Ivan Pregelj.
BOŽJE POTI.
V. Počitek.
KDOR hoče zdrav biti pa daleč priti, mora po pameti hoditi. Pa sem si rekel: lej, lej, Balant! Saj niso tako krivične Banjškarice, ki so te obrekle, da po hribih bezljaš. Ne rečem, da se niso tega kar po svoji pameti zmislile. Hoditi znaš po pameti. Pa je tudi prav tako gotovo, da ti je treba tudi pisati znati po pameti, ko pelješ svojo pobožno srenjo v spominih na svojih božjih potih strmo v hrib pa po dričavem brdu nazaj v dolino. Tako ti dem, Balant! Pameten popotnik vsako tolikokrat počiva, sede kraj poti, obriše potno lice, pretegne noge ali se celo sezuje in po mehki travi za kratek spanec samega sebe kakor na posteljo položi. Tako stori tudi pametni pripovednik, tako poči j tudi pero! Mimo tega, kar se je namenilo, da bo pisalo, naj povem zdaj ob prvem počitku, to kar sem, nerodni pripovednik, doslej po« vedati pozabil. Pozabil pa sem ob svojih božjih poteh samega sebe. To je, da nisem zamolčal, kako mi je ime in da rad hribe in hribovske poti imam. Kaj več pa ne bi utegnil še večji prebrisanec iz teh beril izvedeti, če ni drugod kaj slišal o meni. Pa sodim, da le ni prav, če pobožni bravci z menoj romajo pa me ne poznajo in bi se utegnili na konec celo bati, da pošten nisem in jih kanim na krivo stran spe= ljati. Spoznajo naj me torej, sprijaznijo naj se z dogodivščinami mojega življenja zdaj, ko počivamo pod najvišjo in najbolj češčeno gorsko božjo potjo moje ljube goriške deželice, pod Desklami ob stu« dencu, preden steza zavije navzgor na Sveto goro! Balant mi je ime. Zato pa hočem svoje življenje popisati podobno, kakor ga je popisal že neki drugi Balant. To je tisti dobri in veseli pevec z ljubljanskega polja, ki je moj jecljavi jezik prvo slovensko pesem zakrožiti učil in je bil tudi meni kakor mnogim drugim pravi voditelj — Vodnik. Hvala in čast mu in Bog mu daj nebeško veselje, amen! Začnimo!
»Rojen sem bil v Bodrežu, ko se je pisalo tavžent sedemsto štiri in sedemdeset, na dan 12. svečana v hiši, ki so ji rekli: pri Cerovcu. Jest mislim, de prav zato, ker nas je bilo veliko v hiši in smo hudo tega življenja pocerali nekaj pa tudi z lakoto prišparali. Drugi dan so me krstili in mi dali ime svetega Balanta, ki ga praznujemo na 13. sve« čana v zadnji zmrzali, ko po prisojah že trebijo senožeti in kurijo grmovje. Moj oča so bili kmet, Andrej po imenu, mati Ana je bila pridna sirota. Je rada molila, pela in pravljice pripovedovala, če je čas imela in ni — ali prala, ali šivala ali kuhala ali plela ali pestovala ali
kako drugače po dolžnosti za hišo skrbela. Imel sem več sestra, ki so počasi materi v pomoč doraščale, pa enega brata Tomaža, ki je doma ostal in po očeti premoženje in hišo dobil. Do šestnajstega leta živim in rasem pri oči in materi, pomagam pri delu in se za silo brati naučim. Le mi najdejo oče pa mati učitelja, nekega Janeza Kovačiča, ki je dolgo ce.:arja služil, opešal in štiri jezike znal. Ne rečem, da jih ni znal, naučil me ni veliko, ki sem ga, mlada krota, kakor me je klical, komaj komaj dohajal, še ko je po naše t. j. po tolminsko v ustih brez zob besedo valjal. Tedaj me vzame oče čez Bovec na Trbiž v šole. Iz Trbiža me vižajo na Celovec in iz Celovca v črne šole v Salcburgo, kjer sem se po visckih snegovih hoditi naučil, to tudi dru« gim po nemško zapisal in povedal in nekaj časti prejel. Pojem novo mašo pa pridem za kaplana na Banjšice. Spim pod slamnato streho, ki pušča, se zjezim, popravim streho ih ves farovž, kupim svinca, vli« tega za črke, zakrožim dve tri po domače pa jih zložim v tisk. Do« brih šest let otepam na Banjšicah močnik in oblice, se redim, pojem in molim, kakor vem pa znam. Moji vikši me pokličejo za fajmoštra v Ročinj. Ljubo doma! Deset let pasem dva tavžent duš, zidam, zla« gam pesmi, dokler me visoki gospod škof Jože Balant — srečno ime! — ne pokliče v Gorico za ker ar j a. Postanem vikši šolski ogleda. Hodim po gorah, uganjam norčije, vcdim mutaste in učim grešnike. Nekaj sem res, nekaj se pa delam neumnega, da se imajo Goricam kaj sme« jati. Po zgledu ljubljanskega Balinca še katero zakrožim. Mej temi je Hvala vinske trte vsaj nekaj branja vredna.«
Tako, ljubi romarji. Balant Stanič, zdaj veste kdo sem. Zdaj pa kar lepo spočiti naprej na goro! Otroci! Mi pa naprej, vi pa jaz, ki tudi prvič tukaj hodim in bom pri znamenju svoj križec daroval.
Ala, otroci!
sesas
Smrekar.
Molitev.
Zakaj,
ko mlaj bedi nad zemljo, veter preroma šumij a je gozdove in gaje?
Zakaj
strune tedaj zapojo mi pesem — molitev visoko pod drhtečo roko? Kakor da k zvezdam ihte!
In res!
Izza brez mi zvezde cveto kot žareči cveti v nebo: Da bi jih na prsi pritisnil in več ne mislil na zemljo!

Magajna Bogomir:
GOZDOVNIK.
(Konec.)
NAŠLI so ga v jutru. Mrtvega? Ne!
Sedel je ob mali ožgani smrekici. Njegov obraz je bil ožgan in ves črn od saj. Raztrgana obleka in ožgani lasje so dišali po smojenju. Roke je držal vzlegnjene na smrekico pred seboj.
»Ivan«, so zaklicali fantje.
Dvignil je glavo in se zasmejal blodno.
»Ivan,« rešili smo večino gozda.
»Hvala,« je zamrmral.
»Pa vstani vendar, Ivan!«
Zasmejal se je zopet, vstal, stegnil roke pred se in iskal z njimi.
Fantje so obstali in zrli prepadeni v njega.
»Slep,« je zašepetal gozdovnik, »slep«.
»Slep, slep,« so odgovarjali fantje poltiho in nihče se ni upal prvi naprej. Proti njim se je obračal obraz. Trepalnice so bile zaprte. Rdeča hrasta jih je privezala na kožo lica.
»Pa daj mi roko, brate! Gozdove si nam dal. Skrbeli bomo zate,« se je ohrabril eden izmed njih in pristopil h gozdovniku. Ta mu je molče podal roko.
Ni bil vesel sprevod, ki se je pomikal proti vasi.
Nasproti pa je pritekla Cvetka, ki ni našla moža doma in zbežala v obraz vsa prepadena proti gozdu nazaj. Presilna je bila bolečina v njej, da bi mogla jokati. Misel, da leži mož sežgan med drevesi, ji je bila blaznost v dušo. Zdelo se ji je, kot da se je v hipu podrl prav; ljični grad življenja, ki je bil dograjen ta dan.
Ob vračanju pa je zavrisnila radosti: »Živ je, moj dragi, živ!«
Fantje so mislili, da bo vzkliknila groze, ko bo zagledala slepega moža pred seboj. Toda ne — v uri groze je človek, ki ima angelsko srce še bolj poln ljubezni, poln tolažbe. Vrgla se je možu krog vratu in ga poliubovala na oči. »Grd, grd je bil ogenj, ki je ožgal tvoje oči. predragi, a da si le živ, da si le živ!«
IV.
Gozdovnik je moral v posteljo. Orjaški napor tiste noči, udarec ognja, ki mu je vzel vid, je uklonil njegovo ponosno dušo.
V teh urah mu je bila Cvetka angel, res pravi angel. Od jutra do noči je presedevala pri njem, .Čutila je moževo bol in se zavedala, v
koliko bridkost mu je, da ne more gledati več dela svojih rok, gozdov, ki so jih le rešili in nje, ki mu je bila dodeljena a kot odvzeta na* enkrat. Ta dušica se je spomnila na nekaj in obraz se ji je razvedril. Kupila je glinaste lončke v mestu, jih napolnila s prstjo in usadila borovčke in smrekice vanje. Ko je mož zatipal z roko mala drevesca, je zaihtel in ta jok mu je bil v zdravilo, kajti že tisti dan se je zopet nasmehnil prvič. Prijel je ženo za roko in v potezah obraza mu je bilo čitati radost, ki vstaja zopet, polagoma, polagoma a vendar vstaja in ubija noč njegove duše.
Cvetka je tudi poklicala zdravnika. Učeni mož se je brez upa usedel k postelji in stiskal s prsti na tiste rdečkaste hraste, ki so le* pile veke med seboj toda glej, Cvetki se je zazdelo, kot da je nenaden sij veselja zalesketal v zdravnikovih očeh. Razburjena je odšla z njim na vežo. Njen mož pa ni več kazal tistega veselja — ni hotel dajati upanja, dokler ni bil samo sebi gotov.
»Pridem sam brezplačno,« je rekel, »a ne vem, če bo mogoče od* pomoči zlu.« Cvetka je zatrepela a zdravnik je odšel.
