Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 25.000
Letna inozemstvo	Lir	40.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
n	
	iju
i
Leto XXXVI. - Štev. 5 (1787)
KONKORDAT
Na praznik lurške Matere božje, 11. februarja 1929, sta Apostolski sedež in italijanska država podpisala Lateransko pogodbo in konkordat. Za papeža Pija XI. je podpisal kardinal Gasparri, za italijansko državo pa ministrski predsednik Mussolini. S tem podpisom so se zaključila dolgoletna pogajanja za ureditev spora med Italijo in papežem, ki je trajal od leta 1870, ko so italijanske čete zasedle papeževo državo in so Rim razglasili za prestolnico Italije.
Z Lateransko pogodbo se je papež odpovedal svoji svetni državi, Italija pa je priznala papežu suverenost nad Vatikanskim mestom z vsemi pravicami, ki pripadajo državnim poglavarjem. Priznala je tudi katoliško vero za državno vero.
Italijanske oblasti bi se bile rade zadovoljile samo z Lateransko pogodbo, a Pij XI. je hotel, da sklenejo tudi konkordat. To je bilo sprejeto in istočasno z Lateransko pogodbo so podpisali tudi konkordat, tj. pogodbo med italijansko državo in Cerkvijo oz. papežem kot vrhovnim poglavarjem katoliške Cerkve.
Cerkvi v Italij iso bile tako priznane nekatere pravice, da bi mogla z večjo odgovornostjo in v miru oznanjati božje kraljestvo, posredovati ljudem zaklade božje milosti in vršiti svojo pastirsko službo. S konkordatom so v državne šole vpeljali verouk, priznane so bile cerkvene poroke in pristojnost cerkvenih sodišč za zakonske pravde, duhovniki so bili oproščeni vojaške službe .imovina cerkvenih ustanov je biia zaščitena s civilno zakonodajo in oproščena nekaterih davčnih obveznosti, župnikom — italijanskim državljanom — je bila delno priznana državna plača in drugo.
Od tedaj je poteklo že 55 let in človek se vprašuje, kako da tega konkordata niso še spremenili. Uradni fašizem je padel, Italija je postala republika in demokratična država, II. vatikanski koncil je zanesel v Cerkev nove poglede in načrte: vse je torej zahtevalo obnovitev in spremembo konkordata. O tem so sicer večkrat govorili, ustanovili so posebne dvostranske komisije, ki so že večkrat predložile vedno nove osnutke novega konkordata, a do zaključka le niso prišli. Ni namreč lahko vskladiti potrebe in zahteve Cerkve ter potrebe in zahteve demokratične države. Končno je sedanja vlada pretekli teden prejela v senatu in v parlamentu privolitev, da se lahko sklene in Podpiše nov konkordat, ki bo odgovarjal miselnosti in potrebam našega časa.
Največje preglavice za nov konkordat Predstavljajo sledeče zadeve: verouk v državnih šolah, cerkvene poroke, cerkvena sodišča in cerkvena imovina.
Kaže, da bo verouk še ostal, a zanj bodo morali starši svoje otroke prijaviti; cerkvena poroka bo nadalje priznana, a o razsodbah cerkvenih sodišč glede veljavnosti v cerkvi sklenjenih porok se bo moralo izreči pristojno državno sodišče; zadevo imovine cerkvenih ustanov bo morala preučiti pristojna komisija in o njenih zaključkih in ugotovitvah bodo naknadno razpravljali.
Vsi si želimo, da bi konkordat čimprej podpisali in da bi tako v odnose med Cerkvijo in državo zapihal svež zrak.
LOJZE ŠKERL
Gorica - četrtek, 2. februarja 1984 - Trst
Posamezna številka Lir 500
Ruoin znova kandidat za predsednika
Sedanji predsednik ZDA Ronald Reagan le znova postavil svojo kandidaturo za Predsednika. Volitve bodo namreč letos v novembru, ko poteče štiriletni mandat. Po zakonu ima namreč predsednik možnost, da znova kandidira še za štiri leta, Potf^m pa ne več. Javna občila pravijo, da ima Reagan veliko možnosti, da bo Ponovno izvoljen. Sovjeti pa niso kaj zadovoljni z Reaganovo novo kandidaturo.
»Naša Cerkev v službi tržaškega mesta«
Tržaški g. škof in Pastoralni svet tržaške Cerkve sta ob koncu preteklega leta pripravila posebno študijo o težki družbenogospodarski krizi, ki jo doživlja Trst. Zaključki so objavljeni v posebni knjižici, ki ima naslov »Naša Cerkev v službi tržaškega mesta«. Brošurica je natisnjena v italijanščini in slovenščini. O teh problemih je govoril škof Bellomi v tržaški stolnici na god. sv. Justa in slovenskim vernikom pri zahvalni maši sredi novembra v isti cerkvi. G. škof želi, da se vsi kristjani seznanimo z vprašanji, ki jih obravnava knjižica. Zato podajamo kratko vsebino te publikacije.
Na prvem mestu knjižica našteva znake gospodarske krize. Industrija postopoma propada in je na stopnji, ki je za Trst zelo nizka. Obrtništvo in trgovina sta v resnih težavah. Pristanišče so naravna pljuča Trsta. Pristaniški promet je kar ugoden, a je vprašanje, če more pristanišče predstavljati rešitev za mestno gospodarstvo. Turizem je malo izkoriščen. Številna stanovanja so prazna, ko istočasno primanjkuje stanovanj. Število brezposelnih se stalno veča.
Še hujša je moralna kriza. Zaradi velikega upadanja rojstev upada število prebivalstva v mestu. Mesto se stara. Zrahljana je trdnost družin. Visoko je število splavov. Uveljavlja se tradicija otrok edincev. Mladi se izseljujejo, ker v mestu ne dobijo zaposlitve. Pomisliti je treba na bolnike brez zadostnih ekonomskih sredstev, na osamljene ostarele in na prepogoste primere osamljenih smrti in končno še na samomore zaradi zablod, strahu, nezadovoljstva, brez volje do življenja.
Tragični dogodki v preteklosti so skvarili odnose med drugače govorečimi skupnostmi. Še posebej se je to pokazalo v odnosih med Italijani in Slovenci. Razvi-
lo	se je nekakšno stanje etničnega nasprotovanja.
Kaj naj v tem stanju lahko naredi tržaška Cerkev? Kakšne so naloge kristjanov? Od nas kristjanov se zahteva predvsem resnost in doslednost. Ta poziv nam prihaja od Boga, je pa tudi lahko zaslužen opomin od ljudi. Nahajamo se pred neko notranjo krizo, tj. krizo človekove duhovnosti, krizo moralnih vrednot, ki jim je treba postaviti nove temelje. Poudarjati moramo pravico do življenja, pravico do rojstva, ki jo zanikajo številni splavi.
Vzbujati je treba čut odgovornosti in žrtvovanja. Družino je treba ovrednotiti in zavarovati. Družina zahteva možnost za delo v miru, zahteva ekonomsko in stanovanjsko varnost. Prave družine ne morejo nadomestiti nestalne zveze ali zveze za poskus. Vrniti je treba ugled ženski in njeni vlogi, ki jo odigrava v domu in v družbi, da se ne bo čutila zapostavljena. Misliti moramo na ostarele, telesno in duševno ovirane, socialno neprilagojene.
