploh vprašal.

	 Gabriel je slonel na kamniti okenski polici, ki je še zmeraj ostala vgrajena v steno, čeprav okna ni bilo več in opazoval dolgo procesijo podob, ki so v koloni dve po dve ena ob drugi stopale v puščavo.

	 »Ta prostor je zadnja zamisel naših znanstvenikov,« se je Lea oglasila. »Zdaj se vsaj lahko skupaj skrijemo in varujemo drug drugega. Žarki teh sten ne predrejo, le okna niso pred njimi varna. Nekako do zdaj še niso ugotovili, kako bi žarke preusmerili, da bi nas povsem zaščitili.«

	 »Ne vem, čemu vsi tičite tukaj na sredini dvorane?« je Casper dvomeče rekel. »Po moje bi bilo prav isto, tudi če bi stali ob kamnitih stenah,« je zamahnil z roko.

	 »Počakajte, pa boste sami ocenili,« mu je Lea preudarno odgovorila. »Veliko jih je bilo istega mnenja kot vi, ampak so žal naše mesto kmalu zapustili!«

	 Za njimi se je v dvigalu zaslišalo ječanje. Fanta sta se obrnila in zastrmela v verige, ki so se spet zatresle. Tla dvigala so se dvignila tik nad odprtino v tleh dvorane. Množica je začela vstopati v dvigalo in več kot jih je vstopilo, bolj se je dvigalo širilo po vsej širini in dolžini dvorane, tako da je kmalu že bilo videti, kot bi bilo prostor v prostoru.

	 Casper ni niti za trenutek premišljeval, čeprav je bil še ves v povojih. Stekel je ob steni ob robu dvigala in smuknil na drugi konec dvorane. Zvedavo je med vstopajočimi pogledoval skozi dvigalo proti okenski polici, kjer sta Gabriel in Lea še zmeraj stala, a je presenečeno ugotovil, da ju ni videl, kot bi gledal na drugi konec dvorane, ampak zelo, zelo daleč.

	 »Gab ... Mislim Scotti, a me slišiš?« je zaklical proti njima in zakrilil z rokama, da bi pritegnil njuno pozornost.

	 Gabriel, ki je njegovo kriljenje opazil, je videl, da jima je nekaj kričal, a ker ga ni slišal, je samo skomignil z rameni.

	 Casper je hitrih korakov obšel dvigalo in že hip za tem spet stal ob Gabrielu in Lei.

	 »Stari to pa je noro!« je navdušeno zaklical, še preden je bil čisto pri njiju. »V nekaj trenutkih sem stal skoraj pol kilometra od vaju!«

	 Gabriel mu je samo prikimal. Ničemur več se ni čudil, ker mu je bilo že povsem jasno, da sta se s Casperjem ujela v času z neverjetno tehnologijo, o kateri se njima niti sanjalo ni.

	 Množica se je še zmeraj počasi pomikala v dvigalo. Trojica je počakala ob odprtini v steni, in ko so že vsi bili v njem, je zadnja vstopila in se ustavila čisto ob robu.

	 Verige so se zatresle in tla so zadrhtela. Začeli so se s tako hitrostjo spuščati, da se je fantoma zdelo, da jima je zmanjkovalo tal pod nogami, a se je Gabriel kljub temu zatopil v svoje misli, tako da niti opazil ni, da je Lea strmela vanj. Šele, ko je dvigalo začelo zmanjševati hitrost, jo je pogledal in jo, kot bi jo prvič videl, vprašal:

	 »A se poznava?«

	 »Ne, mislim, da ne,« mu je Lea odkimala in se mu nasmehnila.

	 Gabriel ji je zamišljeno prikimal, ker je tak odgovor pričakoval.

	 »A si prepričana?« jo je kljub temu dvomeče vprašal. »Meni se nekam znana zdiš.«

	 »Povsem,« mu je Lea zatrdila. »Prvi fant mojih let si, ki sem ga v svojem življenju videla.«

	 »Kako pa to misliš?« jo je Gabriel osuplo vprašal, ker se mu je skoraj nemogoče zdelo, da bi bil edini.

	 Pa saj je tudi Casper stal ob njem!

	 »Poglej jih, Scott!« je Lea vzkliknila in z roko zakrožila čez množico. »Nekateri so res še mladi, a nihče ni tvojih let!«

	 Gabriel je s pogledom sledil njeni roki in nejeverno pogledoval od enega do drugega. Šele zdaj se je zavzel, da so med množico res bili mladi možje in ženske pa tudi starci in ljudje srednjih let, a fantov, kakršna sta s Casperjem bila, resnično ni nikjer videl.

	 »Morda je samo naključje,« je pripomnil in skomignil z rameni.

	 »Kakor se vzame,« mu je Lea preudarno odgovorila. »Ti misliš, da je naključje, ampak jaz pa zagotovo vem, da zelo mladi ljudje že stoletja izginjajo neznano kam.«

	 Gabriel se je spet osuplo ozrl po množici in se s pogledom ustavil na Casperju.

	 »Kaj pa Casper?« je vprašal in pokazal nanj.

	 Lea se je zahihitala in pogledala v tla, kot bi hotela smeh prikriti.

	 »Trideset ali štiridesetletnih možakarjev je, kolikor želiš, pa še tudi ti prej ali slej podležejo uničevalnim žarkom!« je sarkastično rekla, ko je glavo spet dvignila in mu z nasmehom pogledala v oči. »Tudi naše enote bi morali obnavljati, ker vse več bojevnikov odhaja, samo da je težava v tem, da zelo mladih ljudi enostavno nimamo.«

	 Gabriel je strmel v Casperja in ga s pogledom nejeverno premeril od glave do pet, saj se mu je zdel povsem enak kot vedno. Konec koncev sta bila enako stara ... Med njima je bilo le nekaj mesecev razlike!

	 Ravno ko je hotel Lei glede Casperja oporekati, se je dvigalo ustavilo v dvorani, kjer je množica pred napadom vstopila. Stene dvorane so bile bolj podobne kakšnemu siru z luknjami kot stenam, ker so po vsej površini bile prerešetane. Pomislil je, da bi vsak, ki bi ostal v tem nadstropju, uničujočim žarkom prav gotovo podlegel.

	 »In kaj bodo zdaj s tem čebelnjakom?« je Casper vprašal, ker so ga stene spominjale na satovje.

	 »Pokrpali jih bodo, le da bo spet veliko dela. Samo še malo pa bodo naši strokovnjaki razvili popolno zaščito,« mu je Lea odgovorila in skomignila z rameni. »Šele v spodnjih prostorih bosta videla, kaj ti žarki zares zmorejo!«

	 Fanta sta ji samo prikimala.

	 Množica bolniškega osebja, poškodovancev, bolnikov na lebdečih ležiščih in vseh drugih se je kmalu porazgubila po dvorani. Trojica je v dvigalu, ki se je spet sproti krčilo, ostala sama.

	 Gabriel in Casper sta zaman pogledovala po dvorani za svojima spremljevalcema, ki ju že od začetka napada nista več videla, a ju tokrat niti ni preveč motilo, ker ju nista našla, saj je z njima bila Lea.

	 Dvigalo se je spustilo v pritličje, in ko se je ustavilo, so verige spet izginile nekam v strop. Lea je zagrabila za rešetke, a ji je Gabriel takoj priskočil na pomoč, da sta jih namestila na jamo.

	 »Kam pa vidva?« ju je Lea vprašala.

	 »Ne vem,« je Casper rekel in skomignil z rameni. »Preden se je vse skupaj začelo, sva prebivala na oddelku za intenzivno nego.«

	 Lea je samo zamahnila z roko in jima z glavo nakazala, naj ji sledita.

	 Stopili so skozi ozka vrata dvigala v bolnišnično preddverje, kjer je bilo pravo razdejanje. Zunanje stene so bile še bolj poškodovane kot v zgornjem nadstropju in vsepovsod so ležali polomljeni ali povsem uničeni stoli. Fanta sta šele zdaj ugotovila, čemu je bolnišnica bila bolj podobna skladišču kot bolnišnici in vse hiše v mestu ruševine. Ker če se jim je tak napad resnično zgodil večkrat na leto, se jim hiš pravzaprav niti ni splačalo temeljito obnavljati, ampak je bilo dovolj, če so jih vsakič samo za silo pokrpali.

	 Lea ju je skozi porušeno mesto popeljala v predel s skoraj samimi pritličnimi in nekaj malo višjimi poslopji, ki je bil ograjen z visoko žičnato ograjo. Hiše niso bile ruševine, ampak so za čudo prav vse imele cele, nepoškodovane strehe. Nikjer niti blizu in ne daleč ni bilo nobene stolpnice.

	 Fanta tega predela mesta še nista poznala. Počutila sta se skoraj, kot bi bila v domači vasi, saj nobena zgradba ni bila višja kot tri nadstropja.

	 »Kje pa smo?« jo je Gabriel radovedno vprašal.

	 »To naselje nam služi kot raziskovalna baza in duhovni center,« jima je Lea razložila. »Tukaj je nastanjena naša vojska in vsi najbolj pomembni meščani.«

	 Fanta sta se še nekajkrat zvedavo ozrla naokrog, ker je podoba naselja bila nekoliko drugačna, kot sta bila mesta do zdaj vajena.

	 »V bazi smo?« je Casper nejeverno vprašal. »Za bazo se mi zdi nekam veliko in neurejeno. Po navadi so vojaške baze bolje opremljene.«

	 »Prav imate,« mu je Lea prikimala, »ampak morali smo se pred napadalci prikriti. Nekoč so takšne baze, o kakršnih govorite vi, bile kar sredi puščave, a so se napadi nanje množili. Pa niso jih napadali samo ti čudaki, Horianci, ki sta jih danes spoznala, temveč še mnogi drugi predvsem pa so bili Corpusoidi tisti, ki so bili najbolj nadležni in vedno več jih je ...«

	 »Oprosti,« jo je Casper prekinil in zmajal z glavo, ker mu že samo ime ni ugajalo in zdelo se mu je, da je nakazovalo na same nevšečnosti. »Zanje še nisva nikoli slišala. Kdo pa so to?«

	 Lea, ki je dokaj hitro hodila po razpokani cesti, polni kamenja in kosov betona, se je v hipu ustavila, se smeje ozrla v Casperja in rekla:

	 »Bosta že videla! Mislim, da jih bosta še danes spoznala!«

	 »Čemu pa?« sta fanta hkrati prestrašeno planila.

	 »Ker se bojim, da smo v današnji bitki izgubili precej stražarjev,« jima je Lea umirjeno odgovorila, kot bi bilo to nekaj povsem običajnega in spet hitro stopila dalje.

	 Fanta sta brez besed, kot bi morala najprej pri sebi premleti, kar jima je povedala, pohitela za njo.

	 »Lea, kaj pa ti počneš tukaj?« se je Gabriel naposled oglasil. »Kaj je tvoja naloga?«

	 Lea se je spet ustavila in se zazrla v Gabriela, ki je vsakič ob pogledu nanjo neizmerno užival, ker je pred njim stalo dekle, ki je bilo na las podobno Lavi.

	 »Duhovnica sem,« mu je resnobno odgovorila in se negotovo nasmehnila.

	 Gabriel je onemel. Čeprav je pričakoval, da bo rekla nekaj, česar ne bo z lahkoto razumel, ga je njen odgovor povsem zmedel.

	 »Kaj si?« jo je nejeverno vprašal.

	 »Duhovnica,« mu je Lea zdaj že bolj odločno ponovila. »Corpusoide spremljam iz tega civiliziranega sveta na njihovo poslednjo pot.«

	 »Pa še res je!« ji je nekdo za njihovimi hrbti pritrdil.

	 Fanta sta kar poskočila in se prestrašeno obrnila, kot bi pričakovala, da je za njimi stal najmanj kakšen Corpusoid, a je bil le starec z dolgo, že povsem belo brado, ki mu je segala do pasu.

	 »Prav si ocenila Leonida,« je starec, ki se je naredil, da ni opazil, kako sta se fanta prestrašila, nadaljeval. »Pet stražarjev je padlo in morala jih bova popeljati na njihovo poslednjo pot!«

	 Gabriel in Casper sta molče stala pred starcem in si ga zvedavo ogledovala ... Odet je bil v beli kombinezon z nekakšnim simbolom na rokavu, in čeprav si pri hoji ni pomagal s palico, sta ocenila, da je moral biti zares častitljive starosti.

	 »Oprostite mi nestor, Herbey,« mu je Lea z velikim spoštovanjem dejala in se mu priklonila. »Nemudoma se bom odpravila k njim.«

	 Že v naslednjem trenutku je odhitela ter Gabriela in Casperja kar pustila v starčevi družbi, ne da bi se še enkrat samkrat ozrla nanju.

	 »Pozdravljena vagabunda! V čast mi je, da lahko v roke sežem tistim, ki so prepotovali širno obličje našega mrtvega planeta,« ju je nestor pozdravil in jima roki krepko stisnil.

	 Fanta sta obnemela in nejeverno strmela vanj, saj še ni bilo dolgo tega, ko jima je Lea zatrdila, da rokovanja vsaj tisoč let ne poznajo več.

	 »Leonida je še tako mlada, da teh navad ne pozna, a sam sem izkušen poznavalec starih običajev,« jima je starec rekel, kot bi vedel, o čem sta premišljevala in jima pomežiknil. »Slišal sem za vaju,« je pogovor, ki je bil prej monolog, nadaljeval, ker sta fanta bila popolnoma tiho, kot da si pred častitljivim nestorjem ne bi upala govoriti. »In prišel sem se prepričat, ali je res mogoče, da je tako mlad človek taval po puščavi, pa zdaj stoji pred mano, ker se namreč nihče, ki je tako mlad, nikoli več iz nje ne vrne.«

	 Casper in Gabriel sta se vprašujoče spogledala, ker je nestor strmel samo v Gabriela.

	 »Resnično je že dolgo od takrat, ko sem mlademu fantu zadnjič zrl v obraz,« je starec rekel in nejeverno zmajal z glavo, a še vedno je strmel samo v Gabriela, kot da ne bi mogel verjeti, da je res stal pred njim.

	 Končno se je obrnil h Casperju in mu rekel:

	 »Rad bi izvedel, kako se drugim rodovom godi po svetu, a za pripovedi bo še veliko časa. Všeč ste mi mladi gospod. Krepke postave ste … Kot nalašč za pomoč pri našem obredu!«

	 Casperju je pohvala močno godila, ker se je že od nekdaj ob Gabrielu počutil neenakovrednega in ne da bi prej premislil, je samo prikimal.

	 »Bi se mi pridružila pri obredu?« ju je nestor, Herbey, vprašal.

	 Čeprav se Casperju niti sanjalo ni, o kakšnem obredu je starec govoril, je spet takoj prikimal. Samo za hip ga je zaskrbelo, da bi lahko s svojo privolitvijo sebe in Gabriela spravil v težave, a mu je strah kmalu izpodrinil ponos, ker je tako pomemben mož, kot je nestor, Herbey bil, prav njega izbral za sodelovanje.



	* * *



	 Gabriel si je ogledoval ogromno podzemno dvorano, ki ji ni znal določiti namena. Česa podobnega še ni videl. Lahko bi bila nekakšen tempelj ali pa tudi pokopališče. Okoli in okoli dvorane so bile v skalnate stene, razen v tisto v ospredju, kjer je pred njo stala dolga kamnita miza, izdolbene luknje, dovolj velike, da so vanje potisnili kamnite krste. Videti je bilo, da so tukaj bili pokopani sami pomembneži, ker so na stenah nad luknjami s krstami visele slike preminulih in table z njihovimi imeni in življenjskimi dosežki.

	 Že drugič se je ob kamnitih stenah podal na obhod in si nekoliko bolj pozorno kot prvič ogledoval slike in prebiral imena pokopanih.

	 Ustavil se je ob krsti, ki je bila označena z imenom, Gall de Muslack. Slika je prikazovala starinsko oblečenega bradatega možakarja. Moral je biti kakšen veljak, ki je v življenju naredil pomembne stvari, ker je njegova tabla z dosežki bila velika in na gosto popisana.

	 Prevzela ga je radovednost, zato je zapis začel prebirati. Na začetku ni pripovedoval ničesar posebnega. Morda je bilo še najbolj zanimivo to, da je možakar bil pomorščak in da je kot kapitan s svojo ladjo priplul do otoka, Samoara. Iz popotovanja se je po dveh letih ves skrušen in bolan vrnil domov. Nikoli več si ni opomogel in nikomur ni zaupal, kaj je na otoku doživel.

	 Na koncu je bil še pripisan stavek, da so šele nekaj mesecev po njegovi smrti odkrili ladijski dnevnik in potem je z drobnimi črkami sledil en sam, verjetno najpomembnejši kapitanov zapis iz tega dnevnika.

	 Gabriel se je z zanimanjem ves zatopil v branje:

	 »Ko se je nad oceanom razbesnela nevihta, nam je morje spet pokazalo, kako mogočno zna biti. S težavo smo kljubovali ogromnim, desetmetrskim valovom, ki so našo ladjo premetavali kot lupinico.

	 Ko sem že mislil, da je z nami konec, ker jim ne bomo mogli več kljubovati, se je morje na vsem lepem umirilo in pred seboj smo zagledali otok. Zasidrali smo se v mirni laguni in se po tako težki preizkušnji, željni trdnih tal pod nogami, izkrcali. Vse je pričalo, da je otok neobljuden. Že sem ukazal, da se spet vrnemo na ladjo, a so me mornarji pregovorili, da bi si otok bolje ogledali. Zakaj sem jih poslušal?

	 Odpravil sem se v notranjost otoka in odkril njo! Bila je ujeta, varno skrita globoko v votlini in ranljiva, ker je bila vkovana v nenavadne, mogočne verige, ki so bile videti, kot bi bile izdelane z orodjem, ki ne bi izviralo s tega sveta. Nesrečno bitje se mi je zasmililo in rešil sem ga.

	 Gorje, kaj sem storil! Na plano sem spustil tisto, ki se je najbolj bojimo in pred njo najbolj trepetamo!

	 Še istega trenutka, ko je bila prosta, je izginila brez sledu. Dolgo sem jo iskal in otok prečesal po dolgem in po čez, a je nisem nikjer našel.

	 Šele ko smo laguno zapustili in smo že bili nekaj sto milj na poti proti domu, sem spoznal svojo napako. Dneve in dneve so me mučili strahovi, vse dokler se mi neke noči ni spet prikazala. Še vedno nisem prepričan, ali sem bil buden ali sem samo sanjal, a še zdaj čutim srh, ki me je spreletel, ko se me je dotaknila in me hvaležno pobožala po licu. Še dolgo potem sem na koži čutil mravljince, a natanko sem vedel, kaj sem storil!

	 Naj mi bo odpuščeno, ker sem zapečatil usodo človeštva!«

	 Gabriel je kapitanov zapis znova in znova prebiral, da bi odkril še kaj, kar je morda spregledal.

	 »Kdo je ona? Koga je spustil z verig?« mu je rojilo po glavi.

	 Strašansko si je želel, da bi lahko še kaj več zvedel, a edini, ki je skrivnost poznal, ni mogel več spregovoriti, ker je za večno počival v kamniti krsti prav tukaj pred njim, v grobnici, vklesani v trdno skalo.

	 Ko mu je nekdo na ramo položil svojo mogočno roko in ga predramil iz globokega premišljevanja, se je sunkovito obrnil ... Za njim je stal možakar srednjih let, krepke postave in širokih ramen.

	 »Začelo se bo,« mu je z globokim glasom rekel. »Nestor želi, da si ob tem dogodku prisoten!«

	 Gabriel je prikimal in stopil za ogromnim možakarjem, ki je bil odet v do tal dolgo, ponošeno, rjavo meniško kuto, ki je bila zadaj tako dolga, da se je za njim vlekla po tleh. Počasi, še zmeraj zamišljeno je stopal za svojim vodnikom in pogledoval po mogočni dvorani, saj si je do zdaj niti ni utegnil ogledati, ker je ves čas, odkar so vstopili vanjo, posvetil samo grobnicam. Še zmeraj se mu je neverjetno zdelo, da je tako impozantna, visoka in dolga, dvorana bila zgrajena pod zemljo, kot bi jo nekdo vsekal v živo skalo, le nad samim središčem je v kamnitem stropu bilo veliko okroglo okno, skozi katero je vanjo pronicala svetloba. Počutil se je, kakor da bi stal med skalnatimi gorami.

	 Možakar ga je vodil po ozkem prehodu med dvema vrstama klopi proti ospredju dvorane.

	 Gabriel se je še zmeraj obračal in si jo ogledoval. Z mislimi se je neprestano vračal h kapitanu, Gallu de Muslacku in njegovemu zapisu v ladijskem dnevniku, zato ni niti opazil, da je možakar, ki je izredno hitro hodil, bil že daleč pred njim. Iz do zadnjega kotička napolnjenih klopi v vrstah levo in desno od prehoda je do njega prihajal živahen, mrmrajoč pogovor in ga predramil iz premišljevanja.

	 Pohitel je za možakarjem, ki je že bil čisto v ospredju dvorane. Stal je ob prvi klopi tik pred kamnito mizo in ga čakal. Ko sta brez besed sedla, se je Gabriel radovedno zastrmel predse in čeprav si je z zanimanjem ogledoval dolgo kamnito mizo, ki je bila postavljena tik pred hrapavo skalnato steno in je bila videti kot nekakšen ogromen, podolgovat oltar, ni prezrl, da ga je mogočen spremljevalec pozorno opazoval.

	 Nenadoma se je počutil tako, kot se že dolgo ni ... V želodcu ga je stisnilo in spreletel ga je strah, da se je kar stresel. Nič več ni o sebi bil tako prepričan, kajti izgubil je dar, ki mu je bil nepričakovano podeljen in je prav zaradi njega vedno bil tako samozavesten in močan.

	 Da bi si zbistril misli in se na dogajanje pred seboj lahko osredotočil, je kakor že mnogokrat poprej na hitro stresel z glavo, a presenečenj še ni bilo konec.

	 V ozadju sta skozi velika vrata iz preddverja v dvorano vstopila nestor, Herbey in Lea, za njima pa Casper. S počasnimi, svečanimi koraki so hodili po prehodu med klopmi proti dolgi mizi mogočnega oltarja v ospredju dvorane. Čeprav je Gabriel vedel, da je njegov najboljši prijatelj privolil, da bo pomagal pri obredu, lastnim očem ni mogel verjeti ... Casper je bil odet v prav takšno meniško kuto kot možakar, ki je ob njem sedel v klopi.

	 Nestor, Herbey in Lea sta s svečanim korakom počasi zaobšla oltar in se postavila ob sredino mize, obrnjena proti dvorani, tako da sta za hrbti imela kamnito steno in sta lahko videla klopi, Casper pa za njima. Gabriel se je pozorno zastrmel vanj in zazdelo se mu je, da je na prijateljevem obrazu opazil strah.

	 Nestor, Herbey se je z rokama naslonil na mizo in resnobno pogledal po klopeh, ki so razen prve, kjer sta sedela Gabriel in možakar, bile vse nabito polne in se je iz njih še vedno po dvorani širil mrmrajoč, živahen pogovor.

	 V dvorani je v trenutku zavladala taka tišina, da je Gabriel bil prepričan, da če bi na tla padla igla, bi zvok odmeval od kamnite stene do kamnite stene.

	 Od nekod se je zaslišala tiha glasba. Nestor je roki visoko dvignil v zrak in pogled uprl v strop mogočne dvorane. Množica je kot otrpla molče spremljala vsak njegov gib. Starec je roki spustil, ju razširil in z njima zakrilil, kot bi želel poleteti v nebo.

	 Gabriel je nekaj časa zvedavo, pričakujoče strmel vanj, a mu je pogled kmalu ušel na Casperja, ki je prestrašeno kot pribit stal za nestorjem in Leo, s pogledom, uprtim v tla. Čeprav ga je obred zanimal, ker mu je bil neznan in je po starčevem vedenju vedel, da je trenutek bil svečan, mu je ob pogledu na Casperja šlo na smeh, a se je prav zaradi njega močno potrudil, da se je zadržal.

	 »Bratje in sestre,« je nestor, Herbey spregovoril s krepkim glasom, da je odmevalo po dvorani. »Posvetimo ta obred padlim bratom in sestri, ki jih je kruta usoda iztrgala iz naše sredine in so za nas v bitki dali svoja življenja!«

	 Gabrielu so v trenutku pred oči stopile slike silnega boja, ki sta ga s Casperjem iz varnega zavetja samo opazovala. Pogoltnil je slino, ker se mu je vzbudila slaba vest.

	 Starčeve besede še niso niti izzvenele med mogočnimi kamnitimi stenami dvorane, ko je Lea že stopila na konec mize, poprijela za lepo zloženo modro tkanino in jo začela razvijati. Z nestorjem sta jo razgrnila in z njo prekrila mizo oltarja.

	 Nestor je spet stopil ob sredino mize in se priklonil. V tistem trenutku, kot bi z nekom tam zgoraj bil dogovorjen, so skozi okroglo okno v stropu posijali zadnji žarki zahajajočega Sonca in obsijali oltar. Dolg, veličasten snop svetlobe je kakor mogočen bleščeč slap padal na z modrim prtom prekrito kamnito mizo.

	 Gabriel in Casper sta hkrati osuplo zajela sapo. Samo za trenutek sta se ujela s pogledoma. Videti sta bila očarana s prizorom, a je čarobni trenutek v hipu izginil, ko je nestor zaukazal:

	 »Pripeljite padle bojevnike!«

	 V ozadju je v dvorano vstopilo deset možakarjev, ki so bili odeti v ponošene rjave kute, ki so se vlekle za njimi in se na obeh straneh vhoda postavili v koloni, v vsako po pet. Ko so iz preddverja v dvorano zalebdela prva modrikasta kovinska nosila z mrtvim bojevnikom, sta se prva možakarja iz vsake kolone postavila obnje, vsak na svojo stran in jih počasnih korakov spremljala skozi dvorano proti oltarju. Takoj za prvimi nosili so se druga za drugimi prikazala še štiri in ob vsakih sta se postavila dva možakarja. Nosila so se sama od sebe v povorki kakor majhen vlak pomikala skozi mogočno dvorano proti oltarju.

	 Gabriel je odprtih ust strmel vanje. Ko se mu je povorka približala, se je zastrmel v bojevnika na prvih nosilih. Njegov obraz je bil zguban in imel je dolgo brado, ki se je ob robovih že barvala sivo. Dolge, valovite, skoraj povsem sive lase so mu lepo počesali, da so mu kot prt prekrivali ramena. Gabriel je ocenil, da je neznani bojevnik bil star okoli šestdeset let, a kljub temu je še bil krepke postave. Verjetno je to mesto že zelo dolgo branil in prav gotovo si takšnega konca ni zaslužil!

	 Gabriel je z obžalovanjem strmel vanj, a so se nosila ob mizi že pomaknila dalje in proti njemu so že lebdela druga. Ob njih sta počasi stopala spremljevalca, a se zanju ni zmenil, ker so ga zanimali samo obrazi padlih bojevnikov.

	 Čeprav se je z mrtvimi že kar nekajkrat srečal, se je tokrat počutil nekoliko drugače ... Ni čutil ne žalosti in ne jeze. Prešel ga je silen strah, in ko je pogledal v svoje dlani, je opazil, da so izgubljale barvo in so bile skoraj že povsem bele. Potegnil jih je v rokave, kakor da bi jih želel skriti in se zagledal v nosila, ki so se pomikala mimo njega.

	 Presenečeno je odprl usta, ker je pred njim na lebdečih nosilih bila dama zrelih let in dolgih črnih las. Stisnil je pesti in začutil je, kako mu je telo počasi preplavljala jeza. Še zmeraj ga je prežemal tudi občutek sramu, ker je med bitko tičal na varnem, medtem ko so se takšni ljudje borili in branili mesto. Komaj slišno je zarenčal, a se je še v istem trenutku obvladoval.

	 Prva nosila, ki so že bila čisto na koncu oltarja, so se ustavila, se zavrtela za devetdeset stopinj in se počasi brez šuma počez spustila na mizo. Takoj za njimi so se ena za drugimi z metrskimi razmiki na oltar postavila še preostala štiri, tako da so bojevniki bili z glavami obrnjeni k skalnati steni.

	 Nestor se je za mizo počasi pomikal od enega bojevnika do drugega. Vsakega je poljubil na čelo in nad njim tako tiho govoril, kot bi izgovarjal molitev, da ga Gabriel ni mogel razumeti, kaj je govoril. Ko je zadnjega bojevnika poljubil na čelo in nad njim izrekel tiho molitev, je pogled dvignil v strop dvorane, roki razširil in s slovesnim glasom rekel:

	 »Naj bo vaša pot v nebo mirna, bratje in sestra, lahka in ponosna! Naj tema v vaših dušah ne vzbudi strahu! Vedeli ste, kam vas bo poneslo, če padete, a kljub temu ste nas branili! Pomnili vas bomo, dokler bo poslednje človeško oko zrlo v Sonce, vir našega življenja! Čast in slava vam!«

	 Nagovor je začel s slovesnim, prodornim glasom, ki pa se je iz trenutka v trenutek bolj spreminjal v hreščečega, polnega sovraštva.

	 »Prinesite meč!« je njegov hreščeči glas gromozansko zadonel po dvorani, kjer je še zmeraj vladala grobna tišina.

	 Lea se je v trenutku zganila. Priklonila se je nestorju, s pogledom poiskala Casperja in mu z glavo komaj opazno nakazala, naj ji sledi.

	 Casper jo je za hip zmedeno pogledal, a se je že naslednjega trenutka tudi on nestorju priklonil in stopil za njo.

	 Drug za drugim sta počasi, kot bi hotela poudariti pomembnost trenutka, hodila proti okroglemu znaku, ki je ob koncu dolgega oltarja bil pripet na kamnito steno. Lea je počasi, kot bi za vsak korak najprej dobro premislila, kako ga bo naredila, stopala pred Casperjem, se pri vsakem tretjem koraku ustavila in se priklonila proti znaku na steni.

	 Casper očitno ni dojemal pomembnosti tega, kar sta z Leo počela, ker se je, kot bi se dolgočasil, med počasno hojo obračal in si ogledoval dvorano, ki si je prej ni utegnil ogledati, ker ga je nestor, Herbey na ta posebni trenutek nekje drugje dve uri pripravljal. Veliko je zvedel o običaju tega obreda, ne pa tudi njegov namen. Še zmeraj so mu v mislih odzvanjale starčeve besede:

	 »Nocoj boš spoznal našega Varuha!«

	 Casper je tu pa tam, medtem ko se je še zmeraj obračal in si dvorano ogledoval, tudi pozorno pogledal v Leo pred seboj in pazil, da ne bi za njo preveč zaostajal in se še sam proti okroglemu znaku na steni, ki sta se mu približevala, nekajkrat priklonil.

	 Lea se je, kakšen meter pred znakom, ustavila in pokleknila. Casper se je brez besed ob njej spustil na kolena. Vedel je, kaj mora storiti, a kljub temu je skrivoma pogledoval k njej, da ne bi zamudil pravega trenutka. Hkrati sta roki dvignila nad glavo in se s tako iztegnjenima rokama počasi sklonila v priklon, tako da sta roki položila na tla in glavo potisnila mednju.

	 Casper je čelo naslonil na mrzla kamnita tla in potrpežljivo čakal, a je že prav kmalu v kolenih, dlaneh in čelu začutil, da so tla zadrhtela. Prestrašeno je pogoltnil slino, a se ni niti zganil. Tresenje tal se je ponovilo. Naskrivaj se je negotovo ozrl proti Lei, ki pa ga je prav tistega trenutka pogledala, se mu nasmehnila in mu ohrabrujoče pokimala, a kljub temu je bil ves napet, ker ni vedel, kaj bo sledilo.

	 Tresljaji so se ponavljali in zaslišal se je trušč.

	 Casper je privzdignil glavo in pogledal v okrogel znak na steni, ki je kar drhtel. Trušč je postajal že skoraj oglušujoč. Za seboj je iz dvorane zaslišal razburjene, pritajene krike. Izravnal se je iz priklona, ker se ni mogel več upirati radovednosti. Sedel je na pete in se z rokama oprl ob kolena. Obrnil se je in začudeno gledal v ljudi, ki so urno praznili klopi in se beže pomikali v ozadje dvorane.

	 »Casper, sklonite se!« mu je Lea šepetaje ukazala. »Prihaja!«

	 Casper je pogoltnil slino, roki iztegnil predse in se spet sklonil. Tla so se močno tresla, in čeprav se je prepričeval, da je ob Lei bil varen, mu je kri v žilah zaledenela ... Bilo ga je na smrt strah.

	 Po njegovi oceni je zdaj v dvorani bilo čutiti že pravi potres ... Klopi in vse, kar ni bilo pritrjeno, je dobesedno poskakovalo. Ravno, ko je hotel spet pogledati v dvorano, je tik pred njim zahreščalo. Vprašujoče je pogledal Leo, ki pa je oči trdno stiskala skupaj in na obrazu se ji je videl strah.

	 Casper ni več zdržal. Dvignil se je iz priklona, sedel na pete in z velikimi očmi strmel v steno pred seboj ... Del stene visok prav do stropa je, kot da bi se odprla drsna vrata na tirnicah, zdrsnil vstran in razkril dober meter široko odprtino. Napenjal je oči, da bi na drugi strani odprtine kaj videl, a tudi če se je še tako trudil, ni ničesar videl, ker je za odprtino bila popolna tema.

	 Tla so se spet močno zatresla.

	 Casper je ves zadrhtel, čeprav ni bil čisto prepričan ali od strahu ali vznemirjenja in z velikimi očmi strmel v odprtino v steni. Končno se mu zazdelo, da se je na drugi strani odprtine v popolni temi nekaj premikalo, da je proti njej nekaj hodilo ... Počasi, korak za korakom se je približevalo.

	 Na obrazu je začutil leden piš. Nenadoma ga je prešlo, da je zaradi vznemirjenja popolnoma pozabil, da je ob njem klečala tudi Lea. Na hitro jo je pogledal in ko je videl, da je vsa bleda kot okamnela čemela na tleh in od strahu vsa drgetala, jo je potegnil k sebi, da se je morala izravnati in jo tesno objel okoli ramen.

	 »Casper, priklonite se! Varuh nepokorščine ne prenaša!« je Lea drhte komaj spravila iz sebe in se takoj spet sklonila v priklon.

	 Casper se je postavil na noge, ker napake, ki jo je zaradi vznemirjenosti naredil, ni mogel več prikriti ... Takoj na drugi strani je ob odprtini stala postava, ki je v desnici držala meč in strmela vanj.

	 Z mešanimi občutki se je zastrmel v visoko, krepko postavo pred seboj. Še zmeraj ga je bilo na smrt strah, a je tudi bil močno radoveden. Postava je na sebi imela sijoč modrikast oklep in črno ogrinjalo s čez glavo poveznjeno kapuco, izpod katere je vanj gledal povsem koščen obraz. Šele čez nekaj trenutkov je dojel, v koga ali kaj je strmel.

	 Mogočna podoba je dvignila meč, si ga položila na dlani in ga podržala pred seboj.

	 Casper je Leo, ki je še zmeraj drgetala, negotovo pogledal. Ko jo je dregnil, mu je komaj opazno prikimala, se vsa tresoča postavila na noge in se previdnih korakov, klanjajoč se približala neznani postavi. Razburjeno je tresočih rok prijela za meč.

	 Takoj, ko ga je držala v rokah, se ji je koščena podoba priklonila, vendar pa ta priklon ni bil povsem običajen pozdrav ... Koščeni vitez se ji je priklonil, kot bi se klanjal svoji vladarici.

	 Leo je njegov priklon tako zmedel, da je prestrašeno kriknila in meč izpustila iz rok. Žvenketanje je pošastno zadonelo po dvorani, ker je v dvorani bilo tako tiho, kot da bi bila prazna. Lea je drgetaje stala pred odprtino in prestrašeno pogledovala v meč na tleh, a ni zmogla hrabrosti, da bi se sklonila in ga pobrala.

	 Casper ni veliko premišljeval. Sklonil se je in meč pobral. Prste je trdno stisnil okoli držala. Kar samo od sebe ga je potegnilo, da je kakor izkušen bojevnik mojstrsko naredil nekaj zamahov, da je meč, kar žvižgal skozi zrak. Dvignil ga je visoko in ga za nekaj trenutkov podržal nad seboj. Končno je roko spustil in meč Lei položil v drhteče dlani.

	 Lea ga je trdno zgrabila, da se ji ne bi spet kot prej primerila nerodnost in z njim priklanjajoče se odhitela k oltarju.

	 Casper je še zmeraj stal tik pred odprtino, kjer je Lei predal meč in začudeno gledal za njo. Nič več ni čutil strahu. Skomignil je z rameni in se spet obrnil k nenavadnemu prišleku, ki je strmel vanj.

	 Koščena podoba, odeta v modrikast kovinski oklep, se mu je z nagibom glave poklonila, kot bi ga pozdravila.

	 Casper je neznanemu Varuhu, kakor so ga imenovali, pozdrav prav tako z nagibom glave vrnil, in čeprav ga je zaradi ledene sape, ki je vela iz odprtine, mrazilo, je samo stal in čakal, ker je imel občutek, da ga bo podoba ogovorila ... In ni se motil!

	 »Zdravo Casper!« mu je Varuh rekel in Casper bi prisegel, da so se mu koščena usta rahlo raztegnila v nasmeh. »Vidim, da ti mečevanje še vedno dobro gre od rok! Dolgo je že od takrat, ko sva meča skupaj vihtela!«

	 Casper je osuplo, ker je Varuh poznal njegovo ime, zajel sapo, a iz sebe ni spravil niti glasu.

	 »Žal te črte ne smem prestopiti,« je koščeni vitez, ki je nepremično strmel vanj, rekel in pokazal na tanko črto, ki je na tleh bila izrisana med podboji odprtine, »ker sta svetova živih in mrtvih že od nekdaj bila in bosta za veke vekov ločena, a z velikim veseljem bom naši vladarici prenesel novico. Ne pozabi, da vas že tisočletja čakamo!«

	 Casper se mu je komaj opazno nasmehnil. Čeprav je pred neznanim Varuhom še nekoliko poprej trepetal, je zdaj začutil silno olajšanje.

	 »Mislil sem, da se ne bova nikoli več videla!« je končno rekel.

	 »Kot vidiš, je vse mogoče,« mu je koščeni možakar odgovoril in v očeh se mu je, kar zaiskrilo, ko je nadaljeval, »vi ste naše zadnje upanje Casper! V svetu mrtvih vlada velika zmeda. Prišel je trenutek, da obudimo tistega, ki je vir vsega!«

	 Casper je zožil oči in ga vprašujoče pogledal, ker mu ni bilo prav nič jasno, o kom je govoril. A še preden ga je utegnil kaj povprašati, je podoba pogledala po dvorani in vprašala:

	 »Kje pa je naš Robert, najmodrejši med častitljivimi člani?«

	 Casper je pogled uprl v tla.

	 »Ne vem,« mu je tiho priznal in obupano odkimal z glavo. »Z Gabrielom sva v tem času pristala sama, nekaj dni hoda od tod. Nikogar od naših ni bilo na spregled.«

	 Podoba je zobe trdno stisnila in njene oči, čeprav koščene, so se zožile v jezen pogled.

	 »Greta!« je besno siknila.

	 Stisnjenih pesti je pogledala po praznih klopeh, ker so se vsi v ozadju dvorane še zmeraj prestrašeno gnetli za njimi, a je pred prvo klopjo le nekdo stal ... Gabriel, ki je pogumno strmel v odprtino v steni, kjer sta se Casper in Varuh pogovarjala.

	 Nenavadni vitez se je zastrmel v Gabriela, se mu komaj opazno nasmehnil in se mu z nagibom glave poklonil. Takoj za tem se je spet obrnil h Casperju ter mu dejal:

	 »Potrpita še nekaj dni! Poslal vama bom pomoč!«

	 Casper bi skoraj bruhnil v smeh, a se je zadnjega trenutka modro zadržal. Možnost, da bi nekaj okostnjakov v viteških opremah tekalo sem ter tja po pusti puščavski zemlji, se mu je zdela nadvse smešna, predvsem pa neprimerna. A rekel ni ničesar.

	 Podoba je proti Casperju pomolila dlan, a se je previdno ustavila tik pred tanko črto na tleh.

	 Casper ni niti za trenutek okleval ... Segel je preko črte, ki je neznanec ni smel prestopiti in mu ponujeno roko trdno stisnil. Presenečeno se je zastrmel vanjo, kot bi pozabil, da bo dlan koščena.

	 »Gabrielov prijatelj bo prejel nagrado, o kateri si ne upa niti sanjati, le sledi naj svojemu srcu, kajti prihaja čas, ko bo sam moral rešiti neprijetno situacijo!« mu je Varuh še rekel, kot bi mu prerokoval.

	 Ko mu je Casper zamišljeno izpustil koščeno dlan, se je Varuh še v istem trenutku obrnil in odkorakal v temo.

	 Casper je še nekaj trenutkov nejeverno strmel v steno, ki mu je zdrsnila mimo nosu in odprtino zaprla, a se je naposled le zganil. Obrnil se je in daleč stran od okroglega znaka na steni, čisto na drugem koncu dolge kamnite mize, zagledal nestorja, Herbeya in Leo, ki sta se čepe skrivala za mizo in s strahospoštovanjem zrla vanj, a se zanju ni zmenil.

	 S pogledom je poiskal Gabriela ... Stal je ob prvi klopi, nedaleč stran od oltarja in vprašujoče strmel vanj.





CORPUSOIDI


	 Casper je s širokim nasmehom na obrazu stopil h Gabrielu, ki ga je že nestrpno čakal.

	»Kdo pa je to bil?« ga je Gabriel takoj začudeno vprašal, saj je ta skrivnostni izraz na Casperjevem obrazu dobro poznal.

	 »Nisem si najbolj na jasnem,« mu je Casper odgovoril in skomignil z rameni, a je takoj za tem globoko zajel sapo in ustrelil, »ampak imel je Drustanov glas!«

	 »Drustan?« ga je Gabriel zmedeno vprašal. »Kako naj bi ta koščeni vitez bil Drustan, če pa je Drustan še živ?«

	 Fanta sta stala ob oltarju in se pogovarjala, kot da bi bila povsem sama. Sploh se nista zmenila ne za nestorja, Herbeya ne za Leo, ki sta še zmeraj na drugem koncu mize čepela skrita za njo in niti za množico v ozadju dvorane.

	 Casper je samo skomignil z rameni in se brez besed usedel na klop v prvi vrsti. Zamišljeno se je zastrmel v steno, kjer je še tik pred tem skozi odprtino govoril z Varuhom in v okrogel znak na njej, ki se zdaj ni niti premaknil več. Naslonil se je nazaj in dejal:

	 »Kaj pa vem Gabriel, po mojem je Drustan že dolgo mrtev. Samo spomni se, v katerem času sva se znašla!«

	 »Saj res!« je Gabriel vzkliknil in sedel poleg njega. »Nihče ne more tako dolgo živeti, pa čeprav je Drustan bil poveljnik vojske, Kori de Rose!«

	 »Ja,« mu je Casper prikimal, »ampak nima smisla, da zdaj o tem premišljujeva, ker sploh nisem prepričan, da je res bil on. Samo glas se mi je zdel znan. Lahko bi bil kdorkoli.«

	 Fanta sta obsedela na klopi, zatopljena vsak v svoje misli.

	 »Leonida!« je Casper nenadoma zaklical.

	 Lea je počasi vstala izza mize in se jima še zmeraj na smrt prestrašena začela s tresočimi koraki približevati. Ves čas je strmela v tla in se jima klanjala.

	 Casperja je kar vrglo pokonci. Prijel jo je za roko in jo nežno potegnil k sebi.

	 »Nikar ne delaj tega!« je nejevoljno vzkliknil.

	 Lea je s strahospoštovanjem, še vedno vsa otrpla od strahu strmela vanj.

	 »Lea, kdo je bil to?« jo je Gabriel previdno vprašal.

	 Lea je pogoltnila slino, ker je od strahu imela povsem suho grlo. Plaho se je ozrla proti okroglemu znaku na steni, kot bi se bala, da se bo koščeni vitez spet prikazal in komaj slišno rekla:

	 »Imena ne poznamo, zato pa mu rečemo kar Varuh.«

	 Fanta sta se nejevoljno spogledala, ker sta to ime, ki jima ni prav ničesar razjasnilo, že poznala.

	 »Že ampak pred kom ali čim vas varuje?« jo je Gabriel nestrpno vprašal, pri čemer je malo bolj, kot je nameraval, povzdignil glas, saj je vedel, da je Lea bila že tako ali tako močno prestrašena.

	 Lea ga je še bolj preplašeno pogledala in zjecljala:

	 »P-Pred C-Corpusoidi.«

	 »To že vem!« je Gabriel nervozno planil, ker se mu je zdelo, da sta se nestor in Lea že ves čas izmikala in s Casperjem še nista od njiju ničesar uporabnega zvedela. »Ampak kdo so Corpusoidi? Kaj počno? So nevarni?«

	 Lea mu je samo nemo prikimala in z velikimi očmi zrla vanj, kot ne bi bila prepričana, kaj jima lahko izda.

	 Iz zagate jo je rešil nestor, Herbey, ki se jim je s strahospoštovanjem približeval. Ves čas se je fantoma prav tako kot prej Lea priklanjal, in ko je stal pred njima, je glavo ponižno sklonil in rekel:

	 »Gospoda morda pa vama lahko jaz malo bolje kot Lea pojasnim.«

	 »Pa kaj je z vama?« je Gabriel nejeverno vprašal. »Čemu se naju bojita? S čim sva si vse te vajine priklone zaslužila?«

	 »Varuh še nikoli ni z nikomer spregovoril niti besede,« mu je nestor odgovoril, pri čemer se je občudujoče zazrl v Casperja. »Kaj šele, da bi se s kom tako prijateljsko pogovarjal in se celo rokoval!«

	 »Pa ste z njim sploh poskusili govoriti?« ga je Casper začudeno vprašal, ker se mu je zdelo, da pogovor z Varuhom ni bil prav nič posebnega.

	 »Saj smo poskusili,« jima je nestor zatrdil, »a smo ugotovili, da ne govori našega jezika.«

	 »Kakšen jezik pa govori?« ga je Gabriel previdno vprašal, ker če je Varuh prihajal iz sveta mrtvih, iz Lavinega kraljestva, potem ga sploh ni presenečalo, da ga niso razumeli.

	 »Tega ne vemo Scott,« je nestor odkimal, »ampak mislim, da bi ti gospod, ki stoji ob tebi, lahko o tem jeziku kaj več povedal, ker smo ga razločno slišali govoriti v njem.«

	 »To ne more biti res!« je Casper nejeverno planil. »Z njim sem govoril prav tako, kakor zdaj govorim z vami!«

	 Že medtem ko je Casper še govoril, sta Lea in nestor samo nemo odkimavala.

	 Nestor se mu je priklonil, kot bi se mu hotel opravičiti, ker mu bo oporekal in rekel:

	 »Govorili ste v nekem starodavnem jeziku gospod, in čeprav o njem skoraj ničesar ne vemo, pa vendarle hranimo en sam skrivnosten zapis, ki bi morda lahko bil povezan s tem jezikom. Nihče ga še ni razvozlal in ga prav zato ne razumemo.«

	 »Prav rad bi ga videl pa bomo takoj ugotovili, ali ga razumem ali ne ...« se je Casper zasmejal, ker se mu je misel, da bi on govoril tuj, starodaven jezik, naravnost absurdna zdela.

	 Nestor mu je samo prikimal in se brez besed obrnil. Že je stopil na prehod med klopmi proti izhodu v ozadju dvorane, a ga je Casper zadržal rekoč:

	 »Saj se ne mudi, nestor! To bo že počakalo na kasneje, ko bomo tukaj opravili.«

	 Nestor mu je samo prikimal in se takoj vrnil.

	 »No, bomo končno izvedeli, kdo so Corpusoidi?« se je Gabriel malce razdraženo oglasil, ko je nestor spet stal ob njih.

	 Nestor, Herbey in Lea sta Casperja vprašujoče pogledala, kot bi ga spraševala za dovoljenje, in ko jima je prikimal, je nestor rekel:

	 »To so telesa brez duš.«

	 »In?« je Gabriel planil, ko nestor ni ničesar več rekel.

	 »To je vse Scott,« mu je Herbey odvrnil in skomignil z rameni.

	 Gabriel in Casper sta se spogledala in se nejeverno zastrmela v starca.

	 »Torej so mrtva telesa brez duš, ki se niti ne premaknejo več, ker so mrtva?« ga je Casper povsem umirjeno, malce sarkastično vprašal. »In tile za vas predstavljajo strah in trepet?«

	 »Ah, kje pa!« je Herbey vzkliknil in oči nejevoljno obrnil v strop, kot ne bi mogel razumeti, kako da fanta nista dojemala, kar jima je pripovedoval.

	 Fanta sta se spet začudeno spogledala.

	 »Torej se premikajo?« ga je Gabriel, ki mu je že prav pošteno presedalo, da sta s Casperjem iz starca vsak stavek morala dobesedno vleči, nestrpno vprašal. »Mislite zombije?«

	 »Ne ne,« je nestor odkimal. »Če sem prav poučen, so zombiji izmišljena bitja, ki tavajo sem ter tja in vsakega, ki pride mimo, brezglavo napadejo.«

	 Casper mu je prikimal.

	 »Ne ne,« je nestor ponovil. »Ta telesa ne izvirajo iz domišljijskega sveta, iz zgodbic iz prazgodovine, temveč gre za prava telesa, ki nas pri polni moči in razumu napadajo in …«

	 »In iščejo skrita mesta nesmrtnih Elitnikov,« je Lea nestorja, ki je neodločno utihnil, dopolnila.

	 »Kam pa potem pokopavate mrtve?« je Gabriel, ki nekako še ni mogel dojeti vsega, kar je slišal, nejeverno vprašal.

	 »Že dolgo jih ne pokopavamo več, ker tako ali tako spet najdejo pot na plano,« mu je Herbey odgovoril.

	 Fanta sta osupnila.

	 »Stari kaj sva ugotovila, katerega leta smo?« se je Gabriel vprašujoče obrnil h Casperju, ki pa ni bil nič manj začuden videti nad vsem, kar je slišal.

	 »Mislim, da sva na tistem spomeniku videla, da pet tisoč osemsto trinajstega,« mu je Casper odvrnil.

	 »To je bilo že davno tega gospod!« mu je Lea odločno odkimala in se zahihitala. »Čeprav let ne štejemo več, bi prav zdaj znalo biti dobrih petsto let kasneje.«

	 »Kako?« se je Casper začudil in se nejeverno zazrl vanjo. »Kako petsto let kasneje?«

	 »Res je,« mu je Lea prikimala in se nasmehnila. »Letnica, ki ste jo omenili gospod, je bilo leto tik pred sodnim dnem.«

	 Fanta sta se še bolj začudeno spogledala. Čeprav sta oba v svojem času o sodnem dnevu že nekaj slišala, ga nista znala povezati s tem časom, ker je tisti sodni dan, ki sta ga onadva poznala, izviral iz verskih napovedi.

