
Trtna uš in trtoreja

- '$><$"-

N a v o d

kako se je mogoče vkljub trtni uši s trtorejo uspešno

baviti

Po najnovejših skušnjah

spisal

Ivan Bele,

učitelj na vinorejski šoli v Mariboru.


... Celje, 1893

Tiskal in založil Dragotin Hribar


45902


Uvod.

Nova doba je napočila vinoreji. Časi, ko so vino pridelovali
po načinu več tisoč let starem, bližajo se koncu. A kdo je pro-
vzročil ta velikanski prevrat? Nihče drugi kot neznaten mrčes,
ki je, prišedši iz daljne Amerike, postal prava šiba vsem vinorod¬
nim krajem. Stari vinogradi vedno bolj izginjajo; le z velikim
trudom in še z večjim naporom gmotnih in duševnih moči bode
mogoče s koristjo povzdigniti nove vinograde in odpreti zopet
na nastalih pustinjah vir blagostanja večini dosedanjih vino¬
rodnih krajev. Še pred kratkim je'bila vinoreja. v premnogih
krajih -— dasi se je človek že tisočletja ukvarjal s pridelovanjem
dobrodejne kapljice — še na prvotni stopinji, v zibeli. Narava
sama ni zahtevala velicega napora in je človeku jako olajša-
vala pridelovanje vina; a človek si je hotel še bolj olajšati
delo in je še tistim neznatnim zahtevam narave ustrezal le
na pol. Užaljena priroda pričela se je upirati, izpita zemlja ni
hotela več dajati toliko pridelkov, razne bolezni jele so že itak
slabo rodovitost še bolj krčiti in, — da je mera polna, prišla je
trtna uš, ki je temeljito prevstrojila vse pridelovanje vina.

Vinoreja bode torej zahtevala odslej več napora in bode vino-
rejce še bolj silila k resnemu prevdarku in k umnemu postopa¬
nju. Zato pa smemo upati v tem oziru napredka, a kateremu je
pa temelj — trtna uš.

Vinorejci se bodo morali sprijazniti in seznaniti z neizogib¬
nimi novotarijami. Kolikor bolj pa se pouče o očitnih skrivnostih,
kolikor obsežneji je njih pregled v tej prevažni panogi omike

toliko vspešneje bodo delovali, toliko sigurneje bodo izbirali le raz¬
meram svojim primerno. Zbirka v tej stroki nabranih skušenj bode
torej dobro došla našim vinorejcem. Vsakdo lahko mnogo skusi zase
in mnogo dobrega najde. Nihče naj se ne obda s kitajskim
zidom, naj ne zapira vrat uma svojega pravilom, posnetim po
skušnjah drugih, da bo imel kolikor možno obširen pregled in si
zamogel vse kolikor toliko prav tolmačiti.

Umen vinogradnik ali pa kmetovalec sploh mora spozna¬
vati vzroke in učinke. Kajti kdor si zna tolmačiti vzroke, s ka¬
terimi doseže razne učinke, dela z odprtimi očmi ter z zaved¬
nostjo zasleduje svoj smoter. Mnoge navidezne težave razprše se
mu liki megla, ako spozna vzroke, in lahko se ogne mnogim ne¬
prijetnim žrtvam.

Ni pa moči vseh skušenj, nabranih do denes v vinoreji,
spraviti na nekoliko lističev, ampak trebalo bi že debele knjige.

Pa saj zadostuje umnemu vinogradniku — kateremu ne
preostaja časa, da bi se ukvarjal z učenjem — le posnetek
pregledno razvrščen, ki naj podaja navod k glavnemu početju in
samostojnemu prevdarku. Temu namenu služi naj ta knjižica.
Gradivo njeno nabrano je iz izjav prvih izvedencev, prvakov med
strokovnjaki. Ker pa naj knjižica služi kot svetovalka zlasti vi¬
nogradnikom naših krajev, zato so velike važnosti izjave moža,
ki že več let opazuje napredek vinoreje s pomočjo ameriških trt
po vsej Štirski s popolno strokovnjaškimi očmi in ki je vsa pra¬
vila umne vinoreje kot voditelj takih podjetij sam nabral za naše
razmere. Večina tega gradiva, našim razmeram prikrojenega,
posneta je iz lastnih izjav g. Ivana Ballona, deželnega komisarja
za vinorejstvo v Gradci, ki dobro pozna razmere in težnje naših
vinorejcev. Rado voljno je zbral skušnje svoje v celotno enoto ter
jih poklonil v tej knjižici v občo korist. Ker so viri temeljiti, v
popolni stvarni zavednosti skušene poteze neovrgljive, zato
ni najmanjših izmišljotin v tem spisu; vinogradniki se lahko
zaupno ravnajo po navedenih načelih ter si zopet opomorejo kar
najhitreje in najlaglje.

Glavni namen knjižice je pa v okom priti tako pogosti
prevari. Pogosto se veliko več trosi med svet nego potrebno,

kar je pa v gospodarskem oziru neugodno ker silno obtežuje
dohodke vinorejcev. Najčešči vzrok takemu nespametnemu tro¬
šenju je nepravi pojem varčnosti, neprava zavest o podvzetem
delu. Zato hočemo, kolikor dopuščajo razmere, tudi s številkami,
posnetimi iz skušenj, primerjati različno postopanje pri nasadu
vinogradov.

Upamo torej, da bo ta nujnim potrebam prikrojena knjižica
služila s svojo vsebino marsikomu vinorejcu kot veren kažipot.
Uverjeni smo, da kdor koli se vestno ravna po tu zabeleženih
načelih, ne bo neprijetno iznenaden in bo dosegel svoj smoter
brez nepotrebnih dragih žrtev.

N

I. Poglavje.

A. Vzroki prevratu v naši vinoreji. (Trtna uš.)

1. Podatki o propadu vinogradov.

Jedva je preteklo četrt stoletja, odkar je počela trtna uš
iz Francije sem se pomikati, svoj pot povsod označevaje s pro-
pastjo vinogradov, odkar je nastopila kot škodljivka, na katero
mislijo vneti vinogradniki le z nekako grozo.

Že leta 1854. je opazoval v Ameriki naravoslovec Asa
Fitch na listji tamošnjih trt necega mrčesa ter ga
krstil za „Pemphigus vitifoliae“. Toda niti on niti kdo drugi ni
slutil, v kako nevarnost bode spravilo to bitje vinograde vsega
sveta. Pač imamo tukaj tužen primer, kake posledice da nasta¬
nejo, ako preziramo navidezne malenkosti. Ne sluteči nevarnosti
so brezbrižno prevažali ključe in vkoreničene trte iz Amerike na
razne kraje. Tako je sicer slabotna in za dolgo potovanje nespo¬
sobna trtna uš prijadrala preko širnega Velikega oceana tudi k
nam v Evropo. Nevedni človek sam je pospeševal prihod veli¬
kega nasprotnika interesov svojih. Sedaj pač čutimo nasledke take
nevednosti in nepremišljenosti, a prepozno!

V Ameriki so. že prej opazovali, da naše tam zasajene trte
nikakor niso hotele vspevati, marveč so sev 3—4 letih posušile,
nasprotno pa so domače rasle vedno enako bujno. Ta slučaj
pripisovali so raznim vzrokom. Pravi vzrok izvedeli so še le
tedaj, ko so evropejski vinogradniki že čutili skeleče rane, koje
je vsekala trtna uš v njih gmotno stanje. Leta 1863. jeli so v
Londonskih rastlinjakih spoznavati trtno uš kot škodljivko, leta
1865. pa jo je preiskaval učenjak Planchon, ko je opustošila že
obilo vinogradov. Meneč da mu je opraviti s čisto novo prikaz-

7

nijo, dalje trtni uši drugo ime: „Phyloxera vastatrix“. To ime ji
je ostalo.

Po izvestjih francoske filokserne komisije bilo je leta 1882.
763.799 ha  vinogradov popolnoma uničenih, a 642.078 ha  bilo je
že v kaj žalostnem položaji. Iz tega razvidimo silno hitro raz-
ploditev in razširjanje trtne uši.

Leta 1880. so konštatovali trtno uš tudi na Štirskem in
sicer sprva le na nekoliko mestih Brežkega okraja, do danes pa
so jo našli že v štirih političnih okrajih in v 48 občinah.

Od 34.056 ha  vinogradov cele Štirske postalo jih je že 5249
ha  žrtva te svetovne nadloge. To pa velja le za one kraje, kjer
je že uradna komisija vsled vnanjih znakov, prišla na sled trtni
uši. Ker je namreč mrčes zelo majhen, zato je le mogoče za¬
slediti ga po posledkih tajnega in zlobnega početja njegovega.
Vidni znaki pa se pokažejo navadno šele po 3—4 letih po na¬
selitvi. S početka ali niso prirodni pogoji dovolj ugodni razploditvi
trtne uši, posebno dokler se ona ne privadi novim razmeran^
ali se pa trte več ali manj časa vspešno branijo. Kar naenkrat pa
bukne, in v kratkem času ostanejo od lepih okrožnih vinogradov
le suhi štori.

Ponekod skušali so trtno uš šiloma iztrebiti. V to svrho jeli
so izkorenjevati in požigati vse količkaj sumljive trte, zemljo de-
sinfikovati (razkuževati), sploh jako korenito postopati. Ko bi
mogli vse količkaj okužene trte kot sumljive spoznati in vsako
uš na ta način dobiti v svojo pest, po njej bi bilo. Toda priroda
je pokroviteljica njena, in jo večkrat krije pred očmi razdraže¬
nega človeka. Zato pa tudi najbolj korenito postopanje nič
ni hasnilo, kajti jedva so se začeli veseliti vmišljenega vspe-
ha, kar se je pokazala hudobnica zopet na drugem bolj ali
manj oddaljenem kraji. Zopet so trebili, in zopet jih je varalo.
Enacih primerov imamo zlasti tam, kjer so še vedno vneti
za tako brezvspešno ravnanje. Iz vsega tega torej razvidimo,
da sami sebe varamo, ako smatramo za resnično zdrave vino¬
grade le na videz zdrave, t. j. tiste, ki še niso uradno proglašeni
za okužene. Radi tega ne smemo misliti da ima Štirska samo
5249 ha  okuženih vinogradov, ki so že uradno proglašeni kot taki.

8

Pripravimo se raji na huje ter smatrajmo vsaj dvakrat toliko
ha  za okužene.

V okrajih Celje, Maribor, Ptuj, so uradno konštatovali trtno
uš še le leta 1887. oziroma 1888., ko je že več sto ha  skoro uni¬
čila. V takih razmerah — posebno če priroda pospešuje razplo-
ditev uši in pešanje trt — se je bati, da bodo črez deset let
vsaj v južni Štirski ostale samo še pravljice o današnjih vi¬
nogradih.

Ako gledamo z narodnogospodarskega stališča v to žalostno
bodočnost, vidimo v duhu neprijetne slike, pekoče rane in popolen
propad vinogradov v Stirski. Morda gledamo pri takem opazo¬
vanji malo preveč črno, kar se ne da tako hitro opravičiti. Bolje
pa je v takih zadevah najhujše pričakovati in se že zdaj na to
sestavno pripravljati. Kdor se še o pravem času pripravi na pri¬
hod neljubega gosta, on ne bo nikdar tako hudo čutil škodljive
trtne uši, ko pa tisti, ki se vedno zanaša, češ da mu ni treba
skrbeti, saj v njegovem vinogradu, v njegovem kraji še ni uši.
Tako upanje navadno goljufa. Da so n. pr. Bizeljanci pred dese¬
timi leti vedeli, kar danes vedo, ne bi kazale njih gorice toliko
let golih reber, ne bi bili zgubili toliko dohodkov, ne bi jim bilo
tako težko si opomoči, ko sedaj, ko so že gmotno opešali.

2. Popis trtne uši.

Srečni so pač oni vinogradniki, ki se še niso seznanili
s tem škodljivcem. Zanimalo bode pa gotovo tudi njih, izvedeti
nekaj o bistvenih lastnostih trtne uši. Ne le radovednost, marveč
skrb za svoj vinograd naj bi naganjala vsakega, da spoznava
sovražnika, s kojim se bo moral boriti prej ali slej. Vsak vino-
rejec mora si znati tolmačiti vse sumnjive prikazni v vinogradu
svojem, ako hoče še začasno pravo ukreniti. Kakor je pripotovala
trtna uš le po nevednosti in nepazljivosti iz Amerike, tako je
tudi nevednost o njenih bistvenih znakih vzrok, da se širi pri
nas od vinograda do vinograda, od kraja do kraja. Zelo koristno
je torej, da se seznanimo s to živalico malo natančneje.

Dorasla uš ima podobo jajca; dolga je okolu 0'8 mm.,  široka
pa 05 mm,  torej dovolj velika, da jo je moči že s prostim oče-

9

som opaziti (kar-je posebno lahko, kedar se nahaja v večji družbi).
S prva je rumene boje, potem pa postaja zelenkasta in temna.
Nadaljni natančni popis pa je za porabo manj važen, zato ga
lahko izpustimo, ter omenimo le orožje, s katerim trtna uš toliko
vinogradov vniči. To orožje je 2 /s truplove dolžine dolg rilec, nekaka
nožnica, katero zamore uš polagati ob zadek, in v kateri tiče
po tri ščetine — prava sesala. Ščetine zabada v mehke trtne
dele, najraje v živice, ter tako sesa in svoja jajca polaga. To so
takozvane korenske uši, same samice, ki prezimujejo na kore¬
nine'! in sicer tako globoko, da jim mraz ne pride do živega.
Na najnežnejih živicah je po leti pogosto videti večje rumenkaste
lise, ki obstoje iz večjih družb koreninskih uši.

Vsled obilega zabadanja rilcev, oteko nežne koreninice ter
odebele do grahove velikosti. Na ta način nastanejo takoimeno-
vane nodozitete. One so vedno gotovi znak navzoče trtne uši.

Tudi na starejih koreninah nastanejo otekline, tuberozitete.
Ljubje postane hrapavo. Živice se prično sušiti že meseca av¬
gusta. H krati prehaja iz njih gnjiloba v stareje korenine, in tako
morajo trte poginiti.

Korenske uši polagajo rumena, pozneje temna jajca, vsaka
po 30—40. V teku 7—8 dni izležejo iz njih mlade uši, ki začno
takoj na koreninah sesati in v kakih 20 dneh tudi jajca pola¬
gati. Tako se nabere na leto 6—8 pokolenj. Od ene same sa¬
mice nastane lahko v enem letu več milijonov uši. Ravno vsled
te silne plodovitosti je nevarnost za trte tako ogromna.

Od meseca julija do septembra pa lahko opažamo neke
druge vrsti uši. Izlezle so sicer tudi iz jajec korenskih uši, so
tudi same samice, rumene boje, imajo pa bolj podolgato, vitko
truplo in razun druzih malih nebistvenih razlik na hrbtu dvoje
črnikastih lis. One izležejo iz zemlje, se leve na nadzemeljskih
trtnih delih ter dobe popolna krila. Lahko torej letajo okoli in
pospešujejo razširjanje svoje zalege. Utrujene sedajo med potom
na listje, in sicer med listovni recelj in med mladiko, polagajo
3—4 jajca različne velikosti in poginejo. Iz večjih jajec (katerih je'
navadno tudi več) izležejo v 6—10 dneh samice, iz manjših samci.
Te spolne uši so rumene barve in prebivajo od avgusta do ok¬
tobra na vnanjih delih trte. Ker nimajo dovolj razvitih priprav,

10

da bi si hrano preskrbovali, mogo živeti le nekaj dni od snovi
lastne telesne zaloge. Predno pa poginejo, se oplode, in samice
polagajo samo po eno jajce pod trtno lubje. Jajca imajo isto barvo
kot lubje, pod katerim prezimujejo; zato jih je kaj težko najti.
Zoper zunanje vplive, n. pr. mraz, mokroto, so kaj uporna, tako
da mogo tudi v hudi zimi ohraniti rod trtne uši. Spomladi izle¬
žejo iz njih uši, podobne korenskim, ki gredo ali na korenine ali
pa, karr je pri nas zelo redko, na list. ■ Tam se razploditev z nova.
prične. Tako kolobari uš o ugodnih razmerah vsako leto. Jasno
je torej, da narava sama skrbi za njih obstanek in razširjenje,
še bolj pa človek. Ne le s koreninami, marveč tudi z listi, ključi,
debli i. t. d. jo je lahko prenesti, jeseni pa, kedar letajo krilate
uši okrog, prenaša jih človek nehote sam na sebi. Ni čudo, da
o toliki nepazljivosti glede raznašanja uš tako napreduje in
vinogradi tako ginejo.

3. Prirodno razširjanje trtne uši in zunanji znaki prisotnosti

njene.

Iz prejšnjega zamoremo sklepati, kako se lahko širi uš sama
brez posredovanja, človeka ali drugih vzrokov. Mlade uši gredo
v zemlji od korenine do korenine. Kolikor bliže so trte nasajene,
toliko bolj se križajo njih korenine, toliko hitreje se uš po njih
širi. Kjer sade trte precej narazen, kakor n. pr. po Italiji, trtna
uš slabo napreduje, nasprotno pa v naših vinogradih mnogo bolj
vkljub drugim bolj neugodnim razmeram. Ako pride n. pr. v gost
vinograd na eno trto samo po ena uš ki leže jajca, tedaj jih je
v kratkem na tisoče. Mlade gredo hrane si iskaje po koreninah
na sosedne korenine bolj ali manj v krogu, od tod ona značilna
okrogla gnezda. Najprej napadene trte, to so one v sredini, prično
najprej slabeti, to slabenje gre dalje v krogu, vzporedno s ča¬
som, odkar so uši na koreninah. Ker so pa one trte v sredini
nekaj let prej napadene bile po uši kakor pa one na kraji mesta,
zato je že od daleč spoznati to neenakomerno slabenje. Vsled
neenake rasti nastanejo pri takih gnezdih v mladikah skledi po¬
dobne globine. V sredini so mladike najslabše, proti kraju pa
postajajo vedno močneje. Od gnezda pa letajo na vse strani kri¬
late uši po 10—100 m  dleč ter tu in tam zopet sedajo ip vstvar-

11

jajo nova gnezda. Tako nastajajo okolu enega prvotnega gnezda
še mnoga druga mlajša gnezda in je opazovati ravno tako krožno
slabenje. Prvotno gnezdo je najstarejše in največje; trte so ondi
najslabše; gnezda druge vrsti pa leže okolu prvega ter so po staro¬
sti večja ali manjša. To so najzanesljivejši zunanji znaki prisotnosti
trtne uši, osnovani na posebnostih razširjanja tega mrčesa. Kjer
opazimo te znake, ondi ni treba še le kopati in iskati uši same, am¬
pak najbolje je pripraviti se na odločilno borbo. Umen človek stori
v prvi vrsti to, kar mu zdrava pamet sama veleva, ter pazi,
da ne prenaša vedoma trtne uši iz tacih naselbin. Ako mu je
znano življenje trtne uši, lahko prevdari že sam, kaj mu je sto¬
riti in kaj naj pričakuje od svoje opreznosti.

B. Sredstva proti trtni uši.

Ljudje so kmalu uvideli, kako žalostni so nasledki gosto¬
ljubnosti, s katero so o svojem času nič hudega sluteči trtno uš
sprejemali. Jeli so na vse kriplje premišljati in poskušati, kako
bi se zopet iznebili požrešnega gosta ali ga vsaj neškodljivega
storili. Marsikdo si je ubijal, in si še ubija svojo modro ali ne-
modro glavo s tem vprašanjem. Ni čuda, da so priporočali na
tisoče sredstev, katerih večina je sad prebujne domišljije zlasti
takih ljudij, ki ne poznajo niti trte niti trtne uši, ampak preže le
na razpisano darilo. Mnogo sredstev je seveda tudi izkušenih, ki
obečajo jako dober vspeh, če tudi le za gotove razmere. Za naše
razmere pa je večina njih brezvspešna, vendar je koristno ome¬
niti jih, ker je večkrat o njih govorica, in se neveščaki po njih
le motijo. Vsa sredstva lahko razredimo v sledeče skupine:

1. Praeservativna (hranilna) sredstva. Njih namen je, varo¬
vati zdrave vinograde okuženja. V večjem obsegu store to bolj
ali manj stroge državne, deželne in občinske postave, ki so vse
osnovane po sklepih Bernskih dogovorov. Da so bili ti dogovori
že takrat, ko je bila trtna uš še v Ameriki, ne bi se nam
trebalo boriti s to nadlogo. Sedaj pa je že prepozno in take pre¬
povedi le ovirajo potrebno trgovino s trtami. Vendar pa branijo
ta sredstva še neokužene, kraje vsaj za nekaj let. Sploh pa
ne bi trebalo nikakih postav, ko bi le vsak vinorejec sam
uvidel, kaj mu je storiti in kaj opustiti. Radi tega še enkrat

12

opozarjamo na životopis trtne uši. Vsak vinogradnik za se naj
se ogiblje prilike, služiti sovragu svojemu kot pospešitelj.

2. Radikalna ali korenita sredstva. (Exstinctio). Ž njim
namerjamo uš korenito iztrebiti, in sicer, ker ni drugače mogoče, z
izruvanjem trt in razkuževanjem zemlje. Na Ruskem in Nemškem
(prej tudi v Švici in pri nas) so trosili in še trosijo zdatne svote
za to nevspešno delo. Zakaj da ta sredstva ne hasnijo, povedali
smo že v splošnem popisu trtne uši, saj ni mogoče dobiti in
vničiti vsake posamezne trtne uši.

3. Insekticide pri takozvanem kulturalnem postopanji. Z
njimi hote trtno uš neškodljivo storiti s pomočjo raznih strupov
ob enem pa ohraniti trte. Tako postopanje že ni več korenito.
Od raznih strupov vporabljajo najbolj ogljikov sulfid (ogljenčev
žveplec). Ako so krajevne razmere ugodne, moremo s tem stru¬
pom več let vinograde ohraniti v dobrem stanji. Rabiti ga pa
smemo lepo 15—20 gr.  na lm 2 ;  ako ga rabimo več, pogine trta,
ako pa manj, pa nič ne pomaga. Vendar ta strup tudi ne po¬
konča vseh uši, zlasti jajec ne; vsled tega je treba rabiti strup
vsako leto na novo. Vse to pa precej stane, in dohodki vino¬
gradov se preveč krčijo. Sploh pa mora biti strup za trtno uš
hlapen, kakoršen je ravno ogljikov sulfid, da se lahko širi po
zemlji in da prihaja do vseh uši. Vendar tudi od teh
sredstev ni pričakovati rešitve, ker nam dajejo premalo koristi.

4. Poplavljenje z vodo (Submersio). To sredstvo uvrstimo
tudi lahko v prejšnjo skupino. Ako namreč pustimo vinograde
vsako leto nekaj tednov pod vodo, udušimo skoro vse uši, in
trte nam ostanejo plodonosne. Zato pa je treba primerne lege,
kakoršne po naših vinogradih ni. Nasprotno se Francozi poslu¬
žujejo tega priprostega sredstva z najboljšim vspehom. Tudi za
druge južne kraje, kjer so vinogradi v ravnini, ob vodah n. pr.
ob dolenji Donavi, je to sredstvo zelo važno, za naše strme lege
pa nikakor ne.

5. Peščene zemlje. Posebno na jugoiztočnem Ogerskem ob
Donavi so tako srečni, da se mogo tega sredstva posluževati z
največjo koristjo. Zemlja mora imeti vsaj 75 odstotkov peska,
mora biti tako rekoč čisti svišč (sipa). Ta je naplavljen ob re¬
kah, zla ti ob dolenji Donavi. V takih krajih trte kaj dobro

rasto in jih je lahko obdelovati, radi tega pridelujejo v njih kaj
mnogo in jako cenenega vina.

Iz omenjenega razvidimo, da so vsa ta sredstva več ali manj
nerabljiva, nekatera brez vsakega pomena, sanjarije, druga pa
sicer dobra, toda nikakor ne za naše razmere.

In gorje nam, ko bi bili navezani samo na gornja sredstva.
A hvala Bogu; Amerika nam je poslala trtno uš ob enem pa
tudi lastno trtno pleme. Vso pozornost obračajmo torej le na tr¬
pežne in odporne ameriške trte. Ako zberemo primerne trte, mo¬
goče nam je vinograde ohraniti vkljub uši v vsaki legi, v vsaki zem¬
lji, pod vsakem podnebjem s primeroma majhnim itroški. Privaditi
se moramo sicer trtni uši, a to nam ne bo težko, ako imamo le
gradivo kateremu ona ni kos. Povedali smo že, da so takrat, ko trt¬
na uš še ni bila zaradi škodljivosti na tako slabem glasu, v Ame¬
riki nasajene evropske trte ginile, domače ameriške pa vedno
enako bujno rasle. Narava sama pokazala je pot človeku, kako
naj se ogne zlim nasledkom trtne uši. Čudno je le, da je bil še
pred kratkim in je še sedaj marsikak vinorejec hud protivnik
ameriškim trtam. Saj nam je vendar vsem jasno, zlasti v južnih
pokrajinah naše monarhije, kaj naj storimo in kaj smemo priča¬
kovati po ameriških trtah.

Poprimimo se torej na podlagi tega prepričanja z vsemi
močmi trudapolnega dela, ki pa obeča najbolje, in povzdig¬
nimo po uši uničene vinograde na prejšnje ali pa celo na trdneje
stališče.

II. Poglavje.

Splošen popis ameriških trt.

Že rastlinoslovci razlikujejo obilo plemen ameriških trt, ka¬
tera zopet dele v posamezne vrste. Tudi imamo med raz¬
ličnimi vrstami več polutnikov, ki so nastali po prirodnem
ali umetnem križanji. Posamezne vrste se glede svojih last¬
nosti jako razlikujejo, še bolj pa razna plemena. Dokler tega
še niso vedeli, bili poskusi so večkrat brezvspešni. Tu pa je ravno
tičal vzrok bojazni, češ saj amerikanske trte vendar niso take,
kakor bi bilo želeti. Dandanes pa smo že na drugem stališči, zato

14

že z nekaj večjim zaupanjem prevzemamo delo. Po mnogih skuš¬
njah jeli so amerikanske trte, kakor jih je moči uporabiti za
različne namene, deliti v dve glavni skupini:

1. Neposredno sadonosne trte (neposredni producenti), ka¬
tere dajejo kakor naše domače trte dober in obilen plod —
pitno vino.

2. Posredno sadonosne trte (posredni producenti), ki so samo
za podlago našim domačim trtam Same po sebi ne' dajejo
nič, ali pa le malo slabega sadu. Sadimo jih kakor n. pr. ja¬
bolčne divjake, da imamo krepke odporne podlage za ceplenje.

1. Neposredni producenti.

Vrste neposrednih producentov nam prihranijo sitno delo
— ceplenje. V ugodnih podnebnih in zemskih razmerah so ve¬
činoma dovolj odporne proti trtni uši in navadno jako rodovitne.
Kljubu tem dobrim lastnostim imajo pa vendar le čedalje manj
privržencev. Zakaj to?

Vse proti uši odporne trte so ali prvotna ameriška plemena
ali pa njih polutniki križani z evropskimi trtami. Od prvih dobo
odporno silo, od drugih pa plodovitost in bolji okus sadu. Žal,
da dobre lastnosti ne prehajajo vedno tako popolnoma pri kri¬
žanji. Malo polutnikov ali skoro noben ni popolnoma odporen,
proti trtni uši. Tudi ima njih plod večinoma oni neprijetni duh,
ki je značilen za grozdje ameriških trt in ki nas spominja na
stenice. Ta duh prehaja v vino in se more le z velikim trudom,
z večkratnim pretakanjem, mešanjem, dolgo ležo in z drugimi
pripomočki kletarstva, toliko oslabeti, da ni preveč neprijeten.

Razven neprijetnega duha ima tako grozdje še neko drugo
napako. V njem se v'vino prehajajoče snovi ne nahajajo v pra¬
vem razmerji radi česar je tako vino surovejše in manj vredno
nego na boljih vrstah domačih trt pridelano. Vrhu tega so ne¬
posredni, producenti še jako izbirčni glede zemlje, lege in pod¬
nebja. Njih grozdje zori navadno kasno, zato zahtevajo najbolj
vroče in najbolje lege.

Za poskuse-v malem pa smemo tudi ta trtna plemena pri¬
poročati. Našim razmeram so za najugodnejše lege le sledeča
plemena pripravna:

1. Jaquez za laporasto zemljo.

2. Herbemont za rujakavsto ali rudečkasto zemljo z debelo
plastjo in bolj gorke lege.

3. Huntington za zemljo, nastalo iz razpalega kristalinič-
nega (golotnega) kamenja n. pr. granita.

Prvi dve vrsti zahtevati najtopleje lege, ker ste proti mrazu
zelo očutljivi. Njiju ključi se kaj težko vkoreninijo. Pametneje je
torej, da se kolikor možno razrasto z vlačenkami.

Herbemont, posebno pa Jaquez, peronospora silno napada; ven
dar pa dajeta na njima ugodni zemlji in legi obilo dobrega vina.
Vino je pripravno za mešanje z drugim lahkim vinom in za konjak.

Huntington dozoreva rano. Ako ga režemo na dolgo, daje
mnogo več in bbljega vina nego po krivem toliko hvaljena vrsta
Jork-Madeira. Proti vsem boleznim se brani zelo vspešno.

Jork-Madeira se ne ponaša dobro v štirskih krajih po trtni
uši okuženih. Te vrste torej ne moremo priporočati, zlasti še ker
ni popolnoma odporna proti trtni uši.

Neposredni producenti ameriških trtnih plemen nimajo torej
nikake posebne vrednosti za Štirsko. Če sta zemlja in podnebje
ugodna, lahko ž njimi poskušamo, nikdar pa ne na veliko. Večjih
nasadov nikakor ne kaže napravljati, vsaj dokler poskusi v malem
pri dotičnih razmerah ne jamčijo gotove trajne koristi.

V političnem okraji Brežice in sicer v Drenovcu, v občinah:
Bizelj, Pavlov breg in Pišece je zemlja laporasta in apnena. Tu
naj bi se poskušalo z Jaquez-om; Herbemont in Huntington bi se
morda ponašala pri Slovenski Bistrici in na Pekrah.

Občnih nasadov neposrednih producentov v Štirski pa ni¬
kakor ne smemo smatrati za napredek. Če se jih pa že ne¬
kateri kljubu vsem tem poprimejo naj vsaj na sledeče pazijo:

1. Zemlja naj se vsaj 50 cm  prekoplje.

2. Vsled silne rastlinske moči naj se trte sade daleč na¬
razen najmanj po 12 m.

3. Pri rezanji se ozirajmo na njih močno rast. Ako
jih režemo le kratko v glavo, pridelali bomo mnogo lesa a malo
vina. Trte zahtevajo namreč svoji moči primerno dolgo rezanje.

4. Vsako četrto ali peto leto mora se trtam dobro zagnojiti.

16

5. Ker trte po peronospori mnogo trpe, treba jih je nje
in pa pozebe vsako leto dobro varovati. Prvo nam zadostno
omogoči modra galica; zaradi mraza pa jih moramo osipavati in
v zemljo zakopati.

Še enkrat pa opomnimo, naj se v Štirski omeji nasad nepo¬
srednih producentov kar najbolj, akopram bi trte sicer dobro
vspevale in rodile. Vinska trgovina dežele in dohodki vinogradov
zmanjšali bi se s časom zdatno. V svetovni trgovini bode mogla
Štirska dežela le tekmovati s pridelki, ki so po kakovosti iz¬
vrstni. Za pridelovanje glede na množino so druge dežele, n. pr.
Banat, Slavonija, Italija, i. t. d. Kajti vsled podnebnih in drugih
krajevnih razmer stane tam pridelano vino gotovo polovico manj
nego na Štirskem. Ako bi n. pr. na naših strminah pridelovali
prav tako vino kakoršno pridelujejo v Banatu v svoji sipi, imeli bi
zadnji že okolu 100 % dobitka, mi bi pa jedva pokrili pridelo¬
valne stroške. Eno torej ni za vse. Štirska mora le na to gle¬
dati, da ohrani one vrste, ki so sedaj na glasu m se dobro pla¬
čujejo, da izbira najboljše trtne vrste in jih zboljša. Kdor hoče
v prihodnje trajno korist od svojih vinogradov, naj se ne da pre-
variti po sedanjih nenavadnih in samo začasnih razmerah v trgo¬
vini, marveč naj pomisli, da treba povsod napredovati, ne pa
radi nenavadnih slučajev hoditi rakovo pot. Potruditi se moramo
torej zlasti mi, ohraniti trto, koje glede dobrega plodu nobena
ne dosega.