Tu gre za ljudi, ki jih je treba ogreti z dobroto, prostovoljnim socialnim delom ali z delovanjem v ustanovah, ki skrbe za podobne družbene probleme. Predlagati je treba način življenja, ki naj bo boj za boljši jutri, širiti moramo upanje proti vsaki vrsti obupa in vdanosti, proti vsakovrstni mlačnosti in nedejavnosti.
Mislimo končno na najvišjo vrednoto miru, ki jo cefrajo ideološka nasprotovanja, preskromno sodelovanje med različnimi ljudstvi in uveljavljanje miselnosti nasilja. Proti temu moramo dvigniti moč razuma, spoštovanja in dialoga.
Kot verniki in Kristusovi učenci vemo, da se od nas pričakuje ne toliko besed, kot pa da postanemo pričevalci bratske ljubezni in nesebične službe. Drugim bomo lahko pomagali, če bomo sami boljši kristjani. Zato naj skrb za duhovno življenje postane središče naše pozornosti.
Življenje v božji milosti in v božjem občestvu, vztrajna molitev, trud za notranjo poglobitev in težnja po svetosti niso nikakršen beg iz stvarnosti. Nasprotno, to so krepilne sile, ki nas spodbujajo.
Cerkev mora biti vir posredovanja in spodbud, tako da lahko pridejo na dan pristne vrednote naše kulture: mir v so-
Slovo od ravnatelja dr. Antona Kacina
Ko smo pred tremi leti obhajali 80-let-nico ravnatelja dr. Antona Kacina, smo mu voščili: Še mnogo let! Toda božja previdnost mu je določila le še tri leta in to v glavnem trpljenja polna leta, saj je kmalu zbolel in po neozdravljivi bolezni odšel od nas v četrtek 26. januarja. Pogreb je bil v župnijski cerkvi na Opčinah v ponedeljek 30. januarja. Pogrebno mašo je ob koncelebriranju petih duhovnikov vodil škofov vikar dr. Lojze Škerl. Po maši so pokojnikovo truplo položili v začasno grobnico pri Sv. Ani v Trstu.
Megleno dopoldne je bilo v ponedeljek 30. januarja; megleno je bilo tudi v naših dušah, saj smo se poslavljali od moža, ki je globoko zaoral v našo primorsko stvarnost v svojem dolgem, a dela polnem življenju. Tega so se spomnili številni govorniki v cerkvi, še bolj pa bo morala o pok. dr. A. Kacinu spregovoriti zgodovina, ki se bo ukvarjala z našo tako razgibano preteklostjo od prve svetovne vojne do danes.
ZAVEDEN KRISTJAN
Lik pok. ravnatelja Antona Kacina nam je zaživel pri pogrebu. Celebrant dr. L. Škerl je dejal: »Poslavljamo se od zaslužnega moža, a predvsem tu pred oltarjem od odkritega in zavednega kristjana. To svojo zavednost je pokazal v svoji družini, pri svojem delu v šoli, kulturi, politiki. Povsod, kjer koli se je boril in trpel, kjer koli se je veselil in zmagoval. Veliko smo od njega prejeli in smemo upati, da bo njegovo delo obrodilo še veliko dobrega sadu.«
Kot kristjan se je dr. Kacin zgradil v Idriji v svoji družini, ki nam je dala tudi sedaj že pokojno s. Ahacijo, in v fantovski Marijini kongregaciji, katere član je bil.
ŠOLNIK IN VZGOJITELJ
Po končani realki v Idriji je zaslutil, da je njegov poklic šola in vzgoja mladine. Zato se je (vpisal na univerzo v Ljubljani in jo dovršil. Ker je hotel ostati in živeti med svojim ljudstvom v Italiji, je v Rimu leta 1929 napravil še usposoblje-nostni izpit za poučevanje slovenščine. Njegova prva služba je bila služba vzgojitelja v goriškem Alojzijevišču pod vodstvom prof. Jožka Bratuža. Toda ostal je tam le dve leti, ker je sprejel službo profesorja slovenščine v goriškem malem semenišču. Nadškof Sedej je vedel, koga je imenoval na to takrat za nas vse tako pomembno mesto. Kot profesor slovenščine je pok. dr. Kacin vzgojil od leta 1927 do 1940 ves poznejši rod slovenskih duhovnikov, ki danes delujejo v koprski in goriški škofiji, ter vrsto zavednih laikov, ki so se uveljavili tostran in onstran državne meje.
Te njegove dejavnosti se je posebej spomnil dr. Zorko Harej, ki je bil tudi njegov učenec v malem semenišču. Prof. Kacin ni bil blesteč govornik in predavatelj, zato pa tembolj temeljit razlaga-
žitju, sprejemanje in strpnost, ozračje svobode in odprtosti. Cerkev mora skušati premostiti ovire s tem, da predlaga človekove osebne in krščanske vrednote kot so: poštenost, ljubezen do bližnjega, nesebičnost, solidarnost. Med kristjani je nujno vzajemno bratsko priznavanje drug drugega, sprejemanje drugega, čeprav je drugačen kot smo mi.
Iz ljubezni do ubogih raste upanje v bodočnost. In Cerkev mora krepiti upanje vsakega človeka. Nam ne gre za to, da bi tekmovali z javnimi ustanovami, saj moramo biti tudi v njih prisotni. Ne moremo pa prezreti, kar že delamo kot Cerkev. Tudi v Trstu obstajajo številne cerkvene pobude, čeprav so skromne in revne.
Če bomo hodili dosledno po tej poti, smo lahko gotovi, da bomo Trstu nudili najvišje dobro, da bomo poživili njegovo upanje in gradili njegovo bodočnost.
S.	Z.
lec slovnice in razgledan v slovenskem slovstvu. Odkrival nam je slovensko slovnico, da smo se naučili pravilno pisati. »Stavki naj bodo kratki in jasni,« je pogosto poudarjal. Postavil je trdne temelje našemu znanju materinega jezika. V višjih razredih pa je razgrinjal pred nami bogastvo slovenskih pesnikov in pisateljev. »Nismo imeli knjig, a njegova jasna in stroga beseda nam je utrdila ljubezen do slovenskega jezika in naroda,« je omenil dr. Škerl.
Še bolj jedrnato je to Kacinovo poslanstvo označil prof. A. Rebula: »Lahko rečem, da je tam (v malem semenišču) v dvajsetih in tridesetih letih profesor Kacin s svojimi možatimi pedagoškimi rokami izoblikoval slovensko in kulturno zavest celi intelektualni generaciji, ki je danes aktivna tostran in onstran državne meje, tudi zunaj duhovniškega poklica.«
Neprecenljive zasluge za slovensko šolstvo si je dr. Kacin pridobil tudi po zadnji vojni, ko je pravilno razumel tedanji politični položaj v naši deželi in sprejel sodelovanje z zavezniki na šolskem področju. Tako je postal eden izmed organizatorjev slovenskega šolstva na Goriškem in Tržaškem po drugi svetovni vojni. To so bežno omenili razni govorniki. Vendar gre za vlogo, ki jo bo treba šele obravnavati in osvetliti. Sedanja ravnateljica učiteljišča A. M. Slomšek v Trstu Elvi Slokar se je posebej spomnila njegovih zaslug kot ravnatelja na tem slovenskem zavodu, ki ga je vodil od 1947 do 1968, ko je stopil v pokoj. Zatrdila je: »Bil je za nas pravičen predstojnik, a obenem naš dobri oče.« Tudi neka zastopnica dijakov z učiteljišča se je zahvalila nekdanjemu ravnatelju dr. Kacinu.