»Ravnajte lepo z njim. Čez teden pridem zopet,« je rekel. Ves teden je Cvetka hodila v cerkev in molila h Mariji kronani, naj bi pri Bogu izprosila možu za vid. Povrnil se je zdravnik in prinesel čudno škatljo s seboj. Zopet je tipal tam nad razrvanimi vekami in zopet mu je zasijal sij veselja v pogledu. Odprl je škatljo, vzel iz nje iglo in vzel je mali, čisto mali nožek. Cvetka je gledala. Strah in upanje sta se borila v njeni duši med seboj. Zdravnik je naredil zarezi na obeh straneh. Nato je neizprosno brez besede obvezal oči in rekel, da se vrne drugi dan. Prišel je res, ukazal je tiho Cvetki naj zagrne okno, da bo v sobi polmrak. Odvezal je oči, vzel čudno Šlčipalico iz škatlje, prijel z njo za zarezo in privzdignil trepalnico.
Cvetka je zaslišala vzklik radosti, ki je napolnil vso sobo.
»Vidim, vidim, žena, vidim,« je klical gozdovnik in hotel prijeti zdravnikovo roko. »Mirujte,« je rekel ta, ter pričel z delom pri dru* gem očesu. Šele sedaj se je tudi zdravniku razjasnil obraz — gozdar je videl tudi na drugo oko.
»Zahvalite Boga — opeklina je zajela samo zunanje dele očesa — zrklu je prizanesla,« je mrmral zdravnik zadovoljno.
Teden pozneje je gozdovnik ustal. S Cvetko sta šla gori na grebene Vremščice. Jutranje solnce je sijalo1 zopet, vse lepo, vse deviško. Za hip se je gozdovniku zmračil obraz, ko je videl črne lise v zelenem morju a malo je zamahnil z roko: »Bil sem se s teboj, ogenj, upognil si me, zlomil me nisi. O dolina, ti prelepa — še bom sadil — ne samo bore, ne samo smreke, tudi hraste bom sadil v te, dolina prelepa!«
»In rodila bom tudi jaz po tebi sinove, ki bodo> naprej sadili hraste in rodila bom hčerke, ki bodo nosila drevesca za njimi in rodila bom hčerke, ki bodo kot rože naših travnikov in njih otroci bodo sadili naprej na vekomaj,« je govorila Cvetka vzhičeno.
»Na vekomaj,« je pristavil gozdovnik, in »naj pridejo požari, uni* čili ne bodo gozdov, dela naših rok.
Zavriskal je zopet, da je šel krik v vse štiri doline. Nato je objel ženo in jo poljubil na beli obraz. Nad njima pa je romalo božje solnce.

TAM j^m \/,rtni npgpm i
Ivan Pregelj:
SPOMINCICE NA MAJ.
VEČERNI A VE...
Po logih veje vlažen dih, beži otožnost, mraz iz njih beži, in cvetje se smehlja in mlado listje trepeta. Kako si vedno lep in mlad, o spev, oznanjajoč pomlad, o spev, hvaleč cilj naših nad! A meni se le vendar zdi, da spev pomladi to pač ni; ta spev nekod je od neba, Kraljici v čast zemlje, zvezda.
ZDRAVA MARIJA...
Vsi logi šepetajo, šumijo vse vode in zvezde v harmoniji nebesni te slave.
In koder božje solnce ogreva solzni dol, ozdravljaš mnoge rane, ozdravljaš mnogo bol.
O sprejmi prošnje tudi, o zvezda visočin, ki pred teboj jeclja jih Tvoj — izgubljeni sin.
MILOSTI POLNA ...
Ko solnce izza sinjih gor čez polje cvetno se razlije, kdo ume naj lepoto to, njegove večne harmonije?
Ko v grešne Ti upreš oči z ljubavjo tiho, sladko silo, .kje srce je, ki milosti ne bi čutilo, ne ljubilo?
GOSPOD JE S TEBOJ ... Ko temelj je zemlji polagal, družica si bila mu ti, ko luči nebeške je vžiga/. si zrla v njegove oči. Ob njem si stala, ko umiral na križu je Kristus, Bog Tvoj . .. In zdaj v nebesih kraljuješ in On kraljuje s Teboj.
BLAGOSLOVLJENA MED ŽENAMI... In tisto jutro trudna šla je mati z grobu, vso težko pot je jokala. — Pastirja vdaril je Gospod, in čreda, glej,
ne ve ne kam, ne ve ne kod.
Ne vidiš nič? — grob je odprt, Tvoj sin, Tvoj Bog premagal spone je in smrt.
Pred grobom angeli po jo, po jo na glas, in Mater vsi tolažijo.
IN BLAGOSLOVLJEN SAD TVOJEGA TELESA ... O cvet, o roža mistična, o čudes vseh čudes! Tvoj Bog si v tempelj svet izbral telo je vseh teles . .. Vsi veki Te slave poslej, ljudje vsi Te časte, in On, Tvoj sin, na goro: glej, gre kri prelit za nje. O cvet, o roža mistična, cvetica rosna šmarnična, rodila si nam Jezusa, zato — pozdravljena!
kraljica miru, prosi za nas!
JEZUS... Le naj hrumi, le naj besni viharja moč, demon noči — ne bodemo se zbali mi, ne bomo trepetali mi! V nas luč je in sam Bo g je v nas, ki čuva nas vsevečni čas. Saj ko v nočeh se jočemo in v divjih bolih stočemo, ime njegovo med sladak krepi naš duh, preganja mrak.
SVETA MARIJA, MATI BOŽJA...
Zvonovi zazvonili so otožno čez otožno plan; in zopet eden je končal življenja trudapolni dan.
Večkrat je padal, a le Tebe pozabil Mati ni nikdar, in večkrat klical Te je v sili, in bil s Teboj je mnog vihar.
Zvonovi zazvonili so otožno čez otožno plan . . . O, Mati božja, daj mu raj, in brez viharjev dan!
PROSI ZA NAS UBOGE GREŠNIKE ZDAJ...
Odpusti jim, ki po temah blodeči hirajo. V obraze riše kes jim bol, ko k Tebi se ozirajo in vračajo iz potov zlih in hočejo po luč, po dan . .. Izprosi milosti jim Ti vsled Njega boli, Njega ran.
IN OB NAŠI SMRTNI URI...
In ob naši smrtni uri Mati ob postelji stoj, ko življenje bode s smrtjo bojevalo zadnji boj. In pokaži iz bolesti nam do sreče jasno pot! Do resnice nas povedi iz laži, skušnjav in zmot! In pred Sina, ne Sodnika, vodi Tvoja roka nas, da slavimo Te, častimo in smo Tvoji večni čas--
In jaz ne morem, da ne molil molitve k Tebi bi iskrene, za nje, ki dali mi življenje in v rokah smrti spe ledene. Ni stiskal oče roke moje, ni mati jokala v slovo; vendar pa zrla iz nebes sta ljubeča me od tam gorko. In jaz ne morem, da ne molil za nje molitve bi sedaj! O Mati, Ti jima povrni, daj zaželjeni jima raj! Za one tudi molim naj, ki so mi bili dobri kdaj, ki lajšali mi pot, ljubeči me vselej, povsod. O redek cvet je ta ljubav, z nebeških dana nam višav, in redko blago je srce kot demant skrit na dnu gore. Za te tedaj pomolim naj: Za vinar jim talent Ti daj! V življenju zdravje, sveti mir in lep, kot bil njih pot, večer!
Franc Rupnik.
IZ DAVNIH DNI.
DO sedaj smo stali ob zibeli človeškega rodu. Predno pa hočemo opazovati njegov razvoj na posameznih poljih (družba, gospo« darstvo, nravnost, vera), moramo najti one zvezde « vodnice, ki nam kažejo pot nazaj v tiste davne dni človeškega življenja in delovanja, kamor nas ne more spremljati zgodovina, ki zajema svoje znanje iz ohranjenih listin, spominskih napisov, ustnega izročila ali narodnih pesmi. Ta zgodovina ostane na tej poti s svojimi natančnimi ali vsaj približnimi letnicami, kdaj se je zgodilo to ali ono, daleč zadaj.
Kateri so torej viri za .spoznavanje razvoja človeške omike v predzgodovinski dobi?
1. Prazgodovina. Omenil sem že, da je pustil človek za seboj dvoje vrste sledov svojega življenja in delovanja: svoje telesne ostanke in izdelke svojih rok. Te sledove pokrivajo navadno zemeljske plasti, katere loči znanost po različnih sestavinah v novejše in sta« rejše. In prav z različno starostjo teh plasti se skladajo stopnje člo« veških izdelkov, ki so pod čim starejšimi plastmi tem preprostejši in okornejši, tako da je mogoče v splošnem zasledovati, kako se je po« lagoma razvijala človeška omika od stopnje do stopnje vedno višje. Z raziskovanjem razvoja človeške omike po teh sledovih, ki jih od« kriva izpod zemeljskih plasti, se peča prazgodovina.
Prazgodovinska raziskovanja so danes zemljepisno še zelo ome« jena. Precej natančno so preiskani doslej Evropa in deli sredozem« skega ozemlja, dočim bo treba še mnogo časa in truda, da bodo iz« sledili in proučili bivališča starodavnega človeka zlasti v tistih deželah, ki jih smatramo za njegovo prvotno domovino, namreč v Aziji in se« verni Afriki.
Po naši slovenski domovini so se našli ostanki prazgodovinskega človeka v mnogih jamah, posebno po Krasu, potem pa po gradiščih in grobiščih, ki so raztresene vsepovsod po deželi. Nekatere najvažnejše bomo imenovali pozneje ob priliki.
Toda prazgodovina nam nikakor ne more podati popolne in po« drobne slike o življenju, mišljenju in delovanju starodavnega člo« veškega rodu. Ves material, iz katerega ona zajema in na čegar te« melju postavlja svoje ugotovitve, obstoji po večini samo iz človeških kosti in iz orodja, a le tistega, ki je izdelano iz trdih in trajnih snovi, iz kamna in kosti, pozneje iz kovin, dočim so izdelki iz lesa, orodje in pletenine, potem pa obleka, že davno strohneli. Prav tako tudi niso ohranjena nekdanja stanovališča.