2. Posredni producenti ali ameriške odporne trte za podlago
našim trtam sposobne.

Bodočnost štirskih kakor tudi drugih vinogradov je odvisna
večinoma od onih plemen ameriških trt, ki so porabne za od¬
porne podlage našim domačim trtam. Ta nazor ni nazor poje-
dinca, marveč vsota vspehov mnogobrojnih poskusov v različnih
deželah, kjer je trtna uš že davno opustošila vinograde, kjer so
se mnogo prej ukvarjali z vprašanjem o bodoči osodi vi¬
nogradov.

Za podlhge so popolnoma sposobna le taka plemena ame¬
riških trt, ki so čisto odporna proti trtni uši in h krati manj
občutljiva v različnih neugodnih razmerah. Sama dajejo le redko

17

in še takrat malovreden plod. Same torej nimajo nikake vred¬
nosti, dobejo šele, kojo z izbranimi evropskimi trtami cepimo.

Ameriških trtnih plemen za podlago imamo v obilici. Od
vseh pa priporočamo za naše razmere samo štiri: 1) vse vrste
riparije, 2) Solonis, 3) Rupestris, 4) Vialla.

Ker nam je pa mnogo na tem, da dobimo trajne vinograde,
ne smemo jemati za vsake razmere od teh štirih poljubno, mar¬
več treba je izbirati z ozirom na njih posebne zahteve največ
glede zemlje. Rast vseh ameriških trtnih plemen odvisna je od
zemlje, kjer stoje. Večletni poskusi pa uče, da zahteva skoro vsako
pleme, vsaka vrsta drugačno zemljo. Ako jih namreč sadimo v
nepravo zemljo, potem so manj odporne proti različnim neugod¬
nim uplivom, in naš trud in stroški so skoro zastonj. Prva na¬
loga vinorejcev je torej, seznaniti se s posebnostimi ameriških
trt, sicer so neizogibne neprijetne skušnje, ki često globoko v
žep segajo. Ker pa vinorejcu ne dopušča čas, da bi delal poskusa
in sam opazoval te posebnosti in šelo nato pričel odločneje delo,
zato naj porablja skušnjo drugih, da pravo ukrene. V večjih krajih
n. pr. v Bizelu opažali so sledeče:

1. Riparija sama ali še bolj sorodnice oziroma vrsti njenje
n. p. riparija Portalis, riparia Perrier in riparija tormenteaux po¬
sebno ljubijo ilovnata, srednje težka železna tla in zemljo kre-
menico. Slabeje vspevajo v peščenih in naplavljenih krajih, naj¬
slabše ali prav nič pa v vapneni zemlji.

Vinogradniku zadostuje, da vse riparije izvršno vspevajo v
rahli ne premokri globoki prsti s temno barvo. V belkasti na¬
vadno vapneni zemlji pa jih nikakor ne kaže saditi, ker tukaj
le slaco rasto.

Pri izbiri posamnih vrst riparje je dobro, ogibati se kolikor
mogoče vrst z drobnimi mladikami in dolgimi členi. Najboljše
in glede zemlje najbolj izbirčne vrste riparije so: Portalis, Perrier
in tormenteaux.

Ključi vseh riparij se kaj lahko primejo ter dobe močne
in obširne korenine. Pri ceplenji se kaj dobro obnašajo. Jako
odporne so nasproti raznim glivam, ki sicer provzročajo mnoge
trtne bolezni, istotako proti trtni uši, ki se na njih naselili le
redko in brez škode. Vse te lastnosti, zlazti pa zadnja, so tako

2

18

važne, da povsod priporočamo riparije, kjer je zemlja količkaj
ugodna.

Zlatenica je edina bolezen (chlorosis), ki v večji meri na¬
pada riparije. Kjer se ona pokaže, tam vsahnejo navadno trte
čez nekaj let. Tega pa ne provzoča bolezen sama, ampak ne¬
ugodni vpliv neprave zemlje. Riparije torej ne smemo saditi v
zemljo, kjer se obširnije pokazuje zlatenica, kar se dogaja zlasti
v mokri, premalo železni zemlji, kjer nam ne bo donašala zaželje-
nega pridelka.

2. Solonis povsod izvrstno stori, kjer riparije vspevajo, vrhu
tega pa še tam, kjer riparija pogine vsled zlatenice. Solonis je
zadovoljna že z jako težkimi ilovnatimi kraji, da so ti le dovolj
prepustljivi. Za peščene in naplavljene zemlje je ona mnogo
boljša kot riparija. Akopram je solonis skromnejša glede zemlje
kakor riparija, vendar ji manjka drugih dobrih lasnostij riparije,
da bi ona prednost zaslužila. Ključi njeni prijemljejo se težje,
kot riparije. Slana ji silno škoduje v težkih zemljah in vlažnih
legah. Nekatera vlažna leta vsled slane ne ostaja niti dovolj
zdravega lesa za rezanje ključev. Na koreninah njenih naseljuje
se večkrat v veliki meri trtna uš, in če tudi ji ne more škoditi
— kakor so do sedaj opazovali *- vendar ni dobro gojiti tako
nesnago na trtah.

Umni trtorejec daje prednost ripariji, solonis pa uporablja
le v slučaji, če je zemlja za prvo preveč neugodna. Solonis ne
sme izpodriniti riparije, ampak naj jo le nadomešča, kjer druga
ne more rasti.

Za štirske vinograde zadostovala bi ta dva plemena ame¬
riških trt popolnoma. Komur niso še dovolj jasne njih lastnosti
in zahteve glede zemlje, preskrbi naj se obe. Njih rast sama po¬
učila ga bo o dotičnem natančneje. Navadno se celo v malih
vinogradih zemlja tako loči, da je še v takih nemogoče shajati
z jednim samim plemenom. Vsak trtorejec naj si torej preskrbi
sadike boljših vrst riparije in solonis.

Manj znani kot opisani dve plemeni za podlage sta veliko-
listna rupestris in Vialla.

3. Velikolistna rupestris sposobna je za kamenita, suha jako
vapnena tla. Da bi pa priporočali te dve plemeni v občo porabo,

19

imamo še premalo skušenj do danes posebno glede štirskih raz¬
mer. Prvi poskusi z rupestris so jedva šestletni.

Rupestris se je sicer dobro obnašala v prej popisanih zemljah,
toda šest let je prekratek rok za skušnje, da bi na njih lahko
osnovali bodočnost naše trtoreje.

Vse vrste rupestris se kaj lahko primejo ter krepko od¬
ganjajo.

Za pomladensko cepljenje niso prav dobre, ker ne prejemajo
rade cepik. Letno ali zeleno ceplenje pa dobro prijemajo.

Kjer je zemlja za rupestris ugodna, je morda vendar le
vredno z njo poskušati. Ako pa so tla primerna ripariji in solo-
nis, potem pa ostanimo pri onih in ni nam treba iskati drugih
plemen, o čijih posebnih lastnostih še ne vemo veliko, pa ki
zbok drugih svojih lastnostij ne zaslužijo nikake prednosti.

4. Vialla je za kristalnično zemljo, t. j. tako, ki nastane iz
razpalega kristal i ničnega kam en j a. Vialla se lahko vkoreniči in tudi
cepike dobro prejema. Na Štirskem bi imela le za slovensko Bi-
strički in Pikerski predel nekoliko pomena. Pred drugimi trtami
ima to prednost, da že sama pa sebi nekoliko rodi. Njen plod
je sicer slab, a vendar je bolje, da nekaj rodi, kakor nič, dokler
niso vse trte cepljene.

S tem opisom glavnih plemen ameriških trt gotovo ustre¬
žemo vinogradniku vsaj toliko, da jih lahko sam presoja in iz¬
bira za svoje razmere.

III. Poglavje.

Pomnožitev trt.

Trtna uš se na Štirskem vedno bolj širi. Koliko trt pač bo
vsahnilo vsled nje zopet v bodočem letu? Že samo za opusto-
šene štajerske vinograde trebalo bi okolu 53 miljonov ključev
za novo nasaditev. Ko bi mogli vse dosedaj uničene vinograde
na novo nasaditi v teku petih let, morali bi imeti vsaj 60 ha
obsajenih z ameriškimi trtami da bi pridelovali potrebne ključe.

V petih letih pa se bo ta potreba gotovo še trikrat podvojila. /
Vi pa strmite in uprašujete: od kod pa vzeti toliko število kiju-

2 *

20

čev!? — V tujino pošiljati toliko denarja, je pač nespametno.
Iz daljnih krajev pa tudi ne prihaja nikdar tako dobro in sveže
blago, nego ga pridelamo doma. Le na državno pomoč se zana¬
šati, tudi ni nič. Hvaležni smemo biti, ako nam država nudi
toliko, kar neobhodno potrebujemo za početek. Sami si moramo
pomagati in nič preveč premišljati se. Do sedaj uničila je trtna
uš vinograde štirih okrajev, čez nekaj časa se tisto zgodi lahko
petemu, šestemu. Pripravimo si torej že začasno potrebne sa¬
dike, da jih imano pri nujni sili že pri rokah.

Kako pa je najlaže dobiti po ceni potrebne ključe ameri-
kanskih trtnih plemen? Nič lažjega koto; odgojimo si j ih sami!
To velja zlasti onim, ki nimajo prometne glavnice, ki so pa ven¬
dar tako nespametni, da po netrebnem dajo denar zaslužiti dru¬
gim. Nastane pa uprašanje; kako je sploh moči pomnožiti ame¬
riške trte, kako v najkrajnem času dobiti primerno število? —
Le nekaj odločne volje, pa bo šlo! Ameriške trte pomnožimo
kakor domače: 1. s semenom, 2. s (potaknjenci ali) ključi, 3. s
posamnimi očesi, 4. z vlačenkami, 5. z grobanjem.

1. Pomnožitev s semenom.

Kjer še nimajo ameriških trt in kjer jih je bodisi iz kate¬
rega koli vzroka še težko dobiti, tam je vzgojitev potrebnih prvih
sadik iz semena dobro došel pripomoček. Posebno koristen je
ta način pomnožitve v krajih, kjer se še ni prikazala trtna uš
in kjer so toliko pametni, da se hote že začasno preskrbeti z
ameriškimi trtami.

S semenom se ne prenaša ne trtna uš ne druge bolezni,
posebno kedar je čisto in brez tropin. Zaradi večje varnosti pa
seme namakamo lahko v vodni razstopini modre galice (30 gr.
galice na liter vode), kakor n. pr. žitno seme proti snetljivosti.

Ako trtno seme takoj očistimo in je suho shranimo, ostane
jedva pol leta kaljivo. Dalj časa ohrani svojo popolno kaljivost, ako
mu pustimo prirodno odejo, to je, ako ga hranimo v celih jago¬
dah. Zato so počeli iz Amerike pošiljati trtno seme v civebah.
Kljubu temu pa seme vendar izgubi kaljivost, ako civebe leže
dalj časa trdno natlačene. Ako je seme plesnjivo in ako je na njem

21

povrelo vino, izgubi mnogo snovi, ki dajejo potrebne moči za ka¬
ljenje. Spravljati moramo seme torej koj z jagodami vred ali pa od
hitro stisnjenih stropin.

Po več let ohrani trtno seme kaljivost v zemlji. Najboljše
je toraj jeseni sejati. V jeseni se pa pri nas seme navadno
nikjer ne dobi, zato moramo sejati spomladi, takrat pa umetno
pospešiti kalenje.

Narava namenila je seme le za ohranitev rodu, ne pa vrste.
Po naših sebičnih nazorih je tedaj največa napaka semena, da
nam ne daje ravno tistih čistih vrst, od koder smo je vzeli in
katere hočemo vzgojiti, kakor tudi n. pr. jabolčni in hruševi pečki
ne dajejo tistih plemenitih vrst, od katerih so vzeti. V vinogra¬
dih, kjer je več vrst trt pomešanih, se seme kaj rado križa in
sprevrže, tako da dobimo večinoma strašno zmes časih celo
ničvrednih vrst. Pod. 1. kaže seme treh najznamenitejih plemen
ameriških trt.

Pod. 1.

Kedar kupujemo seme,
kupujmo ga od zaneslji¬
vih tvrdk, ki ga nam koli¬
kor mogoče čisto dajejo,
n. pr. Villmorin & Andrie-
enne, Pariš; Administra-
tion der AA/einlaube Klo-
sterneuburg i. t. d. A tudi
v tem slučaji se ne sme¬
mo zanašati popolnoma i
ker narava ne skrbi vedno
le za korist človekovo,

ampak ko je seme že izkalilo, ko so rastlinice dovolj razvite, da
po zunanjih, znakih lahko razlikujemo vrste ali plemena, potem
je treba še le izbirati in vse porabljive rastline zaznamovati
n. pr. s količki. Druge rastline moremo takoj ali jeseni ali spomladi
izpuliti, presaditi in posebe opazovati. Ko smo se enkrat prepričali,
čali, da bodo ustregale našim zahtevam, potem šele jih zamoremo
porabiti. V enem kg  semepa je okolu 20.000—30.000 zrn. Ako
pripravimo seme za setev, kalilo bo po 50 — 80 %, in iz 1 kg
semena dobimo po 10.000—24.000 rastlin. Če pa seme hranimo

22

vso zimo na suhem in tako posejemo, izgubi
ono ne le velik del kaljivosti svoje, ampak tudi,
kar ostane še kaljivo, počne še le drugo po¬
mlad kaliti torej čez eno leto. Tako izgubimo
mnogo dragega časa ter imamo več sitnega
dela. Kako si pomoči ? Najbolje je, da se seme
že v februaruju ali marcu pomeša z vlažnim
peskom. V ta namen uporabljamo cvetlične
lonce ali kako drugo posodo, ki dopušča odce¬
janje preobile vode. Na dno nad luknjo polo¬
žimo kako črepino, da se sicer voda odceja,
seme in pesek pa ne. Potem polagamo po eno
plast peska in po eno semena, da je lonec
poln. Posodozakopljemovzemljonajboljševkaki a ) (Pod. 2.)

topli kleti ali jo pa hranimo v enakomerno topli- sobi. Predno
pa zmešamo seme z zemljo, namakamo ga par dni v mlačni

vodi. Ako smo dobili seme pozno,
da ni moči več stratifikovati —
kakor se gori omenjeno početje
zove — potem je treba še po¬
sebno pospešiti kalenje. Dobro
je namakati seme najprej v vreli
vodi, potem ga pomešati z
peskom in lonce postaviti na
topel kraj, n. pr. v gnojne lehe
ali pa celo v gnoj. Tudi samo
namakanje v mlačni vodi pomaga
že nekoliko. D. Goethe dobil je
19. aprila seme, do 24. aprila je
je namakal v vsak dan preme-
njeni mlačni vodi. Dne 24. aprila
vsejal je seme, in ono izkalilo 25.
maja istega leta do 50 %• P ra ~
vočasno mešanje s peskom je pa
vendarle še najbolje.

Tako pripravljeno seme seje
a) (Pod. 3.)  se v dobro in rahlo zemljo.

23

Zato se napravijo, kakor je sploh po vrteh navada, dobro pre¬
kopane in prerahljane po 120 cm  široke gredice. Na teh se po¬
tegnejo po čez jarki po 30 cm  saksebi in po 5 cm  globoki, naj-
pripravneje ob vrvici. Tu se poseje seme zelo redko (2—6 cm
zrno od zrna), lepo pokrije in zemlja malo potlači ali z grablja¬
mi ali z deščico ali z zalivanjem. Koristno je tudi, da pokrijemo
celo obsejano gredo s kako lahko tvarino n. pr. z žaganjem ali
plevami. Taka odeja ohrani namreč zemljo vedno rahlo in vlažno j
kar zdatno pospešuje kalenje in rast.

Okopavanje in opleva-
nje z izbiranjem pravih vrst
je čez leto glavno delo. Če
smo pravilno postopali in
ne pregosto sejali dobimo
pri ugodnih razmerah že v
prvem letu jako krepke ra¬
stline. Na jesen je treba take
grede na debelo pokriti z
gnojem, listjem ali slamo,
kajti korenine teh rastlinic
so jako občutljive, in treba
jih je vsaki način varovati
pred mrazom, sicer je vse
delo zaman.

Spomladi druzega leta
odgrnemo lahko zopet zim¬
sko odejo. Vse pregosto sto¬
ječe rastline moramo popu'
liti in presaditi, da so druga
od druge kakih 8 cm  daleč.

Vse mladike prirežemo ti- a) (Pod. 4).

koma pri tleh do enega očesa, da nam samo en krepek pogna-
nek odžene, Ko se rastline dovolj okrepe ter imajo dovolj močne
in dolge pognanke, jih lahko izkopljemo in nasadimo na stalno
mesto kakor n. pr. korenjake (bilfe). V ta namen prikrajšamo kore¬
nine na 3—5 cm,  mladike pa na 40—50 cm,  ter presadimo potem

24

v zemljo do gornjega
očesa. Tako lahko do¬
bimo v primemo krat¬
kem času obilo dobrih
sadik za daljno po-
množitev. — Podoba
4, 5, 6 nam kaže a)
enoletno trto iz se¬
mena, b)  spomladi od¬
rezano, c)  za presadi¬
tev pripravljeno, d)  v
vinograd presajeno.

b) (Pod. 5.) c)

2 .  Pomnožitev s ključi.

Jako nespametno bi sedaj
bilo, one sadike, katere smo le
z veliko težavo bodi iz semena
bodi iz ključev dobili, takoj ce¬
piti in na stalno mesto presajati.

Na ta način opomogli bi si samo
začasno in prišli kmalu zopet
v zadrego, kjer in kako naj si
nabavimo novih sadik. Za naše
vinograde treba bode odslej ved¬
no ameriških trt, ker bomo vsako
leto po nekoliko nasajali, nastale d) (Pod. 6).

goličave izpolnjevali, nekaj pa tudi poprodali.

a)  Pomnoževalni nasadi.

Umen gospodar sadi prve sadike, koje je moči dobiti,
radi razmnožitve necepljene, da mu bodo na dalje potrebno

25

množino ključev dajale. Od takih pomnočevalnih nasadov ne
zahtevamo grozdja, ampak le veliko ključev.

Kar se lege takih nasadov tiče, ona ne sme biti prenizka,
ker sicer trte redko popolnoma izzore in les kaj rad pozeba.
Treba pa tudi ni, izbirati prav prisolnčne strani 1  kajti tu ne gre
za plod, marveč le za les. Zato so ravne ne prenizke in bolj vla¬
žne lege večinoma boljše kot strme in suhe. Za vinograd celo
nesposobne severne lege lahko vrlo dobro porabimo v ta namen.

Ker je rast trte, ali množina pridelanih ključev, odvisna
od dobre zemlje, zato moramo izbirati le dobro zdmljo. Najbolja
je ona, ki smo jo opisali kot ripariji ugodno. Tu odganjajo čvrsto
vse ameriške trte. Ako pa zemlja ni dovolj rodovita, treba je,
kakor se že samo po sebi razume, pomagati z gnojem, Ker nam
je pa mnogo do tega, da so pridelovalni stroški ključev majhni,
treba je paziti na one lastnosti zemlje, ki vplivajo na porabo
delavnih moči. Kar se tiče velikosti trtnih nasadov, ravnajmo
se po podatkih večletnih poskusov. Pri dobri rasti odrežemo
lahko od trte poprečno 10 — 20 komadov dobrih ključev.

Imamo n. pr. 10 ha  vinograda, ki ga hočemo v desetih
letih torej na leto po 1 ha  na novo nasaditi, potrebujemo zato
vsega skup okolu 70.000 — 100.000 trt. Ako se jih pri presajanji
in tudi sicer pokvari okolu 20%, trebamo (70.000+ 14.000=)
84 000 do (100.000 + 20.000 =) 120.000 ključev na leto torej okolu
8000—12.000. Zadnje lahko pridelamo na 350—1200 trtah.

Na to razmerje vplivajo seveda razne okoličine, koje mora
vinorejec vedno v poštev jemati, in prejšni računski primer služi
naj mu le kot navod. Potrebe glede množine ključev so namreč
jako različne. Kjer so se vinogradi že posušili in kjer jim pri¬
manjkuje druzega pripravnega prostora, nasade naj se prav tje ple¬
mena ameriških trt za pridelovanje ključev. Ko ni treba več
toliko ključev, precepijo naj se vsi razun potrebnega števila
materinih stebel,

Kedar primanjkuje prostora, je tudi kaj koristno, namestiti
potrebno število trt ob mejah. Tukaj ne bodo delale napotja,
dajale bodo pa vendar vsako leto lepe dohodke v ključih, vrhu
tega pa ostro označevale meje in dobro izkoriščale plotove. Za
napravo pomnoževalnih nasadov treba je seveda gradiva, ki ga

26

moremo s početka dobiti le iz tujih rok. V to svrho kupujemo
Seme ali pa ključe. O semenu smo že prej dovolj govorili. Pri
ključih moramo na to paziti, da dobimo prava čista plemena
oziroma vrste in dovolj sveže. Iz navedenih in mnogih drugih
vzrokov kupujejo naj Štajerci kolikor možno že na Štajerskem
izkušene in pridelane ključe. Iz deželnih in državnih pomnože-
valnih vinogradov dobimo gotovo čista plemeva v primeroma
kaj čvrstih ključih ali korenjakih. Kedar pa moramo od zaseb¬
nikov kupovati, obračajmo se do takih tvrtk, ki so vsled dolgega
poštenega delovanja na dobrem glasu.

Ključe naročevati iz tujih dežel pa ni kaj dobro. Prvič je
škoda brez posebne potrebe pošiljati denar v inozemstvo, drugič
pa inozemskim trgovcem nič ni mari, da dobe naši vinogradniki
najboljšo robo. Na dolgem potu pa zlasti ukoreninjeni ključi ne
ostanejo sveži.

V pomnoževalnih nasadih treba je zemljo prekopati vsa
50 — 60 cm  globoko, to je, kedar hočemo napraviti cel vinograd
ali gost nasad. Ako pa nasajamo pojedine bolj oddaljene vrste
n. pr. ob mejah, potem prekopljemo le po 1 m  široke jarke po
tem načinu.

Pri saditvi moramo trtam dobro gnojiti po potrebi tudi
v poznejših letih. Vsaka trta imeti mora svoj kol, ob katerem
navpično privezujemo mladike. Vsaka trta naj ima najmanj po
1 m 2  prostora. Oddaljenost trte od trte je pa tudi odvisna od
kola. Pri navadnih 2 m  dolgih kolih je rast slabša kakor pri
visokih. Kajti ako se mladika lahko vspenja kvišku, lepo raste
ter postaja bolj močna kakor pa, če privežujemo mladike že
vodoravno pri 1—P5 m  dolgih koleh. Pri nizkih koleh odrežemo
zato lahko poprečno po 10, pri visokih pa po 20 ključev. Pri
nizkih smemo trte saditi le po 1 m  v čveterokotu, zlasti če
zemlja ni posebno dobra. V boljši prsti pa naj se jemlje od¬
daljenost po 1'2 m.  Pri nizkih koleh spravimo n. pr. na 100 »i 2
po 70—100 trt, pri visokih, ki so po 1'5 m  narazen, pa po 50.
Kedar rabimo nizke kole, pridelamo na 100 ?w 2  po 700—1000
ključev, nasprotno po 1000 in še več. Pridelovalni stroški so pa
povsod enaki. Četudi so visoki koli dražji, zato jih je pa treba

27

polovico manj. Redke nasade in visoke kole je vedno bolj pri¬
poročati, zlasti ker pri redkem nasadu trta laže dozoreva.

Pri 6 m  dolgih kolih zamogli bi pridelati jako veliko mno¬
žino ključev. Taki koli so pa zelo dragi, zato postavimo med
vsake 4 trte samo po en kol in nanj privežemo mladike vseh

štirih. Kjer so pa koli posebno
dragi, pomagajo si z žico. Med
dvema vrstama zabijejov visoke
močne kole po 10 m  saksebi.
Na njih napno v visočini štirih
metrov močno žico. Ob vsaki trti
pa vtaknejo kratek kolček v
zemljo, zanj privežejo tanko žico,
jo pritrdijo na gori napeto močno
žico, na drugi strani jo potegnejo
do nasprotne trte, ter zopet pri-
trde k kolčku. Ob teh žicah vspe-
njajo se mladike že same, da
jih le na nje položimo. Na 100
rabimo mesto 50 kolov le 6 bolj
močnih in pa 30 m  močne in
200 m  tanjše žice, kar ne stane
mnogo.

Razun, da mladike privežujemo navpično, oziroma pri kratkih
koleh vodoravno, tudi prav storimo, če mladike trebimo in od-
rezavarno preobile ali slabe mladike. Pridno oplevanje, okopovanje
gnojenje in rezanje so vsa opravila v takih nasadih.

Jako koristno je slednjič, ko se konci pognankov že več ne
upogibajo ampak po konci stoje, odrezati mladikam vrhove, kar
jih nad kole moli. Vsled tega se doljni del bolj okrepi in hitreje
zori. Na ta način se zdatno poveča dobrota in vrednost ključev.

b)  Rezanje v pomnoževalnih nasadih.

V pomnoževalnih nasadih režemo trte ali pozno v jeseni,
ko so mladike že dobro izzorele, ali pa pomladi od sušca naprej.
Režemo pa prosto v glavo, to je, vse mladike tikoma pri deblu

28

ter puščamo samo eno ali
dve očesi, vsled česar trta
čisto pri tleh ostane ter se
tam odebeli v podobi glave
pod. 8.

Boljše gradivo za cepljenje
pa dobimo, ako puščamo
trti eno ali več kratkih ali
tudi bolj dolgih napnencev.
Če privežemo napnence ali
loke vodoravno, odženo na¬
vadno vsa njih očesa enako¬
merno. Nastale pognanke
okrajšamo po leti do dolžine
50—60 cm,  da se bolj okrepe
in da druge okolu navpično
rastoče ne oslabe. Jeseni od¬
stranimo vse te napnence in
režemo od njih ključe tako,
da ostane na vsakem še
košček starega lesa. Taki
ključi so kaj pripravni, ker
se dobro primejo in lahko

29

prejemajo cepike. Še bolje storimo, ako te napnence takoj spomladi
polagoma plitvo in vodoravno v zemljo, ali ako jih privežemo
vodoravno da odženo vsa očesa. Ko so pognanki že po 20 cm  dolgi
polagamo jih v zemljo ter pokrijemo s peskom ali s kako drago rahlo
tvarino. Na ta način odženo vsa očesa krepke pognanke, ob
členih pa ob enem tudi korenine, tako, da dobimo že v prvem
letu krepke vkoreninjene ključe. To navodilo uporabljamo posebno
vspešno pri zelenem cepljenji, o katerem hočemo še pozneje
govoriti. Kdor ima priložnost, poskuša naj tudi te načine.

c)  Različna dobrota ključev.

Vrednost ključev ravna se po tem, iz kakih in katerih
delov mladik smo jih rezali. To pravilo je posneto iz mnogoletnih
skušenj. Od mladih trt seveda ne dobimo tako dobrih ključev
nego od starih. Glavno pa je to, da so ključi popolnoma dozoreli.
Zato je treba tudi v pomnoževalnih nasadih škropiti z galico
proti peronospori, vrhu tega pa še na jesen mladikam vrhove
odšipavati, kar pospešuje zoritev. Razun glede zoritve nimajo
bolezni tolikega vpljiva na dobroto ključev. Slana in toča zmanj¬
šujete vrednost njihovo, ako jih močno ranite, ker se potem
radi lomijo. Veliko pa vpljiva na dobroto ključev oni del mladike,
iz katerega jih režemo. Dobre in za cepljenje sposobne ključe
dobimo samo iz spodnjega dela mladik. Samo ti rastejo krepko
in radi sprejemajo čepe, one iz gornjih delov pa moramo vložiti
najmanj še po eno leto v trtnico. Rast je sicer le v prvih letih
različna, pozneje se izjednači, a ravno prvo leto je odločilno za
cepljenje. Na vsak način moramo torej ključe iz spodnjega dela
spravljati ločene od onih gornjega dela. Potem se lahko vse
izkoristi, zavreči pa ni treba nič.

Jako koristen je na spodnjem delu košček starega ali
dveletnega lesa. Taki ključi gotovo krepko rasto, najbrž radi
tega, ker imajo v sebi več shranjenih snovij. Ako bi cepili samo
take ključe, izostalo nam bi mnogo manj cepljenk. To nam
spričujejo razne skušnje v trtoreji in sadjereji ali sploh v vrt¬
narstvu. Ključi kutinj in več drugih rastlin se n. pr. kaj težko
primejo ali korenine odženo, ako nimajo na spodnjem konci

30

koščeka starega lesa. Vzgoja
lesa za ključe na brajdah
(lokih) pod. 10. je tedaj zelo
priporočati. Kajti ključi so že
zbog tega več vredni, ker
so skoro vsi enako oddaljeni
od osnove, razun tega pa
je moč na njih puščati
dvoletni les. Ako pa odgo-
jimo mladike le bolj na¬
vpično, dobimo kakih pet
ali deset ključev s kosom
starega lesa in iz bližine
osnove, vse druge pa iz vi-
Pod. 10.  šine, ki so zato slabši.

Po rezanji lahko vse mladike povežemo prosto v snope ter
znosimo na pripraven kraj. Ko smo vse navedeno dobro premislili,
začnemo rezati ključe.

d)  Rezanje ključev.

Najprimernejša dolžina ključev znaša 40—50 cm.  Krajši
ključi niso dobri, kajti potem pridejo glavne korenine preveč
v zgornjo suho plast zemlje. Tako jih lahko uniči mraz, proti
kateremu so zelo občutljive, in trte kaj rade poginejo ali vsaj
močno opešajo. Daljši ključi z več očesi pa tudi lepše rasto, kar
je posebne vrednosti za njih cepljenje. Kolikor daljši so, toliko
več snovij imajo v zalogi. Te snovi tako dolgo pospešujejo rast,
da se korenine okrepe h krati pa tudi veliko pomorejo, da se
rane, pri cepljenji napravljene zarastejo. To nam spričuje skušnja.
Ako vzamemo po meter dolge ključe ali pa stare trte in če njih
korensko deblo vpognemo v globočini 50 cm,  vodoravno položimo
in pustimo eno mladiko navpično iz zemlje, dobili bomo mnogo
krepkejše rastline, nego če samo navadne ključe vsadimo. S časom
se pa vse to poravna, dolgi del le spočetka daje hrano, korenin
pa ne odžene nič, temveč pogine.

Predolge ključe rezati pa tudi ne kaže. Prvič bi s tem
preveč trosili sedaj še toliko dragocenega gradiva. Drugič pa

31

tudi mnogo več stane saditev dolgih ključev, ker je treba mnogo
globokeje prekopati zemjo. Ako bi pa v globočini 40—50 cm
upognili konec ključa v podobi kolena, stalo bi delo zopet mnogo
več. Ves n. pr. 1 m  dolg navpik vsajen ključ bi le do gotove
globočine 50—60 cm  odgnal korenine, spodnji del hranil bi sprva
od lastnih snovij gornjega pozneje pa vsahnil in segnil. Vsled tega
okrepile bi se samo zgornje korenine. Skušnja namreč uči, da
potrebujejo horenine zraka in toplote. Kolikor bliže površja so,
toliko lepše se razvijajo. Glavne korenine pa so manj odvisne
od suše in mraza, moramo jih torej kolikor možno okrepiti. In
pokazalo se je, da postanejo najmočneje pri dolžini 50 cm,  ako
je ključ sicer pravilno obrezan.

Sploh pa tudi ni vse eno, kako obrezujemo ključe. Najprvo
jih je treba očistiti vseh vilic in drugih izrastkov. Ako ni kaj
starega lesa, režemo tikoma pod členom spodnjega očesa, v
zgornjem delu pa puščamo nad členom nekoliko cm  dolg kos.
Tako rezani ključi so lehko in lepo primejo in imajo tudi, ko
dobe korenine, pravo dolgost. A žal da se redko tako reže,
ampak samo prosto po meri, da ima le ključ pravo dolgost. To
pa je popolnoma napačno. Ako puščamo pod spodnjim očesom
še kak kos, bode on, ker se ne morejo na njem razviti korenine,
vsahnil in začel gnjiti. Ker je gnijoči čep na potu, ne morejo se
razvijati korenine tako lepo, kakor bi se sicer na poševni rezni
plošči tikoma pod členom.

Ako se namreč ključi odrežejo prav tik očesa, začne se rana
zaceljevati s kalusom (z neko rahlo gobasto celično tkanino). Ta
kalus je ravno podlaga koreninam. Nanj treba zlasti paziti, kajti
on nastane iz založnih snovij ključa in iz njega še le prihajajo
korenine. Ako je pod očesom še mrtev čep, ne more se zaceliti
spodnji prerez, tudi kalus ne more rasti še manj pa korenin
odgnati. Tako dobimo iz spodnjege člena slabe korenine h krati
pa močne toda manj vredne stranske korenine iz zgornjega člena.
Ključi, katerim puščamo daljši čep pod spodnjim členom, nam
pa tudi (posebno pri amerjških trtah, ki imajo člene daleč saksebi)
prekratki postanejo, ko dobe korenine, če tudi smo jim prej od¬
merili pravo dolžino.