	 »Sodni dan?« je Gabriel nejeverno vprašal. »Pa menda ja ne misliš tistega, ko naj bi bilo živim in mrtvim sojeno?«

	 Nestor Herbey je Leo prijel za komolec in stopil korak prednjo. Lea se mu je priklonila in se brez besed umaknila.

	 »Dovolita mi, da vama preteklost jaz nekako pojasnim, ker predvidevam, da nista iz teh krajev,« je nestor Herbey preudarno začel.

	 »In tudi iz tega časa ne ...« je Gabriel z vzdihom, komaj slišno, zagodrnjal, ker mu je počasi že začelo presedati, da se je v tem mestu vse bolj in bolj zapletalo.

	 Casper je v trenutku bil ob njem. Ustnice so se mu komaj premikale, a ga je Gabriel prav dobro razumel, ko mu je pritajeno, skozi stisnjene zobe napeto rekel:

	 »Stari previdno, ne zaupam jim še!«

	 Gabriel mu je komaj opazno prikimal, ker se je dobro zavedal, da sta oba bila ranljiva, saj so Casperja nalomljena rebra še zmeraj bolela, sam pa je šele pred kratkim prestal operacijo srca. Oba bila še zmeraj trdno povita s povoji.

	 S Casperjem sta se zastrmela v nestorja in zavzeto gledala vanj, kot da bi ga že ves čas nadvse pozorno poslušala in Gabriel tistega o času ne bi neprevidno bleknil.

	 Herbey je za trenutek umolknil in ju zmedeno pogledal, a ju ni ničesar vprašal. Že hip za tem je nadaljeval:

	 »Tako je, sodni dan se je zgodil, vendar pa ne takšen, kakršnega smo pričakovali.«

	 Gabriel je na široko, presenečeno odprl oči. Čeprav je še tik pred tem bil nejevoljen, je zdaj spet bil ves vznemirjen.

	 Med množico v ozadju dvorane se razburjenje, ker je Casper govoril z Varuhom, še zmeraj ni povsem poleglo, a ko so se v ospredju ob oltarju začeli pogovarjati o sodnem dnevu, so se vsi spet poskrili za klopmi.

	 »Nikar jih ne obsojajte,« se je nestor nasmehnil in zamahnil proti ozadju dvorane. »Tega, o čemer se zdaj pogovarjamo, se strašansko bojijo. Zanje sodni dan že nekaj tisočletij predstavlja strah in trepet. Predlagam gospoda, da si v mojih prostorih ogledata edini zapis, ki ga človeštvo še hrani.«

	 Gabriel mu je prikimal, a je v glavi imel takšno zmedo, da ni vedel, kje bi z vprašanji začel, in še preden si je misli utegnil urediti, se je Casper oglasil in vprašal:

	 »Kdo je bil Primoley?«

	 »Poslednji popotnik skozi divjino, ki je iskal Horianove jame,« jima je nestor brez oklevanja pojasnil.

	 »A mislita reči, da že petsto let nihče več ne potuje?« je Gabriel vprašal in se nejeverno zazrl v nestorja in Leo.

	 Mladenka mu je prikimala, a je bila videti vsa otrpla od strahu, saj ji je že samo pogovor o tem vzbujal grozo.

	 »Tako je,« mu je Herbey pritrdil. »Bil je poslednji popotnik, ki si je upal potovati po mrtvi opustošeni zemlji.«

	 Fanta sta se spogledala.

	 »Kaj pa je v teh jamah?« ga je Casper nejeverno vprašal.

	 Herbey je privzdignil obrvi in samo za trenutek je bilo videti, kot bi okleval, a je že naslednjega hipa prikimal in rekel:

	 »V njih naj bi bil vhod na drugo stran.«

	 »Na drugo stran česa?« ga je Gabriel nejevoljno vprašal, ker se mu je zdelo, kot da bi jima nestor že ves čas ponujal samo košček po košček zapletene sestavljanke in jima nikoli ne bi hotel predstaviti celotne slike.

	 »Na drugo stran,« je nestor ponovil in ju začudeno pogledal, kot ne bi mogel verjeti, da nista vedela, kaj je to pomenilo. »V svet mrtvih Scott. Skozi tista vrata naj bi vstopili tja, kjer prebiva naš Varuh.«

	 »In kaj naj bi nam to koristilo?« ga je Casper nepremišljeno vprašal in skomignil z rameni. »Saj Varuha lahko prikličete tudi skozi to steno!«

	 »Res je,« mu je Herbey prikimal, »vendar pa živi skozi odprtino v tej steni ne smemo, Horianove jame pa bi nam omogočile ubežati na drugo stran, daleč proč od teh nam neprijaznih pogojev, ki že petsto let vladajo v naši deželi.«

	 Fanta sta počasi, kos za kosom, ki jih jima je nestor ponujal, zlagala v svojo veliko sestavljanko, v kateri pa je še vedno vladala zmeda.

	 »Pa obstajajo sploh kakšni dokazi, da morda ne verujete v pravljice, v nekaj, česar ni?« ga je Gabriel dvomeče vprašal. »So te Horianove jame sploh kje na svetu?«

	 Lea in Herbey sta ga tako zabodeno pogledala, da ga je kar zmrazilo, ko je na sebi začutil njuna sovražna pogleda, a se je nestor kmalu obvladal, konice prstov sklenil kot pri molitvi in mu umirjeno odgovoril:

	 »Spoznala sta že bitja, ki prihajajo iz teh jam ... naše današnje napadalce, Horiance. Nekoč so nas napadali vsak dan, vendar so njihovi napadi sčasoma bili vedno bolj redki in zdaj nas obiščejo še samo nekajkrat na leto. Videti je, kakor da bi samo nekoga iskali ali čakali.«

	 »A tako?« se je Gabriel začudil, kakor da bi se mu želel za svoj dvom opravičiti. »In prav vse to izvira iz tega sodnega dne?«

	 Lea in Herbey sta mu nemo prikimala.

	 Skozi okroglo okno v stropu je v dvorano komaj še pronicalo kaj svetlobe, ker se je zunaj že mračilo.

	 Nestor se je ozrl okoli sebe, kot bi se šele tistega trenutka zavedel, da je vsa dvorana že bila v polmraku. Pogledal je v okroglo okno na stropu in zaskrbljeno vzkliknil:

	 »Nimamo več veliko časa! Za svoje padle brate moramo do teme poskrbeti, sicer bomo tudi mi kmalu del njihove vojske!«

	 Vsi so kot dogovorjeni pogledali proti oltarju, kjer je pet padlih bojevnikov še zmeraj ležalo, kot bi nanje čisto pozabili. Negibno in povsem spokojno so čakali, da bi Herbey obred dokončal.

	 »Ker se bodo sicer spremenili v Corpusoide!« je Casper vzkliknil, ker se mu je končno posvetilo.

	 Lea in Herbey mu nista ničesar odgovorila, samo s kimanjem sta mu pritrdila.

	 »Česa pa se bojite?« je Casper vprašal in pokazal na meč, ki je ob truplih ležal na mizi. »Saj imate orožje, pa še z one strani prihaja!«

	 »Ampak nihče ga ne zna uporabljati, nihče se ne zna in si z njim ne upa bojevati! Silno moč ima!« je Lea vzkliknila.

	 »Malenkost ...« se je Casper zasmejal, ker se mu meč ni nič posebnega zdel, čeprav je prihajal iz sveta mrtvih. »Nekaj prijemov pa že obvladam, tako da bi se z njim lahko lotil kogarkoli, ki bi po nepotrebnem zašel sem.«

	 Nestor ga je dvomeče premeril od glave do pet, a se mu je takoj za tem z upanjem zazrl v oči in počasi rekel:

	 »Kot sem vam že takoj na začetku našega srečanja dejal Casper, ste mi všeč. Od takrat, ko ste govorili z našim Varuhom, pa sploh ne dvomim več, da ste z razlogom tukaj. Morda pa nam res lahko pomagate!«

	 »Kako vam lahko pomagam?« je Casper takoj bil uslužno pripravljen.

	 Herbey je brez besed stopil k oltarju. Previdno, s strahospoštovanjem je meč prijel v dlani in mu ga potisnil v roke.

	 Ko je Casper poprijel zanj in ročaj trdno stisnil v dlani, ga je kar zmrazilo, ker mu je meč vzbudil spomine na urjenja, ki jih je že nekaj tisočletij poprej pod Drustanovim nadzorom nemalo krat izvajal. Kot omamljen je z njim nekajkrat zamahnil ter izvedel nekaj strokovnih gibov in udarcev.

	 »Nič posebnega ni,« je pripomnil in ga spet odložil na mizo. »Z njim bi se prav dobro dalo bojevati. Čeprav je precej dolg, je izredno lahek.«

	 Herbey je brez besed prijel za meč in ga previdno spet položil v Casperjeve dlani.

	 »Trdno ga držite v rokah Casper, zelo muhast lahko postane!« mu je starec resnobno rekel.

	 Casper je skomignil z rameni in ročaj meča tako trdno stisnil, da je členke na prstih imel povsem bele.

	 »Kaj naj z njim storim?« je lahkotno povprašal, a je že naslednjega trenutka zamišljeno nagubal čelo. »Čemu nam je Varuh sploh dal svoj meč?«

	 Na oltarju je eno od lebdečih nosil komaj opazno zadrhtelo in se zazibalo.

	 Nestor je od strahu kar otrpnil. Stopil je za dolgo kamnito mizo in strogo pogledal v ozadje mogočne dvorane, kjer se je množica še vedno skrivala za zadnjimi klopmi. Močno je z dlanjo udaril ob dlan in prodorno zažvižgal.

	 Množica se je mencajoče začela pomikati proti ospredju, a samo do tretje vrste klopi ter jih začela polniti proti ozadju.

	 Herbey in Lea sta zadnja lebdeča nosila potisnila daleč proti robu konca mize in za njimi sta premaknila še naslednja tri, tako da so zdaj v enakih, velikih razmikih stala odmaknjena drugo od drugega. Le prva nosila, na katerih je ležal starec z dolgimi kodrastimi lasmi, sta pustila ob koncu mize, kamor so se že prej postavila.

	 Nestor je trupla eno za drugim potegnil k sebi, tako da so z glavami in vratovi segali čez robove nosil. Obrnil se je h Casperju in mu ukazal:

	 »Odsekajte jim glave Casper! Noč bo kmalu tukaj!«

	 »Prosim? Kaj naj naredim?« ga je Casper nejeverno vprašal in se osuplo, s široko odprtimi očmi zastrmel vanj.

	 »Odsekajte jim glave!« je nestor odločno ponovil. »Samo tako jim lahko zagotovimo mir in jih povedemo na večni počitek!«

	 Casper se je ves stresel, odkimal je in meč spet počasi odložil na mizo.

	 »Ne, tega pa ne bom storil!« je odločno rekel. »Mislil sem, da se bomo borili proti nečemu bolj nevarnemu, proti nečemu, kar se bo premikalo, ne pa proti nebogljenim mrtvim!«

	 Množica v klopeh se je nejeverno spogledovala in zaslišalo se je presenečeno mrmranje in pritajeni vzkliki, ki so preglasili Casperjevo globoko, vznemirjeno dihanje.

	 Casper se je obrnil proti klopem in se zagledal v množico.

	 »Ne, tega ne mislim storiti!« jim je trmasto ponovil. »Sicer pa sem prepričan, da lahko to kdorkoli izmed vas stori, saj ste te obrede tudi že kdaj prej izvajali!« je rekel, ko se je spet obrnil k Herbeyu.

	 »Smo,« mu je Herbey prikimal. »Samo, da jim glav nismo nikoli odsekali, ker nihče ne zna ravnati s tem mečem. Kot je že Lea rekla, ima silno moč, pa še zelo nepredvidljiv je lahko!«

	 »Torej ste mirno počakali, da so se mrtvi prijatelji spremenili v Corpusoide?« ga je Casper presenečeno vprašal.

	 »Ne!« mu je nestor odločno odkimal. »Vedno smo jih po obredu še pred temo odpeljali daleč v puščavo in jih pustili tam, da so se ponoči preobrazili. Kasneje so tako vsi odtavali globlje v puščavo in še zdaj blodijo po njej.«

	 Prijel je za meč in ga Casperju odločno spet potisnil v roke. Poklonil se mu je, se nasmehnil in povsem umirjeno rekel:

	 »Vem in prav je tako mladi mož, da svoje moči uporabljate samo proti močnejšim, vendar pa pomislite tudi, da boste padlim bojevnikom s tem, da jim boste odsekali glave, izkazali veliko milost, ker jim boste poklonili spokoj.«

	 Casper je nejevoljno, skoraj jezno strmel v starca, ker ga je silil v nekaj, česar ni bil pripravljen narediti.

	 »Kaj kmalu vam bo povsem jasno Casper, v kaj se bodo ti naši nekdanji prijatelji spremenili,« ni nestor kljub njegovi nejevolji popustil. »A bojim se, da nas bo takrat veliko prestopilo na njihovo stran!«

	 Na Casperjevem obrazu se je za trenutek opazilo omahovanje. Neki notranji glas mu je govoril, naj posluša modrejše od sebe. Nagubal je čelo in globoko zajel sapo, a je v prsih spet začutil ostro bolečino.

	 Nekaj trenutkov je še omahoval in dvomeče strmel v nestorja, a je truplo starca nedaleč od njega zadrgetalo in se krepko premaknilo.

	 Iz klopi so se zaslišali prestrašeni kriki.

	 »Stari kaj naj storim?« se je Casper obrnil po nasvet h Gabrielu.

	 »Ne vem,« je Gabriel skomignil z rameni in se mu ohrabrujoče nasmehnil. »Sam se odloči, čeprav mislim, da bova tudi petim zombijem kos, če je res, kar pravijo!«

	 Casper je samo še hip neodločno strmel vanj, potem pa je nenadoma glavo nagnil v levo in nato v desno, kot bi si hotel pretegniti vratne mišice, tako da se je po dvorani slišalo pokanje hrustancev.

	 »Zakaj pa ne?« je komaj slišno zamrmral, meč dvignil in z njim nekajkrat zasekal po zraku, kakor je to nekoč počel na vajah mečevanja.

	 Četudi tokrat pred njim ni bilo spoštovanja vrednega nasprotnika, je bil videti povsem osredotočen. Brez besed je togega obraza stopil za oltar in se postavil k zadnjim nosilom. Dvignil je meč in kolikor je zmogel, zamahnil ... Bojevnikova glava se je odkotalila pod kamnito mizo.

	 Casper je kot v snu iz dvorane slišal navdušeno ploskanje. Poln sovraštva in gneva, za katera ni vedel, od kod sta se prikradla vanj, se je pomaknil k naslednjim nosilom in potem še k naslednjim in naslednjim.

	 Ves oškropljen s krvjo je meč ob zadnjih nosilih s starcem še poslednjič dvignil. Zastrmel se je v prileten obraz nekdanjega bojevnika in ravno, ko je hotel zamahniti, so se starčeve oči odprle. Kriknil je in z mečem sunkovito trznil, tako da je namesto čez vrat bojevnika zasekal v kamnito mizo oltarja. Silno se je zaiskrilo, vendar se meč ni prelomil, a je na mestu, kjer je zasekal, odletel kos mize. Ves je otrpnil in osuplo strmel v okrušeno mizo.

	 Po dvorani so odmevali zgroženi kriki in množica je začela brezglavo bežati. Še nestor, Herbey, je odskočil in Leo potegnil za seboj.

	 Samo Gabriel je še zmeraj stal nedaleč od oltarja in odprtih ust strmel v nekaj, kar je stalo tik za Casperjevim hrbtom.

	 »Casper pazi!« je zgroženo kriknil.

	 Casper ga je presenečeno pogledal in v želodcu ga je kar stisnilo, ker to, da ga je Gabriel s tako grozo v glasu poklical, ni nakazovalo na nič dobrega.

	 Na zatilju je čutil ledeno sapo. Kot bi se hotel zbrati, je oči priprl in se počasi obrnil. Zdaj je ledeno sapo začutil na čelu, zato je oči spet odprl ... Tik pred njim, tako da se ga je skoraj dotikal, je stal visok padli možakar, oblečen v bojno obleko in s še zmeraj lepo počesanimi dolgimi, kodrastimi, sivimi lasmi, ki so mu padali preko ramen. Starec je za svoja leta bil še zmeraj krepak. Bil je tako visok, da mu je Casper s pogledom segal samo do vratu.

	 Casper je nejeverno strmel vanj, a je starčevo grlo povsem mirovalo, kot da ne bi dihal, čeprav je na čelu prav dobro občutil njegovo ledeno sapo.

	 Počasi je pogled dvignil in se zastrmel v starčev obraz ... Oči so mu žarele in barva obraza mu je že prehajala v sivino, ki se običajno pojavi nekaj ur po smrti. Ko sta se srečala s pogledi, so se starcu usta raztegnila v zloben nasmeh.

	 Ko je Casper zagledal njegove koničaste zobe z daljšimi podočniki, je prestrašeno pogoltnil slino in izpustil meč, ki je, ko je padel na kamnita tla, pošastno zažvenketal.

	 Vedel je, da je pred njim stal Corpusoid!

	 Z obžalovanjem je ugotavljal, da je prej bil samo za trenutek prepočasen. Zamižal je in kot uročen čakal na bolečino, a se podoba pred njim ni niti zganila, ampak je samo rekla:

	 »Sin Hiat sio gam pray tul!«

	 Casper je oči trdno stiskal skupaj, ker čeprav se je znal mečevati, zdaj ni ničesar mogel, ker je meč ležal na tleh ob njegovih nogah. Pa tudi če bi ga držal v roki, ne bi mogel veliko narediti, ker je stvor stal tako tesno pred njim, da niti zamahniti ne bi mogel.

	 Samo čakal je in se v mislih od vseh poslavljal. Vedel je, da ga kmalu čaka konec.

	 Grozovita podoba je zarenčala kot razdražen stekli pes.

	 »Ne!« je Gabriel kriknil. »Casper pazi!«

	 Corpusoidovo rjovenje še niti izzvenelo ni, ko se je hipoma prelevilo v krik ranjene živali in je tik za tem v mogočni podzemni dvorani zavladala popolna tišina.

	 Naposled je Casper le odprl oči ... Tik pred njim je nemo stal Corpusoid s široko razprtimi, izbuljenimi očmi. Skozi trebuh stvora je molelo sivo rezilo meča, ki mu ni bilo videti konice. Ko se je Casper odmaknil, je začutil, da mu je rezilo zdrsnilo iz trebuha. Z dlanjo si je pritisnil na boleče mesto in strmel v negibnega stvora pred seboj.

	 Zaslišal se je zverinski dekliški krik in takoj za tem je nekdo meč silovito izdrl iz bojevnikovega telesa in mu z enim samim zamahom odsekal glavo, ki se je zakotalila po kamnitih tleh. Brezglavo truplo se je ob Casperju zvrnilo na tla in negibno obležalo.

	 »Tako, mislim, da se ta ne bo več pobral!« je Lea, ki je z obrazom, spačenim od gneva, z dvignjenim mečem v rokah v borbenem položaju stala nasproti Casperja, vzkliknila in ročaj meča z obema rokama trdno stiskala.

	 »Lea!« je nestor, Herbey, osuplo vzkliknil. »Kako si pa to zmogla?«

	 Lea se je izravnala in meč prav počasi spustila ob bok.

	 »Ne vem nestor,« mu je ponižno odgovorila. »Ves čas sem samo premišljevala, kako bi rešila gospoda Casperja in ta trenutek se mi je zdel pravi.«

	 »Hvala, Lea, ampak bojim se, da si ta dolgi meč malce predaleč potisnila, ker si zabodla tudi mene,« ji je Casper, povsem bled v obraz, rekel.

	 Zgrudil se je na kolena in se z rokama držal za trebuh. Med prsti mu je polzela kri in kapljala na tla.

	 »Hitro!« je Herbey panično zatulil proti temačni dvorani, ki pa je bila prazna. »Potrebujemo zdravniško pomoč!«

	 »Casper zdrži še malo!« je Gabriel, ki je v trenutku klečal ob njem, prestrašeno kriknil.

	 »Zagotavljam ti stari, da najdlje, kolikor bom zmogel!« si Casper ni mogel kaj, da se ne bi pošalil in se prestrašenemu prijatelju bledo nasmehnil. »Ampak močno se bojim, da ta odločitev ni v mojih rokah. Meč se mi je precej globoko zaril v trebuh.«

	 V ozadju dvorane so pri vhodu zaslišali topotanje. Proti njim je tekla skupina v bele kombinezone odetih ljudi s torbami in lebdečimi nosili v rokah.

	 Casper je v trebuhu čutil silno pekočo bolečino in pred očmi se mu je meglilo. Nemočno se je zleknil po mrzlih kamnitih tleh in obležal na hrbtu.

	 »Stari ne pozabi me,« je slabotno, komaj slišno, rekel. »Spomni se me, ko se vrnete domov in Mayi povej, da sem jo imel silno rad!«

	 Gabriel je nemočno strmel vanj in odkimaval, ker se nikakor ni mogel sprijazniti, da se je njegov najboljši prijatelj spet poslavljal.

	 »Casper daj no, stari, saj ne more biti tako hudo!« je vzkliknil, da bi ga ohrabril, čeprav je v grlu čutil cmok.

	 Casper se mu je slabotno nasmehnil in se zastrmel v osvetljeno okroglo okno na stropu. Zunaj je bila že popolna tema in visoko nad njimi tik nad oknom je na nebu stala polna luna. Njena bleščeča srebrnkasta svetloba je padala naravnost nanj.

	 »Poglej stari, polna luna je …« je skoraj neslišno zamrmral.

	 Gabriel se je zastrmel v okroglo okno na stropu, in ko je opazil srebrnkasto mesečino, ki jih je kakor snop svetlobe osvetljevala, je za trenutek zaskrbljeno pogledal v svoje dlani, a je takoj spet vso svojo pozornost posvetil Casperju, ki je ravno tistega trenutka glasno zaječal.

	 Skupina reševalcev je pritekla do njih in se nagnetla okoli Casperja. Lea in Gabriel sta se jim umaknila, ker so z njega hitrih kretenj že trgali majico. Na debeli plasti s krvjo prepojenih povojev je zevala široka zareza. Casper je ječal.

	 »Nisem hotela! Samo pomagati se mu hotela in pokončati pošast, zato sem z mečem močno sunila, a je z lahkoto zdrsnil skoznjo, tako da sem ga do ročaja zarila vanjo,« je Lea s solzami v očeh zaječala.

	 Gabriel se je zastrmel vanjo in spet ga je prevzel občutek, kot bi pred njim stala Lava. Prizanesljivo jo je objel in ji tolažeče rekel:

	 »Ne skrbi, Lea, boš videla, da bo še vse dobro!«

	 Lei so po licih polzele solze. Drhte se je stisnila k njemu.

	 Nenadoma so se pri vhodu spet prikazali prebivalci podrtega mesta, ki so prej, ko je mrtvi bojevnik oživel, prestrašeno zbežali in se poskrili. Radovedno so se nagnetli okoli Casperja in reševalcev, ki so se ga trudili obdržati pri življenju.

	 Gabriela je zajela panika, ker ni mogel več videti, kaj se je s Casperjem dogajalo.

	 Nenadoma so meščani, ki so se gnetli okoli Casperja, povsem umolknili in se takoj za tem osuplo, strmeč vanj, začeli mrmrajoč umikati.

	 »Umrl je!« je Gabriel zaječal v Leinem objemu.

	 Lea je glasno zajokala. Gabriel je od strahu, da je izgubil najboljšega prijatelja, silno drgetal. Leo je prijel za roko in skupaj sta se prerinila skozi množico, ki se je še zmeraj osuplo, počasi odmikala.

	 Casper je naslonjen na komolca sedel na tleh in ves obsijan z mesečino strmel v svoj trebuh. Zbegano je pogledal v Gabriela in začudeno vzkliknil:

	 »Poglej stari, nekaj se dogaja!«

	 Rana se je pred njihovimi očmi celila ... Koža se je milimeter za milimetrom združevala in kmalu sploh ni bilo več videti nobene zareze, še brazgotine ne.

	 Casper se je presenečeno oziral po množici, ki ga je obdajala in ves srečen pogledoval v Gabriela in Leo.

	 Gabriel ni nič več drgetal. Vprašujoče je strmel v Casperja, in ko ga je videl tako oblitega z mesečino, je pogled dvignil k oknu in se zamišljeno zastrmel v Luno. Zaprl je oči in globoko zajemal zrak v pljuča. Po celem telesu je začutil mravljince. Hitro je izpustil Leino malo dlan in ustnice so se mu razširile v širok, skrivnostni nasmešek.

	 Vsi v Gabrielovi bližini so začeli zgroženo kričati in brezglavo bežati. Odprl je oči in pogledal po dvorani. Še zmeraj je stal tik ob Casperju, samo da je oltar gledal nekako navzdol.

	 »To pa ni bilo pametno stari!« se je Casper, ki je oprt na komolca še zmeraj sedel na tleh v luži krvi, zahihital. »Mislim, da si jih na smrt prestrašil.«

	 Lee ni bilo več ob Gabrielu ... Z nestorjem Herbeyjem sta se skrivala za kamnitim stebrom in prestrašeno pogledovala vanj.

	 »Kaj pa jim je na vsem lepem? Česa se bojijo, saj se noben Corpusoid niti zganil ni?« se je Gabriel čudil.

	 »Tako brezhibne preobrazbe pa še nisi izvedel!« mu je Casper rekel in se spet zahihital.

	 Gabrielu je postalo kar vroče. Nejeverno je pogledal v svoje kosmate dlani, z dolgimi kremplji na koncu prstov.

	 Casper se je s širokim nasmehom na obrazu končno skobacal na noge. Počutil se je odlično. Z užitkom se je močno pretegnil, česar zadnjih nekaj dni zaradi bolečin ni mogel. Okoli prsi mu je še zmeraj plahutal oklep okrvavljenih povojev, ki so mu jih reševalci na trebuhu prerezali, da bi mu oskrbeli rano. Snel si jih je in se obrnil h Gabrielu.

	 »Mislim, da tega ne bom več potreboval!« je rekel in se prešerno zasmejal.

	 Gabriel mu je zamišljeno prikimal, ker je še zmeraj presenečeno premišljeval, kako da se je preobrazil, če pa se v preteklih dneh sploh ni zmogel.

	 Lunina bleščeča svetloba je še zmeraj prodirala skozi okroglo okno v stropu, in čeprav v dvorani ni bilo nobenega drugega vira svetlobe, je bila osvetljena, skoraj kot podnevi.

	 Velika svetla Luna se je že pomaknila proti robu okroglega okna.

	 »Kaj pa bova zdaj?« je Gabriel vprašal dobro razpoloženega prijatelja, ki je krožil z rokama, ves srečen, ker v prsih ni več občutil prav nobenih bolečin.

	 »Ne vem,« mu je Casper odgovoril in skomignil z rameni, »ampak bojim se, da jim bo težko pojasniti, kdo si, mislim, kdo sva, ker verjetno tudi sam nisem v nič boljšem položaju kot ti.«

	 »Zakaj pa ti?« se je Gabriel začudil.

	 »Saj si bil zraven!« je Casper vzkliknil. »Koliko ljudi, ki bi jih Lunina svetloba v nekaj sekundah pozdravila, pa poznaš? Mislim, da verjetno bolj malo!«

	 Casper je pogledal po dvorani, ki je bila v mraku, ker skozi okroglo okno v stropu ni bilo več videti polne lune. Z Gabrielom sta bila sama. Nestor, Herbey in Lea sta neznano kam izginila. Stopil je do okroglega znaka v steni, kjer se je prej skozi odprtino pogovarjal z neznanim Varuhom.

	 Gabriel mu je brez besed sledil. Molče sta stala pred mogočno steno, strmela v okrogel znak in poskušala ugotoviti, kaj bi lahko pomenil.

	 Od vhoda sta končno zaslišala topotanje hitrih korakov. Radovedno sta se ozrla in oba osuplo obstala kot vkopana ... Proti njima so z veliko kovinsko mrežo, ki je bila tako težka, da so jo nosili kar trije, tekli stražarji.

	 »Hvaležnost pa taka!« je Gabriel zarenčal in napel mišice, da bi ju branil pred razjarjenimi stražarji.

	 Na vsem lepem sta se s Casperjem znašla leže na tleh pod težko kovinsko mrežo. Pritiskala ju je k tlom, tako da se nista mogla niti zganiti.

	 »Kaj pa zdaj to pomeni?« se je Gabriel zmedel.

	 »Stari spet si človek!« je Casper zgroženo vzkliknil in v glasu mu je bilo čutiti strah. »Zdaj pa sva zares oplela!«





FRANKIE


	 Casper in Gabriel sta ovita v težko, kovinsko mrežo kot snopa na trebuhih negibno ležala drug ob drugem na tleh, zato sta lahko le gledala predse in prestrašeno opazovala noge množice, ki je tekala sem ter tja po dvorani in nekako zgroženo, a tudi radovedno strmela vanju.

	 Gabrielu je v ušesih še zmeraj odzvanjal Casperjev zadnji stavek, da je spet človek, zato ni mogel razumeti, čemu so ljudje tako prestrašeno, skoraj sovražno strmeli vanj, kot so poprej v Corpusoida.

	 Ležal je z obrazom obrnjen k tlom in z očmi sledil stražarjema, ki sta pristopila k mreži tam, kjer je podnjo tičal Casper, jo privzdignila in ga potegnila izpod nje. Dvignila sta ga in ga postavila na noge.

	 Zadržal je sapo in budno opazoval, kaj bo sledilo, a je stražarja in Casperja kmalu izgubil s pogleda. Čeprav je v dvorani bilo bučno, ker se je množica glasno, razburjeno pogovarjala, je kljub temu nekje v svoji bližini zaslišal globok moški glas, ki je nekomu rekel:

	 »Gospod opravičujem se vam za ta neljubi dogodek, ampak morali smo vas ločiti od zveri!«

	 »N-Nič hudega,« je Gabriel slišal zjecljati Casperja, ki je takoj še dodal, »s-saj ni nevaren.«

	 Gabriel se je pod mrežo poskušal obrniti, ker je hotel videti, kaj se je s Casperjem dogajalo, a sta ga močni roki v trenutku spet pritisnili k tlom.

	 Slišal je, da se je nekdo strumno, po vojaško prestopil in udarec noge ob nogo.

	 »Res je gospod, zdaj ni nevaren, ker smo ga obvladali!« je Casperju neki povsem drug moški glas odločno odgovoril. »Vendar pa ga moramo prej še temeljito preučiti! Mislimo, da so se med nas spet vtihotapili vsiljivci z drugih planetov!«

	 Gabriel je slišal le še Casperjev globok vzdih, ker si verjetno ni upal spregovoriti, saj bi v njegovem glasu takoj zaznali presenečenje.

	 »Kdo pa sumite, da je?« je Casper naposled le vprašal, ko se je nekoliko zbral.

	 »Nismo si na jasnem gospod, vendar pa sumimo, da so se v mesto spet vtihotapili Iluzionisti,« mu je možakar prijazno odgovoril.

	 »K-Kaj b-boste storili z njim?« je Casper jecljaje, zaskrbljeno vprašal in namignil proti mreži z Gabrielom. »R-Rad bi ga o-obdržal.«

	 »Vam na uslugo gospod!« mu je možakar ob njem polaskal in spet prav po vojaško z nogo udaril ob nogo, kakor da bi Casper bil najmanj general. »Želje prijateljev našega Varuha so tudi naše želje!«

	 Gabriel je mirno ležal zamotan v kovinsko mrežo in budno prisluškoval Casperjevemu pogovoru z neznanim možakarjem.

	 Nenadoma so ga pograbile močne moške roke in ga z mrežo vred postavile pokonci. Lovil je ravnotežje in se ogledoval naokoli ... Ob njem sta stala krepka, visoka možakarja z dolgima bradama. Ocenil je, da sta bila stara okoli petdeset let, a sta kljub temu imela krepke, mišičaste roke. Nedaleč stran je povsem prost stal Casper in ob njem možakar, ki je stopil korak proti stražarjema in odločno rekel:

	 »Gremo!«

	 Gabriel je takoj prepoznal glas, ki je še tik pred tem tako spoštljivo govoril s Casperjem.

	 »Kam pa ga peljete?« je Casper, ki se je zbal, da prijatelja ne bo nikoli več videl, hitro vprašal.

	 »V ječo gospod!« mu je možakar trdo odgovoril in osuplo zajel sapo, kot ne bi mogel verjeti, da je Casper sploh kaj takega vprašal. »Tam bo na varnem, ker srebrne rešetke nobeni zverini zlahka ne popustijo ... Niti pravi pa tudi posnemovalni ne!«

	 Casper je s stisnjenimi ustnicami z obžalovanjem, zaskrbljeno gledal za Gabrielom, ki je tako povit v mrežo poskušal hoditi med mogočnima možakarjema, ki sta ga skoraj nosila proti izhodu iz dvorane. Vedel je, da bi težave v tem neznanem času in okolju lahko uspešno reševali samo, če bi bili vsi člani skupine skupaj, a kaj, ko se jima z Gabrielom niti sanjalo ni, kje so ostali prijatelji pristali. Zdaj pa bodo še njega in Gabriela ločili!

	 »Pazite na mojega prijatelja!« je zaklical za stražarjema, ki sta Gabriela vodila skozi mogočno podzemno dvorano proti izhodu. »Življenje mi je rešil!«

	 Stražarja sta se ustavila in se vprašujoče zazrla najprej v Casperja in potem še v možakarja ob njem, ki je na prsih imel pripete vojaške oznake, kar je nakazovalo na to, da je verjetno bil njun vodja.

	 »Poskrbeli bomo zanj gospod,« mu je možakar pomirjujoče obljubil, čeprav se mu je že na obrazu videlo, da nerad. »Saj ga ne peljemo na morišče! V ječi bo počakal, dokler se ne bomo odločili glede njegove usode!«

	 Casper je pomirjeno pokimal, ker je vedel, da je Gabrielu kupil čas ... Vsaj še nekaj dni bo varen, čeprav bo moral tičati v ječi.



	* * *



	 Casper se je že najmanj pol ure premetaval po postelji, tako da je rjuha pod njim bila že povsem pomečkana. Miže se je zleknil, si dlani potisnil pod glavo in čakal, kdaj bo Sonce vzšlo, pa čeprav bi po njegovi oceni moralo biti že visoko nad obzorjem.

	 Oči je trdno stiskal skupaj, ker takoj ko jih je odprl, se je v sobi vklopila razsvetljava.

	 Naposled se je odločil in jih vseeno čisto malo odprl, a je takoj spet zamižal, ker ga je zaslepila močna svetloba. Nekaj trenutkov je še trdno mižal, potem pa je oči le odprl in neodločno sedel na rob postelje. Nekajkrat je še pomežiknil in si jih pomencal, da so se mu privadile na bleščečo svetlobo in se ozrl naokoli.

	 Čeprav si je majhno sobo za goste že prejšnjega večera dodobra ogledal, se nikakor ni mogel nehati čuditi pohištvu, ki je lebdelo nad tlemi. Že takoj zvečer, ko so ga pripeljali v sobo, je z roko nekajkrat zamahnil pod posteljo, da bi otipal, kakšen nosilec, ali kaj podobnega, kar ga je s posteljo vred zadrževalo nad tlemi, a ni ničesar odkril.

	 Močno se je pretegnil in vstal. Roke je uprl v boke in se spet razgledal po sobi, kot bi pričakoval, da je lebdeče pohištvo samo sanjal, ampak omara je v kotu še zmeraj lebdela nekaj centimetrov nad tlemi. Miza je počasi potovala po sobi sem ter tja. Še veliko ogledalo, ki je lebdelo tik ob omari, se je obračalo, širilo ali ožilo in mu sledilo, da je v njem vsakega trenutka zagledal svojo podobo ne glede na to, kam se je obrnil ali umaknil.

	 »Čuden svet ...« je zavzdihnil. »Za moj okus vse preveč samo od sebe miga.«

	 Začudeno je ugotavljal, da ob mizi ni bilo nobenega stola, kamor bi lahko sedel.

	 »Ja, saj!« je pomislil. »Kako naj bi sedel za mizo, ko pa bi jo moral po sobi loviti?«

	 Prestrašeno je kriknil, ker je nekaj od zadaj trčilo vanj, da se je kar sesedel.

	 Vsakič, ko je samo na kaj pomislil, se je to tudi zgodilo!

	 Globoko je zajel sapo, stisnil pesti in štel do deset, da bi se umiril. Počasi se je izravnal in se z rokama krčevito oprijel tankega roba lebdečega sedeža, kot bi se bal, da bo z njega padel.

	 Stol se mu je zdel prav neudoben, in ko se je spomnil na mehak puhast oblazinjen naslanjač, ki ga je čakal v njegovi sobi v Nickovem dolu, mu je bilo takoj žal, da je pomislil nanj, ker se je sedež pod njim v trenutku spremenil. Kriknil je, ker je sprememba bila tako nenadna, da se je globoko pogreznil v mehko, puhasto gmoto in so mu iz njega štrlele samo noge.

	 Poskušal se je izviti iz naslanjača ... Brcal je in krilil z rokama, a mu nikako ni uspelo, ker je naslanjač bil tako globok in mehek, da se ni imel na kaj opreti. V njem je tičal, kakor da bi ga z glavo naprej stlačili v kakšno vrečo.

	 »Zdaj pa mi je tega res že dovolj!« se je razjezil. »Straža!« je razjarjeno zatulil.

	 Kovinska vrata so brez šuma zdrsnila vstran in v sobo je vstopil stražar. Obstal je ob vratih, z nogo po vojaško udaril ob nogo in ga uslužno vprašal:

	 »Ste me klicali, gospod?«

	 »Spravi me ven!« je Casper razdraženo zarobantil.

	 Možakar je začudeno pogledal v njegove noge, ki so štrlele iz naslanjača, stopil bliže, ga zgrabil za roko in potegnil ven.

	 Ko je Casper končno stal na trdnih tleh, je globoko zajel sapo in se stisnjenih pesti razjarjeno zastrmel v naslanjač, ki pa se je v trenutku skrčil v povsem običajen stol.

	 »Prekleto, a nimate kake bolj preproste sobe?« se je razburil in se jezno zazrl v stražarja.

	 »Vsekakor gospod, a dodelili so vam najboljšo sobo, kar jih naša baza premore,« mu je možakar malce začudeno odgovoril, kot ne bi mogel razumeti, čemu se je Casper sploh tako razburjal.

	 »Briga me za najboljšo sobo!« je Casper planil, a je takoj, ko je opazil stražarjev zmedeni pogled, obvladal se in mu bolj umirjeno, kot bi ga zaradi svojega obnašanja bilo sram, rekel, »imel bi nekaj najbolj preprostega in klasičnega, kar imate. Tej tehnologiji nisem kos!«

	 Stražar je spet samo z nogo udaril ob nogo in se ob njem tako sunkovito obrnil proti vratom, da je Casper kar odskočil. Zamajal se je in skoraj padel. Iztegnil je roko, da bi se česarkoli oprijel, a je v njegovi bližini lebdel samo stol. V trenutku je spet odskočil in se prav čudno prestopil, ker se stola ali česarkoli drugega lebdečega ni hotel niti dotakniti več.

	 Stražar ga je čakal na hodniku pred vhodom. Casper je bil v enem samem skoku ob njem pred vrati. Z največjim zadovoljstvom je opazoval, ko so se za njim vrata najboljše sobe zaprla in pohitel za svojim spremljevalcem, ki je že hodil po ozkem dolgem hodniku mimo mnogih vrat.

	 Casper si je z zanimanjem ogledoval hodnik, ker se zvečer, ko so ga pripeljali v sobo, zaradi vznemirjenosti ni niti zavzel, kod je hodil. Čeprav so stene bile povsem gladke in lepo bele, je hodnik deloval pusto. V njem ni bilo ničesar razen belega zidovja in na najdaljši steni množice kovinskih vrat, ki so si ena za drugimi v enakih razmikih sledila. Visoko nad vrati tik pod stropom se je vzdolž cele najdaljše stene vleklo modrikasto svetilo, ki je bilo še najbolj podobno tanjši, dolgi cevi, a je oddajalo tako močno bleščečo svetlobo, da je nemalokrat moral pomežikniti.

	 Možakar je pred Casperjem hodil kot robot ... Vsak njegov korak je bil natanko takšen kot prejšnji, z enakim ritmom in enako razdaljo med razkoraki. Nenadoma se je ustavil, stopil k nekim vratom in ob podboju obmiroval.

	 Casper se mu je previdno približal. Vrata so bila videti prav takšna kot vsa ostala na tem hodniku. Seveda ni bilo nikjer nobene kljuke, in ko je premišljeval, kako naj vstopi, so povsem neslišno zdrsnila vstran.

	 Nejeverno je zmajal z glavo, ker se še vedno ni mogel navaditi, da je vsaka stvar odreagirala na njegove misli, in vstopil.

	 Takoj ko je prestopil prag, so se vrata za njim zaprla. Bil je v podobnem prostoru, kot je bila najboljša soba, opremljenem z omaro, ogledalom, mizo, stolom ter ležiščem, ampak vse pohištvo je mirovalo in nobena stvar ni lebdela!

	 »Končno!« je vzkliknil, kot bi zadel glavni dobitek na loteriji. »Končno bodo moje misli spet samo moje!«

	 Globoko si je oddahnil in se razposajeno vrgel na posteljo, ki je s štirimi kratkimi, lesenimi nogami trdno stala na tleh.

	 »Pozdravljen, Casper Grant!« se je zaslišalo od omare.

	 Casper je zgroženo skočil pokonci in previdno sedel na rob postelje, kot bi se pripravil, da bi lahko, če bi bilo treba, vsakega trenutka planil v beg.

	 »Ne že spet!« je nejevoljno vzkliknil. »Kdo je to rekel?«

	 »Jaz, A12L7-E58C4, gospod,« se je isti glas oglasil.

	 »Kdo si?« je Casper previdno, tako tiho vprašal, da je sam komaj slišal lastne besede.

	 »Umetna inteligenca gospod. Vam na uslugo!« je kljub temu prejel odgovor.

	 Casper je pogledoval po sobi, ker čeprav se mu je dozdevalo, kot bi se nekdo oglašal pri omari, ni bil povsem prepričan, od kod je glas pravzaprav prihajal, za katerega se ni mogel niti odločiti, ali je bil moški ali ženski, videl pa tudi ni nikogar.

	 »Tukaj, pred vami gospod!« je spet slišal glas.

	 Vstal je in previdno stopil proti omari. Čisto počasi je šel mimo nje in pogledal v režo med steno in omaro ... V kotu tik ob steni takoj za omaro je zagledal majhno lebdečo svetlo kovinsko kroglo, malenkost večjo, kot je tenis žoga, ki je na vrhu imela dolgo kot žica tanko anteno.

	 Nenadoma sta se na kovinski krogli odprli majhni, okrogli očesi. Videti sta bili, kot bi nekdo na stekleni frnikoli s čopičem narisal črni, povsem okrogli zenici in potem bi frnikoli vgradil v kovinsko kroglo.

	 Casper je zvedavo strmel v male okrogle oči, in še preden je trenil, se je pod njimi izbočila majhna konica in tik pod njo, na mestu, kjer ljudje običajno imajo usta, ozka vdolbina.

	 »Kaj delaš tukaj?« je naposled vprašal okroglo stvarco, kot da bi se pogovarjal z živim bitjem.

	 »To je moja soba gospod,« mu je lebdeča krogla prijazno odgovorila. »Tukaj živim.«

	 Casper se je nasmehnil in nejeverno pogledal po sobi, ker se mu velikost sobe in ogromno, težko, starinsko pohištvo za takšno malo lebdečo kroglo nikakor nista zdela potrebna.

	 »In kaj potem jaz počnem tukaj?« je vprašal in ne da bi na odgovor počakal, se je obrnil in stopil proti mizi.

	 Krogla je bliskovito šinila izza omare in vse do mize lebdela tik ob njem.

	 Casper se je brez besed sesedel na preprost lesen stol. S komolcema se je naslonil na mizo, si glavo podprl z dlanmi in nejeverno opazoval kroglo, ki se je tik pred njim spustila na sredino mize. Zavrtela se je in takoj ko se je ustavila, sta okoli nje opletali tanki ročici, dvakrat daljši, kot je bila sama, s petimi prsti na koncu vsake. Ko se je prijazna gostiteljica stresla, kot bi jo zmrazilo, je dobila še tanki dolgi nogi, ki sta se zaključevali z majhnimi stopali.

	 Casper je še vedno samo zvedavo strmel v ljubkega majhnega robota na sredini mize.

	 »V zadovoljstvo mi je, da si bova sobo delila gospod. Verjetno si mojega imena, A12L7-E58C4, niste zapomnili, ker je malce zapleteno, zato pa me lahko kličete, kar Alec,« je robotek rekel in svojo tanko dolgo desnico iztegnil proti Casperju, kot bi se z njim hotel rokovati.

	 Casper je s široko odprtimi očmi strmel vanj, a se mu je naposled le nasmehnil.

	 »Casper,« se mu je predstavil in ga previdno prijel za majhno dlan.

	 »O, vem, gospod!« je robotek spoštljivo vzkliknil. »Casper Grant, rojen v Nickovem Dolu ...«

	 Casper je zazijal, ker je Alec njegove osebne podatke dobesedno zdrdral, kot bi njegov življenjepis bral iz knjige.

	 »Kako pa, da vse to veš?« ga je skoraj brez sape osuplo vprašal.

	 »Zaznavam vaše misli gospod,« mu je robotek nemudoma odgovoril ter nožico upognil, kot bi se mu hotel prikloniti. »Vendar pa moram priznati, da so kronološko neskladne.«

	 »Krono … kaj?« se je Casper začudil.

	 »Kronološko neskladne, gospod,« mu je Alec ponovil. »Podatki, ki jih prejemam, nikakor niso iz tega obdobja, zato so mi povsem neznani. A ste prileteli iz vesolja gospod?«

	 »Casper sem, ne gospod!« se je Casper obregnil, ne da bi mu na zadnje vprašanje odgovoril. »Samo Casper!«

	 »Dodeljen vam je položaj višjega bitja gospod! Protokoli mi tega privilegija, da bi vas smel ogovarjati z imenom, ne omogočajo,« ga je Alec resnobno podučil.

	 Casper ga je samo postrani pogledal in mu ostro odgovoril:

	 »Ukazujem ti, da protokole preskočiš!«

	 Majhna kovinska žoga s človeškim obrazom se je na svojih dolgih nogah nemudoma zavrtela in se sredi mize vrtela kakor vrtalka.

	 Casper je planil pokonci, se za korak odmaknil od mize in zaskrbljeno strmel v robotka, ki se je na vsem lepem s prepletenimi rokami in nogami sesedel, kot bi bil pijan. Že je pomislil, da ga je z ukazom uničil, a se je robotek nenadoma postavil pokonci in mu na veliko presenečenje po vojaško salutiral.

	 »Urejeno stari!« je lahkotno vzkliknil in z nožico udaril ob nožico.

	 »Kje si pa to vzel?« ga je Casper odprtih ust osuplo vprašal.

	 »Iz tvojih misli kolega,« je robotek sproščeno nadaljeval, kot bi si s Casperjem bila najboljša prijatelja.

	 »Meni je prav,« je Casper skomignil z rameni. »A praviš, da si Alec?«

	 Majhen robot mu je prikimal.

	 »Torej si bova sobo delila?« se je Casper nasmehnil, se ozrl po preprostem lesenem pohištvu in ga vprašal, »čemu pa potrebuješ vse to pohištvo?«

	 Alec se je postavil v položaj, mirno in mu povsem po robotsko zdrdral:

	 »Sem absolutna človeška inteligenca in najboljši približek temu, čemur pravite, človek. V bazi sem vir vsega znanja in inteligence. Sem vseveden.«

	 Casper je bruhnil v smeh, in čeprav je Alec zaradi tega na sredini mize povsem negibno zbegano obstal, kot bi ga obšla slabost, se ni mogel zadržati. Šele ko so se robotkove steklene oči začele nenadzorovano vrteti, se je umiril in odkimal.

	 »Niti blizu nisi tistemu, čemur pravimo človek!« mu je zajedljivo rekel in se usedel na posteljo. »Iz zanesljivih virov ti lahko povem, da so ljudje že od nekdaj bili videti natanko takšni, kot so danes.«

	 Alec mu ni ničesar odgovoril. Izraz na njegovem kovinskem obrazku je bil videti kljubovalen. Skočil je z mize na tla in s svojimi drobnimi nožicami pristopicljal do Casperja, ki ga je še zmeraj nasmejan, kot bi se neznansko zabaval, samo opazoval.

	 Alec je začel rasti. Njegove že tako dolge okončine so se začele daljšati in debeliti. Še nekoliko poprej majhna krogla je zdaj bila ogromna. Začela je spreminjati oblike, kot bi jo nekdo gnetel.

	 Casper se ni nič več zabaval. Resnega obraza je strmel v spreminjajočega se robota, ki je skoraj bil že tako visok kot on. Površina krogle se je še nekajkrat vbočila in izbočila in končno se je iz nje izoblikovalo človeško telo ... Pred Casperjem je stala mlada dama!

	 Casper je planil pokonci. Z odprtimi usti je obstal ob postelji, a iz sebe ni spravil niti glasu, ker je ves otrpnil.

	 »M-Maya?« mu je končno uspelo zajecljati.

	 »Ne, Casper,« mu je podoba dekleta, ki je stala ob njem, z Alecovim glasom odgovorila. »Samo preoblikoval sem se v podobo, ki je ves čas v tvojih mislih. Že dolgo se približujem pravemu človeškemu življenju ... Rad bi ga zares začutil!«

	 Casper mu je komaj opazno prikimal. Ob pogledu na podobo Maye so čustva v njem kar vrela, čeprav je nanjo v zadnjih dneh, odkar sta z Gabrielom pristala, zaradi težav povsem pozabil.

	 »Ampak takšne osebe, kot sem zdaj, po vseh podatkih, ki jih premorem, še ni bilo na Zemlji,« se je Alec oglasil, kot da Casperjevega vznemirjenja ne bi zaznal.

	 Casperju se je pred očmi stemnilo. Odkimal je in se sesedel na posteljo. Na čelu so se mu nabrale potne kapljice. Zastrmel se je v Mayino podobo in si z dlanjo podzavestno potegnil čez čelo. Počutil se je popolnoma izgubljen.

	 Stresel je z glavo, da bi se zbral, saj ni želel, da bi Alec začutil njegovo slabost. Prisilil se je v nasmeh in se obrnil k Mayini podobi.

	 »Kaj pa njen brat?« jo je narejeno brezbrižno vprašal.