Pred kakimi dvajsetimi ali tridesetimi leti, so prodrli novi svetli žarki skozi meglo, ki nam zakriva zgodovino diluvialnega človeka, ko so se odkrile v kalkih tridesetih španskih in francoskih jamah na kam* nitih stenah risbe in slikarije, ki jih veda splošno priznava kot naj; starejše znane umetnine človeškega duha. Te človeške, največ pa ži; valske podobe, včasih vsaka vrsta zase, včasih v odnosih med seboj, v različnih položajih, nam odpirajo vsaj nekoliko pogled na življenje takratnega človeškega rodu, na njegov družabni, umski, nravstveni in verski razvoj. — Vendar je ves ta najdeni material še daleč neza; dosten, veliko vprašanj je še, ki nam jih prazgodovina sama ne more povoljno rešiti. Tu nam pride na pomoč druga zvezda=vodnica, ki nas s prodirljivejšo svetlobo vodi skozi tisočletja prazgodovinskega člo; veka, namreč
2. narodoslovje (etnologija), veda, ki preiskuje razvoj duha in omike narodov, zlasti tako zvanih neomikanih narodov. Zanimivo je namreč, da so po večini vse stopnje človeške omike, kakor jih je od; krila na podlagi izkop in prazgodovina, enake ali podobne onim stop; njam omike, kakor jih najdemo še dandanes pri neomikanih narodih v Afriki, Avstraliji in Oceaniji. Prazgodovinsko orodje, orožje, umet; nine, stanovališča, potem pa običaje in nazore, kolikor jih moremo spoznati (n. pr. pokopavanje mrličev), najdemo v enakih ali podobnih oblikah pri današnjih neomikanih narodih, čeprav so pretekla vmes dolga tisočletja. Iz tega izvajamo, da so ti neomikani narodi obdržali stanje prazgodovinske omike do današnjega dne. Če hočemo torej natančneje zvedeti, kakšno življenje je živelo človeštvo pred davnim časom, je treba samo prodreti v vse posameznosti duhovnega in ma; terialnega življenja današnjih neomikanih narodov.
Opozoriti pa moram tukaj, da izraz »neomikani« narodi v luči da* našnje naravoslovne vede ni pravilen. Neomikan je tisti, ki nima omike, ki torej živi čisto naravno življenje, podobno živalskemu, brez napredovanja pod vodstvom duha. Danes pa je dognano, da ni na vsej naši zemlji nobenega naroda, ki bi bil brez omike. Res so ljudstva, katerih življenje v poglavitnih zahtevah zavisi od narave: hrano jim daje lov in pa zemlja sama brez obdelovanja človeške roke, o'bleko si pridobivajo le iz živalskih kož in drevesnega lubja, za sta; novanje jim navadno služijo naravne jame; vendar vsa ta ljudstva poznajo tudi mnogovrstne prvine omike: govorico, pripravljanje ognja, orodje, orožje, družabne oblike, verske in nravne nazore. Če torej govorimo o neomikanih narodih v primeri z visoko omikanimi, ne mislimo, da so oni brez omike, ampak le, da imajo malo omike.
Pri tem se nam nehote vsiljuje vprašanje: kaj je vzrok, da so nekateri narodi zaostali na tako nizki stopnji napredka in so kakor iz neke lenobe zadovoljni na svojem stališču, dočim se drugi z nikdar mirujočim hlepenjem vzpenjajo vedno višje? Mnogo vpliva gotovo na razvoj omike narava z raznovrstnim podnebjem in raznovrstno zemljo, ali gosta naseljenost ljudstva v kaki deželi, ali značaj naroda. A pravi vzrok, odkod izhaja tista čudovita naprednost ali zaostalost posameznih narodov, je za sedaj še uganka, kakor je uganka bistra zmožnost posameznika.
V svojih raziskovanjih je narodoslovna veda vedno jasneje spo« znavala, da današnji neomikani narodi nikakor niso enovita celota,
ampak se delijo ne samo po narodnosti temveč tudi po omiki v več skupin. Nekateri narodi namreč kažejo, bodisi da stanujejo blizu eden drugega ali pa kateri čisto v drugi deželi, v družinskem in sploh družabnem, gospodarskem in verskem življenju neke posebne oblike, ki so samo tem narodom skupne, pri drugih jih pa ne najdemo. Po teh posebnih oblikah omike deli novejša narodoslovna veda narode v več skupin, ki jih naziva kroge omike (kulturne kroge). Določil in uredil jih je po oblikah družinskega življenja znameniti nemški na« rodoslovec P. Viljem Schmidt. Marsikatero vprašanje o teh krogih omike sicer še čaka rešitve, ker je še velik del neomikanega sveta (zla« sti v duševnem življenju) zelo malo preiskan; vendar pa je sedaj v splošnem že popolnoma gotovo, da se dajo ločiti krogi omike po raz« vojni starosti: so starejši in mlajši krogi omike. In ravno to dejstvo je velikanska pridobitev novejšega narodoslovja. Kajti po tej ugotovitvi je mogoče določiti, katera omika je prvotnejša in katera se je pozneje razvila, mogoče je torej zasledovati razvoj omike. Včasih se krogi omike križajo med seboj; tisti krog, ki je drugega predrl, je na tistem ozemlju mlajši. Zgodilo se je tudi, da je kak narod zasedel nov del dežele, podjarmil narod z nižjo omiko in ga prepojil s svojo; tako se najdejo po nekod le še nekateri ostanki starejše omike.
Narodoslovna veda nam torej pokaže vse tisto, kar je prazgodo« vina odkrila ostankov omike nekdanjega človeka v Evropi pod ze= meljskimi plastmi eno nad drugim, v neomikanem delu sveta, zlasti v Avstraliji, eno zraven drugega pri sedaj živečih narodih. Prazgo« dovinski človek in sedanji neomikani človek sta si torej v mnogočem presenetljivo podobna, zato smemo z gotovostjo gledati v življenju in razvoju sedanjih neomikanih narodov, kako je živel in kako se je - razvijal človeški rod pred davnimi tisočletji.
V črnem žametu,
v belem predpasniku
lastovka je mimo zletela;
in kot nikdar še veselo je
ob oknu zažvrgolela.
In moje srce je vzdrhtelo,
za lastovko zahrepenelo,
da v jutru bi psalme Gospodove
hvaležno in radostno pelo.
In duša je lastovka, misli — peruti,
v višavah moj dom je,
v soncu moj hram;
s Kraljem sem sam.
Duša več bojev in zemlje ne čuti.

Smrekar.
ranem
PRIJATELJ MOJ!
Zahvalim se Ti za velikonočna voščila! Malo muhast si postal, veš! Zadnje pismo Ti je preveč sanjarsko, hočeš realnih slik. Dvomim, da si popolnoma doumel, kar je bilo v pismu! Le prečitaj večkrat, pa boš videl, da je zelo realno, najbrž tudi za Te
»To mi pojasnite,« tako pišeš, »odkod krivica in neenakost na svetu. Če smo bratje medseboj, zakaj ne živimo kot bratje! Čemu moram jaz, ki delam od zore do mraka, bresti po lužah in blatu, medtem ko se moji »bratje« vozijo v avtomobilu in brizgajo blato na mojo revno suknjo! Kje je pravica?«
Poslušaj, Tone moj, kar Ti v zelo realni sliki odgovorim in premisli odgovor naj= manj dvakrat!
Si bil že kdaj v kaki zakotni gostilni? Na mizi v kotu je bil pogrnjen »prt«. Krasen prt, ne res? Umazan, raztrgan, preluknjan in maslen — skratka: opletajoča cunja. Zakaj? V gostilno so hodili gostje z umazanimi rokami in puščali odtise svojih prstov na prtu. Vilice in nože so enostavno brisali na njem. Zato je tekom časa postal nesle umazan, ampak prerezan in predrt. Vabljiv tak prt'ni, kajneda?
Smešno! Čemu opisujem to gostilniško cunjo! Prav nalašč! Temu razpadajočemu prtu je podobno sedanje človeško občestvo. Le oglejva si goste, ki prihajajo v to re--stavracijo, ki ji pravijo »človeško življenje!« Pestra družba! Samo opazuj jih, pa boš takoj presodil, kakšna je ta znamenita krčma! Drug drugega odrivajo pri mizi, vsak grabi le najbolj mastne kose in nikomur ne pride niti na misel, da bi se obnašal drui gače. Za svoje vedenje so ukradli tujo krilato besedo, ki se ji pravi »svobodna kon= kurenca«, kadar gre za odnose med možem in možem, ali »patriotizem«, »nacionalizem«, »sveti egoizem« — kadar jim gre za večje kose ali cele pojedine. Krik, kletev, preru vanje, brce in samohvala, to so najbolj običajne medsebojne občevalne oblike med »uljudnimi« posetniki.
Jedi nosijo na mizo. Eni so si nagromadili pred seboj celo skladovnico porcelana, izbrušenih kozarcev in sortiranih vin. Pečenka, potica, cela rešta prikuh in omak jim jadrno drsi po goltancu. Drugi otepajo suho polento in če so žejni, lahko gredo s kor: cem v škaf po vodo. Nikar ne misli pa, da so gosposke jedi deležni suhljati, koščeni, lačni! Kaj še: izbrana jed je za mastnjake. Komičen red, ni res? Tu velja pravilo, da dobe največ oni, ki so najmanj potrebni.
Umevno, da tak red povzroča nezadovoljnost. Oni, ki tešejo polento, mrmrajo, češ: To ni prav! Zahtevamo drugačen red! V lokal naj prihajajo gostje, ki imajo snažne roke in boljše manire! Zakaj naj bi bilo življenje nepretrgana vrsta zajedaštva in predpravic, ko je vendar »svet za vse dovolj bogat«! Saj smo vsi le gostje pri mizi življenja! Nič več in nič manj! Vsakdo ima iste pravice. Čemu bi eni stradali, drugi pa si mašili že itak polne želodce? Žvljenje je pogrnilo mizo za vse in ta miza je tako bogata in obsežna, da bi pri pravilnerii serviranju vsak lahko dobil, kar mu gre. In Ido je povabil ljudi k tej mizi? Saj se niso sami vsilili, ampak prišli le na povabilo Gospodarja. Čemu torej razlika in pristranost!	,
Zdi se mi, dragi Tone, da si tudi Ti med upravičenimi nezadovoljneži in jezno tolčeš po mizi. Drugače mora biti, tak red je krivičen in zahteva izpremembe!