32

Čep nad zgornjim očesom pa varuje oko, da se tako lahko
ne posuši, in tudi sicer je jako koristen, da se delavci ne motijo
preveč ter ključev ne sade narobe.

Kakor je sicer rezanje ključev priprosto delo, vendar se
treba ozirati na navedene glavne točke. Čudno je le, da se že
sedaj povsod ne dela tako točno, ko je vendar trud pri obojem
delu enak, in ko vendar narava zahteva, da izpolnimo točno
vse njene zakone. Ključ raste, če ni preslab, sicer vse jedno,
a vspeh je pri večji natančnosti mnogo večji, kar je posebno
važno za ameriške trte, ki že itak veliko truda stanejo.

Tako pripravljene ključe povežemo lepo v butare po 50 do
100 komadov in sicer na ta način, da stoje spodnji prerezi
v eni ravnini. Do saditve shranimo butare v nepremokri-nepresuhi,
nepremrzli-nepretopli kleti zakopane v slabo vlažnem pesku. Ako
nimamo kleti, izkopljemo na prostem v nepreveč vlažni zemlji
okolu 80 cm  globoko in po potrebi dolgo in široko jamo, položimo
v njo butare ter jih pokrijemo z zemljo, v hudi zimi tudi še
s slamo ali gnojem.

Če tudi ključe previdno zbiramo in pravilno režemo, vendar
jih pride mnogo v nič, ako jih naravnost na stalno mesto v
vinograd presadimo. Če jih pa prej primerno pripravimo, ostane
nam večina; ako jih cepimo, prejme jih veliko več cepike in
ako jih sadimo v vinograd, ne nastane toliko praznih mest, katere
je treba spopolniti, s čemer potratimo mnogo časa. Zato pa
noben umen vinogradnik ne sadi necepljenih ali cepljenih ključev
naravnost v vinograd. S tem ne izgubi samo mnogo ključev, ki
denar stanejo, marveč je tudi mnogo dela zastonj, ker mora
dalje čakati, da mu v vinograd vtaknjeni denar donaša popolne
obresti. Umen gospodar zasleduje svoj smoter s prevdarkom ter
gleda na to, da dobi kolikor mogoče v najkrajšem času in naj-
cenajši način popolen vinograd, od katerega lahko pričakuje pri¬
mernih dohodkov. Zato si pripravi gradivo za nasade v vinogradu
že prej v trtnici.

e)  Siljenje ključev.

Predno ključe polagamo v trtnico, umestno jih je siliti, da
poženo lepše korenine. Ako jih silimo pred polaganjem, odraste

nam jih veliko več, kakor sicer. Kako vrednost da ima siljenje
za cepljenje, povedali bomo pri cepljenji.

Ključe lahko silimo na več načinov, da dobe korenine, ako
jim le ponudimo vse pogoje, ki so ugodni njihovi rasti, posebej
pa še kalusu in koreninam. Ti pogoji so obili zrak, obila vlažnost
in toplota. Najboljši je način, ki je že od nekdaj v navadi na
Nižjeavstrijskem ter se zove obračanje.

V to svrho izkopljemo na solnčnem kraji po 1 m  globoke
jame. Tu postavimo pripravljene snope ključev narobe tako na
tesno, da se kar najbolj tiše drug drugega. Vse prazne prostore
med snopovi dobro zatlačimo z vlažnim mahom. Z mahom pokrijemo

tudi po vrhu kakih
5 cm  na debelo vse
spodnje prereze, ki
so pa zdaj na vrhu.
Vrhu mahu pa po¬
tresemo še nekoliko
peska, glej podobo,
Gledati pa je na to,
da ostane mah ved¬
no vlažen, vsled
česar ga je treba polivati. Ker so zgornji deli ključev, za pognanke
namenjeni sedaj v globočini spomladi še mrzle zemlje, ne morejo
njih očesa odganjati. Nasprotno pa imajo oni deli, iz katerih izrastejo
korenine, vsled ugodne lege in vsled rahlih pokrivajočih tvarin
v obilici zraka, vlažnosti in toplote. Zato se tukaj življenje kaj
rano vzbudi. Prerezne rane začno se celiti s takozvanim kalusom.
Tudi na ranah zunanjih delov rastlin dobimo gobastno tkanino
rastlinskih celic — kalus (zlasti pri zaraščujočih se cepikah), ki
provzroči, da se rane zaraščajo in korenine poganjajo, samo da
je kalus pod zemljo veliko nežnejši in občutljivejši.

Ko je ta gobica (kalus) pri večini ključev enako razvita,
potem pa le iz jame z našimi snopovi. Radi velike nežnosti se
kalus kaj rad osuši, zato je treba snope takoj v vodo postaviti.
Vodi pa naj se primeša nekaj ilovice in kravjeka, da se kalus
obda z nekako skorjico teh 'tvarin in -da se ne posuši tako hitro.
Ako ključi brez vastva pred zrakom dalj časa stoje, kalus hitro

34

porujavi in korenska moč opeša. To pa lahko vedno zabranimo
z vodo, zlasti če ji primešamo ilovice.

Omenjeni način siljenja je najboljši ter zadostuje radi svoje
priprostosti slehernemu vinogradniku; koristi pa daje toliko, da
je bolje opustiti vse druge načine radi njega.

Če pa vendar nima kdo prilike — kar se sicer redko sluči —
svojih ključev siliti na ta način, on naj vsaj nekoliko dnij pred
polaganjem v trtnico jih vodoravno položi v vodo. Siljeni ključi
bodo skoro vsi rastli, ako so drugače dobri; tiste pa, ki so lep
kalus napravili, zamoremo cepiti celo z dobrim vspehom.

j)  T r t n i c a.

Akopram si vspeh zdatno povekšamo s siljenjem samim,
vendar umen gospodar ne sadi ključev takoj na stalno mesto
v vinograd. Nekaj se jih pa vendar še vedno pokvari in nastale
goličave treba je popolniti seveda s precejšnimi stroški. Tudi
moramo eno leto dalj čakati na plačilo svojega truda, kakor pa
če si že v trtnici vzgojimo gradivo s koreninami za nasade.
Obdelovanje v vinogradu je pa mnogo dražje kakor v trtnici.
V vinogradu stoji na 1 m 2  po ena trta, v trtnici pa po 40. V
vinogradu imamo torej 40krat toliko dela kakor v trtnici. Na
enem hektaru vinograda imamo 10.000 trt, katerim treba obde¬
lovati 10.000 m 2  zemlje. Pri vsakem obdelovanji že sama pot,
katero prehodijo delavci po 100 metrov dolgih vrstah, znaša
10.000 m  ali 10 kilometrov. Že s samo hojo se torej zgubi obilo
časa. V trtnici spravimo isto množino ključev na 250 m 2 .

Kedar vzgojujemo v trtnici vkoreninjene ključe, izgubimo
tudi manj prostora za prvo leto, in enoletne obresti nasada manj
obtežujejo poznejše dohodke.

Razun teh gospodarskih razlogov imajo pa trtnice tudi še
veliko stvarno vrednost, v njih si lahko vzgojimo krepkejše
vkoreninjene ključe nego na stalnem mestu.

Ker zasledujemo s trtnico ves drug smoter kakor z vino¬
gradom, ker nam tu ni toliko za plod kakor pa za krepke
korenine, 'zamoremo izbirati razširjenju korenin bolj primerne
lege in zemlje nego v večino suhih in neugodnih zemljah vino¬
gradov.

35

Na majhnem prestoru je tudi mnogo lažje z malimi stroški
vsem pogojem ustreči za močno rast. Tudi kedar nam narava
sama ne daje ugodne prilike, zamoremo v trtnici celo umetno
svojim ključem ugoditi. S trtnico prihranimo si torej ne le obilo
prostora in stroškov, ampak dobimo tudi krepkeje rastline. In
čudno je le to, da kljubu tolikih ogromnih koristij trtnice še
večinoma ne poznajo!

Kar se tiče sposobne lege za trtnico, je najboljša prisolnčna
stran in tako visoka, da ne mogo do nje pomladanski mrazovi.
Glede zemlje pa je trtnica kaj izbirčna. Od Zemljinih lastnostij
odvisni so namreč stroški obdelovanja pa tudi razvitek korenin,
sploh dobrota korenjakov. Ugodna je rahla zemlja, najboljši pa
jo pesek sam. On globoko pripušča vstop zraku, vsled česar
glavne korenine dobro vspevajo, pa tudi obdelovanje je na njem
mnogo ceneje, ko na težki ilovnati zemlji. Iz peska nadalje tudi
lahko izrujemo korenjake, ne da bi pri tem poškodovali korenine.

Ključi se polagajo kakor
podoba kaže. Najprej se iz¬
koplje v okolu 50—(50 cm  glo¬
boko rigolano zemljo 30 do
40 cm  globok jarek.in v njem
se napravi z rahlo zemljo
poševna stena (okolu 60 cm
široka). Na to se polagajo
ključi po 8—10 cm  drug od
drugega, tako da pride
zgornje oko v eno ravnino z
zemeljskim površjem. Ko so ključi položeni, začne naj se poleg
tega jarka kopati drugi jarek, z njegovo zemljo pa naj se po¬
krijejo ključi prvega jarka. Tako dobimo po 30 cm  od prve vrste
drugo poševno steno, na katero zopet polagamo ključe. Druga
vrsta pokrije se zopet z zemljo tretjega jarka itd. Kedar po¬
lagamo cepljene ključe, je dobro, po 1 m  40 cm  široke grede
napravljati, v katere se polagajo ključi v poprečnih vrstah 30 cm
saksebi. V to svrho puščamo pri gori opisanem polaganji na
vsakih 140 cm  prazen prostor 30 cm  širok, ki nam pozneje služi
kot steza, na kateri stoje je moči obdelovati vso gredo.

3 *

36

Poševna lega ključev v trtnici sploh ne pospešuje njih rasti,
in v vinogradu na stalno mesto moramo na vsak način bolj
navpično saditi. V trtnici pa nam ni toliko na rasti ključev,
kakor za razvijanje njih glavnih korenin, ki so tem močnejše,
čim bliže so zraku. To pa dosežemo s poševno lego. Pri cepljenih
ključih pa pride tudi rast v poštev, zato jih je treba v trtnici
vlagati že bolj navpik. Poševna lega nam zdatno olajša delo
polaganja in odkopovanja. Že polaganje samo je mnogo laže, če
lahko ključe kar položimo, da sami ostanejo v taki legi, h krati
nam je treba tudi plitveje kopati, namesto po 50—60 cm, samo
po 30—40 cm.

V težki zemlji je zelo koristno, na spodnji del ključev, iz
katerega izhajajo glavne korenine, nasipavati peska ali kake
druge rahle tvarine. Pesek namreč rad pripušča pristop zraku,
in kedar jemljemo iz zemlje vkoreninjene ključe, izrujemo jih
zelo lahko in brez vse škode.

Ko smo nasipali dolnji del ključev, je dobro, takoj priliti
obilo vode in jih še le potem popolnoma zasipati. Vsled takega
zalivanja poleže se zemlja okolu ključev ter dobi obilo mokrote,
katera ves čas dobrodejno vpliva.

Kedar so pa ključi popolnoma zasuti, prilivanje več škoduje
kakor pa koristi. Pri površnem zalivanji — zlasti kedar moramo
štediti z vodo —■ namočimo le zgornjo plast in tako pospešujemo
bolj rast plevela in pa zgornjih korenin ključev. Posebno zadnje
je ravno nasproti smotru našemu in za cepljenje jako škodljivo.
Zalivanje pri polaganji mnogo več koristi nego pozneje večkratno
zalivanje, ker s tem koj v začetku trtam primerno pomagamo,
da postanejo kmalu od suše neodvisne. Ako pa že hočemo tudi
med letom prilivati, potem je najbolje po 20 cm  globoke luknje
v zemljo napraviti in v te vlivati vodo ali pa razredčeno gnoj¬
nico. Kolikor težja je zemlja, toliko bolj umestna je taka pre¬
vidnost.

Pri polaganji cepljenih ključev ali korenjakov treba paziti
da ne gledajo očesa cepike preveč iz zemlje. Na zraku, posebno
na solncu se kaj rada posuše očesa in njih mladi nežni pognanki,
potem šele začno odganjati globočeje v zemlji se nahajajoča očesa.
Cepljeni oziroma ključi so torej pri takih razmerah izgub-

37

Ijeni. Polagajmo jih torej tako, da pridejo zgornja očesa oziroma
cepike tikoma do površja zemlje, potem pa napravimo nad
njimi še nekak mali nasip iz peska ali kake druge rahle tvarine.

Med letom treba pridno oplevati in okopavati, sploh zemljo
ohraniti rahlo in čisto, zraven pa tudi opazovati trte, so li vse
primernega plemena ali vrste. Kajti če prav smo bili natančni,
so se vendar lahko zamešale razne vrste trt, katere moramo
spoznati šele po pognankih ključev, po listji itd. Neprave vrste
ali plemena porujemo ali že v teku poletja, ali pa jih zazna¬
mujemo, da nas ne bodo jezile kasneje, ko bode že prepozno.

Ključi ostajajo navadno po eno leto v trtnici. Če smo pa
polagali jako slabe ključe, puščamo jih eno leto dalje v trtnici.
V trtnici prezimujočim treba dolnja očesa pognankov osipati
nekoliko z zemljo, kajti vsajeni ključi začnejo mnogo kasneje
odganjati od vkoreninjenili trt, njih pognanki ne izzorejo popol¬
noma, so torej jako občutni proti mrazu. Nato treba se ozirati
zlasti pri cepljenih ključih, sicer bode mnogo prevar upanja.

Kedar ostanejo ključi čez eno leto v trtnici, prikrajšamo
jim v zimskem počitku, to je predno odženo, vse mladike na
eno oko. V bodočem letu pa izgojimo le en krepek pognank.

Vkoreninjene ključe jemljemo iz trtnice navadno na jesen
istega leta ali v prihodnji pomladi. Delo pa se mora vršiti tako,
da se kar najmanj ranijo korenine in korensko deblo, ki nam
predstavlja nekdanji ključ. Napačno je tedaj s prosto roko ruvati
korenjake iz zemlje, če tudi je ta rahla. Na ta način se preveč
poškodujejo korenine. Mnogo koristneje nego ruvanje je odkopa¬
vanje korenjakov. Vštric zadnje vrste napravimo do glavnih
korenin segajoč jarek, tako da odkrijemo celo korensko deblo,
potem pa primemo deblo pri glavnih koreninah trte in je oprezno
izvlečemo.

Izpuljenih korenjakov ne smemo dolgo puščati na zraku,
da se ne suše. Če že ni mogoče spraviti jih takoj na pripravno
mesto, pokrijejo naj se n. pr. korenjaki iz vsake vrste v plitvem
jarku po koreninah z zemljo. To zavetje pa je le začasno. Kakor
suša močno škoduje koreninam, tako tudi mraz in gnjiloba, na
kar se je treba ozirati pri shranjevanji.

38

Hočemo li korenjake cepiti, treba jih je puliti večina že
jeseni, da jih imamo v zimskih mesecih pri rokah, in da ne
pridejo preveč v sok, kar zdatno kvari vspeh cepljenja. Že jeseni
spuljene korenjake moramo še skrbneje spraviti pred gori ome¬
njenimi vplivi.

Za prezimovanje je najboljša klet, ki ni pretopla, pa tudi
ne zmrzuje. Tu jih polagamo vodoravno, a ne v butarah kakor
ključe, ampak vsako za se, da pride okolu vsake korenine dovolj
vlažnega peska ali drobne prsti, da ne ostane vmes nič praznih
zračnih prostorov, kjer bi se morda naselila plesnoba in gnjiloba.
Spravimo jih pa tudi na ta način na prostem v jamah ali gomilah,
katere pa moramo zavarovati proti mrazu s slamo, listjem ali
gnojem. — Ko se začne gibati življenje v naravi, ali ko začno
trte poganjati v vinogradih, potem jih lahko zopet sadimo.

3. Pomnoževanje s posamnimi očesi.

To pomnoževanje je nekaka igrača za vrtnarje. Ker pa na
ta način v kratkem času z malim številom mladik jako raz¬
množimo n. pr. kako novo vrsto in obilo sadik dobimo, zato
ni brez pomena za vinogradnika. V bistvu se ta način ne raz¬
likuje mnogo od pomnoževanja s ključi, le da se dobi v tem
slučaju iz vsakega očesa po ena rastlina, pri ključih pa iz več
očes samo ena. V to svrho je najbolje polagati ključe ne navpik
ali poševno kakor v trtnici, ampak popolnoma vodoravno in

plitvo, kakih 5 cm
globoko ter jih po¬
kriti s kako zelo
rahlo tvarino, podo¬
ba 13. Pod vsakim
očesom naj se na-
Pod. 13.  pravi zareza, da se

tam začne razvijati kalus. Zamoremo pa tudi posamna očesa
razrezati in saditi. Ohraniti pa jih je treba vedno zelo vlažna.
Pri takem postopanji požene vsako dovolj razvito oko po eno
mladiko in na vsakem členu tudi po nekoliko korenin. Tako
dobimo n. pr. iz ključa s petimi očesi ne le enega ampak pet

89

korenjakov. Ž njimi ravnamo tako. kakor s sadikami iz semena
izgojenimi ali z vkoreninjenimi ključi. Čez zimo moramo korenine
dobro zavarovati proti mrazu.

4. Pomnoževanje z vlačenkami (s polaganjem.)

Ta način pomnoževanja primerjamo lahko pripravljanju
vkoreninjenih ključev. Razlika je le ta, da ne odrežemo mladik
in jih ne presajamo v trtnico, marveč jih pustimo, da poganjajo
korenine, dokler so še v zvezi z maternim deblom. Ker pa po¬
trebujemo zato mnogo maternih rastlin, rabimo ta način: le za
posebne razmere, ker je ž njim tudi več dela in je dražje nego
vlaganje ključev v trtnico.

Vkorenjevanje pospešimo z osipavanjem ali pa s polaganjem
v zemljo, sploh s sredstvi, ki pripuščajo zrak in vlažnost obdrže.

Nekateri obvezujejo zato dotične
dele z mahom, kar je pa igrača.
Mi se bomo posluževali vedno le
osipavanja in polaganja v rahlo
zemljo (n. pr. v pesek). Za težke
zemlje naj se le vedno jemlje
pesek. Pri osipanji nakopičimo
zemlje ali peska toliko, da pridejo
spodnji deli mladik ali pognanki
kakih 10—20 cm  v zemljo. Paziti
pa treba, da ne ostaja med mladikami in zemljo nič praznih
zračnih votlin, ki bi bile v kvar vkorenjavanju.

Po drugem načinu pa polagamo mladike oziroma pognanke
v zemljo. Ker pa ne ostanejo rastline stalno na tem mestu,
ampak le toliko časa, da napravijo lepe korenine, ne polagajmo
globoko, ampak kolikor možno blizu zraka, torej bolj plitvo. Glej
podobo.

Kakor smo že omenili pri pomnoževalnih nasadih, pomladi
lahko nekatere mladike vodoravno privezujemo, in ko odženo po¬
gnanke, zakopljemo jih vodoravno in plitvo v zemljo. Tako nam
daje vsaka po eno vkoreninjeno sadiko.

Tako postanejo enoletne olesenele mladike pa tudi zeleni po¬
gnanki zmožni, krepke korenine poganjati. Zelene pognanke zakop-

40

ljemo ali osipljemo enkrat meseca avgusta, da v zemlji izzore in
poženo lepe korenine.

Z ozirom na vkorenjevanje je polaganje navadno boljše ko
osipanje, ker se tu rast slabi z vpogibanjem, zato pa mora postati
vlačenka (dolga mladika ali rozga) samostojnejša ter mora bolj
okrepiti svoje korenine.

Glavni pogoj za dober vspeh so pa že tolikokrat navedene
rahle tvarine, ki se okolu dotičnih delov položijo. Na jesen treba
skrbeti, da korenine ne pozebejo. Zavarujemo jih z listjem ali
gnojem ali pa odrežemo vlačenke ter jih spravimo čez zimo v
kleti, kakor vkoreninjene ključe.

5. Pomnoževanje z grobanjem.

Sledeči način pomnoževanja je že stari znanec v dosedanji
trtoreji, kajti večina vinogradov nastala je do sedaj po grobanji-
V takozvani novi vinoreji je ta način zelo omejen, popolnoma
pa ne. Važno vlogo bo imel pri novi nasaditvi s pomočjo cep¬
ljenja zelenih ali enoletnih mladik na stalnem mestu, nadalje
v vinogradih s cep¬
ljen ci obsajenih za iz¬
polnitev nastalih pleš.

Grobanje samo po
sebi ni posebno pri¬
ljubljeno umnim, varč¬
nim gospodarjem, kajti
stroški nasada se s tem
silno povekšajo. Ogi¬
bati se ga je kar naj¬
bolj, kjer pa razmere
zahtevajo, tam naj se
pametno uporablja.
Grobati zamoremo po
dveh bistveno različnih
načinih in sicer: 1. ali
pustimo materino trto
in samo mladike po-
grobamo ali pa 2. po-

Pod. 15.

41

ložimo celo trto v zemljo, da samo konci mladik iz zemlje gledajo.
(Glej pod. 15.)

Prvi način da to korist, da trta cela ostane ter zgubi
samo mladike. Ker pa mladike vpognemo v zemljo in ker po¬
trebuje trta hrano za se in za više kvikšu rastoče mladike, zato
je ona v zemljo zakopanim mladikam nekaka mačeha, ki jim
daje premalo hrane. Tu pa tiči ravno vzrok, zakaj da ne dobimo
od mladik na ta način pogrobanih v istem času tako krepkih
samostojnih trt kakor pa, če cele trte pogrobamo. Ako gledamo
pa še na red v vinogradu, potrebujemo za grobanje mladik
samih jako dolge mladike, katerih pa ni vselej.

Če pa že grobamo na ta način, moramo mladike zakopati
tako globoko, da pride koleno — dolnji del navpik ob kolu
vpognjenega konca — najmanj 50 cm  globoko v zemljo. Razloge
za to navedli smo pri razpravi o dolgosti ključev. Hočemo li
torej dobiti novo trto 1 meter daleč od stare s pomočjo takega
grobanja, mora biti mladika vsaj 2 m  dolga. Ko bi pa ne polagali
dovolj globoko, bile bi trte preveč prepuščene mrazu in suši-

Po drugem načinu pokopljemo sicer celo trto, a zato nam
ni treba biti žal. Kajti ako položimo deblo vodoravno v zemljo,
dobivajo vse mladike enako veliko hrane, radi česar krepko od¬
ganjajo ter mnogo obilneje rode nego po prvem načinu pogrobane.
V drugem letu navadno ne dobimo plodu, marveč izgubimo
rodečo trto za eno leto, kar nam pa obilo povrne v bodočem
letu plod od več krepkih rastlin. Ako grobamo po tem načinu,
izkopljemo okolu trte primerno prostorne po 40—50 cm  globoke
jame. Vanje polagamo vodoravno stare trte, mladike primemo
razvrstimo ter jih privežemo navpično ob koleh tam, kjer hočemo
dobiti nove trte. Grobamo li na poševnih strmih legah, dobro
je, vedno poprek grobati, kajti ako grobamo navzdol in navzgor,
leže mladike v zemlji poševno. Vsled tega nastanejo rastline mnogo
krepkeje na zgornji kakor na spodnji strani.

Razun enoletnih mladik grobamo lahko na oba načina celo
zelene pognanke.

V prejšnjih časih so grobali ne le radi pomnoževanja,
marveč tudi radi pomlajanja trt. To pa ni tako lahko mogoče

42

pri ameriških cepljencih. In marsikdo že trdi, da ne bo moči
trajno ohraniti naših vinogradov z ameriškimi trtami. Pri pravi
vzgoji trt pa ne trebamo nikakega pomlajanja in izognemo se
lahko vsakemu grobanju, razun če je potrebujemo za pomnože-
vanje. —

IV. Poglavje.

Cepljenje.

Cepljenje ima v sadjereji, v novejšem času tudi v trtoreji
namen, požlahtniti divjake, to je, napraviti jih po človeških na¬
zorih plemeniteje.

Cepljenje je sicer tudi način pomnoževanja toda ne glede
števila samostalnih rastlin marveč glede števila plemenitih, našim
razmeram primernih vrst. To poglavje v trtoreji je dandanes
najvažnejše in treba se je ž njim seznaniti do dobrega.

Vse kar smo do sedaj izvedeli o pomnoževanji trt, je že
znana stvar umnim vinogradnikom. Tudi cepljenje v vinogradih
ni povsem novo, a do sedanje višine razvilo se je še le po prihodu
trtne uši. Vrhunca skušenj seveda še nismo dosegli v cepljenji,
s časom bodo že še marsikaj zboljšali, a ponosni smemo že biti
na vspeh svojih skušenj in se poprijeti z zaupanjem, samozavestjo in
veseljem novega dela.

Kar se tiče cepljenja trt, lahko nepristransko povdarjamo,
da so v zadnjem času uprav štajerski vinogradniki nabrali skušenj,
kakor v nobenem drugem kraji naše države. V Bizelju n. pr.
imamo dovolj vidnih vspehov in domačih skušenj, da nam za¬
doščajo za samostalno delo. V sledečih vrsticah hočemo se torej
oslanjati posebno na skušnje, nabrane v Štajerski, kar bo za
naše razmere gotovo prav.

Kakor smo že v začetku povedali, omogočijo nam edino le
ameriško trte, da si zamoremo še v bodoče ohraniti vinograde
kljubu trtni uši in sicer z vspehom samo s posrednimi pro¬
ducenti. Posredni producenti pa nam ne dajejo, kakor znano
skoro nič ali pa le malovreden sad. Neposredno od njih torej

43

ne dobimo nič dobička, zato pa moramo naravo samo prisiliti,
da nam donaša koristi. To nam omogoči najhitreje cepljenje.
Kakor je sadjerejec (v ožjem pomenu) že od nekdaj moral cepiti
divjake, tako mora dandanes tudi že vinorejec cepiti svoje
ameriške trte. In kakor se je sadjerejec privadil cepljenju, tako
se bo tudi vinorejec, zlasti ako si bo izbral najboljše in naj¬
primernejše načine.

Vse načine cepljenja uvrstimo glede stopnje, na kateri se
podlage in cepiči nahajajo in glede časa, v katerem cepimo, v
dve glavni skupini in sicer:

I. skupima: cepljenje z olesenelimi podlagami in cepikami;
pomladansko, zimsko ali jesensko cepljenje.

II. skupina: zeleno cepljenje; cepljenje rastočih zelenih po-
gnankov ali poletno cepljenje.

Vsaka teh skupin je, kakor razmere naneso, večje ali manjše
vrednosti, in nobene ni smeti zavreči zaradi druge. Druga drugo
popolnuje in obe sta si glede vspeha skoro enaki. Njih večja ali
manjša korist odvisna je od razmer, in ne smemo se torej za
prvo ali drugo popolnoma odločiti, marveč dobro prerešetati obe.

Glede stališča podlage, zlasti pa glede zmožnosti, samo¬
stojno se hraniti, delimo obe skupini še v pododdelke, namreč:

I skupina,
pomladansko
cepljenje,

[ A) cepljenje ključev, f a) pred siljenjem

1. cepljenje v roki, j B > T' 1 »> P°

2. cepljenje na stal- (  A) cepljenje debla, r a) za grobanje,

nem mestu, I j b) za vlačenje,

j B) cepljenje enoletn. i c) za ključe,

{  mladik, {  d) za stalno trto,

j A) pred
J sokom.

1 B) po
l soku.

II. skupina,

poletno ceplenje,

samo na stalnem
mestu na krepkih
pognankih mogoče,

C A) cepljenje stalne
trte,

1 B) cepljenje za po-
{  množevanje,

a) z grobanjem.

b) z vlačenkami.

c) s ključi.

Razdelitev osnovana je na dejanskih razmerah, ki največ
vpljivajo na vspeh in na stroške novega nasada cepljencev. V
tem redu hočemo prerešetati vse načine, ker le tako zamore
umen vinogradnik izbrati pravi način, ko so mu vsi dovolj znani.

Razun navedenih načinov razlikujemo lahko še pri vsakem
pododdelku obilo načinov glede izvršitve dela in sicer: 1. Glede
rezi, kako da spajamo podlage in cepiče: d)  cepljenje v sklad,
b)  navadno cepljenje z nakladom, c)  angleško cepljenje z na-
kladom, d)  na sedlo, e)  z jezikom ali Champinov način, J)  v raz-

44

klad, za kožo s popkom itd. 2. Glede vezila, koje rabimo za
začasno pritrjevanje cepike na podlago: a)  cepljenje z motozom
(vrvico), b)  z ličjem, c)  s pluto, d)  z gumijevimi trakovi. Ker
vsak teh načinov drugače vpliva na rast, hočemo jih pozneje
natančneje pretresati kolikor potrebno. Tu smo jih navedli le radi
boljšega pregleda.

I. Pomladansko cepljenje

ali cepljenje najmanj enoletnega lesa.

Tu treba v prvi vrsti splošnih pravil, ki veljajo za vse
razmere, zlasti z ozirom na podloge in cepiče in izvršitve tega
dela. —

Splošna pravila.

A. Podloge.

Podloge, ključi ali trte morajo biti čisto sveže in dovolj
krepke. Od teh lastnosti bistveno zavisi vspeh cepljenja.

Pri stalnih vkoreninjenih podlogah treba zlasti paziti, da
ne cepimo o času, ko se sok po njih najmočneje pretaka n. pr.
spomladi, ko solzijo, da nam cepiči takorekoč ne zadahnejo v
soku. Vinogradnik mora torej v prvi vrsti izbrati pravi čas za
cepljenje in sicer jako zgodaj spomladi pred sokom ali pa, ko
imajo trte že dolge pognanke, ko se sok takorekoč zopet nekoliko
pomiri. Umetni pripomočki so: zarezovanje mladik za cepljenje
po dolgem, odžaganje glave o primernem času pred cepljenjem itd.

Pri cepljenji v roki nam sok ne dela nikake preglavice-
Paziti treba le, da so podloge sveže, krepke in lepo razvite, kar
smo že omenili pri ključih in korenjakih (iz dolnjih delov mladik
najbolji s kosom starega lesa).

B. Cepiči.

Cepiči zlo vplivajo na dober vspeh cepljenja. S slabimi
ovenelimi cepiči in z na pol pozeblimi očesi izgubimo mnogo na
času in delu. Tudi tisti cepiči ne veljajo,' katerim so očesa že
zabreknila, ker v takih je izgubljenih mnogo snovij za zarašanje
prepotrebnih. V ne dovolj zrelih pa je nabranih še premalo
teh snovij.

45

Cepič režemo torej na zdravih in dozorelih mladikah. Da
pa one hitreje zore in se okrepe, obrezujemo že med letom vrhove
pognankov in zakotne pognanke (zalistnike). Na ta način izkoristimo
vse snovi samo za oni del, ki nam donaša grozdje in cepičev. Zorenje
pospešujemo deloma tudi, ako trebimo nepotrebne pregoste po¬
gnanke, ker ohranimo s tem sok ostalim pognankom in ker
omogočimo solncu, da obseva tudi spodnje njihove dele. Take
mladike se tudi gotovo dobro zarastejo. Sploh pa veljajo o cepičih
ista pravila kakor o ključih. Mladike razrežemo v cepiče v dol¬
gosti enega metra. Kakor so ključi najboljši iz spodnjega dela
mladik tako tudi cepiči. Zgornji del ni poraben za cepljenje.

Mladike seveda očistimo vilic in enakih izrastkov, razrežemo
jih ter povežemo v snope po 50—100 komadov vkup in jih
ohranimo za nadaljno vporabo.

Rezati jih smemo o popolnem zimskem počitku, to je, še
predno se začne vzbujati v njih življenje, torej od jeseni do meseca
marca. Navadno jih režejo v februarji. Ker jih pa rabimo
na več mesecev naprej, treba jih skrbno shraniti. Varo¬
vati jih moramo, da se ne osuše in ne odženo očes, h
krati pa tudi, da ne začno plesniti in gnjiti. V ledenicah
ohranimo jih lahko vse leto dobre. Dobra je tudi hladna,
ne presuha in ne premokra klet. Ako jih hočemo rabiti še
le v poletji, postavimo snope po konci ter jih zasuj mo
za dlan visoko s peskom. Če pa nimamo primerne kleti,
zakopljemo te mladike na severni strani poslopja v zemljo,
kjer se ohranijo precej dolgo porabni.

Dobro je 24 ur do 8 dni pred cepljenjem cepiče
postaviti s spodnjem koncem v vodo, da postanejo bolj
sočni. Neposredno pred cepljenjem razrežemo take za
cepike namenjene rozge v kose z dvema očesoma. V to
svrho režemo, kakor podoba kaže, tikoma nad zgornjim
očesom in tikoma nad tretjim. Pod vsakim očesom ostane
naj vsaj 3 cm  dolg kos internodija (prostora med dvema
očesoma). To razrezanje zdatno pospešuje cepljenje, kajti
delavec potem kaj lahko izbira podlogam primerne cepiče
Pod. 16.  iste debelosti.