KULTURNI DELAVEC
V	majhnem okolju kot je naše goriško in tržaško je slovenski intelektualec pogosto poklican, da poseže na številna področja. Tako je tudi dr. Kacin raztegnil svojo dejavnost tudi v slovensko kulturo in v politiko. To je posebej omenil njegov osebni pri jatel j in sodelavec dr. Teo-fil Simčič. »Poleg šole je sodeloval pri raznih slovenskih listih in revijah in bil kar 30 let urednik Goriške Mohorjeve družbe in to tudi v letih, ko je bila Družba izpostavljena hudemu preganjanju in zaplembi knjig. Njegovi orisi številnih zaslužnih mož v Mladiki so pravi biseri.« Osebno bi tu dodal še zasluge dr. Kacina za oživitev prosvetnega dela v Gorici. Bil je med ustanovitelji prvega prosvetnega društva v Gorici leta 1951. Bil je predsednik odbora za Katoliški dom od začetka 1952 do januarja 1971, ko se je mestu odpovedal, potem ko se je za stalno preselil na Opčine. Goričani moramo biti dr. Kacinu še posebej hvaležni.«
POLITIK
Dr. Simčič in prof. Andrej Bratuž sta omenila tudi Kacinovo zanimanje za pa-litiko. »Bili so časi, je dejal dr. Simčič, ko je fašizem vodil neizprosen boj proti naši narodni manjšini in pokojnik je kljub nevarnostim dal svojo roko za njeno zaščito. Vključil se je v skupino, ki se je zbrala okoli pok. dr. Janka Kralja in z njo tesno sodeloval vsa leta fašističnega terorja. Leta 1940 je moral zapustiti Gorico in se zateči v Milan. Tako se je izognil konfinaciji. V Milanu je pre-
živel tri leta uslužben v knjižnici katoliške univerze Srca Jezusovega, šele po zlomu fašizma leta 1943 se je vrnil v Gorico k družini. Po vojni je skupaj z dr. Sfiligojem ustanovil v Gorici Slovensko demokratsko zvezo in bil tudi izvoljen v goriški občinski svet. S politiko se je pokojnik ukvarjal tudi po preselitvi v Trst in bil dolga leta član koordinacijskega odbora, ki sta ga ustanovila Slov. katol. skupnost in Slov. demokratska zveza.«
Slovenska skupnost (SSk) mu je za njegove zasluge podelila svoje odličje.
SLOVO
Zadnje slovo je pokojniku izrekel domači župnik g. Vili Žerjal. Zahvalil se mu je za zgled kristjana, ki ga je dajal v openski fanti skupnosti, zahvalil se je pa tudi njegovim otrokom, ki so za očeta v njegovi dolgi bolezni tako lepo skrbeli.
Hvaležni moramo biti pok. dr. Antonu Kacinu tudi vsi primorski Slovenci, zlasti še vsi katoliško usmerjeni Slovenci, saj nam je tako obilno razdajal od svojih talentov. Zato želimo z dr. Simčičem: »Počivaj v miru, dragi stari prijatelj.«
K. Humar
Začele se bodo zimske olimpijske igre
V	Sarajevu je vse nared za zimske olimpijske igre. Olimpijska zastava v olimpijski vasi je že dvignjena; dvignil jo je predsednik mednarodnega olimpijskega odbora Juan Antonio Samaranch. Te dni prihajajo v Sarajevo prvi tekmovalci, naslednja dva tedna pa bo pozornost svetovne javnosti, ki ljubi zimski šport, obrnjena v bosensko prestolnico in v njene planine, tj. od 8. do 17. februarja.
Če smemo verjeti jugoslovanskim časopisom, bodo to najbolje organizirane zimske olimpijske igre. V raznih panogah zimskega športa se bodo pomerili tekmovalci iz 50 držav. Jugoslavija bo poslala na igre ekipo 119 članov, med njimi so vsi najboljši slovenski smučarji. Italija pa pošlje 76 tekmovalcev.
■
Pertini kandidat za Nobelovo nagrado
Nekateri krogi v Italiji delajo veliko propagando za to, da bi predsedniku Per-tiniju dodelili Nobelovo nagrado za mir. Razne občine in druge ustanove glasujejo za ta predlog, mnogi pa so proti ne zato, ker bi se protivili Pertiniju, marveč zato, ker se jim zdi neumestno pritiskati na švedske sodnike, ki o tem odločajo.
■
Mamila žanjejo vedno nove žrtve
Računajo, da v Italiji umrjeta vsak dan po dve osebi zaradi uživanja mamil. Pojav je zaskrbljujoč tudi zaradi tega, ker se množijo zločini, ki jih zakrivijo dro-giranci.
■
Razmah Cerkve v Afriki
Afrika je trikrat večja kot Evropa, šteje pa sedaj 482 milijonov prebivalcev. Na kvadratni km pride 12 ljudi. Dve tretjini prebivalstva je pod dvajsetim letom. Računajo, da bo v Afriki ob koncu tega stoletja 800 milijonov prebivalcev. Katoličanov je 60 milijonov. Letno se število zviša za 2 milijona. Za evangelizacijo skrbi 457 škofov, od teh 310 afriških, 17.578 duhovnikov, med katerimi je največ redovnikov. Domačih duhovnikov je 6.332. Redovnih bratov je 5.500 in redovnic 36.156.
■
Vatikanska pomoč deželam Bližnjega vzhoda
Lani je Vatikan razdelil med begunce na Bližnjem vzhodu več kot dva milijona in pol dolarjev raznovrstne pomoči. Največji del, tj. 1,8 milijona dolarjev je prejel težko preizkušeni Libanon. Od leta 1949 do danes je Apostolski sedež naklonil v človekoljubne namene na Bližnjem vzhodu za 150 milijonov dolarjev.
20 Iti Siamskih noriških skavtiv Odziu na tiskouno konferenco
Slovenski skavti na Goriškem bodo obhajali 20-letnico svoje organizacije. O tem objavljamo danes članek Bernarda Špacapana, enega prvih skavtov na Goriškem.
Praznovanje obletnic je postalo sestavni del življenja naše skupnosti. Vse mogoče pet-, deset-, tridesetletnice in še kaj gre mimo mene; pa se skoraj ne ozrem ob njih, ker se me ne tičejo neposredno. Za skavtsko obletnico pa kar kri v žilah začne drugače teči: v mojem primeru pomenijo skavti vsaj polovico moje mladosti, prvi poskus organiziranega življenja, nov odnos do narave, ogromno znancev in prijateljev. Poleg tega osebnega odnosa, ki je samo moj, pa pomeni skavtska organizacija za Goriško več kot katerako-
li	druga mladinska organizacija; zaradi svoje aktualnosti, zaradi svoje številčnosti, zaradi svoje prisotnosti »zdaj in tukaj« v zamejstvu.