Misliš, da se ne strinjam s Teboj? Toda kako naj se ta red izpremeni? »Nič lažjega,« dokazuješ, »mastni in presiti naj gredo od loncev preč! Lačni k pečenki!« Dobro! Le naj se debeli in siti umaknejo gladnim! Jede naj toliko časa, da bodo one> mogli vzdihnili: Hvala, ne morem več! namesto običajnega: Še bi rad jedel, pa je prazna skleda!
Zamenjavo sva izvršila. Kaj se Ti zdi, prijatelj? Zakaj maješ z glavo? Hočeš reči, da ta izprememba ni prinesla izboljšanja? Kaj sva pa dosegla? Nič drugega kot to, da oni, ki so šli nasilno k polenti, komaj čakajo, kdaj pridejo nazaj k pečenki. Midva sva zamenjala le osebe, razmerja pa nisva uredila. Znova se ponavlja prepir. Slaba sociologa sva, moj dragi Tone!
»Vštela sva se,« mrmraš. Zakaj? Mislil si, kaj ne, da je višek sreče in zadovolji nosti poln želodec, duhteča pečenka, rujno vince. In kaj opazuješ? Da je oni, ki mlati suho polento, neprimeroma bolj zadovoljen kot gospod, ki ima pet prikuh. Ha, ha, fantič moj dragi! Ali vidiš sedaj, da zleze lahko ravno toliko bede v svetle lakaste čevlje, kot v solidne lesene coklje? Kaj meniš, da avtomobil vozi s seboj vedno srečne in zadovoljne ljudi?
Opekel si se. In vendar trdim jaz vkljub Tvojemu presenečenju, da mora vladati pri življenjski mizi drug ton in pravičnejša delitev. Kako pa to doseči?
Hišnega gospodarja je treba priznati. Vsakdo izmed povabljenih je le gost. Kdor odriva gospodarja in mu odreka rešpekt, ta je vsiljivec in ne spada k mizi. Rešpekt pred Gospodarjem življenja, ki je vse poklical k življenjski mizi, je edina medicina za brezobzirne in nasilne goste. Vsak, kdor hoče pravice v družabnem življenju, mora vedeti za rešilno parolo: Gospodarju vrnimo ugled! On naj ukazuje!
Ali poznaš Njegov najvažnejši ukaz, Tone? Veš, kaj je božji eminentni zakon? »Otročiči, ljubite se med seboj!« To je nova zapoved, ki nam jo je v svojem testa= mentu zapustil Gospodar življenja.
Edino ta zakon božji bo uravnovesil razdrapano človeško družbo. Kdor je Kris stusov, bo prenovil obličje zemlji, če bo uvaževal fundamentalno zapoved, ki jo je Gospod sam dal. Propadli Rim je z začudenjem gledal galilejske ribiče, preproste, žu* Ijave, v viharjih utrjene, od solnca ožgane. Zakaj? Nov kvas so vsadili v človeško družbo — ljubezen do revnih, ki je paganstvo ni poznalo, so pridigali po aeropagu. Pridigali? Ne, Tone moj, to delajo tudi moderni kristjani — v dejanju so jo pokazali.
Takih tipov išče moderna družba, žalibože, da je pravi tip kristjana precej des generiran v nas. Ti, ki se dandanes izdajajo za kristjane, so po večini neka vrsta mos raličnih mulatov: mešanica med krščanstvom in paganstvom. Po zgledu prvih, starih kristjanov bo edino doživela moderna človeška družba prerojenje. Kako, Ti bo pa realno skušal pokazati v prihodnjem pismu
Tvoj prijatelj.
sesas
Venceslav Sejavec.
BELO PISMO.
Belo pismo sem dobil, v njem zlato sijoč cekin, zraven zelen rožmarin. Rožmarin diši, diši, kakor solnce zlat žari — hej, še bo veselih dni!
Tober:
SVARILNI ZGLEDI.
Železni Bismarck in Viljem.
KO je postalo jasno, da je prestolonaslednik Friderik na smrt bolan in da zanj ni več rešitve, so začeli pritegovati mladega Vi* ljema k državnim poslom in ga pripravljati na vladarski poklic z veliko naglico. Cesar ga je imenoval za generala in ga vabil k sejam vla* de. Čudno je bilo videti mladega in nemirnega princa, ko je sedel v družbi sivolasih mož: cesar je bil v 91. letu, načelnik generalnega stana Moltke jih je imel 87, predsednik vlade Bismarck 72, skoro vsi ostali ministri so bili šestdesetletniki. Stari cesar se je obnašal z Viljemom kakor »z otrokom« in mu zabičaval, naj ne govori nikomur o tem, kar se razpravlja na sejah. In vendar bo v kratkem temu mladeniču pripadla vsa oblast in vsa moč države.
Resnični voditelj Nemčije je bil dotedaj Oto Bismarck. Že deset* letja je stal na čelu vlade in vodil vso notranjo in zunanjo politiko cesarstva. Bil je mož izrednih sposobnosti, orjak po telesu in po ra* zumu. Radi njegove trdne, neupogljive volje so ga imenovali želez* nega kanclerja. Ko je bil nastopil Bismarck pred desetletji službo, je bila Nemčija razbita na številne samostojne države, ki so si bile često sovražne in dvigale, če je bilo treba, tudi ena proti drugi orožje. Ze* diniti vse te države in državice v eno samo veliko nemško cesarstvo se je zdela neizpeljiva misel. Kako združiti in zediniti Nemčijo, ko je nasprotoval temu načrtu tudi mogočni avstrijski cesar Franc Jožef! In vendar se je Bismarcku po dolgoletnih naporih in po dveh zmago* vitih vojnah posrečilo, kar se je zdelo sodobnikom nemogoče: leta 1866. je porazila pruska armada Avstrijo pri Kraljevem Gradcu in avstrijski cesar se je moral odpovedati vsakemu vmešavanju v nemške zadeve. Leta 1870. je izbruhnila vojna proti Franciji in zopet je slavil Bismarck veliko zmago. Pri Sedanu so bili Francozi strahovito potol* čeni njihov cesar Napoleon III. ujet in odpeljan v Nemčijo. Pruska vojska je zasedla Pariz in v starodavnem dvoru francoskih vladarjev v Versaillesu je bilo januarja 1871. proglašeno nemško cesarstvo. Po« edine nemške države s posebnimi vladarskimi hišami so sicer ostale, a tvorile odslej del enotnega carstva s skupnim parlamentom v Ber« linu. Bismarck je postal eden največjih mož nemške zgodovine, vla* dar ga je obsul s častmi, ga imenoval za grofa, pozneje za kneza in njegov sloves se je razširil po vsej Evropi.
Kako neizkušen in reven je bil vpričo tega velikana mladi Viljem. »
Zapečaten proglas.
Razlika med obema je bila tolika, da je bilo težko misliti na dolgo* trajno in iskreno sodelovanje. In res se je prav kmalu pripetil med Bismarckom in Viljemom mučen dogodek. Novembra 1887., ko je zdravje očeta njegovega Friderika močno opešalo, se je Viljem pri* pravljal na nasledstvo in sestavil že tedaj proglas na nemški narod in
nemške kneze, s katerim jim naznanja, da stopa na prestol svojih očetov. Proglas bi bil moral sicer ostati tajen in se objaviti šele v tre; nutku, ko bi stari cesar Viljem I. in prestolonaslednik Friderik umrla, toda kljub temu je bilo dejanje Viljemovo strašna neotesanost. Poslal je Bismarcku pisanje in pojasnil: »Dovoljujem si vročiti Vaši Viso« kosti priloženi proglas, ki sem ga zložil za slučaj nagle in nenadne smrti cesarja in svojega očeta. Je to kratka objava mojim bodočim tovarišem, nemškim državnim knezom.« Ker jim utegne biti neugodno, služiti tako mlademu gospodu, jim ne smemo dati časa za razmišljanje. »Zato naj se po moji misli shrani pri vsakem poslanstvu ta«le zape« čateni proglas, ki naj se v trenutku mojega nastopa izroči dotičnim knezom. Čim jih prepričam o svojem značaju in svoji naravi in jih zvabim v pest, no, potem mi bodo* tem raje poslušni. Zakaj poslušati je treba na vsak način.«
Rajbelsko jezero.
To je bil prvi politični čin Viljema, da je napisal proglas, ko sta še živela oba: cesar in prestolonaslednik Friderik. Bismarck se je mu; zal in ni šest tednov odgovoril Viljemu, češ da mu reka ne služi več tako lahkotno ko nekdaj. »Razen tega bi moral napisati v odgovor debelo zgodovinsko;politično knjigo.« Proglas mu je vrnil »s spoštiji; vim predlogom, naj ga brez odlašanja vrže v ogenj. Že edini izvod, katerega hranim skrbno pod ključem, pride lahko v neprave roke.« Kaj bi rekli pozneje knezi, ko bi zvedeli, da je bil proglas spisan in ležal pripravljen za življenja vladajočih gospodov? Tako je znal go« voriti in pisati ponosni in mogočni Bismarck in Viljem se je moral vdati.
Nemi vladar.
Meseca februarja 1888. so prijemale starega cesarja Viljema srčne slabosti in ko mu je Bismarck predložil nekega dne v podpis odlok o razpustu parlamenta, starček ni mogel več izpisati celega imena. Par dni za tem je ležal mrtev v svoji majhni sobi na preprosti vojaški postelji.