46

Razun teh pogojev za zaraščanje in za olajšavo dela se ne
sme prezreti glavna stvar, da je namreč treba izbrati le dobre
cepiče. Izbirajmo najboljše vrste trt, da ne oplemenjujemo ame¬
riških divjakov z evropskimi — divjaki. Glavni pogoj za trajno
korist vinogradov naših je nikdar pretirana izbirčnost glede vrst.
Zato hočemo pozneje v posebnem poglavji vinogradnikom pri
izbiranji pomoči z dosedanjimi skušnjami.

Pogoji za zraščanje cepiča s podlogo.

C. Spajanje cepiča in podloge.

Spajanje cepiča in podloge odvisno je razun od navedenih
pogojev tudi še od prirezavanja in pritikanja obeh delov.

Ako prerežemo trto ali mladiko po dolgem, opazimo že s
prostim očesom nekake črte in proge. V sredi je stržen. Na levi
in desni stržena vidimo dve bolj ali manj široki belkasti progi,
ki nam predstavljati lesni del trte. Na njunih zunanjih robovih
pa je ozka zelena proga, takozvani kambij (sok med ličjem in
belinom), katerega obdaje koža ali lubad. Edino kambij sestoji
v rastlini iz celic, ki so zmožne pomnožitve in ki provzročajo
rast sploh, debeljenje, kalus in celjenje ran. Važno pravilo je
torej, da pride kambij cepiča pri spajanji na kambij podloge,
ali z drugimi besedami: les na les in koža na kožo. Pri zra-
ščanji zjedinita se oba kambija, oziroma njuna kalusa, kar pa
ne bi bilo mogoče, ko bi n. pr. priklopili kambij cepiča na les
podloge in narobe. Istotako tudi, ako ostane med kambijem
cepiča in podloge prazen prostor. To se pa zgodi, kedar prerez
ni prav gladek (morebiti je bil nož premalo oster, in so tako
prišle vmes drobtinice stržena ali trohice lesa). Oba kambija
dotikati se morata torej neposredno.

Pri cepljenji in pri rezanji treba pred vsem dobrega orodja.
Z izurjeno roko in ostrim nožem gotovo napravimo gladko in
čisto rez. Ako pa delavec reže s topim nožem, izgublja brez
potrebe čas in cepljence. Gospodar naj zato dobro pregleda
ojstrino nožev, predno jih odda delavcem. Manj vredne so škarje,
ki so pripravljene za cepljenje z jezikom po Champin-ovem načinu,

47

kajti one vedno nekoliko kambija stisnejo ter ga
zamore. Rez pa tudi ni tako gladka, kakor pa če jo
z ojstrim nožem napravimo. Jako dobro take nože iz¬
deluje nožar Schnellar v Modlingu pri Dunaji, pod. 17.

Kolikor več pride kambija cepiča na kambij
podloge toliko lepše je zraščanje. Če se dotikata le
na eni strani, zraščata se le na isti strani. Gledati
moramo torej, da se kambija dotikata kolikor možno
na obeh straneh. Izbirajmo torej v prvi vrsti cepiče
in podloge kolikor možno enake debelosti ter na¬
pravljajmo rezne ploskve., ki se popolnoma krijejo. Po
tej zmožnosti moramo najbolj ceniti izurjenost de¬
lavčevo. Za neizurjene delavce pa so izumili obilo
pripomočkov. Tak pripomoček so že gori omenjene
škarje, ki režejo enako velike rezne ploskve. Slične
priprave namenjene so za cepljenje v naklad. Njih
bistvene lastnosti so sledeče:

Za ključe in podloge različne debelosti imajo
več bolj ali manj širokih cevi, v katere se vtikajo
Pod. 17.  cepiči oziroma podloge. Konci, katere hočemo odrezati,
pridejo do poševne stene, tako da dobimo po 2 cm  dolge poševne
rezne ploske, ako jih odrežemo tik ob steni z ostrim dletom ali
nožem. Nekatere priprave so tako vrejene kakor n. pr bobnič
na revolverji, katerega lahko vrtimo, da laže izberemo cevi pri¬
merne debelosti, n. pr. Neukomov revolveraparat. Pri drugih
zopet so zareze razne širokosti vse v eni črti. Ker pa treba pri
vseh teh pripravah še več pazljivosti kakor sicer, ko prosto
z roko cepimo, zato naj zadostuje ta površni popis. Izurjena
pridna roka ostane le še najboljši pripomoček in njega naj se
vinorejci najprej poprimejo. Tako bodo delali veliko boljše kakor
s stroji, ki vedno pokvarijo nekoliko kambija.

Prekratka, kakor tudi predolga rez ne velja. V prvem slu¬
čaji pride premalo kambija v medsebojno dotiko, in spajanje je
težavno. V drugem slučaji pa je rana prevelika in se ne more
zarasti. Najboljša je 2—S cnt  dolga rez. Na zraščanje tudi vpliva
hitrost cepljenja. Ako manj časa ostane prerezna ploskev

48

v dotiki z zrakom, kolikor manj prilike sušiti se ima kambij,
kolikor hitreje spojimo torej cepič s podlogo, toliko lepše se prime.

D. Vezila.

Ko smo spojili cepič s podlogo, obvežemo ga in pustimo,
da se prime podloge. Kot vezila rabimo motoz, ličje pluto (katero
privezujemo z žico), vitre iz vrbovih šib in vezila od kavčuka
(ki so pa precej draga). V apneni zemlji pa motoz in ličje rada
sprhneta, zato ju treba preje primerno pomastiti z mastno, v
olje pomočeno krpo, ali ju pa namočiti v raztopini modre
galice (po 30 gramov galice na liter vode). Sicer pa motoz in ličje
popolnoma vstrezata. Kavčukove vezi so predrage ter ne nudijo
posebne koristi.

Pod. 18.

Ako ostane cepljeni del zunaj na
zraku, je najboljše vezilo pluta z žico.
Pluta varuje rane, pri cepljenji naprav¬
ljene pred zunanjimi vplivi, pritiska
na ves cepljeni del enakomerno in ker
je prožna, ne poveča se pritisk še
potem ne mnogo, ko se začne cepljeni
del debeliti. Za povezovanje s pluto
trebamo:

1. pluto (n. pr. že rabljene zamaške
steklenic),

2. posebne klešče (Korkveredlungs-
zange), s katerimi pritiskamo pluto
na cepljeni del. Glej podobo. (Nožar
Schnellar v Modlingu).

3. žico, št. 10 in

4. navadne klešče, za vezanje žice.

Pluta naj se pred porabo namoči
v vroči vodi, da postane volneja, po¬
tem naj se prereže z ostrim nožem
v dve polovici. Dobro pripravo za pre-
rezovanje plute pod. 19 prodaja tudi
nožar Schnellar v Modlingu. Obe po-

49

Iovici po¬
ložite naj
se v kleš¬
če in stis¬
nete. Ker
imajo
klešče
znotraj
zobe, ob¬
tiči na vsaki strani ena polovica plute. Med ti polovici plute po¬
stavimo cepljeni del prav na sredo, klešče stisnemo in s posebno
pripravo zapremo. Skozi tri špranje v kleščah potegnemo po eno
žico in jo zavežemo.

V novejšem času priporočajo na Francoskem tudi cepljenje
brez vezil v mahu, kar je pa še premalo skušeno, da bi se pri¬
poročalo za splošno posnemanje.

Pod. 19.



E. Zavarovanje pred zunanjimi vplivi.

Pri cepljenji nastale rane se zlasti na cepiču kaj rade osuše,
ako jih ne varjemo, in zraščanje je negotoveje. Pluta in kavčukove
vezi že same dovolj varujejo cepljene dele, zato nam ne delajo
nadaljnih preglavic. Drugače je to pri drugih vezilih. Ako pride
cepljeni del v zemljo, n. pr. pri cepljenji debla na stalnem mestu,
zadostuje, da rano dobro z mahom obvežemo. Mah in zemlja
dajeta dovolj varstva. Cepljene ključe in korenjake zavarujemo
s tenko skorjico gline, še predno jih položimo v zemljo, to je
takoj po cepljenji. Glinasta skorja se pa naredi, ako cepljeni del
pomakamo v gosto mešanico iz vode, kravjeka in gline. Če pa
cepljeni del ostane na zraku, potrebujemo že bolj trajnih sredstev.
Omenim naj le kavčukove krpice ali kose stanjola (positarja) itd.
sploh tvarine, ki ne dopuščajo izhlapenja in katere ovijemo okolu
cepljencev še predno one obvežemo.

Mnogo priprosteja nego vsa ta sredstva je cepilna smola
(ali cepilni vosek). Najpripravnejši je tisti, ki ostane tudi na
hladnem tekoč, in katerega naredimo po sledečem načinu: Na¬
vadna smola raztopi naj se nad zmernim ognjem ter se naj
primeša nekaj loja. Ko je smola popolnoma tekoča pridene naj se

4

50

na pet utežnih delov smole en utežni del vinskega cveta, toda
nikar pri ognju. Vinski cvet ohrani smolo tekočo, da jo lahko
mažemo s čopičem ali kakim klincem. Ko smo jo razmazali,
izpuhti vinski cvet, smola postane trda ter tako varuje rane
pred zunanjimi vplivi.

1 Cepljenje v roki.

Ključe in korenjake prenesemo lahko na primeren prostor
v kleti ali v sobi, da jih pri mizi sedeči cepimo, zato imenujemo
to cepljenje tudi cepljenje v roki. Splošno pravilo pri tem
cepljenji za pospeševanje dela je umna razdelitev dela. Najprej
treba pripraviti cepiče, katere narežemo, kakor smo že povedali.
Eden naj donaša podloge v škafih z vodo ter naj jih postavlja
n. pr. na desno stran cepitelja. Za prirezavanje cepičev in podlog
izbero naj se najizurjenejši delavci, ki imajo ves čas samo to
opravilo. Vezanje naj oskrbujejo zopet drugi, ki postavljajo na
drugi strani take cepiče v vodo. Umen gospodar kmalu najde
razmerje dalavnih močij za posamezna dela. Razmerje se pa
tako menja po razmerah, da ne bi imeli splošni podatki nika-
kega pomena.

Najboljši čas za cepljenje v roke je početek meseca maja,
ko začno vinogradi odganjati, da lahko cepljenke takoj na prosto
presajamo. Ker je pa tisti čas prekratek za cepljenje, cepimo
tudi že prej, od marca naprej, zlasti korenjake.

Glavna skrb nam pa bodi, da cepljenci ne ovenejo, zato
jih moramo dobro hraniti pred cepljenjem in po cepljenji.

A. Cepljenje ključev.

Kaj različno in večkrat celo napačno je mnenje glede
važnosti cepljenja ključev za novo nasaditev vinogradov z ame¬
riškimi trtami. Za večino razmer je in ostane cepljenje ključev
vendar le še najboljši pripomoček, da si ohranimo vinograde.
Vzrok pa, zakaj da to cepljenje ni vsem po godu, je ta, ker tu
treba točno izpolniti vse pogoje. Kako koristno da je cepljenje
ključev, kažejo nam francozki vinogradari in trgovci, ki so uvideli,
da jim cepljenje ključev donaša največ obrestij.

51

Nasad vinogradov s cepljenimi ključi stane nas v primeri
z neposrednimi nasadi samo toliko več, kolikor znašajo stroški
cepljenja. Ako računimo, da nam pri cepljenji 50% ključev v nič
gre (kar se zgodi le pri veliki malomarnosti) in ako računimo
stroške za delo cepljenja na komad po pol krajcerja, stane nas
komad zaraščenih ključev en krajcar. Za nasaditev enega hektara
trebamo pa 10 000 trt, stroški so torej le za 100 gld. večji. In
pri tem delu zasluži si lahko delavec na dan po 2  gld. •

Ako bi ključe kar neposredno cepili, prijelo bi se jih

manj, zato jih je bolje poprej siliti, kar smo že razpravljali pri
pomnoževanji s ključi. Silimo jih pa lahko najprej in potem še
le cepimo ali pa narobe. Siljenje pred cepljenjem je pa boljše.
Če poprej silimo, izbiramo pri cepljenji le one ključe, ki imajo
lep kalus, o katerih smo torej uverjeni, da bodo lepo rastli.
Tako si prihranimo mnogo nevspešnega dela. Kedar pa silimo
že cepljene ključe, se lahko zgodi, da začnejo v zemlji cepiči
odganjati. Pognanki pa so zelo občutni ter se pri polaganji v
trtnico ali osuše ali osmučejo. Na ta način izgubimo najimenit¬
nejša očesa cepičev, h krati pa oslabimo cepiko tako, da ne

more več lepo rasti. Iz tega sledi, da treba ključe vedno prej

siliti in potem cepiti.

jezika

vedno

drug

lahko

v drugi. S
izberemo

Pri cepljenji izbiramo najpri-
ročnejši način, da nimamo preveč
dela. Skušnja uči, da takozvano
angleško cepljenje (pod. 20.) naklad
z jezikom najbolj ustreza. Rez se
napravi med členi na cepiki in pod¬
logi enako velika in poševna. Potem
se napravite na podlogi nad strže-
nom, na cepiči pod strženom s tan¬
kim ostrim nožičem globokeji zarezi,
da nastaneta nekaka jezika, ki se
zarineta drug v drugi. Glavni namen
jezikov je, da stoji cepič že trdno
ha podlogi, ako samo zarinemo oba
tem si olajšamo vezanje s pluto. Ker
enako debele cepiče in podloge, je in

f:

4 *

52

Pod.

ostane ta način najboljši, in ni¬
kakor nam ni treba izbirati drugih.
V Bizelji so ta način nekoliko
zboljšali in olajšali. Bistveno se
bizeljski način ne razlikuje od
prvotnega. Le zarezovanje jezikov
je mnogo bolj priprosto. Jeziki
se zarezavajo na podlogi za strže-
nom, na cepiči pred njim in sicer
jako plitvo. Njih namen je samo,
da pri cepljenji vkup drže cepič
in podlogo, kar je neobhodno po¬
treba pri vezanji s pluto. Glej
podobo. Z zarezovanjem samo
kratkih jezikov si delo zelo olaj¬
šamo, vsled česar smemo ta način toplo priporočati.

Po dovršeni spojitvi cepiča in podloge oslepe ali
izrežejo naj se vsa očesa na podlogi, razun spodnje. Po¬
doba 22. Izrastki očes na podlogi večkrat škodujejo in
cepič slabe ali ga celo čisto vničijo.

Glavna skrb pri cepljenji nam bodi, da varujemo
zlasti kalus podloge pred osušenjem, zato ga treba v vodi
imeti.

Kedar cepimo siljene ključe, trte v vinogradih že močno
odganjajo, zato lahko tudi cepljence vlagamo neposredno
v trtnico. V trtnici ravnamo ž njimi tako, kakor smo
že omenili pri polaganji ključev v trtnico. Cepiči
morajo priti na rob Zemljinega površja, in jih po¬
polnoma s peskom zasujemo. Dokler se cepiči in
podloge zraščajo, treba jih pustiti v miru, da ne P. 22.
nastane vsled neprevidnosti kaka škoda. Če pa izrasto
kljubu temu, da smo izrezali ključem očesa, kaki divji
pognanki, odrezujemo jih s priprosto pripravo, slično
dolgemu nasajenemu železnemu dletu. Glej podobo. Dleto
zabadamo ob ključih tako globoko, da dosežemo divji
pognank. S tem dletom tudi lahko oplevamo namesto z
motiko, da kakega cepiča ne odbijemo.

A

P. 23.

-----——-



53

Ko odženo Čepiči po 10—20 cm  dolge pognanke, takrat so
sigurno že dorasli, in smemo se jim bližati. Najprej jih nekoliko
odgrebamo, da vidimo, odganjajo li korenine iz
cepiča samega. Take korenine treba gladko od¬
rezati. To se zgodi navadno še le v avgustu.
Tudi se prereže vezilo če že trdno drži. Ako
smo s pluto cepili, prerežemo samo žico, za kar
nam dobro služijo škarje pod. 24. Na jesen treba
osipati vse nove mladike in drugo pomlad pre-
sade naj se vsi zarasli cepljenci neposredno v
vinograd.

Komur je mar čisti nasad in kdor vzgojuje
cepljence za trgovino, opazuje naj jih tudi med
letom, da izbere prave vrste in jih primerno
zaznamuje.

Takih cepljencev pa nikakor ni koristno
presajati neposredno po cepljenji v vinograd. To
velja še tem bolj, ker nam ni samo na tem, da
odženo korenine, marveč da se cepič zaraste
s podlogo.

B. Cepljenje korenjakov.

Še z boljšim vspehom nego siljene ključe, cepimo vkore-
ninjene (enoletne). Od siljenega ključa zahtevamo mnogo; on
mora odganjati korenine in spojiti se s cepičem. Pri korenjaku
pa en del naloge odpade. Ako cepimo enoletne korenjake in jih
potem vložimo še za eno leto v trtnico, dobimo dveletne sadike,
ki začno v vinogradu prej roditi in prej donašati obresti kakor
enoletni iz ključev vzgojeni cepljenci.

Ključe je najbolje cepiti po siljenji, torej le kratek čas, nekoliko
tednov meseca maja, korenjake pa že v zimskih mesecih od
marca naprej.

Pri cepljenji korenjakov je edina napaka, da jih moramo
po dvakrat vlagati v trtnico in po dvakrat izkopavati. To nas
stane pri 1000 komadih po 2 — 3 gld. več. Po količkaj natančnem
ravnanji pa nam priraste na korenjakih še enkrat toliko cepičev

54

ko na ključih. Ako računimo n. pr. da se prime samo 40%
cepljenih ključev, korenjakov pa 80% in da plačamo za cepljenje
po pol krajcarja od komada, stane nas zaraščen komad pri
ključih 1*2 kr., pri korenjakih pa 0'63 kr. Od ključev velja
torej 1000 cepljencev 12 gld. od korenjakov 6 30 gld. Stroškom
za cepljenje korenjakov prištejmo še stroške enkratnega polaganja
in izkopavanja po 3 gld. od 1000, velja torej 1000 zaraščenih
komadov z vsemi večjimi stroški vred 9 gld. 30 kr. Kedar so
torej delavci dragi, in je vsako natančno ravnanje nemogoče
vsled katerega koli razloga, je vedno najbolj priporočati cepljenje
korenjakov.

Korenjake cepimo tudi v roki. Ko bi jih hoteli cepiti v
trtni ci, imeli bi jako težavno in zamudno delo in začeti bi morali
jako zgodaj, kajti po ameriških trtah počne sok jako zgodaj se
pretakati.

Da nismo preveč odvisni od časa, izkopljemo korenjake iz
trtnice že na jesen. Čez zimo naj se hranijo v pesku, kar smo
že povedali v razpravi o trtni ci. Na ta način ohranimo korenjake
dobre in cepimo jih lahko o poljubnem času, tudi
ko še sneg leži, v zavetji pri mizi sedeči. Pre¬
zgodaj sicer ni dobro pričeti delo, ker je težko
ohraniti cepljence dolgo sveže. Najboljši je še
mesec maj, da moremo cepljence vlagati
takoj v trtnico. ||

Takrat je pa vinogradnik že itak «
preobložen z delom, zato naj porabi za
cepljenje tudi že zimske večere. Začne
naj meseca marca in cepi tako dolgo,
dokler mu pripuščata čas in gradivo.

Kedar cepimo korenjake, moramo
v škafih donašati vode in vanjo postav¬
ljati cepljene korenjake. Pred cepljenjem
pa treba korenine primerno prirezati. Vse
stranske korenine odrežejo naj se gladko,
glavne korenine naj se pa prikrajšajo na
4—6 cm  podobi 25, 26. Tudi glava (nek-
Pod. 25.  danji gornji členi ključa) naj se odreže P. 26,

55

in poišče naj se gladko mesto med členi, katero treba čisto
obrisati s cunjo. Cepimo kakor pri ključih po angleškem ali
bizeljskem načinu. Cepiči in podloge morajo biti tudi tu kakor
pri cepljenji spoh enake debelosti.

Prerez napravi naj se tik pod spodnjim očesom cepiča in tik
nad zgornjim členom podloge.

Najboljše vezilo je pluta, dobra je tudi vrvica, ličje itd.
Ako ne vežemo s pluto, moramo cepljeni del pomakati v gosto
mešanico vode, gline in kravjeka, da se rana ne osuši.

Tako pripravljene cepljence ohranimo v kleti v vlažnem
pesku, in sicer jih postavimo po konci, glavne korenine pa za-
spemo za dlan visoko s peskom. Pesek mora biti vlažen in klet
hladna, da ne ovenejo cepljenke in ne začno prezgodaj odganjati.

Ko po vinogradih trte odženo po pol metra dolge pognanke,
sadimo cepljence na prosto in sicer v trtnico po znanih pravilih.
V trtnico pa sadimo zato, da dobimo gotovo gradivo za nakrat
popolen vinograd, ki nam donaša v kratkem primeren dobiček,
ter da se ne prenaglimo in nastalih napak ne popravljamo z
veliko izgubo. Pri nasadu treba tudi paziti, da se korenine ne
osuše, zato jih treba v vodi ali v mokri cunji zavite donašati
v trtnico. V trtnici naj se polagajo bolj navpik kakor ključi,
da se ložje zarasto.

2. Cepljenje na stalnem mestu.

Že v oni srečni dobi, ko še niso poznali trtne uši, cepili
so večkrat po vinogradih stare trte z vrstami istega plemena,
da bi zboljšali slabe vrste. Dandanes pa smo na slabšem, ker
moramo spajati različna plemena. Veliko težav prizadeva nam
preobili sok ameriških trt. Ta obili sok silno vpliva na vspeh
cepljenja trt na stalnem mestu ter nam kazi delo, če si ne
znamo pomoči. Ob času solzenja je neposredno cepljenje zaman.
Ne koristilo bi tudi ne, ako bi n. pr. močno raztoči trti odvzeli
nakrat vsa očesa pustivši samo one na priklopljenih cepičih.
Cepiti moramo takrat, ko nam ne nagaja preveč obilo sok.
Hočemo li cepiti deblo, moramo 14 dnij pred cepljenjem odžagati
trtam glave, to je zgornje dele. To tudi lahko storimo, akopram

56

imajo že po 1 m  dolge pognanke. Čez 14 dnij toliko oslabi tok
soka, da lahko z večjim zaupanjem cepimo.

Sočni tok uravnamo pa še lahko drugače. Ali trto ranimo,
to se pravi, ali zarežemo po dolgem oni del, kjer hočemo cepiti,
ali pa pocepimo na odganjajočih trtah le nekoliko mladik, drugim
pa pustimo divje pognanke, ki za se porabijo preobili sok. Če
pa razun cepičnih očes ne puščano nobenih drugih, je njihova
osoda žalostna, ker se zaduše v soku. Tega se učimo tudi pri
precepljanji starejih krepkih dreves, ako precepimo vse veje
nakrat ter ne puščamo nobene odvoditeljice.

Ne oziraje se na čas najmočnejšega pretakanja seka so
glede časa za cepljenje na stalnem mestu mnenja skušenih mož
kaj različna. Nekateri priporočajo jesensko cepljenje, ki ima
precej dobrih strani. V tem slučaji moramo cepiti, še predno
rast popolnoma preneha, da se cepiči primejo še pred zimo in
vendar ne tako zgodaj, da bi še jeseni odganjali. Sicer nam
očesa gotovo pozebejo čez zimo. Pravi čas je torej kaj težko
uganiti.

Za jesensko cepljenje imeti moramo dobre in dozorele cepiče.
Hranimo jih lahko še od pomladi v kaki ledenici ali pa dozo-
ritev pospešimo na istoletnih pognankih s prikrajšavanjem.

Pri jesenskem cepljenji nam tudi sok najmanj nagaja.
Zgodnje pomladansko cepljenje je najbolj težavno. V ameriških
trtah začne namreč jako zgodaj gibati življenje, trte zgodaj
solze, in mi bi morali celo v snegu cepiti. Bolje je počakati, da
začno trte odganjati, da porabijo za pognanke preobili sok, ka¬
terega potem uravnamo po navedenem načinu. Ameriške trte
bode navadno najbolje cepiti početkom majnika.

A. Cepljenje debla.

Ameriške trte takoj na stalno mesto saditi in tam še le
precepiti, ni ravno umno početje, vendar pa pride trtorejec večkrat
nehote v take okolščine. Tako n. pr. porabimo lahko pomnoževalne
nasade, katerih pravi namen ni več potreben, za pridelovanje vina.
V tem slučaji priklopimo lahko cepiče naravnost na deblo. Glede
cepičev treba se na prej navedena pravila ozirati istotako glede
podlog, katerim treba uravnati zlasti sok. Cepimo pa v zemlji,

57

v to svrho moramo trto odkopati. Ako deblo cepimo, opraviti
imamo z debelo podlogo. Cepljenja v nakladom ne moremo upo¬
rabiti, tembolj pa cepljenje v sklad. Podlogo v ta namen raz¬
cepimo, cepiče z dvema ali s tremi očesi pa prirežemo tik pod
spodnjim členom v podobi klina. Na vsako stran pazljivo vtak¬
nemo kline v precep, da pride koža
na kožo in les na les. Ker so ce¬
piči preozki, pride njihov kambij
le od ene strani na kambij podloge.
Ranjeni del obveže naj se z mahom
in ospe z zemljo. Ako se cepiči
primejo, dobimo že v prvem letu
silno močne, rodeče pognanke, ker
takorekoč pomladimo že itak močno
podlogo z lepo razvitimi koreninami.
Trto običajno tudi prikrajšamo, ker
ji odrežemo glavo.

Cepiče lahko priklopimo pod¬
logi tudi z nakladom. V to svrho
Pod. 27.  odrežemo cepičev konec kakor pri

navadnem cepljenji, na podlogi pa naredimo tolikšno zarezno
ploskev, da pride cepični kambij od vseh stranij na kambij pod¬
loge. Seveda treba dobro privezati tako priklopljene cepiče. Ako
so pa slučajno cepiči in podloge enako debele, cepimo jih po
navadnem načinu z nakladom.

Omeniti je takozvani Gaisenheimski način ali prav za prav
način „Boncovier“, katerega so svoje dni priporočali v vinorejski
šoli Geisenheim v Renski provinciji, če tudi nima velikega po¬
mena za splošne razmere. Posebnost tega načina pa je, da ne
cepimo cepiča na podlogo, ampak podlogo na cepič ali ameriški
ključ ali korenjak v korensko deblo stare evropske trte. Ako
bi radi na vsak način ohranili kljubu trtni uši kako staro
evropsko trto, n. pr. kako lepo brajdo, vcepimo ji v zemlji ame¬
riško trto, ki služi s svojimi koreninami kot rediteljica, če tudi
trtna uš uniči evropske korenine. V ta namen odkopljemo trto
vsaj 40 cm  globoko. Korensko deblo lepo osnažimo in od strani
priklopimo ameriški ključ ali korenjak. Na zgornjem konci ključa

58

napravimo rez kakor pri navadnem cepljenji z nakladom. Na
korenskem deblu pa napravimo ključu primerno zarezo. Nato zve¬
žemo oboje, da pride kolikor možno od vseh strani koža na kožo in
les na les. Rano ovijemo z mahom, zamažemo z ilovico in zasujemo
s prstjo. Najboljša je rahla prst, da zadosti vsem pogojem vko-
renjevanja in okrepljenja podloge. Dobro je seveda tudi z vodo
zalivati. Ko začne tako vcepljen ameriški ključ ali korenjak
rasti, mora hraniti tudi evropsko trto, ker mu manjka lastnih
listov, ob enem se pa tudi krepi, ker dobiva od stare trte svoj
delež organičnih snovi.

Tako cepljenje je pa težavno in večkrat nevspešno, zato
ga ne priporočamo za splošno porabo. Le v nekaterih slučajih
morda prija kakemu dobrovoljcu.

Obilo sličnih načinov se je pri¬
poročalo in se še priporočajo; ti so
pa večinoma bolj vrtnarska igrača in
onemu času pristojni, ko je bilo
cepljenje še nerešeno vprašanje.
Takov je n. pr. takozvani Tomerijski
način, po katerem se evropska trta
spaja z ameriško podlogo na enak
način, kakor po Geisenheimskem
cepljenji evropska podloga z ame¬
riško trto. V to svrho odreže se
ameriški podlogi glava in na pod¬
logo se priklopi mladika poleg po¬
sajene domače trte ali odrezan
ključ ali pa korenjak s pomočjo
enakih zarez (na zemlji ali pod
zemljo). Glej podobo. Pri takem
ravnanji rastete podloga in cepika
z večjo močjo, vsled česar je za¬
raščanje mnogo hitrejše. Ako pri-
cepimo mladiko od poleg stoječe
trte, dobiva ona sprva obilo hrane
od svoje materne trte, katero za-
moremo gladko odrezati, ko je mla-

Pod. 28.

59

dika prirastla. Prav tako dobiva pricepljeni ključ od svojih snovi
v zalogi in od korenin dovolj moči za bolje zaraščanje. Enakih
načinov imamo še obilo, pa hvala Bogu nismo navezani na nje,
zato jih ni vredno popisati.

B. Cepljenje enoletnih mladik.

Mnogo laže in boljše nego deblo, cepimo enoletne mladike.
(Pri cepljenji debla tudi lahko celo trto izgubimo, ako cepiči ne
prirasto, in trta ne dobi prilike, iz drugih očes odganjati.) Ako
mladike cepimo, ne vduše se cepiči tako lahko v soku kakor
pa, če cepimo deblo, ker zamoremo pustiti več odvoditeljic pre-
obilega soku. Najboljši čas za to je od jeseni naprej pred najmoč¬
nejšim sočnim tokom, ali pa po toku, ko imajo trte že dolge
pognanke.

Ker so si mladike podlog in cepičev močno enake, cepimo
jih po angleškem, ali po bizeljskem načinu. Veliko vrednost plute
kot vezilo spoznamo tudi pri tem cepljenji.

Ako nam primanjkuje cepičev, cepimo tudi lahko z enim
očesom ali popkom. Oko pritisnemo v člen, privežemo in dobro
zamažemo. V to svrho naj se izreže oko na mladiki, katero
hočemo cepiti, tako da se popolnem krijeti prerezni ploskvi
podloge in izrezanega očesa cepiko. Dolgost in cepljenje mladik
ravna se po smotru, ki ga pri tem zasledujemo.

1. Hočemo li trto samo precepiti, ki naj bi pa ostala na
svojem mestu, cepimo tik zemlje, navadno na kratko prirezane
mladike — čepe. Zato treba izgojiti mladike že leto prej, in jih
okrepiti s prikrajšavanjem vrhov gornjih pognankov. Ko bi cepili
čepe na visokem deblu visoko, poškodoval bi mraz in druge
nezgode debla, in izgubili bi lahko celi plemeniti del. Morali bi
torej na novo cepiti, čemur se pa ognemo z nizkim cepljenjem-
Cepljeni nizki čep odganja seveda slabeje, kakor nad njim višje
stoječi. A prav lahko mu pomagamo, da prikrajšamo višje divje
pognanke. Navadno se pa le nizke trte na jedini čep pri tleh
cepijo in divje pognanke le pod tem odganjajo, ter se tako dolgo
puščajo, da cepika počne odganjati.

60

Razun navadnega cepljenja z nakladom, priporočajo za to še
takozvani Cadillacov način. Po tem načinu ne vcepimo cepiča vrh
kratkega čepa, marveč med dvema členoma. V to svrho naredimo
do stržena vsaj 2 cm  dolgo ravno poševno zarezo, primerno debelosti
ključa in podloge. Cepič pirežemo v podobi klina in zarinemo
v zarezo na mladiki, da pride koža na kožo in les na les. Nato
mladiko dobro prevežemo ter zaspemo z vlažno prstjo ali s kako
drugo rahlo tvarino.

Drugo pomlad po cepljenji treba gladko odrezati ves kos
podloge nad cepičem in sploh vse divje pognanke, ako smo jih
pri cepljenji pustili, da cepič lepše odganja in rodi.

2. Ako pa namerjamo trte pomnožiti s cepljenjem mladik
na stalnem mestu, torej ali grobati ali vlačenke in vkoreninjene
ključe dobivati za presajanje, smemo cepiti samo dolge mladike
ali cele brajde. Zlasti pri grobanji treba paziti, da so mladike
dovolj dolge, kajti sicer nastane v vinogradu največji nered.

Dolge, cepljene mladike privezujejo naj se vodoravno, ali
pa naj se vpogibajo v zemljo, kakor nam pove razprava o po-
množevanji z vlačenkami.