	 Alec je povsem brez znakov življenja za trenutek obstal, in ko je Casper že pomislil, da je skrivnostnega prijatelja izgubil, se je Mayina podoba nenadoma zganila in zdrdrala:

	 »Nikoli ni obstajal. Maya Dunn ne bo nikoli imela brata, pač pa sestro. Bo potomka zelo močne čarovnice.«

	 Casper je globoko zajel sapo. V njem se je spet razvnel močan nemir. Komaj je še dihal.

	 »Kaj pa Gabriel Dunn? Kaj veš o njem?« ga je prav počasi vprašal.

	 Mayina podoba je spet povsem obmirovala. Oči so ji mrtvo strmele mimo Casperja v prazno. Po nekaj dolgih trenutkih se je premaknila, se zazrla vanj in dejala:

	 »Se še ni rodil.«

	 »K-Kaj?« je Casper osuplo zjecljal. »Se še niti rodil ni?«

	 Skočil je s postelje in v dveh dolgih korakih že stal pri vratih, kot bi hotel pobegniti, a se je nenadoma ustavil, se obrnil proti Mayini podobi in se naslonil na podboj.

	 »A verjameš v duhove Alec?« ga je z nasmeškom vprašal.

	 Alec je odkimal in zdrdral:

	 »Duh ali spiritum je odsev mrtvega telesa. Njegov energijski nivo se ujema z vsoto del, ki jih je pokojni dosegel za časa življenja, kajti …«

	 »Stoj!« je Casper vzkliknil. »Sploh ne dvomim, da v tvoji zakladnici podatkov obstaja teorija duhov, ampak zanima me, ali si jih že kdaj videl?«

	 »Ne, ker ne obstajajo,« mu je Alec takoj brez zadržkov odvrnil.

	 »Me pelješ v ječe?« ga je Casper vprašal. »Z lahkoto bova preverila, kako je videti, če srečaš človeka, ki še ne obstaja!«

	 Podoba Maye mu je samo prikimala in se napotila proti vratom. Ko je hotela stopiti mimo Casperja, jo je prijel za roko in zaprosil:

	 »A lahko podobo menjaš Alec, ker te takšnega ne želim gledati, sploh pa te ne bo hotel tisti, h kateremu te peljem?«

	 »Predvideval sem, da se boš ob njej bolje počutil, ker so tvoje misli nenehno pri njej,« mu je Alec nekako skoraj dobrohotno rekel.

	 »Bila je moje dekle,« je Casper zasanjano, z obžalovanjem v glasu rekel, a se je takoj za tem nasmehnil in dodal, »ampak trenutno o njej ne premišljujem.«

	 Mayina podoba je nekaj dolgih trenutkov preiskujoče strmela v Casperjeve oči, kot da njegovi trditvi ne bi verjela. Končno je pogled odvrnila, odkimala in rekla:

	 »Je v tvoji podzavesti in se nešteto krat kopira iz ene misli v drugo. Misel iz podzavesti išče izhod, ampak trenutno ga ne najde in ga ne bo, vse dokler ne boš nanjo pripravljen.«

	 Casper ga je nejeverno pogledal, prepričan, da se je Alecov zapleteni sistem sesipal, a se mu je Mayina podoba spet zastrmela v oči in se oglasila rekoč:

	 »Ko so njo že stotič prekopali, se ti še niti rodil nisi, kolega!«

	 Casper je na široko, zmedeno odprl oči, ker je zdaj bil že prepričan, da se sistem ni sesipal samo Alecu, ampak se bo vsakega trenutka tudi njemu, ker je z vsakim Alecovim stavkom v glavi imel večjo zmešnjavo.

	 »Počakaj malo!« je zmedeno vzkliknil. »To ne bo držalo! Še malo prej si mi zatrdil, da se še niti rodila ni, zdaj pa me prepričuješ o nečem povsem nasprotnem!«

	 Alec je za trenutek otrpnil in potem čisto počasi rekel:

	 »Kronološko neskladje!«

	 Še preden je Casper utegnil o čemerkoli premisliti ali karkoli povprašati, je Mayina podoba izginila in ob njem je spet lebdela majhna kovinska krogla z dolgimi ročicami in nožicami.

	 »A greva?« je vprašala in neslišno spolzela na hodnik.

	 Casper je še vedno ujet v globoko premišljevanje samodejno stopil skozi vrata in lebdeči prijateljici sledil.

	 Brez besed sta hitela po hodniku, ki se je povsem na koncu zaključeval z mogočno kovinsko ploščo, ki je prekrivala celotno steno. Ko je Alec kar spolzel skoznjo, je Casper negotovo obstal pred njo.

	 »Kar skozi stopi!« je na drugi strani plošče slišal reči Aleca. »Iz elitnega območja lahko odideš, kadar hočeš, ali pa vstopiš vanj.«

	 Casper je pogoltnil slino. Pričakoval je, da bo, ko se bo srečal s trdo kovinsko površino plošče, začutil močan udarec in se bo takoj za tem znašel na tleh na zadnji plati.

	 Zaprl je oči in se kljub temu negotovo pognal vanjo, a na svoje presenečenje ni ničesar občutil. Ko je oči spet odprl, sta ga obdajala mrak in zatohel zrak. Za trenutek je negotovo obstal, in ko so se mu oči privadile na polmrak, se je ogledal naokoli.

	 Hodnik se je na tej strani plošče nadaljeval, le da so stene bile plesnive in samo tu pa tam se jih je še držal omet. Počutil se je, kot se je pred dnevi, ko se je zbudil v bolnišnici. Na najdaljši steni so se prav tako kot na oni strani kovinske plošče vrstila vrata, samo da so njihova krila bila polomljena ali pa jih ponekod sploh ni bilo več. Sobe so bile zanemarjeni, umazani, revno opremljeni, majhni prostori.

	 »Kje pa sva?« je nejeverno vprašal.

	 »V bazi,« mu je Alec lahkotno odgovoril.

	 »Hočeš reči, da je bila najboljša soba samo plod moje domišljije in da sploh ne obstaja?« ga je Casper osuplo vprašal.

	 Alec je neslišno spolzel skozi zrak in se mu ustavil tik pred obrazom. Male ustnice so se mu raztegnile v nasmeh. Iztegnil je ročico, s prsti zabredel v Casperjeve lase in ga igrivo pošteno skuštral.

	 »Umiri se, stari!« je dobrohotno vzkliknil. »Seveda obstaja, samo da je tisto elitni razred. Tja ne sme in ne more vsak, zato pa je zavarovan s tisto ploščo, skozi katero lahko stopijo samo tisti, ki jim je dovoljeno vstopiti v elitni predel.«

	 Casper je nejeverno strmel v robotka tik pred svojim obrazom, ki se je do njega povsem po domače obnašal. Ker je zanj bilo vse novo in je Gabriela močno pogrešal, se mu je prebudila želja, da bi to bitje bilo njegov prijatelj, čeprav ni bilo, ne živo in ne človek.

	 V trenutku se je sprostil in se mu nasmehnil.

	 »Kako pa se bom vrnil v elitni predel?« ga je vprašal in negotovo skomignil z rameni.

	 »Tako kot si ga zapustil, tako boš spet vstopil, saj imaš dovoljene,« mu je Alec rekel in ročico iztegnil proti steni, kjer sta na koncu hodnika spolzela skozi veliko kovinsko ploščo. »Tukaj je prehod. Zapomni si to mesto, ampak nikar ne skrbi, ker bom vselej ob tebi.«

	 Obrnil se je in odhitel dalje po hodniku.

	 Casper je takoj pohitel za njim, ker si niti najmanj ni želel, da bi se po teh neprijaznih hodnikih, kjer sta vlaga in plesen že dodobra načeli zidovje, izgubil.

	 S tesnobo je skozi polomljena krila vrat pogledoval v sobe, v katerih ni bilo veliko stvari, le prevrnjeno, polomljeno, preprosto, leseno pohištvo in tu pa tam je na tleh videl kakšen kos papirja ali lepenke.

	 Ob nekih vratih je tik ob podboju zagledal kos starega časopisa. Sklonil se je in ga pobral. Z zanimanjem se je zastrmel vanj.

	 »Puščavski list, letnik MMMMMDCCCXIV,« je glasno, čeprav s težavo, ker je bilo mračno, prebral in potem še z velikimi debelimi črkami natisnjen naslov članka, »Konec človeštva!«

	 »Katerega človeštva?« je nejeverno vprašal in zmajal z glavo.

	 Alec je za nekaj trenutkov zamrznil, a je Casper tokrat že vedel, da je spet brskal po svoji bazi podatkov.

	 »Teh podatkov ne najdem Casper,« mu je resnobno rekal, ko se je spet zganil. »Treba bo povprašati Profesorja.«

	 »Profesorja?« je Casper s široko odprtimi očmi začudeno vprašal. »Kdo pa je spet to?«

	 Alec se je ob pogledu na Casperjev obraz zahihital.

	 »Boš kaj kmalu videl!« mu je igrivo rekel in se pomaknil dalje.

	 Casper je pomislil, da bi članek bilo dobro prebrati, zato je kos starega časopisa brez besed nekajkrat prepognil in ga stlačil v žep, da ga bo lahko kdaj kasneje prebral.

	 Pohitel je za Alecom, ki ga je čakal na vrhu strmega stopnišča. Ko sta se začela spuščati po stopnicah, je s tesnobo opazoval stene, ki so bile videti čedalje bolj zanemarjene. Na njih ni bilo več niti sledu o ometu. Bile so kamnite, prekrite z zeleno plesnijo in pajčevinami. V režah med kamni je poganjal mah. Pomislil je, da so te stene verjetno že stoletja, morda celo tisočletja zanemarjali, kot da za njihov videz ne bi nikomur bilo mar.

	 Z Alecom sta se spuščala v popolno temo. Casper je iztegnil dlan, se z odporom oprijel zanemarjene stene in tipaje sestopal s stopnice na stopnico.

	 »Alec, počakaj!« je po nekaj negotovih korakih zaklical za njim. »A premoreš vsaj kako svečo, če v svoji bazi podatkov sploh najdeš, kaj je to?«

	 Nekaj trenutkov je bilo vse tiho, potem pa se je stopnišče v hipu osvetlilo ... Iz Alecovih oči sta se kot iz reflektorjev širila snopa svetlobe.

	 »Oprosti stari, čisto sem pozabil, da potrebuješ svetlobo!« se je robotek zahihital.

	 Ko sta prispela do dna stopnic, sta se znašla na ozkem, dolgem hodniku. Alec je takoj odletel dalje, prav do konca, kje so hodnik pregrajevale kovinske rešetke.

	 Casperja je kar zmrazilo, ker so ga rešetke spominjale na vrata starodavnih srednjeveških ječ.

	 Alec je prst vstavil v ključavnico, potem pa je rešetke potisnil, da se je del umaknil, kot bi odprl vrata in takoj odletel dalje po hodniku.

	 Casper je s strahom v srcu stopil mimo rešetk. Aleca na vsem lepem ni bilo nikjer več, kot bi preprosto izginil, zato ga je spet zagrnila tema. Negotovo je naredil korak v popolno temo, a je v trenutku obstal, ker je nenadoma zaslišal nekoga reči:

	 »O, lepo, da končno spet vidim poznan obraz!«

	 Casper je po celem telesu začutil mravljince. Glasno je pogoltnil slino in prisluhnil v temo pred seboj, od koder se mu je zdelo, da je nekdo prihajal. Napeto je prisluškoval korakom, ki so se bolj in bolj bližali.

	 »Dolgo je že od takrat, ko sva se zadnjič videla,« je nekdo spet spregovoril, zdaj že tik ob njem. »Vidim, da si kljub situaciji, v kateri si se znašel, ohranil svoj mladostni videz, prijatelj.«

	 Casper je ves otrpnil. Ugank ni nikoli maral in vedno je njihovo reševanje z največjim zadovoljstvom prepustil Gabrielu, ampak tokrat je pa šlo že čez mero! Nekdo se je z njim v tej temi dobesedno poigraval.

	 »Alec svečo!« je jezno zaklical v temo.

	 V trenutku sta se žarometa spet prižgala in osvetlila hodnik. Zvedavo si je ogledal starca, ki je stal tik pred njim ... Imel je dolge sive lase in prav takšno brado. Pomislil je, da v tem času prav gotovo frizerjev niso poznali, ali pa je morda bila to moda tega časa, ker so prav vsi možakarji bili bradati in dolgih las, kot da škarij sploh ne bi poznali. Starec je bil oblečen v ponošeno, marsikje že strgano oblačilo, ki ni moglo prikriti njegove čokate, še zmeraj krepke postave in mišičastih rok.

	 »Ne poznam vas, gospod,« se je Casper končno negotovo oglasil.

	 Starec mu je zagrabil desnico in mu jo krepko stisnil.

	 »Saj si Casper Grant, mar ne?« ga je vprašal, kot bi se hotel prepričati, da se ni zmotil.

	 Ko mu je Casper samo nemo pokimal, ga je starec krepko stisnil v objem.

	 Casper je za trenutek presenečeno obstal, a mu je objem vseeno zmedeno vrnil, čeprav se mu niti sanjalo ni, kdo je pred njim stal.

	 Starec ga je izpustil iz objema, in ko je videl njegov zmedeni pogled, je rekel:

	 »Pravijo mi Profesor, ampak meni bo mnogo ljubše, če mi boš rekel kar Robert.«

	 Casper je prebledel in na obrazu se mu je zrcalil strah.

	 »R-Robert, R-Robert L-Lee?« ga je skrajno osuplo jecljaje vprašal.

	 Starec mu je prikimal.

	 »Kje pa so ostali?« je iz Casperja kar planilo. »Z Gabrielom vas že več kot dober teden iščeva! Kje ste pristali in kakšni vendar ste, Robert?«

	 Robert ga je z obema rokama prijel za desnico in se mu zaupljivo približal.

	 »Od takrat, ko smo mi pristali, je minilo že najmanj dvajset let, če ne že več, ker let že dolgo ne štejem več,« mu je tik ob ušesu skoraj šepetaje rekel, kot bi mu pripovedoval največje skrivnosti. »Vsak se je podal na svojo pot v upanju, da vaju najdemo, ker brez vaju naloge ne bomo mogli opraviti ... Vidva sta bistvo našega bivanja tukaj!«

	 Casperju se je od vznemirjenja že vrtelo. Toliko bi ga rad še povprašal, a je samo pretreseno zasopel.

	 »Več kot dvajset let?« je s težavo spravil iz sebe. »Ali to pomeni, da z Gabrielom ne bova nikoli več videla Rebecce, Alexa, Maye in Holuga?« ga je nejeverno, s strahom vprašal. »Pravzaprav še za Gabriela ne morem biti prepričan, da bova še kdaj po tem čudaškem času in kraju skupaj hodila!«

	 Zdaj se mu je od silnega vznemirjenja, ki ga je že ves čas preplavljalo, odkar je izvedel, koga je imel pred seboj, pred očmi že meglilo. Zamajal se je, ker ga noge niso več držale. Iztegnil je roko, da bi se oprijel kamnite stene, da se ne bi zgrudil, ker so se mu kolena tresla, a se mu je zdelo, da je stena bila strašansko daleč.

	 In potem nenadoma ni bilo ničesar več, ker se mu je pred očmi povsem stemnilo ... Pogreznil se je v nezavest.

	 A še preden se je kot prazna vreča zložil po tleh, ga je nekaj zagrabilo in ga zadržalo pokonci.

	 »O, Alec!« je Robert vzkliknil, kot da bi ga šele tistega trenutka opazil. »Tebe pa že nekaj let ni bilo sem! Kako si?«

	 »Saj me tudi danes ne bi bilo sem Profesor, če gospod ne bi izrazil želje po obisku ječe,« mu je Alec umirjeno odgovoril in namignil proti Casperju.

	 »Takšen pač Casper je, radoveden kot le kaj,« se je Robert nasmehnil in se zazrl v Casperja, ki je kot prazna malha visel v robotkovih ročicah. »Prepričan pa sem, da ni imel v mislih te ječe, ampak tisto, kamor ste stlačili Scotta!«

	 Alec je Casperja z lahkoto držal pokonci, čeprav je Casper bil veliko večji od njega. Ko je dojel, da se je pošteno uštel, so se njegova mala usta oblikovala v začuden, O.

	 »A ga tja odnesem?« je vprašal, kot da bi svojo napako hotel nemudoma popraviti.

	 Robert je zamahnil z roko in si, kot da se svoje kretnje sploh ne bi zavedal, z obraza odmaknil pramen dolgih, skuštranih, sivih las. Za trenutek se je dvomeče zagledal v nemočnega Casperja, kot ne bi bil prepričan, kaj bi z njim naredili in odkimal.

	 »Kar v moje prostore ga odnesi!« je končno preudarno rekel. »Veliko se morava pogovoriti in verjetno, ko se bo prebudil, bo vesel, da bom jaz ob njem. Ko pa bo malo bolj pri močeh, bova Scotta skupaj obiskala, čeprav mislim, da je Scott veliko bolj varen tam, kjer je.«

	 Na Alecovem kovinskem obrazku je bilo videti dvom, in čeprav je za trenutek neodločno otrpnil, ker ni bil prepričan, ali lahko Robertovi želji ugodi, Casperja ni izpustil iz ročic, saj mu je še malo prej obljubil, da bo zmeraj ob njem.

	 A še preden se je Alec lahko odločil, kaj bi naredil, je Robert prijel Casperja in ga dvignil v naročje.

	 »Kar meni ga prepusti, no!« je nestrpno rekel. »Saj ne bo nikamor odšel, samo pogovoril bi se rad z njim!«

	 Alec se ni niti zganil, in čeprav je Robert Casperja že imel v svojih rokah, ga je Alec še zmeraj krčevito držal za sukno.

	 »Protokol C4-H8-B3!« mu je Robert ostro ukazal.

	 Alec se je končno zganil, Casperjevo sukno izpustil in Robertu salutiral. Obrnil se je in mimo rešetk odletel proti strmemu stopnišču.

	 Robert je s Casperjem na rokah povsem mirno obstal na drugi strani rešetk in gledal za Alecom, dokler mu ni izginil iz pogleda. Sploh ni bilo videti, da bi se mu Casper zdel težak ali pa da bi se utrudil.

	 »No, nekaj dni bova pred njim imela mir!« je z vzdihom rekel, čeprav je vedel, da ga Casper ni mogel slišati ter se napotil dalje po hodniku v temo.

	 Starčevi koraki so pošastno odmevali po temnem, praznem hodniku. Nekega trenutka so utihnili in zaslišal se je samo njegov odločni ukaz:

	 »Custos!«

	 In takoj za tem hreščanje in ječanje nekakšnega mehanizma. Na Roberta je padel tanek snop modrikaste svetlobe, in ko je hreščanje utihnilo, je modra svetloba medlo osvetlila kos hodnika, ker se je pred Robertom del stene ugreznil v tla in razkril vrata v skrivne prostore.

	 Robert je s Casperjem na rokah vstopil v veliko podzemno dvorano, zavil v levo in se v ozadju ustavil pred čisto običajnimi lesenimi vrati. S komolcem se je oprl na kljuko in jih odrinil. Vstopil je v majhno kamrico, Casperja odnesel do kota, kjer je ob steni stala postelja in ga odložil nanjo. Skrbno ga je pokril in se mu zazrl v obraz. Nekaj trenutkov je še negibno stal ob postelji in nekako z obžalovanjem strmel vanj. Po licu mu je zdrsela solza.

	 Zdrznil se je in si jo z dlanjo obrisal, potem pa se obrnil in majhno kamrico jadrno zapustil. Stara lesena vrata je za seboj skrbno zaprl.

	 Sredi velike, mračne, kletne sobane je lebdela dolga miza, obsijana z zamolklo, modro svetlobo. Robert se je ustavil ob njej. Od nekod se je za njim pojavil lebdeči stol in ne da bi ga Robert pogledal, je sedel. Globoko je zavzdihnil in vzkliknil:

	 »Prinesite Frankieja, prosim!«

	 V oddaljenem, mračnem predelu sobane je zašumelo. Proti mizi se je začel pomikati dolg, lebdeči, kovinski zaboj, obkrožen s šestimi, manj kot meter visokimi podobami, ki so bile oblečene v modre kirurške halje in kape. Obraze so jim prekrivale kirurške maske.

	 Ko je zaboj zdrsnil nad dolgo mizo v sredini sobane in se brez zvoka spustil nanjo, so se podobe Robertu priklonile in se za nekaj korakov odmaknile od mize, kjer so tako priklonjene obstale.

	 Ves zaboj je bil ovit v meglo.

	 Robert je iz žepa potegnil kirurško kapo, masko in rokavice ter si jih nadel. S spoštovanjem, kot bi vodil nekakšen obred, je z zaboja dvignil pokrov, ki se je kar sam umaknil in se odložil na mizo, ki je lebdela ob steni. Zastrmel se je v notranjost zaboja, ki jo je prekrivala gosta megla.

	 »Odmik inkubatorja!« je polglasno ukazal.

	 Stranice zaboja so se razprle in se dvignile pod strop. Robert je z rokama nekajkrat zamahnil, da se je megla razkadila in razkrila vsebino zaboja ... Na lebdečem kovinskem dnu je negibno ležala podoba.

	 Robert se je obrnil k nizkim postavam v kirurških oblačilih, ki so s sklonjenimi glavami stale nekoliko odmaknjene. Ko jim je pokimal, so se nemudoma približale in se postavile okoli mize. Pomenljivo jih je pogledal in si pomel dlani.

	 »Pozdravljen Frankie!« je z zanosom pozdravil podobo na mizi. »Napočil je čas! Končno smo našli darovalca!« je z olajšanjem navdušeno vzkliknil.

	 Zaščitniško kot oče, ki varuje svojega otroka, se je nagnil nad podobo. Čeprav so mu dolgi, sivi lasje zdrsnili na obraz, niso mogli prikriti iskric, ki so se mu prižgale v očeh, ko je ljubeče strmel v zamrznjeno telo, prekrito z brazgotinami in šivi.





ZRCALO RESNICE


	 Čeprav je na temnem, povsem črnem, jasnem nebu žarelo nešteto zvezd, puste pokrajine pod sabo niso mogle osvetliti. Baza, ki so jo mestni veljaki postavili na obronku mesta in je na eni strani prehajala v njegove same napol porušene zgradbe, ki so povsem neurejeno rinile iz zemlje in so še zmeraj predstavljale edine pokončne stvari v tej neskončni, puščavski ravnici, na drugi pa jo je žičnata ograja delila od puščave, se je že zdavnaj zavila v nočni spokoj.

	 Nikjer ni bilo nikogar videti, le na tistem delu baze, ki je mejil na puščavo, je na dvorišču v bližini ozkih vrat v visoki žičnati ograji v ogromnem kovinskem sodu plapolal ogenj. Okoli njega so v tišini stali trije v široka, dolga ogrinjala zaviti stražarji. Roke so iztegovali nad sod in se greli. Čeprav so dnevi bili peklensko vroči, pa so noči običajno bile zelo mrzle. Nočno tišino je motil samo veter, ki je otožno zavijal okoli kamnitih ostankov porušenega mesta.

	 Nedaleč od stražarjev so v dolgi, vsaj trinadstropni zgradbi, ki je stala tik ob žičnati ograji na samem obronku baze, komaj slišno zaškripala vrata.

	 Trojica, ki je budno prisluškovala v temno okolico, se je sunkovito ozrla proti zgradbi in obnemela.

	 »O, Profesor!« je eden od stražarjev vzkliknil. »Vas pa že celo večnost ni bilo sem!«

	 Robert je negibno stal na pragu vhoda in globoko, z užitkom zajemal oster nočni zrak v pljuča. Nasmehnil se je in stopil k možem.

	 »Imel sem ogromno dela,« je zamrmral. »Pa saj veste, zakaj se ne zadržujem na površju!«

	 Trojica mu je samo pritrjujoče prikimala, saj so dobro vedeli, s čim je bil zaposlen.

	 Robert se je počasi sprehodil ob ograji. Previdno, a dokaj spretno je prestopil velik kamniti blok, ki mu je zapiral pot, se postavil v razkorak in nekajkrat igrivo poskočil v raznožko. Zaokrožil je z rameni in boki. Naredil je še nekaj strokovnih gibov, ki so še najbolj spominjali na kako borilno veščino.

	 Trojica ga je presenečeno opazovala.

	 Naposled se je Robert vrnil k možem ob sodu, se jim sramežljivo nasmehnil, in kot bi hotel upravičiti svoje početje, rekel:

	 »Občutek, če se razgibavaš pod milim nebom, je nekoliko drugačen, kot če to počneš v zatohli kamri globoko pod zemljo.«

	 »Potem bi si lahko vsako noč utrgali nekaj minut in se malce razgibali na prostem,« je možakar, ki mu je stal najbližje, pripomnil.

	 Robert se je zamišljeno zazrl v jasno, temno, zvezdnato nebo.

	 »Z veseljem bi David,« je prikimal, ko je spet pogledal v trojico ob sodu, »a bojim se, da bi se bolezen, ki me je pred leti skoraj ugonobila, kar hitro spet vrnila.«

	 Možje so togo strmeli v ogenj, ne da bi mu kdo karkoli odgovoril, ker je to bila tema, o kateri jim je bilo težko govoriti.

	 »Že takrat sem se komaj izognil prezgodnjemu slovesu!« je Robert mrko rekel in se tudi on zastrmel v ogenj. »Življenje Androida mi nikakor ne bi ustrezalo, a na srečo smo bolezen lahko za nekaj časa zamrznili.«

	 »Povsem razumljivo, komu pa ustreza?« mu je eden izmed trojice končno tiho odgovoril in se odkašljal. »Pa tudi ne vem, kaj je slabše, biti Android ali Corpusoid?« je že bolj odločno dodal.

	 Robert je roki iztegnil nad plamen in si pomel dlani.

	 »Prav imaš, ne eno ne drugo me ne mika,« mu je pritrdil in zmajal z glavo. »Ampak če mi ne bo uspelo, kar že leta poskušam narediti, bomo težko izbirali ... Bojim se, da nimamo več veliko časa!«

	 Trojica se je spet sklonjenih glav molče zastrmela v ogenj, a je eden dvignil pogled, se z upanjem zazrl v Roberta in ga vprašal:

	 »Kaj pa mi? A nihče izmed nas ni primeren?«

	 Robert je ustnice stisnil v tanko črto in oči nestrpno obrnil v nebo, ker so ga taka vprašanja že malo jezila. Že vsa ta leta so mu jih mnogi vedno znova in znova z upanjem zastavljali in on jim je nanje zmeraj potrpežljivo odgovarjal, a videti je bilo, da ga sploh nihče ni poslušal.

	 »Ne, Ben, saj veš, da ne!« je nestrpno rekel in odkimal. »Darovalec je lahko samo on!«

	 Ben mu je prikimal, a je kljub temu še nekako z upanjem strmel vanj.

	 »Frankie potrebuje moč bitja, ki ne izvira iz tega sveta,« je Robert odločno nadaljeval, »zato se bojim, da je Scott edini, ki te lastnosti premore!«

	 Oba stražarja, ki sta stala na drugi strani velikega soda, sta ga počasi zaobšla in se postavila tesno ob Bena. Vsi trije so z velikimi očmi zrli v Roberta, ki je mimo njih zamišljeno strmel v temačno daljavo.

	 »Če je pravi!« je možakar najnižje postave dvomeče vzkliknil. »Upam, da ni spet kak Iluzionist! Vse več jih je in vsako priložnost izrabijo, ker jim počasi že primanjkuje idej, kako bi se vtihotapili med nas!«

	 Robert se je končno obrnil in se pozorno zastrmel vanj.

	 »Že morda Martin,« mu je nadvse resnobno odgovoril. »Pa saj veš, da se Iluzioniste, ki pa več kakor naše pozornosti niti ne iščejo, z lahkoto da preveriti. So povsem nenevarni.«

	 »Za vas že,« je Martin trpko zamrmral. »A ne pozabite, da so prav Iluzionisti krivi, da je marsikdo med nami postal Corpusoid!«

	 »Ja,« je Robert resnobno prikimal. »Pa ne pozabite tudi, da zato, ker so med rekrute leta jemali može, ki jih niso preverjali!«

	 Trojica se je spogledala in na obrazih jim je bilo videti nelagodje. Mencajoče so se prestopali na mestu in molče strmeli v tla.

	 Robertu je teh hrabrih mož, ki so stali pred njim, bilo kar malo žal, zato je najbližjemu položil roko na ramo in mu prizanesljivo rekel:

	 »Saj veš Ben, da s tem nisem mislil vas. Za vami so velike bitke in deležni ste bili nemalo ran, ki so se vam dolgo celile. A priznati moraš, da so v vaših enotah bili tudi možje, ki jim je beg pomenil edini smisel vojskovanja. Pa sami tudi veste, da so Horianove čete veliko močnejše od vaših!«

	 Ko je Robert omenil Horianove čete, se je trojica zdrznila in se molče spet postavila okoli soda z ognjem.

	 »Tako, grem,« je Robert rekel in se obrnil proti vhodu v zgradbo. »Grem preverit, ali se je Casper že zbudil.«

	 Nihče izmed trojice mu ni odgovoril. Možje so, kot bi jih bilo sram, nepremično strmeli v ogenj, a je Ben, ko je Robert že stal na pragu vhoda, za njim zaklical:

	 »Pa še kaj pridite, Profesor! Nihče drug nam ničesar ne pove, kaj se dogaja!«

	 Robert se je med podboji ustavil, se obrnil in se znova zastrmel v može.

	 »Manj kot veste, bolje je za vas!« je odrezavo rekel. »Z veseljem bi se vam vsako noč pridružil, a bojim se, da se mi približuje konec,« je še tiho dodal in glavo sklonil.

	 Martin je ves bled prizadeto strmel vanj. Odprl je usta, a ni ničesar rekel. Samo na kratko mu je pokimal in se obrnil proti ograji.

	 Robert je izginil v notranjost zgradbe. Čeprav je pot dobro poznal in je tod že velikokrat hodil, se je prvič zares zavzel, da so stene bile zanemarjene, prekrite s pajčevinami in zeleno plesnijo, ki je zaradi nedavnega močnega dežja bujno pognala in se bo, ko bo vlaga zaradi suše izpuhtela, spremenila v črne obloge.

	 Stopil je najhitreje, kar je zmogel in se vrnil v kletne prostore. Dolga leta je živel in se gibal v popolni temi, zato se mu je vid izostril in se je tudi v temi dobro znašel, ker je zgradbo bolje poznal, kakor bi si želel.

	 Ustavil se je v dolgem hodniku, nedaleč od rešetk in izrekel geslo. V steni je zahreščalo in vrata so se pogreznila v tla. Medla, modra svetloba, ki je prodrla skozi odprtino, je na temnem hodniku izrisala njegovo podobo.

	 Stisnil je ustnice in vstopil. Zavil je v levo in v nekaj korakih je stal v temnem ozadju pred starinskimi lesenimi vrati. Pritisnil je na kljuko in jih odrinil.

	 Za trenutek je obstal med podboji in se zastrmel proti preprosti, leseni postelji v kotu kamrice, kjer je Casper še vedno kot ubit spal.

	 Neslišno je stopil k postelji, ga prijel za ramo in na rahlo stresel.

	 »Casper!« ga je z raskavim glasom, skoraj nežno poklical. »Čas bi že bil, da se zbudiš,« je šepetaje rekel in ga spet rahlo stresel.

	 Casper je počasi odprl oči, in ko je nad sabo zagledal Robertov postarani obraz, je nekajkrat zmedeno pomežiknil, potem pa je oči široko razprl in prestrašeno strmel vanj.

	 »Niso sanje Casper, vse je res,« mu je Robert rekel in se mu toplo nasmehnil.

	 Casper je še nekaj trenutkov zmedeno strmel vanj, potem pa si je oči pomel in sedel.

	 Robert je zaploskal in takoj se je od nekod pojavil majhen, okrogel stol in ko je sedel, ne da bi prej preveril, kje se je stol ustavil, se je lebdeča, mehka stvarca nekoliko dvignila, tako da je Casperju lahko gledal naravnost v oči.

	 »Vidim, da ti nič ni jasno,« je rekel in se mu nasmehnil. »V naši bazi si, vendar pa ...«

	 »To že vem!« ga je Casper nestrpno prekinil. »Ampak kje pa sem zdaj?«

	 »V moji postelji,« mu je Robert potrpežljivo odgovoril.

	 Casper se je ozrl naokoli, in čeprav je sobica bila majhna in borno opremljena, si je kar oddahnil, ker v njej ni nič lebdelo, razen majhnega okroglega stola, na katerem je sedel Robert. Nasproti starinski, leseni postelji, ob kateri je stala nočna omarica s samo enim predalom in dvema policama, na katerih so bila lepo zložena oblačila, so ob povsem ravnem in gladkem zidu slonele police, polne knjig, in pred njimi je samo še stala majhna, okrogla miza. Dolga cevasta svetila, vgrajena okoli in okoli sobice v stene tik pod stropom, so oddajala medlo svetlobo, ki pa je bila dovolj močna, da se je sleherna stvar povsem jasno videla. Na eni od sten so se tik pod stropom vrstila majhna okna, zamrežena z debelimi kovinskimi palicami, ki jih je rja že marsikje pošteno načela. Šele pri okenskih odprtinah se je dalo videti, kako debele so bile kamnite stene! Tu pa tam je, kateri kamen bil odkrhnjen, kar je pričalo, da je zgradba verjetno bila že zelo stara.

	 Robert je molče s pogledom sledil Casperju, ki je s privzdignjenimi obrvmi z očmi vprašujoče drsel po majhni kletni sobici in jo ocenjeval.

	 »Prav si dognal,« se je končno oglasil, kot bi vedel, o čem je Casper premišljeval. »Nekoč je to bila jetniška celica, vendar se še malo strpi, ker bova šla korak za korakom in počasi prišla do vsega, kar moraš vedeti.«

	 Casper je zasopel in mu samo negotovo prikimal, ker je v sebi začutil strah. Minilo je šele nekaj dni, odkar sta z Gabrielom pristala v puščavi in prispela v to nenavadno mesto, a pred njim je stal nekdo z dolgimi, sivimi lasmi, ki mu je trdil, da je Robert ... Pred njim je stal starec! Toliko vprašanj bi mu rad zastavil, a ta starec ni bil tisti Robert, ki so ga poznali v svojem času in mu zaupali.

	 Počasi se je skobacal s postelje in se znova ozrl po kamrici. Na obrazu se mu je poznalo, da je bil povsem izgubljen.

	 Robert je še zmeraj samo tiho sedel, ker mu je hotel pustiti čas, saj je vedel, da bo Casper moral pri sebi še marsikaj premleti in dojeti.

	 »Gabriel?« je Casper vprašal in se vprašujoče zastrmel vanj.

	 »Pst!« mu je Robert hitro svareče rekel, kazalec postavil pred usta in šepetaje nadaljeval, »tukaj o Gabrielu ne govorimo! Ne priporočam ti, da ga kjerkoli omeniš! Ne pozabi, da smo se znašli v časovni zanki!«

	 Šele zdaj je Casperja resnično preplavil strah. Napeto je premišljeval, čemu o Gabrielu ni smel govoriti. Vedel je, kaj je časovna zanka, a ni vedel, o kakšni je Robert govoril.

	 Zastrmel se je vanj, a ker se mu ni hotel razkriti, da je bil tako prestrašen, da ni zmogel iz sebe spraviti niti glasu, je samo skomignil z rameni.

	 »Kakor sem ti že povedal, preden si izgubil zavest, je od našega potovanja minilo že najmanj dvajset let ... Dvajset dolgih let, polnih težav in neprijetnosti!« mu je Robert začel pojasnjevati.

	 »Ja, si lahko mislim,« se je Casper naposled le oglasil. »Čeprav sva z Gab ... Scottom tukaj samo nekaj dni, sva že občutila pomanjkanje vode, se znašla v vojni, v bolnišnici, pri obredu v podzemnem templju in med zombiji.«

	 »Potem pa vama ni bilo veliko lažje kot nam,« se mu je Robert malce posmehljivo nasmehnil.

	 Casper je samo skomignil z rameni, ker ni vedel, kaj bi mu odgovoril. Robert je bil v prednosti, ker je tukaj, kot je sam trdil, prebival že dvajset let in je o stvareh veliko vedel, on pa pravzaprav še ničesar, vendar pa, še preden se je utegnil zbrati, je Robert vstal in molče, z rokama, sklenjenima za hrbtom, zamišljeno naredil nekaj korakov po kamrici.

	 Ustavil se je tik pred Casperjem, se zazrl vanj in mu resnobno rekel:

	 »Dolgo smo vaju iskali, pravzaprav vaju še zdaj iščemo!«

	 Casper je vprašujoče privzdignil obrvi in ga zmedeno pogledal, a ker je Robert še kar bil tiho, je spet skomignil z rameni in mu zajedljivo rekel:

	 »No, potem pa naju ne bo treba več iskati, ker sva zdaj tukaj!«

	 Z Robertovega obraza je izginil resnobni izraz. Nasmehnil se mu je in mu z dvomom v glasu odgovoril:

	 »Morda, vendar pa še nisem povsem prepričan, da sta res prava. V teh dvajsetih letih se je že veliko ljudi izdajalo za vaju.«

	 Casper ga je razburjeno pogledal in stisnil pesti. Prijel je za rob majice, jo ihtavo potegnil navzgor in si razkril ramo, kamor ga je v srednjem veku zadela puščica.

	 »A tole sem si pa izmislil ali kako?« je jezno siknil proti Robertu.

	 Robert se mu je zastrmel v razgaljeno ramo, in ko je Casper majico že hotel spet spustiti, je vzkliknil:

	 »Počakaj!«

	 Obrnil se je in odvihral skozi vrata, a se je že čez nekaj trenutkov vrnil. V eni roki je držal nekakšno kovinsko ploščico z majhnim steklenim oknom na sredini, v drugi pa okroglo prozorno cevko.

	 Kovinsko ploščico je odložil na okroglo mizico in iz steklene cevke potegnil belo paličico, ki je bila na enem koncu ovita v nekaj, kar je bilo podobno vati. Z njo je nekajkrat podrgnil po Casperjevi brazgotini in takoj za tem še po okencu v kovinski ploščici, ki jo je nestrpno spet vzel v roke, in napeto strmel vanjo.

	 Okence je zeleno zažarelo in iz ploščice se je zaslišal zvok, kot bi v njej nekdo pritiskal na tipke pisalnega stroja.

	 »Analiziran vzorec vsebuje DNK živalskega izvora. Tkivo je v fazi mutacije ...« se je hreščeč zvok zaslišal iz ploščice.

	 »Kaj se ti je zgodilo?« ga je Robert previdno vprašal, medtem ko si je pozorno ogledoval brazgotino.

	 »Kako ste lahko pozabili na našo bitko za gradom?« mu je Casper odgovoril z vprašanjem.

	 »Saj nisem!« je Robert planil. »Kako naj bi jo?« je zavzdihnil.

	 Casper si je brazgotino, ker so ga preplavili spomini, s prsti zasanjano pogladil in v trenutku otrpnil, ker je na njej otipal dolgo dlako.

	 Robert je s privzdignjenimi obrvmi molče, vprašujoče strmel vanj.

	 »Gabyja vprašajte ... on me je takrat rešil!« mu je Casper odrezavo odgovoril na neizrečeno vprašanje in majico hitro spustil.

	 Robert je kovinsko ploščico spet odložil na mizo, stopil do vrat, jih odprl in kar s praga zaklical:

	 »Protokol C4-H5!«

	 Ko je zaslišal hreščeč zvok, kakor da bi nekdo z nožem vlekel po kovini, se je obrnil in se vrnil h Casperju. Za trenutek je molče počakal, da je hreščanje zamrlo, potem pa ga je s prešernim nasmeškom pogledal in mu zaupljivo rekel:

	 »Tako, urejeno ... Prostori so zapečateni!«

	 »Kaj za vraga pa zdaj spet to pomeni?« je Casper vznemirjeno planil, ker temu Robertu še zmeraj ni povsem zaupal.

	 »Dragi prijatelj,« je Robert vzkliknil in mu roko razburjeno položil čez rame, »za takšno DNK, kot jo imaš ti v svoji krvi, bi jih veliko prodalo vse, kar imajo!«

	 Casper je nejeverno strmel vanj, ker ga ni prav nič razumel, a se mu ni ljubilo več niti razburjati, saj sta že z Gabrielom ugotovila, takoj ko sta srečala prve prebivalce tega mesta, da jima je bil čas, v katerem sta pristala, prava uganka.

	 Robert mu je samo z glavo nakazal proti vratom.

	 »To je moj laboratorij,« mu je ponosno rekel, ko sta stopila iz kamrice in z roko zaokrožil po ogromnem kletnem prostoru. »Tukaj že dolga leta ustvarjam!«

	 Casper si je najprej z zanimanjem ogledal dolgo mizo, ki je lebdela na sredini laboratorija. Sicer je bila obsijana z medlo modrikasto svetlobo, ampak ker je bila prazna, ga ni več zanimala. Tudi ostala oprema ni bila nič kaj podobna laboratorijski, pa še vse je lebdelo!

	 »Ne vem, kako bi se lahko živalska DNK znašla v moji krvi,« je nenadoma rekel, kot bi samo glasno premišljeval. »Sicer sem si takrat želel, da bi me Scott ugriznil, ampak tega ni nikoli storil.«

	 »Pa si prepričan?« ga je Robert dvomeče vprašal.

	 »Ne,« mu je Casper kratko odgovoril in skomignil z rameni. »Ko me je Scott rešil, sem bil v nezavesti.«

	 »V resnih težavah si! Za tvojo DNK ne sme nihče izvedeti!« je Robert vzkliknil in razburjeno naredil nekaj korakov po laboratoriju.

	 Casper mu je samo prikimal, ker se mu spet ni niti sanjalo, o kakšnih težavah je Robert govoril.

	 »Verjetno nisem v nič večjih ali manjših težavah kakor vi, Robert,« je sproščeno rekel in se mu nasmehnil. »Pa morda se bo tudi meni sanjalo, pri čem sem, če mi težave na kratko predstavite, ker že nekaj dni tavam po tem svetu, ne da bi karkoli oprijemljivega izvedel!«

	 »Povsem prav imaš,« mu je Robert zaradi njegovega sproščenega tona glasu že bolj umirjeno odgovoril. »A kljub temu bova morala biti previdna, ker smo zašli v čas, kjer nobena pravila ne veljajo.«

	 »Sem opazil, ja,« mu je Casper prikimal. »Kaj lahko naredimo?«

	 Robert se je naslonil na dolgo, z modro lučjo osvetljeno mizo in se odsotno zagledal v vrata.

	 Casper je molče strmel vanj, a ker se Robert še vedno niti zganil ni, je prav kmalu izgubil potrpljenje.

	 »Robert!« je zaklical in ga pocukal za komolec.

	 Starec ga je odsotno pogledal, kot bi se čudil, kaj je Casper počel v njegovem laboratoriju, potem pa se stresel, kot bi ga zmrazilo, se izravnal in mu samo z roko nakazal, naj mu sledi.

	 Casper je brez pomisleka stopil za Robertom. Ko je tako hodil za njim, mu je za trenutek med razmršenimi lasmi ugledal vrat. Presenečeno je zajel sapo, ker je na pordeli koži videl modrice in majhno rano. Čeprav je običajno imel jezik hitrejši od pameti, pa se je tokrat modro zadržal in se odločil, da ga bo o tem povprašal raje kdaj kasneje, ko bo trenutek bolj primeren.

	 Robert je prečkal laboratorij in se čisto na drugem, temačnem koncu ustavil pred ozkimi kovinskimi vrati. Vstopila sta v majhen, ozek, skoraj povsem neosvetljen prostor, ki je bil videti kot kakšen kabinet. Vzdolžni steni sta bili do stropa povsem prekriti s policami, ki so bile nabito polne, vendar pa Casper zaradi teme ni mogel ugotoviti, s čim.

	 Robert je z ene od polic nekaj vzel.

	 »Primi,« je lahkotno dejal in mu nekaj ovalnega in na otip gladkega potisnil v roke.

	 Casper je brez pomisleka prijel, kar mu je Robert potisnil v roke, čeprav je bilo tako temno, da ni razločil, kaj je držal.

	 Robert se je na koncu kabineta postavil pred ozko steno, ki edina ni bila prekrita s policami, in potrkal nanjo. Zaslišal se je hreščeč zvok, kakor da bi kamen drsel po kamnu.

	 »Tukaj notri bo malce temno,« se je obrnil h Casperju, »ampak samo skloni glavo in mi sledi.«

	 Casper ni ničesar rekel, in čeprav je v grlu začutil cmok, mu je samo prikimal.

	 Ko je vstopil za Robertom, se je ves naježil, ker sta se resnično podajala v popolno temo. V levi roki je držal tisto, kar mu je Robert prej potisnil v dlani, z desnico pa je negotovo poskušal otipati okolico. Previdno je stopal korak za korakom in sledil zvoku Robertovih korakov pred seboj. S prsti je otipal kamnito steno.

	 »Kar pogumno naprej!« se je Robert oglasil iz teme, kot bi njegovo tesnobo zaslutil. »Samo povsem raven rov je. Pohiti, rad bi ti pokazal, čemu sem se zadnjih deset let zadrževal tukaj!«

	 Casper se je čudil, ker je Robert že ves čas s tako lahkoto govoril o preteklih dvajsetih letih svojega življenja, ki ga je v tem čudnem in krutem času preživel sam, brez prijateljev, kot da bi to zanj bila nagrada in ne kazen. Prepričan je bil, da sam, če bi bil ujet v neznanem času in kraju, toliko let ne bi zmogel preživeti brez prijateljev, že eno, samo leto ne.

	 »Kam pa greva?« ga je končno negotovo vprašal, ker ga je od strahu v želodcu kar zvijalo.

	 Že ves čas, odkar je naletel na Roberta, ga je dajal močan dvom, ali naj mu verjame. Konec koncev bi lahko bil tudi kdo drug, ki bi se samo izdajal za Roberta!

	 Ko ga je prešinila ta misel, se je v trenutku ustavil.

	 »Casper si za menoj?« ga je Robert, ki ni več slišal njegovih korakov, vprašal iz teme.

	 Casper je bil popolnoma tiho, kot bi se bal, da se bo izdal, če se bo oglasil, a je po premisleku le rekel:

	 »Sem, ampak nisem ravno prepričan, da sledim pravemu prijatelju!«

	 Robertu, ki je bil že daleč pred njim, je zastal korak. Za nekaj trenutkov je v rovu zavladala popolna tišina.

	 »Pametno razmišljaš prijatelj!« mu je Robert končno rekel, kot je mladim običajno imel navado govoriti.

	 Casper je pogoltnil slino. Stavek se mu je zdel tako znan in domač, a njegovo nezaupanje je bilo močnejše. Ko je zaslišal korake, ki so se mu približevali, se je spet ves naježil.

	 »Pridi, Casper, samo nekaj korakov še, pa ti bom lahko dal dokaz, kdo sem!« se je Robert tik ob njem oglasil. »Rad bi ti predstavil, zakaj sem se v tej bazi tako dolgo zadržal, prijatelj!«

	 Casper je že naslednjega trenutka spet zaslišal korake, ki so se oddaljevali. Na koncu predora se je zasvetilo in zagledal je Roberta, ki je vstopal v neki močno osvetljen prostor, zato je pohitel za njim.

	 Na pragu je za nekaj trenutkov zastal, nekajkrat pomežiknil, ker ga je oslepila močna svetloba in se razgledal naokoli ... Bila je borno opremljena sobica, brez oken in vrat. Ob eni steni je v kotu stala iz napol preklanih debel zbita robata miza, polna papirjev in pergamentov, in ob njej namesto stola navaden štor, ob drugi steni nasproti mize, pa lesene police in to je bilo vse. Pomislil je, da sta miza in police morala biti že zelo stara, ker kolikor se je spominjal, ne v puščavi in ne v mestu ni videl niti enega samega drevesa.

	 Pogoltnil je slino in vstopil. Robert je stal ob mizi in mu kazal na debel zvitek, kot bi mu ga ponujal.

	 Casper je oklevajoče stopil k mizi, potegnil za začetek zvitka in ga čisto malo odvil. Zvedavo si ga je začel ogledovati ... Pergament je bil porisan s samimi slikami. Takoj ko si jih je nekaj ogledal, je zadržal dih in presenečeno vzkliknil:

	 »Robert tukaj so prav takšne slike, kakršne je Rebecca videla na tistem črnem zidu v vašem Forenzičnem laboratoriju!«

	 »Ja, orakelj,« mu je Robert prikimal.

	 Pergament je bil videti zelo star in marsikje se je že cefral, a kljub temu so slike bile jasno vidne.

	 Robert je začel zvitek razvijati in ga razgrnil po celi mizi, ampak ker je zvitek bil predolg, je drugi konec, ki še ni bil razvit in je zato bil težak, zdrsnil z roba mize in se odkotalil po tleh.

	 Casper se je takoj sklonil, da bi ga pobral, a ga je Robert zaustavil, rekoč:

	 »Kar pusti ga! Morda nama bo skupaj uspelo razvozlati njegove skrivnosti, ker do zdaj še nisem zbral poguma, da bi si ogledal svoj konec!«

	 Casper je presenečeno strmel vanj in že na obrazu mu je bilo videti, da spet ni razumel, o čem je Robert govoril.

	 »Orakelj se vedno zaključi s koncem življenja tistega, ki ga bere,« mu je Robert pojasnil in ustnice stisnil v tanko črto. »Za zdaj me moj konec še ne zanima!« je trpko dodal.

	 »Robert pa saj ne verjamete tem pravljicam?« ga je Casper nejeverno vprašal in se prav prešerno zasmejal.

	 »No, ja, ne vem ...« mu je Robert oklevajoče odgovoril, pri čemer se ni prav nič smejal. »Ampak bojim se, da nama tisti, ki bi nama o tem lahko kaj več povedal, ne more več.«

	 »Koga mislite?« ga je Casper s strahom vprašal, ker se je ustrašil, da je Robert govoril o Gabrielu.

	 Robert mu je samo z glavo namignil proti ovalnemu, gladkemu predmetu, okoli katerega je Casper kot okoli žoge ovil levo roko in ga še vedno skrbno, ne da bi ga do zdaj sploh pogledal, stiskal pod levo pazduho, kot bi že čisto pozabil, da je nekaj držal.

	 Ko je Casper pogled počasi obrnil in končno pogledal, kaj je ves čas nosil s sabo, je prestrašeno kriknil in v trenutku razširil roki. Ko je predmet udaril ob tla in se zakotalil proti vratom, je po majhni kamrici zamolklo zadonelo.

	 Robert je resnobno stopil k vratom in ga pobral. Skoraj pobožno ga je pogledal in ga spet pomolil Casperju.

	 »Pazi, Casper!« mu je svareče rekel. »Mislim, da Gallu ne bi bilo všeč, da z njegovo glavo tako ravnaš!«

	 »K-Kaj p-pa počnete s tem?« je Casper zgroženo zajecljal, in ko je pokazal na človeško lobanjo v Robertovih rokah, ga je kar zmrazilo.