***
Dvajset let nosi s seboj vse polno spominov; največ jih je v podzavesti, vendar bi rad obnovil v tem trenutku vsaj nekaj utrinkov iz preteklosti.
Prihaja mi na misel eden prvih sestankov najbrž leta 1964. Zbirali smo se v Katoliškem domu v sobici v zadnjem nadstropju, ki smo si jo sami popravili in uredili. Bilo nas je kakih deset; vodil nas je dr. Humar, ki ni in ni mogel od nas doseči discipline in večjega zanimanja. Zato je nekoč, ko je bil najbrž bolj utrujen kot običajno, jezno vstal in izjavil, da se nas je naveličal in da ne bomo nadaljevali z delom, če se ne bomo poboljšali. Meni je njegov nastop ostal zelo močno vtisnjen in mislim, da sem se od tistega dne bolj resno posvetil organizaciji.
Drug spomin se nanaša na naše prevajanje skavtskih pesmi in na izdajo prve pesmarice. Koliko veselja in iznajdljivosti je bilo treba, da so nastali prevodi, ki jih še danes skavti v Gorici in Trstu radi pojejo.
Ko govorim o Tržačanih, se rad spominjam na začudenje skavtov in skavtinj iz Trsta, ko so se po več letih popolne ločitve od Gorice zavedli, da je tu nastala živa organizacija, polna zanosa in mladega navdušenja. Tako smo lahko začeli enakovredno razglabljati, kako bi združili obe organizaciji; to se je pozneje uresničilo z ustanovitvijo SZSO. Stiki s Trstom so privedli tudi do večjega medsebojnega spoznavanja in tudi do formiranja nekaterih parov.
Osebno sem vedno zagovarjal tudi po-
Konec januarja in v začetku februarja se primorsko ljudstvo spominja dveh cerkljanskih tragedij ob njih 40-letnici: pokola učencev partijske šole in likvidacije skupine Cerkljanov, likvidacije, ki je vzročno povezana s prvo tragedijo. Kot kristjani se klanjamo spominu obojih žrtev. Želimo pa, da bi o tej dvojni tragediji prišla na dan celotna resnica, da bi se odkrilo, kdo je bil kriv in kdo nedolžen. Zaradi tega bomo objavili nekaj spominskih zapiskov, ki jih je sestavila oseba, ki je živela med zadnjo vojno v Cerknem in je vse dogodke spremljala in doživljala od blizu. (Ured.)
SPOMINI NA LETI 1943/1944
V	CERKNEM
Ludvik Sluga, kaplan v Cerknem, se je rodil kot begunček za časa prve svetovne vojne na Visokem pri Kranju 24. avgusta 1917, kamor se je zatekla njegova družina, mati s štirimi otroki. Bili so sami, brez očeta, ki je ostal v službi pri železnici.
Po končani prvi svetovni vojni se je družina preselila v Bačo pri Modreju. Tam je rastel Ludvik z drugimi vaškimi otroki in hodil z njimi v dvajset minut oddaljeno šolo k Sv. Luciji. Po osnovni šoli je šel v Gorico v malo semenišče in si izbral duhovniški poklic. Tako je 31. maja 1942 zapel novo mašo v župnijski cerkvi pri Sv. Luciji. Čeravno je vse naokrog divjala vojna, je bilo na novi maši veselo in tudi udeležba nadvse razveseljiva. Po novi maši je bil nastavljen za drugega kaplana v Cerknem. Tako sta s prvim kaplanom, Ladom Piščancem, orala cerkljansko ledino. Za župnika sta imela zelo strogega, a dobrega dekana Ivana Kunčiča. Oba kaplana sta bila vedno vesela in nasmejana, tako da je gospod dekan nekoč dejal: »Takih kaplanov nisem še imel!« A prišel je 8. september 1943 in bilo je konec vse njune sreče.
Tisti dan je po vasi »vse divjalo, ropalo stanovanja Italijanov, ki so zbežali v Ita-
litični pomen skavtske organizacije v naši zamejski stvarnosti. Tu mislim na odnos do levičarskega tabora, ki nas je vseh 20 let ignoriral ali še raje blatil; mislim tudi na odnos do italijanske večine, do katere smo vedno obdržali spoštljivo razdaljo. Dolga leta smo se skavti upirali o-sveščevanju na polititičnem področju: spominjam se dolgih in brezplodnih debat o vstopu Slovenske zamejske skavtske organizacije v Svet slovenskih organizacij; spominjam se spopadov na šolah med dijaki-skavti in dijaki-tabomiki. Vse te zadeve so v mnogih vzbujale dvome o pravilnosti takih obravnav v naši organizaciji. Očitno časi dozorevajo in danes slišimo o javnih nastopih naših skavtov v obrambo svobode in pluralizma v ambientih, kjer izgleda, da je greh, če ne trobijo vsi v levi rog. Ta razvoj me lahko samo veseli in dokazuje živost skavtske organizacije v vseh njenih sestavinah. To politično osveščanje v naši organizaciji sovpada s podobnimi pojavi v Italiji in v svetu, kjer je vsem kristjanom vedno bolj jasno, da ni ideal zanje biti kot ponižne ovčke.
Tudi verska usmerjenost skavtske organizacije je prišla do veljave kljub mnogim oviram. Spominjam se, kako smo se pred mnogimi leti čudili, ko so italijanski skavti na svojih srečanjih priporočali, naj se skavti bolj vključujejo v krajevna verska občestva, naj sodelujejo pri pripravah na sv. obhajilo in na birmo ipd. Danes je vse to tudi za slovenske skavte realnost v smislu, da se k temu teži.
Ob dvajsetletnici me ne prevzema z velikanskim navdušenjem misel na stotine mladih z Goriškega, ki so imeli stik s skavtsko organizacijo; vem, da mnogi od tega niso nič odnesli, da so nekateri lepo sedli k bogato obloženi levičarski mizi, da so nekateri v življenju zašli na zelo kriva pota; zato me število ne prevzema, kljub temu da je zelo visoko.
Prav tako me ne prevzema misel, da je ta ali oni član naše organizacije zasedel kakšno vidno mesto v družbi; v obratni smeri ga bilansirajo tisti, ki organizaciji niso prav nič v čast.
Imponira pa mi pri naši organizaciji njen razvoj, njen napredek, njeni koraki nazaj in naprej. To pomeni, da je njena struktura živa, da se obnavlja in izboljšuje in da je zmožna doseči še nove uspehe.
Zato še na mnoga leta skavtski organizaciji!	Mogočni	Kragulj
lijo in se veselilo navideznega konca vojne. Pametne ljudi je bilo strah. Tudi Ludvik Sluga je bil med temi. Resno je menil: »Zdaj se bo vojna šele začela!« In res je bilo tako.
Začeli so se dnevi strahu in negotovosti. Vesti, ki so prihajale, niso bile za dobre ljudi prav nič razveseljive.