Če pa že hočemo trte precepljati na stalnem mestu, cepimo
jih nizko pri tleh, da jih ni treba še le pozneje spravljati v red
z dragim grobanjem. In če hočemo na dalje dobivati na stalnem
mestu dolge cepljene mladike, tedaj se raji ogibajmo trudapolnega
pomladanskega cepljenja in poprimimo se lažega in sigurnejšega
poletnega ali zelenega cepljenja.

II. Poletno cepljenje.

Poletno cepljenje ali cepljenje zelenih pognankov primerjati
je z okulacijo sadnega drevja (cepljenjem z očesom). Tu kakor
tam trebamo krepko rastoče podloge, na katero priraste cepič
v najkrajšem času, tako rekoč takoj.

Ker se zeleni in jako nežni deli trte kaj radi posuše, za-
prečiti treba na vsak način to nevarnost. To pa dosežemo, ako
izpolnimo vse pogoje za zraščanje in vso moč zjedinimo v cep¬
ljenih delih. Krepko odganjajoče trte so torej najboljše za ta

61

namen. Spomladi moramo trebiti vse nepotrebne pognanke,
kakor hitro se pokažejo, da se samo tisti pognanki krepko raz¬
vijajo, katere hočemo cepiti. Na najmočnejših trtah zadostuje po
pet pognankov, na dvoletnih sta pa že dva dovolj. Ako torej
pustimo samo te, se veliko bolj okrepe, in v njih se zjedini vsa
moč rasti.

Cepiti naj se začne, kakor hitro so pognanki zadostno
dolgi, tje do meseca julija. Dalj časa cepiti, ni priporočati, ker
ne dozore cepični pognanki.

Pred cepljenjem odrežemo vse one pognanke, ki niso spo¬
sobni za cepljenje, in pa tudi vse zakotne pognanke. Zelo važen
je oni del pognanka, iz katerega režemo cepiče in spajamo
s cepiči. Cepič in podloga morata biti skoraj na isti stopinji zrelosti,
radi česar zamoremo iz vsakega pognanka rezati le po en cepič.

Za podlogo in cepič izbere se tisti del pognanka, kjer je
rast še krepka, da se delajo še nove plasti, kjer pa ni pognank
prenežen in premehak, pa tudi ne preveč olesenel in krhek. To
je navadno pri petem očesi od vršička štetem. Da se pa pozna,

jeli je tisti del prenežen ali prekrhek, vzame naj se kak člen

med prste ter naj se zvija na obe strani. V delu za cepljenje

primernem mora biti stržen še nerazločen. Prva skrb za zelene

cepiče je primerno izbiranje in hranjenje, da ne izgube preveč
vode in se ne osuše. Zato treba odrezati najprej vse liste, skoz
katere izhlapeva največ vode, potem pa treba take, po dve očesi
dolge cepiče zavijati v mokre volnene cunje. Tako ostanejo čez
24 ur popolnem dobri in tako jih je tudi moči razpošiljati. Pred
pošiljatvijo zavijejo naj se še po vrh v moker mah.

Dolgost cepičev nima nikakega posebnega vpliva na vspeh.
Najboljša je vendar ona z dvemi očesi, od katerih pa odžene
navadno samo eno in sicer spodnje. Odganjata li obe, odreže naj
se zgornje. Cepljenje izvršuje se lahko glede rezi in spajanja na
obilo načinov. Vsi ti načini pa so glede priraščanja bolj ali manj
enaki. Glavno je tudi tu, da se cepič in podloga spajata v členu,
da je rez kratka in čista vseh tujih tvarin, da se preveč ne
osuši. Radi zadnjega vzroka naj se kakor hitro mogoče dela.
Ako pa solnce sije, naj ima cepitelj hrbet solncu obrnjen, da
telo obsenči prirezano podlogo in cepič.

02

Da je prerezna ploskev čista in gladka, treba dobrega, jako
ostrega noža s tenko klino, katera se mora po vsakem rezanji
obrisati, da ostane čista.

Najstarejši (po Ogerskem že pred dobo
ameriških trt rabljeni) način je zeleno cep¬
ljenje v sklad (razcep). Glej podobo. Nad pri¬
merno zbranim členom odreže se internodij,
da ostane 1—2 cm  dolg čep. Ta se razkolje,
da sega razcep n. pr. do polovice člena. Cepič
prireže se v podobi kratkega klina ter se v
razcep tako vtakne, da pride klin cepiča med
člen podloge. Potem se poveže in sicer vedno
na členu posebej in na obeh delih čepa po¬
sebej. Čepova dela imata le ta namen, da
cepič trdno vkup držita. Ko bi vezali člen in
čep z isto vezjo, postala bi ta kmalu rahla,
ker se čep hitro posuši.

Priprostejši in hitrejši način pa je cep¬
ljenje po H. Goethe-ju. Člen podloge prereže
se poprečno nasproti kakih vilic ali kakega
dragega izrastka, da oko odpade. Na oepiči
napravi se zopet nasproti očesu prav tako
veliko rez. Oba dela naj se
spojita in povežeta. Vilice,
katere h krati okrajšamo, imajo le namen, da
olajšajo vezanje.

Ako je pa podloga zakrivljena, potem lahko
cepimo od strani. Cepič prirežemo kakor poprej,
podlogo pa tako odrežemo nad onim členom,
kjer mislimo cepiti, da ostane še en čep. Na
členu odrežemo nasproti vilic oko tako, da dobimo
prerezno ploskev, ki je enaka oni na cepiči.

Glej podobe 30. a), L), c), d), e).  Ta način je prav
tak kakor prvi, le da je priličen posebnim raz¬
meram. Pri prirezavanji podloge držimo člen vedno
tako na palcu, da oko gleda k nam, ter potegnemo
z nožem poševno. Istotako prirezujemo cepič.

Pod. 29.

Pod. 30. a)

63

Najboljše vezilo je vlačna guma, kavčuk.
Akopram je to vezilo mnogo dražje ko ličje,
vendar donaša tolike koristi, da se večji stroški
že plačajo. Pri cepljenji nastale rane namreč
varuje popolnem pred zunanjimi vplivi ter
se prilikuje vsem premembam debelosti. Po
cepljenji se cepič vedno nekoliko osuši ter
postane tanjši, in neprožno vezilo postalo
bi rahlo. Vlačna guma pa • vedno enako
pritiska. Ko začne cepič rasti in se debeliti,
popušča guma ž njim vred enakomerno,
kako trdno vezilo pa bi začelo zarezavati.
Razun gume rabimo tudi ličje. Ličje tudi
nekoliko varuje rano pred zunanjimi vplivi.
Da postane volneje in
pri vezanji prožneje,
namoči naj se pred
vezanjem nekoliko v
vodi.

Če se nam ni ze-
Pod. 30. b)  leno cepljenje prvikrat
dobro obneslo, zamoremo to še enkrat po¬
noviti. Ker pa imamo na že enkrat cep¬
ljenem pognanku le še olesenela kolena in
člene, ni lcopulacije, Goethe-jev način več
lahko izpeljati. V tem slučaju si pomagamo,
da cepike sicer ravno tako zbiramo kakor
prej in jih tudi ravno tako prirežemo kakor
za kopulacijo. Podloge, pognanke pa odrežemo
po 5—6 cm  visoko nad že olesenelim členom,
kožo prerežemo navpično od člena pa do
konca nad tem ostalega čepa je gladko na
desno in levo odlušimo ter cepiko, (tako
kakor to pri cepljenji sadnega drevja za
kožo storimo) zarinemo -med les in kožo
do člena, ter potem, kakor navadno pri
zelenem cepljenji povezujemo. Razun na

64

koncu pognanka zamoremo pa tudi
v stran mej dvema členoma za
kožo cepiti. Razlika je tu samo ta,
da napravimo v kožo zarezo kakor
pri okulaciji v pod. J  tu cepiko v
stran zarinemo. Bodisi pa, da v
stran ali v vrhu za kožo cepimo,
vsikdar naj pa bode podlaga že
olesenela in pa debeleja od cepike.
Kar se pa druzega dela pri tem cep¬
ljenji tiče, veljajo sploh pravila kakor
pri Goethe-jevem itd. načinu.

Zeleno cepljenje za kožo se je
n. pr. po Mader-u vže leta 1887
pri poskusih v Št. Mihelu na Tirol¬
skem kaj dobro obneslo in dandanes
se že v večih krajih tudi v velikem
z dobrim vspehom izvršuje. Koristi
tega cepljenja za kožo so: 1. velika
jednostavnost glede izvrševanja, v
kateri zadevi ima še prednost pred
kopulacijo, kajti tu ni treba pod¬
logo cepiki jednakomerno prirezavati
in primerjati, samo da je razmerje mej
debelostjo cepike in podlage primerno,
radi česar se cepljenje tudi manj
izurjenemu dobro obnese; 2. ker se
zamore na že olesenelih pognankih
izvrševati, torej posebno ako se ni
prvo cepljenje obneslo nam ni treba
še le čakati, dokler kak zalistnik
na novo doraste, temuč zamoremo
Pod. 30. d)  takoj skoraj na istem mestu cepiti.

Okulacija, ki tudi spada v skupino poletnega cepljenja, za¬
more posebno obilo koristna biti, če moramo cepike štediti ali
pa če hočemo trte na stalnem mestu nizko precepiti. Okulira se
tudi pri trtah ali na speče oko, tako da oko isto leto ne odžene

65

radi česar moremo pozno cepiti in vrhove
prosto rasti pustiti ali pa na živo oko, veči¬
noma visoko v pognanke, kar moramo pa do
istega časa izvršiti kakor zeleno cepljenje sploh.
Okulira se kakor drevje, da se oko cepike
izreže ter v f podobno zarezo v koži med
kožo in lubad zarine ter poveže.

Ker pa dosedaj ni okulacija tolikanj iz¬
kušena, kakor bi morala biti, da se zamore
splošno priporočati, svetovati bi bilo, da se
ne izpeljuje takoj v veliko, ampak da se ž njo
le poskuša ter vspeh v občo korist objavi.
Pri tem bi bilo opazovati zaraščanje, prezimo¬
vanje in trpežnost sploh, radi tega pa ni
mogoče že samo iz zaraščanja po leti prav
soditi. Glavna korist temu bi pa, kakor že
omenjeno, bila ta, da bi se trta na stalnem
mestu že nizko kaj lahko brez grobanja in
druzih sitnosti precepljevala.

Po dovršenem cepljenji obvezuje se cep¬
ljeni del še z listjem, da ne more solnčna
toplota neposredno do njega, da cepljenec
manj izpuhteva. Krepko rast trte pospešimo
tudi z okopavanjem in odščipavanjem zakot¬
nih pognankov.

Vreme tudi močno vpliva na vspeh ze¬
lenega cepljenja, ugodno je rasti trt sploh in
zlasti zraščanju zelenih cepičev s podlogami.
Najboljše je toplo, ne prevlažno in ne presuho
vreme. Trajno deževje in hladno vreme prav tako škoduje, kakor
trajna suša. Sicer pa cepljenje še dobro vspeva pri hitrih vre¬
menskih spremembah. Soparica pred nevihtami je ugodnejša,
kakor jako suh zrak, ker cepiči ne ovenejo tako hitro. Po ne¬
vihtah pa raso trte navadno .še močneje.

j? i

Pod. 30. e)

o

66

A. Cepljenje stalne trte.

Cepimo li trte na stalnem mestu, tedaj storimo to najbolje
tik pri zemlji, da si prihranimo pozneje grobanje. To pa je pri
zelenem cepljenji težje kakor pri pomladanskem cepljenji, ker ni
moči mladih pognankov cepiti lahko dovolj nizko. Ako že hočemo
v tem slučaji ostati pri zelenem cepljenji, ravnajmo po sledečem'
navodilu. Trta naj se odkoplje in globoko v zemlji odreže. Od
pognankov pustita naj se n. pr. po dva, ki naj se cepita, kakor
hitro dorasteta do površja zemlje. Jamo zopet zasujemo in tako
dobimo novo plemenito deblo tikoma pri zemlji. Poskusiti je tudi
z cepljenjem za kožo. V obče ostane pa ta način precepljavanja
le bolj igrača ter je pametneje ostati pri pomladanskem cepljenji
na reznike.

B. Cepljenje za pomnoževanje.

Laže in boljše kakor blizu zemlje na kratko cepimo dolge
pognanke. Te lahko potem pograbamo ali režemo od njih ključe,
ali pa napravljamo vlačenke. Hočemo li grobati in reden vino¬
grad imeti, v katerem so trte druga od druge oddaljene vsaj
po en meter, cepiti moramo zelene pognanke visoko, najmanj pri
dolžini 1.50 m.  Kedar namreč grobamo, trebamo 1 m  dolg kos
mladike, da ga vodoravno položimo do druge vrste, 50 cm  pa
za navpični del. Plemeniti del mora biti nad površjem zemlje,
kajti sicer se vkorenini ter peša vsled trtne uši. Ako namerjamo
rezati cepljene ključe, cepimo pognanke po 40—50 cm visoko,
kakor dolge hočemo napraviti ključe. Višje cepiti ne kaže, ker
ključi iz zgornjega dela niso več tako dobri, in mnogo cepljencev
bi se pogubilo, ker v trtnici priraste le manji del. Če cepimo
torej zaradi ključev, cepimo v oni višini, da bomo lahko pustili
odrezanim ključem še kos starega lesa, ki pospešuje vkorenje-
vanje. — Sploh pa ne smemo priporočati take vzgojitve cepljenih
ključev. Mnogo gradiva namreč izgubimo za nasade, ker od trte
dobimo n. pr. mesto 20 ključev le pet.

Računimo ceno ključev samo 3 gld. (kolikor znašajo
skoraj pridelovalni stroški), dobimo od tisoč trt samo 5000 mesto
20.000 ključev, torej 15.000 manj, ki veljajo 45 gld. Seveda

67

dobimo 5.000 že cepljenih ključev, ki nas stanejo, kar se tiče
samo vrednosti ključev, okolu 45 + 5 X 3 = 60 gld. Ako raču-
nimo za cepljenje komada po 1 kr., in se jih prime 80%, pride
en cepljenec na 245 kr. ali 1000 cepljencev na 24 50 kr. Na¬
sprotno pa velja 1000 lepo priraslih, spomladi cepljenih in v
trtnici vzgojenih ključev oziroma korenjakov jedva 19 gld.

To razmerje postane še neugodneje, ako je prodajna cena
ključev tako visoka kakor je n. pr. dandanes. Razun tega pri¬
raste takih cepljenih ključev v trtnici poprek komaj 80%, vsled
tega je vspeh še slabši, ker smo ne samo 20%, temuč celo v
ugodnih slučajih celih 40% zastonj cepili, torej še več ko pri
pomladanskem cepljenji.

Ako zeleno cepljenje ponavljamo nekaj let na eni in tisti
trti, ona tako oslabi vsled nepravočasnega toda neizogibnega
obglavljenja, da ne daje nikakih poštenih ključev, najmanj
pa za zeleno cepljenje sposobnih. Umen gospodar naj torej
dobro prevdari, predno se loti kakega novega, njemu ne čisto
jasnega dela.

Boljše kakor take ključe vkorenjevati v trtnici je, jih osipati

ali v zemljo
polagati, da se
še v istem letu
vkoreninijo,
pod. 31. Ako
tako naprav¬
ljamo vlačen-
ke, nimamo
tolikih zgub
pri vkorenje-
vanji. Sicer so
pa razmere
prav take,
kakor pri na¬
pravi prostih
zeleno ceplje¬
nih kjučev.

68

Po okolščinah je tudi koristno, da napravljamo vlačenke
z enoletnimi mladikami. Kakor je že povedano pri pomnože-
vanji z vlačenkami, polagamo v ta namen brajde vodoravno v
’ zemljo in iz očes izrasle pognanke zeleno cepimo v primerni
višini. Ker teh pognankov itak ni smeti puščati predolgih v
škodo maternem deblu, ne izgubimo pri tem toliko ključev,
imamo pa to korist, da dobimo precejšno število cepljenih in že
vkoreninjenih sadik, koje moremo takoj v bodoči pomladi saditi
na stalno mesto. Seveda se je treba pri rezanji trt ozirati na
njih moč, da jih preveč ne oslabimo.

Ako še enkrat premislimo vse do sedaj navedeno o pom-
noževanji trt v zvezi z zelenim cepljenjem, odločimo se gotovo
samo za grobanje, vse drugo pa zavržemo kot gospodarstu škod¬
ljivo. Pozneje hočemo še govoriti o načinu, kako bode moči
nove nasade napraviti s pomočjo grobanja. Za sedaj je omeniti
še en slučaj, kjer bo moglo doseči zeleno cepljenje in grobanje
velik pomen.

V vinogradih z ameriškimi cepljenci nasajenih, bode gotovo
še vsled raznih vzrokov kaka trta poginila, in namestiti jo bo
treba z drugo. Mlade sadike presajati v star vinograd, ne kaže.
Trebamo torej grobanja. Ker pa imajo cepljene trte le plemenita
debla in plemenite mladike, ne bomo jih smeli neposredno grobati
vsled trtne uši, kakor poprej. Kaj storiti? Sosedni trti odrežemo
glavo, da bo odgnala zopet divje izrastke in te zamoremo zeleno
cepiti in ž njimi izpolniti v bodoči jeseni prazna mesta. Tako
dobimo že v drugem letu rodeče krepke trte. Morda pa še ne
bo treba glave odrezati in tako za nekaj časa izgubiti rodno
trto! Poskusiti torej treba, se li ne da izvabiti pognankov iz
starih in novih očes (nova, adventivna očesa narede se včasih
vsled ranjenja debla,). Ti pognanki se dovolj okrepe s prireza-
vanjem plemenitih mladik, se zeleno cepijo in pogrobajo.

V zvezi z zelenim cepljenjem zamoremo tudi trte razmno¬
ževati s pomočjo potaknencev. Potaknence (ključe), ki so samo
za dva očesa dolgi, potikamo v dobro vrtno zemljo, jih pridno
okopavamo, zalivamo i. t. d. čez zimo pred mrazom varujemo,
porežemo v bodoči pomladi njih mladičice na eno oko in izgoju-
jemo torej v teku drugega leta iz vsakega potaknenca 1  mladiko,

69

katero zeleno cepimo. Ta način bi bil bolj priporočljiv nego cep¬
ljenje mladik celih dolzih ključev v trtnici.

V. Poglavje.

Katere vrste evropskih (domačih) trt naj bi
najbolj cepili?

V prejšnjih poglavjih naznačeni so temeljni pogoji za nadaljni
obstanek naših vinogradov. Ni nam pa dovolj, da ohranimo samo
vinograde, marveč naša sebičnost zahteva od njih tudi dohodke.
Vinograd je podjetje, ki mora gospodarju prinašati ne le obresti
vložene glavnice, marveč tudi plačilo za njegov trud. Da kar
največ darov dobimo od narave, bodi nam najvišji smoter pri
delu, naš cilj. To pa dosežemo glede lastnosti domačih trtnih
vrst na dva načina: a)  potom množine in b)  potom kakovosti
pridelka. Na množino kakor tudi na kakovost najbolj vplivajo
posebnosti trtnih plemen in vrst, katere si moramo vedno izbrati
razmeram primerno. Množina in kakovost pridelka sta navadno
v obratnem razmerji. Jako rodeče trte n. pr. dajejo navadno
mnogo slabega vina. Vino plačuje se vsled jako razvite vinske
trgovine po kakovosti ali vrednosti za užitek. Že pri navadnih
razmerah moremo 100 litrov vina prodati za 6, pa tudi za
100 gld. in čez. Za naše kraje izbirati je one vrste, ki ne dajejo
le obilo vina, marveč današnjim zahtevam ustrezajoče pridelke,
in ki dozorevajo dosti zgodaj redno in popolnoma. One vrste,
ki redko popolnoma dozorevajo, bodo le redko dajale dobro, kaj
vredno vino. Ako pa še celo les ne dozoreva popolnoma, trta
kaj rada pozebe in se pokvari, trgatev pa drugo leto oslabi.

Če hočemo dobro vino pridelovati, paziti nam je ne samo,
da trta dozoreva podnebju primerno s plodom vred, ampak tudi,
da daje sad, iz katerega' moremo dobiti najboljše vino. V tem
oziru niso vse vrste enake, in kdor poskuša kakovost vina raznih
trtnih vrst v isti legi in pod istimi pogoji, čudil se bo veliki
raznoličnosti glede vrednosti., vina.

Tudi lega in zemlja ne ugaja vsem vrstam enako, istotako
dolgo ali kratko rezanje i. t. d.

70

Mešanega nasada ogibati se je kar najbolj, ker od njega
ne dobimo nikdar najboljšega vina. Če pa že mešamo ter hočemo
v en vinograd nasaditi več vrst, sadimo v posebnih oddelkih
posamezne vrste vkup, ali pa mešajmo samo vrste enakega značaja,
ki dajejo kolikor toliko enakomeren pridelek in ki o istem času zorijo.

Severni kraji z manj ugodnimi pogoji ne bodo mogli trajno
tekmovati v vinoreji z južnimi, ako bodo onim enake pridelke
pošiljali na trg, ker so pridelovalni stroški večji. Izvanredna
kakovost in dobrota pridelka je pravi steber, ki more še v naših
krajih vzdržati vinorejo, če ne povekšati! Ta se pa doseže le z
jako vestnim izbiranjem pravih vrst. Da pa mogo naši vinograd¬
niki samostojno izbirati, navedene so v sledečem odstavku naj¬
imenitnejše vrste s svojimi lastnostmi, katere so se do sedaj
pokazale v jednakih razmerah, kakor so naše kot najboljše.

I. Vrste, ki dajejo bela vina.

1. Rudeči traminec zahteva močno gnojno zemljo in dolgo
rez. Povprečno daje po 40 hi  (hektolitrov) vina. Izvrstne kako¬
vosti in vonjave z okolo 20 % sladkorja in 4 do 5 °/ 00  kisline.

2. Muškat beli zahteva dobro prst in strmo gorko lego. Ob
času cvetja je jako občutljiv in močno trpi. od slane. Za vzgojo
v brajdah je kaj pripraven, narezujejo se mu dolgi čepi. Daje
precej vonjavega vina z 20 do 30 % sladkorja in 6 do 8 °/ 00
kisline. V hladnih letih je vino kaj kislo. Nekaterim jako pri¬
ljubljena muškatna vonjava izgubi se v vinu čez nekaj let.

3. Malabela (Balint). Domovina je Ogerska. Zahteva kakor
vse ogerske domače trte suhe gorke lege in dobro prst. Ako se
dolgo reže, rodi precej obilo izvrstnega vina s prijetno vonjavo,
z 20 do 22 % sladkorja in 6 do 7 % 0  kisline.

4. Burgundec beli povsod vspeva, najbolj v dobri zemlji in
ravni legi, zlasti ob vznožji hriba. Ker ni občutljiv proti mrazu,
vspeva tudi v visokih krajih. Dolga rez burgundcem najbolj ugaja,
in pri taki rodi precej obilo. Grozdje dozoreva jako zgodaj ter
daje izvrstno plemenito vino z 20 % sladkorjem in 6 % o kisline.
Radi zgodnje dozoritve in precejšne neobčutnosti proti mrazu
priporočati ga je tudi za mrzleje kraje.

71

5. Silvanec (mušica) je zadovoljen tudi s slabo zemljo in
Se celo s severno lego. Reže se na kratko ter silno rodi. Grozdje
dozoreva rano ter daje izvrstno vino z 18 do 20 % sladkorja in
Tj  do 6 °/oo kisline. Vino postane rado vlečno, zato ga je dobro
mešati z drugim bolj kislim vinom.

6. Rivček laški, beli (zastavica, Zierfandler) zahteva močno
vapneno zemljo, tople lege in kratko rez. Rodi jako močno, a
grozdje dozoreva pozno, daje izvrstno ognjeno plemenito vino s
25 do 29 % sladkorja in 6 do 7 %o kisline.

7. Veltlinec (mozlevina), zgodnji rudeči zadovolji se tudi s
slabimi legami ter zori jako zgodaj. Reže se na dolgo, kratko
rezan ne rodi toliko. Vino daje izvrstno z 20 do 28 % sladkorja
in 4 do 6 %o kisline.

8. Veltlinec zeleni je tudi kaj skromen in zadovoljen z gri-
častimi legami in slabšo zemljo. Reže se kratko. Rodi precej
zgodaj in obilo ter daje dobro vino z 20 °/o sladkorja in 7 % 0
kisline.

9. Veltlinec rudeči zahteva močno težko zemljo in kratko rez,
ker silno rodi. Treba mu večkrat gnojiti. Daje celo do 100 hi  vina
na en ha  (hektar) zemlje z 10 do 24 % sladkorja in 5 do 9 °/oo
kisline. O ugodnih letinah je dobro, o slabih pa nekaj prekislo.

10. Rudeči vrh (beli), (vveisser Rothgipfler), je glede zemlje
jako skromen, vspeva dobro v visokih in nizkih legah, proti
mrazu je precej neobčutljiv, rodi obilo in daje dobro, nekoliko
vonjavno vino z 20 do 28 % sladkorja in 7 do 9 °/ 00  kisline.

11. Rivček laški, beli (Walschriesling) jako rodi v rahlih
dobrih zemljah, dozoreva nekaj pozno, zahteva kratko rez in
daje izvrstno vino z 18 do 24 % sladkorja in 5 do 7 % 0  kisline
toda brez vonjave.

II. Vrste, ki dajejo črna vina.

1. Vrste Bordeaux n. pr. Cabernet Sauvignon za gorke lege.
Reže se dolgo in daje najplemeniteje črno vino. 20 do 28 %
sladkorja in 6 do 7 °/ 00  kisline.

2. Burgundec modri zahteva močno, zmerno vlažno, toplo
in ravno lego ter dolgo rez. Proti boleznim in mrazu ni preveč

72

občutljiv, sadi se tudi v ravnino, v vznožje vinogradov. Zori jako
zgodaj in rodi obilo ter daje jako prijetno fino vino, iz katerega
delajo večinoma šampanjec, za tega se grozdje takoj stiska. 20 do
25 °/o sladkorja in 5 do 6 °l 00 kisline.

3. Mavrovna (vrhpoljska, Oberfelder) je za vroče kraje kaj
izvrstna (n. pr. za vipavsko dolino).

4. Muškat, modri, zahteva dobro prst in suhe vroče lege.
Reže se kratko. Vino mu je izvrstno močno in dobro barvano,
z muškatno vonjavo. 20 do 28 °/o sladkorja in 4 do 6 °/ 00 kisline.

5.  Mlinarica (Mtillerrebe) je kaj skromna, dozoreva zgodaj
in močno rodi. Vino nima burgundove dobrote, je pa vendar jako
dobro, temno in za mešanje z burgundcem ali z drugim pripravno.
20 »/o sladkorja in 5 do 6 %o kisline.

6. Črnina, modra tična (Zimmettraube) zahteva kakor
vranek in dimnik dobro in gorko lego ter suho zemljo. Ker
močno v les žene, mora se na dolgo rezati ter jako močno rodi.
O cvetji je kaj malo občutljiva. Ako samo to črnino stiskamo, dobimo
lahko črno vino z 18 °/ 0  sladkorja in 8 do 9 °/ 00  kisline. Vino je
pripravno za mešanje n. pr. z vinom od kavke in je jako izvrstno.
Zbok svojih obilih dobrih lastnostij se zelo priporoča za južne kraje.

7. Portugalka modra je občutna proti mrazu in mokroti.
Ugajajo ji visoke lege in zlasti peščena zemlja. Reže se kratko.
Ker zgodaj zori in jako močno odganja, je kaj dobra za brajde.
Rodi močno in daje fino, nekoliko trpko črno vino. 20 do 25 %
sladkorja in 6 do 7 °/ 00  kisline.

8. Sv. Lovrenca trta ni izbirčna, najbolj ji pa prijajo gnojne
vapnene ali glinaste zemlje. Zori jako zgodaj in močno rodi ter
daje bolj lahko a žlahtno bordeaux-u podobno vino. 20 do 22 %
sladkorja in 6 do 7 °/ 00  kisline.

9. Liverdun je soroden burgundcu. Jagode so blizu dvakrat
večje nego burgundove. Rodi silno močno, toda vino ni tako
plemenito kakor pri prvem. Sladkorja je 20 do 22 %, kisline
pa 6 do 7 o/oo-

10.  Frankinja modra (Blaufrankisch),. je kaj malo občutna,
rodi silno močno in zori precej zgodaj. Reže se kratko. Vino je
jako dobro. 20 % sladkorja in 5 % 0  kisline. Ker skoro v istem
času zori ko portugalka, sadi se navadno s to vkup.

73

11. Kadarka modra je silno rodovitna in daje izvrstno vino,
kaj malo občutna in vredna, da jo poskušajo tudi v naših krajih
nekoliko. Po Ogerskem in v Slavoniji (pri Sremu) je najbolj raz¬
širjena, in izgojuje se ji deblo čisto nizko in se reže vedno v glavo.
Ker koli v tamošnjih vinogradih niso običajni, odrezujejo ji po
leti vse pognanke v visočini enega metra. Vse to potrpežljivo
prenaša, še celo ugaja ji. Kratka rez v glavo ji najbolj prija.
Večina slovitih ogerskih vin je pridelek kadarke. 20 % sladkorja
in 5 do 7 %„ kisline.

12. Laška modrina je po Štajerskem že močno razširjena in
vspeva povsod, celo v neugodnih legah ljubi težko zemljo. Zahteva
nizko izgojo in kratko rez ter jako rodi. Ker precej zgodaj zori,
priporočati jo je tudi še za visoke lege, če tudi ne daje vina
prve kakovosti. 18 % sladkorja in 8 %o kisline. V dobrih letih
napravlja celo cibebe, vendar pa razmerje med sladkorjem in
kislino ni ugodno.

13. Tičnik črni (blauer Wildbacher) je domač v nemških
vinorodnih krajih Štajerske s 400 — 600 metri nadmorske višine
ter daje takozvani priljubljeni „šilhar“. Za navedene kraje ga je
posebno priporočati zaradi velike neobčutnosti in ker dobro
vspeva pri vsaki legi, vzgoji in rezi. Reže se navadno kratko
ter ima to prednost, da celo redno redi neposredno na mladikah
iz starega lesa odgnalih. Vzgojuje se navadno na brajdah ter se
mu puščajo dolgi napnenci ali locni. Vino ni posebno dobro, in
človek se ga mora privaditi, zato ni sposobno za občno trgovino.
V dobrih letinah in legah ima 17 do 18% sladkorja in 8 do 9% 0
kisline. Priporočati ga ne smemo za kraje, kjer boljše vrste dobro
vspevajo, v nekaterih neugodnih krajih pa zamore donašati
največ dobička.

14. Kavčina modra, velika (blauer Kolner) je med cvetjem
in po zimi kaj malo občutna, vspeva povsod. Najbolj ji prija
visoka vzgoja in dolga rez na napnence ter je jako rodovitna.
Daje obilo toda bolj praznega vina, ki samo ni veliko vredno,
a dobro za mešanje z močnejšim ali kislim vinom. 15 do 16%
sladkorja in 5 do 8 % 0  kisline.

V teh vrstah imamo za naše razmere dovolj veliko zbirko,
ki nam omogoči trajno in vspešno tekmovanje na svetovnem trgu,

74

ako se je poslužujemo pametno. V prihodnje bomo vse te vrste
vzgojevali na ameriških koreninah istega plemena, na ameriških
podlogah, in tako se bodo nekoliko spremenile tudi njih splošne
lastnosti.

Do sedaj opazovali so tudi v Bizelji, da se kaže vpliv
krepkih in zgodaj odganjajočih ameriških podlog na cepljenih
domačih trtah v obče: 1. v krepkejši rasti in v večji rodovit¬
nosti, 2. v zgodnjem odgajanji, v zgodnji in boljši zoritvi trte in
grozdja.

Ta vpliv je velike važnosti za množino in kakovost pri¬
delka, nikakor pa nas ne oprošča vestnega izbiranja pravih vrst.
Ameriška podloga vpliva navadno le na zunanje lastnosti, notranje
pa ostajajo iste. Razmerje med posameznimi snovmi v grozdji
ostalo bo tudi odslej isto. Izbirajmo torej za cepljenje našim
razmeram najpriležnejše vrste in čudili se bomo nad izvanredno
dobroto svojih pridelkov celo v krajih, kjer sedaj raste še več¬
krat neokusno vino. Pomislimo le, da je vino roba, koje užitek
ne smemo omejiti le na domače kraje, marveč katero moramo
v svet vpeljati, da mu bo ta pripoznal vredno mesto. Velika na¬
paka naših vinogradnikov je ta, da vino presojajo le po lastnem
ukusu. Okus je kaj spremenljiv. Vinogradnik pa mora naslanjati
svoje podjetje na okus občinstva, zato naj se drži okusa, kakor-
šnega imajo poprečno kupci, ki ga najbolje plačujejo.

VI. Poglavje.

Naprava vinogradov.