»Globoko potrt po smrti svojega očeta, kateremu nisem mogel jaz, pač pa je Tebi bilo dano stati ob strani, izražam ob nastopu vlade trdno prepričanje, da boš v zvestobi in poslušnosti vsem v zgled.«
S to žugajočo brzojavko, katero je odposlal Friderik iz San Rcma Viljemu, je dal na znanje, da se ne misli odpovedati prestolu, in je z njo začel vladati Nemčiji kot cesar Friderik I.
Da je neozdravljiv, domala umirajoč bolnik postal cesar in vzel nase vladarske dolžnosti, je bilo nespametno, a je odgovarjalo popol« noma državnim postavam. Friderika so bili pred kratkim operirali v grlu in se je vračal obvezan v domovino, da bi prisostvoval pogrebu očeta. Bismarck in ostali ministri so šli nasproti novemu cesarju in ga pozdravili v Lipskem. Bolnik ni mogel govoriti in je odgovarjal s tem, da je pisal na kos papirja. Bil je tako šibak, da ni smel korakati v Berlinu za krsto očetovo, temveč ga je moral zastopati prestolona* slednik Viljem.
Ko se je nekoliko popravil, je sprejel v majhni dvorani cesar* skega dvorca najbližje državne prvake ter si dal priseči zvestobo in udanost. Dvorni maršal se je spustil pred cesarjem na kolena, mi* nistri so mu poljubili roko, med njimi tudi O to Bismarck. Ta sijaj je bil Frideriku po volji, a bolezen je bila izpodkopala v njem vse načrte za bodočnost in mu vzela vsako bojevitost. Zato je pustil Bismarcka, nekdanjega protivnika svojega, na vladi in se prepustil v politiki nje* govemu varnemu vodstvu. Osebno se je bavil le z drobnarijami: za* nimal se je, kakšno njegovih slik bodo kovali v nov denar, poviševal znance in priporočence v barone, grofe in kneze. Bismarcka je hotel povzdigniti v vojvodo, a ta se je prav odločno upiral in je čast odklonil. »Ko bi imel dva miljona tolarjev,« — se je šalil, — »bi se dal imeno* vati celo za papeža.«
Večje težave je imel Bismarck s cesarico Viktorijo, ki je bila vse* mogočemu kanclerju že leta skrajno vroča. Toda prožni in umni po* litik je znal pomiriti in upogniti tudi trmoglavo' cesarico. Porinil ji je v naročje toliko denarja, da je bila preskrbljena za vse življenje in tako je čez noč prenehalo njeno nasprotovanje. Cesar Viljem I. je bil namreč zapustil 22 miljonov prihranjenega denarja in odredil v te* stamentu, da mora ostati imetek družini kot celoti. Večina je tolma* čila, da se denar ne sme. razdeliti med člane, temveč da mora ostati kapital nedotaknjen. Na dvoru so se vršile burne razprave in Vikto* rija je bila vsa iz sebe. Tu je posegel Vmes Bismarck in dal odločiti po pravnih veščakih, da zapade premoženje cesarju Frideriku v svo* bodno razpolaganje. Friderik je dal polovico otrokom, polovico ženi. Ko je Viktorija začutila v°žepu 11 miljonov, se je pomirila in od tedaj ni imel več Bismarck ž njo sitnosti.
Grad ob Renu.
Preveč je bil želel Friderik, da bi mu umrl oče, preveč je hlepel po kroni, da bi se je mogel sedaj radostiti. Postala mu je pretežka in ga je tiščala. Njegova žena je hitela, da zavžije, dokler še gre, vse časti svojega cesaričinega položaja. Z vinom in drugimi sredstvi je krepila moža, da je mogel prisostvovati bučnim svečanostim, čeprav se je za tem skoro redno grudil od šibkosti. Tri tedne pred smrtjo ga je pri« silila, da je šel na svatovščino v Kharlottenburg, kjer so ljudje iz bli« žine slišali in videli, da komaj diha. »Ko je stal, je bilo njegovo drža« nje prisiljeno strumno,« — piše opazovalec — »potem je pa cesar zapustil s tremi dolgimi koraki cerkev. Čez četrt ure je videla družba, kako so ga peljali mimo na stolu s kolesi. Bil je v meščanski obleki in docela skrušen.«
Kljub bližajoči se smrti so se odigravali med Viktorijo in Vi« ljemom srditi prepiri. Sovraštvo med sinom in materjo je bilo neu« gasno. Viljem je sumil Viktorijo celo veleizdaje in mislil, da je v službi angleške politike. Bog si ga vedi, ali ne pošilja v London važne dr« žavne listine! Pri očetu ga ni puščala nikdar samega in dva dni pred katastrofo mu je zabranila tudi v njeni družbi dostop k bolniku. Na predvečer smrti je bil pri cesarju Bismarck in poleg je bila tudi Vik« torija. Friderik se je poslovil od velikega državnika s tem, da je zdru« žil njuni roki in ju krepko stisnil s svojimi: mesto sinu je izročal svojo ženo v varstvo Bismarcku. Pretresljiv in žalosten prizor.
Toda čim sta stopila iz bolniške sobe, je izjavila Viktorija kan« clerju, da zahteva za vdovsko bivališče grad ob Renu! To ji mora sin Viljem dovoliti. In medtem ko so se slišali skozi vrata poslednji dihi bolnikovi, je razlagala cesarica: »Toda to mora biti hiša, kjer lahko podiram stene in zidam ter gospodarim po lastnem okusu in brez hišnega ministra!«
Kaj si je mogel misliti Bismarck, ki ie imel sam ženo in otroke, o srcu in značaju cesarice, ko jo je slišal tako mešetariti ob umira« jočem možu.
(Dalje prihodnjič.)
Rado:
ZNAČAJI.
KROG l. 380. pr. Kr. je bil rojen na Lezbu, mičnem grškem otoku sredi Egejskega morja, Teofrast, slavni grški modrec. Kot vse izobrazbe željne mlade Grke, je tudi njega vleklo v središče te« danje kulture, v Atene. Tu je mladi Teofrast poslušal najslavnejše učitelje takratnih dni, Platona in Aristotela. Po Aristotelovi smrti je učenec Teofrast prevzel duševno dedščino svojega mojstra s tem, da je vodil, slavljen in spoštovan od vseh, modroslovno šolo peripateti« kov. Ta šola »okol hodečih«, to pomeni beseda »peripatetiki«, se je zategadelj tako zvala, ker so učenci, sprehajaje se po vrteli, razprav« ljali o< modroslovnih vprašanjih. Teofrast je umrl 1. 290. pr. Kr.
Spisal je kakih 200 spisov. Znamenita sta njegova spisa »O zgo« do vini in ustroju rastlin« ter »O kamenih«. Teofrast je potemtakem
prvi znanstveni botanik in mineralog. Ni bil pa le prirodcslovec, mar« več tudi globok poznavatelj člcveške duše in značajev. O tem priča njegov spis »Značaji«.
Iz tega njegovega delca bomo skupno prebrali par Teofrastovih najbolje posrečenih slik o človeškem značaju. Videli boste, kako so znali star grški misleci opazovati človeka, pa tudi prepričali se boste, da je človek s svojimi temeljnimi dobrimi in slabimi lastnostmi vedno enak. Na tiho pa še to povem, da bo ta ali oni izmed bravcev v teh Teofrastovih fotografijah samega sebe spoznal.
I.
Tiha voda.
Tiha voda je tisti, ki v besedah in dejanju kaže zlohotno prikri« vanje.
On je v stanu nagovoriti človeka, katerega on smrtno sovraži, kakor da bi bila najboljša prijatelja. Hvali v obraz, za hrbtom opravlja; kdor se je vjel v njegove zanjke, mu izreka sožalje. Kdor se nanj jezi zaradi njegovega opravljanja, tistemu »tiha voda« prav milo odgovarja. Če si hoče kdo cd njega sposoditi, se izvija s slabimi posli; če je pa to res, tedaj govori o dobri kupčiji. Če on kaj sliši, ti zagotavlja, da ni« česar ne ve; če da obljubo, se je več ne spomni. Rabi večkrat te besede: »Ne morem tega verjeti.« — »Nepojmljivo!« — »Kaj? Kar čudim se.« — »Vsekakor. Teh besed pa oni ni rabil.« — »To je pa prav čudna zgodba.« Toda nikar ne verjemi tej njegovi govorici, ki ima po več pomenov. Sploh, boj se »tihe vode« bolj kot kač.
II.
Prilizn jenec.
Priliznjenost je sužensko obnašanje, preračunjeno na lasten do« biček.
Priliznjenec šepeta na cesti svojemu pokrovitelju: »Ali vidiš, kako te vsi občudujejo? Nobenega ne tako v celem mestu kot tebe. Včeraj so te tudi v »Stoi«1) hvalili. Trideset se jih je pogovarjalo, kdo bi bil najvrlejši mož v Atenah; in vsi so se zedinili, da si ti.« — Med tem ko brblja o tem in onem, otepe pokrovitelju prah iz rokava in če je veter zanesel slamico med lase, se ves goreč vrže nanjo in mu jo jemlje ven. »Ta dva dni ko me ni bilo pri tebi, si ves osivel in vendar imaš za svoja leta, kakor le malokdo, prav črne lase.« Če oni kaj zine, tedaj priliznjenec brž kliče: »Posluh, posluh!« in ko konča, tedaj vpije: »Izborno!« Če oni vrže slabo šalo, se ta tako reži, da si mora z obleko gatiti usta. Otrokom svoje žrtve kupuje priliznjenec jabolka in hruške, jih deli med nje vpričo očeta ter jih poljublja: »O, vi zlati srčki sijajnega očeta!«
Hoče oni obiskati prijatelja, tedaj teče priliznjenec naprej in se imenitno vrne češ: »Sem te že jaz javil.« Pri mizi je prvi med gosti, ki hvali vino. Si razreze kos in se topi veselja: »Resnično, izredna
4) »Stoa poikile«, pisana lopa, se je zvalo v Atenah znamenito stebrišče, kjer so se Atenci zbirali in poslušali modroslovce, takozvane stoike.
slaščica.« Potem vpraša gostitelja, če ga morda ne zebe in če ne želi morda odeje; še dobro ne skonča, pa mu vrže čez pleča svoj plašč. Od časa do časa se skloni k njemu ter mu kaj šepeta na uho in ne obrne očes od njega tudi, če odgovarja sosedu. Gostiteljeva hiša, pravi, je najlepši slog, njegovo posestvo najbolj umno obdelano in njegova slika popolnoma odgovarja izvirniku.