PRVA ARETACIJA
Bilo je v mesecu oktobru na predvečer praznika Kristusa Kralja leta 1943. Zaropotalo je po vratih, vstopili so partizani in ukazali kaplanu Slugi, da mora z njimi. Istočasno so aretirali tudi kaplana Ladota, njegovega očeta, sestro Marto in še mnoge druge iz vasi. Zaprli so jih v staro vojašnico, oba kaplana pa so odvedli v neko drugo kasarno in ju zastra-žili.
Naslednji dan so nemški avioni bombardirali Cerkno. Vse je bežalo v zaklonišča, le kaplana sta ostala v kasarni zaklenjena. Ko je padla bomba na dvorišče kasarne, so se vrata sobe pod zračnim pritiskom odprla in sta zbežala na prosto. Ko so partizani videli, da sta zbežala, so streljali za njima. Znova so ju aretirali kakor tudi vse druge arestante. Odvedli so jih v Trebenče v senik nekega kmeta. Tu so ostali dva dni in kaplan Lado je tedaj z grozo opazil med arestanti tudi očeta in sestro Marto. Na istem seniku so spali tudi partizani in partizanke. Njihovo govorjenje in obnašanje je bilo ostudno, tako da je Lado rekel sestri: »Pokrij se z deko čez glavo in ne glej v tisti kot.«
Neka dobra družina iz Trebenč je kaplanoma prinesla hrano, a se je nista dotaknila, vse sta razdala drugim, potreb-nejšim. Ko so zvedeli Cerkljam, kje se nahajajo, so se partizani zbali in jih takoj odpeljali drugam. Kaplan Sluga je prosil stražarja, naj gresta do sestre, da jima bo izročila brevir. Ustregla sta mu in z besedami »Na, tu imaš hudiča!« sta mu izročila brevir.
V	četrtek 26. januarja je bila v Trstu tiskovna konferenca, ki so jo sklicale politične in kulturne sile slovenske manjšine v naši deželi za predstavitev nujnih zahtev v zvezi z globalno zaščito. Na nji so sodelovali predstavniki SSk, PCI, PSI, SSO, SKGZ in kulturnih društev videmske pokrajine. SSk je predstavljal deželni predsednik dr. Rafko Dolhar, SSO pa Sergij Pahor; bili so še za PCI Boris Iskra, za PSI Aljoša Volčič, za SKGZ Boris Race, za beneške organizacije Fer-rruccio Clavora.
Ne bomo tu na dolgo pisali o tem, kaj so slovenski predstavniki na omenjeni tiskovni konferenci iznesli. Predobro namreč naša javnost že pozna vse bistvene probleme v zvezi s prizadevanji za globalno zaščito. Hoteli so predvsem seznaniti italijanske kroge, zlasti javna občila — tisk, radio in televizijo — o teh slovenskih zahtevah in pričakovanjih.
Omeniti hočemo le poseg zastopnika društev in zavednih Slovencev videmske pokrajine Ferruccia Clavore. Poudaril je, da je zaščitni zakon posebnega pomena za Slovence videmske pokrajine, ki za razliko od tržaških in goriških rojakov še vedno čakajo, da bi država formalno priznala njihov obstoj. Morebitna njihova izključitev iz globalnega zaščitnega zakona ali omejevanje njihovih pravic bi močno načelo njihovo zaupanje v verodostojnost države same. Ob koncu je še posebej poudaril, da je to v precejšnji meri odvisno od katoliških političnih dejavnikov, ki na tem področju na žalost zaostajajo za drugimi kulturnimi tokovi.
Ta tiskovna konferenca je potem imela močne odmeve v italijanskem vsedržavnem dnevnem tisku, poleg seveda tudi krajevnih italijanskih dnevnikov in radiotelevizije.
Milanski »II Corriere della sera« je prinesel poročilo z naslovom »Contrastata discussione a Triete sui problemi della tutela culturale della minoranza etnica. Un progetto di legge per la lingua slo-vena«. V članku milanski dopisnik G. Per-tegato prikazuje temeljne točke v zvezi s problemi zaščite. Tako opozarja na nasprotovanje skrajne desnice, nato omenja nekatere elemente demokrščanskegazakon-skega osnutka, ki ni za Slovence zadovoljiv, in v tem okviru posveča del članka prav problematiki Beneške Slovenije.
Rimski dnevnik »La Repubblica« prina-
PRVI DVE ŽRTVI
Na dan Vernih duš so jih zvezane po dva in dva odpeljali skozi vas Jagršče. Med njimi je bil tudi mlad inženir iz Ljubljane, ki je delal v rudniku bakra na Planini. Pustil je doma mlado ženo, mater in komaj rojenega otroka. Stanoval je v isti hiši kot kaplan Lado, ki je otroka krstil kar doma. Bila je dobra, verna družinica.
Do Želina so jih peljali po glavni cesti, nato pa v strmino po kozjih stezah na Jagršče. Tu so jih zaprli v veliko učilnico osnovne šole, ki pa je bila za vse dokaj premajhna. Niso se mogli zlekniti, sedeli so tesno drug poleg drugega na podu in trepetali pred tem, kar jih je čakalo. Že prvo noč so obsodili inženirja Rancinger-ja in nekega drugega cerkljanskega gospodarja na smrt. Kaplana sta prosila, da bi ju spovedala. Dovolili so in kaplan Ludvik ju je spovedal. Predno so ju odpeljali v smrt, je inženir Rancinger rekel kaplanu Ladotu: »Pozdravite mojo ženo in ji povejte, da sem nedolžen!«
Drugi so še ves teden ostali zaprti. Oba kaplana, še posebno kaplana Ladota so vse noči izpraševali. Nič jima niso mogli dokazati. Končno so vse na prvo soboto v novembru izpustili.
Oba kaplana sta bila od tedaj naprej pod strogim partizanskim nadzorstvom. Ludvik Sluga se je lahko gibal samo po cerkljanski fari, kaplan Lado pa ni smel nikamor iz vasi razen v cerkev in h gospodu dekanu. Komaj je stopil iz hiše, so že vohunili za njim.
V	takem napetem stanju so preživeli tri mesece. Nemci, partizani, bombni napadi so si sledili in sejali strah in trepet povsod.
(Dalje prihodnjič)
»KATOLIŠKI GLAS.« V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO!
ša daljši dopis z naslovom »Sloveno e bello: non siamo i barbari del Friuli«, v delu naslova pa še opozarja na protest neofašistov. Treba je sicer pripomniti, da člankar F. Vernice dokaj čudno začne svoje poročilo, ko pravi, da se po Italiji (Bel paese!) dviga novi rasizem, kjer da »Sardinci režejo uhlje«, »Sicilijanci so mafijci«, nakar nadaljuje: »gli italiano-sloveni sono stufi di sentirsi un po’ come i ter-roni del Friuli-Venezia Giulia, guardati come "barbari comunisti arrivati dalVEst’’.« (Kakšno primerjavo lahko dela s po severni Italiji rabljenimi etiketami za južnjake, ne vemo...). Avtor članka nato sicer nazorno prikaže stanje slovenske manjšine po treh pokrajinah naše dežele, čeprav nima verjetna dovolj točnih podatkov. Omenja zadevne zakonske osnutke v senatu, nato delo znane vladne komisije, ki jo je ustanovil takratni ministrski predsednik Andreotti in zlasti še reakcije nacionalistov (Liste za Trst) in skrajne desnice.