	 Robert je lobanjo odložil na mizo in sedel na visok štor ob njej.

	 »Tukaj se začne najina težava,« mu je zasoplo, skoraj šepetaje rekel. »Kar gledaš, je lobanja Galla de Muslacka, zadnjega človeka, ki mu je bila še podarjena milost, da je lahko umrl!«

	 Casper je nejeverno pogledoval zdaj v lobanjo zdaj v Roberta.

	 »Pa saj je navadna človeška lobanja!« je vzkliknil. »Kaj boste z njo Robert?«

	 »Vidim, da o dejstvih, ki že nekaj časa krojijo našo usodo, ničesar ne veš …« je Robert zavzdihnil.

	 »Kakšnih dejstvih, kakšno usodo?« je Casper osuplo planil. »Robert ne razumem vas!«

	 Robert je vstal, dlani sklenil za hrbtom in živčno naredil nekaj korakov po kamrici.

	 »Usodo, ki je skupna vsem nam, da ne moremo več umreti na tak način, kakršnega smo poznali v našem času!« je napeto rekel, ko se je ustavil pred Casperjem in se mu resnobno zazrl v oči.

	 »Ah, to!« je Casper olajšano vzkliknil in si z roko teatralno potegnil po čelu, kot bi si obrisal potne kapljice. »To že poznam, saj sem videl Corpusoide!«

	 »Bojim se, da nisi videl pravih!« mu je Robert še zmeraj napeto odgovoril. »Tista zmedena trupla, ki si jih videl tekati sem ter tja, ker so iskala izhod na plano, sploh niso pravi Corpusoidi!«

	 Casper je razburjeno zakrilil z rokama in s prsti nehote potegnil po mizi, kar je imelo za posledico to, da je nekaj papirjev sfrlelo na tla. Takoj se je sklonil, da bi jih pobral, a je Robert zamahnil z roko, spet sedel in dejal:

	 »Kar pusti jih, to so samo deli mojega dnevnika. Ampak naj ti povem do konca. Pri obredu v podzemnem templju, ki si mu prisostvoval, si mrtvim odsekal glave, da ne bi postali Corpusoidi, ampak tisto sploh niso Corpusoidi! Pravih Corpusoidov že dobrih tristo let ni nihče videl. Tem revežem želijo odsekati glave samo zaradi strahu pred porazom.«

	 »Ampak saj me je napadel!« je Casper ves iz sebe vzkliknil. »Kako bi ne bil pravi zombi?«

	 »Ne ne,« je Robert prepričljivo odkimal. »To so povsem normalna bitja, ki jim srce pač ne bije več, in ker ne morejo umreti, še kar tekajo naokoli. Pravega Corpusoida ne moreš usmrtiti! Veš, Casper, ti ljudje, prebivalci porušenega mesta, ki sta jih z Gabrielom spoznala, so poslednji iz rodu še živečih.«

	 »In kaj, če umrejo?« ga je Casper zaskrbljeno vprašal. »A bo Zemlja potem brez ljudi?«

	 »Saj sem ti že povedal, da ne morejo umreti,« je Robert odkimal. »V tem času obstajata samo dve vrsti humanih bitij ... Prvi so odpadniki in ti so najini gostitelji, ki branijo poslednji človeški rod, da ne bi prišel v kremplje pravih Corpusoidov.«

	 Casper je vsako njegovo besedo dobesedno požiral.

	 Ko je Robert videl njegove široko razprte, začudene oči, se je nasmehnil in za trenutek umolknil.

	 »Druga vrsta pa so Elitniki, ki pa niso več človeška bitja, kakršna poznaš ti, ampak obema vrstama je skupno, da ne moreta umreti,« je Robert nadaljeval. »Nihče ne ve, kje so naselja Elitnikov, ker jih skrbno skrivajo, kar jim dobro uspeva, ker so nevidna.«

	 Casper se je močno trudil, da bi dojel, kar mu je Robert pripovedoval.

	 »Pa saj se takšnih naselij, sploh če so velika, ne da spregledati!« je začudeno vzkliknil.

	 Robert je vstal, in kot bi mu dolgo sedenje povzročalo težave, naredil nekaj predklonov, potem pa je roki visoko dvignil v zrak in se močno pretegnil, pri čemer sta mu rokava zdrsnila do komolcev.

	 Casper ga je z zanimanjem opazoval, ker je Robert sicer še vedno imel krepki, mišičasti roki, a je njegova koža bila skoraj povsem bela, polna podplutb.

	 Starec se za njegov preiskujoči pogled ni zmenil. Potegnil si je rokava navzdol, zaokrožil z glavo, da se je slišalo pokanje vratnih vretenc in mu povsem mirno odgovoril:

	 »Seveda jih ne bi spregledali, če bi jih lahko videli! Če je podatek, ki so mi ga povedali, pravilen, ker nihče ne more zagotovo vedeti, gre za nekaj več kot pet milijonov prebivalcev, ki prebivajo v mestih, varno skritih za mogočnimi, nevidnimi obzidji. Kakor sem slišal, je njihova tehnologija še veliko bolj napredna kot ta, ki si jo v tem mestu že videl.«

	 Casper se je zamislil. Premleval je o vsem, kar mu je do zdaj uspelo zvedeti. Nekaj mu je že, kar tako mimogrede, navrgel Alec, še največ pa mu je razkril Robert. Poskušal je vse povezati v celoto, a slika še ni bila povsem jasna, ker marsičesa še ni vedel.

	 »Kaj počnete vi tukaj Robert?« ga je nenadoma nezaupljivo vprašal, kot bi svoje misli samo glasno izrekel. »Kje sta Maya in Rebecca? Pa Alex in Holug?«

	 »Jaz?« se je Robert začudil, kot bi ga Casper z vprašanjem presenetil. »Preiskujem stvari, ki jih v preteklosti nisem mogel.«

	 »In kaj preiskujete?« ga je Casper nezaupljivo vprašal in se namrščil.

	 Robert se je v trenutku zresnil, in kot bi bil v zadregi, kako bi mu odgovoril, si je s prsti zamišljeno šel skozi dolge, razmršene lase.

	 Casper, ki je še zmeraj napeto, preiskujoče strmel vanj, je opazil, da si je z dolgimi lasmi spretno prikrival, da so mu manjkali celi šopi las.

	 »Še vedno sem samo lovec na legende,« mu je Robert končno odgovoril. »Saj veš, da je to zmeraj bilo moje poslanstvo. Čas, kolikor mi ga je še preostalo, bi rad izkoristil, da bi svoja poslednja odkritja privedel do končnega uspeha, ki sem mu prav zdaj tako blizu.«

	 »Čas, kolikor vam ga je še preostalo?« ga je Casper osuplo vprašal. »Robert to je zvenelo tako, kot da vam ga je preostalo zelo malo!«

	 »Stopi z mano, prosim,« mu je Robert sproščeno rekel, kot da njegove zadnje pripombe ne bi slišal. »Dve skrivnosti bi ti še rad razkril, preden se lotiva dela.«

	 »Skrivnosti? Pa kar dve?« se je Casper začudil. »A obstaja tega še več?« je šaljivo vprašal.

	 Robert mu je prikimal in se mu nasmehnil, ker je takega Casperja bil bolj vajen in mu je takšen bil bolj pri srcu, kot pa, če je bil resen. Stopil je do stene s policami in se ob njih postavil pred veliko umazano rjuho, polno zaplat, ki je nekaj prekrivala.

	 Casper se je postavil obenj in začudeno strmel v rjuho, ker se ni mogel spomniti, da bi jo prej, ko si je sobico ogledoval, opazil.

	 Robert je rjuho z enim samim potegom odstranil ... Pod njo je bilo veliko zrcalo.

	 Casper je ves otrpnil, ker je v njem zagledal podobi moških, ki sta mu bila povsem neznana.

	 »Kdo pa sta tadva?« je šepetaje vprašal, kot bi se bal, da bi ga moška v ogledalu lahko slišala.

	 »Kako, kdo?« se je Robert zasmejal. »Midva, vendar, saj midva stojiva pred ogledalom!«

	 Casper je najprej pogledal Roberta, kot da ne bi bil pri pravi, potem pa se je spet zastrmel v podobi v ogledalu in si ju zvedavo ogledal.

	 Tista, ki je stala njemu nasproti, je bila odrasel, postaven možakar pri štiridesetih, s krepkimi rokami in širok čez prsi. Imel je dolge lase, spete v čop, kratko mušketirsko bradico in komaj opazne, puhaste brke pod nosom.

	 Nasproti Robertu je stal strašansko star možakar, tako star, da se je zdelo, kot bi gledal mumificirano telo. Na kosteh je bilo še vedno opaziti posušene mišice, ki pa so jih samo še tu pa tam prekrivale krpe tanke kože. Možakar je s svojimi prodornimi očmi, ki so na njem bile še edine videti žive, iz ogledala gledal vanj.

	 Casper je kot uročen strmel v prikazen v ogledalu, potem pa je kriknil in odskočil.

	 »K-Kdo s-sta tadva?« je ves bled, prestrašeno zjecljal, medtem ko se je oziral naokoli in po sobici iskal, kje bo tujca ugledal.

	 Robert je zrcalo brez besed spet prekril, stopil k mizi in sedel na štor.

	 »Že iz marsikaterega povsem navadnega zrcala lahko odseva resnica Casper! Pa saj sem ti že povedal, da sva to midva,« mu je naposled odgovoril.

	 »Pa kaj še!« je Casper razburjeno planil. »Prav dobro vem, kakšen sem videti, pa tudi kdaj sanjam in kdaj ne! To ni resnična slika!«

	 »Ne, zate in zame res ni, ampak za druge pa je,« mu je Robert odgovoril. »Zakaj pa misliš, da me upoštevajo in smem delati v teh laboratorijih? Prav zato, ker me vidijo takšnega ... Tisočletno razpadajoče telo, ki se bori s časom!«

	 »Saj se šalite, mar ne?« je Casper vzkliknil in se nejeverno zastrmel v svoje dlani. »Jaz vas ne vidim takšnega ... Prav takšni ste, kot ste bili zmeraj. No, morda samo kako desetletje starejši.«

	 »Saj tudi jaz tebe ne vidim takšnega, kakršen si bil videti v zrcalu,« se mu je Robert nasmehnil. »Še vedno si videti smrkavec pri sedemnajstih, a bojim se, da te vsi drugi vidijo kot možakarja pri štiridesetih. Jaz to ogledalo imenujem, zrcalo resnice, ker smo verjetno res takšni, kot nas prikazuje, le da se člani naše skupine med seboj vidimo takšne, kot smo bili v svojem času.«

	 »Jasno!« je Casper vzkliknil. »Zdaj pa mi je povsem jasno, čemu so se vsi do mene tako spoštljivo obnašali! Ampak čemu pa je Gaby zanje še zmeraj bil smrkavec? Lea je rekla, da tako mladega fanta v vsem svojem življenju še ni videla.«

	 »Ne vem, Casper,« mu je Robert zamišljeno odgovoril. »Vsega pa tudi jaz še nisem odkril. Morda bova lahko kdaj skupaj dognala, v katerem grmu tiči zajec.«

	 Casper je bil tako vznemirjen, da je globoko zajemal sapo. Z dlanjo si je podrsal po bradi, kot bi preverjal, ali je mušketirska bradica bila še tam, in ko je občutil samo golo, gladko kožo, si je globoko oddahnil in dihanje se mu je kmalu umirilo.

	 »Seveda nisem tak,« je bolj zase kot Robertu pomirjeno zašepetal. »Kaj pa zdaj? Kaj počneva tukaj?« je glasno vprašal, ko se je spet obrnil k Robertu.

	 »Ah, ja ...« je Robert zavzdihnil. »To kamrico sem odkril pred kakimi desetimi leti in kmalu mi je bilo jasno, da ni povsem običajna. Tukaj namreč čas ne obstaja in samo tukaj sem skoraj vedno povsem človeški.«

	 »Kako pa spet to mislite Robert, da čas ne obstaja?« je Casper nevljudno butnil.

	 Robert je vstal in zamišljeno naredil nekaj korakov po kamrici, ki je bila še bolj preprosto opremljena, kot je bila Drustanova kajža v srednjem veku.

	 »Preprosto,« je rekel in skomignil z rameni. »Tukaj v tej kamrici čas ne teče in samo tukaj sem lahko takšen, kakršen želim biti.«

	 »Saj se šalite, mar ne?« je Casper že drugič nejeverno vzkliknil. »Pa saj me ne morete imeti za takšnega bedaka Robert, da bi vam kaj takega verjel!«

	 »Bedaka?« se je Robert začudil. »Bog, ne daj Casper! Želel sem ti samo predstaviti svojo skrivnost, za katero nihče ne ve. Pustijo me v miru delati, preučevati in raziskovati stvari, o katerih se njim niti ne sanja.«

	 Casper je zmajeval z glavo in še zmeraj nejeverno strmel v Roberta, ki je uvidel, da ga bo moral kako drugače prepričati.

	 S kupa na mizi je vzel list papirja, gosto popisan na obeh straneh. Pomolil mu ga je in rekel:

	 »Poglej, na tem listu so zapisani najpomembnejši izsledki mojih raziskav. Raztrgaj ga!«

	 »Ne!« je Casper kriknil in list izpustil iz rok, da je počasi poletel na tla. »Ne bom, ne morem uničevati vašega dela!«

	 »Hvala, da si tako uvideven, ampak želim, da ga raztrgaš!« mu je Robert odločno rekel. »Stori že to!« mu je ukazal.

	 Casper je list pobral, in še preden ga je pretrgal na dvoje, ga je v rokah nekajkrat neodločno obrnil.

	 »To ni dovolj!« je Robert odločno zmajal z glavo. »Raztrgaj ga na drobne koščke!«

	 Casper je naredil kljubovalno grimaso, kot jo je običajno doma, ko so ga kaznovali, papir raztrgal na drobne koščke in jih previdno odložil na mizo, kot bi pričakoval, da jih bo Robert kdaj kasneje spet zlepil skupaj.

	 Robert je kupček pograbil ter ga vrgel v zrak, da so koščki kot konfeti poleteli po sobici.

	 »A si videl?« je razburjeno vprašal. »Ni ga več!« je pompozno oznanil, stopil na koščke papirja in jih z nogami pomendral. »Bil si priča njegovemu uničenju!« je rekel, kot bi v razredu, polnem učencev, prikazoval važen eksperiment.

	 Ko mu je Casper prikimal, je segel na mizo, pobral list papirja, mu z njim pred nosom pomahal in mu zmagoslavno rekel:

	 »Potem pa mi, prosim, povej, kako da ga zdaj držim v rokah?«

	 »Kako pa naj vem, da je to isti list papirja?« se Casper ni dal. »Lahko je katerikoli drug papir! To ni noben dokaz Robert!«

	 »Madona Casper!« je Robert vzkliknil, se zapodil med papirje na mizi in jih začel divje cefrati, dokler ni miza bila prazna in tla povsem nastlana s koščki papirja.

	 »A bo zdaj dokaz dovolj trden, če ti kateregakoli izmed teh papirjev pokažem?« je razvneto vzkliknil in pokazal na koščke, raztrošene po tleh.

	 Z mize je pograbil šop listov, ki so čudežno spet bili tam, čeprav jih je tik pred tem raztrgal, mu jih potisnil v roke in vzkliknil:

	 »No, potem pa jih le poglej, ker ti lahko zagotovim, da niti en sam list ne manjka!«

	 Casper je kot okamnel strmel v šop papirjev v svojih rokah.

	 »Kako je to mogoče?« je skoraj brez sape zastokal, ker na tleh ni bilo več niti enega samega koščka papirja.

	 »Saj sem ti povedal, da v tem prostoru ni časa!« je Robert zmagoslavno vzkliknil.

	 »Kako je to mogoče?« je Casper samo nejeverno ponovil. »Robert, saj ne znate čarati, mar ne?«

	 »Ne, veš, da ne!« mu je Robert zatrdil. »Čeprav moram priznati, da bi mi, kdaj pa kdaj prekleto prav prišlo, če bi znal. Poglej, prej, zdaj in potem tukaj enostavno ne obstajajo. Ni važno, ali se kaj zgodi zdaj, prej ali potem, ker je končni rezultat vedno isti. Če list papirja raztrgam prej, je isto, kot bi ga potem, torej ga nisem nikdar raztrgal.«

	 »Kako je to mogoče?« ga je Casper še v tretje osuplo vprašal.

	 »Ne vem, videti je, da je v tem času vse mogoče,« mu je Robert zadovoljno rekel, ker mu ga je končno uspelo prepričati. »S tem se bova kdaj drugič ukvarjala. Pridi, greva, rad bi ti še predstavil svojo drugo skrivnost ... Frankieja.«

	 »Dobro, greva« mu je Casper prikimal. »Danes mi tako ne morete več prirediti večjega presenečenja, kot ste mi ga že. Ampak kdo je Frankie?«

	 »Corpusoid, ki sem ga sam sestavil,« mu je Robert ponosno odgovoril.

	 »Pa saj ne mislite resno?« je Casper osuplo vzkliknil, čeprav mu je še tik pred tem zatrdil, da ga nič več ne more presenetiti.

	 »Ampak ni še živ,« je Robert rekel in se njegovi osuplosti nasmehnil. »Če nama ga uspe oživiti, bova težavico s smrtjo rešila!«

	 Casper je skomignil z rameni, kot bi se s presenečenji končno povsem sprijaznil.

	 Ko se je že obrnil proti vratom, mu je korak zastal, ker je na mizi zagledal Gallovo lobanjo.

	 »Kaj pa lobanja?« je vprašal.

	 »Kar tukaj naj ostane,« je Robert rekel in zamahnil z roko. »Mislim, da ne bo nikamor ušla, ker preostanek njegovega telesa počiva v grobnici. Ampak ...«

	 Casper je molče čakal, da bi Robert povedal, kar je nameraval. Začutil je, da je trenutek bil poseben.

	 »Ampak če nama uspe, bova ovrgla teorijo evolucije!« je Robert navdušeno vzkliknil. »Vendar pa se bojim, da bo najino početje nevarno ... Scott bo moral za vselej izgubiti delček sebe!«

	 Casper spet ni razumel, kaj je Robert s tem mislil, a je samo skomignil z rameni in tokrat povsem sproščeno stopil za njim v popolnoma temen rov.





ČASOVNA ZANKA


	 Casper je strmel v čudaško, zakrpano podobo nekoga, ki je sredi laboratorija ležal pod modro neonsko svetlobo na dolgi lebdeči kovinski mizi. Robert je ves čas krožil okoli nje in se nadnjo nenehno sklanjal.

	 »Vidiš Casper,« je čez čas dejal in z nekakšno pinceto pobrkljal po odprti trebušni votlini stvora na mizi, »s tem delom sem se moral najbolj truditi, ker mladih, zdravih ledvic nisem zlahka dobil.«

	 Casper je Robertu poskušal ugoditi. Bel kot kreda je gledal v tisto, kar mu je kazal, čeprav ga zadeva niti najmanj ni zanimala. Nekajkrat je težko pogoltnil slino, ker je imel občutek, da je želodec imel v grlu, vendar pa Robert tega sploh opazil ni. Zavzeto mu je razkazoval Frankiejeve notranje organe, pri čemer se je prav pošteno razgovoril in mu pojasnjeval, kako je do njih prišel.

	 Casper se je poskušal osredotočiti bolj na njegove zgodbice kot na Frankiejevo odprto trebušno votlino, a se pogledu nanjo vseeno ni mogel povsem izogniti, ker ga je Robert nanjo nenehno opozarjal.

	 »Casper, poglej to!« je navdušeno vzklikal, ali pa, »poglej, ta jetra so videti povsem zdrava!«

	 Ko pa je privzdignil del debelega črevesja in mu začel razlagati, kaj vse je moral narediti, da ga je lahko ohranil nepoškodovanega, je sodu izbilo dno!

	 Casper se je sunkovito obrnil in tik za Robertovim hrbtom nekajkrat prav čudno zagrgral. Bilo mu je prav vseeno, ali bo vsebino želodca izpraznil kar na tla, ker čeprav se je močno trudil, se ni mogel več zadržati, a se je za čuda ob njem znašlo malo bitje v modrem kirurškem oblačilu, ki je predenj še pravi čas potisnilo vedro. Samo še toliko časa je imel, da je padel na kolena, se nagnil nad vedro, potem pa je v loku izbruhnilo iz njega.

	 Čez čas se je izravnal, sedel na svoje pete in ves izmučen čakal, da bi se mu želodec pomiril.

	 Mala podoba je stala nedaleč stran in ga povsem neprizadeto opazovala.

	 Robert je končno le ugotovil, da Casper ni več stal ob njem. Obrnil se je in se nejeverno zazrl vanj.

	 Casper je ves omotičen vstal, se majavo postavil na noge in izpod čela nejevoljno pogledal v Roberta.

	 »Se opravičujem Robert, ampak strašansko se mi gnusi!« je z muko izdavil. »Česa takega res nisem vajen!«

	 »Seveda,« se je Robert zahihital in se z roko udaril po čelu. »Toliko let že s tem delam, da sem preprosto pozabil, da tebi ta pogled ne bo tako domač, kot je meni.«

	 Casper si je dlan pritiskal na usta. Globoko je zajel sapo in mu z napihnjenimi lici le prikimal, ker je imel občutek, da bo spet izbruhnil, a je imel samo še vedno razdražen želodec, predvsem pa že povsem prazen.

	 Robert se je obrnil proti temačnemu delu laboratorija in pokimal. Takoj so se prikazala majcena bitja v modrih kirurških oblačilih, visoka le za pol običajne človeške višine, ki so proti mizi vodila lebdečo napravo.

	 Casper je osupnil. Ni vedel, čemu bi se bolj čudil, ali napravi, ki ga je spominjala na pokrov krste in se je pomikala proti njim, ali nenavadnim malim pojavam. Medlo se je spominjal, da je prav takšno malo bitje predenj potisnilo vedro, a mu je bilo takrat preveč slabo, da bi nanj odreagiral.

	 Z velikimi očmi je nepremično strmel v nenavadno procesijo, ki se jim je približevala in s težavo pogoltnil slino, ker mu je želodec še zmeraj od časa do časa obrnilo.

	 »To so moji pomočniki in moji edini družabniki v tem podzemnem svetu,« mu je Robert takoj pojasnil.

	 »Bolj me zanima, čemu potrebujete ta pokrov?« ga je Casper nezaupljivo vprašal.

	 »Saj ni nič,« je Robert zamahnil z roko. »Samo optični čitalnik je,« je dodal in se mu nasmehnil, da bi ga pomiril. »Hotel sem ti prihraniti neprijetnosti, da ti ne bi bilo treba več gledati v Frankiejevo notranjost, ampak bi si jo lahko ogledoval kar na hologramu.«

	 Casperju je kar odleglo, čeprav ga je tudi malce zaskrbelo, kaj si bodo ta mala bitja o njem mislila, ker je prav gotovo v njihovih očeh izpadel slabič. Kot bi jih hotel prepričati, da je z njim vse v redu, se je ozrl vanje in se jim prijazno nasmehnil, a je takoj za tem glasno zasopel, ker ga je spet zadelo kot strela z jasnega ... Majhna bitja so na mestih, kjer bi morala imeti oči, imela samo prazne vdolbine, a so se kljub temu po laboratoriju brez težav premikala in vse počela, kot da bi videla!

	 »Kje pa ste jih staknili Robert?« je vprašal in se stresel, ker ga je kar zmrazilo.

	 Robert si je snel kirurške rokavice, ki si jih je prej nadel, da je lahko brkljal po Frankieju in jih odvrgel v koš. Ne da bi se ozrl h Casperju, mu je samo prikimal in mu šele čez čas odgovoril:

	 »Pred kakimi desetimi leti, takrat ko sem odkril tisti temni predor, sem v kamrici, kjer ni časa, čisto po naključju naletel nanje.«

	 »In?« ga je Casper nestrpno vprašal.

	 Robert je pogled končno odvrnil s Frankieja in mu začel pripovedovati:

	 »Med našimi gostitelji je zavladal preplah in odločili so se, da se pred takšno neznano populacijo lahko ubranijo le, če jo pomorijo, a so prav kmalu ugotovili, da so neranljivi, in ker jih niso hoteli izpustiti na svobodo, so jih potisnili meni v oskrbo in uradno sem postal njihov nadzornik.«

	 Spet se je obrnil in si nadel nov par kirurških rokavic. Obstopili so ga pomočniki, ki so svoja dela povsem umirjeno opravljali, kot da ne bi razumeli, da sta se Robert in Casper pogovarjala o njih, in nekaj začeli nanašati na Robertovo kirurško haljo. Očitno se je Robert pripravljal na nekakšno posebno delo.

	 Šele ko so mu pomočniki premazali celotno haljo in se umaknili, se je spet obrnil h Casperju in povsem umirjeno nadaljeval:

	 »Bojijo se svetlobe pa tudi kolikor vem, jih sploh ne mika, da bi šli na površje. Vdani sodelavci so.«

	 »Torej so sužnji!« je Casper po vsem, kar je slišal, razburjeno planil.

	 Robert se je previdno ozrl okoli sebe, in ko je ugotovil, da pomočnikov ni bilo v bližini, mu je roko položil na ramo, se mu zazrl v oči in mu pritajeno rekel:

	 »A misliš, da meni to ni popolnoma jasno? Že dvajset let gnijem v tem podzemlju, in če mi kdaj uspe zbežati, jih bom prav gotovo vzel s seboj, ker niso tako nebogljeni, kot je videti. Znajo se postaviti zase!«

	 Casper je pogoltnil slino in na skrivaj negotovo pogledal po laboratoriju ... Bitja so bila spet v bližini. Vsako je stalo na svojem koncu laboratorija in nekaj počelo.

	 »Nikar se jih ne boj, povsem nenevarni so,« mu je Robert rekel, ko je v njegovih očeh videl strah. »A bi delo nadaljevala?«

	 Casper je samo skomignil z rameni, ker se mu niti sanjalo ni, kakšno delo je Robert imel v mislih in kaj je sploh od njega pričakoval.

	 Robert se je spet obrnil k mizi in nanjo naložil nekaj kosov nekakšnega orodja. Od nekod je na plano potegnil debel kabel in ga priključil na kovinski podstavek pod Frankiejem.

	 »Stopiva malo vstran!« mu je svareče rekel in si nadel očala s povsem črnimi stekli. »Tukaj bo kmalu prav vroče!«

	 Casper ni ničesar rekel, samo nekoliko napeto se je za nekaj korakov odmaknil od mize.

	 Robert je stopil k njemu in mu v roke potisnil prav takšna očala s temnimi stekli, kakršna je imel sam. Ko si jih je Casper nadel, je Robert iz žepa potegnil majhen daljinski upravljavec. Pritisnil je na nekaj gumbov v zaporedju, za katero je samo on vedel, kaj je pomenilo.

	 Casper je prestrašeno kriknil in glavo potegnil med ramena, ker se je po celem laboratoriju zabliskalo in še v istem trenutku je v Frankieja z oglušujočim pokom udaril tanek snop bleščeče svetlobe, kot bi vanj udarila strela. Tanki bleščeči žarki so negibno telo na mizi neprekinjeno stresali in kamor so udarili, se je iz njega pokadilo, kot bi se žgalo.

	 Casperju se je zdelo, kot bi se med burno nevihto znašel med oblaki, med katerimi so švigale strele.

	 Robert je skozi zatemnjena stekla neprizadeto strmel v dogajanje in samo od časa do časa pritisnil na katerega od gumbov na upravljavcu, kot da bi želene nastavitve sproti popravljal.

	 Casper je z grozo opazoval Frankieja, ki ga je vsakič, ko je snop bleščeče svetlobe zadel vanj, kar privzdignilo in premetavalo po mizi. Ves čas je zmajeval z glavo, kot ne bi mogel verjeti, da je Robert res kaj takega počel.

	 »Če me kdaj zanese v policijsko šolo, bom raje prometnik kot pa kriminalistični kirurg!« je vzkliknil, čeprav zaradi oglušujočega pokanja v laboratoriju niti ni pričakoval, da ga bo Robert slišal.

	 Robert je obstal, kot bi okamnel, se obrnil k njemu, si snel očala in se nepremično zastrmel vanj.

	 Casper, ki je na sebi začutil njegov pogled, ga je, ne da bi nehal opazovati Frankieja, samo vprašal:

	 »Ja?«

	 »Kriminalistični kirurg?« ga je Robert osuplo vprašal. »Od kod si pa to vzel?«

	 »Kaj pa je potem to?« ga je Casper vprašal in z glavo namignil proti mizi. »Čeprav moram priznati, da še nisem nikoli slišal, da bi na Policijski akademiji učili tudi kirurgijo in anatomijo.«

	 Robert je stal kot vkopan in povsem nepremično strmel vanj, potem pa je nenadoma na daljinskem upravljavcu pritisnil na nekaj tipk, in ko je tanek curek električnega toka izginil, ga je pritajeno vprašal:

	 »Kakšno bi se ti zdelo ne dvajset, ampak eno samo leto, če bi ves čas bil zaprt v enem in istem prostoru, brez prijateljev, brez življenja, kakršnega si prej poznal?«

	 Casper si je snel temna očala in čelo nagubal, kar je pomenilo, da je premišljeval.

	 »Verjetno dolgočasno,« je čez čas rekel.

	 »Tudi meni se je takšno zdelo,« mu je Robert nekako potrto odgovoril. »A vedeti moraš, da smo v času, ko znanje, ki ga prinašamo iz svoje dobe, ni dovolj.«

	 Casper ga je začenjal razumeti. Skoraj s pomilovanjem je strmel vanj in mu samo prikimal.

	 »Domislil sem se tega, kar počnem in uporabil sem prastaro metodo, o kateri se pa njim niti ne sanja,« je Robert nadaljeval. »Kakor si verjetno že sam ugotovil, bi rad oživil telo, ki sem ga sam sestavil,« mu je že skoraj navdušeno pripovedoval.

	 Casper mu je spet prikimal, a je, kot bi ga v trenutku prešlo spoznanje, široko odprl oči.

	 »Robert pa saj meda ne delate Frankensteina?« je tako osuplo vprašal, da je stavek s težavo izustil do konca.

	 »Pst!« je Robert napeto siknil in oprezno pogledal naokoli. »Tisto, o čemer je Mary Shelley pisala, je bila le zgodbica, ampak bila je napisana tako pionirsko, a hkrati tako strokovno, da ni bilo malo takih navdušencev, ki so v preteklih tisočletjih poskušali postopek izvesti. Zmeraj se je našel kak entuziast, ki je bil prepričan, da lahko mimo vseh načel in božjega sodelovanja ustvari živo bitje.«

	 Casper je kimaje poslušal, kar mu je Robert pripovedoval. Čeprav se je sam, odkar so s prijatelji ušli iz Nickovega dola, že velikokrat znašel v mističnih trenutkih, pa ga zgodba o Frankensteinu ni pretirano zanimala, ker je pač bila samo zgodba, ki je bila le plod fantazije nekoga.

	 »A od tod ime Frankie?« je vprašal, ko je Robert za trenutek utihnil.

	 »No, ja, nekako sem ga moral poimenovati,« mu je Robert ponosno, kot bi oče govoril o svojem otroku, odgovoril. »Ampak v preteklosti ni bilo vidnih uspehov. Nikakor nisem mogel zaslediti kakršnih koli dokazov, da bi se na tem področju karkoli vidnejšega zgodilo, pa tudi za določeno obdobje v preteklosti, o katerem se nič ne ve, v zgodovini zeva ogromna luknja. Verjemi mi, kajti podatke sem zbiral dolgih dvajset let.«

	 Casper je še zmeraj z varne razdalje zamišljeno strmel v negibno telo na mizi in si poskušal urediti misli. Preplavljali so ga mešani občutki navdušenja in strahu.

	 »Casper, pridi!« ga je Robert, ki je spet stal tik ob mizi, poklical. »Morda me boš že čez trenutek, ko ti bom pokazal, kaj sem že dosegel, razumel,« je rekel in mu pokazal tanko žico, ki je bila napeljana v Frankiejevo telo.

	 Casper je pristopil k Robertu in samo skomignil z rameni, ker na Frankieju ni opazil ničesar novega.

	 »Odmakniva se!« je Robert nenadoma svareče vzkliknil, ga trdo zgrabil za majico in ga odvlekel dober meter proč.

	 »K-Kaj je narobe?« je Casper zmedeno zajecljal.

	 »Počakaj še trenutek, takoj boš videl!« mu je Robert, ne da bi pogled odmaknil s Frankieja, napeto rekel.

	 Truplo na mizi se je zganilo, a ti premiki niso bili videti naključni ali zgolj samo trzljaji ... Tanki prsti so se začeli premikati in grabiti okoli sebe. Ko je Casper začudeno opazil, da jih je Frankie stisnil v pesti in takoj za tem sedel, je prestrašeno kriknil in se še za korak odmaknil.

	 »Ne boj se, na varni razdalji sva,« mu je Robert umirjeno rekel, ne da bi pogled odvrnil s Frankieja.

	 Casper mu je kljub zagotovilu stopil za hrbet in izza njegovih ramen prestrašeno strmel proti stvoru na lebdeči mizi, ki se je z obrazom v povojih in odprto trebušno votlino z rokama oprl na rob mize, ampak v trenutku, ko se je nameraval spustiti na tla, je spet omahnil na kovinsko ploščo, še nekajkrat trznil in obmiroval.

	 Casper je še zmeraj kot okamnel stal v varni razdalji in strmel vanj.

	 Robert je pristopil k mizi in tanko žico, zarinjeno v Frankiejevo telo, z enim samim potegom izruval.

	 »Ne boj se,« je sproščeno ponovil. »Ni več nevaren.«

	 Naposled se je Casper previdno, ker se ni mogel znebiti občutka, da bo Frankie vsakega trenutka znova planil, približal mizi.

	 »K-Kaj je bilo t-to?« je bilo vse, kar mu je uspelo izdaviti iz sebe.

	 »Samo toliko sem do zdaj dosegel,« je Robert z obžalovanjem rekel. »Bil je samo trenutek, ko se je telo zavedelo samega sebe. A za to, da bi lahko dalj časa delovalo, ali po domače oživelo, potrebujem nekaj, česar v zadnjih pet tisoč letih ni bilo na Zemlji!«

	 Robert je utihnil, in da bi važnost tega, kar bo sledilo, poudaril, je naredil kratek premor in ga pomenljivo pogledal.

	 »Potreboval bi živo srce, ki je v tem telesu nekoč že bilo!« je končno rekel, kot bi mu povedal največjo skrivnost tega sveta.

	 Casper je v trenutku, kot bi ga nekdo pičil, odskočil in se nekaj korakov od Roberta postavil v borben položaj.

	 »Vedel sem, da imate nekaj za bregom! Vedel sem, da sva z Gabrielom z nekakšnim razlogom tukaj!« je zatulil in besno strmel vanj. »Ampak Robert pri vsej svoji moči in pameti, ki ju še imam, se ne bom tako zlahka dal ugonobiti!« mu je razburjeno zagotovil.

	 Robert je osupnil. Z odprtimi usti je nejeverno odkimaval.

	 »Prijatelj nikar ne misli ...« je končno rekel in roko negotovo iztegnil proti njemu, a je v trenutku utihnil, ker se je Casper zakadil vanj.

	 Še preden se je zavedel, je ležal na tleh, Casper pa je sedel na njem in ga za ramena pritiskal ob tla.

	 Čeprav je Robert še vedno bil krepke, mišičaste postave, se ni niti premaknil.

	 »Se mi je kar zdelo, da hočeš nekaj, česar nimaš na voljo!« je Casper nanj besno, renče zatulil.

	 Z vso silo je pritiskal na Robertova ramena, a je vedel, da izurjenemu policistu verjetno ne bo več dolgo kos.

	 »Vedel sem, da tvoj obstoj in pravi položaj tukaj nikakor nista ujetništvo ... Po vsej verjetnosti si celo njihov vodja!« je še kar besno tulil.

	 Robert se še vedno ni niti zganil. Videti je bilo, kot da se niti ni imel namena braniti in z njim na silo obračunati, samo tu pa tam je odkimal, kolikor mu je Casperjev trdni prijem dopuščal.

	 »Vprašanje je, ali Maya, Rebecca, Alex in Holug niso končali v kakšnem zamrzovalniku in je morda kak kos tega trupla njihov!« je Casper vpil in nič ni bilo videti, da se bo kmalu pomiril.

	 Bil je ves napet, in ko je divje pritiskal na Robertovi roki, ukleščeni v prijem, ki ga policisti uporabljajo za strokovno pridržanje nasilnežev, mu je sleherna mišica trepetala, a je kljub temu okoli sebe zaznal premikanje.

	 Divje je dvignil pogled in se ozrl naokrog ... Nedaleč stran so okoli njiju povsem mirno stale majhne postave in strmele vanju.

	 Casper je mrzlično premišljeval, kako bi Roberta zadržal na tleh in hkrati majhne podobe, ki so se jima iz trenutka v trenutek bolj bližale in krog okoli njiju ožile, odgnal. Budno je spremljal njihove premike, in ko mu je najbližja podoba bila v dosegu roke, je Roberta izpustil in jo bliskovito pograbil. Dvignil se je in jo zalučal po laboratoriju.

	 Podobica se je skotalila po tleh, vendar je že v naslednjem trenutku spet bila na nogah in se divje pognala proti Casperju, ki pa se je že krčevito boril še z dvema takima podobama.

	 Borba je trajala samo nekaj trenutkov, ker je nenadoma skozi laboratorij zadonel globok moški glas:

	 »Pler Gimo fla vilus del Dia Hugus!«

	 Casper je pograbil še dve, tri podobe, in ko jih je zalučal skozi laboratorij vse do zadnje stene, so se nemudoma pobrale, a vrnile se niso več ... Obstale so tam, kamor so priletele.

	 Casper, ki ni takoj opazil, da je stal popolnoma sam, se je divje obračal in razjarjeno pogledoval naokoli.

	 »Kje je še kdo, da mu preštejem rebra?« je renče zatulil.

	 »Pomiri se, Casper! Nikogar ni več!« je Robert vzkliknil, da bi ga pomiril. »In ponosen sem nate!« je tiho dodal.

	 Casper se je srepo zastrmel v Roberta, ki je stal ob mizi.

	 »Zakaj?« ga je bojevito vprašal. »Ker si ne bom brez boja pustil odvzeti organov?«

	 Robert je odkimaval. Previdno je stopil h Casperju, ker ni bil prepričan, da se je že toliko pomiril, da se mu lahko približa.

	 »Ponosen sem nate, ker si nam pokazal, iz kakšnega testa si,« je rekel in v glasu se mu je resnično zaznal ponos. »In ne, dragi Casper, nikakor te nisem zvabil sem, da bi ti karkoli odvzel!«

	 Casper je še zmeraj nezaupljivo strmel vanj.

	 Majhna bitja so mirno čakala ob zidu, da bi spet planila nadenj, če bi jih Robert potreboval.

	 Starec se je odkašljal, kakor da bi si oddahnil, ker se je Casper končno umiril. Z glavo je namignil proti majhnim bitjem in jim nakazal, da se lahko umaknejo.

	 Podobice so se priklonile in izginile iz laboratorija.

	 »No, zdaj pa se pogovoriva kakor moža,« se je Robert spet obrnil h Casperju in mu na njegovo veliko presenečenje stisnil desnico.

	 Casper je samo nezaupljivo gledal vanj.

	 Robert je dlani prekrižal na hrbtu in se molče, počasi sprehodil okoli mize.

	 »Torej,« je preudarno rekel, ko se je ustavil in se zazrl vanj. »Priznati moram, da si me presenetil. Postal si močan in na tako strokoven prijem, kakršnega si uporabil, nisem naletel že zadnjih nekaj tisoč let.«

	 »Ja, seveda,« je Casper zajedljivo rekel. »Precej dobro si videti za takšno starost!«

	 Robert se je samo nasmehnil, ker je vedel, da bo moral počasi, korak za korakom, da si bo spet pridobil njegovo zaupanje.

	 »Poslednja policijska patrulja je prenehala delovati kmalu po letu dva tisoč petsto,« je rekel, kot da njegove zajedljivosti sploh ne bi opazil. »A pustiva zdaj to,« je dobrohotno rekel in zamahnil z roko. »Prav nič ti ne zamerim, ker si se uprl, ampak naj ti zmoto končno pojasnim ... Nisi ti tisti, ki ga potrebujem, ker je tvoje srce človeško, jaz pa potrebujem srce nekoga, ki ni iz tega planeta, čeprav vem, da imaš tudi ti v svoji krvi nekaj, česar običajni ljudje nimajo.«

	 Casper ga je napeto poslušal, in ker se vihar v njem še zdaleč ni pomiril, je budno oprezal za vsakim namigom, ki bi mu sporočil, da ga je Robert, ki je bil v svojem času izkušen detektiv in je poznal prijeme prepričevanja, imel namen opehariti.

	 »Kako pa zdaj spet to misliš?« je jezno planil.

	 Že ves čas, odkar sta se spopadla, je Roberta kar tikal, ker sovražniku ni imel namena izkazovati spoštovanja.

	 »Zato, dragi Casper, ker so tvoji nohti z lahkoto razparali mojo kožo!« mu je Robert pomenljivo rekel, si privzdignil rokav ter mu pokazal dolgi krvavi praski na podlahti.

	 Casper se je nejeverno zazrl v konice svojih prstov. Morda je res imel nekoliko daljše nohte, kot jih je običajno imel, a po njegovem mišljenju to ni ničesar dokazovalo, ker je vedel, da se že dolgo ni uredil, kakor je bil vajen.

	 »Se bo že zacelilo!« je posmehljivo pripomnil in zamahnil z roko, kot bi mu hotel reči, naj nikar ne bo taka mila jera.

	 Robert, ki se je še zmeraj trudil, da bi si spet pridobil njegovo zaupanje, mu je samo spravljivo prikimal.

	 »Greva,« je kratko rekel in stopil proti vratom.

	 Casper, ki je bil daleč od tega, da bi mu spet zaupal, pa je samo razdraženo stal in se ni niti zganil.

	 Robert se je počasi vrnil in ga prijateljsko prijel okoli ramen, čeprav je vedel, da je tvegal, da bo Casper spet planil.

	 »Greva h Gabrielu,« mu je hitro rekel, preden bi Casper lahko odreagiral. »Morda bo on našo težavo razumel.«

	 Casper si je Robertovo roko otresel z ramen in neodločno stopil proti vratom.

	 Robert je tik pred vrati zastal, kot bi se tistega trenutka nečesa spomnil. Obrnil se je proti temačnemu delu laboratorija in prodorno zažvižgal, in ko so se mala bitja prikazala, je samo pokazal na lebdečo mizo v sredi laboratorija, se spet obrnil in stopil skozi vrata.

	 »Najinega prijatelja bodo pospravili v zamrzovalnik, ker bi mu sicer tkivo kaj hitro propadlo,« mu je hitro razložil, zakaj je mala bitja spet priklical. »Povsem brez pomena je, da bi našega Frankieja zdaj poskušali obuditi v življenje, ker za to potrebujemo ...« je še rekel, a je takoj, ko je videl, da ga je Casper spet razdraženo gledal, utihnil.

	 »Potrebujete mistično kri, ki pa ni v meni!« je Casper vzkliknil in razburjeno zakrilil z rokama.

	 Robert se je v trenutku ustavil in se zastrmel vanj.

	 »Kako pa veš za mistično kri?« ga je osuplo vprašal.

	 »Saj dobro slišim!« se je Casper zajedljivo nasmehnil. »Malo prej ste tem čudakom zaukazali, naj me ne ranijo, ker moja kri ni koristna!«

	 Robert je prebledel in se nejeverno zastrmel v Casperja, ki se je že toliko pomiril, da ga je spet začel vikati.

	 »Kako pa ti veš, kaj sem jim rekel?« ga je prestrašeno vprašal.

	 »Kako to mislite, kako vem?« ga je Casper zmedeno vprašal. »Saj sem stal zraven, ko ste jim to dejali!«

	 »Casper!« je Robert zaradi osuplosti skoraj brez sape vzkliknil. »Jezik, v katerem sem govoril, je bil volčji in ne človeški!«

	 »Ne verjamem!« je Casper nejeverno skomignil z rameni. »Povsem jasno sem vas razumel. Pa saj veste, da samo Gabriel obvlada volčji jezik.«

	 Brez besed sta se vzpenjala po marčnem, strmem stopnišču. Ko sta stopila v medlo osvetljen dolg hodnik, ga je Robert mehko pocukal za komolec. Ko se je Casper ustavil in se je vprašujoče zazrl vanj, mu je Robert šepetaje rekel:

	 »Ko bova govorila o Gabrielu, raje uporabiva ime, Scott. Morda vama z Gabrielom ne bo všeč, vendar pa vama priporočam, da imena, Gabriel, pred našimi gostitelji ne bi izgovarjala.«

	 »Čemu pa ne?« je Casper kljubovalno planil, čeprav mu je Robert takoj na začetku njunega srečanja o tem že nekaj govoril. »Kaj pa je narobe z njegovim imenom?« se je začudil.

	 Robert je oprezno pogledal po hodniku levo in desno, da se je prepričal, da sta res bila sama.

	 »Kar se mene tiče, nič,« mu je pritajeno odgovoril. »A razumel boš, ko ti bom pojasnil, v čem je težava. Imenu, Gabriel, se izogibamo, ker se je nekoč pripetila neprijetna situacija.«

	 Casper mu je samo prikimal, a zadeve, kot da ga ne bi zanimala, ni dalje razpredal, ker je z mislimi bil že povsem drugje.



	* * *



	 »Kaj? Kakšen znanec?« je Gabriel osorno vprašal Casperja.

	 Stal je za mogočnimi rešetkami, narejenimi iz debelih kovinskih palic, in nejeverno gledal vanj.

	 »Poglej stari, tudi jaz nisem mogel verjeti, prav zato pa sem preveril izvirnost njegovega značaja in razmišljanja,« mu je Casper prepričljivo odgovoril.

	 Gabriel se je vznemirjeno sprehodil po veliki zaporniški celici. V času, ki ga je tukaj popolnoma sam prebil in ni imel česa početi, jo je s koraki že ničkolikokrat premeril in ocenil, da je bila dolga kakih pet in široka tri metre.

	 Stopal je sem ter tja mimo lebdeče postelje, ki je v tej mračni celici bila edini kos opreme.

	 »Najprej mi povej, o kom govoriš, potem pa ti bom jaz povedal svoje mnenje,« je Gabriel, ki je že kar nekaj ur kakor zločinec tičal v tej kovinski kletki, bil odločen.

	 Casper se mu je nasmehnil in nekomu pomahal.

	 V povsem zatemnjenem delu hodnika se je zaslišalo šelestenje in samo eden ali dva neodločna koraka.

	 »Meg flav gion Dar tio pay, Gabrielus?« je nekdo z jasnim, globokim glasom rekel iz teme.

	 Gabriel se je krčevito oprijel kovinskih palic rešetk. Po vsem telesu so ga spreleteli mravljinci ... Ta glas je poznal!

	 »Vprašal te je, ali dovoliš ...« mu je Casper začel prevajati, a ga je Gabriel grobo prekinil.

	 »Vem, kaj me je vprašal!« je izbruhnil. »Saj menda ja razumem svoj materni jezik! Za zdaj še ne potrebujem tolmača!« ga je osorno nadrl.

	 Nikakor ni mogel razumeti, kako da mu je prav Casper, ki volčjega jezika ni nikoli razumel, hotel prevajati.

	 Robert je stopil iz teme, se ob rešetkah tik pred Gabrielom ustavil in se mu z rahlim nagibom glave poklonil.

	 »Pozdravljen Scott,« ga je pozdravil, kot ne bi vedel, kako bi pogovor začel. »Minilo je že dvajset let, odkar sva zadnjič govorila, a verjemi mi, da sem tvoje vrnitve jaz bolj vesel, kakor ti moje.«

	 Gabriel je presenečeno strmel v starca, ki je bil odet v ponošen plašč in je imel dolge, sive, razmršene lase.

	 »Oprostite, ampak ne poznam vas,« mu je vljudno rekel, ko ga je s pogledom premeril od glave do pet. »Za trenutek se mi je vaš glas zdel poznan, ampak očitno sem se motil. Verjetno ste me s kom zamenjali, ker dvajset let še niti star nisem in je zato zelo malo verjetno, da bi midva pred dvajsetimi leti zadnjič govorila.«

	 Robert in Casper sta se spogledala.

	 »Res je, povsem prav imaš,« mu je Robert preudarno prikimal, se mu dobrohotno nasmehnil in si s prsti potegnil skozi skuštrane lase. »A bojim se, da tebi čas ni mineval tako, kakor je nam, ker je od takrat, ko smo se iz Nickovega dola podali na neznano in negotovo pot, minilo že nekaj tisoč let.«

	 Gabriel je negotovo pogledal Casperja, ki se je močno trudil, da ne bi bruhnil v smeh.

	 »Stari to je Robert!« je Casper končno ves nasmejan vzkliknil, ker ni mogel več zdržati.

	 Gabriel je bil videti, kot bi srečal duha. Pozorno se je zastrmel v postavnega starca pred seboj in nekega trenutka se mu je res zazdelo, da so ga njegove oči spominjale na Robertove prodorne oči.

	 »Robert?« se je končno negotovo oglasil.

	 Robert mu nekaj trenutkov ni ničesar odgovoril, samo stal je pred njim in ga nepremično gledal.

	 »Tako je,« je končno počasi rekel in se mu spet z rahlim nagibom glave poklonil. »Končno so se naše poti križale, pa čeprav smo vsi že davno izgubili upanje.«

	 Gabrielu so se od vznemirjenja zašibila kolena, ker je Robert govoril v množini, kar je lahko pomenilo samo, da je vedel, kje so bili Maya, Rebecca, Alex in Holug. Prste je tako krčevito stiskal okoli palic rešetk, da so mu členki povsem pobelili.

	 »Kje so?« je poln upanja skoraj brez sape vprašal.

	 »Pst!« je Robert napeto zašepetal in kazalec postavil pred usta.

	 Spustil se je tesno ob rešetkah in se po turško usedel na hladna kamnita tla. Pomenljivo je pogledal najprej Casperja in potem še Gabriela, ki sta namig takoj razumela in se prav tako tesno ob rešetkah spustila na tla.

	 Ko so vsi trije staknili glave, jima je Robert začel tiho pripovedovati.

	 Minila je dobra ura, preden je končno utihnil.

	 Gabriel se je samo toliko izravnal, da je glavo odmaknil od rešetk, obraz zakopal med dlani in nekaj trenutkov se ni niti zganil.

	 Robert in Casper, ki mu je po licu spolzela solza, sta molče obsedela, s pogledoma, uprtima v tla.