III.
Gobezdalo.
Gobezdanje je obilo in brezmiselno govorjenje. Gobezdalo prisede h komu, ki ga sploh ne pozna ter začne hvaliti lastno ženo; potem pripoveduje, kaj se mu je sinoči sanjalo; nato našteva vse jedi, ki jih je danes imel na mizi. Če mu gobezdanje dobro uspeva, prične tarnati, da je mladina vsak dan bolj pokvarjena in da je žito na trgu dražje; potem razlaga, da je morje na Dionizov praznik") zopet plovno in da če bo deževalo, bo moča ravno '^rav prišla za poljske pridelke: sploh pa so zdaj prav slabi časi in Damiposs3) je pri misterijih nosil največjo bakljo.4) V isti sapi kar naprej šteje, koliko stebrov je v Odeonu5 in pripomni, da je to noč vzel močno čistilo. »Kakšen dan pa je pravzaprav danes,« vpraša in ne čakajoč odgovora nadaljuje: »Misteriji bodo letos padli na september, v oktobru so apaturije in drugi Dionizov praznik, že res, pa v decembru.«
Tako gre nepretrgoma naprej in če ga ne ustaviš, te sploh gobez* dalo ne spusti več.
-) Tridnevni praznik Dioniza, zvan tudi Apaturije, so Grki obhajali v marcu.
3)	Gobezdalo si tu kar poljubno izbere neko ime Damippos.
4)	Misteriji so bili devetdnevni prazniki na čast boginji rodovitnosti Cereri. Ob teh slovesnostih so Grki nosili v ponočnih procesijah prižgane baklje.
5)	Grški državnik in vojskovodja Periklej je sezidal v Atenah prelepo dvorano-Odeon, kjer so nastopali pevci in glasbeniki.
S5SJ9
Branko.
Srečanje.
Izza ovinka si
k meni zavila.
Radost prevevala
misli je tvoje,
vse hrepenenje je moje
smeh tvoj pomiril.
V blaženi hip
najin pogled se je spojil,
najino vnetost
v mavrična soja razdvojil,
žejno skrivnostnost
z željo nebeško napo j ti.
Dalje po cesti si šla.
Rajska milina je mene obšla.
Zanimivo in poučljh
ODKOD PRIDEJO POTRESI.
Našim čitateljem je gotovo še v spominu usodni potres, ki je sredi maja razsajal v Karniji. Vsakdo je radoveden, kaj se godi v zemlji, ko se majajo tla pod našimi no« gami. Še pred sto leti niso ljudje vedeli nič gotovega o vzrokih teh skrivnostnih tre« senj. V naših dneh smo glede tega že pre« cej na jasnem. Opazovalci razlikujejo dvoje vrst potresov. Mi se bomo pomudili pri najvažnejši. V kratkem bomo skušali ogle« dati si tako zvane tektonične potrese, ki nastajajo vsled izprememb v zemeljskih skladih. Ti potresi so najpogostnejši in najsilnejši.
Večini naših naročnikov je gotovo znano, da je zemlja sestavljena iz debelih plasti, ki so nakopičene druga na drugi. Odkod te plasti? Še predno je bival človek na zemlji, je vladala na svetu takozvana le« dena doba. Iz vzhoda proti zahodu so se pomikale velikanske gore in se kopičile ena vrh druge. Nekatere ogromne plasti so te« kom vekov sprhnele. Nastale so ogromne usedline, ki so včasih do 100 km globoke. Sosednje plasti so prišle vsled tega ob rav» notežje in se pogrezale v prazne prepade. Mislimo si, da se pogrezne plast, ki je 50 km dolga, 10 km široka in 100 km debela v globočino. Kakšne strašne posledice! Za lažje umevanje vzemimo skalo, ki je tisoč« krat manjša kot opisana plast. Ta skala naj bo velika kot gorenja vipavska dolina. Kakšen grozoten učinek bi imela, ako bi padla 1000 m globoko! Posledice bi se ču« tile več sto kilometrov na okrog, kot se to dogaja pri velikih potresih v Čile, na Ja« ponskem in Grškem. Ti ogromni padci ze« meljskih plasti povzročajo elastične zračne valove, ki so podobni ogromnim morskim valovom. Zračne tresljaje občutijo potres« ni aparati, ki se tresejo tudi pri velikanski oddaljenosti.
Ti pojavi so navadno združeni z bruha« njem ognjenikov. Najsilovitejši ognjenik v Evropi je Etna na vzhodni obali Sicilije. Visok je 3314 m in obsega 120 km2 po« vršja. Gorje, če začne bljuvati! Pred brus hanjem ognjenika se vedno pojavljajo po.
tresi. Pred temi skrivnostnimi silami je človeštvo brez moči. Zato kličemo na po« moč Mogočnost božjo, ko molimo: Šibe po« tresa, reši nas, Gospod!
KDO JE NAUČIL PTIČICE PETI?
Prihaja pomladanski mesec maj, ko bodo ptički zopet otvorili svoje koncerte. Kon-certe? Da. Dasi se nam zdi na videz ptičje petje brez posebne umetnosti, vendar presega najlepše kompozicije naših skladate« Ijev. Ptiči so božji pevci. Na polju bo za« brnel škrjanec s srebriiirr	l-os
nalahno zapiskal ob potokih na flavto, V cvetočih grmih bo v tekočih trilčkih žvr. golel škrjanček, kraljevski pevec v melan« hcličnih, mehkih spevih. Nepokvarjeno člo« veško srce prevzame radost in začudenje nad modrostjo Stvarnika, ki je krilatim pevcem podaril tako odlična pevska grla, d;"1 mora biti na"e soliste sram pred njimi.
- Še danes sem hvaležen učitelju, ki nam je pri naravoslovju vcepil globoko ljubezen do malih pevcev. Znal je žvižgati melodije božjih pevcev in spretno je posnemal njih glas na violini in flavti. To je bilo veselja v teh blaženih urah! Veselili smo se tre> nutka, ko smo tekli iz šole mimo cvetočih grmov in poslušali ptiče, ki so prepevali. Po glasu smo jih spoznali in njih melodije so nam bile domače. Drugi dan pa ni bilo konca pripovedovanja: Jaz sem slišal škr» jančka, jaz slavčka, zopet jaz kosa .. . Ta« ko so peli! Blaženi časi, kje ste za nami! V šoli je le učenost, nič več poezije. Mrtev kapital so postale ure iz naravoslovja: sami orisi, razdelitve, anatomija!
Kdor ne verjame, koliko veselja vžije oni, ki pazljivo posluša ptičje petje, naj sam po« skusi! Iz knjig se tega ni mogoče naučiti. Ven v gozd, na polje! Kdor je muzikaličen, naj poskuša melodijo napisati v notah. Da bo lažje, naj vzame s seboj daljnogled in pazljivo motri ptiče pri petju. S pomoč« jo očesa bo lažje ostala melodija v ušesu. Uvidel bo, kako se izpreminja ptičji spev z ozirom na čas, kraj, polet, strah in vese« lje. Čemu iščejo moderni ljudje veselja pri koncertih, ko imajo najboljše muzike v prosti naravi!
Doma in drugod.
Iz krščanskega sveta.
IZ MUČENIŠKE MEHIKE.
Tiran Calles še vedno divja nad katolu ško Cerkvijo. Vkljub papeževem pozivu pa molči svetovno vodiMo časopisje razen katoliškega. Zakaj? V Mehiki so petrolej; ski vrelci, pri katerih so udeleženi kapitan listi, ki imajo tudi glavno besedo pri čas; nikih. »Roka roko umiva« ,velja tudi za te zlate ptiče. Edini veliki list, ki se je zbudil, je angleški Dailv F.xpres*. Poslal je v Me; hiko lastnega poročevalca. Ca/les se mu je nesramno zlagal, češ da preganjanja ni m da so odredbe proti katoličanom le obram; ba države proti upornikom. In vendar: 150 duhovnikov je dal nasilnež umoriti; vojaki so jih mučili na najkrutejši način. Pa za; kaj? ker so hoteli ostati duhovniki, citati sv. mašo, deliti sv. zakramente! Tiran dela s katoličani kot z brezpravnimi sužnji: pre; poveduje vsak verski znak, zabranjuje sv. mašo, delitev zakramentov bolnikom, prepo; veduje redovne obljube, odvzel je duhov; nikom državljanske pravice — skratka: uničiti hoče Cerkev.
U ver jeni smo, da si bo tudi ta preganja; lec Cerkve polomil zobe, kot so si jih že nešteti drugi.
VERNI LETALCI.
V Ameriko so dospeli na nemškem letalu »Bremen« drzni letalci: stotnik Koehl, pi; lot Fritzmaurice iz Irske in baron Huene; feld. Cba pilota Koehl in Fritzmaurice sta verna katoličana. Pred odhodom sta bila ■oba pri sv. maši in Koehl je prejel iz rok baldonndskega župnika sv. obhajilo. Baron Huenefeld sicer ni katoličan, vendar je ve--ren človek. V pismu na irski narod piše: y>Naj Bog, v čegar vsemogočne roke pola-gamo uspeh našega podjetja, usliši naše molitve!« Molitve so bile uslišane — let ah ci so preleteli mogočni ocean.
SV. OČE IN VZGOJA MLADINE.