A. Rigolanje.

Predno trte sadimo v vinograd, moramo zemljo primerno
pripraviti. Če pogledamo dolge trtne sadike, pove nam že zdravi
um, da treba zemljo globoko prekopati, rigolati. Že večkrat smo
povdarjali, naj nam bo prva skrb, da se okrepe glavne korenine.
Zato moramo zgornjo, živo, rodovito plast zemlje, takozvano ora-
nico, tako globoko podkopati, da pridejo glavne korenine nepo-

75

sredno v njo. Spodnja mrtva plast pa pride gori, kjer itak ni
smeti pospeševati rast korenin. Navadno pa prekopavajo zemljo
zelo plitvo, po 20 — 30 cm,  vsled tega pridejo gorne korenine
uprav v mrtvo plast, kjer žalostno životarijo; nasprotno pa imajo
zgornje korenine kaj ugodne pogoje ter se samopašno širijo v
vlažnih letih. Pri takem ravnanji seveda ni smeti zahtevati od
mladih trt čudežev! Marsikdo se že kesa radi svoje neprave varč¬
nosti (kar se često prigodi v okraji Brežice), in marsikdo se od¬
loči, izkopati zanikerno zasajene trte, zemljo rigolati in na novo
saditi.

Kakor je pa preplitvo prekopavanje nezadostno, tako je
tudi pregloboko škodljivo. Kajti ako zgornjo plast tako globoko
podkopljemo, da pride kakih 50 cm  — 1 m  pod glavne korenine,
raste cela trta v mrtvi plasti zemlje leta in leta slabotno, dokler
se slednjič korenine toliko ne okrepe, da pririnejo do lahko-
mišeljno zakopanega zaklada. V obče zadostuje po 20 — 40 cm
globokejše prekopavanje, kakor so sadike dolge, in nikakor ni
treba ne denarja ne delavnih moči trošiti za še globejše kopanje
pa tudi zaklada, rodovi te oranice ni treba zavreči v nedosežno
globočino. Vsaka stvar ima svoje meje in nihče jih ne sme pre¬
koračiti brez kazni! Prekopavanje oziroma rigolanje pa ne koristi
le s tem, da se lega raznih plasti spremeni našim trtam povoljno,
ampak tudi, ker se zemlja rahlja, da zamore več zraka pripuščati
v globočino in da več mokrote in dežja popija. Razun tega pa
nudimo trtam še več drugih ugodnih pogojev, katere vse bi
pa bilo preobširno naštevati. Nam zadostuje, kar skušnje uče,
da zamoremo namreč vse najboljše pričakovati le od trt, v rigolano
zemljo vsajenih.

Kedaj naj rigolamo? Najboljši čas je jesen ali začetek zime,
ko nas še ne nadlegujeta mraz in sneg. Ako se pusti jeseni ri-
golana zemlja čez zimo v brazdah, zrahlja jo mraz tako, da je
spomladi podobna prahu. Rigola se tudi lahko spomladi, le da
potem grude nagajajo. Zmrznjeno zemljo rigolati je škodljivo, ker
navadno je le zgornja plast zmrznjena, in ako se ta podkoplje
v celih grudah, bo kaj težko razpala. Spomladi pa bo dolgo tra¬
jalo, predno bo prišlo toliko toplote skozi zgornjo plast, da se
bodo grude otajale. Napačno je pa tudi zemljo prezgodaj rigolati.

76

Ako se namreč ona popolnem vsede, uniči se mnogo ugodnosti,
kakor n. pr. prost pristop zraka do spodnjih delov sadik, popijanje
obile vlage i. t. d.

Kako se rigola? Ali z ročnim orodjem ali pa s plugom (kar
je pa pri nas manj mogoče). V načelu obstoji rigolanje v zrah-
ljanji in prevračanji zemlje, kakor n. pr. plug to dela. V to svrho
se izkoplje v vznožji vinograda en meter širok jarek, vanj se
zasipava zemlja drugega jarka i. t. d. Delo pa si olajšajo kaj
hitro delavci sami, zato ni treba tega še posebej razlagati.

Kjer razmere dopuščajo, to je, kjer lega ni prestrma in
zemlja ne pretežka in kamenita, rigolajo tudi s plugom. V ta
namen režeta dve „rajolni“ orali po 20 — 30 cm  globoko v eni
brazdi drug za drugim, in ako še ne zadostujeta, gre za njimi
še nekaj delavcev z lopatami, ki izkopavajo še po 10 — 20 cm  na
globoko zemljo ter jo ven mečejo. Rigolanje s plugom stane navadno
eno tretjino manj nego ročno. Kjer je mogoče tako rigolanje
uvesti, povišajo si vinorejci zdatno čisti dohodek. Če posamezniku
ne dopuščajo razmere, da bi si kupil potrebno orodje, se to lahko
zgodi z združenimi močmi. A žal, da so v naših krajih le redko
temu delu ugodne razmere!

Stoječe skale v vinogradu treba razstreliti, za kar se najmo
posebno izurjeni delavci. Izstreljavajo navadno s smodnikom, ce¬
nejši je dinamit. Za njega treba le plitve ljuknje vrtati, ima pa
on desetkrat večjo moč od smodnika. Seveda dinamit močno
razdrobi kamenje, da ni več pripravno za zidanje.

B. Odtok deževnice iz vinogradov.

Na strmih legah voda zlasti ob nalivih odplavi mnogo
zemlje v dolino, ker je zemlja ne more tako naglo popiti. In
tu tiči ravno vzrok, da tožijo po večih krajih, češ saj ne bo
mogoče saditi cepljenih ameriških korenjakov, ker bo voda kmalu
odplavila vso zemljo do spodnjih korenin. A to bi bilo v resnici
neprijetno, ko bi ne bila pomoč primeroma lahka. Zemljo je treba
naravnost loviti, da je voda ne odnese, voda se mora miriti in
odpeljavati. Za to imamo dva pripomočka, in sicer 1. lovilne jame
in 2. vodoravne jarke.

77

V mnogih vinogradih vidimo več ve¬
likih jam, ki so zvezane med seboj z
jarki. Voda teče po jarkih v jame, tu se
pomiri in naplavljena zemlja vsede. Ko
je jama polna, teče voda iz nje v drugo
jamo i. t. d. Na ta način ostane večji del zemlje na mestu in moč
vode oslabi toliko, da ne napravlja hudournikov. Vkljub vsim
dobrim lastnostim ima pa ta način tudi mnogo slabih strani,
ki zmanjšujejo vrednost njegovo. Da se zemlja vspešneje zadržuje,
moramo izkopati veliko takih jam, ki ne zavzemajo le obilo
prostora, marveč tudi precej stanejo. Iz njih raznaša se zemlja
le z velikim trudom.

Veliko boljši in priprostejši so vodoravni jarki. V njih
se zbira voda in umiri, ker imajo majhno strmino, odplavljena
prst pa se vsede enakomerno po celem jarku. Hočemo li to prst
zopet raztrositi, iztrebimo jarke ter mečemo prst na spodnjo stran.
Število potrebnih vodoravnih jarkov ravna se v prvi vrsti po strmini
vinograda in po lastnostih zemlje. Kolikor bolj strma je lega,
toliko bolj morajo biti jarki vkup. Težka zemlja slabo popiva
vodo, zato jo voda najbolj odnaša, jarke treba namestiti torej
zelo blizu drug drugemu, nasprotno pri lahki prsti'bolj narazen
in najbolj pri kamenitih tleh. Poprečno zadostuje razdalja dveh
jarkov pri težki zemlji 150 — 30 m,  v lahki 180 — 70 m  in v
kameniti 200 — 100 m.  Napraviti jih treba skoraj popolnoma vodo¬
ravno k večem s padcem samo decimetra na 10 metrov.

Razun opisanih jarkov, ki samo nabirajo vodo, izkopljejo
naj se še jarki proti vznožji vinograda, po katerih se v vodo¬
ravnih jarkih nabrana voda odteka. V to svrho napravi se na vsakih
100 m  po 1 m  širok in do 50 cm  globok jarek. V tacih jarkih se
zbira voda v veliki množini in lahko bi naredila velike grape,
ker z močjo doli dere, tega si pa vinogradnik nikakor ne želi.
Jarke zavarujejo zato s kamenjem, jih obzidajo in pomostajo.

V manj strmih legah ni treba še posebej utrjevati vodoravnih
jarkov. Dovolj ježe, da odkopljemo poševno ravan ter prst odmečemo
na spodnjo stran, da nastane nekak greben. V strmih legah je
pa to delo že težje, in tu moramo na vsak način utrditi spodnjo
steno. Ako je v vinogradu samem obilo kamenja, izkoristi se

78

prav lahko, da se napravijo ž njim podzidja. Tako koristi nam ka¬
menje več, kakor pa ko bi ga nosili iz vinograda. Kjer pa kamenja
ni, utrdi se spodnja stena tudi lahko s pletenjem, z ledino ali pa
z belim trnjem in enakimi rastlinami. Strmina takih le z ledino ali
grmovjem vtrjenih sten napravi se navadno po 1 m  višine na
1 m  vznožja, ali celo 2 m  višine na 1 m  širine. Pri taki raz-
peljavi jarkov ni nikakega povoda več, pritoževati se, da so
nasadi cepljenih ameriških korenjakov radi odplavenja nemogoči.
Taki jarki razdele vinograd v skoro enake dele, ki so zelo pre¬
gledni in ki jako olajšujejo delo. Z ozirom na tolike koristi pri¬
meroma majhni troski takih naprav nekako izginejo. Ker pa
naši vinorejci, od nekdaj sami že delajo jarke v vinogradih,
pazijo naj le še na to, da se ozirajo pri delu tudi na omenjene
nasvete, ne pa kakor večinoma delajo, speljuje nabiralne jarke
namesto vodoravno preveč poševno. Pri taki speljavi se ve ne
dosežemo namen.

%

C. Sajenje.

Trte sadimo spomladi, ko začno vinogradi odganjati. Sadimo
jih pa lahko še meseca julija, le da odrežemo sadikam mlade
pognanke. Pred sajenjem izbero naj se primerne sadike, in sicer
močne posebej in slabe posebej. Mešan vinograd ne napravi do¬
brega vtisa zlasti zato ne, ker močne trte še bolj slabijo slabe
trte. Sadike naj se primerno pripravijo, kakor je povedano pri
cepljenih korenjakih, za vlaganje v trtnico. Ako hočemo saditi
korenjake, odrežemo vse stranske korenine, glavne pa prikrajšamo
na 3 — 4 cm.  Ce pa ključe sadimo, je dobro jih poprej siliti.

Pred sajenjem naj se zemlja lepo poravna in cel prostor
razmeri. Na vsak način pa naj se trte sade lepo v vrstah. Na
Ogerskem, v Sremu, Serbiji, Rumuniji, Bulgariji, Turčiji, povsod
ljudje bolj gledajo na red v svojih vinogradih, kakor pri nas.
Povsod veseli se naše oko lepih vrst in lepe razdelitve, le pri
nas ne! Zakaj neki ne bi posnemali drugih? Ako trte stoje v
rednih vrstah, prostor najbolj izpolnimo tako, da ga ima vsaka
trta zase enako veliko. Redne vrste tudi zrak bolje prepihava
kakor divjo goščo, s čemer se preprečijo mnoge bolezni. Solnce bolje
obseva zemljo, kar je velike važnosti posebno pri našem podnebji,

79

in sploh gre vsako delo bolje in hitreje izpod rok i. t. d. Vrhu
vsega tega pa slane redno sajenje skoraj prav toliko ko neredno,
in čuditi se je le, da se toliko dela proti zdravi pameti!

Razdelitev v vrste je kaj priprosta. Najprej potegnemo
motoz v isto mer, v kateri naj bi vrste tekle (navadno od juga
proti seveiu ali še pametneje proti vznožji vinograda). Pravo¬
kotno na tega potegnemo dva vsporedna motoza na spodnjem in
zgornjem konci. Ob teh dveh zaznamujmo črto posameznih vrst.
Preostaja nam le še, vsakokrat med dvema koloma napeti motoz,
koji je razdeljen s pomočjo barvanih krpic na tako dolge dele,
kakoršna mora biti razdalja med pojedinimi trtami. Cepljene trte
morajo biti vsaj po 1 m druga od druge oddaljene. V močni
zemlji trte krepko rastejo, zato morajo biti vrste saksebi 1'20
do 150 m,  trte v vrstah pa po 1 — 1 20 m  narazen. Pozneje naj se
trte presajajo raje bolj na široko kakor pa na gosto.

Sadike morajo biti kolikor možno sveže. V ta namen na¬
makajo naj se že 24 ur prej v vodi ali mešanici iz vode, ilovice
in kravjeka. Pri sajenji naj se jemljejo le majhne množine iz
vode in tudi te naj se zagrinjuje z mokrimi cunjami. Ako pa delavec
vzame vedno večjo množino iz vode ter jih nezavarovane nosi
s seboj, zgodi se lahko, da one trte najlepše rastejo, ki so imele
najmanj časa osušiti se, zadnje vsajene pa najslabše odganjajo.

Trte naj se tudi kolikor možno postavljajo navpik. Pri
poševni legi razvijajo se korenine le na eni strani, pri navpični
pa na vseh straneh enako, vsled česar je rast mnogo boljša.

Za nevkoreninjene sadike delajo se lahko ljuknje z dro¬
gom, in sicer železnim z dvema ročajema, kakor ga rabijo v
Slavoniji in Banatu. S slavonskim drogom se delo zelo olajša,
ker delavcu ni treba porivati samo z rokama, ampak trdi z nogo.
Vinogradniki, napravljajo si navadno lesene droge, boljši so pa
železni. Z drogi naredi se lahko popolnoma navpična in dovolj
prostorna luknja za ključ. V težki zemlji ima tak drog to napako,
ker preveč stlači stene, da sadika ne dobi dovolj rahle zemlje.
V lahki, peščeni zemlji se nam tega ni bati, da se pa jame sproti
ne zasipujejo prilijemo nekoliko vode in v skrajnem slučaji tudi
posipamo nekaj ilovice. Za korenjake so s takimi drogi narejene
luknje pretesne, in korenine upogibale bi se navzgor. V tem

80

slučaji moramo že kopati jame. Te stanejo sicer mnogo truda, kajti
jame morajo biti najmanj tako globoke, kakor so sadike dolge
pa vendar je ta način še najboljši. Ker pa ne trebamo široke
ampak le globoke jame, prihranimo si mnogo dela, če ne kopljemo
z navadno motiko ampak z ozko lahko kopalico. Če zemlja ni
preveč kamenita ali peščena, olajšamo si delo tudi z zemeljskim
svedrom. Zato je najboljši priprosti sveder. Ž njim ni treba
vrtati, ampak z rokami ali z nogo, ki se postavi na nasadek, se
zarine v zemljo, obrne in izvleče. Zemlja ostane v spodaj zoženem
plašči ter se da tako izvleči. Ker se glavne korenine prirežejo
do 4 — 5 cm,  mora biti premer v spodnjem delu takega svedra
najmanj 10 cm  dolg.

Necepljena sadika sadi se cela v zemljo, cepljena pa do
cepljenega dela. Vrh cepiča zaspe naj se še s kako rahlo tvarino.
Prvi izrastki takih mladik so jako nežni in se radi posuše, in
trta začne zopet poganjati še le pri drugem ali tretjem členu.
In tako ne izgubimo samo cepič, marveč imamo tudi več dela.
ker moramo pozneje odkopavati, da ohranimo vsaj podlago. Zemlja
okolu trte mora se dobro poleči, zlasti okolu korenjakov. Zemlja
se ne sme zasipati s celimi kepami, da ne nastane spodaj prazen
prostor, kjer se mesto korenin širi plesen in gnjiloba. Za zasipanje
se rabijo rahle tvarine, med zasipanjem naj se sadika večkrat po¬
trese, da pride prst povsodi okolu nje. Večkratno prilivanje v
še ne zasuto luknjo je kaj dobro, ker se zemlja poleže in daje
za početek toliko potrebne vlage.

K vsaki sadiki pristavi se kol, da označuje njeno stališče
in da je podpora pognankom, ki se po njem spenjajo in se tako
krepijo v rasti.

D. Dela v vinogradu v prvih letih po sajenji.

Trtam se kaj rada naredi v težki zemlji trda skorja, katere
ne mogo predreti nežni pognanki. Ako pri kateri sadiki nečejo
odgnati zgornja očesa, odkoplje naj se do druzega kolena, od koder
gotovo odženo mladike. Ko smo pa prepričani, da ne bo odgnala ta ali
ona sadika, nadomestiti jo moramo z drugo in zato imamo
čas do prve polovice junija. Za nameščanje vzamemo korenjake

81

iz trtnice, če so tudi že odgnali, da jim le porežemo zelene po-
gnanke in da pazimo, da se ne osuše.

Kolikor bolj je rahla zemlja, toliko več zraka more v njo,
toliko lepše raste sadika. Plevel silno škoduje, ker ne jemlje le
mnogo vlage ampak tudi svetlobe. Glavno delo v mladem vino¬
gradu je torej pridno okopavanje. Navadno okopavajo v istem
letu po sajenji trikrat. Za drugo leto moramo dobiti močnih po-
gnankov in očes. To pa dosežemo, če očistimo odganjajočo trto
takoj v začetku vseh pognankov, izvzemši najmočnejšega, kate¬
rega privežemo na kol.

Na novo vsajene trte začno pozneje odganjati nego stareje,
in njih pognanki ne dozore toliko, da bi se mogli braniti hudemu
mrazu. Ker pa mora na vsak način ostati vsaj nekaj krepkih
spodnjih očes, ospejo naj se z zemljo. Prihodnjo pomlad odgrnemo
zopet trto, ji porežemo vse zgornje korenine in mladike prikraj¬
šamo na eno ali dve očesi. Ko so se dovolj okrepile, začnemo
jih primerno vzgojevati.

VII. Poglavje.

Sajenje z ozirom na cepljenje trt.

V prejšnem poglavji navedena splošna pravila so bila do
sedaj porabna v umnej vinoreji in bodo tudi v bodoče. V nekojih
ozirih pa se vendar razlikujejo načini nasajanja ameriških pod¬
log med seboj. To razliko provzročuje cepljenje. Sade se pa trte
ali cepljene ali necepljene, ali zasadimo vinograd na enkrat popol¬
noma ali ga pa pozneje popolnujemo z grobanjem.

A. Popolno zasajenje vinograda.

S cepljenimi sadikami zasadimo vinograd takoj popolnoma,
istotako, če jih ne mislimo pozneje grobati, temuč nizko pri tleh
precepiti. V ta namen rigola se celi prostor vinograda. Sade se
najbolje dveletne krepke sadike, cepljenke takoj po cepljenji, to
je take, kjer še ni cepika dovolj prirastla, saditi naravnost v
vinograd je nespametno, kajti pogoji za priraščenje v vinogradu
so neugodneji nego v primerno izbrani in njegovani trtnici. Radi

6

82

lahko umevnih gospodarstvenih razlogov moramo cepljenke po
cepljenji pred sajenjem v vinograd na vsak način z večjo skrb-
Ijivostjo, kakor je v vinogradu mogoča, v trtnici gojiti in še le
popolnoma gotove, to je zarasle presajati tolikanj narazen, da
dobi vsaka vsaj po 1 m 2  prostora. Zemljišče razdeli se tako, da
pride vrsta od vrste in trta od trte vsaj po 1 m  narazen. Ob-
delavanje ugodne lege s plugom stane eno tretjino manj nego
ročno delo, ako se hoče toraj to vpeljati, se morajo napraviti
vrste najmanj 1'20 m  narazen. V močni zemlji naj se krepko
rastoče trte sade bolj narazen, nego v slabi; 1 m 2  je najmanjši
prostor za vsako trto. Med podolžnimi vrstami ostane pozneje
pri vzgojitvi lesa za obdelovanje in obsevanje od solnca prazen
prostor, oni prostor med prečnimi vrstami izkoristi se pa s trt¬
nimi kraki ali šperoni.

V obče je redko nasajanje ameriških trt pametneje ko gosto.
Če podnebje in druge razmere dopuščajo, naj se prazni prostor
popolnuje raje z daljimi kraki nego s preobilimi sadikami. Kot
navaden popoln nasad smatramo tak vinograd, na katerem stoji
okolu 10.000 trt na enem hektaru, torej na vsakem kvadratnem
metru (1 jm 2 ) po ena.

Koristi tega popolnega nasada so sledeče: vse trte zasadimo
naenkrat v enako rahlo zemljo, z enakimi ugodnimi pogoji, vsled
česar nam trte rastejo enako dobro in rode skoro vse ob istem
času. V trtnici dovolj okrepčane sadike donašajo kmalu popolne
obresti vseh stroškov nasada, in ne bo treba mnogo let obdela-
vati mladih nerodnih trtic in gubiti dela, časa in prostora. Pri
tem načinu nasajanja se kaj hitro vrste vsa dela, katera treba
v najkrajšem času dovršiti, vsled česar se naberejo stroški, in
treba je mnogo gmotnih moči. Ta način pa ostane v prihodnje
najboljši, in poprijeli naj bi se ga zlasti veleposestniki. Pripo¬
ročati ga je tudi daleč od vinogradov stanujočim vinogradnikom,
ki ne morejo zahajati vsak čas v vinograd in si zato potrebno
gradivo pripravijo doma v trtnicah. Akopram se naberejo tu
stroški naenkrat, so vendar manjši, ko pri drugih načinih, ker
se pa sicer razdele na več let.

83

B. Zasajanje vinograda z necepljenimi podlogami.

a)  Nepolno zasajanje v zvezi s poznejšim grobanjem.

Sledeči način znan je našim starim vinorejcem. V takozvani
novi vinoreji nastopi le ta razlika, da se sade ameriške podloge
necepljene in še le ko se pognanki ali mladike njihove dovolj
okrepe, se pri zadostni dolžini cepijo in potem grobajo. Cepi
se ali na pomlad na dolge mladike ali pa po leti na zeleno.
Pametno je obeh načinov se posluževati, ker eden popolnuje
druzega. Ako imamo cepike pri rokah in pogodimo ugodno vreme,
nam bode zeleno cepljenje bolje kazalo, pri neugodnih razmerah
se zamore pa zelo podražiti. Treba pa tudi tu gledati na red,
da se smoter doseže kolikor možno hitro. Do sedaj provzročal
je uprav stari način nasajanja novih vinogradov obilo škode. Trte
so sadili kaj neredno in jako daleč narazen. Vsled tega poteklo
je včasih deset in več let, da je postal vinograd popoln. Ako
pomislimo, koliko more roditi vinograd, ko bi bil koj v začetku
popolen, in da donaša vinograd v petem letu le polovico, v
šestem 0 6, v sedmem 0 7 i. t. d. vsega pridelka, lahko uvidimo
slabo stran tega načina. Skoro bi ga zavrgli popolnoma. In vendar
se da z marsičem opravdati tudi ako hočemo vinograd zasajati
s pomočjo ameriških podlog, kar bomo videli pozneje.

Če že hočemo ves vinograd izpolniti s pomočjo grobanja,
zasajati moramo trte v začetku tako, da moremo, kakor hitro
so mladike dovolj dolge in jih grobamo, naenkrat izpolniti vino¬
grad z njihovimi grobanicami. V to svrho sade naj se trte redno
in dovolj gosto. V nekaterih krajih sadijo trte takoj po en meter
narazen, potem mladike počepi jo in križem grobajo. Podoba prva
j m  kaže tak popolnoma zasajen vinograd

O-O G O v  vodoravnem obrisu. S takim ravna -

5 njem trati se mnogo sadik in nakopiči

nepotrebnega dela. Opisani način ne daje
u  torej nikakih koristi in boljše je, saditi
že cepljene sadike ali pa necepljene trte na stalnem mestu takoj
nizko precepiti, da ni treba grobati. Ako se pa trte že na več
mladikah visoko precepijo, tedaj zamoremo spored razmer pri

6 *

84

2 m

m

grobanji trte vsake druge vrste izkopati ter kot sadike za kak
drug nasad porabiti. Ako imamo n. pr. na vsaki trti po dve mla¬
diki za grobanje dovolj visoko cepljeni, zamoremo od vsake tite
po dve napraviti, tedaj zamoremo tudi vsako drugo trto izkopati.
Izkopane trte posajamo tako, kakor, da bi jih grobali, tedaj na¬
pravimo tudi iz vsake po dve,
zamoremo toraj na ta način
obsaditi dvakrat tak veliki pro¬
stor, kakor je bil prvotni. Dobro
je pri sajenji izpustiti vsako
drugo vrsto. Glej podobo. (a  =
prvotno posajene trte, b  = gro-

banice.) Mladike se pocepijo in pogrobajo, da se izpolni prazen
prostor med dvema vrstama. Tako si prihranimo še polovico sadik.

Še boljše pa je, da izpustimo med dvema vrstama vsako¬
krat po dve, da torej sadimo vrste po 3 m  narazen. Posamezne

trte v vrstah ostanejo
seveda po 1 m  saksebi.
Za tak nasad potrebu¬
jemo samo eno tretjino
sadik. Ta način je to¬
rej v nekaterih slučajih
gotovo najboljši, po¬
sebno kedar hočemo vkljub pomanjkanju potrebnih sadik zasa¬
diti velike vinograde v primeroma kratkem času. Ker so vrste
tako daleč druga od druge, predno z grobanjem izpolnimo one
vrste vmes, in ker zadostuje za vsako trto le 1 m 2  rahle zemlje,
ni treba takoj v začetku rigolati vsega prostora. Rigolajo se
samo 1 m  široke grape, v katere se posade trte v vrsti. Tako
si ne natvezimo sprva toliko stroškov, kojih večletne obresti bi
zelo zmanjševale poznejši čisti dohodek vsega prostora. Tudi
pridejo čez leta, ko dobijo trte že dovolj dolge in močne pognanke
za zeleno cepljenje in grobanje, ko jih pogrobamo, grobanice v
rahlo ne pa v trdo zemljo, ker se pri grobanji sploh vsa zemlja
med vrstami globoko prekoplje. Med tem časom, pa se lahko
izkoristi oni 3 m  širok prostor med vrstami s pridelovanjem dru¬
gih kmetijskih pridelkov n. pr. ovsa, koruze, trave i. t. d.

- .

85

A še predno trte precepimo in pogrobamo, dajejo nam že
v prvih letih nekaj dobička, in sicer obilo ključev in sadik,
da moremo zopet druga zemljišča nasajati. Še pred cepljenjem
vidimo tudi, smo li izbrali kraju primerne ameriške trte, ki bodo
pripravne za podloge. Ta način ugajal bo zlasti tistim vinograd¬
nikom, ki imajo od trtne uši okužene, a ne še uničene vinograde,
ki si jih pa hote ohraniti na vsak način.

Kaj umestno je, da se rigola na vsakih 3 metrih ena vrsta,
vmes stoječe trte pa da ostanejo tako dolgo, dokler je še kaj
dobička pričakovati od njih. Tako izgubimo samo eno tretijno
starih trt, a kakor hitro jamejo te giniti, nadomeščamo jih s
pomočjo grobanja s cepljenimi ameriškimi. Ker se tedaj delo
razdeli na več let, vinorejec najmanj občuti nasledke trtne uši,
če tudi so vsi stroški vkup večji nego takrat, kedar zasajamo
popoln vinograd s cepljenimi sadikami. Kdor ima dovolj gmotnih
moči, poprime naj se sicer načina popolnega zasajanja, ta ostane
le bolj za tiste, ki si le s trudom lastnih rok gradijo glavnico
svojo in ki imajo dovolj časa se z vinogradom baviti ter ne
jemljejo v poštev malo več lastnega dela.

Rigolane grape zasajajo naj se z ameriškimi sadikami, bodi¬
si s ključi, bodisi s korenjaki v vrsti po 1 m  narazen. Vrste iz¬
peljujejo naj se od vznožja proti vrhu, ne pa počez. V prvem slu¬
čaji leže grobanice na desni in levi vodoravno pod. 24, v drugem


Pod. 24.

papošev,vsled česar
ostane spodnja slab¬
ša. Sadi se po zna¬
nih splošnih pra¬
vilih. Pozneje treba
dobro okopavati,
oplevati i. t. d. Ker
pa morajo biti mla¬
dike vsaj 1 m  50 cm
dolge in močne, da
jih v tej višini ce¬
pimo po letu ali
spomladi, pospeše¬
vati treba kar naj¬
bolj, zlasti zaželeno

86

cepljenje, krepko rast. Na vsaki trti potrebujemo po 3 močne
pognanke, katere si izgojimo za zeleno cepljenje že v tretjem
letu. Če ni zemlja dovolj močna, naj se gnoji. Spomladi pustimo
celi trti samo tri očesa, če je posebno močna, nekolik več. Kakor
hitro začne trta odganjati, odstranijo naj se vsi nepotrebni po-
gnanki. Ko ostali dobe zadostno dolžino, cepijo naj se zeleno po
leti. Prihodnjo jesen ali pomlad naj se grobajo in sicer tako, da
pridejo vse trte v vrste. Kako pa da se sadi v vrste, kako se
za to zemljišče razdeli i. t. d., razloženo je v prejšnjem poglavji.
Cepljeni del priti mora na rob površja zemlje. Ako smo pred
sajenjem rigolali samo grape, rigolati moramo pozneje pri grobanji
tudi med temi trdo ostalo zemljo. Se ve pa, da ne gre pri teh
načinih vse tako gladko, ker — kar vsak, ki se je z grobanjem
ukvarjal, dobro ve — ni moč vsakokrat dobiti pravega lesa. Na
te načine toraj se ne bode zemljišče tako hitro izkoristilo kakor
pri popolnem nasadu.

b)  Popolno zasajanje in cepljenje debla na stalnem

mestu.

Kedar sadimo necepljene podloge, ne hoteči jih s poznejšim
grobanjem pomnožiti, marveč jih tako, kakor so, precepiti in
naprej gojiti, moramo saditi vinograd tako, kakor bi to storili
s že cepljenimi podlogami, namreč popolnoma. Pozneje pa cepimo
kakor se nam zdi umestno, podloge na ta ali oni način tik pri
tleh. Tega težavnejega načina naj bi se pa posluževali le izjemoma.
Cepljenje na stalnem mestu tik pri tleh je namreč mnogo težje,
ko v roki. Posebnih koristi nam ne donaša ta način, kakor edino
to, da v prvih letih dobimo še od mladih trt nekoliko ključev.
Ako cepimo dve- ali večletne na stalnem mestu stoječe podloge,
cepiči počnejo kmalu močno odganjati. To pa je ravno vzrok,
zakaj da večina smatra cepljenje podlog na stalnem mestu za
najboljše, ne pomislivši, da bi v istem času tudi in sicer mnogo
lažje izgojili tako močne rastline iz sadik, v roki cepljenih. En
delavec zamore n. pr. v roki' na dan po 300 komadov sadik po-
cepiti, stalnih trt pa le po 100. Ako se z v roki dovršenimi ce¬
pljenkami pravilno ravna, priraste jih najmanj po 50 °/o na  stalnem
mestu cepljenih okolo 90 %. Cepimo v roki, dobimo 150 dobrih

87

cepljenih sadik od enega delavca na dan, a na stalnem mestu
le 90. Kaj je toraj ceneje? Vzemimo pa še v poštev, da imamo
za cepljenje na stalnem mestu primeroma malo časa, da tudi
ne dobimo tako hitro popolen dohodek, kakor, ako presajamo že
cepljene sadike, ker onih 10 % trt, ki so po prvem cepljenji iz¬
ostali, počnejo še le po drugem cepljenji, toraj čez eno leto roditi,
tedaj bodemo se le bolj držali cepljenja v roki. Velika zavira na¬
predka in potrebne gospodarske zavednosti je ravno ta, da večina
gleda le na učinke, a pozabi njih vzroke in večje žrtve, ki so s
temi v zvezi. To je vzrok velikim gospodarstvenim napakam.

VIII. Poglavje.

Podlaga dobremu vspehu vsakega podjetja je natančen
račun. Vsak umen gospodar naj torej vestno zabeleži vse stro¬
ške, da jih pozneje uporabi v lastno korist pri napravi pred¬
računov. Ako so stroški za vsako delo posebej znani, mogo se
presojati tudi pojedini načini nasajanja vinogradov prav, in upo¬
rabljajo se vedno le tisti, ki najbolj prijajo dotičnim razmeram,
Pozneje hočemo vse do sedaj navedene načine opazovati, s šte¬
vilkami jih primerjaje. Za take račune pa treba zanesljivih po¬
datkov. Večini vinorejcev so še neznani stroški za to ali ono
delo v novi vinoreji, ker jih sami niso še izkusili, zato jih veliko
bolj plaši delo novega zasajanja, nego potrebno. V sledečem na¬
vedene so tudi po Štajerskem že večkrat izkušene cene. Za pod¬
lago služi dnina: 1 gld.

Dela pri novih nasadih.