	 Gabriel je končno spustil dlani in potrto vprašal:

	 »Kako dolgo je že od takrat?«

	 »Dobra tri leta,« mu je Robert tiho odgovoril. »Svojo skrivnost smo dolgo prikrivali, a je Maya nekega dne izgubila upanje in je posegla po čarovniški moči.«

	 Gabriel je sklonil glavo.

	 Robert je med dvema palicama v rešetkah iztegnil roko in ga sočutno prijel za ramo.

	 »Njeno telo sem pokopal,« je mehko rekel, pri čemer se mu je glas zatresel. »Čaka te na posvečeni zemlji.«

	 Tokrat ni samo Casper bil tisti, ki so mu po licih polzele solze. Gabrielu, ki je še zmeraj sklanjal glavo, je z brade na kamnita tla kanila solza.

	 Zavladala je mučna tišina, ker sta Casper in Gabriel bila zatopljena v svoje spomine, Robert pa ju je samo tiho opazoval, ker ju v njuni žalosti ni hotel motiti.

	 Gabriel se je kmalu zbral. Dvignil je glavo, si z dlanjo obrisal oči in se zastrmel v Roberta.

	 »Kaj pa Alex, Rebecca in Holug? Kje pa so oni?« ga je potrto vprašal, kot bi se zaradi svoje silne žalosti šele tistega trenutka spomnil na druge prijatelje.

	 »Alex in Rebecca sta se podala na pot,« mu je Robert hitel pripovedovati. »Odločila sta se, da vaju bosta za vsako ceno poiskala. Rekla sta, da če bo treba, vaju bosta tudi neskončno dolgo iskala. Holug je takrat odšel z njima, ampak nisem prepričan, da so še zmeraj skupaj.«

	 Gabriela sta preplavila jeza in obup.

	 »Zakaj pa Alec Maye ni prepoznal, če je bila tukaj?« se je Casper sumničavo obrnil k Robertu. »Rekel mi je, da je živela pred mnogimi tisočletji.«

	 »Saj ti ni mogel drugega reči, ker sem ga tako sprogramiral,« mu je Robert takoj prepričljivo odgovoril. »Res je, da so naši gostitelji veliko bolj napredni kot mi, a v binarnem sistemu so popolni začetniki. In dokler imaš edino umetno inteligenco pod kontrolo, si na varnem!«

	 Fanta sta ga hkrati osuplo pogledala.

	 »A programirati znate?« ga je Casper nejeverno vprašal.

	 Robert mu je samo prikimal in vstal.

	 »Imel sem dvajset let časa! Nekaj sem moral početi, zato sem se zakopal v njihovo kramo,« je rekel in skomignil z rameni.

	 Fanta sta se spet začudeno spogledala, ker sama njihove tehnologije nista niti razumela, kaj šele, da bi jo imenovala, krama.

	 Robert se je zasmejal in zamahnil z roko.

	 »Po njihovem je to bila krama, a zame visoka tehnologija, v katero pa sem z našim znanjem z lahkoto posegel,« je malce bahavo rekel. »Osnova je v bistvu ista, samo malo bolj napredna, ampak imel sem ogromno časa!«

	 Čeprav Casper o nenavadni in čudaški tehnologiji iz tega časa ni nič vedel in ni čutil prav nobene želje, da bi se z njo spopadel, ni tako občudujoče pogledal vanj, kot je Robert to morda pričakoval.

	 »Kako, da so vam toliko dovolili, da ste lahko celo preučevali njihovo tehnologijo?« ga je malce nezaupljivo vprašal.

	 »Sprva zanje nismo bili zanimivi, ker o nas niso ničesar vedeli,« mu je Robert lahkotno odgovoril. »Ampak za nas je bilo dovolj že to, da smo bili živi. Zelo dolgo je bilo treba, da smo vedeli, kaj se dogaja in preden smo spoznali svojo težavo. Po mestu so se širile samo govorice, ker je nemalo vagabundov, ki so se ustavljali v mestu, povpraševalo po majhni skupini ljudi,« je zaključil, in kot bi ga dolgo govorjenje utrujalo, umolknil in globoko zajel sapo.

	 Kratko se je odkašljal in izpljunil kar na tla.

	 Gabriel je prste krčevito stisnil okoli palic rešetk, ker ga je vznemirilo, kar je s svojimi ostrimi očmi videl.

	 »Robert kri!« je panično vzkliknil.

	 »Vem,« mu je Robert prikimal in zamahnil z roko. »Brez panike, ker imam še dovolj časa.«

	 Fanta sta samo glasno zavzdihnila. Vedela sta, da jima, dokler se ne bo sam odločil, ne bo ničesar povedal, zato ga je Casper, kot da se ne bi nič zgodilo, vprašal:

	 »Toda kaj ima vse to opraviti z nami? Naši gostitelji so svoje življenje živeli, že preden smo mi prišli in verjetno ga bodo tudi za nami!«

	 »Bilo bi tako,« mu je Robert prikimal, »če Maya ne bi nepremišljeno uporabila svoje čarovniške moči.«

	 Gabriel je kovinski palici rešetk spet krčevito stisnil. Čeprav ni vedel, kako se bo zgodba nadaljevala, je jezno napel mišice in palici poskušal silovito potegniti narazen, a se nista niti premaknili.

	 Robert in Casper sta ga začudeno pogledala.

	 »Nikar se ne trudi Scott,« mu je Robert povsem mirno rekel. »Rešetke so iz srebra in te celice uporabljajo izključno samo za varovanje volkodlakov.«

	 Gabriel se je nejeverno zastrmel v Roberta. Izpustil je kovinski palici, se umaknil v temno ozadje svoje celice in jezno, pritajeno zarenčal. Minilo je nekaj dolgih trenutkov, ko Robert in Casper iz teme nista ničesar več slišala.

	 »Ničesar več ne zmorem!« je Gabriel obupano zaječal.

	 »Želel sem te samo opozoriti, da ne troši moči, ker se v teh prostorih ne moreš preobraziti,« mu je Robert še vedno povsem umirjeno rekel.

	 Gabriel je bil v trenutku spet ob rešetkah.

	 »Zakaj pa ne?« ga je osuplo vprašal.

	 »Čeprav si prvi volkodlak, ki so ga kdaj videli, so se zaradi legende, ki kroži po mestu, nate prav dobro pripravili in je ta celica bila posebej zate opremljena s srebrnimi rešetkami. Čakajo te že nekaj tisočletij, ker kakor legenda pripoveduje, boš prav ti tisti, ki bo na Zemljo povrnil mir,« mu je Robert pojasnil.

	 »Jaz? Čemu pa jaz?« se je Gabriel začudil, čeprav je takšen odgovor že malce pričakoval, saj so jih poslali v ta čas ravno zato, da bi rešili težave.

	 »Zato, ker kakor legenda pripoveduje, si prav ti tisti, ki bo na Zemljo povrnil smrt in uničil Elito,« mu je Robert obzirno odgovoril, ker je vedel, da je Gabriel v zadnjih nekaj urah doživel že kar nekaj stresnih trenutkov.

	 »Kako pa vedo, da je ravno on pravi?« se je Casper začudil.

	 »Saj ne vedo,« mu je Robert odvrnil. »Niti sanja se jim ne. Toda bojim se, da smo prav mi bili krivi, da so se stvari zapletle.«

	 »Mi?« sta fanta v en glas osuplo vprašala.

	 »Tako je, mi!« jima je Robert odločno pritrdil, dlani sklenil za hrbtom in pred rešetkami razburjeno naredil nekaj korakov sem ter tja. »Kot sem vama že povedal, je Maya uporabila čarovniško moč!«

	 »Že ampak proti komu?« je Casper nestrpno vprašal, ker se mu je zdelo, da bi bil že čas, da bi končno prišli do bistva težave.

	 »Proti tebi Scott,« je Robert pritajeno rekel in pogled uprl v tla.

	 »Meni?« ga je Gabriel zmedeno vprašal. »Kako proti meni, če pa sem tukaj šele nekaj dni?«

	 Robert je pred rešetkami spet naredil nekaj nervoznih korakov in molče strmel v tla, kot bi izbiral besede, kako bi jima pojasnil.

	 »Bojim se, da smo se obrnili proti lastnim interesom Scott,« je končno rekel, ko se je ustavil pred rešetkami tik pred Gabrielom. »Že kar nekaj let pred svojim prihodom smo bili tukaj!«

	 »Kako je to mogoče?« je Gabriel osuplo vprašal.

	 »Ne vem,« je Robert zmajal z glavo, »a bili smo tukaj, in to vse do razpada, fanta!«

	 »Kakšnega razpada?« ga je Casper prav tako osuplo kot prej Gabriel vprašal.

	 Robert je zavzdihnil in se zastrmel v Gabriela, ki je slonel na rešetkah.

	 »Do spora v naši skupini,« je z vzdihom dejal.

	 »Ah, dajte no Robert!« je Gabriel nejeverno vzkliknil. »Pa saj se nismo sprli, še manj pa se razšli! Čemu bi sicer bil tukaj s Casperjem in z vami?«

	 Robert si je obrisal kapljice potu, ki so se mu nabrale na čelu.

	 »Ne mi, ne tukaj!« mu je razvneto rekel. »Vojna se bije zunaj, ampak med nami!«

	 »Kaj?« je Casper samo izustil in od začudenja skoraj pozabil zapreti usta. »Kdo proti komu?«

	 »Horiance ne vodi nihče drug kot Lava,« mu je Robert skoraj šepetaje odgovoril in nepremično strmel v Gabriela.

	 »Katera Lava? Pa saj je moje dekle!« je Gabriel nejeverno planil.

	 »Bil sem priča tvoji smrti Gabriel!« mu je Robert razburjeno zatrdil, pri čemer je pozabil, da ga s pravim imenom ne bi smel imenovati.

	 Gabrielu je zaprlo sapo in kot okamnel je strmel v Roberta.

	 »M-Moji s-smrti?« je po nekaj dolgih trenutkih molka zjecljal. »Pa saj nisem umrljiv!«

	 »Nisi,« mu je Robert odkimal. »Nikoli ne bi umrl, če bi te poskušala usmrtiti človeška roka, ampak usmrtila te je čarovniška!«

	 »Kdo pa me je?« je Gabriel tiho, s sklonjeno glavo vprašal.

	 »Tvoja sestra, Maya,« mu je Robert brez zadržkov odgovoril.

	 »Kako? Saj sem vendar tukaj!« je Gabriel osuplo vzkliknil. »Robert tukaj nekaj ne bo prav!«

	 »Ne vem Scott,« mu je Robert prizanesljivo rekel. »Bojim se, da nam že od samega odhoda iz srednjega veka nekdo močno meša štrene. Torej, kdo je v tej zgodbi resničen in kdo lažen? Ujeti smo v časovno zanko!«

	 Gabriel se je s sklonjeno glavo obrnil in se tiho umaknil v temno ozadje svoje celice. Ko se je brez šuma vrgel na posteljo, se lebdeče ležišče ni niti premaknilo.

	 Casper je zaskrbljeno strmel za njim v temo, a videti je bilo, da se Gabriel ni imel več namena vrniti k rešetkam. Pogled je moledujoče uprl v Roberta, a ga je Robert, namesto da bi posredoval pri Gabrielu, prijel za ramena in se mu zazrl v oči.

	 »Casper, a veš, kdo je Frankie in zakaj si tako prizadevam, da bi ga oživil?« ga je razburjeno, skoraj nekako slovesno vprašal, kot da bi zdaj, ko Gabriela ni imel več pred očmi, nanj že čisto pozabil.

	 Casper ga je nemočno pogledal in samo odkimal.

	 Robert ga je stisnil k sebi in mu čisto ob ušesu tiho zašepetal:

	 »Ker je Frankie Gabrielovo truplo!«





FRANKIEJEV OBRAZ


	 Za Casperjem je bila dolga, pestra noč, polna spoznanj, in čeprav cele noči skoraj ni zatisnil oči, ni bil prav nič zaspan. Namenil se je ven, da bi se nadihal svežega zraka in si, kolikor bi mu dopuščala tema, ogledal okolico, čeprav bi se po njegovem moralo že zdavnaj začenjati daniti. Bleščeče zvezde na povsem jasnem nebu še vedno niso izgubile sijočega leska, zato ni nič nakazovalo na to, da se bo res kmalu zdanilo.

	 Nedaleč stran od vhoda ogromne zgradbe na samem obronku baze, v kateri so v zgornjih nadstropjih bile sobe za goste, v kleti pa ječe, kjer je prebival Robert, so ob velikem sodu, v katerem je plapolal ogenj, stali trije stražarji. A ker je Casper iskal samoto, da bi o vsem lahko malo premislil, se je mimo njih izmuznil do ozkih vrat v žičnati ograji, ki je mejila na puščavo in bazo zapustil.

	 Nedaleč od žičnate ograje se je dvigovala nižja peščeva vzpetina. Zagnal se je na strmino in se ustavil šele na vrhu. Pogledal je proti bazi, ali je njegov odhod kdo opazil. Očitno je bilo vse v redu, ker so stražarji še zmeraj stali okoli soda in se greli. Ob vsakem sunku vetra se je zazdelo, da je ogenj v sodu ugasnil, a je vedno znova bušnil iz njega in visoko zaplapolal, pri čemer je po okolici risal pošastne sence.

	 Casper se je na vrhu peščenega hriba, visoko nad kletjo, v kateri je bila ječa, kjer je tičal Gabriel, s sklenjenima rokama za hrbtom že nekajkrat zamišljeno sprehodil sem ter tja, tako da je v mehka peščena tla že naredil ozko stezo. Premleval je o vsem, kar se mu je te noči zgodilo in kar je slišal od Roberta. Na obrazu se mu je zrcalila skrb.

	 »Gospod izven naše ograde ni varno postopati,« se je nekdo, ki se je v popolni temi znašel tik ob njem, nenadoma oglasil.

	 Casper se je zdrznil, ker je v vsej svoji skrbi povsem pozabil, kje je bil ... Ob njem je stal stražar v popolni bojni opremi.

	 »Ne skrbi, nič mi ne bo!« mu je odrezavo odgovoril. »Kdo mi pa, kaj more?« je brezskrbno zamahnil z roko in skomignil z rameni.

	 »Horianci, Corpusoidi ali pa kakšen drug nepridiprav, ki jih ponoči tod okoli običajno, kar mrgoli,« mu je možakar resnobno odgovoril. »Profesor me je poslal za vami, ker je ravno noč zvesta zaveznica takih nevšečnosti.«

	 »Brez skrbi prijatelj!« mu je Casper še vedno sproščeno ponovil in znova brezskrbno zamahnil z roko. »Kar vrni se v tabor! Še nekaj trenutkov bom ostal tukaj, da nekoliko premislim o naših težavah.«

	 »Gospod ne premaknem se od vas!« mu je možakar odločno rekel in mu salutiral. »Ukazano mi je bilo, da vas moram varovati, pa čeprav za ceno življenja!«

	 »Prosim?« se je Casper začudil. »Pa saj mi nič ne grozi!«

	 Možakar mu ni ničesar odgovoril, in kot da njegove pripombe ne bi slišal, se je obrnil in začel pozorno pogledovati po temni puščavi.

	 Casper je nekaj trenutkov nejeverno strmel v odločnega vojaka, potem pa je skomignil z rameni in hojo po stezi gor in dol nadaljeval, kakor da stražarja ne bi bilo ob njem ... Glavo so mu polnile težke misli. Čeprav je še zmeraj bil mlad, pa si je v vseh teh mesecih njihove pustolovščine pridobil toliko izkušenj, da je bil povsem prepričan, da je za vsem skupaj tičala skrivnost, ki ji bo moral biti sam kos ... Od Gabriela, ki je bil zaprt v ječi, pomoči ni mogel pričakovati, Robertu pa še zmeraj ni zaupal, čeprav se je Robert ves čas močno trudil, da bi si njegovo zaupanje pridobil.

	 Stražar je še zmeraj pozorno strmel v temo in se zanj sploh ni zmenil.

	 Casper se je ustavil in se zazrl v zvezdnato nebo. Pomislil je že, da se je začenjalo daniti, ker je daleč naprej zagledal osvetljen meglen oblak, ki je polzel čez obzorje. Napel je oči in meglico s pogledom spremljal. Zdela se mu je nenavadna, ker si ni mogel niti misliti, od kod bi se lahko vzela.

	 »Prijatelj!« se je zamišljeno obrnil k stražarju. »Od kot ta svetloba?« ga je vprašal in kazalec uprl v osvetljeno meglico na temnem nebu.

	 Možakar se je v trenutku odzval. Sunkovito se je ozrl v nebo, kamor je Casper kazal.

	 »Ne vem gospod,« je takoj za tem odkimal. »Pogosto se pojavlja, vendar pa tako, kakor pride, tudi izgine. Sumimo, da bi v tej smeri lahko stalo kakšno mesto.«

	 »Ne vem, ali bo to držalo, ker sva z Gab ...« je Casper neprevidno začel, a se je še pravi čas spomnil, da Gabrielovega imena ne bi smel omeniti, zato je v trenutku utihnil. »S Scottom sva prispela prav iz te smeri, pa ti zato lahko zagotovim, da tam ni prav nobenega mesta!« je stavek čez trenutek končal.

	 Stražar je iz žepa potegnil nekakšen valjček. Ko si ga je namestil pred levo oko, se je iz valjčka pognala tanka žica, ki se mu je ovila okoli glave. Zaprl je desno oko in z levim očesom skozi valjček pozorno opazoval v daljavo proti osvetljeni meglici.

	 Casper je presenečeno strmel vanj, a ko se je spomnil, v katerem času je bil, se je nehal čuditi ... Možakar je pač uporabljal nekaj, kar je morda bilo nekakšno robotsko oko, ali pa samo navaden daljnogled.

	 »Ničesar ni gospod!« mu je stražar odločno rekel. »Samo osvetljen oblak je,« je še dodal in že v naslednjem trenutku je napravo držal v roki.

	 »Smem še jaz?« ga je Casper vprašal, pa čeprav ni vedel, ali bo napravica tudi pri njem delovala.

	 Stražar je s peto udaril ob peto, se postavil v pozor in mu valjček položil na dlan.

	 Casper si ga je takoj namestil pred desno oko, a namesto da bi se mu z žico pritrdil na glavo, se je iz njega sprožil prodoren, cvileč alarm, ki se ga je tako prestrašil, da je z roko trznil in je valjček v loku poletel po zraku.

	 Možakar se je bliskovito kakor telovadec spretno prevalil in valjček, tik preden je padel na tla, ujel. Vrnil mu ga je ter dejal:

	 »Namestite si ga na levo oko gospod, ker je očitno, da ste levičar.«

	 Casper je samo nejeverno privzdignil obrvi, ker kolikor je sam vedel, se je rodil kot desničar in je to bil že celo življenje. Skomignil je z rameni, in ko si je valjček namestil pred levo oko, je okoli glave začutil nežen dotik in že v naslednjem trenutku je lahko skozenj gledal.

	 Slika se mu je sama od sebe povsem izostrila in se prilagodila njegovemu očesu. Videl je kot podnevi, še več, valjček je deloval tudi kot daljnogled, ki mu je stvari v daljavi tako približal, da je lahko razločil celo globoke razpoke v suhi zemlji.

	 Od navdušenja je kratko zažvižgal, a se je že naslednjega trenutka naredil, kot da bi kašljal, ker se stražarju ni hotel razkriti.

	 Ko je pogledal v meglico, je v grlu začutil utrip srca, ki mu je od razburjenja divje razbijalo. Dolgo je strmel vanjo, vendar pa ni ničesar zanimivega opazil.

	 »Res je, ničesar ni tam. Povsem brezzvezna svetloba ...« je zamrmral. »Bo že držalo, da bi tam znalo biti, kako mesto, a bi moralo biti nevidno, ker kot sem ti že povedal, sem tam bil in vem, da tam prav ničesar ni!« je malce razočarano, a odločno dodal.

	 Pogled je odmaknil z meglice in raje pogledal po puščavi.

	 Ravno ko si je hotel napravico sneti, ker v puščavi ni ničesar nenavadnega opazil, ga je nekaj butnilo v hrbet in ga podrlo na tla. Padel je, kakor je bil dolg in širok in se z obrazom znašel v pesku. Poskušal se je pobrati, a sta ga močni roki pritiskali ob tla.

	 »Mirujte gospod!« mu je stražar šepetaje ukazal. »Tamle se nekaj premika!«

	 Casper je glavo stisnil med ramena, zamižal in čakal.

	 Končno ga je stražar izpustil in se po vrhu peščene vzpetine prevalil kakor izurjen telovadec.

	 Casper je odprl oči ... Možakar je nedaleč stran ležal na trebuhu, sploščen s tlemi, strmel v daljavo in oprezal po temni pokrajini.

	 Casper ga je posnemal in se prevalil k njemu. Strmel je v temo, tja, kamor je možakar gledal.

	 »Kje je?« je tik ob njem zašepetal.

	 Stražar je samo z glavo nakazal v levo.

	 Casper je zaman strmel v temo in se naprezal, da bi koga zagledal.

	 »Nikogar ni!« je odločno rekel in pokleknil, da bi vstal iz peska.

	 »Mirujete gospod!« mu je stražar odločno rekel in ga tako silovito potegnil za srajco, da se je spet z obrazom znašel v pesku. »Tukaj so!« mu je ob ušesu resnobno zašepetal.

	 Casper je povsem obmiroval in z obrazom obrnjen k peščenim tlom samo čakal. Droben pesek mu je silil v nos, zato je glasno posmrkal in pri tem, namesto da bi ga spravil iz nosnic, ga je še več vdihnil ... V nosu ga je ščemelo, in čeprav se je poskušal zadržati, je močno kihnil.

	 Oprl se je na roki in glavo privzdignil. Na levem očesu je še zmeraj imel pričvrščeno napravico in ko je pogledal v temo, se mu je v očesu silno zableščalo, kakor da bi mu, kdo vanj uperil svetilko. Glasno je zaječal in oči avtomatsko zaprl, a mu je robotsko oko preprečevalo, da bi levo veko premaknil.

	 Pokleknil je, ker si je valjček hotel strgati z očesa, a je v trenutku obstal, ker se mu je zazdelo, da je v daljavi samo za hip nekoga videl teči.

	 V trenutku je na svoje težave z levim očesom pozabil in se pozorno zastrmel v temo ... Po puščavi je proti njima tekla nizka, vitka postava.

	 »Tam!« je razburjeno kriknil. »Nekdo beži proti nama!«

	 Stražar je v trenutku bil pozoren. Strmel je tja, kamor je Casper kazal, vendar pa je tema bila tako gosta, da ni ničesar opazil.

	 Casper si je napravico potegnil z očesa in mu jo predal.

	 Možakar si jo je v trenutku nadel.

	 »Corpusoidi!« je prestrašeno kriknil. »Hitro, nazaj v bazo!«

	 Casper je v trenutku bil na nogah. Brez ugovarjanja je stekel po bregu navzdol proti žičnati ograji baze, ne da bi preveril, ali mu je stražar sledil.

	 Nenadoma se je tako sunkovito ustavil, da se je stražar, ki je tekel za njim, zaletel vanj.

	 »Kaj pa tisti, ki beži?« je Casper ves zadihan vprašal presenečenega možakarja.

	 »Gospod ni mu pomoči!« je stražar odkimal. »Vsaj midva se morava rešiti! Če bi vedeli, kdo Corpusoidi so, verjemite mi, da si ne bi želeli, da bi jim prišli v roke!«

	 Casper je neodločno naredil samo še korak po bregu navzdol, a je že naslednjega trenutka spet obstal kot vkopan in vzkliknil:

	 »Ne!«

	 »Gospod ni dovolj časa!« ga je stražar razburjeno poskušal strezniti. »Ti Corpusoidi niso razumna bitja! Iščejo kri, in če se ne bova skrila, bova postala del njihove skupine!« ga je prestrašeno prepričeval.

	 Casper je odkimal. Pogledal je v temo, a ker ni ničesar videl, je roko iztegnil proti stražarju in mu rekel:

	 »Posodi mi daljnogled, ali kar že tista napravica je in kakšno orožje, če ga imaš. Ti pa se hitro vrni v bazo po pomoč!«

	 »Gospod to tako ne gre!« je stražar nejeverno zmajal z glavo.

	 »Ukazujem ti, da izpolniš, kar sem ti naročil!« je Casper ves nasršen vzkliknil. »Pojdi že, samo čas izgubljava!«

	 Stražar mu je brez besed salutiral, mu predal valjček in dolg nož ter izginil v temo, po bregu navzdol proti bazi.

	 Casper si je napravico spet namestil na levo oko in poskušal pogledati proti puščavi, a ker je stal na strmini pod vrhom peščenega hriba, ni ničesar videl. Hitro se je povzpel na vrh, od koder je le zagledal drobno bitje, ki je križem kražem teklo po puščavi in skupino opotekajočih se postav, ki so ji sledile in čeprav so se opotekale, so bile hitre.

	 Zaradi napetosti, ki ga je preplavila, je stisnil pest. Videl je jasno in ostro in ne da bi sploh premišljeval, je stekel proti postavici. Čeprav ni bil utrujen, je s težavo tekel, kot bi ga zadrževala neznana sila.

	 Napel je moči in tekel dalje. Vedel je, da ga je ubežnik nujno potreboval, saj je on imel napravico, skozi katero je videl kot podnevi, zato mu bo lahko pomagal bežati skozi temo.

	 Že od daleč je slišal zamolkle, zgrožene krike reveža, ki je tekel za svoje življenje. Stisnil je pesti in poskusil še hitreje teči.

	 Ravno, ko je pritekel izza enega od nizkih peščenih grebenov, ga je, kot bi nad njim bil vklopljen žaromet, oplazila meglena svetloba. Začudeno je pogledal nad sabo v nebo in zagledal prav tisti osvetljeni oblak, ki ga je poprej opazoval. Samo za trenutek je okleval, ker ni vedel, kakšne bodo posledice, če bo stopil v to svetlobo, potem pa je samo globoko zajel sapo, se pognal vanjo in tekel dalje.

	 Podoba je še zmeraj bežala, a je opazil, da je zdaj tekla proč od njega.

	 »Ne!« je zakričal. »Sem teci!«

	 Podoba ga ni slišala. Še kar je divje tekla proč od njega in osvetljene meglice.

	 Casper se je pognal v dir.

	 »Teci v to smer!« je glasno, kolikor je zmogel, zakričal.

	 Tekel je tako hitro, da se je razdalja med njim in bežečo podobo zmanjševala. Glasno je kričal in končno ga je podobica slišala in začela teči proti njemu. Bila mu je že povsem blizu, a ga zaradi teme ni mogla videti, on pa je, ker je še zmeraj na levem očesu imel pripet valjček, lahko že razločil, da je imela do pasu dolge, temne, kodraste lase, ki so, ker je silovito tekla, plahutali za njo.

	 »Sem!« je tako glasno zakričal, da je podobica kar poskočila.

	 »Beživa!« je prestrašeno kriknila takoj, ko je bila ob njem.

	 Casper je zaslišal nežen dekliški glas, vendar pa tistega trenutka ni bilo časa za ogledovanje ali spoznavanje.

	 »Za mano!« ji je povsem zadihan vzkliknil, jo prijel za roko in jo potegnil za seboj.

	 Tekel je kar po intuiciji, čeprav mu je robotsko oko omogočalo, da je izvrstno videl. Za svojim hrbtom je od daleč zaslišal renčanje Corpusoidov. Vedel je, da je zasledovalcev bilo preveč in da jim sam ne bi bil kos, čeprav je v roki stiskal dolg nož.

	 Pospešil je korak, a neznanka mu ni zmogla slediti. Trdno ji je stisnil dlan in jo vlekel, da bi hitreje tekla. Še nekaj korakov mu je sledila, potem pa je padla.

	 Njena dlan se mu je iztrgala iz roke, in ker ga neznanka nenadoma ni več zadrževala, je silovito poletel naprej, tako da se je tudi on skoraj skotalil, a se je polovil, se takoj pognal nazaj in v nekaj dolgih korakih je spet bil ob njej.

	 Sedela je na tleh in glasno ihtela. Ne da bi karkoli rekel, jo je pobral in z njo v naročju stekel, kolikor je zmogel. Roki sta mu drhteli in čeprav se mu je zdelo, da je bil na robu svojih moči, je na vso moč tekel, saj je vedel, da se je za njima podilo več kakor deset čudnih, opotekajočih se teles.

	 Z neznanko na rokah ni mogel tako hitro teči, zato se je razdalja med njima in plenilci manjšala. Ko je skoraj že čutil njihovo bližino, je pred seboj iz teme zaslišal oglušujoče krike. Nekdo ga je podrl na tla. Neznanko je, da bi jo zaščitil, stisnil pod sabo. Zaslišal je topot vojaških škornjev po suhi razpokani zemlji in potem je videl veliko nog, ki so ga preskočile. Takoj za tem je zadonelo nekakšno prasketanje in nenadoma so nočno nebo razsvetlili bleščeči, rdeči žarki.

	 Casper je neznanko še zmeraj zaščitniško prekrival s svojim telesom. Hotel se je privzdigniti, da bi videl, kaj se je dogajalo, a je nekdo klečal ob njem in ga pritiskal k tlom. Začutil je utrip srca ... Divje je udarjalo, vendar pa ta utrip ni bil njegov.

	 Zvoki okoli njega so tako hitro, kot so se pojavili, tudi utihnili.

	 »Gospod varni smo!« mu je stražar, ki je klečal ob njem, oznanil.

	 Casper je dvignil glavo. Z neznanko sta bila obkrožena s kakšnimi tridesetimi stražarji v popolnih bojnih opremah, prav takšnih kakršne sta z Gabrielom že videla, ko sta jih prvič srečala ... V oklepih, z maskami na obrazih, v velikih širokih ogrinjalih in z dolgimi palicami v rokah.

	 Začutil je, da ga stražarjevi roki nista več pritiskali k tlom, zato je vstal in si z oblačila otresel prah.

	 »Hvala, za las je šlo!« je hvaležno rekel stražarju ob sebi, ki je prav tako že stal, proti njemu obrnjen s hrbtom in oprezal v puščavo.

	 Stražar se je obrnil, in še preden se je Casper zavedel, je roko iztegnil, ga pograbil za desnico in mu jo krepko stresel.

	 Casperja je njegova gesta tako presenetila, saj je Lea takrat, ko sta jo z Gabrielom prvič srečala, rekla, da rokovanja že dolgo ne poznajo več, da je od začudenja široko razprl oči ... Pred njim je stal prav tisti stražar, ki ga je prej varoval na vrhu peščene sipine na samotnem nočnem sprehodu.

	 »Gospod naredil sem vse, kar sem lahko!« mu je možakar rekel, kot bi se mu opravičeval. »Sklical sem vojsko in takoj smo pohiteli za vami v puščavo!«

	 »Res sem ti hvaležen! Rešil si nama življenji, kajti bila sva skoraj že v njihovih krempljih!« mu je Casper razburjeno razlagal in pokazal proti neznanki, ki je še zmeraj negibno ležala na tleh. »Pomagajte ji!« je vzkliknil. »Živa je! Čutil sem bitje njenega srca!«

	 Kot bi ga neznanka slišala, se je tistega trenutka zganila. Ob njej sta že stala stražarja, ki sta ji pomagala, da se je postavila na noge. Vsa se je tresla in kolena so ji kar klecala, ker je od silovitega teka bila povsem izčrpana.

	 Stražarja sta jo takoj podprla in s Casperjem na čelu so se podali proti bazi.

	 Takoj za vhodom v žičnati ograji so jih na dvorišču čakali stražarji. Tik preden je Casper vstopil v bazo, se je ustavil pred vrati in se zastrmel v temno puščavo. Ko je pomislil na to, da je prav malo manjkalo, da bi končal v rokah mrtvih teles, ga je kar zmrazilo.

	 Na ramenu je začutil roko ... Ob njem je stal nestor, Herbey.

	 »Iskal sem vas v vaši sobi, pa so mi povedali, da ste tukaj,« mu je rekel, kot bi se mu hotel opravičiti. »Casper bi šli z menoj?« ga je spoštljivo vprašal. »Rad bi vam pokazal zapis, ki se že nekaj stoletij predaja iz roda v rod. Saj se spominjate, da smo včeraj v templju o njem govorili?«

	 Casper mu je takoj prikimal, a ga je nestorjeva pripomba o rodovih nekoliko zmedla, zato ga je vprašal:

	 »Kako iz roda v rod? Kam pa so šli prejšnji rodovi, ki so poprej zanj skrbeli, če pravite, da se ne umira?«

	 Herbey je roko pomenljivo iztegnil v temo proti puščavi.

	 »Pravkar ste se srečali z njimi!« mu je napeto, skoraj šepetaje rekel. »Spomini jih vežejo na te kraje, zato se nenehno potikajo okoli mesta.«

	 Casper mu ni ničesar odgovoril. Noč, ki jo je preživel z Robertom, mu je dala povsem drugačen vpogled v čas, v katerem so se znašli, zato z nestorjem ni hotel razpravljati dalje.

	 Samo na kratko mu je prikimal in mu skozi vhod v žičnati ograji sledil v bazo in potem dalje, nekam proti središču mesta.

	 Globoko zamišljen je hodil po ulici za Herbeyjem, ker mu nevarnost, ki jo je pravkar preživel, še zmeraj ni dala miru. Ob misli na opotekajoča se, kruleča bitja, ki so se potikala okoli mesta, se je kar stresel. Pogled je zamišljeno upiral v tla in sploh ni pazil, kod je stopal.

	 Nenadoma je nekaj tako silovito trčilo vanj, da ga je zasukalo in se je znašel na zadnji plati. Zmedeno, kot bi se tistega trenutka prebudil iz globokega sna, je začudeno pogledal okoli sebe ... Nedaleč stran je z dlanjo pred usti stala Leonida in z velikimi očmi zgroženo strmela vanj.

	 »O-Oprostite, prosim ...« je prestrašeno zajecljala. »Morala bi gledati, kod hodim!«

	 Casper se je zasmejal, ker se mu je to, da ga je Lea podrla, zdelo nadvse smešno in ga je pogled na njen, na smrt prestrašeni, obraz prav zabaval.

	 »Nič hudega,« se ji je nasmehnil in vstal. »Mislim, da bom preživel.«

	 Otresel si je prah s hlač in pogledal za Herbeyjem, ki je že daleč pred njima stopal po ulici, kot da se ga dogajanje za hrbtom sploh ne bi tikalo.

	 Casper je pohitel za nestorjem, Lea pa je prestrašeno capljala nekaj korakov za njim, kot da se krivde, ker ga je podrla, ne bi mogla znebiti.

	 Casper se je z nasmehom ozrl vanjo, in da bi jo pomiril, se je ustavil, jo je potegnil v objem in ji nežno pritisnil poljub na lice.

	 »Bo zdaj v redu?« jo je sočutno vprašal. »Poglej, nič se mi ni zgodilo, sploh pa sem te vesel, ker bom potreboval tvojo pomoč,« jo je hitel prepričevati.

	 Lea je stala kot okamnela. Držala se je za lice, kot bi ji Casper prisolil zaušnico in ne dal poljuba.

	 Potrebovala je nekaj dolgih trenutkov, preden se je zganila in stopila za Casperjem, ki je že spet hitel za nestorjem, ki ju je čakal pred vhodom neke zgradbe.

	 Casper je v nekaj korakih bil ob njem, potem pa sta oba molče čakala še na Leo, ki je počasi kot omotična stopala proti njima.

	 »No, si le prišla!« jo je Casper igrivo zbodel. »Pa kaj je narobe?« jo je vprašal, ker je Lea sramežljivo povešala pogled. »Pa ja ne boš rekla, da do zdaj še nikoli nisi dobila poljubčka?« se je začudil.

	 Lea ni ničesar rekla. Z velikimi očmi je vprašujoče, prestrašeno gledala v Herbeya.

	 Starec je privzdignil obrvi, jo s pogledom preiskujoče premeril, potem pa se je samo nasmehnil in odprl vhodna vrata. Vstopili so v preddverje in Herbey je v bližini vhodnih vrat, po Casperjevem, kar tako, ker tam ni ničesar bilo, pritisnil na steno in priklical dvigalo.

	 Casper, ki je pričakoval, da bodo šli navzgor, je presenečeno ugotovil, da so se spuščali, a rekel ni ničesar. Ker so bili vsi trije tiho in so samo opazovali drug drugega, je le vprašal:

	 »Kam pa gremo?«

	 »V moje prostore, tik ob templju,« mu je nestor suhoparno odgovoril in spet umolknil.

	 Dvigalo se je ustavilo in izstopili so na dolg hodnik s skoraj prav tako zanemarjenimi stenami, kot so bile tiste v ječah.

	 Nestor je stopil po hodniku, se čisto na koncu ustavil pred nekimi vrati in jih odprl. Umaknil se je ob podboj in Casperju z roko spoštljivo nakazal, naj prvi vstopi.

	 Casper je samo za trenutek omahoval, potem pa mu je prikimal in vstopil v prostorno, močno osvetljeno sobo, ki je bila povsem prazna, razen da so vse stene bile od tal pa do stropa prekrite s knjižnimi policami, natrpanimi s knjigami. Presenečeno je strmel vanje, stopil k najbližjim policam in si knjige začel občudujoče ogledovati. Nekatere so bile po videzu zelo stare.

	 Ne da bi nestorja vprašal za dovoljenje, je iztegnil roko, ampak takoj ko se je knjige dotaknil, se je sesipala v prah.

	 »Joj!« je prestrašeno kriknil in stopil korak nazaj. »Nisem hotel!« je v svoje opravičilo skesano rekel.

	 Herbey je že stal ob njem.

	 »Nič hudega gospod,« mu je prizanesljivo rekel in zamahnil z roko. »Nobene škode niste povzročili. To so samo moji spomini, ki le zaradi mojega počutja tičijo na teh policah, ker sem nekoč bil knjižničar.«

	 Casper je bil zaradi uničene knjige tako močno razburjen, da nestorja niti slišal ni, kar mu je pripovedoval. Samo zgroženo je strmel na prazno mesto na knjižni polici, kjer je prej bila knjiga.

	 »Kaj pa ta knjiga?« je zaskrbljeno vztrajal. »Kako jo boste nadomestili? A imate njen duplikat, ali pa to pomeni, da je za vselej izgubljena?«

	 »Saj sem vam že povedal, da to niso prave knjige, ampak samo spomini!« mu je Herbey že malce nejevoljno ponovil. »Vse vsebine teh knjig in znanje, ki je v njih, so shranjeni nekje drugje in skrbno varovani.«

	 Ko je Casper končno dojel, kaj mu je starec dopovedoval, si je vidno oddahnil. Čeprav so mu prijazni gostitelji že vse od obreda v templju izkazovali veliko časti in spoštovanja, se jim vseeno ni želel zameriti.

	 Tik za Herbeyjem se je nekaj zganilo, poletelo po zraku in se ustavilo ob Casperju.

	 »Alec!« je Casper vzradoščeno vzkliknil, kot bi zagledal prijatelja. »Kaj pa ti počneš tukaj?«

	 »Stari tukaj sem zato, ker sem umetna inteligenca in imam sleherno knjigo ali knjižico, ki jo je kdaj zapisala človeška roka ali stroj, shranjeno v spominu,« se mu je majhen robot pohvalil.

	 »Seveda, kdo pa drug, če ne ti?« se je Casper zasmejal. »Ampak vseeno me zanima, kaj delaš tukaj?«

	 Lebdeča kroglica se je tik pred Casperjevim obrazom zavrtela, da so njene dolge ročice in nožice opletale naokoli.

	 »Tebe čuvam, kaj pa drugega?« se je Alec zahihital, ko se je ustavil.

	 »Kje si pa prej bil?« ga je Casper jezno vprašal. »Nikjer te ni bilo, pa mi je grozila smrt!«

	 »To ti tako misliš!« mu je Alec odrezavo odgovoril.

	 Casper se je nasmehnil, ker se mu je njun pogovor zdel, podoben prepiru med prijateljema, a že naslednjega trenutka je široko razprl oči, ker se je Alec spet zavrtel in ko se je ustavil, je pred njim stal prav tisti stražar, ki ga je varoval na vrhu peščene vzpetine.

	 »Ti?« ga je osuplo vprašal. »Zakaj mi nisi povedal?«

	 Čeprav Alec ni bil več kroglica, ampak stražar, je še zmeraj lebdel nad tlemi. Igrivo se je obrnil okoli svoje osi in mu zajedljivo odgovoril:

	 »Ukazano mi je bilo, da te varujem, ne usmerjam!«

	 »Kakorkoli že ...« je Casper nestrpno rekel, zamahnil z roko, da bi njun prepir zaključil in se obrnil k nestorju. »Kje smo ostali?« ga je vprašal.

	 Stražar se je v trenutku postavil v položaj, mirno, mu salutiral in začel drdrati:

	 »Zbirka, Popotniki skozi čas, avtor, Daniel Hutgan, založba, Fleyana. Prvo poglavje ...«

	 Casper je nejeverno strmel vanj.

	 »Po padcu zadnjega mesta so sledili težki dnevi,« je Alec drdral, kot da Casperjevega nejevernega pogleda ne bi opazil. »Osvajalska plemena so zavzela še poslednje dežele, kjer se je še dalo najti kaj vode. Ampak ...«

	 »Stoj!« je Casper nenadoma vzrojil. »Kaj pa blebetaš?«

	 Stražar je v trenutku utihnil, mu spet salutiral, in kot bi poročal svojemu poveljniku, odločno rekel:

	 »Navajam vam vsebino knjige gospod!«

	 »Katere knjige?« ga je Casper nejeverno vprašal.

	 Stražar, ki se je končno spustil na tla, je z nogo strumno udaril ob nogo in pokazal na prazno mesto na polici, kjer je namesto knjige bil le kupček prahu.

	 »Prav vseeno mi je za vsebino te knjige!« se je Casper zadirčno obregnil obenj. »Rad bi končno zvedel, kaj se dogaja in zakaj smo tukaj?« se je z vprašanjem spet obrnil k nestorju.

	 Stražar se je, kot bi mignil, spet spremenil v kroglico, ki pa se je užaljeno umaknila in se ni več oglasila.

	 Casperju je Alecov umik ustrezal. Obrnil se je k Herbeyu in ga precej bolj prijazno ogovoril:

	 »Želeli ste mi nekaj pokazati nestor.«

	 Starec mu je nemudoma prikimal. Brez besed je stopil do knjižne police, nad vrsto knjig iztegnil roko, pri čemer je pazil, da ne bi se katere knjige dotaknil in pritisnil na steno. Ozek kos stene je zdrsel proč in za knjigami se je prikazala temna vdolbina. Herbey je segel vanjo in iz luknje na dan privlekel debel zvitek. Stopil je h Casperju in ga tik pred njim izpustil.

	 Casper je sunkovito iztegnil roko, da bi ga polovil, a je zvitek obstal v zraku.

	 Obšla ga je jeza, zato se je grdo namrščil, ker je bil prepričan, da je nestor to namerno naredil, ker se je hotel iz njega malce ponorčevati, a se je po premisleku raje ugriznil v jezik, ker ni hotel zanetiti prepira.

	 S prsti je previdno poskusil potegniti pod zvitkom in zadel ob nekaj trdega, čeprav tam ni bilo videti ničesar.

	 »Na čem pa tole stoji?« je začudeno vprašal, ker se ni mogel več zadržati.

	 »Saj res, marsičesa še ne poznate,« je Herbey zavzdihnil in iz žepa potegnil majhno škatlico.

	 Z njo je posvetil proti zvitku in takoj se je pod njim prikazala lebdeča miza in ob njej stol.

	 »A bo tako bolje?« ga je pokroviteljsko vprašal, kot da bi govoril z razvajenim otrokom.

	 »Bo,« mu je Casper prikimal in pogledal v tla, ker ga je zaradi Herbeyevega pokroviteljskega tona oblila rdečica.

	 Starec je samo prikimal in zvitek razgrnil po mizi.

	 Casper se je z zanimanjem zastrmel vanj. Opazil je, da je papir bil zaradi starosti že marsikje načet in ponekod je bilo črnilo že tako zbledelo, da se vsebina ni več povsem jasno videla, a je kljub vsemu osuplo strmel v podobe na papirju.

	 »Kje pa ste to dobili?« je nenadoma razburjeno vzkliknil.

	 Herbey se je nagnil nad lebdečo mizo, se z rokama oprl nanjo, in ne da bi se za njegovo razburjenje zmenil, je nepremično strmel v slike na razgrnjenem zvitku.

	 »Našli smo ga globoko pod zemljo,« mu je končno odgovoril. »Ko smo gradili tempelj, smo ga zbezali na plano.«

	 Casper ga je rahlo odrinil izpred mize in se postavil pred zvitek, tako da si ga je lahko v celoti ogledal.

	 »Orakelj?« je zamišljeno zamrmral.

	 Lea in Herbey sta se napeto spogledala, ker je bilo očitno, da je zapis Casperju bil poznan.

	 »A tako se tem podobam reče?« ga je nestor zadovoljno vprašal.

	 »Ampak začetek manjka!« je Casper, ki je zavzeto strmel v razgrnjen zvitek, ugotovil. »Tukaj se ob nekakšnem gozdu začne in ta črta izgine v nič in se potem spet pojavi na drugi strani ob psu ali kar že to je,« jima je vsebino poskušal pojasniti.

	 Lea in Herbey nista ničesar rekla, ker jima slike na zvitku niso prav ničesar razodele. Pravzaprav njihovega pomena do zdaj še nihče ni razvozlal, zato pa si je nestor tako želel, da bi si jih Casper ogledal, ker je upal, da jim bo morda, če je že razumel Varuhov skrivnostni jezik, prav on lahko pojasnil tudi skrivnost slik na tem zvitku.

	 Casper je zamišljeno strmel v zvitek, s prstom drsel po papirju in sledil slikam.

	 »Nekaj delov res manjka!« je razburjeno rekel, kot bi hotel potrditi svojo prvotno ugotovitev. »A ste morda našli še kakšne zvitke?« se je obrnil k Herbeyu.

	 Herbey mu je prikimal. Stopil je k skrivnostni odprtini v steni, segel vanjo in na plano potegnil še tri tanke zvitke. Odložil jih je na mizo in rekel:

	 »Ampak tile so prazni, zato pa sem rekel, da imamo en sam zapis.«

	 Casper jih je mrzlično razvil, ker je po tihem upal, da bo morda on videl kaj, kar je nestorjevim očem bilo prikrito.

	 »Res so prazni!« je razočarano vzkliknil, ko si jih je pozorno ogledal, a je s prsti še kar drsel po površini papirja.

	 Pod blazinicami je občutil hrapavo površino in nekakšne utore. Bliskovito je papir dvignil proti svetlobi in na njem opazil nekakšne vtise. Spomnil se je, kako so v njihovem času pri Alexu prerisovali črke s ključa, zato ga je preblisnila ideja.

	 »A imate morda kak kos oglja?« se je previdno obrnil k Herbeyu, ker ni bil prepričan, da so v tem času sploh vedeli, kaj oglje je.

	 Za čuda mu je Herbey samo prikimal in pomenljivo pogledal Leo, ki je takoj izginila skozi vrata in se prav kmalu spet vrnila z vrečko v rokah. Odložila jo je pred Casperja na mizo in se brez besed spoštljivo umaknila.

	 Casper je segel v vrečko in iz nje potegnil lep kos oglja, ki se mu je kar drobil pod prsti, čemur se niti ni čudil, ker je oglje glede na to, da v tej puščavi ni nikjer bilo niti enega samega drevesa, moralo biti zelo staro.

	 Prste je imel čisto črne, in ko je prijel za prazen zvitek, da bi ga premazal z ogljem, so na njem ostali črni odtisi, na katerih so bile vidne nekakšne črte in vijuge.

	 »A lahko oglje zdrobim?« je negotovo vprašal Herbeya, ker ga je očitno spet preblisnila neka ideja.

	 Nestor mu je spet samo prikimal.

	 Casper je kos oglja pospravil v vrečko, jo postavil na mizo in s pestjo nekajkrat udaril po njej. Prah je vsipal na razgrnjen zvitek in ga s prsti razmazal.

	 Zvitek si je na hitro ogledal, in čeprav se mu je zdelo, da je na njem samo nastal navaden zmazek, je s prahom posipal še naslednjega.

	 Herbey in Lea sta nekoliko odmaknjena ves čas nepremično samo strmela vanj.

	 »Tako, to je narejeno,« je Casper zadovoljno rekel, ko je še zadnji zvitek bil premazan z ogljem. »Zdaj je samo še treba ugotoviti, kaj je na njih narisano,« je prepričljivo rekel, kot bi vodil nadvse pomemben projekt in prvi zvitek razgrnil po mizi.

	 Zdaj sta se tudi Lea in Herbey zganila in se mu približala. Vsi trije so si črno prebarvan zvitek molče z različnih smeri ogledovali.

	 »Ničesar posebnega ne vidim na njem, samo packe in zmazke!« se je Lea končno oglasila.

	 »Ne ne, mislim, da se motiš Lea,« je Casper zmajal z glavo. »Nekoč sem takšni skrivnosti že bil priča ...« jima je začel pripovedovati, a je v trenutku utihnil in se zastrmel v nestorja. »A mi posodite Leo?« ga je vprašal, ne da bi prejšnji stavek končal.

	 Herbey mu je spet samo prikimal, ne da bi ga karkoli vprašal.

	 »Lea papirji!« ji je Casper kratko rekel in se že vihravo podal proti vratom.

	 Lea je z mize pograbila zvitke in pohitela za njim. Casper je tako hitro hodil, da ga je komaj dohajala. Na koncu hodnika se je ustavil, počakal nanjo in jo vprašal:

	 »Kje je najbližja pot do baze?«

	 »Skozi tempelj,« mu je Lea vsa zadihana odgovorila.

	 »Potem pa, prosim ...« ji je Casper rekel in ji z roko nakazal, naj ona vodi.

	 Lea ga je popeljala po nekaj krajših hodnikih in že sta stopila skozi skrivna vrata in se znašla v bližini oltarja v ospredju templja.

	 Od tod dalje se je Casper dobro znašel. Leo je prijel za roko in spet je tako hitro hodil, da jo je skoraj vlekel za seboj.

	 Prečkala sta tempelj in v ozadju skozi glavni vhod vstopila v manjše preddverje, kjer je bilo dvigalo, in ko sta bila na površju, sta prehodila še samo eno ulico in na koncu zavila k veliki zgradbi ob ograji na obronku baze.

	 Ko sta vstopila, sta najprej šla skozi dolg, medlo osvetljen hodnik, potem pa je Casper zavil na zanemarjeno temno stopnišče, ki je vodilo v ječe.

	 Lea ga je potegnila za roko, da se je moral ustaviti in ga negotovo vprašala:

	 »Kam pa me peljete gospod?«

	 »Ne boj se, no, samo k Profesorju greva,« ji je Casper tolažeče rekel in jo potegnil za seboj na temno stopnišče.