Papež je 16. aprila sprejel v posebni au; dienci osrednji odbor organizacije katoli; ških mož in poudarjal ob tej priliki, da spada moralna in verska vzgoja mladine v
področje Cerkve. Sedanji sv. oče je poseben zagovornik katoliških organizacij, v ka; terih vidi preureditev človeške družbe po Kristusovih načelih.
Z^ KATOLIŠKO ČASOPISJE.
Malokomu bo znano, da je sveta kongre» gacija za razširjenje vere v Rimu ustano; vila meseca aprila 1927 posebno tiskovno agenturo z imenom »Fides«. Ta ima nalo; go: 1) da zbira iz vseh misijonskih krajev poročila. 2) Da organizira poročevalno : luž bo med katoliškimi časopisjem. V krat; kem času je na Kitajskem pridobila 75 do; pisnikov, na Japonskem 12, v Indiji 40, Oceaniji 45, v Afriki 110. — Tako nam Cerkev kaže, kako je treba delovati tudi drugod za katoliško časopisje.
PROTI UMAZANI KNJIŽEVNOSTI.
Češka zbornica je predložila načrt nove postave proti umazani književnosti in »šun; du«. Načrt ugotavlja: »Jasno je, da lahko kak opis ogroža naravni razvoj mladine posebno s tem, da vzbuja nagnenje do zlo; činov in surovosti, da kvarljivo vpliva na domišljijo. V sled tega se razširjenje takih knjig prepoveduje osebam do 18. leta.« Ustvariti mislijo tudi vzklicne komisije, ki postopajo na poziv šolskih in mladinsko; vzgojnih oblast ni j. Če komisija vztraja pri prepovedi, se ta razglasi v uradnem listu. Tako prepovedana knjiga se ne sme dalje prodajati in prestopki se kaznujejo od 8 dni do 12 mesecev. — Zelo umesten zakons ski načrt!
Svetovni evharistični kongres.
Letos, od 5—9. septembra, se bo vršil 29. evharistični kongres v Sidneju v Avstraliji. Posebnost tega kongresa bo, da se bo raz; pravljalo v 15 različnih narodnih skupinah o predmetu: Sveta Evharistija in Božja Mati Marija. Zglašenih je že nad 5000 ka; toliških zastopnikov iz severne Amerike. Za razmnoženje in razširjenje govorov se bo postavila posebna katoliška »radio«;postaja. Kongres bo razvil zanimive slike iz kato; liških misijonov iz Azije in Avstralije.
Hodil po zemlji sem naši ... (Ž
OSEBNE VESTI.
Od doma se poslavljajo... — Zadnje dneve aprila je odšlo zopet v tujino večje število naših ljudi. Med njimi omenjamo g. Franja Cotiča, marljivega kulturnega de* lavca iz Renč. Z neumorno pridnostjo je vodil dramatske igre kot izboren režiser in spreten organizator. Našim izseljencem, ki gredo v Južno Ameriko, izročamo najlep« še pozdrave z željo, naj jim bo sreča mila in božji blagoslov trajen!
Poroke. Za velikonočne praznike sta se poročila Franc in Viktor Vodopivec iz Aj« dovščine s Frančiško Bajec in Angelo Se« menič. Poročal ju je g. F. Terčelj. Ženino« ma, vestnima pevcema in nevestama želi« mo neskaljene sreče!
Slovo. — Iz Kobarida je odšel organist g. Tone Uršič, ki je požrtvovalno vodil pe« tje nele v Kobaridu, temveč tudi v okoli« ških vaseh. Ustanovil in izobrazil je godbo na Iderskem ter bil radi veselega značaja splošno priljubljen. Odšel je na novo služ« beno mesto v Idrijo. Prijatelji so mu na« pravili lepo slovo in se v ožjem krogu po« slovili od vestnega pevovodje, kateremu iz« rekajo najlepšo zahvalo za neumorno delo.
NA DEŽELI.
Renče. V nedeljo 15. aprila so naša pridna dekleta imela prosvetne tekme. Izid je bil naslednji: Martinuč Veronika (10 točk), Marljak Rozika (9), Lukežič Lojzka (8), Mozetič Ernesta (9), Cotič Viktorija (8) in Lukežič Marija (10, zmagalka). Čast dekletom in onim marljivim osebam, ki so jih pripravile na tekmo!
Dornberg. (J. P.) Vprašuješ, kako se iz« govarja in poje l na koncu besed. Po doma« če povem tako: V navadni izreki nihče ne govori 1, ampak u ali v, v svečani izreki, med katero spada tudi petje, se pa pogosto rabi 1. (Breznik, Slovnica str. 6.)
Solkan. Dovolite, g. urednik, da Vam sporočim svoj vtis, ki sem ga odnesel od tridnevnice, ki smo jo imeli pred Oljčnico. Za nas moške je bila ta verska prireditev nekaj novega, zato se prvi dan nismo mogli vživeti. Vedno bolj pa so nas govori vlekli
in navezali tako, da nam je bilo težko, ko je ta milosti polni čas tako hitro minul. Drugo leto si želimo zopet kaj podobnega. Garantiram, da se bo število poslušalcev podvojilo, ker je marsikomu žal, da ni mo« gel biti radi opravkov zraven. Hvala lepa v imenu vseh!
Bilje. Sporočam nakratko o cerkvenem koncertu, ki ga je priredil dne 15. aprila naš cerkvenih zbor. Bali smo se, da jo bo« mo polomili, zato smo zadnje dni napeli vse sile. Udeleženci so bili zelo zadovoljni. Zahvaljujemo se g. kuratu, ki nas je požrtvovalno učil, gg. J. Bratužu in Arčonu, ki sta krasno prepevala in vsem udeležencem. Pesmi so bile večinoma zložene od g. Vo« dopivca, ki je za naše zbore najbolj privla« čen. Škoda, da ni bilo ob tej priliki nago« vora o cerkvenem petju, ker ljudje včasih premalo cenijo cerkveno petje in ne razu« mejo pomena za poveličanje službe božje.
Cerkljansko. Naši kraji so zaspani. Dru« god slišimo o tekmah in lepem razvoju cerkvenega petja. Tudi pri nas bi se lahko zganili. Sicer imamo precej dobre pevske zbore, le volje nam manjka. Fantje in de« kleta, k tekmam in k petju!
Drežnica. Pred velikonočnimi prazniki smo imeli pri nas tridnevnico. Ob zelo šte« vilni udeležbi smo poslušali govore, ki so nas pripravljali na Veliko noč. Časopisje je pri nas zelo razširjeno, le »čolniča« bi mo« ralo biti več. Poskusili bomo z agitacijo in upamo, da nam uspe.
Tolminska. Močan cerkveni zbor v Tol« minu, ki ga sestavljajo tudi pevci in pevke iz sosednjih vasi, lepo napreduje. Škoda, na nimamo izvežbanega organista! V Ča» drgu so imeli za praznike prosvetne tekme. Vzornim tekmovalcem in tekmovalkam ča« stitamo! O izidu bomo poročali v prihod« njem »čolniču«.
Vojaki « novinci odhajajo te dni v kasar« ne. Mladim prijateljem želimo, naj bi vztrajali značajno v pravih krščanskih na« čelih in si pridobili tekom službovanja ve« liko dragocenih izkušenj. Bog z vami, fantje junaški!
Zasoljene in zapletene.
Naloge.
Nove naloge, ki smo jih stavili v 3. številki »Čolniča«, so našle več reševalcev. Zlasti vprašanje Kra= ljeve slike je vzbudilo precejšnje zanimanje. Hoteli smo vedeti za mnenje naših neizšolanih prijate* Ijev. Čitatelji naj presodijo odg o---vore sami. Predno kdo izreče sod* bo, naj dobro premisli. Priobčuje* mp odgovore po vrsti, kakor so došli.
KRALJEVA SLIKA »KRIŽANI«.
Ivan Mohorovič, ki služi pri vojakih, jo ocenjuje takole:
Tone Kralj in njegov brat Franc sta po« nesla ne le svoje, ampak ime celega na« roda v široki svet. Njune slike pozna Pariz, jih občudujejo v Benetkah in Florenci, za« vzemajo častno mesto po monakovskih galerijah in drugod. Pa tudi v polni meri zaslužita to priznanje doma in v svetu.
Mi povprečniki se kaj malo zanimamo za slikarstvo. Hladno gremo mimo umetnine, jo pogledamo ali pa še ne, dasi se pri sli« kah nespametnih filmov ustavljamo in ogle« dujemo mimiko ter jo razmišljamo. Pa kaj so ta pačenja proti umetnini, zlasti proti taki kot so slike bratov Kraljev.
Brata Kralja sta moderna slikarja, to se pravi: onadva slikata dušo ljudi, ki se gib« Ijejo krog njiju. Na teh slikah vidimo, da je snov nekako zapostavljena za dušo, ho« čem reči, da je slika sestavljena iz malošte« vilnih potez in da nam predstavlja bolj notranjost človeka, ki je za predmet slik* ali notranjost slikarja (oz. opazovalca), ki motri določen predmet.4')
Oglejmo si pobližje sliko Toneta Kralja »Križani«. Slika je delna, sv. osebe so na« slikane samo v doprsni velikosti, da nam je slikar na ta način prinesel sliko bliže.
*) Gotovo imate pri rokah knjigo Gori« ške Moh. Družbe: »Ob srebrnem studen« cu«. V malo potezah je slika narejena in kako mojsterski je izražen v njej pohlep.
Kako si tolmačimo te obraze? Ni to slika trpljenja, slika dopolnjenja je. Poglejte Kristusu v glavo: Jasno vidimo znake trp« ljenja v licih, na ustih, v čelu; ali ti znaki so nekako mrtvi in če gledaš v oči, boš vi« del neko mirnost, trpljenje ne pride do ta« ko ostrega izraza, Kristus te gleda kot bi ti hotel reči: Na, tukaj sem, človek, tukaj sem ti prinesel vse: sebe, svoje življenje in smrt, svojo mater in svoje drage. In če sli« ko tako opazuješ, ali ne vidiš v obrazih tu« di nekega svečanega trenutka, ko se obra« čajo nate in čakajo, kaj boš storil ti, ali boš nerodno pokimal ali se zgrudil v prah svoje ničnosti. Isto vidiš na obrazih božje Matere in sv. Janeza.