88

prirezavanje sadik (korenjakov), za 1000 komadov 20 — 80 kr.

izkopavanje jam za sajenje, za 100 komadov . 40 — 70 „

sajenje trt in osipanje, za 100 komadov ... 15 — 20 „

Dela v trtnici.

Prirezavanje ključev (rozeg) za 1000 komadov .
polaganje trt v trtnico, v 30 cm  oddaljene vrste
in v vrstah po 8 cm  narazen za 1000 kom.
izkopavanje korenjakov iz trtnice od 100 kom.

a)  enoletnih.

h)  dvoletnih.

razvrstitev in povezavanje korenjakov v snope

po 100, za 10 snopov .

zakopavanje oziroma shranjevanje snopov, za
1000 komadov.

20— 30 kr.

100  — 200  „

150 — 250 kr.
200- 400 „

30— 50 „

10 — 20  „

Dela pri cepljenji trt.

Cepljenje v roki, za 1 komad.

„ korenjakov v trtnici, a.

„ starejih trt na stalnem mestu na deblu
z odkopavanjem po 20 cm  globoko in sprot¬
nim zasipanjem, za 1 deblo.

cepljenje stare trte na palce nad zemljo, za 1 trto

Vs — 1 kr.

1  — 15


Dela v novem vinogradu v prvih treh letih.

1. leto: Odkrivanje sadik, ko so odgnale, za 1 ha  8— 12 gld.

89

Obdelovanje zemlje z uprežno živino stane 1 * / i  do 3 / 6  manj
nego ročno delo, ako računimo dnino težaka po 1 gld., vprežne
živine po 4 gld. na dan.

< Grobanje.

Polaganje cele trte do glavnih korenin in priprav¬
ljanje dveh mladih trt, za 1 komad ....  2 — 3 kr.
kopanje jam za polaganje, za 1 komad . . . . 1'5 — 2 5 „
To so glavne številke, na koje se mora oslanjati vinogradnik
pri svojih računih, ako hoče primerjati načine nasajanja. Seveda
nimajo za vse razmere popolne vrednosti, a sorazmerno ostajajo
povsod bolj ali manj enake. Za primerjanje so skoraj popolnem
zanesljive, kajti razmerje se ne spremeni, če so številke majhne
ali velike. Poskusimo torej računati, kar je želeti od vsakega
vinogradnika, da stori, predno se za kako delo odloči. Primer¬
jati hočemo:

1. Način popolnega zasajanja s cepljenimi sadikami;

2. način popolnega zasajanja z necepljenimi sadikami,

a)  katere hočemo pozneje nizko cepiti a ne grobati,

b)  katerim hočemo mladike visoko cepiti in grobati;

3. nepopolno zasajanje z necepljenimi sadikami, katere namera¬

vamo pozneje cepiti in grobati, in sicer z opuščanjem a)  ene
vrste b)  dveh vrst.

1. Popolno zasajanje s cepljenimi sadikami.

Za 1 ha  stane 10.000 cepljenih sadik, ako 1000 ključev ra¬
čunimo po 3 gld. z vsem delom vred:
a)  20.000 ključev, vsakih 1000 po 3 gld. . . 60 gld.

za cepljenje, od vsakega po V 2  kr. . . . 100 „

polaganje v t.rtnico, od vsakih 1000 po 30 kr. 6 „

obdelovanje v trtnici, poprečno . . , . 5 „

izkopavanje dveletnih korenjakov, od 1000

po 150 gld.30 „

razvrstitev, povezavanje‘i.t. d. od 1000 po 40 kr. 8 „

Skupaj . . 209 gld. 209 gld.

90

Pripomniti pa je, da se priraste pri cepljenji i. t. d.
samo okolo 50 % cepičev in ključev, zato smo vzeli
mesto 10.000 celih 20.000 ključev.

b)  Dela za nov nasad v prvem letu:

rigolanje 10.000 m 2 , za 1 m 2  3 kr. . . . 300 gld.

vravnavanje po rigolanji, za 1 m 3  */ 4  kr. . 25 „

za zmerjenje vinograda i. t. d.20 „

pripravljanje sadik, od 1000 kosov po 20 kr. 2 „

sajenje trt, od 100 kosov 45 kr.45 „

100  „
40 „
30 „

10 „

10 000 kolov, & 1 kr.

raznašanje in zatikanje kolov ....

druga dela v prvem letu.

obresti zemljišča, čegar cena je 200 gld.

209 gld.

Skupaj . 572 gld. 572

c)  V drugem letu:

stroški obdelavanja.  . 62 gld.

obresti dosedanjih stroškov, zemljišča itd. . 39 „

Skupaj . 101 gld. 101

d)  V tretjem letu:

stroški obdelavanja ..130 gld.

obresti dosedanjih stroškov itd. . . . . 44 „

Skupaj . 174 gld. 174

Vse skupaj . 1056 gld.

Popolen nasad vinograda stane torej 1056 gld., ako jemljemo
v poštev navedene glavne stroške. Od tretjega leta naprej dobi¬
vamo že koristi ako smo pravilno sadili dveletne sadike.

Od teh .stroškov pride toraj v četrtem letu za amortizacijo
in obrestovanje okolo 114 gld., ako hočemo glavnico v 30 letih
amortizovati.

2. Popolno zasajanje z necepljenimi sadikami.

Tu ostanejo stroški v obče isti, le sadike veljajo manj.
1000 sadik velja 3, gld., torej 10.000 samo 30 gld. Ker se jih pa
poprečno pokvari 20 °/j, vzeti jih treba 12.000, ki veljajo 36 gld.
(Če bi takoj ključe sadili v vinograd, bili bi stroški nasajanja vino¬
grada večji, čakati bi morali dalj časa, predno bi se trte povoljno

91

okrepile, imeli bi stroške enega leta več in 2000 trt saditi bi
morali dvakrat, kar bi stalo kakili 10 gld. več). Primerjajmo
torej stroške pri sajenji ključev z onimi pri sajenji korenjakov:

10.000 ključev. 30 gld.

stroški nasada v prvem letu.. . 572 „

nadomeščanje posušenih 2000 sadik . . . . . 16 „

Skupaj . 618 gld.

Če računimo samo vsakoletne stroške z obrestmi vred samo
po 100 gld. in pomislimo, da treba eno leto dalje čakati, ako smo
sadili ključe, da dobimo prav tako močne rastline, kakor če bi
sadili eno ali dveletne korenjake, velja nas vse to najmanj
100 gld. več. Če sadimo korenjake je stvar sledeča:

12.000 ključev, vsakih 1000 po 3 gld. 36 gld.

vlaganje v trtnico, okopavanje, izkopavanje itd. . 23 „

stroški nasada v prvem letu. 572 „

stroški nasada v drugem letu. 62 „

obresti itd. 35 „

stroški v tretjem letu.130 „

obresti itd.. 42 „

Skupaj . 900 gld.

Triletne trte začnemo cepiti in sicer v deblo, po 3 kr.

od debla, od 10.000 debel. 300 gld.

ako jih priraste samo 20 °/ 0 , torej da izostane 2000 ce¬
pičev, treba te še enkrat cepiti, kar velja . 60 „

Skupaj . 360 gld.

Pri zadnjih cepičih pa trdimo, da se skoro gotovo
primejo. Ako torej znašajo stroški nasada do

tretjega leta.. 900 gld.

in cepljenje, skupaj., . 360 „

znašajo vsi stroški nasada skupaj. 1260 gld.

V resnici pa cepljenje mnogo več velja, ker se ne posreči
vedno tako rado, razun tega pa tudi izgubimo v tretjem ali četrtem
letu plod, katerega bi dale cepljene (posajene) sadike, če tudi na
stalnem mestu cepljene sadike deloma že v istem letu rode* vendar

* Ta rodovitost seveda nima niti v istem niti v bodočem letu še
pravega pomena za odplačevanje.

92

izgubimo plod vsaj od tistih 2000 podlog, katerim cepiči niso
prirasli. Dobiček takega nasada je pa ta, da nam daje v prvih letih
nekaj ključev. Ako računimo na leto od trte poprečno samo po dva
ključa, dobimo jih od 10.000 trt v treh letih 60.000 in ako jih
cenimo na vsakih 1000 po 3 gld., prihranimo si v ključih 180 gld.
Kjer je cena ključev zelo visoka in jih je težko dobiti, je ta način celo
koristen, zlasti pri precepljenji starih pomnoževalmh vinogradov.

Ako mesto debla cepimo palce (reznike), izhajamo nekoliko
ceneje. Če pa mladike cepimo in pozneje grobimo so stroški na¬
sada do konca tretjega leta isti, namreč. 900 gld.

cepljenje 12.000 mladik z ozirom na to, da se jih

pokvari 20 °/ 0 , po 1 kr. komad.120 gld.

grobanje 10000 trt, od vsake po 4 kr. . 400 „

Skupaj . 1420 gld.

Če mladike oziroma pognanke zeleno cepimo, stane nas,
ako smo ugodne razmere, posebno ugodno vreme pogodili, da
imamo cepiče pri rokah, dovolj časa i. t. d., nekaj manj, ker pri
zelenem cepljenji nekaj % več priraste. Če so pa neugodne raz¬
mere, pride zeleno cepljenje še mnogo dražje, kakor pomladansko.
Velika neprijetnost zelenega cepljenja je odvisnost od ,vremena,
časa, rasti trt, toče, mraza in drugih nezgod, ki dober vspeh jako
kvarijo. Zeleno cepljenje pride tudi navadno na 1 kr. od komada,
in korist bi bila le ta, da je zaraščanje bolj popolno, da se jih
torej manj odstotkov pogubi. Pri teh načinih pride toraj od tre¬
tjega leta naprej od posameznih stroškov za amortizacijo v 30
letih in obrestovanje po 134 —147 gld., katere treba od čistega
dohodka odtegniti. Če pa pomislimo, da nimamo še v tretjem
letu popolen dohodek, je zguba tem večja.

3. Nepopolno zasajanje.

Kedar se izpušča vsaka druga vrsta, je že pametneje vino¬
grad rigolati počez, če pa se izpuščajo po dve vrsti, če se torej
vrste sade po 3 m  narazen, rigolajo se samo jarki. Opazovati
hočemo tu samo zadnji način.

Stroški za sadike, za 1 ha  okolu 3500 korenjakov,
vsakih 1000 po 5 gld.

17.50 gld.

93

rigolanje grap na 2500 m 2 ,  1 m 2  po 4 kr. (ker je to

težje nego rigolanje počez).

sajenje 3000 sadik, planiranje, merjenje, koli, ob¬
resti itd. V 3  onih stroškov, koje napravlja po¬
polno nasajanje od 10.000 m 2 .

stroški obdelovanja v drugem letu.

obresti itd.

stroški obdelovanja v tretjem letu.

obresti itd.

zeleno cepljenje 12.000 mladik, poprečno od vsake
po 2 kr. s cepikami in s trebljenjem itd. vred

grobanje cepljenih mladik in rigolanje.

koli i. t. d.

140,—

»

90.-
22 ,—
16  —
45,—
18.—

))

Y>

n

240.—

400.—

100 ,—

»


Skupaj . 1088.50 gld.
pride na vsakoletne stroške obrestovanje in amortizacija v 30
letih okolo 117 gld. Seveda bodo ti stroški pri neugodnih raz¬
merah, ako nam n. pr. manj cepik priraste i. t. d. veliko večji,
zamorejo se pa, ako so delavne moči po ceni, tudi zdatno zni¬
žati. Sploh pa ne bode šlo s tem načinom vedno tako gladko.

Preglejmo še enkrat vse navedene glavne račune in pri¬
merjajmo.

1. Popolno zasajenje s cepljenimi sadikami stane

od ha  okolu. 1056 gld.

2. Popolno zasajanje z necepljenimi sadikami okolu 1420 „

3. Nepopolno zasajenje z necepljenimi sadikami

v vrstah po 3 metre oddaljenih. 1088 „

Razmerje med njimi je torej, kakor 1 : 1'03 : 1'34, kar je treba
na vsak način v poštev jemati pri večjih nasadih. To razmerje
se pa po okolščinah jako menjava. Največ vpliva na to cena
sadik. Če so drage, je nepopolno zasajenje ali pa popolno za¬
sajenje necepljenih sadik najboljše. Nepopolno zasajanje pri¬
poročati je zlasti tistim vinorejcem, ki si z lastnimi rokami
napravljajo svoj vinograd, ki v njem žive in lahko vsaki čas
v njem delajo. Zlasti kedar so sadike drage, prizadeva jim to
najmanjših stroškov v gotovini. Tudi dela se jim ne nabere
preobilo naenkrat. Najmanjši stroški so v začetku sajenja, največji
pa leto pred grobanjem, ko začne vinograd roditi. Kdor pa hoče

94

trte zeleno cepiti, mora jih zelo vestno obdelovati in opazovati,
kar je mogoče le tistim, ki prebivajo v vinogradu samem. Kdor
je daleč od vinograda, vzgojuje naj doma dobre cepljene sadike
na priličnem mestu in ž njimi zasaja vinograde popolno. Ker
se pa stroški posebno v prvih letih najbolj naberejo pri tem
načinu, treba je za to večje glavnice, vsled česar je bolj za tiste,
ki so gmotno dobro podkovani, ali ki se ne prenaglijo, temuč
bolj po malem delajo.

Iz vsega tega razvidimo, da bode v prihodnje veljalo sajenje
novih vinogradov nekaj več, nego sedaj, kolikor namreč znašajo
stroški cepljenja. In ker cepljenje vendar ni tako zelo drago, ni
se treba toliko plašiti pred težavami bodoče trtoreje.

V vseh teh računih pa smo se ozirali le na glavne stroške,
ki kažejo razmerje stroškov pojedinih načinov, vsled česar so
številke nekako prenizke. A če prav računimo še podzidja,
gnojenje itd., bodo sicer stroški sploh zdatno večji, razmerje pa
ostane isto.

IX. Poglavje.

Razne drobtine.

1. Koledar za cepljenje ameriških trt.

Marca se korenjaki izkopavajo iz trtnice, cepijo in v kleti
v pesku zavarujejo.

Aprila: prevračanje ali siljenje ključev (Sturzen).

Maja se cepijo ključi, ki so napravili kalus in se takoj
posajajo, ko se je zemlja že dovolj segrela.

Junija začno se cepiti zeleni pognanki. Cepljenim ključem
in korenjakom v trtnici odrezujejo se divji pognanki.

Julija dovrši se zeleno cepljenje.

Avgusta odkrivajo se cepljeni korenjaki v trtnici ter se
jim odrezujejo korenine,*ki so odgnale iz cepičev.

2. Gnojenje vinogradov.

Živinskega gnoja potrebuje se za 1 ha  sto voz na vsakih
pet let, kateremu pa naj se primeša po 200 kg  koščene moke.
Najceneje gnojimo z umetnimi gnojili in sicer:

95

a)  kalijarevne zemlje (navadna ilovica ali vapnena zemlja,
puhljica):

1. pepela od lesa. 600 kg

2.  superfosfata (koščene moke) ....  300 „

3. čilskega solitra.100 „

b)  kalija bogate zemlje (n. pr. po razpadanji granita nastale):

1. pepela od lesa. 300 kg

2. superfosfata. 200 „

3. čilskega solitra.100 „

c)  zemlje v nižavi:

1. pepela od lesa. 400 kg

2.  superfosfata. 200 „

Mesto superfosfata vzame se tudi lahko Thomasova žlindra,

ki je polovico ceneja, ima pa skoro isto množino sicer manj raz-
topne fosforove kisline.

3.  Zanesljivi viri za vinogradnikom potrebne predmete.

A. Ameriške trte:

a)  iz nasadov v neokuženih krajih n. pr.:

Vinorejska šola v Mariboru.

Dr. Geršak v Ormoži.

Voldemar Hintze v Ptuji.

Fratelli Levi — Villa nuova — Gorica.

Ludwig Beer — Murhof — Mureck.

Grof Meran — Lembach-Pickern.

Kmetijska podružnica v slov. Bistrici.

Deželni odbor v Gradci (St. Gallen).

Grof Latour-Ružic pri Gorici.

b)  iz nasadov v okuženih krajih:

J. Balon na Bizeljskem poleg Brežic.

J. Janežič na Bizeljskem poleg Brežic.

J. Malus na Bizeljskem poleg Brežic.

Deželni odbor v Gradci.

Državni nasadi v političnih okrajih Ptuj in Brežice (za te
se je oglasiti potem c. kr. okr. glavarstva Ptuj in Brežice
na c. kr. ministerstvo za poljedeljstvo.

96

Wibmer v Ptuji.

Kmetijska podružnica v Mariboru in Mureck-u. *)

B. Razna orodja:

a)  noži za cepljenje:

Sobel, Gradec, Neuthorgasse.

Administration der Weinlaube, Klosterneuburg.

Hoffmann v Ljubljani itd.

b)  klešče za vezanje s pluto:

A. Pokorny, Modling bei Wien (a 2 gld. 40 kr).
Administration der Weinlaube, Klosterneuburg (a 2 gl. 50 kr.)

c)  pluta:

Kleiner & Bockmayer, Modling bei AVien, 1000 kosov: 50 kr.
Administration der Weinlaube, Klosterneuburg, 1000 kosov:
80 kr.

d)  vezila iz gumija za zeleno cepljenje:

Administration der AVeinlaube, Klosterneuburg.

Reithofer in Wien.

Julius Leibkind in AVien. (Stiftgasse).

e)  Nože za cepljenje, klešče in priprave za vezanje in prereza-

vanje plute, škarje za odrezavanje žice itd. nožar Schneller
v Modlingu pri Dunaji.

C. Umetna gnojila.

Heilinger & Sohne in AVien.

Dawidowsky & Bruckner, AVien, Novaragasse 42.

Kemična tovarna v Hrastniku.

Tovarna za fosfate Hoyermann & Co. Bubenč pri Pragi,
(posebno Thomasovo žlindro ter kainit. Thomasova žlin¬
dra z 18% fosforove kisline pride na mestu 10.000 hj
ali železniški voz na 260 gld., a kainita z 12% kalija
na 210 gld.

*) Cene se menjajo in sicer:

Za rozge med 3—20 gld. za 1000 komadov,-
za vkoreninjene med 15—50 gld. za 1000 komadov,
za cepljene med 50—150 gld. za 1000 komadov.

Dodatek.

Gotovo mnogo trtorejcev zanima tudi botanični popis trt.
Ta donaša tudi praktične koristi. Vsakdo, ki se bavi s strokov¬
nimi spisi, naleti večkrat kaj o tem ali onem trtnem plemenu,
kar mu ni popolnoma jasno. Kdor se pa vkvarja z razmnože¬
vanjem raznih plemen trt, ta se pa mora na vsak način z
bistvom teh seznaniti, da zamore razlikovati posamezne vrste.

deli učenjak Planchon v 5 plemen: 1. Vitis, 2. Ampelopsis.

3. Cissus, 4. Ampelocisus in 5. Plerisanthus.

Ampelopsis in Cissus, posebno prva se rabi kot po stenah
se razpenjujoča rastlina, obilokrat pod imenom „divja trta za
ute" itd. Na teh plemenih ne priraščajo cepike od plemena vitis.

Največje važnosti nam je pleme vitis, katero deli Planchon
v 2 glavna podplemena in sicer:

1. podpleme-vitis Muscadiana od te vitis rotundifolia. Glavni
priznak tega podplemena je gladki lubad, ki se ne lupi,
temuč trdno lesa drži, in ki je z obilimi bradovicami (Len-
tizellen) kakor n. pr. bezgove mladike posejan;

2. podpleme: Euvites, od tega vrste, ki imajo:

Familijo ampelideje

Vitis Labrusca

Čijih

domovina je
Amerika.

a)  grozde z debelimi jagodami

Candicans

Monticola

Lincecumii

7

98

Vitis aestivalis
„ Riparia
„ Rupestris

Cordifolia

Berlandieri

Arizonica

Californica

domovina je
Amerika.

Cijih

b)  grozde z drobnimi jagodami „ Cinerea

„  Caribaeu
„ Coignetiae
„ Thunbergi

Flexuosa

Amurensis

Romaneti

zapadna
• Azija.

, Spinovitis Davidi

c)  grozde z debelimi jagodami (Vitis vinifera). Domovina je
Evropa in Azija.

Razun te Planchonove razdelitve po debelosti jagod grozdja
in domovini, imamo še mnogo praktičnih razdelitev, tako ono,
po dobrem poznavalcu ameriških trt po Foex-u. Ta deli pleme
vitis v 2 oddelka in sicer Muskadinia in Euvites, zadnji oddelek
pa v več pododdelkov (serij) in sicer bolj po zunanjih, sorodnih
lastnostih. Te razdelitve se hočemo pri popisu za evropejsko
trtorejo najvažnejših trtnih plemen poslužiti. Za zdaj naj bode
le omenjena, in prej, ko pridemo k natančnejemu popisu, nave¬
demo še ključ po Foex-u, s pomočjo katerega je mogoče naj-
imenitneje vrste plemena vitis spoznavati. Podlaga temu ključu
so zunanje lastnosti trt, katere so tako rekoč na prvi pogled
očividne in po katerih se posamezna plemena razlikujejo.
Kar se tiče izrazov, kateri označujejo različnost posameznih
lastnosti plemen, so vsi rabljeni izrazi v obče lahko raz¬
umljivi. Vilice so n. pr. na vsakem členu ali pa n. pr. manjkajo
na večih, so toraj ali neprenehane ali prenehani. Lističi vrhov
pognankov so v podobi čolniča zviti, ako so po dolgem upognjeni,
tako da se njih stranski robi na gornji strani približujejo in so
toraj v preseku podobni V preseku čclniča. To se vidi posebno
lepo pri rupestris. Listi so strešnato nagubani, ko imajo po dol-

99

gem proti reclju več gub s precej ravnimi stranskimi stenami,
kakor da bi bilo več streh vkup, izgledajo torej v preseku kakor
presek skoz strehe hiš, ki vkup stoje. /\/\/\ Kar se tiče
podobe listov i. t. d., to je pridevki sami dovoljno označujejo.
Sploh se pa zamore vsak lahko spoznati s tem ključem,
katerega toraj navedemo:

I. Muscadinia: ljubad se ne luši, temuč se trdno lesa drži
in ima obilo bradavic (Lentizellen). Pri neenakomernem zorenji
jagode odpadejo. Vitis rotundifolia.

o

rt

o

M

Ct

£

O)

TJ

N

O

S-j

tS)

(V

TJ

o

bD

._r <d
>a> 22

^ >
-o
-rt o

'I .S

^03

£  o
ki'  N

03

>

03

m

'n

rt

X3

rt

03

03

>

rt

H

M

cž

03

>

lističi vrhov pognan-
kov ostanejo nekoliko
časa v podobi ColniCa
zviti

lističi vrhov
pognankov
se takoj raz¬
vijajo

list je ravno tako širok ali širji kakor
dolg in ostane nedoločen čas streš-
nato zložen (naguban), Vitis Rupestris
list je dalji kakor širok in ne ostane
nedoločen čas zvit (V. Riparia)

Vrhovi pognankov so svetlo rudečkasti, na
pognankih je takoj, ko se razvijejo, obilo cvet¬
nega nasada temno karminaste barve, razvit
list je proti zgornji strani izbočen in s posa¬
meznimi, pajčevini podobnimi lasci pokrit
(Vitis candicans)

Vrhovi pognankov so karminasto rudeči, cvetni
nasad se pozneje prikaže, list je na spodnji
strani ob rebrih s ščetinami ali kosmicami po¬
krit, jagode debele (Vitis Lincecumii), jagode
drobne (Vitis aestivalis)

Vrhovi pognan¬
kov so pepel¬
nato sivi in z
lahko volno po¬
kriti. Mladike so
v preseku vog-
late

list motno svetel, srčne po¬
dobe, podolgovat, mej reb-
rami napuhnjen, rebra šče-
tinaste (V. cinerea)
razvit list je pergamentast,
svitel, skoraj tako dolg kakor
širok, na gornji strani skoraj
popolnoma gladek (V. Monti-
kola

list kratek,
srčne podobe
ima samo
eno vrsto to¬
pih zob


Vsak člen ima vilice, Vitis Labrusca.

list velik, na gornji strani špičast
(Vitis cordifolia)

list majhen, f debel, '9 ld a dek
na gornji j z omca)

strani top I tenak in volnat
(V. Californica)
list majhen, v 3 ali 5 delov razdeljen, na spod¬
nji strani močno umazano-rumeno kosmat,
(V. Thunbergii)

Peček podolgovat, kal nad zgornjo polovico
pečka, list ni nikdar rudeče volnat, plod je
jako sočen, (Vitis vinifera).

7 *

100

Sedaj hočemo še po razdelitvi Foex-a v kratkem opisati za
našo trtorejo znamenite trte. Akoravno ima mnogo teh malo
pomena, hočemo jih le navesti, da ohranimo preglednost raz¬
delitve in da se zanje zanimajoč trtorejec vsaj po imenu ž njimi
spozna.

I. Oddelek: Muscadmia { 2 j Munsoniana.

II. Euvites.

1. Pododdelek: Labruscae = vitis Labrusca, katero vrsto pri nas

izabela zastopa. Za labrusco je to značajno, da ima vsak

člen vilice. Proti trtni uši je le malo bolj uporna, nego naša

domača trta „vitis vinifera";

2. pododdelek: ameriške Labruscoide:

a)  vitis californica ima obilo napak, ni za nas;

h)  „ caribaea tudi ni za naše razmere;

c)  „ coriacea „ „ „ » „ „

d)  „ candicans (Engelmann) se nahaja v državi Texas
pod imenom Mustang (divji konj). Po ključih je je jako
težko razmnoževati, mogoče da bi bila včasih za naše
razmere dobra.

3. pododdelek: aestivales:

a)  vitis Lincecumii (Buckley) ima jako mnogo velikih napak, za
naše razmere bi znabiti le nekateri polutniki od nje vgajalii

b)  vitis bicolor (Leconte)

c)  „ aestivalis (Mihaux) se nahaja v Ameriki pod imenom
Summer grape (poletna trta). Ta je jako uporna proti
trtni uši, toda s ključi jo je težko razmnoževati, pa tudi
cepike dobro ne prijema. Veliko polutnikov te z vitis vini-
fero, kakor n. pr. Jacquez in Herbemot so nekaj časa kaj
toplo priporočali;

4. pododdelek: Cinerascentes:

a)  vitis Cinerea (Engelmann) se nahaja v Ameriki pod imenom
Ashy grape (pepelnato siva trta). Ta je uporna, se pa
tudi težko s ključi razmnožuje;

b)  vitis cordifolia (Michaux) v Ameriki AVinter grape ali Frost
grape ali tudi Chikin grape (kurja trta) imenovana, je
glede svojih lastnosti prejšnji enaka.

101

c)  vitis Berlandieri (Planchon) ima sinonima: vitis monticola
(Millardet), vitis montana (Buckley) v Ameriki „Little
mountaine grape" (mala planinska trta) se priporoča za
jako apnene zemlje, s ključi se jako težko razmnožuje;
pododdelek: Rupestris:

a)  vitis monticola (Buckley) mogoče da bode v jako suhih
legah dobro storila in se da s ključi lahko razmnoževati;

b)  vitis rupestris (Scheele). Sinonima: vitis populifolii (Lind-
heimer) je doma v državi Missouri, kjer se imenuje „Sand
grape", v Teksas-u „Sugar grape" (sladkorna trta). Ona
navadno močno, bolj v podobi grma raste pa se tudi
spenja in ovija. Deblo ima močno pa kratko, pognanki
so le srednje dolgi, skoraj kratki, včasih debeli, včasih
celo drobni, močno razraščeni in tako dolgo, dokler ole¬
senijo, so bolj škrlataste barve, nekoliko kosmati posebno
na členih. Vilice se nahajajo na vsakem členu. List je
majhen, ima polno zob, je srčne podobe, bolj širok kakor
dolg in je zvit v podobi čolniča, na obeh straneh sivo
zelen, čisto gladek. Pecelj je kratek. Cvet je večinoma
moškega spola, toraj neploden. Zarad velike upornosti
proti trtni uši je nam to izvrstna podlaga. P. Vialla deli
oblike rupestris v dve skupini, velikolistne in malolistne.

Malolistna rupestris raste bolj kakor grm, list je čez
srednjo žilo jako naguban. Malolistne rupestris sta dve
obliki: 1.) take, ki imajo od obeh strani svitel list, te
tudi v suhih zemljah krepko rastejo; 2.) take, ki imajo
na gornji strani moten, na doljni pa žolto zelen list, te
so slabe in bolje je, da se ne sadijo.

Velikolistne rupestris ne rastejo v podobi grma, one se
ne razraščajo tako močno in v podobi čolniča zviti listi
bolj prosto stoje. Te rupestris sploh hitro rastejo. Od teh so:

1. Rupestris z velikim, gostim, bolj gladkim listjem, ki
ima jako ostre zobe, les je rudečkast, kakor tudi listni
pecelj. Tu sem spada:

a)  Rupestris Martin, katero je g. Martin 1874. 1. na
južno Francosko iz Teksasa prinesel. Ta rupestris ima bolj
ovite zagorelo rudeče pognanke, je jako uporna, trtna uš

102

jo malo napada in celo v belih zemljah, v katerih sicer
vse ameriške trte dobijo zlatenico, se ta še dobro drži.

b)  Rupestris Ganzin. Enoletni les, oziroma še ne olese¬
neli pognanki so vijoličasto rudeči, dobe pa pozneje ko¬
stanjevo barvo. List je svitlo zelen, le tu in tam po glav¬
nih žilah redko kosmat, vrhovi pognankov so bronove
barve ali pomerančno rudeči, svitli, grozdi so jako živahno
rudeče barve. Rast je celo v plitvi, slabi zemlji jako močna.
Na tej obliki dosedaj še niso našli trtne uši.

2. Rupestris z velikimi mesnatimi listi, ki so s svitlo
sivimi žilami prepreženi, ta se slabo spenja.

3. Rupestris z jako velikimi, tenkimi, ravnimi listi, ki
so skoraj tako široki kakor dolgi, na gornji strani motno
zeleni, na doljni pa zlato rumeni in svitli, les umazano
rudeč.

c)  vitis Arizonica je še malo znana;

6. pododdelek: a)  Vitis rubra (Michaux) je sicer uporna, toda slabo
raste in težko, da bode za nas kdaj imela pomen;
b)  vitis riparia (Michaux) v Teksasu pod imenom „River
grape" (trta od reke) ali „S\veet scented grape" (dobro
dišeča trta). Ta jako močno, navpično raste ter se po
najvišjem drevji spenja. Pognanki so dolgi, tenki, na čle¬
nih nekoliko odebeleli, rumeni ali skoraj kakor kava rujavi,
deloma gladki, deloma imajo obilo kratkih kosmič, sklepi
(internodiji) so jako dolgi, vilice so tanke, vrhovi pognan¬
kov zeleni in živo rudeči, pozneje dobijo oranžno barvo
in so večinoma nekoliko kosmati. List je srednje velik,
dalji kakor širok, ima večinoma polno zob in le po en
večji zob označuje posamezne od 5 laput. Edina riparija
palmata ima v 5 laput razdeljen list z globokimi zanožji.
Grozdiči so majhni in imajo jako drobne jagode. Riparije
so skoraj po vsih zedinjenih državah severne Amerike
močno razširjene. Na Francoskem jih je najprej Meisner
vpeljal od obal reke Missouri.

P. Vialla deli oblike riparije:

I. kosmate riparije j a)  z velikimi listi
(tormentaux) I b)  z malimi listi.

103

II. gole riparije
(glabre)

2.) s polnim listom

ZOveliko-

listna

a)  list

je

moten

1.) z narezanim listom = vitis riparia var. palmata
'a)  malolistna

a‘  list tenak =
R. Martin des
Pallieres
a 2  list debel =
R. Baron Perrier
R. grand glabre
R. z rud. vršički
R. z vijoličastim
listom

'b 1  R. z okroglim
listom

R. iz indijskih
pokrajin
b°-  s podolgova¬
tim listom
R. Fabre
R. Scupernong
R. Portalis ali
Gloire de Mont¬
pellier

b)  list
je

svitel

debel

Napaka vseh oblik riparije je občutljivost, posebno, ko so
cepljene glede zemlje, ki ima večjo množino fino razdeljenega
apna, kakor n. pr. apneni lapor. V taki zemlji slabo vspevajo in
požoltijo. Najbolj ji vgaja naplavena, posebno rodovita, rudeč-
kasta ilovnata ali pa tudi peščena zemlja. V apneni zemlji še
vspeva najbolje izmed vsih riparij R. Fabre in R. Portalis.

1. Kosmate, velikolistne riparije mladi pognanki, listni recelj,

vilice i. t. d. so tako gosto kosmati, da izgledajo kakor žamet.
Te riparije so večinoma krepko rastoče rastline, ki niso glede
zemlje tako izbirčne, kakor n. pr. gole riparije in le v jako
apnenih ali suhih zemljah slabeje vspevajo.