Med vsedržavnimi dnevniki je poročala še turinska La Stampa, krajevni italijanski listi so tudi dali kar precej prostora tej tiskovni konferenci. Na vsak način lahko rečemo, da je pri vsem tem pozitivno prav to, da je širša italijanska javnost mogla kaj zvedeti o naši stvarnosti.
Vprašujete Odgovarjamo
Cerkvena ali civilna poroka?
Spoštovano uredništvo Katoliškega glasa! S tem pismom se obračam na vas s prošnjo za svet. Pripravljam se na poroko. Moja nevesta pravi, da bi se poročila samo na občini. Moji starši pa bi radi, da bi se poročila v cerkvi. Zato ne vem, kaj narediti. Moji prijatelji pravijo, da sta obe poroki enako veljavni. Kaj pa vi pravite? Ali je kakšna razlika med poroko na občini in med poroko v cerkvi? Vesel bom, če mi boste to razložili po vašem Glasu. Hvala in lep pozdrav!
Trst, 18. januarja 1984
(podpis)
Odgovor. V Italiji poznamo tri oblike porok: samo cerkveno, to je tako, ki se sklene samo pred župnikom; samo civilno, to je tako, ki se sklene samo na občini; konkordatarno, to je tako, ki se sklene v cerkvi, a se nato prepiše tudi v civilne poročne knjige.
Prva poroka je veljavna samo pred Cerkvijo in nima civilnih učinkov. Druga je veljavna samo pred državo in ne pred Cerkvijo. Zato Cerkev takih zakonskih zvez ne priznava in so zanjo taki zakonci kot tisti, ki »živijo na koruzi«. Konkorda-tarni zakon pa je veljaven tako za Cerkev kot za državo; zato ima vse cerkvene in civilne učinke. Sklene se pa v cerkvi pred duhovnikom in dvema pričama, na občini se zaročenca oglasita pred poroko samo zaradi oklicev.
Sv. zakon je zakrament, to je sveto znamenje, ki podeli zakoncema posebne stanovske milosti in pomnoži posvečujočo milost. Kristjan je dolžan skleniti zakon v Cerkvi, ki edina deli milosti. Novi cerkveni zakonik pravi: »Po predpisih katoliške Cerkve se mora skleniti zakon tudi, če je le eden od zakoncev krščen v katoliški Cerkvi« (kan. 1117).
Če želite še več podatkov, se obrnite na svojega župnika ali tudi na kakega drugega duhovnika, ki bam bo dal vsa nadaljnja pojasnila.
f frančiškan Ambrož Testen
»Glas koncila«, štirinajstdnevnik hrvaške Cerkve, poroča, da je v Zadru umrl frančiškanski brat Ambrož Testen. Rodil se je leta 1897 v Loki pri Mengšu blizu Kamnika. Pri krstu je dobil ime Janez. S 16 leti je prišel v samostan v Zadru, kjer je dobil redovniško ime Benedikt. Moral se je udeležiti prve svetovne vojne. Po vojni se je vmil v samostan, a tokrat v Dubrovnik in si izbral ime Ambrož. Dovršil je noviciat in napravil zaobljube. Živel je v različnih frančiškanskih samostanih po Dalmaciji. Ostal je frančiškanski brat. Bil je kuhar, vrtnar in zakri-stan. V prostem času pa je zelo rad slikal in sicer z uspehom. Njegove slike so po mnogih dalmatinskih cerkvah. Umetnostni kritiki so visoko cenili njegova dela. Umrl je 7. januarja, dva dni kasneje so ga pokopali v Zadru ob udeležbi 40 duhovnikov, večjega števila redovnic in številnih vernikov. Na zadnji poti so ga pospremili tudi njegovi prijatelji umetniki in sodelavci.
Bralci pišejo
Pripombe kritičnih bralcev
Zopet prosite denar za katoliški tisk: denar, denar in zopet denar! Samo fehta-nje denarja za »katoliški«, ki ni povsem katoliški, ampak samo skupinski! Pravilo velja, da kadar kdo vpraša denar za kritje stvarnih stroškov, pokaže odkrite račune, kajti zahtevati brez dokaza, je res samo fehtanje!
Katoliški tisk v našem zamejstvu bi bil »svoboden«, če bi se določeni odgovorni činitelji ne bili povezali z režimom v matični domovini in se že zaradi same povezanosti njemu podredili! Tako je ta »katoliški« tisk spravil na tisto pot tudi našo mladino!
Slovenci v zamejstvu, to je v Italiji, propadamo, ker ni več med nami pravega slovenstva! Temu je kriva tudi povezava »katoliške« kulturne organizacije s titovsko (reci: komunistično), ki je brez-božniška!
Pokažite, torej, jasne račune in hodite po pravi katoliški poti! Na tej poti najdemo samo verski list DOM iz Benečije!
Kritični bralci
Opombe ured.: Iz tona tega pisma sklepamo, da ga je napisala oseba, ki je osebno užaljena. Kljub temu naš odgovor.
1. »Denar, denar...« Dovolj smo že razložili in povedali, kako je nastal prvi katoliški tednik in kako se je vzdrževal. Kar je veljalo po zadnji /vojni, velja še danes, ker se razmere niso spremenile. Naklada vseh slovenskih katoliških tiskov je premajhna, da bi zmogli kriti vse stroške. Prostovoljno delo sotrudnikov in urednikov ni dovolj. Zato ponavljamo: če bodo naši ljudje svoj katoliški tisk podpirali tudi s prostovoljnimi darovi, kot so ga doslej, bo izhajal še nadalje, sicer bo zamrl kot je napr. zamrla Demokracija v Trstu.
2. Iz sklada za katoliški tisk podpiramo Katoliški glas, Pastirčka, Mladiko in po potrebi še kak drug tisk. Če bi uredniki omenjenih tiskov imeli kako plačo, bi lahko kdo upravičeno očital, da delamo za denar; ker pa poleg prostovoljnega dela nemalokrat dodamo še svoj denar, nima nihče kaj očitati, še najmanj »kritični bralci«.
3. Prav zaradi tega smo tudi svobodni, pa naj kdo še toliko sumi v našo svobodo. Bralčevo mnenje, da nismo svobodni, ker so se nekatere katoliške organizacije povezale s Slovenijo in sodelujejo z levičarskimi organizacijami na kulturnem polju, je to njegovo osebno mnenje, ki priča, da mož živi še v ozračju prvih povojnih let. V tem času je Cerkev obhajala II. vatikanski vesoljni cerkveni zbor in v marsičem zavzela bolj strpna stališča tudi do raznih političnih in kulturnih tokov sedanjega časa. Tudi režim v Jugoslaviji ni več takšen kot je bil. V marsičem kaže večjo strpnost. Ali naj vse to zanikamo? Ali naj zanikamo premike v Cerkvi in premike v nekaterih režimih? Nismo in nočemo biti »homeinisti«.