Slika Matere božje ob križu nam kaže že prestano bol. Solza ji je zdrknila po licu. A vendar v obrazu nc vidimo tistih razru« vanih oblik trpljenja, tiste razbičane duše. Neka mirnost je izražena v obraznih pote« zah, dasi se tudi tu dovolj jasno odraža trpljenje. Prav isto nam govori ko obraz Kristusov. Ali vidi se, da žalost ni še tako utolažena, kakor v obrazu Boga.
Obraz sv. Janeza gledamo ob strani križa. V celotni sliki vidimo, da v njem še divja vihar bolesti. Roke stiska k obrazu, obličje mu je v pričakovanju nečesa straš« nega, neizbežnega « smrti Boga. Bolest v teh potezah ni še umerjena kakor na obra« ■iu božje Matere.
Kot rečeno v posameznostih, tudi v ce« loti ne opazimo tiste potrtosti, strašne ago« nije boja med smrtjo in njenim Stvarite« Ijem, kakor jo vidimo n. pr. Meštrovičevem Kristusu, kjer te zgrabi groza ob pogledu na Boga. Ta Kraljeva slika te pa ne udari z grozo, z občutkom smrtnega boja, da bi odtrgal oči od nje, nc, pred to sliko moraš povesiti oči ko izgubljeni sin pred očetom.
V. Andrejev iz Idrijskega loga je kriti« ziral sliko takole: Kaj naj bi napisal o sliki jaz, človek preprosti! Navada je, da sodijo le strokovnjaki. A ravno ta sodba ni vedno najboljša, ker je lahko zelo pristranska in osebna ter jo narekuje redno osebni odnos strokovnjaka do umetnika oz. njegove sme«
ri. Kot bivši dru;tveni knjižničar sem do« znal, da znajo naši preprosti fantje in de« kleta zelo trezno presojati literaturo in tu« di umetnost. So pač pristni sinovi naroda, ki sodi po svoji zdravi pameti in ne po raz« nih predsodkih. -— Slika Kraljeva je name sprva napravila zelo neugoden vtis: oglje na zidu, spačeni obrazi, nepopolna telesa — skratka: nekaj robatega, neprijaznega, nič lepega. In vendar si ne bi upal po tem prvem vtisu izreči iste sodbe, kot mi jo jc narekoval hipni pogled. Mislil sem si: kdo pa more naslikati Kristusa takega, kot je bil? Kje je Njegova fotografija? Le ta bi smela služiti kot »portret«. Je ni, sicer bi jo fotografi kopirali in je ne bi bilo tr.eba umetnikom risati. Trpljenje Kristusa in Njegovo smrt narisati se pravi, po opisu, ki so ga spisali evangelisti predočiti ljudem grozno muko in neizmerno žrtev, ki jo je za ljudi prestal Bog « človek. Šele če sliko dobro preštudiram, se mi odpre vsa njena lepota. Cela slika kaže eno veliko bolečino in ravno to jc hotel slikar poudariti. Kri« stusov obraz poglej! Odprta knjiga je, iz katere beremo vse dušne in telesne boleči« ne, ki jih je trpel Izveličar. Skozi zunanjo obliko, ki ne igra velike vloge, bije neiz« merno notranje trpljenje; Usta so napol odprta, oči zro pred seboj smrt in vendar kažejo ljubezen in prožijo vprašanje: »Ljudstvo moje, kaj sem ti storil?«
Pri Materi božji opaziš tiho udanost. Solza ji je zdrsnila iz oči, v Njej se trga bo« lest, vendar je obraz miren —■ močno Mu« čenico nam predstavlja.
Sv. Janez pa ne kaže one udanosti kot božja Mati. Bolest mu sili v obraz, grabi ga krčevito z rokami, od groze ima odprta usta, telo se mu zvija.
Vse te duševne občutke je hotel slikar pokazati na obrazih — in v tem je njegova umetnost; on slika notranjo bolest, ne pa obleke, las, zanj je to postranskega pome« na! Pred tako sliko moraš misliti, ne pa go« voriti. Če misliš, ti bo vztrepetalo srce in spoznal boš, da je taka slika biser med vsemi prizori trpljenja, kar sem jih videl kedaj.
Tretjo oceno nam je poslal Pavlica Franc iz Dornberga. Piše takole: Slika »Križanje«
se mi je na prvi pogled zdela čudna in ne posebno lepa, ker sem bil doslej navajem drugačnih slik. Čim dalje sem pa sliko gle« dal, tembolj se mi je prikupila. Dvojni iz« raz odseva iz nje: brezmejno trpljenje in zmagoslavje nad hudobijo. Iz božjih oči gleda usmiljenje, dasi bi moralo gledati po naši predstavi trpljenje in razočaranje nad svetom. Na zunanjost n. pr. trnjevo krono, umetnik ni polagal važnosti. Tudi ni našli« kal Kristusa s kodrastimi lašmi in cukreni« mi potezami, kot Ga slikajo navadno. Zato sem se zamislil pred to sliko, medtem ko se pred drugimi ne, ker so vse navadne in dajo prav malo misliti.
Slišali smo o sliki razne glasove, ki so delo enostavno zavrgli, obso? dili in Kristusu prisodili izraz tope* ga plebejca. Z glasovi se ne more? mo baviti, želeli bi si pa pisane, utemljene kritike. Vsakdo ima pra« vico, da sliko oceni. Merodajen sodnik pa je le oni, ki sliko razu? me, sodbo utemelji. »Ker se meni ne clopade« še ni znak in merilo preso? jevanja. Slikarja Kralja ne bomo hvalili, ker naše hvale ne rabi in ker se dobro delo samo hvali. Ima res na slikah marsikaj odurnega, odbi? jalnega, na prvi hip neužitnega. 2i? veli smo dosedaj v onih predsta? vah, ki so nam jih nudili »pildki« v bptegah in kino, ki je predstav? Ijal Marijo božjo Mater in Marijo iz Magdale tako, da je kričalo na vseh straneh meso in molčalo ver? sko doživetje. Take slike se človek kmalu naveliča. Če boš šel pa kdaj mimo Volč ali Avberja na Krasu, ne pozabi stopiti v cerkev in si ogledati Kraljeve slike. Veliko ner? gačev — med njimi tudi pisec teh vrstic — je ob pogledu umolknilo in tako zbrano molilo, kot še zlepa ne nikjer. V vsakem umetniškem razvoju je pa nekaj ekstremnega. Če se bo slikar unesel tudi glede forme — in to se je že precej zgo? dilo — bo njegova umetnost brez? dvoma lahko zakraljevala v naših cerkvah.
ZA SMEH.
Uslužnost. Gospodični je presedalo ved«-no deževje. Dražestno je zazehala in potožila svojemu kavalirju: »Oh, ko bi vede« la, kakšno vreme bo jutri!« Kavalir je sklenil roki na moška prsa in iz zaljublje« nega srca vzdihnil: »O, ko bi bil žaba, da bi vam mogel določno povedati!«
Žrtve. Pod murvo je stala zaročenka in bodočemu možicu govorila takole: »Če se poročiva, boš moral opustiti kajenje!« On: »Bom!« Ona: »Tudi pijačo in kvartanje boš opustil!« On: »Bom!« Ona: »Imaš mo» goče še kako reč, ki jo boš meni na ljubo svojevoljno opustil?« On: »Seveda, moja
UGANKE.
UGANKE.
Uganke v 3. številki se pravilno rešijo tako«le: Uš, ribe, sebi enakega. Vizitka: Še« petalka in poljedelec.
Pravilno rešitev so poslati: Slokar Franc iz Kamenj, Ivan Kopačin iz Podrage, Likar Bernard iz Otlice, Olga Černic iz Gaberja, Luka Samsa iz Vel. Brda pri Razdrtem, Božič Franc iz žapuž, Anica Roje iz Cer« kna, Marija Tominec iz Idrijskega loga, Ru« dolf Bavdaž iz Loma, Anica Poženel iz Črnega vrha, Kati Mezek iz Cerkna, Franc Šorli iz Koritnice.
Izžrebana je bila: Olga Černic iz Gaberja pri Mirnu.
Raztresene ude so zbirali: Golob Feliks iz Grape pri Zakojci, Kati Mezek, Roje Anica iz Cerkna in Fr. Bratuž iz Gorice. Edino slednji je pravilno pogodil sliko man« darina. Le poglejte jo!
dušica!« Ona: »Kakšno pa?« On: »Misel, da bi tebe poročil!«
Oprostitev. »Moj mož je naročil, naj vam povem, da ga nocoj ne bo v gostilno — je bolan.« Pijanček: »Kaj mu pa manjka?« Že« na: »Denar!«
Dobro spričevalo. »Meta Žafran je slu> žila pri meni 30. aprila od 7. ure zjutraj do 3U na poldne. Ves čas je bila zvesta, pridna in se je prav pošteno obnašala!
Reza Popernik.«
Vprašanja. Dekle 18. let se vpraša: »Kak« šen je on?« Ko ima 25 let, vprašuje: »Kaj je on?« In ko šteje 28 let: »Kje je on?«
UGANKE.
1. Vizitka.
Kdo in kaj sta bila ta dva moža,
to naj pove petelinu, kdor ju pozna!
2.	Kje najdeš morja in reke brez vode ter mesta brez hiš?
3.	Ali sme mož poročiti taščo žene svo« jega brata?
Kdor bo rešil pravilno vse tri uganke in bo izžreban, bo prejel v dar lepo Finžgar« jevo povest »Strici«.
NALOGE.
1.	Imenuj mi v pravilni sloven* ščini dele voza, skozi katere gre iglica!
2.	Koliko napak je naredila »oli* kana« gospodična v sledečem stav; ku: Mojega zaročenca se pozna, brez da bi se ga videlo.