2.  Gole riparije s celim, velikim, tankim listom imajo navadno

na obeh straneh gol list, le na doljni strani ima včasih
redke kosmatinice. Ako stoje v mokri zemlji, trpe več nego
kosmate in več nego debelolistne riparije od zlatenice v apneni.
Teh najnavadneja oblika je R. Fabre (Riparia Martin de Pallie¬
res), ta močno raste, ima pa tenko deblo, pognanki so dolgi,
tenki, svitli, v početku škrlatasto, pozneje temno vijolčasti,
mladi lističi so svitlo zeleni, imajo nekoliko rujavkast rob, na
gornji strani so z volno pokriti, katera pa pozneje le ob
rebrih ostane in na zadnje popolnoma zgine. Srednje veliki

104

skoraj veliki listi imajo cel rob in posamezne lopute so
le z ostrimi zobi označene. Zanožje reclja ima podobo u.  Recelj
je v mladosti le malo z redkimi lasci pokrit, pozneje postane
popolnoma gol in ima nekoliko škrlatasto barvo. Grozdič je
majhen, podolgovat, nepravilen. Rodovitost je jako slaba.
Navadno majhne jagodice z rudečo vsebino in temno luski-
nico dozorevajo precej zgodaj. Na koreninah te trte se redko
nahajajo trtne uši v malem številu in ona vspeva tudi v
suhi in srednji zvezni, pa ne v beli apneni ali lapornati
zemlji. To riparijo je jel razširjati g. Fabre v St. Clement, ki
jo je dobil od generala M. de Pallieres, od tod nje ime. Za
podlago so posebno dobre oblike riparije z velikimi motnimi,
debelimi listi. K temi spadata sledeči dve:

3. Riparia Baron Perrier. Nje rast je srednja, bolj navpična. Po-

gnanki so dolgi, tenki, ravni (ne oviti), gladki in prej ko
ozelenijo škrlatasto rujavi, členi niso debeli, sklepi so dolgi,
vrhovi pognankov rudečkasto beli, pozneje rudečkasto rujavi,
lističi ostanejo dalj časa nagrbani, imajo tri lapute, razviti
list ima cel rob, ostre zobe, zanožje reclja je široko ne glo¬
boko, gornja stran lista je gladka in ima debela rebra, ki
so v početku rudečkaste barve, na doljni strani se nahajajo
v kotih reber posamezni kosmiči, barva je od obeh strani
bledo zelena. Recelj lista je dolg, močan, škrlatasto rujav.
S pločo lista napravlja skoraj kot od 90 °. Grozdič je majhen,
razraščen, recelj dolg, tenak, vmazano zelen, na solnčni strani
svitlo rudeč. Jagode se težko odločijo, so redke, drobne, mej
njimi je mnogo malih, neoplemenjenih, so zelo poštupane,
okrogle, imajo debelo kožico in mesnato, temno rudečo vse¬
bino. Imajo navadno po 2 pečka.

4. Riparia grand glabre. Močno in ravno raste. Deblo je bolj drobno,

pognanki so dolgi, tanki, nekoliko zviti, sklepi dolgi, členi
plošnati, v mladosti nekoliko škrlatasti, gladki, vitice so
dolge, močne, lističi so na gornji strani gladki, svitli, na
doljni strani- so pa rebra s kosmicami pokrita. Razvit list
je srednje velik, srčne podobe, nerazločno v tri lapute z ne¬
določnimi zanožji razdeljen, zanožje reclja je široko odprto,
zobje so malo vrezani in končajo v kaveljček, na gornji

105

strani je list gladek, lepo zelen, na doljni bolj bled, ob rebrih
malo kosmat. Recelj lista je srednje dolg, škrlatasto rudeč
in napravlja s pločo lista top kot.

Ta oblika je precej uporna proti bledenici, celo še v bolj
slabih belkastih zemljah, toda le ne tako, kakor te, katere
hočemo sedaj opisati in ki so v vsakem oziru velike pozor¬
nosti vredne.

5. a)  Riparia Portalis ali Gloire de Montpellier. Nji posebni priznaki
so sledeči: Rast je jako krepka, navpična, pognanki so dolgi,
srednje debeli, predno olesenijo škrlatasti. List je velik, slabo
v 3 lapute razdeljen, nekoliko kot strešni žleb naguban, ost
je večkrat nazaj zakrivljena, list je na gornji strani mej
škrlatastimi rebrami mehurjast. Zanožje reclja je podobno U,
recelj na gornji strani temno zelen, gladek, na doljni bolj
bledo zelen, glavna in stranska rebra so nekoliko kosmata.
Recelj lista je dolg, močan, škrlatasto rudeč in napravlja s
pločo lista top kot. Zobje so bolj kratki.

Te riparije je g. Vialla, predsednik kmetijske družbe Dep.
Herault na domeni Portalis našel in jo je jel razmnoževati.
Ta riparija je proti zlatenici jako trdna in na nji vspevajo
naše cepljene trtne vrste izvrstno. Za bolj neugodne zemlje
ona izmej vsih riparij še najbolje vgaja. Za jako apnene
zemlje pa tudi ta ni.

b)  Riparia Scuppernong (Riparia Jardin d’ Acclimatation). Ta
riparija tudi krepko in navpično raste. Deblo je srednje
močno. Ljubad se v ozkih trakovih luši; enoleten les je dolg,
tenak, nekoliko ovit, malo razraščen, sklepi so srednje veliki
in dokler niso oleseneli so na solnčni strani nekoliko vijol-
časti, vilice so močne, škrlataste, listi srednje veliki, srčne
podobe, imajo skoraj cel rob, stranska zanožja označujejo
le nekaj bolj veliki zobje. Zanožje reclja je po podobi U.
Zobje so kratki, njih osti bolj proti srednji osi zakrivljene.
Listna ploča je mej rebrami nekoliko mehurjasta, na gornji
strani lepo zelena in v kotih reber s posameznimi kosmicami
pokrita. Recelj je d‘olg, srednje debel in napravlja s pločo
lista top kot.

106

Ta riparija se je iz Jardin d’ acclimatation razširjala in
se s svojo veliko upornostjo proti trtni uši in bledenici od¬
likuje. Je gotovo ena izmej najboljših podlog. Eno ali drugo teh
riparij tudi trtna uš napada, toda ker ji ne zamore pri sicer
vgodnih pogojih škodovati, se smemo na te podlage zanašati.
Prof. Rathay ni našel pri svojih preiskavah v poskuševalnem
vinogradu Klosterneuburga na R. Portalis in Baron Perrier
kakor tudi na neki v Klosterneuburgu iz semena vzgojeni
ripariji nič priznakov trtne uši. Na ripariji Martin de Pail-
lieres je pak našel uši in nodozitete. Sploh smemo pa ripa-
rije kot dovoljno proti uši uporne smatrati, samo da jih
razmeram, posebno zemlji primerno izbiramo.

7. Pododdelek: Azijatske Labruscoidae.

a)  Vitis Coignetiae (Planchon). Sinonim = V. Labrusca Ja-
ponica. Ta je v gozdih japonskih bribov doma. Ne velja
kot direktni producent, pa tudi ne za podlago, ker se s
ključi težko razmnožuje, pa je tudi proti suši jako ob¬
čutljiva.

b)  Vitis Romaneti nahaja se v Kini v provinciji Chen-Sippo
1300 m  nad morskim površjem. Ni rodovita, pa nje upor¬
nost tudi ni znana. Je le bolj dekorativna rastlina.

c)  Vitis Thunbergi (Siebold). Sinonim Vitis Ficifolia (Lunge)
je tudi v Japanu in Kini doma, toda je tudi le dekora¬
tivna rastlina, ni uporna proti trtni uši, grozdiče ima
jako majhne in iz tega napravljeno vino ima nekak po¬
seben okus.

d)  Vitis Lanata (Roxburgh) se nahaja v Indiji in Kini.

e)  Vitis Pedicellata (Lawson) se nahaja na Himalaji, ni še
bolje poznana.

8. Pododdelek: Še ne klasifikovane trte:

a)  Vitis Davidi ali Spino vitis Davidi (Romanet du Cailland)
je doma iz Kine od bregovja Lao-Yu, nima za našo trto-
rejo nič pomena.

b)  Vitis Pagnueci (Romanet du Cailland) doma iz provincije
Chen-Si v Kini ima le tudi kakor dekorativna rastlina
pomen.

107

c)  Vitis Amurensis, doma ob obalah Amurja in v Mandžuriji,
isto tako nima pomena.

-i Polutniki.

Razun teh prvotnih tipov divjih ameriških trt imamo še
polutnike, ki so po naravnem ali umetnem križanji, oplodenji
enega plemena ali vrste z drugim nesorodnim nastali. V te so
prešle lastnosti materine in očetove rastline in pokazujejo toraj
bolj komplicirane lastnosti. Ker imajo ti polutniki za našo trtorejo
nekaj važnosti, hočemo imenitneje izmej njih v sledečem opisati.

A. Polutniki divjih ameriških trtnih plemen, katere zamorejo
samo kot podlaga služiti.

a)  Polutniki od vitis Candicans:

1.) Solonis, vitis solonis (Novo Mexicana) je po P. Vialla
polutnik V. Riparia X Vitis Candicans. To trto so najprej v bota¬
ničnem vrtu v Berolinu našli. P. Vialla našel jo je tudi ob obalih
rudeče reke in sicer v raznih oblikah, ki se deloma bolj ripariji
ali vitis Candicans približujejo. Po Engelmann-u je nje domovina
država Arkanzas, cd koder jo je počel neki major Long pod imenom
Longsgrape razširjati. Iz imena Longsgrape je nastalo ime Solonis.

Ta trta jako močno navpično raste, deblo napravi kratko,
debelo, lubad je debela in se lušči, enoletni les je dolg, tenak,
skoraj popolnoma raven, gladek, nekoliko svitel, dokler je še
mehak je temno škrlatasto poštupan, pozneje sivo rujav, sklepi
so dolgi, členi malo debeli, tudi nima vsak člen vilic, katere so
škrlatasto rujave. Očesa so majhna, šiljasta, z belo volno prevle¬
čena, njih temeljna boja je rumenkasto zelena. Vrhovi pognankov
so z belo volno pokriti, nekaj doli obrneni, v podobi čolniča
zviti. Listi so podobni listu bršljina, srednje veliki, okrogli, imajo
cel rob in manjkajoča zanožja označujejo le večji zobje. Zobje so
ostri, ozki in mej večjimi zobi le bolj kratki, ost lista je nekoliko
nazaj privita, zanožje reclja ni globoko, toda široko odprto, list
je od obeh strani gladek, na gornji strani sivo zelen, na doljni
strani nekaj bolj bled. Žile so na temelju nekoliko rudečkaste,
ščetinaste, listni recelj je kratek, močan, škrlatasto rujav, belo

108

poštupan in napravlja s pločo lista pravi kot. Grozdiči so jako
majhni, redke in okrogle jagode so temno črne, luskinica debela,
vsebina temno rudeča, sočna, neprijetno zagatna in ima po dva
velika, debela pečka. Rodovitost je jako slaba. Grozdi zgodaj do¬
zorevajo.

Solonis je proti trtni uši jako uporna in le redko se najdejo
na koreninah slabe nodozite. Solonis tudi cepike dobro vsprejema
in ključi od nje se tudi lepo vkoreninjajo, če niso predebeli. So¬
lonis trpi malo od zlatenice in v vlažnih zemljah bolje raste
nego riparija. V jako vročih legah pa ne stori dobro, ter kmalu
listje zgubi. Tudi za jako težke zemlje ni. V plitvih apnenih
zemljah bolje vspeva nego druge trte, toda po cepljenji tudi po-
žolti. V bolj temnih apnenih glinastih zemljah vspeva kaj dobro.
Tudi za globoko ležeče zemlje, kjer vsled obile mokrote riparija
ne stori dobro, je solonis bolja podlaga.

2.) Champin Rupestris. Vitis Rupestris X Vitis Candicans,
se s ključi težko razmnožuje, tudi še ni dovolj izkušena, v ne¬
katerih apnenih zemljah je kot podlaga dobro storila.

Razen teh so še mnogi polutniki vitis cordifolia X Rupestris,
Riparia X Rupestris, Aestivalis X Riparia (hibrid Azemar) i. t. d.,
ki do sedaj še nimajo za nas pomena.

B. Polutniki ameriških trt, ki tudi sami po sebi
plod donašajo.

Vsi ti polutniki imajo več ali manj prirojenih lastnosti od
vitis Labrusca ali vitis vinifera in so navadno tudi kakor te
manj uporne. Nadejati se pa smemo, da bode s časom mogoče
doseči polutnike, ki nam bodo v vsakem oziru vgajali in kateri
bi nam zamogli cepljenje prihraniti. Za sedaj pa ostanimo raji pri
prej navedenih zanesljivih podlagah.

I. Vrste, ki imajo odločno značaj labruske.

1. York Madeira. Sinonimi: Black Germann, German Wine
i. t. d. je baje iz semena izabele vzgojena in je na vsak način
polutnik Labrusca X Aestivalis. York Madeira nahaja se že dolgo
v Evropi posebno v zbirkah. Početkom raste York Madeira bolj

109

počasi in pokončno sicer pa je jako trpežna. Enoleten les je dolg.
tenak, temno rujav, črno progast, sklepi so bolj srednje dolgi,
stržen je močan. Takoj, ko počenjajo očesa odganjati, prikažejo
se tudi že cvetni grozdiči. Lističi so majhni do srednje veliki,
v tri lapute razdeljeni, okroženi, široki, zanožje reclja je odprto,
gornja stran je gola, doljna je jako kodrasta. Zobje so kratki,
topi. Grozd je cilindričen, majhen, redek, jagode so srednje debele,
okrogle, temno črno poštupane, ne gnjijejo lahko, vsebina jagod
je mesnata, rudečkasta, sladka in ima precej močan okus po
malinah (kakor izabela). Grozdje zgodaj dozoreva. Rodovitost ni
ravno velika. Baje so v Ameriki že večinoma nehali York Madeira
saditi. Ker se lahko s ključi razmnožuje in ni glede zemlje ob¬
čutljiva, je York Madeira tudi dobra podlaga za slabo rastoče
plemenite vrste. V Francoski toda že raji izbirajo rupestris nego
York Madeira. V Avstriji vlada različno mnenje o York Madeiri.
V večjih krajih se je pokazalo, da ni proti trtni uši dovolj uporna.

2. Modra Izabela (Paign's Isabella, Woodword, Christies im-
proved Isabella, Raisin fraise) je videti, da je čista oblika labruske.
Od gliv veliko ne trpi, pač pa ni proti trtni uši uporna in ni¬
kakor ne zasluži, da bi se priporočala.

3. Triumph beli je polutnik od Concord in muškatnega špa-
njola (žlahtnine), močno rodi in daje slabo vino, ni dovolj uporen
proti trtni uši, pa tudi jako veliko trpi od peronospore.

II. Vrste, ki imajo odločen značaj riparije.

1. Clinton je riparija, nekoliko z labrusko mešana. Clinton
močno rodi in grozdje zgodaj dozoreva. Grozd je temno moder.
Clinton je le za rodovite, globoke, lahke zemlje, če pa niso te
razmere tako ugodne, potem dobi zlatenico. Proti trtni uši je le
v jako vgodnih zemljah dovolj uporen. Ključi radi priraščajo.
Kjer mu zemlja popolnoma ne vgaja, tam se naj ne sadi. Beli
Clinton (Golden Clinton) ima belo grozdje.

2. Vialla ali Clinton Vialla je iz semena Clintona vzgojena
in je tudi riparija X Labrusca. Vialla jako močno raste in je
sicer Clintonu jako podobna, samo da ima Vialla veliko večje
sicer le po malenkostih razlikujoče se liste in veliko večji grozd,

110

ki je tudi slajši. Proti trtni uši je ta Vialla nekoliko bolj uporna
kakor Clinton, toda na koreninah se najdejo obile nodozitete in
če se cepi, rada opeša.

3. Taylor rumeni je po Millardet-u tudi riparia X labrusca.
Ker jako malo rodi, se le bolj za podlago rabi. Ključi radi pri¬
raščajo, tudi glede cepljenja se ta vrsta dobro obnaša, toda glede
zemlje je jako občutljiva. V lahkih, nekaj vlažnih, rahlih, globokih,
glinastih zemljah je neki kakor podlaga jako dober. Na koreninah
se pa le najdejo obile otekline, nodozitete in tuberozitete in je njega
upornost še manja nego ona Clintona.

4. Othelo modri (polutnik od Arnolda št. 1) je nastal po
križanji Clintona z trolingerjem, je toraj zmes v. riparia X v. vini-
fera X v. labrusca. Ta ima srednje velike grozde z debelimi ja¬
godami, ki so bolj redke, nekaj podolgaste, temno vijolčaste, po-
štupane. Zori srednje zgodno in jako močno rodi. Glive, posebno
peronospora ga jako nadleguje, proti trtni uši je pa precej upo¬
ren, pa le v dobri, vlažni, globoki zemlji dovoljno. Listi odpadajo
radi pod vplivom vročih solnčnih žarkov. Vina da jako obilo,
toda vino je jako slabo.

5. Canada modra je V. riparia X v. vinifera X v. labrusca.
Ta močno rodi in srednje zgodaj dozoreva. V rodoviti, globoki
zemlji je tudi proti trtni uši precej uporna. Peronospora jo jako
nadleguje. Vino je precej dobro.

6. Brandt modri je tudi v. riparia X v. vinifera X labrusca,
je prejšnji jako podoben. Ta je rodovit, toda proti trtni uši le
v jako dobrih zemljah dovolj uporen, proti peronospori pa manj
občutljiv. Vino je močno, ima pa močan, neprijeten okus.

7. Huntingdon modri je neki polutnik v. riparia X v. rupe-
stris X labrusca. Ta rodi bolj slabo, zori zgodaj. Proti trtni uši
je precej uporen, toda slabeji, kakor druge podlage za neposredno
pridelovanje vina pa tudi ni, ker premalo rodi in tudi nima njega
vino popolno čist okus.

8. Elvira bela je iz Taylorevega semena vzgojena. Po Mil-
lardetu je v. riparia X labrusca, po Foex-u pa hibrid od Taylora
in Sphinx. Slednja je v jardin d’ acclimatation vzgojena in je
po Millardetu križana Mustang X vinifera. Potem je Elvira vitis
riparia X Mustang X vinifera X labrusca, toraj jako kompliciranega

m

pokolenja. Nje rodovitost je srednja, zori srednje zgodaj. V Ame¬
riki je neki ta vrsta jako priljubljena, na Francoskem je pa vsled
slabe rodovitosti in slabega okusa vina veliko prijateljev zgubila.
Kot podlaga bi le v bogati, prepustljivi, globoki zemlji ugajala,
ker močno raste. Proti trtni uši je tako uporna kakor Clinton,
proti gljivam pa je manj občutljiva, le jagode rade gnjijejo. Iz
njenega vina žgano žganje daje baje jako fino vinsko žganje.

III. Vrste, ki imajo odličen značaj od aestivalis.

1. Jaquez modri (Jack, cigar box grape, Longworth Ohio,
Black spanish, Lenoir). To vrsto je vpeljal ob reki Mississipi neki
Španjol imenom Jaquez. Prvotno so jo v Ohio kultivirali in je
bila baje tje po par ključih prinešena, katere je nek tujec tam v ne¬
kem zabojčku pozabil. Jaquez je hibrid od v. aestivalis X v. vini-
fera. Grozdje pozno dozoreva, dober je toraj za neposredno pride¬
lovanje vina le v južnih krajih, Jaquez je proti trtni uši jako upo¬
ren (kar je dovolj dokazano), toda jako občutljiv proti paležu in
peronospori, katera posebno tudi grozdje napada. Od zlatenice malo
trpi. Glede zemlje sicer ni jako izbirčen, le v plitvih zemljah počne
v nekih letih pojemati, mej tem ko v rodovitih, globokih zemljah
najbolje vspeva, Rodi precej močno. Vino je močno in jako črno, ima
precej prijeten okus in se rabi posebno za mešanje z drugim,
bolj svitlim vinom. Pri dolgi režnji bolj rodi. Sedaj se rabi Jaquez
mnogo tudi kot podlaga za zemlje, kjer riparija dobro ne vspeva.
Ključi posebno debeli se težko, vkoreninjajo z vlačenkami gaje  pa
lahko razmnoževati. Če seme od Jaqueza posejemo, dobimo ve¬
činoma čisto aestivalis, ki je manj rodovita ali pa v. vinifera,
ki ni dovolj uporna proti trtni uši.

2. Herbemont, moder (Herbemonfis Madeira, Waaren Neil grape).
To vrsto jel je Miklavž Herbemont koncem preteklega stoletja iz
južne Čarobne širiti. Videti je, daje  skoro popolnem čista aestivalis,
toda Millardet misli, da je nekoliko pomešana z v. cinerea in
v. vinifera. Grozdje pozno dozoreva, vsled česar je ta vrsta le
za vroče kraje. Rodovitost je srednja, skoraj manja nego od Ja-
queza. Če vino na tropinah povre, dobi dovolj barve, kolikor se
je v črnem vinu zahteva. Ključi težko priraščajo. Herbemont

112

zahteva gorko, prepustljivo, železa bogato (rudečkasto) kreme¬
nasto zemljo.

3. Cunningham modri (Long) je doma iz Virginije na vrtu
Jakoba Cunningham-a. Po Millardetu je najbrže Cunningham neka
oblika od aestivalis, mešana nekoliko z v. cinerea in v. vinifera.
Rodovitost je majhna n. pr. kakor pri Herbemontu. Grozdje do¬
zoreva pozno. Ker ima malo boje, se napravljajo iz Cunninghama
bela vina. Vino je malo vredno. Ključi težko priraščajo. Upornost
proti trtni uši je po Millardetu manja nego ona Jaqueza, toda
v vgodni zemlji dovoljna. Najbrž bode imel Cunningham v Evropi
slabo bodočnost.

Navedena plemena in vrste ameriških trt so le mali odlo¬
mek od obilega števila. Opisali smo jih, ker so deloma najime-
nitneje za nas, deloma, ker se včasih o njih mnogo govori in
je potrebno, da se zaveden trtorejec v kaotični zmešnjavi tudi
glede posameznih vrst spozna.

Odpornost ameriških trt.

Po skoraj dveletnih skušnjah sta Millardet in Viaila odpor¬
nost ameriških trt proti trtni uši določila sledeče. Ona delita
vse trte po odpornosti v 20 razredov, in sicer je popolnoma od¬
porna „vitis rotundifolia“ v razredu 20, naše ne odporne domače
trte pa 0.

V razred 19 50 spadajo: Rupestris Martin, Rupestris Ganzin, Ru-
pestris metallica.

„ 19.: Riparia Portalis, riparia grand glabre, Riparia Baron Per-
rier, Cordifolia X rupestris, Rupestris X riparia.

„ 18.: Vitis Berlandieri in slabeje vrste rupestris in riparije.

„ 17.: Candicans, monticola.

„ 16.: Taylor, Berlandieri Bouisset.

„ 15.: Vitis solonis, candicans-riparija.

„ 14.: Cynthiana, iz semena vzgojena rastlina od solonis in
Herbemont.

„ 13.: Hibridi: Jaquez in Noah.

„ 12.: Viaila, Herbemont, Cunningham.

„ 11.: Taylor, York Madeira.

113

V 10.: Huntingdon.

„ 8.: Clinton, Elvira | Te pač niso več vredne, da se za ohrambo
„ 6.: Othello I vinogradov kljub trtni uši porabijo.

Ta odpornost velja pa le pri posameznim vrstam jako po¬
polnoma vgodnih razmerah, pri nevgodnih se močno zmanjša. Tudi
cepljenje, posebno slabo zaraščanje cepike in podlage nekoliko
ponižuje odpornost. Vsekako nam pa podaja ta vrstitev po od¬
pornosti, ako se tudi na prej navedene lastnosti trt obračamo,
dobro pomoč pri izbiranji primernih plemen.

Postave glede prometa s trtami in oproščenje davka
okuženih vinogradov v Avstriji.

a)  Pošiljanje trt iz Ogerske v Avstrijo.

Ukaz ministerstev za poljedeljstvo, notranjih zadev
in za trgovino od 16. marca 1880 objavlja v državnem zakoniku
od 1880. leta, štev. 29, prepoveduje izvažanje trt in trsnih delov,
kakor tudi listja iz Avstrije v Ogersko, iz Ogerske v Avstrijo.

b)  Razpošiljanje vkoreničenih ključev.

Razpošiljanje vkoreničenih ključev iz neokuženih krajev je
v Avstriji razun v Tirolu dovoljeno. Ukaz ministerstva za polje¬
delstvo od 1. marca 1890 objavljen v državnem zakoniku X,
št. 34 od 12. marca 1890.

c)  Da se smejo vkoreničeni ključi iz inozemstva (tudi Oger¬
ske) dobivati, naj bode tisti kraj od koder se dobivajo okužen
ali ne, je potrebno dovoljenje od ministerstva za poljedeljstvo
doseči. Ukaz od 1. marca 1890.

d)  Za dobivanje kjučev vkoreničenih ali nevkoreničenih iz
okuženih krajev inozemstva se je na § 6 konvencije glede trtne
uši ozirati: Trte, ključi z ali brez korenin i. t. d. se smejo v
državo, ki je tej konvenciji pristopila, le z dovolenjem vlade in
sicer pod njenim nadzorstvom in s prejšnjim dovoljim razkuže¬
njem in le skoz za to določene čolne urade uvažati.

Ti predmeti se smejo le v tacih lesenih zabojih razpošiljati,
ki so z vijaki trdno zaprti, katere je pa vendar lahko preiskati.
Tudi snovi, ki se porabijo za zavijanje se morajo razkužiti. Za

8

114

uvažanje teh predmetev v Avstrijo je toraj potrebno dovoljenje
ministerstva za poljedelstvo na Dunaji.

e)  Ključi (vkoreničeni ključi, trtno listje, gnoj, tropine, ra¬
bljeni koli i. t. d.) se ne smejo iz krajev, ki so proglašeni kot
okuženi nikamor, niti ne v okužene kraje naše dežele in inozemstva
pošiljati. (Iz okuženih občin se celo ne smejo ti predmeti pre¬
važati v druge občine istega političnega okraja.) Ministerstvo
za poljedeljstvo zamore pa tudi na podlagi državnega zakona
od 15. junija 1890 (državni zakonik 1890, XXXVIII, od 15. julija
1890) dovoliti, da se ključi iz okuženih krajev dovažajo, oziroma
izvažajo. Ker do sedaj še ni nikacega ukaza, ki bi to dovoljenje
posameznim občinam enkrat za vselej podelil, je treba za vsak
slučaj posebej dovoljenja od c. kr. ministerstva za poljedeljstvo
izprositi. Ako n. pr. kdo hoče iz okužene občine Brežkega okraja
v drugo okuženo občino istega ali n. pr. Ptujskega okraja trte
naročiti, mora ministerstvo za dovoljenje prositi.

f)  Ključi (vkoreničeni in nevkoreničeni) iz neokuženih krajev
domače države se smejo (izjemoma na Tirolsko) po vseh krajih
brez zaprek razpošiljati, samo v inozemstvo in na Ogersko ne.

g)  Trtno seme (pečki) in grozdje brez listja in lesa se sme
prosto razpošiljati in celo iz okuženih krajev inozemstva uvažati.

h)  Odpisovanje zemljiškega davka  za nove nasade
vinogradov v okuženih krajih.

Postava z dne 15. junija 1890 (državni zakonik XXXVIII,
od 15. julija 1890) določuje sledeče: Ako so vinogradi ali njih
deli, ki najmanj V* ha  obsegajo, okuženi, ali ne več kakor 25 km
od okuženih vinogradov oddaljeni in so se prostovoljno ali vsled
naredbe oblasti izkoreninili ter z novimi trtami obsadili, so 10
let zemljiščnega davka prosti. Vinogradi, ki veljajo kot posebne
parcele smejo tudi manji nego 1 / 4  ha  biti. Po desetih letih se
za te vinograde zopet primerni davki naložijo.

i)  Prememba zemljiščnega davka za vinograde, ki se popol¬
noma opuste. ■

V § 8 postave z dne 27. junija 1885 je določeno: Za čas,
v katerem so zemljišča vsled naredbe (§ 5 postave z dne 3. ap¬
rila 1875) ali prostovoljno trtoreji vsled trtne uši odtegnjena se

115

zemljiščni davek ravna po tistem kulturnem načinu, za katerega
se to zemljišče potem nameni in sicer z ozirom na kulturo in
druge razmere, ki na čisti dohodek vplivajo.

Ukaz finančnega ministerstva z dne 20. decembra 1885 v
tej zadevi določuje, da mora posestnik tacih zemljišč v teku
4 tednov potem, ko je kulturo promenil, to davkariji ali zemlje¬
mercu pismeno ali ustmeno objaviti in ob enem s zapovedjo ali
pa, če je z trtorejo prostovoljno prenehal, s certifikatom od ob¬
činskega predstojnika dokazati, da se je pri spored postave z
dne 3. aprila 1875 podvzetem preiskovanji dokazalo, da je bila
trtna uš na dotični parceli.

k)  Postava z dne 3. oktobra 1891 določuje olajšave in pod¬
pore glede od trtne uši provzročenega oškodovanja v členu I.,
da se oškovovanje dohodka po trtni uši prišteva tistim nezgodam,
za katere § 1, alinea 1, postave od 6. junija 1888 velja odpiso¬
vanje davkov.

Podpore vinogradnikom za novo zasajanje vnieenih
vinogradov.

Postava z dne 3. oktobra 1891, državni zakonik štev. 150,
oziroma prememba te postave od 28. marca 1892, državni za¬
konik štev. 61 namerava, da se tisti vinogradniki, katerim je
trtna uš vinograde vničila pri novem nasajanji z ameriškimi
trtami s potrebnimi sredstvi podpirajo.

Člen II. te postave slove:

Za slučaj, ako v kaki občini trtna uš vinograde opustoši
tako, da pridejo dotični posestniki v stiske, je minister za polje¬
delstvo vpolnomočen za novo nasajanje vinogradov brezobrestna
posojila dajati. Taki predjemi se zamorejo dajati posameznim
posestnikom, občinam, kmetijskim društvam. Posameznemu po¬
sestniku se dajejo le proti zavarovanji v zemljiški knjigi.

V vsakem slučaju mora pa dežela vsaj ravno tako veliki
predjem dovoliti.

Posestniki, katere je trtna uš oškodovala tako, da so v
stisko prišli, zamorejo potem občinskega predstojništva brez¬
obrestno posojilo iz državne ali deželno blagajne prositi.

Ta posojila se dajejo brezobrestno in se morajo v desetih
enacih letnih obrokih nazaj plačati. Prvi obrok za povračilo se
računi od konca desetega leta po tistem času, ko se je dotič-
niku prvi del posojila vročil. Ako se plačanje enega obroka za¬
mudi, zapade naenkrat cela svota. Posojila se izplačujejo pri
c. kr. davkarijah.

Prejemnik posojila je zavezan, novo nasajanje vinogradov
po za to napravljenem načrtu izvrševati. Ena polovica dovolje¬
nega posojila se navadno še le po zvršenji rigolanja, druga pa
po dovršenji cepljenja izplača. Izjemoma, namreč ako to posebne
razmere priporočajo, se zamore prva polovica posojila izplačati,
tudi tedaj ako je najmanj četrti del za nasajanje namenjenega
zemljišča rigolan.

Tiskovine, ki so potrebne, da se brezobrestna posojila do¬
sežejo (prošnje s prilogami), se razdelijo med občinske predstoj¬
nike, stranke jih morajo pismeno izpolniti, podpisati in po ob¬
činskem predstojniku c. kr. okrajnem glavarstvu predložiti.

Vse vloge za izprošenje, izplačevanje, zemlj. knjižno vpiso¬
vanje i. t. d. teh posojil so koleka in druzih pristojbin prosti.

00kJ 00075939

'1f

trgovina s papirjem, pisalnim in risalnim
orodjem in šolskimi potrebščinami. Ve¬
lika zaloga albumov in okvirov za fotografije
in spomenice, map, tintnikov, listnic in sploh
galanterijskega blaga na debelo in drobno, po
najnižjih tovarniških cenah.

(Društvena tiskarna)

Celje, Graška cesta, štev. 1.

Izvršuje vsakovrstne tisko-
vine od najprostejših do
umetniško dovršenih in vsakega
obsega. V zalogi ima vedno vse
obrazce za posojilnice farne in
občinske urade, ces. kr. notarje,
odvetnike itd. Naročila se izvr¬
šujejo točno in ceno.

n jig ov eznica vsprejema vsakovrstna knji-
goveška in galanterijska dela, priprosta
kakor tudi najfinejša, ter je izvršuje kar naj¬
hitreje, vkusno in čenč.

is~