»Vsem galjotom vile v vamp«
Premiera. Ker naš tednik zaradi pomanjkanja prostora nikakor ne more objaviti daljših ocen, zato o zadnji farsi »Vsem galjotom vile v vamp« povzamemo le sledeče:
Zgodba Matkove Tine je lepa, toplo človeška, slovenska kakor so lepe in zato narodu koristne vse povesti, črtice in romani našega velikega goriškega pisatelja Ivana Preglja. Seveda je vprašanje, če je ta skromna povest kot odrsko delo primerna za naše šolarje in dijake nižjih razredov. To naj presodijo ravnatelji, ki so za delo na šolah odgovorni.
Dramatizacija (Tone Partljič) sama je manj posrečena in prav tako bi lahko bila režija Jožeta Babiča zelo drugačna, vsaj ne žaljiva. Prikaz romarjev in njihovega voditelja, duhovnika kot predstavnika »šibe božje« je nesprejemljiv. Kaj bi rekli npr. partizani, če bi neki koledniki, komedianti ali pustarji na ta način danes nastopali po vaseh in tako prikazovali njihovo trpljenje v hudih štirih zimah zadnje vojne?
Ne ugaja tudi naslov, čeprav je vzet iz pisateljevega teksta; naslov vsake knjige ali igre naj bo vedno resen, dostojen, lep kakor je vsebina povesti. Tako pa nehote »zbežijo®... »vile v vamp« na račun galjotov 20. stoletja, ki so krivi raznih gulagov, dolgih otokov, pologov, samoprispevkov, programskih jeder in kar je še takih »dosežkov« realnega socializma.
Ostane tudi vprašanje in odgovor bodo našli obiskovalci sami, ali je takšna igra sploh primerna za počastitev pisatelja Ivana Preglja. Ko bomo zvedeli, kaj pravijo o tem odrskem delu Pregljevi sorodniki in priznani kritiki, bomo o takšni Matkovi Tini še pisali.
V Cerknem v letih 1943-44
Pismo škofa Bellomija tržaškim vernikom
V sredo 25. januarja se je tržaški škof Bellomi obrnil na svoje vernike s posebnim pismom. Povod za pismo je bogoskrunski rop v stolnici sv. Justa. V pismu g. škof razkriva svojo globoko žalost zaradi ropa v stolnici. Romarji niso le odnesli 43 dragocenosti, ampak tudi polomili križe in druge cerkvene predmete, ki se uporabljajo pri bogoslužju. Škoda je velika in jo bo težko popraviti, a najhujše je bogoskrunstvo, ki je izredno prizadelo vse tržaške vernike.
Splošna zavarovalnica (Assicurazioni Generali) ponuja 5 milijonov tistemu, ki bi Pomagal najti ukradene predmete.
G. škof prosi za denarno pomoč za kritje velikih stroškov za vzdrževanje stolnice. Zahvaljuje se tudi predstavnikom javnih oblasti, ki so pokazali veliko pripravljenosti, da se storjena škoda popravi. Solidarnost so izkazali vsi škofje Treh Benečij, na prvem mestu msgr. Ravignani, škof v Vittorio Veneto.
G. škof zaključuje svoje pismo s pozivom tržaškim vernikom, naj tudi v tej Preizkušnji raste pokorščina božjim zapovedim, da bi bila skupnost vernikov vedno bolj kvas poštenosti, moralnega zivljenja in spoštljivega in mirnega so-zitja za vse.
Pastoralni obisk na Opčinah
V tednu od 11. do 18. februarja bo g. škof Bellomi opravil pastoralni obisk na Opčinah, naslednji teden pa bo obiskal Bane in Ferluge. V zvezi s tem obiskom smo dobili daljši članek. Iz tehničnih razlogov ga bomo objavili prihodnjič.
Obsodba protimanjšinskega zborovanja MSI
Ob napovedanem in izvedenem javnem
zborovanju MSI in Fronte della gioventu v tržaškem Avditoriju v nedeljo 29. januarja, na katerem je nastopil sam vsedržavni tajnik neofašistične stranke Almi-rante z geslom »Proti dvojezičnosti«, Slovenska skupnost v Trstu odločno obsoja to manifestacijo, ki je bila očitno naperjena proti vsakršnim poskusom, da bi se ustvarilo ozračje strpnosti, razumevanja in demokratičnega priznanja pravde pripadnikom slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Namen te in podobnih akcij je preprečiti pripravo in odobritev zakonske zaščite Slovencev v italijanskem parlamentu. Pri tem — nadaljuje sporočilo SSk — moramo na žalost ugotavljati, da takšno nastopanje pri nas v Trstu omogoča tudi brezbrižno in pasivno zadržanje nekaterih demokratičnih strank, ki se sicer na zunaj kažejo naklonjene priznanju pravic naše narodne skupnosti.
Zato SSk poziva vse demokratične in druge družbene sile, da nedvoumno obsodijo podvige, ki ponovno oživljajo ozračje napetosti in nevarnega nacionalizma, in se hkrati zavzamejo za čimprejšnjo in čimbolj pravično rešitev odprtih vprašanj zakonske zaščite Slovencev v Italiji. To je potrebno — zaključuje SSk — tudi zaradi tega, ker se bo protislovenska kampanja verjetno nadaljevala in se nevarno okrepila, če ne bo deležna obsodbe najširših krogov demokratičnih sil.
★
Društvo slov. Izobražencev v Trstu vabi na Prešernovo proslavo, ki bo v sodelovanju s Slovensko prosveto v ponedeljek
6.	februarja ob 20.30. Govoril bo Viktor Blažič, nastopil pa dekliški zbor iz Devina pod vodstvom Hermana Antoniča. Sledilo bo nagrajevanje zmagovalcev natečaja Mladi oder in literarnega natečaja Mladika.
Iskren dialog med katoličani, tako bi lahko s štirimi besedami označili prvo javno srečanje med Duhovsko zvezo (DZ) in našimi izobraženci v ponedeljek, 16. januarja na sedežu društva v ul. Donizetti.
Govorila sta msgr. dr. Lojze Škerl, ki je podal nekaj misli o nastanku, zgodovini, razvoju in namenu ter pomenu DZ na Tržaškem, ter podpisani, ki je kot tajnik DZ poročal o rednih sestankih duhovnikov (tudi na dekanijski ravni) in o čem se na teh sejah razpravlja.
DZ je nastala leta 1947/48 in je takoj dobila priznanje krajevnega ordinarija. Predhodnik sedanje DZ je Zbor svečenikov sv. Pavla, nastal leta 1899. Ta organizacija je povezovala slovenske in hrvaške duhovnike na Primorskem. Kot stanovska organizacija je bila opora predvsem duhovnikom samim, a istočasno tudi ljudstvu, Predvsem v dobi fašizma, ko sta ostala tako slovenski kot hrvaški duhovnik edina opora zatiranemu ljudstvu.
Danes se proslavljajo samo nekatere obletnice, ki imajo svojo važnost, a niso edine važne. Cas je, da širimo svoje zgodovinsko obzorje! Tedaj bomo ugotovili, da se je začel prvi in pravi odpor proti kvarnemu iredentizmu prej in črnemu fašizmu potem prav pri duhovnikih; odpor brez nasilja in prelivanja krvi, v sotrplje-nju z ljudstvom in ob vsakdanjem delovanju v korist ljudstva.