	 Ko sta sestopila na dolg hodnik, jo je kljub gosti temi dalje vodil, kot bi ga že dobro poznal, in ko sta bila mimo rešetk, se je ustavil, globoko zajel sapo in na ves glas zatulil:

	 »Robert!«

	 Skoraj še istega trenutka se je zaslišalo škripanje in del stene je zdrsnil v tla. V odprtini v zidu je stal starec, oblečen v zeleno kirurško haljo, z masko na obrazu in presenečeno gledal v Casperja.

	 »To je Leonida,« mu je Casper predstavil Leo, ker je predvideval, da se z Robertom verjetno še nista nikoli srečala. »Prinesla sva vam nekaj zanimivega pokazat,« je hitro rekel, ker je Robert vprašujoče privzdignil obrvi.

	 Casper in Lea sta neodločno stala na temnem hodniku, obsijana samo z medlo, modrikasto svetlobo iz laboratorija.

	 Robert si je snel masko, dekle končno pogledal v obraz in vidno osupnil. Nepremično je strmel vanjo in se nekaj dolgih trenutkov ni niti zganil.

	 »Robert!« ga je Casper poklical in ga pocukal za rokav.

	 »Oprostita moji nevljudnosti,« se je Robert končno oglasil, ko se je stresel. »Za trenutek sem pomislil, da vidim staro znanko,« je osuplo dodal in še kar nejeverno strmel v Leo.

	 »A Lavo?« se mu je Lea nasmehnila.

	 Tokrat ni samo Robert osupnil, ampak se je tudi Casper nejeverno zastrmel vanjo, ker mu ni bilo jasno, od kod bi Lea vedela za Lavo.

	 »Kako pa ti veš za Lavo?« jo je sumničavo vprašal.

	 »Scott mi je včeraj v templju omenil, da sem na las podobna njegovemu dekletu, Lavi,« je Lea tiho rekla in negotovo pogledala v tla.

	 Robert se je odmaknil z vrat in jima z roko nakazal, naj vstopita.

	 »Kar naprej,« je že bolj sproščeno rekel, »čeprav nisem prepričan, mlada dama, da vam bodo moji prostori všeč. Človeške družbe že veliko let nisem gostil, vse do včeraj, ko me je ponoči obiskal Casper.«

	 Lea je še kar neodločno stala na hodniku, zato jo je Casper prijel za roko in jo potegnil za sabo v laboratorij.

	 Stena se je za njima takoj zaprla.

	 Lea je prestrašeno obstala pred njo in si zvedavo ogledovala velik, mračen prostor, ker tukaj še nikoli ni bila. Njen pogled je takoj pritegnila dolga miza, ki je lebdela na sredini laboratorija, na kateri je nekdo negibno ležal, obsijan z medlo, modrikasto svetlobo. Počasi je naredila nekaj majhnih, oklevajočih korakov proti mizi, a je že v naslednjem trenutku vsa otrpnila in zgroženo zaječala.

	 Robert je njen strah v trenutku razumel.

	 »To ni Corpusoid!« ji je hitro rekel, da bi jo pomiril. »Ta ni nevaren.«

	 Prijel jo je za roko in jo potegnil bliže. Ko sta stala tik ob mizi, tako da sta se je skoraj dotikala, ji je rekel:

	 »To je samo star prijatelj, za katerega upam, da se bo brez moje pomoči še kdaj zganil.«

	 Casper je stopil k mizi in se zazrl v negibno telo, ki je spet imelo odprto trebušno votlino. Okoli in okoli mize je lebdelo veliko aparatur, na katere je telo bilo priklopljeno. Vedel je, da je Robert moral ves čas bdeti nad pogoji, da ne bi stvoru tkivo začelo razpadati.

	 Spet mu je obrnilo želodec, a se je zaradi Lee poskušal zadržati. Priprl je oči, da je komaj kaj videl in pogled s Frankiejeve odprte trebušne votline raje obrnil proti glavi, ki je Frenkie tokrat ni imel povite s povoji, ampak je obraz imel prekrit samo z nekakšno rjavkasto krpo.

	 Videti je bilo, da Lee pogled na Frankiejeve notranje organe ni prav nič vznemirjal. Z Robertom sta si ogledovala aparature. Robert je v njej našel pozorno poslušalko, zato ji je izčrpno razlagal njihov namen in uporabnost.

	 Casper se je spomnil, da ponoči, ko mu je Robert pokazal Frenkieja, mu obraza ni mogel videti, ker je bil ves v povojih, zato ga je premagala radovednost. Previdno je privzdignil rob krpe in pokukal podnjo, a jo je še istega trenutka tako sunkovito potegnil, da je odfrčala na tla in obstal kot vkopan.

	 »R-Robert p-pa saj to je ja R-Raymond!« je kot kreda bel v obraz skoraj brez sape zjecljal.

	 Robert je sredi besede utihnil in se sunkovito obrnil. Ustnice je stisnil v tanko črto, se brez besed sklonil, krpo pobral in Frankiejev obraz spet prekril.

	 »Ne!« je odločno odkimal in kot bi bil jezen, ker je Casper razkril njegovo skrivnost, nasršeno nadaljeval, »povedal sem ti že, kdo to je! Tudi jaz sem najprej pomislil na Gabrielovega očeta, vendar pa Raymond v tem času nima česa iskati. Ugotovil sem, da to niti ne bi bilo mogoče. Samo spomni se, koliko tisočletij je minilo že od takrat, ko je živel ... Od njega verjetno niso ostale niti kosti več!« se je zdaj že bolj umirjeno, a prepričljivo razgovoril. »To je Gabriel v zrelejših letih ... Je pač podoben očetu!« je še trmasto, odločno dodal.

	 »Ni mogoče!« je Casper, ki si je od presenečenja že povsem opomogel, kljubovalno vzkliknil. »Robert, a ste pozabili, da Gabrielovi starši niso ljudje? Kako bi potem lahko bil tako podoben Raymondu?«

	 »Tudi jaz sem tako mislil,« mu je Robert prikimal, »toda domneve ne morem niti potrditi in ne zanikati, ker Frankiejeve DNK nimam, s čim primerjati.«

	 Casper je nejeverno zmajeval z glavo, ker se mu Robertova razlaga nikakor ni zdela verjetna. Raymonda je ja dobro poznal! Že od malega je skoraj več časa preživljal pri Dunnovih kot doma in Raymund ga je vselej bil pripravljen poučevati, se z njim pogovarjati in ga gostiti, kajti pri njih je zmeraj bil dobrodošel.

	 »Kot Raymondov dvojček je!« je vzkliknil in še zmeraj nejeverno zmajeval z glavo. »Robert to mora biti Raymond, ker bi bilo preveliko naključje, da bi se še en prav takšen človek znašel tukaj!« ni popustil.

	 »Morda,« mu je Robert prikimal, »a bojim se, da obstaja možnost, ki je mnogo hujša, kakor bi si želeli.«

	 »In to je?« je Casper v trenutku napeto odreagiral.

	 Robert je za nekaj trenutkov umolknil, kot bi z molkom hotel Casperjevo napetost še povečati.

	 »Obstaja možnost, da Raymond sploh nikdar ni živel,« mu je končno odgovoril.

	 Govoril je počasi, tako da je skoraj vsako besedo poudaril. Če je res imel namen Casperju tla spodnesti pod nogami, mu je vsekakor uspelo, ker je Casper pred mizo živčno, molče naredil sem ter tja nekaj korakov, preden je vzrojil:

	 »Pa saj sem bil pri Dunnovih skoraj vsak dan! Videl sem ga! Govoril sem z njim!«

	 »Po svetu se dogaja veliko stvari, ki si jih ne znamo razložiti,« mu je Robert povsem mirno odgovoril. »Povem ti, da bi se ti koža naježila, če bi ti pripovedoval o tistih, ki sem jih v svoji bogati detektivski karieri že srečal.«

	 Casper se je namrščil, in preden mu je odgovoril, je razburjeno, globoko zajel sapo.

	 »Že morda, ampak saj govoriva o človeku, ki je mislil, govoril in se je sploh vedno ravnal po svojih načelih in če bi Raymonda dobro poznali, tako kot sem ga jaz, bi vedeli, da je zmeraj bil časten in načelen človek!« se je iz njega razvneto vsula ploha besed. »Robert nikar ne govorite takšnih bedarij!« je še nejevoljno dodal.

	 Robert se je presenečeno zastrmel vanj, potem pa se namuznil, mu zadovoljno prikimal in rekel:

	 »Veseli me, da razmišljaš s svojo glavo, mladi gospodič, vendar pa nikar ne spreglejva dejstva, da prav zdaj tičiva v zelo daljni prihodnosti.«

	 Casper se je ob njegovih besedah zamislil. Roko si je položil na čelo in za nekaj trenutkov povsem obmiroval. Počasi se je umirjal.

	 »Oprostite Robert,« je končno povsem mirno rekel, »ampak vse se dogaja tako skrivnostno, da sem se med vsemi dogodki že davno izgubil.«

	 Robert mu je roki prijateljsko položil na ramena, in ko ga je pritegnil v objem, mu je na obrazu kar žarelo zadovoljstvo.

	 »Povsem razumljivo Casper,« mu je prizanesljivo rekel, »a vesel sem, da si edini, ki v tej zmešnjavi ni zašel na napačno pot in razmišljaš natanko tako, kakor bi sam že davno moral!«

	 Casper je roko spustil s čela in samo skomignil z rameni, ker ni vedel, kaj bi mu na to odgovoril.

	 Robert ga je izpustil iz objema in stopil k lebdeči mizi.

	 »Tudi sam sem nemalokrat zašel, ampak imel sem veliko časa, da sem svoje zmote lahko spoznal,« je nadaljeval tam, kjer je prej končal in se zagledal v Frankieja. »Projekt, ki sem se ga že pred leti lotil, je prav ta trenutek obtičal na mučni in boleči točki, in če hočem nadaljevati, se moram odločiti za skrajno nevarno potezo.«

	 Casper je samo vprašujoče privzdignil obrvi in čakal, da bo Robert nadaljeval.

	 Starec je njegov pogled razumel, zato mu je samo prikimal in mu skoraj šepetaje, skrajno napeto rekel:

	 »Potreboval bom Gabrielovo srce!«

	 Casper je zgroženo odprl usta. Z velikimi očmi je strmel v Roberta, ki mu je po licu polzela solza. Nemočno je strmel v moža, pri katerem nikoli prej ni zaznal niti nemoči in ne obupa. Spreletela ga je slabost in od strahu so se mu zašibila kolena. Bil je že skoraj na tem, da bi se sesedel, kar na tla, a ga je v realnost povrnil Lein glas, ko ga je začudeno vprašala:

	 »Kdo pa je Gabriel?«

	 Casper se je sunkovito obrnil, globoko zajel sapo in ji brez premisleka razvneto odgovoril:

	 »Pravi kralj podzemlja! Tisti, zaradi katerega se vsa godlja dogaja! Tisti, zaradi kogar ne poznate smrti!«





VLOMILKA


	 Robert in Casper sta se z ramo ob rami molče, globoko zatopljena v lastne misli spuščala po mračnih kamnitih stopnicah proti tistim ječam, kjer je bil zaprt Gabriel. Lea je zaradi vsega, kar je doživela v zadnjih urah, molče, povsem izgubljena, zmedeno sledila zdaj Casperju zdaj Robertu.

	 Čeprav je Casper v srcu čutil strah, ker ni vedel, kako bi prijatelju situacijo pojasnil, pa je tudi vedel, da je resnica edina prava pot. Ko mu je Lea že drugič tesno hodila za petami, se je končno ustavil in jo prijel za roko.

	 »Leonida z Robertom potrebujeva tvojo pomoč, predvsem pa zaupanje,« ji je resnobno rekel in se ji zazrl v oči. »Verjetno si že sama ugotovila, da nismo iz tega časa,« je po kratkem premisleku dodal.

	 Robertu je presenečeno zastal korak. Obrnil se je in ga vprašujoče, nekako zaskrbljeno pogledal, potem pa mu je samo prikimal.

	 »Morda pa imaš prav, da je najboljša resnica,« je z vzdihom rekel. »Kar pojasni ji. Počakam vaju pri Gabrielu,« je še dodal, se obrnil in stopil dalje.

	 Casper mu je prikimal in se zazrl v prestrašeno Leo, ki mu je roko izpulila iz dlani in negotovo stopila stopnico višje, kot bi se pripravila na beg, če bi bilo treba. Ustnici je tesno stiskala v tanko črto in videti je bilo, da se je sama s seboj močno borila.

	 Casper jo je spet prijel za roko, se ji nasmehnil in ji spodbudno prikimal.

	 »Kdo ste?« je Lea končno šepetaje spravila iz sebe.

	 Casper je brez besed sedel na stopnico in jo za roko nežno potegnil navzdol. Lea je še nekaj trenutkov neodločno stala, potem pa mu je prikimala in sedla zraven njega.

	 Casper je oprezno pogledal naokoli, kot bi pričakoval, da bo koga zagledal, potem pa se je nagnil k Lei in ji čisto ob ušesu začel tiho pripovedovati.

	 Lea ga je molče poslušala in samo na obrazu ji je bilo videti, da je njegova pripoved ni pustila ravnodušne ... Zdaj je oči široko, začudeno razprla in potem je spet trdno zamižala ali pa ustnice stisnila v tanko črto. Bili so trenutki, ko je bilo videti, kot da si niti dihati ne bi upala in potem je samo začudeno, šepetaje vzkliknila, »oh!« in si dlan postavila pred usta, kot bi se bala, da jo je kdo slišal. Potem je spet odprtih ust strmela predse in ko je Casper utihnil, ga je samo krepko stisnila za dlan in brez besed strmela v mrak na stopnišču.

	 »Torej so mi dnevi šteti?« ga je po nekaj dolgih trenutkih molka skrušeno vprašala.

	 »Ne vem,« ji Casper ni nič kaj spodbudno odgovoril. »Vendar pa se bojim, da vajina podobnost ni naključna.«

	 Lea je tiho sedela na stopnici, kot bi premišljevala.

	 Casper je ni hotel motiti, ker je vedel, da bo potrebovala kar nekaj časa, da bo o vsem premislila in morda še dlje, da bo vse dojela.

	 »Mi prisežete, da govorite resnico?« se je končno oglasila.

	 Casper ji ni ničesar odgovoril, samo razgalil si je ramo in ji pokazal brazgotino.

	 Lea je nekaj trenutkov še omahovala, potem pa je iztegnila roko in s prsti nežno zdrsela čez brazgotino. Ko je otipala dolgo dlako, je prste hitro potegnila k sebi.

	 »Vas boli?« ga je tiho vprašala.

	 »Ne, niti najmanj,« ji je Casper hitro zatrdil. »Ničesar ne čutim, čeprav je od takrat, ko sem bil ranjen minil komaj dober teden, po drugi strani pa, če dobro premislim, je rana tega trenutka verjetno stara že nekaj tisoč let.«

	 »Pravite, da vas je sem zadela puščica?« ga je Lea vprašala in se nazobčane brazgotine spet dotaknila.

	 »Aha,« ji je Casper malce bahavo pritrdil. »Ampak so mi jo izdrli.«

	 »In potem vas je vanjo še ugriznil volk?« je Lea tiho spraševala dalje.

	 »Ne volk, pač pa volkodlak ... To je občutna razlika!« ji je Casper skoraj bahavo, kot bi jo hotel prepričati, da je dober poznavalec volkodlakov, odgovoril. »Ne vem, ker sem bil nezavesten, ampak Robert pravi, da me je,« je še dodal.

	 »Za volkove sem že slišala. Pravijo, da so jih videli na Nebeških poljanah,« je Lea zamišljeno rekla. »Ampak o volkodlakih pa se ne govori, ker jih še nihče nikoli ni videl.«

	 Casper ji je prikimal, ker je bilo očitno, da se je mit o volkodlakih čez tisočletja izgubil. S komolcema se je naslonil na kolena, si glavo podprl z rokama in dejal:

	 »Volkodlaki so že v preteklosti bili strah in trepet za ljudi, ampak Gabriel je vso njihovo predstavo o volkodlakih postavil na glavo. Izjalovil se je mitom, ki pravijo, da naj bi bili prenašalci prekletstva.«

	 »Prekletstva?« ga je Lea zgroženo vprašala, kot bi vedela, da ta beseda ni pomenila ničesar dobrega.

	 Casper je za trenutek molče obsedel, ker ni vedel, kako bi ji pojasnil.

	 »To je podobno kot s Corpusoidi,« je končno rekel in upal, da ga bo razumela. »Postanejo nekaj, česar si ne želijo, ampak se temu ne morejo izogniti in potem svoje prekletstvo širijo še naprej in ljudi spreminjajo v sebi enake, kljub temu da vedo, da si ljudje tega ne želijo in se jih bojijo.«

	 Lea mu je samo prikimala in nenadoma živahno skočila pokonci. Prijela ga je za roko in stopila stopnico nižje.

	 Casper je takoj bil na nogah in se za stopnico spustil k njej.

	 »A praviš, da je kralj?« ga je Lea zaupljivo, šepetaje vprašala.

	 Casper ji je brez besed prikimal. Niti opazil ni, da ga je Lea začela tikati.

	 »Potem mi je zdaj lažje,« se je Lea nasmehnila, »ker zdaj vem, kdo je Lava in da bom nekoč kraljica.«

	 Casper jo je tolažeče objel okoli ramen in jo stisnil k sebi. Razumel je njeno stisko, ker to, kar ji je povedal, je bilo vse prej kot enostavno.

	 »Ampak do takrat bo preteklo še veliko dni Lea, morda celo tisočletij,« ji je tolažeče zašepetal.

	 »Prav imaš,« mu je Lea prikimala, kot bi si oddahnila, »ampak če mi je že ta sreča naklonjena, da bom večna, naj čas, ki mi je v tem življenju še preostal, pozitivno izkoristim.«

	 Casper ji ni ničesar odgovoril, ker je vedel, da bo o vsem morala premisliti sama in se sama odločiti.

	 »Vse, kar počnem zdaj, je, da stare prijatelje spremljam v onstranstvo in to je dolgočasno,« je Lea nadaljevala, kot bi svoje misli samo glasno razpredala. »Že od nekdaj sem si želela, da bi lahko počela tudi kaj drugega, da bi lahko bila nekdo drug.«

	 Casper je osupnil, ker je Lein obraz kar žarel od zadovoljstva. Izvila se mu je iz objema in ga potegnila za sabo po stopnišču.

	 Zatopljena vsak v svoje misli, sta molče sestopala proti ječam. Na dnu stopnišča sta zaslišala Gabrielov razburjeni glas, ki je odmeval po hodniku.

	 Casper je kar otrpnil. Ustavil se je in Leo krepko potegnil za rokav, da se je tudi ona morala ustaviti.

	 »Pst ...« ji je zašepetal, prst postavil pred usta in prisluhnil.

	 Lea mu je samo prikimala, da ga je razumela in se stisnila obenj.

	 »Kaj ste rekli Robert? Kakšno srce?« je Gabrielov glas odločno odmeval po hodniku. »Torej bi me radi žrtvovali za nekoga, ki mi je samo podoben?« je skoraj jezno tulil.

	 »Ne, nisi me razumel,« mu je Robert povsem umirjeno odgovoril. »Ne gre za to, da bi ti odvzeli osebnost, kajti ti si edinstven in neponovljiv,« mu je polaskal. »Vendar pa, če bi videl, koga imam v laboratoriju, bi sam bil presenečen in verjetno precej zgrožen,« ga je poskušal prepričati.

	 Casper je mrzlično stopil po hodniku proti zaporniški celici, kjer je Gabriel bil zaprt, ker je bilo očitno, da je Robert perečo temo, zaradi katere so sploh šli v ječe, že načel.

	 Gabriel je Robertu s stisnjenimi pestmi odkimal in molče, vznemirjeno nekajkrat stopil mimo lebdeče postelje sem ter tja po celici, kot bi premišljeval.

	 »In kako veste, da bo delovalo?« ga je vprašal, ko se je spet ustavil ob rešetkah pred njim.

	 »Saj ne vem, ampak vredno bi bilo poskusiti, ker ne razumem in nikakor nisem mogel dognati, čemu bi se pojavil nekaj tisočletij kasneje,« mu je Robert odgovoril in se palic v rešetkah krčevito oprijel.

	 »Ne razumem, o kom sploh govorite Robert,« je Gabriel negotovo rekel. »Neko truplo bi radi oživili z mojim srcem?«

	 »Zame ni neko truplo!« je Robert prvič užaljeno nekoliko povzdignil glas. »Dvajset let sem to skrivnost raziskoval, dvajset let sem čakal, da se s Casperjem v tem čudnem svetu pojavita! Dvajset let sem se skrival in prilagajal svojim gostiteljem, da sem lahko ohranil svojo skrivnost!«

	 Gabriel je presenečeno zajel sapo, ker takšnega, jeznega in obupanega, Roberta še ni poznal. Roki je spustil ob telo in nekako negotovo gledal vanj.

	 »Robert ne vem, enostavno ne vem ... Med vsem, kar se nam dogaja, sem povsem izgubljen. Kako naj pomagam njej, ki jo ljubim, ko pa niti ne vem, kaj se z nami dogaja in zakaj smo pristali ravno v tem času?« je obupano rekel. »Zdaj pa še hočete, da bi podaril srce! A ste prepričani, da bo delovalo Robert?«

	 Robert je stal z zaprtimi očmi, nekoliko odmaknjen od rešetk, kakor da bi se bal, da bo Gabriel skoznje iztegnil roki in ga pograbil, a je oči odprl in se z obrazom čisto približal rešetkam.

	 »Povsem sem prepričan!« mu je vzneseno rekel. »Ko ga boš videl, boš vedel česa sem se že davno tega lotil!«

	 Gabriel se je počasi umirjal. V Roberta je gledal, kot bi se njegovim željam že popolnoma uklonil. Brezmejno mu je zaupal in vedel je, da mu Robert nikoli ne bi ničesar žalega storil. Desnico si je položil na prsi, kjer je imel srce, a je takoj za tem na široko odprl oči, kot bi ga nekaj zmotilo.

	 »Robert, ampak moje srce spet bije!« je vzkliknil.

	 Robertove oči so se na širok razprle. Roko je nejeverno iztegnil skozi rešetke in jo položil na Gabrielove prsi.

	 »Kaj pa to pomeni?« ga je negotovo vprašal. »A da te je Lava zapustila?«

	 »Ne, mislim, da ne,« se mu je Gabriel prepričljivo nasmehnil. »Verjetno je to zasluga naših gostiteljev, ker sem pred nekaj dnevi prestal nekakšno operacijo srca,« mu je razložil. »Ampak Robert, kaj pa zdaj to pomeni za vaš načrt? Kaj, če ne uspe in me boste izgubili?«

	 »Ne!« je Robert vznemirjeno kriknil. »Če ti srce bije, potem je stvar drugačna ... To ni več tisto mistično srce, ki ga potrebujem! Morali bomo poseči po drugih ukrepih!«

	 Gabriel je roki sklenil za hrtom in zamišljeno stopil po celici. Vznemirjeno je hodil sem ter tja in mrzlično premišljeval.

	 »Kaj, če si je Lava resnično premislila?« mu je rojilo po glavi. »Saj je sama rekla, da ljubezni ne pozna in da se je mora šele naučiti!«

	 Negotovost in jeza v njem sta rastli. Ustavil se je pred rešetkami in se krčevito oprijel debelih srebrnih palic.

	 »Me je res zapustila?« je s stisnjenimi zobmi jezno siknil proti Robertu.

	 Robert je premišljeval, kaj bi mu odgovoril, da bi ga pomiril, a se je raje modro zadržal, ker verjetno Gabriel, ki je zaprtih oči krčevito stiskal prste okoli palic, odgovora niti ni pričakoval.

	 Zaslišal se je globok vzdih in takoj za njim zamolklo renčanje.

	 Gabriel je v laseh začutil piš. Odprl je oči in se zastrmel v Roberta, ki se je naslanjal na umazano, vlažno steno in se zadovoljno smehljal. Napel je mišice, in ne da bi pogled odmaknil z Roberta, krčevito potegnil za palici. Zmeraj bolj in bolj glasno je renčal in palici, ki sta kar ječali, vlekel narazen.

	 »Tako je prav, samo še malo!« ga je Robert glasno spodbujal.

	 Po mračnem hodniku je odmevalo Gabrielovo vedno glasnejše renčanje in hreščanje palic, ki ju je trgal narazen. Ko je tik za tem že stal na hodniku, na drugi strani rešetk in razjarjeno strmel v nekaj glav nižjega Roberta, je po ječah samo še odmeval Robertov divji krohot.

	 »Tako je prav Gabriel!« je Robert z leskom v očeh vzkliknil. »Naposled imava odgovor, ki sva ga iskala!«

	 Gabriel se je počasi umirjal. Pogledal je v svoje dlani, poraščene z dolgo rjavo dlako in v prste z dolgimi kremplji ... Počutil se je kakor prerojen.

	 A že v naslednjem trenutku je v prsih začutil blazen pritisk. Zarjovel je kot ranjena žival in se zgrudil na tla.

	 »Gabriel!« je Robert zgroženo kriknil in se takoj sklonil nadenj.

	 Gabriel ni bil več volkodlak. Na tleh se je zvijal od bolečin in kričal. Imel je občutek, kakor da bi mu srce nekdo trgal iz prsi, kakor da bi ga grabili smrtni krči.

	 V trenutku sta se nad njim razburjeno sklanjala tudi Casper in Lea.

	 »Robert, kaj se dogaja?« je Casper, ki je prestrašeno strmel v prijatelja, ki se je v smrtnih mukah zvijal na tleh, kriknil. »Kaj ste mu storili?« ga je preteče vprašal.

	 Robert je samo nemo odkimaval in prav tako prestrašeno strmel v Gabrielovo zvijajoče se, trzajoče telo, okoli katerega je bilo veliko krvavih sledi.

	 Nenadoma se je Gabriel povsem umiril, sedel in se uprl na dlani. Počasi se je povzpel na noge.

	 Trojica je previdno odstopila za korak in mu osuplo strmela v obraz ... Pred njimi je stal odrasel možakar!

	 »G-Gabriel?« je Casper nejeverno zajecljal. »Si to ti?« je osuplo vprašal in roko previdno iztegnil proti njemu.

	 »Seveda sem jaz, kdo pa drug?« mu je globok moški glas odgovoril. »Samo prekleto me je bolelo!«

	 Casper in Robert sta se nejeverno spogledala, ker je pred njima stal za odtenek višji možakar, kakor je Gabriel poprej bil, z obrazom mladega Raymonda. Imel je dolge lase, spete v čop in športno mišičasto postavo. Njegova široka ramena so nakazovala, da je bil močan moški.

	 »Kaj se je zgodilo?« je Gabriel naposled vprašal in nejeverno strmel v svoje človeške dlani.

	 »Ne vem,« mu je Robert mrzlično odgovoril. »Videti je, kot bi te dohitel čas dvajsetih let, čas, ki si ga ti nekako preskočil.«

	 »No, če je to moja prihodnost, se je veselim,« je Gabriel na veliko presenečenje vseh zadovoljno rekel. »Nič ne bo narobe, če bom v tem času takšen,« se je zasmejal in si ogledoval mišičasto telo.

	 »No, če bom tudi jaz čez dvajset let takšen, se tudi jaz veselim prihodnosti,« se je Casper zasmejal, ko ga je premeril od glave do pet.

	 Gabriel se mu je prizanesljivo nasmehnil in pogledal po dolgem temačnem hodniku, v katerem je bilo mnogo zaporniških celic, a so vse bile prazne. Po vlažnih, kamnitih stenah so polzele temne sence in za trenutek se je počutil, kot da bi tičal v kakšni srednjeveški ječi in ne v ječah daljne prihodnosti.

	 »Saj sta že zdaj kot brata!« je Lea vzkliknila in zmedeno strmela v Casperja. »Čemu misliš, da bi moral čakati dvajset let, da boš takšen kot on?«

	 Gabriel se je zastrmel vanjo, kot bi jo šele tistega trenutka opazil in znova osupnil ... Njena lepota mu je segla v srce.

	 »Tudi ti si povsem taka kot dekle, ki ga iščemo,« ji je nežno zašepetal.

	 »Ja, so mi že povedali,« se mu je Lea nasmehnila. »Morda pa jo bom nekoč spoznala!«

	 Casper je še zmeraj nekoliko zmedeno pogledoval v Gabriela in Leo, a se je spomnil svoje podobe v zrcalu resnice, zato je samo skomignil z rameni.

	 »Gremo?« se je Gabriel oglasil, a je na presenečenje vseh njegov glas spet povsem deško zvenel.

	 Bil je spet mlad fant, kakršnega so poznali, a nihče ni ničesar pripomnil. Casper in Robert sta se samo spogledala in minilo je kar nekaj dolgih trenutkov, preden mu je Robert zaskrbljeno prikimal, ker je vedel, kam bi Gabriel rad šel.

	 Robert je napeto stopal po hodniku in mlade prijatelje vodil proti svojemu laboratoriju. Iz koraka v korak mu je bilo na obrazu bolj zaznati strah in na čelu so se mu nabirale potne kapljice. Nenadoma ga je obšlo, da je verjetno storil napako, ko je dopustil, da se je Gabriel rešil iz ječe, česar niti v sanjah ne bi mogel pričakovati, da je mogoče, saj je svojim gostiteljem, ki so mu zatrjevali, da se iz srebrne kletke še nobena zverina ni nikoli rešila, slepo verjel. Ampak prav on bi moral tudi vedeti, da Gabriel ni bil navaden volkodlak, ali pa kakšen Iluzionist, ki bi obliko zveri samo posnemal, brez kakršnihkoli drugih sposobnosti. Četudi mu je bilo Gabriela žal, da bi ždel v ječi, pa je tudi vedel, da bi pod ključem bil še najbolj varen.

	 Prispeli so do vrha temačnega stopnišča, ki se je spuščalo proti hodniku z laboratorijem.

	 Gabriel je obstal in nestrpno pogledoval proti Robertu, ki se je zdaj obiral in hodil zadnji ... Hodil je počasi, se vsako toliko ustavil in si ogledoval zanemarjene kamnite stene, kot bi jih prvič videl.

	 Gabriel ga je nestrpno pogledal, a se je takoj umiril, ker se je opomnil, da ta Robert ni mogel biti tako živahen, kot je bil tisti, ki ga je včasih poznal, saj je ta bil najmanj dvajset let starejši.

	 Končno se je Robert spustil po temačnih stopnicah v povsem temen hodnik. Gabriel mu je brez težav sledil, ker je tudi v temi dobro videl, Casper pa je Leo spet prijel za roko in jo varno vodil po temnem hodniku.

	 Takoj za rešetkami, ki so pregrajevale hodnik, se je Robert ustavil in izrekel geslo. Ko je del kamnite stene zdrsnil v tla, jih je obsijala medla, modrikasta svetloba.

	 Gabriel, ki je prvič bil tukaj, se je ustavil na pragu in si prostor na drugi strani vhoda zvedavo ogledoval, a je tudi Robertu korak presenečeno zastal ... V laboratoriju je vladal strašanski nered. Oprema, ki je prej lebdela, je bila razmetana po tleh in prevrnjena, kot bi se nadnjo nekdo močno znesel.

	 Končno se je Robert zganil in počasi vstopil. Ustavil se je takoj na drugi strani odprtine v steni in odprtih ust strmel v kaos v laboratoriju. Še zmeraj ni mogel verjeti temu, kar je videl ... Aparature, ki so prej urejeno lebdele okoli dolge mize na sredini prostora, so bile na tleh, razmetane po vsem laboratoriju. Kirurški pripomočki so prav tako ležali na tleh in dolga miza, na kateri je prej ležalo truplo, je bila prazna in povešena na stran, prislonjena ob steno. Nedaleč stran je na tleh ležal na dva kosa prelomljen nekakšen podolgovat pokrov, ki je običajno lebdel nad truplom in mu zagotavljal ustrezne pogoje.

	 Ko je Robert obupano pogledoval po laboratoriju, se je v njem takoj prebudil spomin na njihov čas, ko je še bil detektiv ... Pred oči so mu stopili mnogi primeri oropanih stanovanj. Običajno, ko je vstopil v tako bivališče, je najprej naletel na obupane lastnike, ki so brezglavo tekali po stanovanjih in iskali svoje dragocenosti. Čeprav so se mu takrat vedno smilili, pa je zdaj vedel, da jih pravzaprav nikoli ni povsem razumel.

	 A tokrat je on bil sam obupan lastnik, ki so mu ukradli nekaj najdragocenejšega, nekaj, v kar je vložil vse svoje upanje in življenje dvajsetih let. Kakor otrok je tekal sem ter tja in reči brezglavo pobiral s tal.

	 Trojica ga je samo nemočno opazovala, ker mu nihče ni mogel pomagati.

	 »Mojih dvajset let je šlo po zlu!« je Robert obupano vzkliknil. »Dvajset let! Pa prav zdaj, ko sem bil že tako blizu, da bi nas rešil iz te zagate!«

	 Gabriel je v prsih začutil veliko žalost. Brez besed je stopil k Robertu, mu roko položil okoli ramena in mu spodbudno zaklical:

	 »Robert skupaj bomo to rešili! Skupaj smo prišli in skupaj bomo odšli v zmago ali poraz, v novo življenje ali smrt! S skupnimi močmi bomo to prekletstvo premagali!«

	 Robert je še nekaj trenutkov togo strmel v tla, kot da Gabrielovih spodbudnih besed ne bi slišal, potem pa je nekako kar oživil, se mu zastrmel v oči in vzkliknil:

	 »Prav imaš Gabriel! Tako kakor smo prišli, tako bomo odšli ... Obogateni z neskončnimi izkušnjami!«

	 »Tako je prav Robert,« mu je Gabriel tolažeče zašepetal in ga krepko stisnil k sebi. »Marsikaj smo že prestali, pa se tudi tokrat ne bomo kar tako vdali, mar ne?«

	 Roberta je imel rad in do njega ni čutil nič manj ljubezni kot do svojega očeta, Raymonda, čeprav je oče verjetno že davno bil pokojen.

	 Ko ga je počasi izpustil iz objema, mu je pozornost pritegnil nenavaden, pritajen šum, ki se je zaslišal izza starinskih vrat Robertove male sobice. Prijateljem je samo z glavo pomenljivo namignil proti njej in takoj so vsi bili pozorni. Prst je postavil pred usta in se ob steni kakor vojak spretno splazil do podboja vrat.

	 Casper, ki je vedno takoj bil za akcijo, ga je posnemal, se po tihem splazil za njim in se postavil ob podboj nasproti njega.

	 Robert je Leo prijel za roko in jo povedel v zadnji, zatemnjeni del laboratorija, kjer sta se pritajila.

	 Gabriel je zaskrbljeno pogledal za njima in jima s kazalcem pred usti nakazal, naj molčita.

	 Robert mu je prikimal, Leo potisnil ob steno ter z razširjenima rokama stopil prednjo, prav tako kot je še v njihovem času imel navado početi, ko je mislil, da bi moral svoje mlade prijatelje zaščititi.

	 Gabriel in Casper sta drug nasproti drugega goloroka stala ob podbojih. Gabriel je počasi potisnil priprta vrata in upal, da ne bodo zaškripala ter ju izdala. S Casperjem sta previdno pogledala v sobico ... Pred policami je stala postava, ogrnjena v temno ogrinjalo in brskala po njih. Očitno je nekaj iskala, ker je predal na nočni omarici bil odprt in oblačila razmetana. Ravno je premetavala knjige po policah, tako da je marsikatera pristala na tleh. Verjetno niti ni pričakovala, da jo bo kdo zalotil, ker je bila povsem zatopljena v svoje početje.

	 Gabriel je napeto stisnil pesti. Ozrl se je proti Casperju in mu s tremi iztegnjenimi prsti pomenljivo nakazal, da bo štel, da bi na vlomilca lahko sočasno planila.

	 Casper mu je samo prikimal.

	 »Tri, dve, ena ...« je Gabriel brez glasu štel, tako da je Casper samo videl premikanje njegovih ustnic.

	 Ena še niti utegnil ni do konca izoblikovati z usti, ko sta fanta že silno zakričala in se pognala proti vlomilcu, a nista še niti dobro stopila v sobo, ko se je podoba že bliskovito obrnila, roko iztegnila proti njima in z globokim ženskim glasom besno kriknila:

	 »Momentus!«

	 Fanta je odtrgalo od tal in kakor krogli sta skozi vrata poletela iz Robertove male sobe in z zverinskima krikoma, ki sta bila morda posledica presenečenja ali pa bolečine, treščila nasproti vrat v steno laboratorija.

	 Gabriel je v trenutku spet bil na nogah. Roko je iztegnil proti sobici in besno kriknil:

	 »Eliam!«

	 Iz dlani mu je proti vratom, na katerih se je pojavila skrivnostna podoba, šinila ognjena krogla, ki pa jo je neznanka z lahkoto odbila, in še preden se je Gabriel zavedel, je iz njenih ust letel nov ukaz:

	 »Surpus!«

	 Proti Gabrielu so od nikjer priletele vrvi, ki so se mu kakor lovke hobotnice tesno ovile okoli nog in telesa, da se je kot snop zvrnil na tla. Vedel je, da je bil ujet, a se ni nameraval kar tako predati ... Bliskovito, da bi neznanki preprečil takojšnji vnovični napad, se je kakor izurjen vojak odkotalil k steni v temačno ozadje.

	 Podoba je z iztegnjeno roko počasi stopila s praga vrat Robertove sobe in z odločnim pogledom po laboratoriju iskala Gabriela. Ko ga je zagledala v temačnem ozadju, je globoko zajela sapo in proti njemu iztegnila roko, da bi s svojimi čari nadaljevala, a se je Casper nenadoma silovito zapodil vanjo. Z velikim truščem sta priletela ob steno. Casper se je neznanke z rokama in nogama tesno oprijel in jo tako ukleščeno trdno držal v svojem oprijemu.

	 »Ne boš nas, ne!« je besno zarenčal.

	 Že v naslednjem trenutku sta na tleh merila moči. Medtem ko sta se valjala sem ter tja, je Casper glasno renčal.

	 »Elimiat, Rion, Del Fligma ...« je ženska s svojim globokim glasom zadihano, besno kričala.

	 Po laboratoriju so na vse strani leteli raznobarvni žarki. Ko je eden Casperja zadel v prsi, ga privzdignil in ga silovito prilepil ob steno nekaj centimetrov od tal, se je samo zaslišal njegov zgroženi krik.

	 Neznanka je stala samo kaki meter pred njim in dlan upirala vanj. Okoli nje se je iskrilo, kot bi bila naelektrena in od jeze se je vsa tresla.

	 Casper se ni mogel niti premakniti, ker je pred njeno čarovniško silo bil povsem nemočen, a je nenadoma zdrsnil s stene, kot bi ga izpustila nevidna roka in telebnil na tla ... Nejeverno je strmel v neznanko, ki je ob njem ležala na tleh, in razkačenega Roberta, ki se je sklanjal nadnjo, in čeprav je bila nezavestna, jo je trdno pritiskal ob tla.

	 »Kaj se čudiš Casper?« se je Robert zasmejal, ko je videl njegov začudeni pogled. »Kljub vsemu, kar zadnjih dvajset let počnem, pa nisem nikoli pozabil, da sem policist!«

	 »Lea, pomagaj mi!« ji je Gabriel, ki je ves povit z vrvmi še zmeraj ležal tam, kamor se je odkotalil, zaklical.

	 Lea, ki se je skrivala v temi v ozadju dvorane, se je po kolenih previdno odplazila h Gabrielu in ga začela odmotavati iz vrvi. Takoj ko je bil prost, je planil pokonci in v nekaj korakih je bil ob Robertu.

	 Tudi Casper se je že postavil na noge in se jima pridružil. Obkolili so neznanko in jezno strmeli vanjo. Čeprav je Lea bila na smrt prestrašena, se jim je počasi približala in se postavila ob Casperja.

	 »No, pa poglejmo, kdo nam je uničil dvajset let dela!« se je Robert besno oglasil in neznanki potegnil kapuco z glave.

	 Vsi štirje so z zanimanjem strmeli v dekle, staro kakih dvajset, enaindvajset let, ki je negibno ležalo na tleh. Neznanka je imela dolge temne kodraste lase. Roki, ki sta ji mrtvo ležali ob telesu, sta bili prepredeni z nešteto praskami, urezninami, krastami in ranicami. Preko levega očesa je kot kakšen gusar imela zavezano prevezo.

	 Nihče izmed četverice dekleta ni poznal.

	 Casper je strmel v neznanko, in čeprav je zaradi vseh ran na njenih rokah bil začuden, se mu je zdelo, da je njen obraz izžareval milino.

	 Robert je še zmeraj razburjeno in napetih mišic strmel vanjo.

	 »Zvežimo ji roke!« je odločno rekel.

	 »A je treba?« ga je Gabriel dvomeče vprašal. »Pa saj smo jo ukrotili!«

	 Robert je neznanko s pogledom strokovno, prav po detektivsko premeril od nog do glave in mu razburjeno, odločno odgovoril:

	 »Če bi vsakemu navidezno nedolžnemu človeku verjel, me že zdavnaj ne bi bilo več na svetu Gabriel! Ni bilo videti, kakor da bi ji lahko bili kos prijatelj! Iz moje sobe vaju je pometala, kot da bi bila otepa slame. A si prepričan, da je to vse, kar zmore?«

	 Gabriel je razumel opozorilo. Roberta je občudujoče pogledal, ker jim je spet dokazal, da je bil zares moder. Brez besed je stopil v temačno ozadje laboratorija, kjer so ležale vrvi, ki mu jih je Lea snela in mu jih prinesel.

	 Robert je dekletu roki za hrbtom prav strokovno zvezal.

	 Četverica je neznanko spet obstopila in strmela vanjo. Naposled se je zganila. Prestrašeno je odprla oko in pogledala okoli sebe, a že naslednjega hipa je veko nekoliko priprla in se z ozkim, pikrim pogledom sovražno, prav strupeno zazrla vanje. Ihtavo je trznila z rokama, in ko je ugotovila, da ju je imela za hrbtom trdno zvezani, je kot ranjena zver zarenčala. S silo, ki je takemu dekletu nihče ne bi pripisal, se je razjarjeno zasukala, pri čemer bi Leo prav gotovo prevrnila, če je Robert ne bi ujel.

	 Neznanka je zobe kljubovalno, trdno stiskala in z očesom besno pobliskavala od enega do drugega. Ko se je s pogledom za trenutek ujela na Lei, se je v hipu umirila. S široko razprtim očesom se je nepremično, osuplo zastrmela vanjo.

	 »Lava!« je vzkliknila in v očesu so se ji zalesketale iskrice.

	 Trojica moških se je spogledala. Robert, ki je že ves čas srepo strmel v neznanko in besno stiskal pesti, jih je končno razprl in roki spustil ob telo.

	 Casper je nemo, zamaknjeno strmel vanjo, in še preden se je kdorkoli zavzel, se je spustil na klena, jo prijel za obraz in ga obrnil k sebi.

	 »R-Rebecca?« je komaj slišno zajecljal. »Rebecca Shaw?«

	 Neznankin obraz je za trenutek osuplo otrpnil. S svojim edinim očesom je nepremično strmela v Casperja. Komaj opazno se je zganila, a ni ničesar rekla.

	 Casper ji je obraz izpustil, vstal in zmedeno, vprašujoče pogledoval v Roberta in Gabriela.

	 »A sem res tako podobna Lavi?« se je Lea, ki ji je počasi že presedalo, da so jo vsi zamenjevali z Lavo, tiho oglasila.

	 Vsi so kot dogovorjeni pogledali vanjo, a je neznanka pogled spet uperila v Casperja in ga z globokim, odločnim glasom vprašala:

	 »Kdo si pa ti, da si drzneš izgovarjati ime moje predhodnice?«

	 Casper je odprtih ust strmel vanjo.

	 Robert ga je nežno odrinil, se zaščitniško postavil predenj in neznanko s pogledom pozorno premeril.

	 »Tvoje predhodnice?« jo je nejeverno vprašal.

	 Neznanka mu ni niti prikimala in ne odkimala.

	 »Od tedaj, ko sem Rebecco zadnjič videl, je minilo samo deset let in lahko ti zagotovim, da takrat še ni imela potomcev!« ji je Robert precej hladno in neprijazno zabrusil. »Mislim, da si ti precej več stara kot deset let!«

	 »Saj nisem rekla mame!« se je neznanka bojevito namrdnila. »Bila je moja mentorica,« je še tiho dodala. »Sploh pa so vse sledi za Rebecco Shaw že davno izginile!« se je škodoželjno zasmejala, kot bi bila prepričana, da jih bo s to izjavo prizadela.

	 Trojica je glasno zaječala. Casper je negotovo pogledal Gabriela in potem sta se oba obupano zastrmela v Roberta, ki je poln jeze, sovraštva in nezaupanja strmel v neznanko, kot da bi vsakega trenutka nameraval planiti vanjo.

	 »Hm, to bomo šele videli!« ji je Robert samo preteče rekel, ko se je nekoliko obvladal. »Ampak za začetek predlagam, da ti v svojih ječah uredimo prijetno bivanje!«

	 Fanta mu nista ničesar odgovorila, ker se jima niti sanjalo ni, kaj je imel v načrtu.

	 »Kako pa si vstopila v moj laboratorij?« je Robert neznanko strogo vprašal, kot bi zasliševal zločinca.

	 »Priporočam ti, da drugič, ko boš spet izrekel skrivno geslo, prej preveriš, ali te morda kdo ne posluša!« se je neznanka zakrohotala.

	 »Kaj si iskala v mojih prostorih?« je Robert nadaljeval z zasliševanjem.

	 »Informacije o Gabrielu,« mu je dekle povsem umirjeno odvrnilo, čeprav mu je z obraza odsevalo sovraštvo.

	 Gabriela je kar zmrazilo. Zavzdihnil je in že je odprl usta, da bi jo še kaj povprašal, a ga je Robert hitro krepko stisnil za komolec. Gabriel je njegov namig razumel, zato je zaprl usta in umolknil.

	 »A res? Samo informacije o Gabrielu si iskala?« se je Robert sprenevedal. »Zato pa si morala uničiti pol mojega laboratorija in truplo odpeljati neznano kam!« je glas besno povzdignil.

	 Oko neznanke se je presenečeno, na široko razprlo. Videti je bilo, kakor da bi jo Robert s svojo obtožbo osupnil.

	 »N-Nobenega trupla ni bilo!« je zajecljala in divje odkimavala. »Ko sem vstopila, je klet že bila takšna, kakršna je zdaj!« mu je odločno zatrdila.

	 Robert je zožil oči in pogled preiskujoče, srepo uprl vanjo. Po nekaj dolgih trenutkih molka je pogled odvrnil in samo odkimal, ker ji ni verjel.

	 Neznanka se za njegovo odkimavanje sploh ni zmenila, kot da bi ji bilo vseeno, ali ji je verjel, ali ne.

	 »Ti!« je rekla, ko se je spet obrnila h Casperju. »Če si poznal Rebecco, potem poznaš tudi Gabriela. Sporoči mu, če je še živ, naj se ne loti tistega kar namerava!«

	 Trojica se je osuplo spogledala. Minilo je nekaj trenutkov, preden se je Casper zmogel zganiti.

	 »Česa naj se ne loti?« jo je nejeverno vprašal.

	 Neznanka je samo odkimala. Nekako zmagoslavno se je zazrla v Roberta in vzkliknila:

	 »Nemus!«

	 Čeprav je roki imela zvezani za hrbtom, je očitno vseeno lahko čarala.

	 Obraz ji je obsijal rumen žarek in takoj za tem je zamolklo kriknila. Ko ji je telo zasukalo, kot bi ji ga obrnila nevidna sila, se je zaslišal top udarec in potem je z obrazom, obrnjenim k tlom, negibno obležala.

	 Robert se je prvi ovedel in se sklonil k njej. Oprezno jo je prijel za glavo in ji jo privzdignil ... Pod njo je bila luža krvi. Ko je neznanko prevalil na hrbet, so vsi štirje glasno kriknili ... Ustnici je imela zašiti s temno nitjo, kot da bi ji kirurg skoznje strokovno potegnil nit in ji jih trdno spel skupaj. Iz luknjic v koži ji je po nitih polzela kri.

	 »Ne!« je Gabriel obupano kriknil. »Zakaj si to storila? Saj ti nismo ničesar hudega hoteli!«

	 »Kaj bomo z njo storili?« se je Lea vsa bleda zaskrbljeno oglasila. »Tukaj ne more ostati, ker če bodo stražarji samo zaslutili, da je šlo za čarovnije, se bo hitro pridružila svetu brezglavih ljudi!«

	 Robert se je za trenutek zamislil. Čeprav ga je neznanka, za katero še vedno niso vedeli, kdo je bila, še njenega imena niso poznali, močno razburila, se je odločil, da jo bo skril.

	 Stopil je v svojo kamro in se že čez nekaj trenutkov vrnil s kupom oblačil na rokah.

	 »Lea, preobleci jo!« ji je ukazal.

	 »Kaj pa nam bo to pomagalo?« ga je Gabriel nejeverno vprašal.

	 »Že prej sem se nečesa domislil,« je Robert rekel in vsakega posebej pomenljivo pogledal. »Saj veste, da bi Gabriel moral biti v ječi, in ker Casper pri naših gostiteljih uživa zavidanja vreden status, je tega trenutka ječa najbolj varen prostor v tej bazi,« jim je z nasmeškom razložil.

	 Niti Casper in ne Gabriel nista odreagirala tako, kot je Robert pričakoval, in ko je ugotovil, da ga še zmeraj nista razumela, ju je spet pomenljivo pogledal in zaupljivo dodal:

	 »Naši gostitelji vedo, da Gabrielu niti lasu ne smejo skriviti, mar ne Casper?«

	 »Saj sem jim tako naročil!« mu je Casper odločno prikimal.

	 »No, a zdaj razumeta?« ju je Robert vprašal in privzdignil obrvi. »Prav zato Casper, ker te častijo skoraj kot boga, bo v ječi še najbolj varna, ker je tvoja želja zanje ukaz.«

	 »Aha!« je Gabriel vzkliknil, ker se mu je končno posvetilo, kam je Robert meril. »Prav imate Robert! Verjetno bi tudi zame res bilo najbolj varno, če bi ostal v ječi, ampak ...« je dvomeče rekel in odločno zmajal z glavo.

	 »Kaj, ampak?« se je Robert takoj odzval. »To samo pomeni, da bo preoblečena v moška oblačila tam varna, in če ne bo vzbujala pozornosti, imamo časa na pretek. Morda nam bo, ko se bo naveličala ječe, le hotela zaupati skrivnost, kje tiči Rebecca.«

	 Lea je brez besed stopila h kupu oblačil, ki jih je Robert prinesel, in iz njega izbrala nekaj kosov. Bila so borna, a kljub temu čista in še uporabna.

	 Stopila je k neznanki in se vprašujoče zazrla vanjo. Čeprav je enooko dekle še zmeraj besno pobliskavalo z očesom in jezno spremljalo dogajanje okoli sebe, je Lei samo prikimalo.

	 Lea je s privzdignjenimi obrvmi pogledala Roberta, ker je neznanka še vedno imela roki tesno zvezani za hrbtom.

	 »Robert tako je ne morem preobleči!« je nejevoljno rekla in skomignila z rameni. »Treba ji bo odvezati roki.«

	 »Prav imaš Lea!« je Robert po premisleku vzkliknil. »Pa tudi zvezane ne moremo pustiti v ječi, ker bi prav to pritegnilo pozornost. Kaj, če bi ...« je oklevajoče rekel, se v trenutku obrnil in izginil v temno ozadje laboratorija.

	 Ko se je vrnil, je v rokah imel sivi vrečki, ki sta bili videti kovinski, in dolga ozka usnjena pasa. Brez besed je fantoma nakazal, naj pristopita. Sklonil se je k neznanki in ji roki previdno odvezal.

	 Gabriel in Casper sta planila vsak nad eno njeno roko in jo trdno pritisnila k tlom, saj sta se zavedala, da se jim verjetno niti ne sanja, kolikšno moč neznanka premore.

	 A za čuda se dekle ni niti upiralo. Molče je opazovala, ko ji je Robert na roki nadel vrečki in ji ju ob zapestjih trdno zvezal z usnjenimi pasovi.

	 »To so rokavice, spletene iz čistih svinčenih niti,« jim je Robert razložil, ko je vstal. »Bojda skoznje čarovnije ne delujejo.«

	 »Saj tako ali tako ne bi mogla čarati, če pa ne more govoriti,« je Casper pripomnil in skomignil z rameni.

	 »Morda imaš prav Casper,« mu je Robert prikimal, »ampak nikoli se ne ve, česa smo ljudje sposobni, ko nam voda teče v grlo!«

	 »Kaj pa, če jo boli?« je Lea milo pripomnila in se sočutno zazrla v dekličine ustnice, iz katerih je še vedno tu pa tam spolzela kakšna kaplja krvi.

	 Robert je počepnil k neznanki, se ji zazrl v oko in ko je spregovoril, je tudi v njegovem glasu bilo skoraj zaznati sočutje.

	 »Te boli?« jo je tiho vprašal.

	 Neznanka je Leo hvaležno pogledala in Robertu odločno odkimala.

	 »No, potem smo tudi to uredili,« je Robert hitro, povsem hladno rekel, kot bi mu zaradi prejšnjega izkazanega sočutja postalo nerodno, in Lei namignil, naj jo obleče.

	 Lea se je sklonila k dekletu in mu začela negotovo zamenjevati oblačila, a se za čuda dekle sploh ni upiralo.

	 Ko je bila neznanka preoblečena, ji je Robert namignil, naj vstane, potem pa jo je trdno prijel za komolec in potisnil proti vratom. Tiho so laboratorij zapustili in se po temnih hodnikih odpravili v ječe.

	 Neznanko so skozi odprtino, ki jo je Gabriel prej naredil med palicami v rešetkah, potisnili v celico. Takoj je stopila k lebdeči postelji, legla in oko zaprla. Dolgi skodrani lasje so se ji kot slap vsuli čez rob lebdečega ležišča.

	 Trojica moških je kovinski palici z velikim naporom spet zravnala, potem pa je neodločno obstala ob rešetkah in nekako z občudovanjem strmela v jetnico.

	 Nenadoma je Casper presenečeno, glasno zajel sapo in prst uperil v neznanko.

	 Gabriel in Robert sta se zdrznila in kot dogovorjena odskočila od rešetk, kot bi pričakovala, da bo proti njim spet priletel kakšen čar.

	 »Kaj si pa videl?« ga je Gabriel vprašal, ko se ni nič nenavadnega zgodilo.

	 Casper je s široko odprtimi očmi strmel v dekle na postelji, kot bi videl duha in kazal v majhno piramido, ki je kot amulet visela na dolgi usnjeni ogrlici, ki se je povešala čez rob postelje.

	 »Poznam jo!« je ves razburjen vzkliknil. »To je dekle, ki sem ga rešil, ko je pred Corpusoidi bežalo proti naši bazi!«

	 »Kako pa veš?« se je Gabriel začudil. »Saj ji takrat nisi videl obraza, ker je bila tema. Lahko bi bila kdorkoli.«

	 »Vidiš tisto piramido, ki ji visi na ogrlici?« ga je Casper vprašal in prst skozi rešetke uprl v dekle. »Ko sva bežala pred Corpusoidi, sva padla. Prekril sem jo s svojim telesom, da bi jo pred njimi zaščitil. Ko je nevarnost bila mimo, sem se z rokama uprl v tla, da bi vstal. V dlani sem začutil ostro bolečino, in ko sem pogledal, na čem sem se poškodoval, je pod mojo dlanjo bila prav ta piramida, ki se mi je s svojimi ostrimi robovi zarila vanjo!«

	 Razprl je dlan in jim pokazal ureznino.





UKRADENO SRCE


	 Četverica se je po strmem stopnišču počasi vračala iz temnih ječ. Gabriel je zatopljen v svoje misli sestopal s stopnice na stopnico, kot da bi pozabil, kje je bil. Tu pa tam, ko si je z dlanjo zasanjano potegnil po mišičastem telesu, so se mu usta raztegnila v bežen nasmešek.

	 »Kaj je stari?« se je Casper, ki je hodil za njim, končno zasmejal, ko ga je že nekaj časa opazoval. »Se veseliš, da se boš nekoč postaral?«

	 Gabriel se je zdrznil in ko je ugotovil, da ga je Casper opazoval, mu je v obraz šinila rahla rdečica.

	 »No, kaj naj rečem?« je v zadregi zamišljeno rekel. »Lahko si misliš, da mi ni vseeno, kakšen bom videti, ko bom odrasel. Saj konec koncev videz ni najbolj pomemben, ampak kljub vsemu mi je v veselje, ko vem, da ne bom videti niče.«

	 Casper se je nasmehnil, pa tudi Robertu, ki je v ospredju molče prisluškoval njunemu pogovoru, so se usta na skrivaj razširila v nasmešek. Bil je ponosen na fanta, a je kot dober psiholog vedel, da tudi Casper potrebuje potrditev.

	 »Casper, pa saj tudi tebi nič ne manjka!« je hitro vzkliknil, ko se je ustavil sredi stopnišča in se obrnil k njima. »Zakaj bi ti ne bil zadovoljen s tem, kar boš postal?«

	 »Jaz?« se je Casper tiho odzval. »S čim naj bi bil zadovoljen, če pa sem prav takšen, kot sem vedno bil?«

	 Gabriel in Lea sta se ustavila eno stopnico višje od Roberta in vprašujoče pogledovala v Casperja, ki se je s sklonjeno glavo zadnji zamišljeno spuščal po stopnišču, zato ni videl, da so prijatelji stali in ga opazovali. Naletel je na Leo in jo skoraj prevrnil. Tesno se je je oprijel in še komaj ujel ravnotežje, ker jo je prav grdo pohodil.

	 »O-Oprosti!« je zmedeno zajecljal.

	 Lea je od presenečenja samo nekaj zamomljala, potem pa se je prav od srca zasmejala in rekla:

	 »To pa nama prav dobro gre, mislim zaletavanje! Tokrat vsaj nisva pristala na zadnjici!«

	 »Kako misliš, da se nisi spremenil?« ga je Robert vprašal in roki nejeverno razširil. »Pa saj sem ti pokazal, kdo si!« je odločno vzkliknil.

	 »Prav takšen sem, kot sem bil zmeraj!« je Casper trmasto vztrajal. »Pa ja vem, kakšen sem videti!«

	 In kot bi se hotel prepričati, je na roki napel mišice in s prsti zdrsel čeznje.

	 »Ne,« je odkimal, »prav isti sem kot prej!«

	 »Ne vem, kakšen si bil zmeraj,« se je Lea oglasila, »ampak dolgi lasje in bradica ti prav pristajata.«

	 Casper se je vprašujoče zastrmel v Gabriela. Naslonil se je na vlažno steno, si s prsti pogladil lase in zdrsel preko brade.

	 »Ne vem, ali mi pristajata,« je odkimal, »ker ju nikoli nisem imel, pa tudi zdaj ju nimam!«

	 Robert se je samo nasmehnil in jih odločno pozval:

	 »Gremo!«

	 Ne da bi čakal na odziv mladih, je stopil dalje. Trojica mu je molče sledila. Bolj, kot so se približevali laboratoriju, bolj ga je spet prevzemala tesnoba. Še zmeraj ga je begalo, kdo in zakaj se je spravil nad njegov laboratorij. Pa še za Casperja ga je malce skrbelo, kajti videti je bilo, da času, v katerem so se znašli, ni bil kos.

	 Hodnik, ki je običajno bil povsem v temi, je osvetljevala medla modrikasta svetloba, ker so vrata laboratorija še zmeraj bila odprta.

	 Ko so vstopili, se je Robert, ne da bi še pogledal po razdejanju v laboratoriju, takoj usmeril v temačno ozadje in zavil k ozkim kovinskim vratom. Vstopil je v majhen, slabo osvetljen kabinet, in ker mu mladi niso sledili, se je spet pojavil na pragu in se nejeverno zazrl vanje.

	 »No, kaj pa je z vami?« jih je začudeno vprašal. »Vstopite že vendar!«

	 Casper je takoj stopil dalje, ker je kabinet že poznal in je vedel, kam jih je Robert peljal. Takoj za njim sta se opogumila še Lea in Gabriel, ki sta se zvedavo ozirala in si police, polne nekakšne šare, ogledovala.

	 Robert je od nekod na dan privlekel svečo, jo prižgal in takoj za tem odprl skrivna vrata v steni na koncu kabineta.

	 Vstopili so v povsem temen rov in kmalu za tem v majhno, borno opremljeno kamro. Robert se ni ustavil. Brez besed je stopil k policam ob steni, zagrabil za veliko umazano rjuho, jo z enim samim potegom odstranil in razkril zrcalo.

	 Lea in Gabriel sta si kamrico, ki se jima ni nič posebnega zdela, radovedno ogledovala, le Leo je malce stisnilo v grlu, ker je na mizi zagledala lobanjo.

	 Robert je stal pred ogledalom in nepremično strmel vanj. Lea se mu je prav počasi približala in se postavila obenj. Pritajeno je kriknila in si roko zgroženo postavila pred usta.

	 Robert jo je prijel okoli ramen in jo stisnil k sebi.

	 »Že dobro ...« ji je nestrpno rekel. »Povej, kaj vidiš?«

	 »M-Mlado dekle i-in ...« je Lea zjecljala in negotovo utihnila, kot ne bi bila prepričana, ali mu lahko pove resnico. »I-In razpadajoče telo,« je šepetaje dodala.

	 Robert je samo prikimal in se obrnil h Gabrielu, ki je takoj, ko je zaslišal Lein zgroženi krik, pohitel k ogledalu in je že stal ob njima. Lea je prestrašeno zbežala h Casperju in se tesno stisnila k njemu.

	 »Kaj pa ti vidiš?« ga je Robert povsem mirno vprašal.

	 Gabriel je osuplo strmel v podobi v ogledalu, in čeprav ni bil več otrok, ki bi verjel v pravljice, so se mu zašibila kolena. Preden mu je lahko odgovoril, je nekajkrat globoko zajel sapo.

	 »Vidim sebe takšnega, kakršen sem bil še v Nickovem dolu,« je počasi rekel. »Ampak zraven mene pa stoji nekaj groznega!« je zgroženo dodal.

	 Robert mu je samo prikimal in ga ohrabrujoče potrepljal po ramenu.

	 »Kakšen pa je videti ta, ki stoji ob tebi?« je povsem mirno nadaljeval.

	 Gabriel je globoko zajel sapo in še nekaj trenutkov neodločno omahoval, ker je v sebi začutil strah.

	 »Grozen!« je iz njega izbruhnilo. »Kakor zombi iz kakšne grozljivke! Tako močno razpadajoče telo, da se skozi kožo skoraj vidijo že vse kosti!«

	 Robert mu je spet samo prikimal in ga narahlo potisnil proti Casperju in Lei, in ko se je Gabriel umaknil, se je obrnil h Casperju in ga vprašal:

	 »Kakšen pa se tebi zdim?«

	 »Malo starejši, kakor sem vas poznal v Nickovem dolu,« mu je Casper odgovoril in skomignil z rameni.

	 »Malo?« se je Robert nasmehnil. »Samo kakšnih dvajset let starejši, pač toliko, kolikor dolgo že tičim tukaj. Ampak mislil sem, kakšnega me vidiš v ogledalu.«

	 Casper je neodločno obstal. Ni bil prepričan, ali je želel spet pogledati v ogledalo, ker je natanko vedel, kaj bo videl, a takoj ko mu je Robert nakazal z roko, naj pride bliže, se je zganil, počasi stopil proti ogledalu in se postavil ob Roberta.

	 »No, kaj vidiš?« mu je Robert nestrpno ponovil in mu roko kakor drugim položil na ramena.

	 Casper je še nekaj trenutkov nejeverno strmel v zrcalo, potem pa mu je naposled napeto odgovoril:

	 »Samo sebe in nikogar drugega!«

	 »Kakšen pa si videti?« je Roberta zanimalo.

	 »Takšen, kakršen sem bil, preden smo krenili iz Nickovega dola,« mu je Casper osuplo odgovoril, ker tokrat v ogledalu ni tako kot zadnjič videl možakarja z dolgimi lasmi in z mušketirsko bradico. »Brez bradice sem kar dobro videti!« je zadovoljno dodal.

	 Robert se je nasmehnil in stopil h Gabrielu in Lei.

	 »Zanimivo,« se je Lea oglasila, »ampak jaz te vidim povsem drugače Casper, z dolgimi lasmi in mušketirsko bradico!«

	 Casper se je namrščil in se obrnil k Robertu.

	 »Ampak Robert, kako je to mogoče?« ga je vprašal in negotovo stopil proti njemu. »Zadnjič nisem tega videl!« je začudeno vzkliknil. »Zakaj vas vsak drugače vidi, jaz pa vas sploh nisem videl?«

	 »Vsak je videl svojo prihodnost,« mu je Robert mirno odgovoril.

	 »Kako pa ste se torej vi videli?« ga je Casper vprašal.

	 »Tako kot si me ti videl,« mu je Robert še zmeraj povsem mirno odgovoril.

	 »Pa saj vas jaz nisem videl ...« je Casper razburjeno rekel in v trenutku umolknil, ko je dojel, da je to lahko pomenilo samo, da se Robert ne bo vrnil v njihov čas.

	 Robert ni ničesar rekel. Mirno je stal ob Gabrielu in Lei in samo skomignil z rameni.

	 »Dajte no, Robert, nikar mi ne pripovedujte pravljic!« se je Casper razburil. »Gremo raje, ker nas čaka še veliko dela. Poskrbeti moramo, da se bomo vsi nekoč vrnili domov!«



	* * *



	 Lea je sedela za leseno mizo na preprostem stolu, kakršnih ni bila vajena. V rokah je držala odprto tanko knjigo, ki jo je vsa zamaknjena prebirala. Po sobi se je širila nežna melodija, nad katero je sprva bila vsa osupla, ker česa takega še nikoli ni slišala, a ker ji je povzročala ugodje in jo nekako pomirjala, je kmalu bila nadnjo vsa navdušena.

	 Nenadoma so se vrata odprla in v sobo je vstopil Casper. Lea je dvignila pogled s knjige in se zagledala vanj.

	 »Zanimiva zgodba,« je navdušeno rekla.

	 »Nič posebnega,« ji je Casper malce bahavo odgovoril. »Alec je pač samo zapisal moje spomine.«

	 Lea je še malce polistala po knjigi in tu pa tam prebrala kakšen odlomek, potem pa jo je zaprla in odložila na sredino mize, ki ni lebdela, ampak jo je na vsakem vogalu podpirala lesena noga.

	 »Takšnih pri nas ne najdeš,« je rekla in mizo nezaupljivo opazovala, kot bi pričakovala, da ji bodo noge pod težo knjige popustile.

	 Videti je bila, kot da bi knjigo bila pripravljena zgrabiti, če bi se miza porušila, a ker se niti miza in ne knjiga nista več premaknili, se je sprostila in samo z vzdihom pripomnila:

	 »Zanimivo ...«

	 Casper, ki se je tik pred tem zleknil po postelji, se je napol privzdignil in pogledal po sobi, ker ni vedel, kaj se je Lei zdelo zanimivo, potem pa je samo skomignil z rameni in se znova zleknil.

	 »Kaj je zanimivo?« jo je čez čas le vprašal, ker Lea ni ničesar več rekla.

	 Lea je navdušeno skočila s stola in se z iztegnjenimi rokami razposajeno zavrtela.

	 »Zanimivo se mi zdi to, da je nekoč bilo vse tako preprosto,« je smeje rekla. »Ampak lepo,« je dodala, plosknila z dlanmi in se še hitreje zavrtela.

	 Casper se je nasmehnil njeni razposajenosti in naposled sedel.

	 »Res ni bilo nič posebnega, pa vseeno prekleto pogrešam svoj dom!« je bolj zase kot Lei zagrenjeno zamrmral.

	 Lea se je še nekaj krat zavrtela, in ko se je ustavila, se je morala oprijeti mize, ker se ji je močno vrtelo. Nekaj trenutkov se je še trdno držala za mizo, potem pa se je vzravnala in Casperja žalostno pogledala.

	 »Ko bi jaz lahko kaj takega rekla ...« je potrto zavzdihnila. »Rodila sem se, kdo ve kje in svojih staršev se niti ne spominjam. Nihče ne ve, kje sta.«

	 Casper jo je z obžalovanjem nemo opazoval. Vstal je, da bi jo nekako potolažil, a ker ni vedel, kaj bi ji rekel, ji je samo prikimal.

	 Lea se je zdrznila, se igrivo, kot bi žalost preprosto odrinila od sebe, ozrla po sobi, roki uprla v bok in vprašala:

	 »Kje pa sta Scott in Robert?«

	 Casper ji ni ničesar odgovoril, samo nemo je stal, kot da je ne bi slišal. Nekako se na to čudno ime, Scott, ki si ga je Gabriel nadel, ni mogel navaditi. Lahko bi si karkoli drugega izbral, na primer George, Nick, Michael, Timon, John, Ronald, Bill ...

	 Že nekajkrat je premišljeval, čemu si je Gabriel izbral ravno ime, Scott? Skratka lahko bi bil kdorkoli, ampak njemu je tistega trenutka prav to ime padlo na pamet, čeprav se sam ni mogel spomniti nobenega glavnega junaka, po katerem bi si ga izbral, ne iz kakega filma in ne iz knjige. Še več, niti poznala nista nobenega Scotta!

	 Lea je iztegnila roko in se ga plašno dotaknila.

	 Casper se je zdrznil, stresel z glavo in se zazrl vanjo. Stala je obsijana s svetlobo iz ozadja in njen obraz se mu je zazdel prelep. Oči, nos, usta ... Kamorkoli je pogledal, je bila popolna.

	 Lei, ki je opazila njegov občudujoči pogled, so se v očeh prižgale iskrice. Preko obraza se ji je razširil širok nasmeh in preden se je Casper zavedel, je bil v njenem objemu.

	 Casper je osupnil. Ves je otrpnil, in čeprav mu je Lea roki ovila okoli vratu in se tesno privila k njemu, ji objema ni vrnil.

	 »Zakaj me ne objameš?« mu je Lea zašepetala ob ušesu.

	 Prijel jo je za roki, ki sta se trdno oklepali njegovega vratu in ju nežno umaknil. Odmaknil se je za korak in ji nekaj trenutkih nepremično strmel v oči, potem pa je odločno odkimal in odvrnil pogled.

	 »Lea,« ji je resnobno rekel, ko jo je spet pogledal, »čeprav si zelo lepa, pa je samo nekaj metrov od tod pokopano moje dekle. Pa tudi vem, da si namenjena nekomu drugemu, ne meni.«

	 Lea je zardela, se za korak umaknila in povesila glavo.

	 »A ti nisem všeč?« ga je tiho vprašala in ga žalostno pogledala. »Mislila sem, da sem ti, vsaj tako sem razbrala iz tvojih oči,« je zašepetala in spet povesila pogled. »Kako naj vem, kaj je prav, če pa svojih vrstnikov nisem nikoli srečala!« je s tresočim glasom rekla, kot da bo vsakega trenutka planila v jok in res so se ji v očeh že nabirale solze.

	 Casper je nervozno naredil nekaj korakov po sobi, ki jo je Alec resnično uredil po njegovih spominih, a mu tega trenutka to ni bilo niti najmanj pomembno. Ustavil se je pred Leo in se nadvse resnobno zazrl vanjo.

	 »Lea čudovita si, vendar pa moje srce pripada drugi!« ji je z globokim, raskavim glasom odločno rekel.

	 Lea je nepremično, molče strmela vanj, potem pa se mu je nasmehnila in samo skomignila z rameni.

	 Casper jo je zmedeno opazoval, ker ni mogel razumeti, da je zavrnitev s takšno lahkoto sprejela, ko pa je še tik pred tem imela solze v očeh.

	 Zaslišalo se je zamolklo, rahlo trkanje. Casper je glasno zasopel, se sunkovito obrnil in stopil k vratom ... Ko so se odprla, je pred njimi na hodniku zagledal Roberta. Za trenutek se je negotovo zastrmel vanj, ker so se mu Robertove poteze obraza zazdele nekako drugačne. Nezaupljivo ga je premeril od glave do pet in nejevoljno vprašal:

	 »Čemu pa niste kar vstopili Robert? Vrata bi se vam samodejno odprla.«

	 »Pa ne meni ...« je Robert nekako hladno zamrmral. »Ampak to zdaj niti ni pomembno,« je zamahnil z roko in vstopil.

	 Casper se je zastrmel vanj ... Nekaj na njem ga je strašansko motilo, a je svoje občutke pripisal razburjenju, ki ga je tik pred tem doživel zaradi Lee.

	 Robert se je brez besed usedel na preprost lesen stol, se s komolcem naslonil na mizo in si z dlanjo podprl glavo.

	 »Kaj je narobe?« ga je Casper zaskrbljeno vprašal, ker je bilo očitno, da nekaj ni bilo v redu.

	 Robert se ni niti zganil. Šele čez nekaj trenutkov je tako tiho, da ga je samo Casper lahko slišal, dejal:

	 »Gabriela je Mayina smrt precej bolj potrla, kakor sem pričakoval.«

	 »Oprosti mi za trenutek,« se je Casper obrnil k Lei.

	 Lea se mu je nasmehnila, z mize pobrala knjigo in sedla na posteljo. Ko jo je odprla in se zatopila v branje, je Casper Roberta odvedel pred vrata na hodnik in se vprašujoče zastrmel vanj.

	 »Pričakoval sem tak Gabrielov odziv, ker je Mayo pokončala Lava,« mu je Robert rekel, ko so se kovinska vrata za njima zaprla.

	 »Ne vem, Robert, ampak a ste prepričani, da je bila Lava?« ga je Casper dvomeče vprašal in zmajal z glavo. »O tem ničesar ne vem razen tistega, kar ste nam vi povedali. Še njenega groba nisem videl!«

	 »Povsem sem prepričan,« mu je Robert prikimal in roki prekrižal na prsih. »Poslednja bitka, do katere je prišlo na Nebeških poljanah, je odnesla življenje naše sopotnice,« mu je nekako hladno, neprizadeto razložil. »Bil sem tam Casper, videl sem jo!« je končno povzdignil glas, ker je v Casperjevih očeh še vedno opazil dvom. »Takrat sem jo jaz spet pripeljal v to mesto in jo položil v grobnico k zadnjemu počitku.«

	 Casperjev obraz se je zaradi bolečine spačil. Ker so se mu oči orosile, se je obrnil in stopil nekaj korakov po hodniku. Čeprav ni vedel čemu, svoje bolečine z Robertom ni želel deliti.

	 »Da bi Maye ne bilo več?« je mrzlično premišljeval.

	 Vrnil se je k vratom, se ustavil tik pred Robertom in se resnobno zastrmel vanj.

	 »Ne razumem Robert,« mu je nezaupljivo rekel, »kako je Maya lahko umrla, če pa nam ves čas dopovedujete, da se v tem času ne da umreti?«

	 »Natanko tako Casper, povsem prav si slišal,« mu je Robert prikimal. »Ljudje že pol tisočletja ne umirajo več, vendar pa je Lava tista, ki se lahko odloči, da kljub temu koga pokonča.«

	 »Že,« je Casper rekel in se z roko naslonil na belo steno ob vratih, »ampak še zmeraj ne razumem, čemu so nas sploh poslali v ta čas, če pa so vsi nesmrtni?«

	 Robert mu je samo prikimal in mu z roko nakazal, naj stopi z njim. Casper mu je brez besed sledil, in ko sta drug ob drugem hodila po hodniku, se je Robert nagnil k njemu in mu začel tiho pripovedovati:

	 »Mnogo legend potuje od ust do ust, ampak vse tiste, ki sem jih zbral, izvirajo iz istega koša. Leta in leta sem se trudil zbrati uporabne podatke. Preučeval sem izgubljene skrivnosti, vendar pa, kakor si že slišal, o daljni preteklosti enostavno ničesar ne obstaja.«

	 Casper mu je prikimal, ker je to že slišal, a se mu je še zmeraj zdelo neverjetno.

	 »Zagotovo obstaja kak zapis, ki bi bil starejši kot petsto let!« je tako odločno rekel, da je njegov glas odmeval po hodniku. »Nekakšna knjiga, časopis, dnevnik ... Karkoli, kar bi vam in nam lahko dalo nekaj uporabnega o preteklosti. Če smo v svojem času lahko našli ostanke pračloveka, stare nekaj deset tisoč ali več let, ni hudič, da se na tem okroglem planetu tudi v tem času ne bi dalo kaj najti!«

	 »Zelo dobro razmišljaš,« mu je Robert odgovoril in ga potrepljal po ramenu. »Detektivska logika vselej pravi, da išči tisto, kar ne obstaja in pot te bo pripeljalo naravnost do iskanega!«

	 Casper se je zamislil, a rekel ni ničesar.

	 »Morda podatkov res nisem dovolj natančno preiskoval, vendar pa so ti ljudje prestrašeni,« ga je Robert poskušal prepričati, ko je zaznal njegov dvom. »Redko kdo kam gre in tako pripovedke ostajajo znotraj teh zidov. Daljne preteklosti preprosto nisem mogel uspešno raziskati, ker smo ujeti med človeško nevednostjo, strahom in fantazijo.«

	 Ko sta prispela do razpotja hodnikov, ga je Robert na rahlo potisnil v drugo smer in ne tja, kamor so običajno zavili, ko so šli v laboratorij.

	 Casper je strmel predse in se sploh ni oziral, kod je stopal, ker ga je njun pogovor povsem prevzel.

	 »Kaj pa ti ljudje sploh imajo od življenja?« je svoje misli razpredal dalje. »Kako ne umirajo?« se je še zmeraj čudil. »Sebe poglejte, Robert, starejši ste samo za nekaj let!« je razburjeno vzkliknil.

	 »Ne nekaj let, dvajset, prijatelj!« ga je Robert popravil. »Spet pravilno razmišljaš ... Dober detektiv bi bil,« mu je polaskal.

	 Casper se ni nasmehnil. Njegov resnobni obraz je nakazoval, da so mu glavo polnile skrbi in strah.

	 »Vendar pa se staranje ustavi,« je Robert nenadoma rekel.

	 Casper se je ustavil in se nejeverno zastrmel vanj.

	 »Kako pa spet to mislite Robert?« ga je osuplo vprašal.

	 »Ne vem, zakaj in ne, kako, vendar pa se staranje natanko pri dvainsedemdesetem letu ustavi,« mu je Robert nekoliko negotovo odgovoril. »Ne dan prej in ne kasneje se čas za posameznika ustavi.«

	 Na koncu hodnika, po katerem Casper do zdaj še nikoli ni hodil, sta se ustavila pred povsem ravno, plesnivo steno. Ko je Robert iztegnil roko in dlan prislonil nanjo, se je zaslišal zvok mehanizma dvigala.

	 »In kaj se z njimi zgodi po dvainsedemdesetem letu?« ga je Casper vprašal, medtem ko sta čakala na dvigalo.

	 »Nič, popolnoma nič!« mu je Robert hitro odgovoril in skomignil z rameni.

	 Casper je strmel v del stene, za katerega je vedel, da se bo umaknil, ker so tam bila vrata v dvigalo, čeprav na steni ni bilo ničesar videti. Zamišljeno je prisluškoval in lovil zvoke izza stene.

	 »Kako nič?« je vprašal, ko se je obrnil in se nejeverno zastrmel v Roberta. »A meni nič tebi nič izginejo ali kaj?«

	 »Sploh ne,« je Robert odkimal in globoko zavzdihnil. »Ostanejo natanko takšni, kot so bili, le da jim izgineta moč in volja do življenja.«

	 Casper je strmel vanj kot v sedmo svetovno čudo, ker pa Robert ni nadaljeval, ga je nestrpno vprašal, »in?«

	 Robert si je, ne da bi mu odgovoril, rokav zavihal nad komolec. Casper se mu je zgroženo zastrmel v podlaket, ki jo je prekrivala tanka, skoraj prosojna koža, pod katero so se jasno videli obrisi kosti. Ogledoval si je velike modre in rdeče madeže na Robertovih rokah, in čeprav ga je od strahu kar stiskalo v želodcu, pogleda ni mogel umakniti.

	 »Tkivo začne propadati in čez čas od tebe ostaneta samo tanka koža in okostje,« mu je Robert rekel in si rokav spet potegnil navzdol.

	 »In potem umrete?« ga je Casper vprašal in globoko zajel sapo.

	 »Ne,« je Robert odkimal, se nenadoma spet obrnil proti hodniku, po katerem sta pravkar prispela in rekel, »premislil sem si. Pridi, greva v moj laboratorij. Nekaj bi ti rad pokazal, vendar pa te opozarjam, da ti ne bo lahko!«

	 »Saj se šalite, mar ne?« se je Casper živčno zasmejal. »Pri vsej tej zmešnjavi, pri vseh teh skrivnostih, pravite, da obstaja še nekaj hujšega?«

	 »Veliko hujše, kakor si lahko predstavljaš!« mu je Robert prikimal, medtem ko je že hitro stopal po hodniku.

	 Casper je neodločno, ker si ni znal niti predstavljati, o čem je Robert govoril, strmel v plesnivo steno, ki se je ravno tistega trenutka odprla, in razkrila vhod v dvigalo, a ker ni vedel, kam bi ga dvigalo pripeljalo, se je v trenutku odločil, se obrnil in raje stekel za Robertom.

	 Na razpotju sta se obrnila na hodnik proti laboratoriju. Ko sta vstopila v laboratorij, sta ga prečkala do stene v mračnem ozadju, kjer ni bilo videti nobenih vrat. Robert je nekajkrat udaril po steni in takoj se je zaslišal rahel pok in šelestenje, kakor da bi nekdo mečkal papirje.

	 Casper je bil ves na preži. Pozorno je pogledoval v steno in prisluškoval zvokom, ker se še zmeraj ni mogel znebiti občutka, da je z Robertom nekaj bilo narobe.

	 Ko je v steni zazijala odprtina, je vanju bušnil topel, zatohel zrak, ki je imel vonj po plesnobi. Robert je samo nepremično stal pred odprtino in strmel v temo za njo.

	 »Koliko skrivnosti pa še imate Robert?« se je Casper prvi oglasil, ker se mu je čudno zdelo, da Robert ni takoj vstopil.

	 Končno se je Robert zganil, se mu nasmehnil in rekel:

	 »Ta je predzadnja.«

	 »Ste prepričani?« ga je Casper nejeverno vprašal. »Vsaka nova skrivnost, ki nam jo razkrijete, za nas pomeni manjšo možnost vrnitve domov.«

	 »Povsem sem prepričan,« mu je Robert resnobno prikimal. »Ta je predzadnja, a najbolj skrita ... Zanjo nihče ne ve!«

	 Nekajkrat je zavzdihnil, kot bi mu nekaj ležalo na duši in se zazrl v Casperja.

	 »Tja noter ne hodim rad, ampak če moram, pač moram,« se mu je medlo, nekako negotovo nasmehnil. »Tam se ničesar ne dotikaj! Najbolje bo, da si ves čas ob meni, in da z nikomer ne govoriš, predvsem pa jih ne ubogaj! Najbolje bo, da molčiš!« mu je svareče rekel in si pobrisal potno čelo.

	 Casper je samo skomignil z rameni in si privihal rokave, ker mu je zaradi toplega zraka, ki je vel iz odprtine, postalo prevroče.

	 »Ne kaži gole kože!« je Robert panično vzkliknil in mu rokav potegnil navzdol.

	 Casperja je kar stisnilo v grlu in s težavo je pogoltnil slino. Ko mu je prikimal, da je razumel, ga je Robert prijel okoli ramen in skupaj sta vstopila v mračen, zatohel, ozek predor, poln vlage in pajčevin, ki so se z leti nabrale po kotih in stenah.

	 Casper je globoko dihal. Ni bil povsem prepričan ali zaradi strahu ali vznemirjenja. Zdelo se mu je, da je imel tako težke noge, da jih je s težavo premikal, zato je delal čisto majhne korake.

	 Robert je hodil za njim in ga rahlo potiskal proti medli svetlobi, ki se je videla daleč spredaj na koncu predora.

	 »Robert tukaj smrdi kakor v grobnici!« je Casper s tresočim glasom komaj spravil iz sebe. »Kam me peljete?«

	 Robert ni ničesar rekel, le nekoliko močneje ga je potisnil, kot bi se bal, da bi si Casper premislil.

	 »Ne boj se!« mu je naposled prepričljivo rekel tik ob ušesu. »To, kar vohaš, ni vonj po grobnici, pač pa zrak, ki je že tisočletja ujet v tem predoru. Nobena živa duša razen mene še ni tod hodila. Samo še malo naprej stopiva ... Vse boš videl!«

	 Casper je spet s težavo pogoltnil slino. Tu pa tam se je s stene brez razloga okrušil kamen ali se je zaprašilo. Čeprav je Robertu običajno povsem zaupal, pa je tokrat vseeno začutil pospešen utrip svojega srca.

	 Bolj, kot sta se bližala koncu predora, bolj je zrak zaudarjal in kamni so zmeraj bolj pogosto padali s sten.

	 »Samo še malo!« ga je Robert šepetaje spodbujal.

	 Casper je z dlanjo pred nosom stopil iz predora na s kovinsko ograjo ograjeno veliko ploščad, ki se mu je zdela kot kakšen ogromen balkon. Za njegovim hrbtom se je ob ploščadi dvigovala dolga, iz kamnitih kock do stropa visoka stena, sredi katere je zevala odprtina, skozi katero je stopil iz predora.

	 Za Casperjem je iz predora izstopil tudi Robert, a se je ustavil za njegovim hrbtom, kot bi se skrival.

	 Casper je stopil k ograji in oči široko, presenečeno razprl ... Samo kaka dva, tri metre pod njim se je širila ogromna podzemna dvorana z nešteto lebdečimi mizami, ki so se v lepo poravnanih vrstah raztezale tako daleč v globino dvorane, da jim ni videl konca. Na srebrnkastih kovinskih površinah miz je ležalo prav toliko negibnih teles, kolikor je bilo miz. Nad njimi so se sklanjale podobe.

	 A Casperja ni zmedla nešteta množica negibnih teles, pač pa prav takšna množica podob v do tal dolgih, belih plaščih, ki so hodile okoli miz in roke iztegovale nad telesa. Zvedavo je strmel zdaj v to ali ono podobo, a vse so bile enake in vse so imele povsem koščene roke. Vse so nekaj počele in videti so bile kakor dobro izurjena enota okostnjakov.

	 Robert mu je roko spet ovil okoli ramen in ga krepko stisnil k sebi.

	 »Naj ti predstavim našo podzemno druščino, ki se trudi premagati smrt,« mu je zašepetal ob ušesu, kot bi se bal, da bi ga kdo slišal.

	 »Smrt?« se je Casper začudil. »Kaj jim je treba premagovati smrt, če pa so sami videti kot poosebljene Smrti?«

	 Ogledoval si je nepremična telesa na mizah in odkimaval z glavo, ker so prav vsa bila videti takšna kot tisto, ki je ležalo na lebdeči mizi v sredini Robertovega laboratorija, le da jih je tukaj bilo nešteto. Tudi ta so bila zakrpana in pošita. Na postaranih obrazih jim je ležala spokojnost.

	 »K-Kaj p-pa z njimi počnejo?« je vprašal in od razburjenja kar zajecljal.

	 »Tisto, kar sem počel jaz,« mu je Robert nekako s ponosom v glasu odgovoril, pri čemer prvič ni šepetal. »Samo smrt bi radi prelisičili, kajti le tako bi lahko v sistemu vzpostavili ravnotežje,« je precej glasno, navdušeno dodal.

	 Casperja je od vseh vprašanj, ki bi mu jih rad zastavil, kar razganjalo, a je ves otrpnil, ker se je veliko grdih koščenih obrazov zaradi Robertovega globokega glasu ozrlo proti njima.

	 Robert mu je roko spustil z ramen in mu z glavo pomenljivo namignil proti dvorani, od koder se je čisto z drugega konca med dvema vrstama kovinskih miz proti njima pomikala podoba na lebdečem stolu.

	 »Potrpi še trenutek,« mu je spet s pritajenim glasom rekel. »Profesor nama bo vse pojasnil,« je šepetaje dodal in se za korak umaknil proti vhodu v predor.

	 Casper je bil tako razburjen, da se dogajanja okoli sebe sploh ni več zavedal, in čeprav je vanj strmelo mnogo grdih koščenih obrazov, je on ves na trnih strmel samo v tistega na lebdečem stolu, ki se jima je približeval.

	 Podoba je bila že tako blizu, da je lahko razločil, da je imela star, napol razpadajoč obraz, a kljub vsemu je imela ličnice, oči, usta, nos in vse, kar običajno spada na človeški obraz. Tudi ta podoba je bila odeta v dolg, bel plašč.

	 Krčevito se je oprijel ograje in nepremično strmel v približujočo se podobo, ki se je na svojem stolu dvignila do ploščadi in tik pred njim zalebdela na drugi strani ograje. Prestrašeno je strmel v neznan, postaran, ženski obraz pred seboj.

	 »Živ fant?« se je starka začudila.

	 »Za enkrat sem še živ ...« ji je Casper komaj slišno odgovoril in pogoltnil slino. »Kdo ste pa vi?« jo je vprašal, čeprav mu je Robert zabičal, naj z njimi ne govori.

	 Starkine oči so se nekoliko zožile, kot bi bila začudena nad njegovo predrznostjo, a mu je vseeno odgovorila:

	 »Profesorica, Morna!«

	 Casper, ki ni mogel iz svoje kože, je proti njej iztegnil dlan, da bi se rokovala, a ko je starka začudeno pogledala vanjo, jo je potegnil k sebi in vtaknil v žep.

	 »Tisoč let je minilo, odkar sem nazadnje videla živ obraz!« je Morna nejeverno rekla in se s svojimi živahnimi očmi zastrmela vanj.

	 »Kaj pa Robert?« jo je Casper začudeno vprašal in se ozrl tja, kjer je prej ob njem stal Robert.

	 Roberta ni bilo več ob njem, zato je pogledal okoli sebe, a je na ploščadi stal povsem sam. Nejeverno je stopil do vhoda v predor, a o Robertu ni bilo ne duha in ne sluha.

	 »Robert kje pa ste?« je zaklical v temo v predoru.

	 Ko ni dobil nobenega odgovora, se mu je pred očmi kar zameglilo. Brez besed je spet stopil k ograji in zmedeno pogledal v profesorico.

	 »Kako si pa našel ta predor?« ga je Morna nadvse prijazno vprašala.

	 Casper ji ni ničesar odgovoril, ker sploh ni razumel več, kaj se je dogajalo.

	 »Sprehodiva se,« mu je Morna s pomirjujočim glasom prijazno predlagala.

	 Lebdela je na drugi strani ograje, z obrazom tik pred Casperjevim, in ko je spregovorila, je Casper nezavedno naredil korak nazaj, ker se ji je iz ust širil neprijeten, ogaben vonj, a ji je vseeno prikimal.

	 Razburjeno je pogledal mimo lebdeče starke proti koščenim podobam v dvorani, ki so zdaj prav vse kakor vojska mumij ali zombijev togo stale ob lebdečih mizah in strmele vanju.

	 Morna je s stolom zalebdela čez ograjo, se ustavila tik ob njem in mu s sladkim glasom rekla:

	 »Pridi, fant, nikar se ne boj, samo nekaj ti bom pokazala.«

	 Casper je samo stal, kot bi otrpnil in si jo zvedavo ogledoval. Sedela je v stolu, ki ga je spominjal na invalidski voziček, le da ni imel koles. Pod dolgo belo haljo, ki ji je segala do stopal, se je skrivalo suho koščeno telo. Bosi stopali je imela položeni na nekakšno letev, da ji ne bi nogi viseli v prazno. Kar zmrazilo ga je, ko je videl njena izsušena stopala z modro rdečimi podplutbami, kot bi ji kožo prekrivale opekline.

	 Morna je tiho sedela in čakala, da si jo je Casper ogledal. Ko je opazila njegov zgroženi pogled, uprt v njena stopala, je samo skomignila z rameni in dejala:

	 »Nekaj bolečih spominov na mojo preteklost. A stopiva raje naprej, kajti bojim se, prijazni fant, da se boš tudi ti moral vrniti v svojo preteklost.«

	 Casperju je postalo nerodno, ker ga je profesorica zalotila, da jo je zgroženo opazoval, zato se je obrnil proti steni in obstal, kot vkopan, ker vhoda v predor ni bilo več. Le tu pa tam se je s stene odkrušil kakšen kamen ali pa se je zaprašilo.

	 »Kje pa so vrata? Še malo prej so bila tukaj!« je prestrašeno vzkliknil.

	 »Vrat, o katerih govoriš, že drugo tisočletje ni več na tem mestu,« je Morna odkimala. »Ne verjamem, da si sem prišel skoznje.«

	 »Kako pa naj bi drugače prišel k vam?« jo je Casper razburjeno vprašal. »Kje pa je Robert? On me je prav skozi ta predor pripeljal sem!«

	 »Nobenega Roberta ne poznam,« je Morna odkimala. »Ime je staro toliko, kakor sem sama. V teh časih, dragi fant, tega imena ne najdeš več.«

	 Casper se je od groze ves naježil.

	 »To nima nobenega smisla več!« je nejevoljno vzkliknil. »Pa saj sem tukaj, mar ne? Že to lahko pomeni samo, da je vhod v predor prej res bil tukaj!«

	 Profesorica je za trenutek pomislila, potem pa mu je samo pritrjujoče prikimala.

	 »Kje pa sploh sem?« jo je Casper razdraženo vprašal.

	 Zaradi toplega, vlažnega zraka se mu je zdelo, da se je srajca kar lepila nanj. Odvezal si je vrvico, ki mu je spenjala ovratnik, in da bi se ohladil, je prijel za njegov rob in z njim zaplahutal, pri čemer si je razkril ramo.

	 Morna, ki ga je opazovala, je osupnila in zaječala:

	 »Prišel je tisti trenutek!«

	 Casper se je z velikimi očmi začudeno zastrmel vanjo. Zdelo se mu je, da ga je vse, kar se mu je dogajalo, že prignalo na sam rob razuma.

	 Morna je svoj koščeni prst uperila vanj in prestrašeno rekla:

	 »Ti pripadaš tistim, ki jih pričakujemo!«

	 Casper ni ničesar rekel. Niti sanjalo se mu ni, čemu se je starka tako prestrašila. Sledil je njenemu pogledu, ki mu ga je zapičila v razgaljeno ramo, kjer je bila dobro vidna brazgotina, prekrita z dolgo dlako. Hitro si je srajco popravil in ramo zakril.

	 »Casper Fox!« je Morna razburjeno vzkliknila, da se ji je glas, kar zatresel, in ko ji je Casper negotovo prikimal, se ji je obraz razlezel v nasmešek.

	 »Dovolj blizu,« je Casper samo zamrmral, ker ji ni imel namena razlagati, da priimka ni čisto zadela.

	 Morna se je široko zasmejala, zato je Casper opazil, da zob skoraj ni imela več, razen nekoliko daljših podočnikov.

	 »Veseli me, da sem te končno spoznala, ker o vas tudi po podzemlju kroži veliko legend. Ampak tvoj čas še ni napočil,« je rekla, ko se je umirila, čeprav so se ji oči še zmeraj lesketale. »Vrni se, od koder si prišel,« je še dodala, medtem ko se je že počasi umikala in mu samo še pomahala.

	 Casper je strmel za profesorico, Morno. Z vsakim milimetrom, ki ga je naredila, jo je tema bolj požirala, dokler mu ni povsem izginila iz pogleda.

	 »Kaj pa zdaj? Kam pa naj grem?« je za njo zaklical v temo, čeprav ni bil prepričan, da je Morna še bila tam.

	 »Vrni se nazaj in počakaj!« je iz teme zaslišal Mornin prodorni glas. »Tukaj še nisi dobrodošel, Casper!«

	 Neodločno je naredil korak proti temi, pa čeprav Morne ni več videl, saj si tukaj ni želel sam ostati, ker se mu niti sanjalo ni, kako se bo vrnil, zdaj, ko Roberta in vhoda v predor ni bilo več.

	 »Ne!« je Morna s tako močnim glasom kriknila iz teme, da je odmevalo po vsej dvorani. »Ostani tam, kjer si!«

	 Casper je obstal kot vkopan.

	 »Vrni se, Casper!« je Morna svareče, ukazovalno ponovila. »Nekoč smo tukaj že imeli nekoga iz vaše skupine, vendar se je takrat zgodilo nekaj, česar še sami ne razumemo, ker je Smrt opravila naše delo in mu vrnila življenje, čeprav ga je s tem pahnila v prekletstvo ...« je še slišal njen že oddaljujoči se glas.

	 Casper je še zmeraj stal kot vkopan in napeto strmel v temo. Ko se je za njim s stene okrušil kamen in se skotalil na ploščad, se je močno zdrznil.

	 Mučna tišina, ki je nastala z Morninim odhodom, ga je kar zmrazila. Za trenutek ni vedel, kaj bi storil, potem pa je v njem prevladala odločnost, da se bo iz zagate, v katero ga je Robert pahnil, nekako rešil.

	 Stopil je k steni, tja, kjer se mu je zdelo, da je prej bil vhod v predor in nanjo položil dlan ... Hladna površina mu ni dala odgovora. Zaprl je oči in po vsem telesu ga je spreletaval srh.

	 »Kako naj se vrnem?« je negotovo, komaj slišno, zamrmral.

	 »Natanko tako gospod, kakor si prišel,« mu je globok moški glas odgovoril za hrbtom.

	 Casper je poskočil, kot bi ga oplazila strela. Ves se je naježil, ker je ta glas poznal. Sunkovito se je obrnil in se zastrmel v velike, okrogle oči, ki so ga prijazno opazovale ... Pred njim je v svoji Profugusovi podobi stal Holug!

	 »Sprašuješ se, kako bi se vrnil, gospod?« je Holug ponovil in videti je bil prav prešerne volje, kot da bi ga to, da je Casper bil v težavah, zabavalo.

	 »Holug!« se je Casper razveselil. »Kaj pa ti delaš tukaj?«

	 Holug je bil prav takšen, kakršnega je prvič spoznal v Lavinem kraljestvu ... V črtastih belo črnih oblačilih, bele kože, z velikimi, okroglimi očmi in ko je s širokim nasmehom strmel vanj, Casper njegovih podaljšanih podočnikov ni mogel prezreti.

	 »Kaj delam tukaj?« ga je Holug vprašal. »To, kar zadnje čase običajno počnem ... Rešujem svoje mlade prijatelje! Tukaj sem, da bi te spomnil gospod, zakaj ste hodili v mrtvaško šolo,« mu je odgovoril in se mu po svoji stari navadi priklonil.

	 Spolzela sta skozi hladno, kamnito steno, in kot bi trenil, sta stala v dolgem, zatohlem predoru.

	 Casper, ki je ob pogledu na Holuga, ker se je ob njem varno počutil, v trenutku skoraj čisto pozabil na težave, v katere ga je spravil Robert, je že bil pripravljen na sproščen klepet.

	 »Zakaj ste naju z Gabrielom po pristanku zapustili?« ga je malce užaljeno, obtožujoče vprašal, ko sta s Holugom z ramo ob rami hodila po temačnem predoru. »Čemu ste se sploh ločili od naju? Kje ste pristali in kam ste potem odšli?«

	 Holugov obraz se je v trenutku zresnil.

	 »Gospod za druge ne vem,« mu je nekako z občutkom krivde odgovoril, »ampak skoraj še istega trenutka, ko smo pristali, me je posrkalo kakor za šalo in znašel sem se v domačem kraljestvu.«

	 »V jami?« se je Casper začudil. »Čemu? Saj si nam vendar bil dodeljen za pomoč!«

	 »Najprej sem se tudi jaz čudil, da sem se znašel doma, a kmalu sem se zavedel, čemu,« je Holug rekel in glavo povesil.

	 »No?« ni Casper bil nič kaj potrpežljiv.

	 »Čas mi je potekel gospod,« mu je Holug potrto odvrnil.

	 »Kakšen čas?« je Casper bil še kar nepotrpežljiv, ker se mu je zdelo, da je spet vsak stavek moral vleči iz njega.

	 »Čas mojega bivanja na Zemlji gospod,« mu je Holug takoj odgovoril. »Moje potovanje se je izteklo in moral sem se vrniti domov, ampak ...« je utihnil, se nesrečno zastrmel v Casperja, in ko je globoko zajel sapo, je nadaljeval, »ampak stvar se je povsem izpridila!«

	 »Kje se je pa tokrat spet zalomilo?« je Casper planil.

	 Holug je ustnici zaskrbljeno stisnil v tanko črto, kot ne bi vedel, kako bi mu pojasnil.

	 »Kraljica ne obstaja več ...« mu je naposled tiho odvrnil in pogled povesil v tla.

	 »Kako pa zdaj spet to misliš, da Lave ni več?« ga je Casper osuplo vprašal.

	 Ob imenu, Lava, se je Holug globoko, skoraj do tal priklonil, a se je takoj spet izravnal in mu znova nadvse nesrečno zatrdil:

	 »Kraljica ne obstaja več, kot da je sploh niti ne bi nikoli bilo!«

	 »Kdo pa vam potem vlada?« ga je Casper nejeverno vprašal, kot da ne bi mogel verjeti temu, kar je slišal.

	 »Nihče gospod, ne vemo ...« mu je Holug negotovo odgovoril. »Že tisočletja čakamo, da bi se vladarica od kod pojavila.«

	 Casper je pretreseno strmel vanj.

	 »Govori se, da je Lava pred leti bila tukaj,« se je končno oklevajoče oglasil. »Pravijo, da naj bi usmrtila Mayo. Ali je to res?«

	 »Naša vladarica sestre našega kralja ne bi bila sposobna usmrtiti, sploh pa sta si z Mayo bliže, kot si lahko misliš!« mu je Holug takoj odločno odkimal.

	 »Se mi je kar zdelo, da so to laži,« je Casper tiho zamrmral. »Verjetno tudi naša pot ni bila tako predvidena?« je glasno vprašal in se zastrmel v Holuga.

	 »Ne gospod,« mu je Holug spet takoj odločno odkimal. »Že davno bi se morala zaključiti in vaša skupina se nikakor ne bi smela raziti!«

	 Casper mu je samo prikimal, ker je dojel, da je na tem potovanju nekaj šlo hudo narobe in so se zato znašli v prav grdi godlji. Pogledal je po predoru in naposled vprašal:

	 »Kje pa sploh sva in kako naj se vrnem?«

	 »V zibeli Profugusov gospod,« se mu je Holug nasmehnil. »Vrneš pa se lahko tako, kakor smo vas učili,« je še dodal.

	 »Kaj pa Robert?« ga je Casper vprašal, ker mu misel, da se ga je Robert, ko ga je odpeljal k profesorici, Morni, hotel znebiti, še zmeraj ni dala miru.

	 »Ja, kaj je z Robertom narobe?« ga je Holug previdno vprašal.

	 »Nič ...« je Casper oklevajoče skomignil z rameni. »Videti je bil prav takšen kot zmeraj, ampak ne morem se znebiti občutka, da se je zelo nenavadno obnašal. Naš Robert me ne bi nikoli hote spravil v težave.«

	 »Ponosen sem nate gospod, da te ni preslepil in da si opazil razliko, ampak več od tega ti ne smem povedati, saj veš, da na vaše odločitve ne smem vplivati,« se mu je Holug toplo nasmehnil. »Se vidiva!« je zaklical in mu, tik preden je izginil, še pomahal v slovo.

	 Casper mu je samo pokimal v pozdrav in takoj zamižal. Ko mu je v ušesih zašumelo, je globoko zajel sapo in brez besed naredil korak. Ko je zavonjal povsem drugačen zrak, je oči odprl ... Stal je v predoru tik pred vhodom v Robertov laboratorij.

	 »Lahko bi se tega sam spomnil!« je nejevoljno zagodrnjal.

	 Vrata v laboratorij so bila odprta. Ustavil se je na pragu in glasno zaklical:

	 »Robert!«

	 Počakal je nekaj trenutkov, in ko odgovora ni bilo, je vstopil. Še zmeraj je povsod vladal nered, le dolga miza je spet lebdela na sredi laboratorija in na njej je nekdo ležal.

	 »Aha, vidim, da je Robert spet našel Frankieja,« je tiho rekel in previdno stopil proti mizi.

	 Bolj, kot se ji je približeval, bolj mu je bilo slabo ... Telo na mizi, ki je imelo obraz, prekrit s krpo, sicer ni bilo videti zašito in skrpano, kot je bilo Frankiejevo, a mu je v prsih na predelu srca zevala velika odprtina.

	 Ko se je Casper previdno nagnil nadenj in se zastrmel v odprtino, je opazil, da stvor ni imel srca. Skoraj je pozabil dihati in komaj se je še zadrževal, da ne bi izbruhnil.

	 Ko se je na hitro obrnil, da bi poiskal vedro, so ga nenadoma zgrabili prsti stvora in se ga krčevito oprijeli. Zgroženo je kriknil in mu srajco iztrgal iz roke, a so prsti še kar grabili po zraku in ga iskali.

	 »Casper, pomagaj mi ...« je izpod krpe zaslišal obnemogel glas.

	 V trenutku je bil ob stvoru, ker je ta glas poznal in mu krpo bliskovito potegnil z obraza ... Strmel je v Gabriela!

	 »Pomoč potrebujem ...« mu je Gabriel zašepetal.

	 Casper mu je samo prikimal in že v naslednjem trenutku so ga noge tako hitro nesle, da je še sam komaj verjel, da je česa takega zmožen ... Hitel je po zdravniško pomoč!





JETNICA


	 Casper je že ničkolikokrat živčno prehodil dolg, širok hodnik pred operacijsko sobo. V glavi je imel eno samo zmešnjavo, in čeprav je nedavne dogodke že tolikokrat premlel, še vedno ni razumel, kako in zakaj je skozi tisti rov prispel na drugo stran, saj mu je Morna rekla, da vrata sploh ne obstajajo. Skoraj bi že pomislil, da se nič od vsega ni zgodilo in da je vse skupaj samo sanjal ali pa je bilo plod njegove bujne domišljije.

	 Nervozno je hodil sem in tja po hodniku in videti je bilo, kot da mu sploh ne bi bilo mar, kaj so z Gabrielom počeli v operacijski sobi. Ko je v kosu polomljenega ogledala, ki je viselo na steni, ujel svoj odsev, se je ustavil in se zagledal v svojo podobo v njem. Bil je povsem takšen, kot se je poznal ... Kratkih las, suhljate postave in na rokah so se mu kazale mišice, ki si jih je s šestmesečnim urjenjem mečevanja pridobil v srednjem veku. Malce je zanihal v levo in desno, da bi svoj odsev bolje ujel, in ker se podoba v ogledalu ni spremenila, se je zadovoljno nasmehnil.

	 Čisto na koncu hodnika je pred širokimi, steklenimi vrati operacijske sobe, v kateri so krpali Gabriela, bila zbrana velika množica prebivalcev baze, ker se je vest o dogodku bliskovito razširila po mestu. Casper se je odločil, da se jim bo pridružil in pogledal, kaj se je z Gabrielom dogajalo.

	 Prerinil se je v ospredje čisto do steklenih vrat in se zaskrbljeno zastrmel skozi debelo steklo ... Gabriel je ležal na dolgi lebdeči mizi, obsijan z močno svetlobo iz velikega, okroglega reflektorja nad sabo, okoli njega pa se je ob mizi gnetlo pet postav, tako da ni mogel veliko videti, kaj so z njim počeli. Videl pa je njegov spokojni obraz in takoj se je malce potolažil, ker ni bilo videti, da bi ga bolelo. Prisegel bi, da se je celo smehljal.

	 Zdravniki ali kirurgi, ali kdo so že pač bili, so roke iztegovali nad Gabriela in nekaj počeli. Če bi jih Casper srečal na hodniku, jim ne bi nikoli pripisal, da so bili kirurgi, ker niso bili prav nič podobni tistim, ki jih je poznal iz svojega časa. Namesto zelenih kirurških halj so pred njimi kot kakšni ščiti lebdeli povsem togi, ravni prti, ki so ga takoj spomnili na otroštvo, ko mu je mama iz velikih kartonskih škatel, ki si jih je največkrat izgovorila, v kakšni trgovini, izdelovala obleke raznih filmskih junakov. Z veliko fantazije in iznajdljivosti jih je risala na kartone, jih pobarvala in potem izrezala in ko jih je zlepila skupaj, je norel po Nickovem dolu, oblečen v Supermana, Batmana, Spidermana, Tarzana ali katerega drugega junaka in se pretvarjal, da je reševal vaščane. Ti prti so pred kirurškim osebjem nekako tako togo lebdeli, kot so na njem stale obleke iz kartona.

	 A niso ga begala lebdeča, toga oblačila kirurgov, ampak Gabriel, ki je dihal, mežikal in se oziral naokrog, medtem ko so kirurgi brkljali po njem.

	 »Jaz na tej mizi ne bi zdržal niti minute!« je nekdo zašepetal v množici za Casperjevim hrbtom.

	 Casper se je ozrl in že je nameraval nekaj pripomniti, a se je zadržal, ker ni vedel, ali se lahko kar tako vtakne v pogovor možakarjev, ki sta stala tik za njim.

	 »Kaj minuto, mene bi že v nekaj sekundah pobralo!« je drugi vzkliknil.

	 »In kaj bi bilo potem?« ga je Casper, ki se ni mogel več zadržati, vprašal.

	 Možakarja sta ga hkrati zabodeno pogledala, a sta se mu takoj za tem, ker sta ga očitno prepoznala, z rahlim nagibom glave poklonila.

	 »Po vsej verjetnosti bi se kar hitro znašel med Corpusoidi gospod,« se mu je prvi možakar nasmehnil.

	 »Prijatelj oprosti moji nevednosti, ampak a ni za to potrebna mesečina?« ga je Casper vprašal, čeprav ni vedel, v kaj se je s tem pogovorom spuščal, saj možakarjev sploh ni poznal.

	 A je zaslutil priložnost, da bi iz njiju lahko kaj izvrtal, kajti že odkar sta z Gabrielom prispela v ta čudni svet, so se okoli njiju dogajale same nepredvidljive stvari.

	 Z zanimanjem je pogledoval po množici, ki je, kot je bilo videti, že čisto pozabila na Gabriela in kirurge in je zdaj povsem odkrito, radovedno strmela vanj in možakarja.

	 Ko mu je sogovornik v odgovor prikimal, je Casper pomenljivo pogledal proti oknu in poškilil v Sonce, ki se je skrivalo za oblaki.

	 »Potem to ne bi bilo prav kmalu, mar ne?« se je nasmehnil.

	 »Ne gospod,« mu je drugi možakar odgovoril. »Počakati bi morali na polno luno, pa še ta se bolj redko zgodi.«

	 »Kolikokrat na mesec pa imate polno luno?« ga je Casper vprašal, čeprav je še iz njihovega časa dobro vedel, da je Luna pokazala svojo celotno površino, obsijano s sončno svetlobo, le enkrat na mesec.

	 »Nekajkrat na leto gospod, ampak nikoli ne vemo, koliko krat in kdaj bo,« mu je sogovornik takoj bil voljan razložiti. »Sploh pa mesecev in let že dolgo ne štejemo več,« je dodal, kot bi bil ponosen, da je Casper prav z njim govoril.

	 Casper se je zavedal, da bi moral biti oprezen, ker se ne bi smel izdati in bi moral vlogo nekakšnega vladarja, ki so mu jo prebivalci mesta dodelili, prepričljivo igrati, po drugi strani pa je potreboval pojasnila.

	 »Kako dolgo pa je že od takrat, ko časa ne štejete več?« je previdno vprašal.

	 »Dobrih petsto let gospod,« mu je eden od obeh možakarjev pojasnil.

	 »Kako pa ti to veš?« se je Casper začudil in nejeverno privzdignil obrvi. »A si že od takrat tukaj?« ga je kar naravnost vprašal in ga sumničavo premeril od glave do pet.

	 »Nikakor ne gospod!« mu je možakar odločno odkimal. »Rodil sem se šele pred petinštiridesetimi leti, a to, o čemer me sprašujete, je vse zapisano.«

	 Casper mu je zamišljeno prikimal in se naslonil na steklena vrata. Počutil se je neumno, ker je neznanca spraševal o stvareh, zaradi katerih bi lahko hitro zabredel v težave.

	 »Oprosti,« mu je po premisleku rekel, »želel sem samo preveriti, ali ...«

	 »Ali nisi morda Iluzionist ali pa Elitnik, mar ne?« mu je za hrbtom v besedo vskočil dekliški glas.

	 Casper je ta glas poznal, zato se je prav počasi obrnil in Lei, ki pa ni bila sama, prikimal ... Ob njej je stal nestor, Herbey.

	 »Ja, točno tako,« se je zlagal. »Nekdo je Scotta poškodoval in vsi veste, da je Scott moj najpomembnejši spremljevalec!« je strogo, skoraj preteče povzdignil glas in pomenljivo pogledal po množici.

	 Prebivalci baze so se nemo spogledovali in v zraku je bilo čutiti napetost.

	 Lea in Herbey sta se mu priklonila.

	 Casper je osupnil, čeprav je takšno nenavadno obnašanje prebivalcev baze že nekaj dni opažal. Odkar je govoril z Varuhom, so z njim postopali, kakor da bi bil kralj, zato mu je počasi že začenjalo presedati.

	 »Vzravnajta se in ne klanjajta se mi!« jima je nejevoljno ukazal. »Nisem jaz tisti, ki si zasluži, da bi se mu klanjali. Pravi kralj leži na drugi strani teh steklenih vrat!« je pokazal na vrata operacijske sobe.

	 Množica se je burno odzvala z glasnimi, presenečenimi vzkliki.

	 »Ampak gospod to je pošast!« se je nekdo oglasil v množici. »Videli smo, v kaj se je spremenil!«

	 »Že morda, ampak povsem narobe ste ga ocenili!« je Casper odločno rekel in zamahnil z roko. »Ta pošast je na naši strani! Povem vam, da si sploh ne zasluži, da bi ga imenovali, pošast, ker je edinstven in takšnega prijatelja ne boste nikoli več našli!« je prepričljivo nadaljeval.

	 Množica je nejeverno strmela vanj.

	 »To ne bo res gospod!« mu je nestor, Herbey, odločno oporekal. »Z Nebeških poljan že pol tisočletja prihajajo glasovi, da tam obstaja nekdo, neko nevarno bitje, neka pošast, ki ni niti človek in ne Iluzionist, še manj pa žival. Biva v svojem brlogu, za katerega pa niti ne vedo, kako se tja pride in čaka na nekoga ali nekaj, vendar pa do zdaj še nihče ni mogel ugotoviti, na koga ali kaj čaka.«

	 Casper je globoko zavzdihnil in naposled razvneto dejal:

	 »Pokrpajte mi prijatelja, ker si to bitje morava ogledati!«

	 Ko je Casperjev zvonki glas utihnil, je v množici zavladala grobna tišina.

	 Casper, ki je mislil, da je z dvomljivci opravil, se je obrnil in se skozi šipo zastrmel v prijatelja na dolgi, lebdeči mizi.

	 »Ta zver naj bi bila kralj?« se je nekdo šepetaje, nejeverno oglasil v množici za njegovim hrbtom. »Lepo vas prosim, kdo bi verjel taki neumnosti?« je že nekoliko glasneje, pogumno dodal.

	 Casper se je sunkovito obrnil in s pogledom, kot bi med prebivalci baze iskal tistega, ki si je še vedno upal dvomiti, spet razjarjeno preletel čez množico, ki pa je samo prestrašeno, molče strmela vanj. Zavladala je takšna tišina, da bi se, če bi v tistem trenutku igla padla na kamnita tla, prav gotovo zaslišalo žvenketanje.



	* * *



	 Gabriel je z zaprtimi očmi negibno ležal na lebdeči postelji. V bolniški sobi ni bilo slišati ponavljajočega se, piskajočega zvoka, ker ni bil priklopljen na nobeno napravo niti na tisto, ki bi mu merila utrip srca in ne na takšno, ki bi mu pomagala pri dihanju.

	 Naposled se je zganil. Dlan je stisnil v pest in odprl oči, a jih je takoj spet zaprl, ker ga je zaslepila močna svetloba iz reflektorja tik nad posteljo. Obrnil je glavo, zamežikal in spet odprl oči. Zmedeno je pogledal v popolnoma belo steno, kot bi se skušal spomniti, kje se je zbudil. Glavo je počasi obrnil v drugo stran, in ko je zagledal Casperja, ki je stal ob postelji in ga opazoval, je zajel sapo in pomirjeno zavzdihnil.

	 »Kako se počutiš?« ga je Casper tiho vprašal.

	 »Robert!« je Gabriel pritajeno kriknil. »Tisto ni Robert!« je precej glasno, vznemirjeno nadaljeval in na čelu so se mu nabrale potne kapljice.

	 »Že vem,« mu je Casper zatrdil in ležerno zamahnil z roko. »Tudi meni je pred nekaj urami postalo jasno,« je lahkotno dodal.

	 Gabriel je nejeverno odkimal, kot ne bi mogel razumeti, kako je Casper lahko bil tako miren.

	 »Ne razumeš!« ga je nadrl in globoko zasopel. »Napadel me je in še preden sem se zavedel, sem ostal brez ...« mu je zasoplo hitel pripovedovati, a je nenadoma utihnil, kot da besede ne bi mogel izreči.

	 Casper je vprašujoče privzdignil obrvi, saj se ni mogel spomniti, kdaj je Gabriela nazadnje videl tako razburjenega.

	 »Brez česa?« je nestrpno vprašal, ker je Gabriel še zmeraj bil tiho.

	 »Srca ...« je Gabriel tiho zavzdihnil in si roko položil na dolgo rano na prsih, ki so jo spenjali debeli šivi.

	 »Ja, ko sem te našel, sem opazil, da ga nimaš več!« mu je Casper besno odgovoril in prav grdo zaklel. »Oprosti mi Gabriel!« je zdaj tudi on razburjeno vzkliknil in stisnil pest. »Nikoli si ne bom mogel odpustiti, da sem spregledal nevarnost, ki ti je pretila, ker sem Robertu zaupal in sem ga imel za enega najbolj zanesljivih ljudi!«

	 Gabriel ni ničesar rekel, pač pa se je z rokama oprl na posteljo in sedel.

	 »Hej, stoj!« je Casper kriknil. »Kaj pa počneš?« ga je skoraj panično vprašal.

	 Gabriel se je zasmejal, skočil s postelje in se krepko pretegnil.

	 Še v tistem trenutku se je oglasila zavijajoča, oglušujoča sirena, ki jima je parala ušesa in v reflektorski luči nad lebdečim ležiščem je začela utripati rdeča svetloba, ki jima je s svojimi bliski jemala vid.

	 Gabriel se je sprehodil po sobi, kot da silnega zavijanja alarma ne bi slišal.

	 Vrata so se sunkovito odprla in v bolniško sobo so planili kirurgi v svojih smešnih oblačilih, in ko so zagledali Gabriela, ki se je povsem mirno sprehajal po sobi gor in dol, so neodločno obstali tik ob vratih. Nejeverno so pogledovali v Gabriela, potem v Casperja in spet v Gabriela.

	 Gabriel se zanje sploh ni zmenil, Casper pa je samo skomignil z rameni, kot bi jim hotel reči, da tukaj ni, kaj narediti.

	 »Kje so moja oblačila?« jih je Gabriel vprašal, ko se je končno ustavil pred njimi.

	 Eden od petih kirurgov, ki so se še zmeraj osuplo stiskali drug k drugemu takoj ob vratih, je stopil k steni in udaril po njej ... Del stene je zdrsnil vstran in razkril nekakšno zidno omaro.

	 Gabriel je brez besed segel vanjo in ven potegnil svoja oblačila. Bila so lepo zložena in videti so bila takšna, da jih skoraj ne bi prepoznal. Kolikor se je spominjal, so njegova oblačila, tista, ki jih je nosil še iz srednjega veka, bila stara in ponošena, polna lukenj in raztrganin, a zdaj so bila videti kot nova ... Nikjer ni bilo nobene luknje in bila so svežih barv. Nejeverno se je zastrmel v Casperja, ki pa je nasršeno pogledal v kirurge in jih strogo vprašal:

	 »Kaj pa ste storili z njegovimi oblačili?«

	 Vseh pet je pred njim molče, ponižno sklanjalo glave.

	 »No!« je Casper povzdignil glas.

	 »Predelali smo jih gospod,« se je eden iz peterice končno opogumil. »Obnovili smo tkanino in barve ter jih razkužili.«

	 »A greva?« je Gabriel, ki je že stal ob Casperju, oblečen v svoja prenovljena oblačila, vprašal.

	 »Kam pa?« mu je Casper zašepetal, ker se mu je zdelo, da ne bi bilo dobro, če bi kirurgi slišali njun pogovor. »Pojma nimam, kaj morava storiti ...« je še šepetaje, neodločno dodal in skomignil z rameni.

	 »Po tistem, kar sem nekoliko poprej doživel,« mu je Gabriel prav tako šepetaje odgovoril, »bi najbolje bilo, da se odpraviva v tempelj, ker bi rad še preveril nekaj nejasnosti.«

	 Casper mu je samo prikimal in že se je obrnil proti vratom, a je nenadoma obstal in ga začudeno vprašal:

	 »Kaj pa?«

	 Gabriel je nagubal čelo, kot bi premišljeval, se mu čisto približal in mu tiho rekel:

	 »Še sam ne vem natančno, kaj, ampak bil sem nekje, sredi nekakšne množice.«

	 »Kolikor jaz vem, si ves čas bil tukaj,« je Casper skomignil z rameni. »Vsaj po operaciji si nekaj ur spal kot klada. Verjemi mi, ker sem ves čas bil ob tebi.«

	 »Ne vem, stari,« je Gabriel negotovo zmajal z glavo, »ampak dobro se spomnim, da sem hodil po nekakšnih kamnitih hribih in potem sem prišel do velike doline, ki jo je na koncu zapirala pečina s sedmimi ogromnimi kamnitimi vhodi. V dolini se je trla množica in vsi so se pomikali proti vhodom. Ne spomnim se veliko, ampak vem pa, da med njimi nisem bil dobrodošel, ker so se me vsi močno bali.«

	 Casper je budno opazoval kirurge, ki so se premaknili proti lebdeči postelji in se s sklonjenimi glavami še zmeraj negotovo stiskali drug k drugemu.

	 »Ne vem, kaj si sanjal,« je zašepetal, »samo pravim, da si ves čas bil tukaj.«

	 »Razumem!« se je Gabriel nepotrpežljivo namrdnil. »Telesno sem morda res bil tukaj, ampak z zavestjo sem bil drugje. Ogledal sem si množico in ne moreš si misliti, kaj vse je bilo v njej ... Ljudje pa nekakšne živali in podobe, za katere niti ne vem, kako bi ti jih opisal. Ampak dobro pa se spomnim, da so se vsi razbežali, takoj ko sem stopil mednje ... Bilo je, kakor da bi se pogreznili v tla. Še tistih sedem veličastnih podob, ki so stale na podestih visoko nad oboki vrat, je prestrašeno strmelo vame!«

	 »Sanjal si!« mu je Casper odločno rekel.

	 Gabriel mu ni ničesar odgovoril, samo prijel ga je za komolec in ga potegnil za sabo proti vratom.

	 »Greva v tempelj,« je rekel, ko sta stala na hodniku, »nujno moram govoriti z Varuhom!«

	 Ko sta stopila na ulico, sta osuplo pogledala okoli sebe, ker se jima niti sanjalo ni, kaj se je spet dogajalo ... Pred vrati bolnišnice je stala množica in razburjeno kričala.

	 Fanta sta za trenutek neodločno obstala, potem pa je Gabriel hitro stopil dalje po ulici, ker se mu je najbolje zdelo, da bi čim prej prišla do templja.

	 Casper je stekel za njim in potem sta molče hitela proti stavbi čisto na koncu ozke dolge ulice v bližini baze.

	 Ko sta vstopila v zgradbo, sta se znašla v majhnem, z nežno belo svetlobo osvetljenem preddverju, ki ga je Casper že poznal, ker ga je nestor Herbey po tej poti peljal v svoje prostore. Priklical je dvigalo, in ko se je del stene umaknil, sta takoj vstopila. Upala sta, da bosta v nestorjevih prostorih naletela na Leo, ki bi ju popeljala v tempelj.

	 »Kako se počutiš?« ga je Casper vprašal.

	 »Odlično, za zdaj,« je Gabrijel zavzdihnil in odločno dodal, »sicer pa je čas, da stvari vzameva v svoje roke!«

	 »Midva? Kako pa?« ga je Casper vprašal in razburjeno zakrilil z rokama. »Še za tistega, v katerega sem najbolj verjel, se je izkazalo, da ni bil pravi!« je nič manj razburjeno dodal.

	 »Prav imaš, ampak če bi bolj sodelovala, bi ti že davno povedal, da tisto ni bil Robert,« mu je Gabriel povsem umirjeno odgovoril.

	 »Kako pa si vedel?« ga je Casper začudeno vprašal.

	 »Ker mi je pravi Robert v jetniško celico, kjer sem tičal, ker me je tvoje podložno ljudstvo stlačilo tja,« se je Gabriel zasmejal, »prinesel zvitke z zapisi in sporočilo, da odhaja iz mesta.«

	 Casper je stresel z glavo in jezno pihnil. Naslonil se je na steno dvigala in oči zaprl, kot bi v sebi štel, da mu ne bi česa neprimernega zabrusil.

	 »To ni moje ljudstvo,« mu je naposled povsem umirjeno rekel, ko je spet odprl oči. »Klanjajo se mi samo zaradi nekaj besed, ki sem jih v njihovem svetišču, ali kakor mu že pravijo, spregovoril z Varuhom.«

	 »Saj vem,« se mu je Gabriel nasmehnil. »To, kar se ti dogaja, nama je tako v korist, ker drugače ne bi nikdar videl zapisov.«

	 »A mi jih pokažeš?« ga je Casper moledujoče zaprosil.

	 Predvideval je, da je Gabriel govoril prav o tistih nestorjevih zvitkih, ki sta jih z Leo nesla Robertu v laboratorij pokazat.

	 »Na vaš ukaz vaše veličanstvo!« se je Gabriel pošalil in se pred osuplim Casperjem prav poznavalsko priklonil. »Samo toliko še počakajte, da prideva do njih, ker sem jih skril.«

	 »Ti bom dal veličanstvo!« se je Casper spet razburil. »Lahko tebi, ko pa si resnični kralj!«

	 »Komu pa?« se je Gabriel trpko zasmejal in zamahnil z roko. »Mrtvim ljudem?«

	 Casper je osupnil, ker na to nikoli ni pomislil.

	 »Če ti je res toliko do tega, da bi vladal tistim, ki me častijo, te popeljem na prvo pokopališče, pa jim vladaj!« je Gabriel smeje dodal in ga potegnil za komolec, da sta izstopila iz dvigala.

	 »Ja, saj ...« je Casper čez čas zamišljeno pripomnil. »Prav imaš, tisti, ki jim vladaš, so daleč stran.«

	 Molče je stopal ob Gabrielu, a se je spet ustavil in ga vprašal:

	 »Kdaj pa ti je Robert prinesel zvitke in sporočilo in kam je odšel?«

	 »Ne vem, kam, ker nisem govoril z njim. Malo, preden ste me prišli rešit, sem se zbudil z nekim nenavadnim občutkom ... Pred rešetkami je stal Robert. Samo pokimal mi je in v ječo potisnil zvitke in sporočilo ter brez besed odšel po hodniku dalje v temo,« mu je Gabriel resnobno razložil. »Lahko si misliš, kako sem bil presenečen, ko se je malo za tem spet prikazal iz teme iz povsem druge smeri, in da mi ni bilo čisto nič jasno, zato sem raje bil tiho. Lahko bi ti kaj rekel, ampak me je Robert, ko je rekel, da hoče moje srce, preveč razburil pa tudi ni bilo prave priložnosti. Potem pa se je vse tako zelo hitro zgodilo, tebi pa tudi meni.«

	 »Jasno!« je Casper razburjeno vzkliknil. »Zdaj vem, zakaj Roberta nisem videl v zrcalu resnice ... Ker tisto sploh ni bil on! Kako naj bi se nekdo, ki ni prišel iz našega časa, lahko vrnil tja?«

	 Gabriel mu ni ničesar odgovoril, ker sta že bila na koncu hodnika, tik pred vrati nestorjeve sobe. Ravno ko je Casper hotel potrkati, so se vrata sunkovito odprla in med podboji se je prikazala Lea.

	 »Hitro! Gremo!« jima je zaklicala in takoj mimo njiju stekla po hodniku.

	 »Lea!« je Casper zaklical za njo. »Kaj se je zgodilo?«

	 Lea se je samo toliko ustavila, da se je obrnila in jima z roko nakazala, naj ji sledita, potem pa je že spet tekla.

	 Ko sta jo fanta dohitela, je ravno vstopala v dvigalo. Med vožnjo jima še vedno ni ničesar rekla, samo živčno je pogledovala v vrata in čakala, kdaj se bo dvigalo ustavilo, potem pa je takoj planila na ulico.

	 Fanta sta se samo spogledala in stekla za njo. Po mestu se je širilo oglušujoče zavijanje sirene.

	 Lea se je ustavila šele pred vhodom v bolnišnico, in ne da bi fantoma karkoli rekla, takoj vstopila v preddverje.

	 Pred zanemarjeno steno, za katero sta fanta že vedela, da so tam bila vrata v dvigalo za zgornji skupni varen prostor, je bila gneča. Lea se je zagnala v množico in se začela prerivati proti steni.

	 Casper jo je potegnil iz gneče, prijel za ramena in pošteno stresel.

	 »Leonida!« je strogo zaklical. »Umiri se! Najprej nama povej, kaj se dogaja!«

	 »Prihajajo! Bežimo!« je Lea panično vzkliknila.

	 »Kdo prihaja?« jo je Gabriel začudeno, že malce nestrpno vprašal.

	 »Horianci! Bežimo!« jima je Lea skoraj na robu solz odgovorila in že je ni bilo več, ker se je spet prerivala skozi gnečo proti zanemarjeni steni.

	 »Kaj jim pa je?« je Casper vprašal in si panično množico v preddverju nejeverno ogledoval.

	 »Ne vem,« je Gabriel odkimal in skomignil z rameni. »Ampak glede na sireno se mi zdi, da se nam spet obeta eden takih napadov kot takrat, ko sva bila v bolnišnici.«

	 Casper se je privzdignil na prste in v množici iskal Leo. Ko jo je zagledal tik pred steno, se je spet spustil in rekel:

	 »Ne razumem jih, čemu delajo takšno paniko? Mislim, da ni nevarnosti, da bi se prav ta zgradba porušila. Verjetno je doživela že veliko takšnih napadov, pa je še zmeraj cela. Jaz bi se kar tukaj skril.«

	 Ravno, ko mu je Gabriel hotel odgovoriti, se je cela zgradba stresla in preddverje bolnišnice je napolnil hreščeč trušč. S stropa se je zaprašil omet, čeprav ga po zidovju in stropu skoraj nikjer ni bilo več. Pred vhodom v bolnišnico so ljudje glasno kričali.

	 »Danes pa je pestro!« je Casper moral dobesedno zakričati, da je preglasil zvoke sirene, podirajočih se zgradb in krike ljudi.

	 Gabriel mu je prikimal, a že v naslednjem trenutku se je bolnišnica spet tako grozovito zatresla, da sta se fanta znašla na tleh.

	 Oba sta v trenutku bila spet na nogah. Nekateri v preddverju so čepeli, spet drugi sedeli na tleh, nekateri pa so se ulegli in se zvili v klobčiče, a vsi so si glave zakrivali z rokami in vsi so prestrašeno kričali.

	 Fanta sta mrzlično pogledovala po množici in iskala Leo ... Čepela je in se stiskala k steni.

	 »Tako hudo pa zadnjič ni bilo!« ji je Gabriel zakričal, ko sta se s Casperjem prebila do nje.

	 A Lea mu ni ničesar odgovorila ... Obraz si je prekrila z dlanmi in se od strahu vsa tresla.

	 Zgradba bolnišnice je ves čas podrhtevala, potem pa je nenadoma skozi okno v preddverje šinil tanek, svetleč žarek in z gromozanskim truščem tik nad Leo udaril v steno, da so njeni kosi leteli po preddverju.

	 »Vsi bomo postali Corpusoidi!« je Lea s tresočim glasom prestrašeno zakričala.

	 V tistem trenutku je del stene tik pred njimi zdrsnil vstran. Množica je brezglavo pritisnila proti vratom dvigala. Casper je Leo prijel za roko in jo skoraj vlekel v dvigalo, saj je zaradi strahu bila že povsem otrpla. Gabriel jima je sledil, a je nenadoma obstal.

	 »Jetnica!« je zaklical proti Casperju.

	 Njegov glas se je izgubil med neštetimi grozljivimi zvoki, ki so se iz zunanjosti širili po preddverju. Ne da bi preveril, ali sta ga Casper in Lea slišala, se je obrnil in se skozi množico, ki je pritiskala proti dvigalu, prerinil ven.

	 Prečkal je preddverje in že je tekel po ulicah proti ječam. Okoli njega so švigali bleščeči žarki in rušile so se zgradbe, a on je tekel, kot da mu za življenje sploh ne bi bilo mar.

	 Dosegel je zgradbo, ki je stala na samem obronku baze, tik ob visoki žičnati ograji in vstopil v zanemarjen hodnik. V nos mu je udaril vonj po vlagi in plesni, ki ga je običajno tako motil, a tokrat je samo tekel dalje proti ječam. Tu pa tam je oprezno pogledal okoli sebe, čeprav je bil prepričan, da v tej hudi uri zagotovo ne bo nikogar srečal.

	 Zagnal se je po strmem stopnišču navzdol proti ječam in preskakoval kar po več stopnic hkrati. Vsakič, ko je bleščeč žarek zadel zgradbo ali pa cilj, kje v bližini, so se stene in tla močno zatresli, a je vseeno tekel dalje.

	 Ustavil se je šele pred rešetkami, kamor so neznanko zaprli. Povsem mirno je ležala na postelji, obrnjena proti steni. Dvomil je, da je spala, ker se mu je nemogoče zdelo, da bi lahko kdo ob vsem tem hrupu spal, a je vseeno kriknil:

	 »Zbudi se! Napadajo nas!«

	 Neznanka se je zganila. Prav počasi se je privzdignila, se obrnila in sedla, ne da bi se ozrla proti Gabrielu, ki se ji je z zanimanjem zastrmel v obraz, ker čez oko ni imela preveze, pa tudi ust ni imela več zašitih.

	 Ko je dvignila pogled in ga začudeno pogledala, je opazil njeno mlečno belo oko, ki ga je običajno skrivala pod prevezo, a se mu je kljub temu njen obraz zdel prečudovit.

	 Neznanka je brez besed posegla po prevezi in si jo spet nadela.

	 »Kaj je narobe?« ga je naposled z jasnim glasom, brez jeze in sovraštva, povsem mirno vprašala.

	 Gabriel je za trenutek obnemel, ker je pričakoval, da bo vsa divja in do njega sovražno nastrojena, a se je v ječi verjetno že povsem umirila.

	 »Pridi,« jo je pozval, »zbežati morava! Napadajo nas!«

	 »Kdo pa?« se je dekle začudilo.

	 »Lea je rekla, da Horianci, ampak tako silovito, da bodo mesto popolnoma porušili!« ji je Gabriel razburjeno odgovoril.

	 Neznanka je skočila s postelje in stopila k rešetkam. Obraz se ji je jezno spačil, ko je z gnusom vzkliknila:

	 »Horianci!«

	 Gabriel je obrvi vprašujoče privzdignil, ker je bilo več kot očitno, da ji Horianci niso bili ravno pri srcu. Upal je, da bo od nje morda o njih le kaj več zvedel, kot mu je do zdaj uspelo zvedeti od drugih.

	 »Kako pa naj pridem ven?« ga je jetnica vprašala. »Niso mi pustili ključa,« je sarkastično dodala.

	 »Umakni se malo!« ji je Gabriel samozavestno rekel.

	 Dekle se je brez ugovarjanja umaknilo v notranjost celice.

	 Gabriel je silovito zarenčal in palici v rešetkah pograbil. Napel je mišice in ju potegnil, a zgodilo se ni nič!

	 Nejeverno je zmajal z glavo, spet jezno zarenčal in napel mišice. Palici v rešetkah je tako silovito vlekel narazen, da je v obraz bil ves rdeč, a se vseeno nista niti za milimeter premaknili.

	 Ves zasopel se je naslonil na rešetke in nejeverno strmel vanje, kot da ne bi mogel razumeti, čemu se palici nista upognili.

	 Jetnica ga je samo z zanimanjem opazovala.

	 »Ne ustraši se tega, kar bom zdaj storil!« ji je Gabriel zaklical, ker je sklenil, da bo uporabil še zadnjo možnost.

	 Mlada dama je skomignila z rameni, se naslonila na posteljo in samo čakala, kaj bo sledilo.

	 Gabriel je zaprl oči in takoj za tem, ko mu je telo preplavila toplota, ki jo je dobro poznal, je glasno zarenčal in spet prijel za palici v rešetkah. Prste je krčevito stisnil okoli njiju in ju silovito potegnil narazen, a spet se ni nič zgodilo.

	 »No, a bo kaj?« ga je dekle nestrpno vprašalo.

	 Gabriel je odprl oči in se nejeverno zastrmel v svoje dlani, ki pa so bile človeške.

	 »Nemogoče!« je kriknil. »Pa ne že spet!« je nejevoljno premišljeval in palici ihtavo vlekel narazen.

	 »Naj ti pomagam?« ga je jetnica zajedljivo vprašala. »Umakni se!« je s prezirom vzkliknila.

	 Gabriel se je osuplo umaknil od rešetk.

	 »Eliam!« je dekle odločno zaklicalo.

	 Ognjena krogla je kakor strela udarila v rešetke in v njih je zazevala velika luknja. Gabriel je osuplo strmel vanjo, potem pa je stresel z glavo, kot da ne bi mogel verjeti temu, kar je videl.

	 »Zakaj pa tega nisi že takoj, ko smo te zaprli, naredila in zbežala?« jo je vprašal in še vedno nejeverno zmajeval z glavo.

	 Jetnica se je skozi luknjo v rešetkah izvila iz celice, in ko je stala na hodniku tik ob Gabrielu, je samo skomignila z rameni in rekla:

	 »Lahko bi, ampak kaj bi mi to pomagalo? Iz tega mesta bi lahko odšla samo skozi puščavo, le da truplom, ki lomastijo po njej, nisem kos, ker moji čari nanje ne delujejo. Komaj sem se jih rešila, pa naj bi spet rinila v puščavo!«

	 Gabriel je še zmeraj s privzdignjenimi obrvmi osuplo strmel vanjo, a ko je po hodniku zadonel silen trušč, ki je prihajal od zgoraj, se je ves stresel. Zgradba se je krepko zmajala.

	 »Greva!« je kriknil in stekel proti stopnišču.

	 Dekle mu je brez besed sledilo. Čeprav se je Gabriel zavedal, da je neprevidno ravnal, ker je dopustil, da mu je neznanka tekla za hrbtom, kjer je ni mogel nadzorovati, se je po kratkem premisleku, ko je za sabo slišal njeno zasoplo dihanje, odločil in brez besed tekel dalje proti bolnišnici.

	 Ko sta pritekla do bolnišnice, je Gabriel zgroženo strmel v ruševine, ki so ležale tam, kjer bi moralo biti prostorno preddverje ... Zgradba je bila povsem porušena.

	 »Casper! Lea!« je zakričal in mrzlično pogledoval po ruševinah, kot bi se nadejal, da ju bo kje zagledal.

	 Brezglavo se je zagnal proti kupu kamenja in jih začel kar z golimi rokami odmetavati. Šlo je počasi. Sploh se ni več zmenil za jetnico, ki je stala ob robu ruševin in ga z zanimanjem opazovala, ko je na smrt prestrašen iskal prijatelja.

	 »Casper, Lea!« ju je ves čas brezglavo klical.

	 »Odmakni se!« mu je dekle, ki se je naposled le zganilo, osorno zaklicalo. »Te kamenčke zmorem sama precej hitreje odmetati kakor ti!«

	 Gabriel je osupnil. Čeprav je še zmeraj strahoma pogledoval za obema prijateljema, se je negotovo umaknil s kupa kamenja.

	 Dekle je dlani uprlo proti ruševinam in vzkliknilo:

	 »Momentus!«

	 V trenutku je kamenje poletelo na vse strani. Jetnica je dlani usmerjala zdaj sem in potem tja, dokler ni na mestu mogočnega preddverja bolnišnice nastala čistina, ki je razkrila mnogo ranjenih in morda že mrtvih ljudi. Tu pa tam se je kdo zganil ali kaj zamrmral.

	 Gabriel se je brez pomisleka zagnal mednje in mrzlično iskal prijatelja. Sklonil se je k nekomu, ki je negibno, kot bi bil brez zavesti, ležal tik ob njem, in čeprav je bil ves krvav, ga je rahlo stresel.

	 Ponesrečenec je globoko zavzdihnil in zasopel:

	 »Z mano ni tako hudo, raje pomagaj drugim.«

	 Gabriel se je takoj pomaknil k naslednjemu ponesrečencu ... Bila je ženska, ki je povsem negibno ležala, zvita v klobčič. Prijel jo je za zapestje, da bi preveril, ali je še bila živa. Ko je začutil šibek, komaj zaznaven utrip, jo je takoj prevalil na hrbet in jo začel s pritiskanjem na prsni koš oživljati. Trudil se je, kakor je vedel in znal in res je čez čas zahropla in počasi odprla oči. Sedla je in zmedeno pogledala okoli sebe. Napadel jo je silen kašelj, a se je čez čas umirila. Zastrmela se je v Gabriela, ki je še zmeraj klečal ob njej in še preden se je zavedel, ga je objela.

	 »Hvala ...« je komaj slišno, hvaležno dahnila.

	 Gabrielu je postalo nerodno, ker zahvale ni pričakoval. Roke ji je nežno umaknil s svojega vratu in ji ohrabrujoče pokimal.

	 »Me veseli, da ste dobro gospa!« je hitro rekel. »Ampak zdaj me potrebujejo še drugi. Če ste dovolj pri močeh, bi mi morda lahko pomagali. Veliko jih še čaka na pomoč!«

	 Ženska mu je samo prikimala in se postavila na noge.

	 Gabriel, ki je pogledal po poškodovancih, da bi priskočil na pomoč tistemu, ki ga je najbolj potreboval, je presenečeno zagledal jetnico, ki se je prav tako sklanjala nad ranjenimi in jim nudila pomoč.

	 Vsi trije so delali brez predaha in vedno več poškodovancev je bilo na nogah. Res, da so vsi bili hudo potolčeni in na marsikom so zevale grde rane, a so se vsi složno zagnali v pomoč tistim, ki so jih potrebovali. Nekateri, ki so še ležali na tleh, so imeli povsem izmaličena telesa, in čeprav se niso premikali, pa so v hudih mukah ječali.

	 Zdaj je bilo že toliko takih, ki so nudili pomoč ranjenim, da jih je Gabriel zbrano in odločno kakor kakšen vodja usmerjal in naročal, kaj je treba narediti. Tudi jetnica je vsakemu njegovemu ukazu brez besed sledila.

	 »Mogoče pa nama jih bo uspelo rešiti!« ji je Gabriel z upanjem v glasu rekel.

	 »Morda, ampak to bo le kratkotrajna rešitev,« mu je dekle precej hladno odgovorilo.

	 »Čemu pa?« jo je Gabriel, ves nasršen, vprašal. »Ni videti, da bo kdo od njih umrl!«

	 Enooka neznanka je odkimala in pokazala proti puščavi.

	 »Kot sem ti že povedala, sem kos živim, ne pa tudi mrtvim,« je nestrpno rekla. »Ko bo mesto porušeno in naša obrambna vojska zdesetkana, se bo nad nas iz puščave vsula še vojska Corpusoidov in potem nam ne bo nihče več mogel pomagati!«

	 Gabriel si je moral priznati, da ga je v željah za dobro prebivalcev baze malce zaneslo, ker je vedel, da je dekle imelo prav.

	 »Poslušaj, morda pa obstaja rešitev!« ji je nenadoma navdušeno rekel. »Vem za orožje, ki jim bo kos!«

	 Jetnica ga je s pogledom nejeverno premerila, a rekla ni nič.

	 Gabriel se je obrnil, kot bi že pozabil, da je še zmeraj čakala na njegova pojasnila, za komolec potegnil damo, ki se je sklanjala nad ranjenim someščanom in jo z upanjem vprašal:

	 »Ste morda našli Casperja in Leonido?«

	 Dama se je izravnala in ga vprašujoče pogledala.

	 »Koga pogrešate?« ga je vprašala, kot da ga ne bi že prvič dobro čula.

	 »Leonido in Casperja!« ji je Gabriel skoraj brez sape ponovil. »Gospoda, ki se pogovarja z Varuhom!« je nestrpno dodal, ker je dama še kar vprašujoče strmela vanj.

	 »A Cappyja misliš?« ga je ženska vprašala in se mu nasmehnila, ker je končno dojela, po kom je spraševal.

	 Gabriel je zamižal in štel do deset, da bi se pomiril. Čeprav običajno proti vzdevkom ni imel nič proti, pa se mu ta napeti trenutek ni zdel primeren, da bi se zabaval z njimi, a se ji je po kratkem premisleku samo nasmehnil in ji pritrdil:

	 »Ja, njega! Kje je?«

	 Dama je privzdignila ramena, kar je verjetno pomenilo, da o Casperju ni ničesar vedela.

	 »Tebe išče,« se je nekdo za njihovimi hrbti tiho oglasil. »Še malo prej, tik preden se je bolnišnica porušila, je brezglavo tekal naokoli in te iskal!«

	 Gabriel se je jadrno obrnil in se zastrmel v možakarja, ki je negibno ležal približno tam, kjer bi morala biti stena z vrati v dvigalo, a je zdaj ni bilo več. Možakar je bil ves krvav, ker je bil tako polomljen, da je njegovo telo bilo ena sama izmaličena gmota, le obraz je za čuda imel nepoškodovan.

	 Gabriel se je takoj sklonil k njemu.

	 »Obkrožale so ga čudne nizke pojave, a med njimi je stopal kakor vodja in ne ujetnik,« je možakar tako tiho rekel, da ga je Gabriel komaj slišal. »Leonido pa so odpeljali ...« je nadaljeval, a mu je glas povsem zamrl.

	 »Kam?« ga je Gabriel hlastno vprašal, a je možakar zaprl oči, tako da ni bil prepričan, da ga je slišal. »Kam so odšli?« je že bolj umirjeno, a precej glasno, ponovil.

	 Možakar je počasi odprl oči in mu s pogledom nakazal proti puščavi, kjer je Sonce že nizko stalo nad obzorjem, ker je zahajalo. Premikal je ustnice, a ga Gabriel ni razumel, zato se je sklonil čisto k njemu in še ravno ujel njegove trpke, tihe besede:

	 »Kamorkoli je šla, bo veliko bolj varna kakor mi, ki nismo niti živi in ne mrtvi in bomo brez varstva kmalu tavali v svetu brezupa!«

	 Gabriel je jezno stisnil pesti. Čeprav je iskal Casperja, ga pravzaprav zanj niti ni skrbelo, ker je vedel, da je Casper bil dovolj pameten in pretkan, da je v vsej tej zmedi znal poskrbeti zase. Bolj ga je skrbelo za Leo, ki je bila krhka in neizkušena, pa še jezilo ga je, ker ni mogel razumeti, kdo bi jo lahko odpeljal in kam?

	 Vstal je, ker možakarja, ki je spet zaprl oči, ni hotel več utrujati z vprašanji. Ob njem je tiho stala jetnica. Zazrl se je vanjo, kakor da bi se tistega trenutka nečesa spomnil.

	 »Ti znaš čarati!« je vzkliknil.

	 »Znam, saj si me že videl,« mu je dekle prikimalo, »ampak kakor sem ti že rekla, moji čari na mrtvih ne delujejo.«

	 »Dovolj bo, če boš Corpusoide lahko zadržala,« ji je Gabriel po premisleku rekel. »Imamo še eno orožje!« je dodal in se ji skrivnostno nasmehnil.

	 »To lahko poskusim storiti,« mu je jetnica prikimala. »Samo da ne vem, ali bo od tega kaj koristi, tudi če jih bom vse do jutranje zore odganjala stran, ne da bi jih potem kdo pokončal.«

	 »Imam načrt!« ji je Gabriel prepričljivo zatrdil. »Samo da najdem Casperja, ker morava nemudoma v tempelj!«

	 »Sarah Cewbec sem,« mu je neznanka pritajeno, nekako mimogrede omenila, kot da to, kako ji je bilo ime, sploh ne bi bilo važno.

	 »Sarah Cewbec?« jo je Gabriel skoraj brez sape, osuplo vprašal in se nejeverno zastrmel vanjo, saj je to bilo ime čarovnice, za katero mu je Robert še v Nickovem dolu rekel, da o njej ničesar ne vedo.

	 »Ja,« mu je jetnica prikimala. »To ime mi je mentorica, Rebecca, nadela pred veliko leti. Rekla je, da bova tako bolj povezani,« mu je razložila. »Upam, da bom premogla dovolj moči, ker je lahko moč ene same čarovnice jalova!« je burno nadaljevala. »Ko bi le bila moja mentorica tukaj …« je z vzdihom dodala in pomenljivo utihnila.

	 Gabriel ni ničesar rekel, samo prijel jo je za roko in že sta tekla proti obrobju baze, kjer je bila, kakor jim je Robert povedal, nedaleč od ječ tik ob žičnati ograji pokopana Maya.

	 Stekel je ob žičnati ograji in iskal njen prezgodnji grob, ker nikjer ni bilo videti nobenega nagrobnika ali obeležja. Ustavil se je šele daleč naprej, ko je na tleh našel marmorno nagrobno ploščo, na kateri je pisalo:

	 »Ran Toin Maya flok,

	 Er hejon wia Don.

	 Clay dea gon Tia.

	 Alt Quema sion nay.«

	 D.R.L. III.

	 »Kaj pa to pomeni?« ga je Sarah začudeno vprašala.

	 »Ne vem,« ji je Gabriel negotovo odkimal. »Ne razumem, kot da bi nekdo pisal v meni neznanem narečju,« je dodal in skomignil z rameni. »Vse, kar razumem, je samo ime, Maya.«

	 Sklonil se je k nagrobni plošči ter jo začel potiskati.

	 Sarah ga ni ničesar vprašala, samo sklonila se je in mu ploščo, ki se je končno premaknila in počasi drsela vstran, pomagala potiskati.

	 Nemo sta stala ob odprti grobnici in strmela v njeno temno notranjost, a je Sarah vzkliknila, »sulus!« in takoj za tem se je notranjost grobnice osvetlila.

	 Gabriel je globoko zasopel, ker je grobnica bila prazna.

	 »Živa je!« je na ves glas vzkliknil in od sreče začel poskakovati okoli Sarah.

	 Sarah se ni niti zganila, kot da njegovega izbruha sploh ne bi opazila. Strmela je v grobnico, ker je na dnu opazila popisan list papirja.

	 »Momentus!« je zaklicala in že ga je držala v rokah.

	 Gabriel se je v trenutku umiril, ji list jadrno iztrgal iz rok in ga mrzlično prebral:

	 »Gabriel,

	če bereš to pismo, potem vem, da se nisem motil, ko sem predvideval, da tega porušenega mesta ne boš zapustil, ne da bi še poslednjič videl Mayo. Pustil sem ga v njeni grobnici, ker ga nikjer drugje ne bi mogel bolje skriti, ker tudi dobro vem, da nihče drug razen tebe in Casperja grobnice ne bi odprl.

	 Kot sem ti že napisal v sporočilu, ki sem ti ga pustil v ječi, sem moral na pot. Ne iščite me, čisto blizu sem vam! Našel sem njo in njena moč je večja, kakor bi si želel, ampak ona nima telesa!

	 Poišči Mesečev kamen ... V njem se skriva tvoja rešitev! Nisem prepričan, a slišal sem, da ga varuje velikan. Pazi se ga!

	 Corpusoidi so povsem nekaj drugega, kakor ti misliš!

	 Robert.«