Duhovniška organizacija ne izstopa v javnosti, ker ni v navadi duhovnika, da hi se proslavljal, naj raje laiki (morda tisti, ki očitajo duhovnikom zaprtost) preiskujejo našo preteklost, in sicer prav to Poglavje, ki je še danes neraziskano.
Toda vrnimo se k srečanju v Društvu slovenskih izobražencev! Po poročilu dr. Škerla je podpisani podal v shematični °bliki celotni potek delovanja slovenske tržaške duhovščine. Vsi slovenski duhovniki (skupno nas je 27, 18 v okolici, 9 v mestu) smo člani DZ; srečujemo se vsako Prvo sredo v mesecu na duhovni obnovi m obenem za medsebojni pogovor o pastoralnih problemih. Po škofijskih predpisih se sestajamo tudi za dekanijske konference, saj pripadamo vsi (okoliški duhovniki po cerkvenem pravu, mestni pa Po osebni odločitvi) k openskemu dekanatu. Vsa naša srečanja so v glavnem Polnoštevilno obiskana in nam vsakikrat vlivajo novega poguma in več skupne zadetosti.
Kakor v vseh družinah in skupinah, je
tudi naš razgovor iskren, medsebojno si povemo, kar mislimo, saj nas ne vodi avtoritarna partija ali kako neiskreno kimanje. Imamo različna gledanja, različne vidike o uporabljanju sredstev. To gotovo ni medsebojno prepiranje.
DZ je strokovna organizacija, ki povezuje duhovnike kakor se to dogaja z odvetniki, zdravniki, športniki itd., katerim nihče ne očita zaprtosti. DZ pa je brez dvoma edina slovenska organizacija na Primorskem, ki že toliko časa živi, deluje in povezuje svoje člane.
Že dejstvo, da smo rade volje pristali na to srečanje (škoda, da ga ni bilo že prej!), dokazuje, da si želimo odprtosti, soodgovornosti in soodločitve. Laiki naj bodo z nami soustvarjalci. Morda se ne zavedamo, a smo na tej poti: glej Škofijski pastoralni svet, Župnijske svete, skavtska organizacija itd. Ni pa vse odvisno od nas slovenskih duhovnikov, končno odločitev ima ordinarij. 'Ne skrivamo ničesar, ker pač ni kaj skrivati; za nekatere probleme (npr. Marijanišče) nimamo magične rešitve.
Vsako srečanje predstavlja dialog, zbli-žanje, sodelovanje. Prepričan sem, da pomeni omenjeni razgovor nov korak v to smer, za kar smo hvaležni Društvu slovenskih izobražencev, da so nudili priložnost za pomenek.
Sicer dialog ni zaključen; naj se nadaljuje na različnih ravneh, da ne bomo ostali le pri nekem večeru, ki je šel že mimo. Potrebujemo vedno novih prijemov in novih pobud, ki naj koristijo k rasti krajevne Cerkve.
Dušan Jakomin
Posrečen nastop dua Pagani-Scuor
22. januarja so se v goriškem Avditoriju ponovno začeli koncerti kulturnega združenja »Lipizer« z nastopom Simonette Pa-gani (flavta) in M. Giulie Scuor (klavir). Koncertistki sta predvajali skladbe Fau-reja, Roussela, Reinekeja, Hindemitha in Bartoka, ki so si med seboj stilno in formalno zelo različne, čeprav spadajo vsi komponisti v sklop modemih avtorjev.
Izven programa sta izvajalki podali še Beethovnovo arijo iz dela »Deset tem z variacijami«. Komentirala in napovedovala je Chiara Bledig.
Prihodnji koncert bo v Avditoriju v nedeljo 5. februarja z nastopom harfistke Serene Argentin,	L.	Q.
Občni zbor
Slovenske prosvete
V torek 24. januarja je bil v Peterlino-.vi dvorani v Trstu občni zbor Slovenske prosvete, na katerem je bil podan obračun opravljenega dela v preteklem letu in so bile postavljene osnove novega programa, ki predvideva vrsto manifestacij poleg že utečenih pobud na raznih področjih prosvetnega delovanja.
Predsednik Marij Maver je med drugim opozoril s posebnim poudarkom na založniško dejavnost, ki se odvija z rednim izdajanjem mesečnika »Mladika« in s priložnostnimi podvigi, kot je nedavna knjiga posvečena pesniku Vinku Beličiču.
V svojem poročilu pa je predsednik opozoril še zlasti na težke razmere, v katerih mora Slovenska prosveta delovati zaradi neustreznega javnega finansiranja kulturne dejavnosti, ki se zaradi tega ne more razvijati, kot bi se 9icer lahko. Zlasti je pri tem prizadeta koordinacijska vloga Slovenske prosvete v delovanju pridruženih članic, ki delujejo na krajevnem okviru.
Med diskusijo so prišli na dan razni problemi društev, ki delujejo neposredno pod okriljem Prosvete, kot drugih članic, obenem z njimi pa tudi vrsta zanimivih idej in pobud, ki naj bi jih uresničili v novi sezoni.
Posebej so bili obravnavani problemi društev, ki se ukvarjajo z mladino. Mladi se namreč zaradi številnih manifestacij in dejavnosti težko znajdejo in zlahka ne najdejo poti v društvo, ki je prav njim namenjeno. Potrebno bo pač najti nove prijeme in metode dela, ki bodo ustrezale času in novim razmeram.
Na občnem zboru Slovenske prosvete je bil govor tudi o krizi amaterske gledališke dejavnosti, ki je sicer splošnejši pojav z redkimi, častnimi izjemami, katere bi bilo potrebno prav zato bolj ovrednotiti in jim dati potrebna priznanja.
Vsekakor je bilo izrečenih veliko koristnih idej in pobud, za katere je zadolžen na novo izvoljeni odbor, v katerem so v glavnem vsi prejšnji odborniki z manjšimi premiki in s člansko razširitvijo. Na občnem zboru je bilo med drugim tudi potrjeno, da bo jeseni na Tržaškem in Goriškem koroški kulturni teden.
Kamenčki
Šest stavkov, ki jih ni bilo
»V petek, 20. januarja, je v Trstu umrl Franc Jeza, star 67 let. Po rodu je bil iz okolice Ptuja, po poklicu časnikar, uveljavil pa se je tudi kot pisatelj. Kot krščanski socialist se je med vojno vključil v narodnoosvobodilno gibanje in je zaradi tega okusil strahote fašističnih in nacističnih ječ in lagerjev. Po vojni se je umaknil iz Slovenije, ker se ni strinjal z njeno družbenopolitično ureditvijo. Svoje nazore, s katerimi se ne moremo strinjati, je širil z govorjeno in tiskamo besedo. Svojcem izrekamo sožalje.«
Teh šest stavkov — ali kaj podobnega — bi bil lahko objavil Primorski dnevnik, ki želi veljati za glasilo vseh Slovencev v našem zamejstvu.
Toda tega ni storil. Z ledenim molkom, ki mu ga štejemo v profesionalno in človečansko sramoto, je dokazal, da ni zmožen geste, ki mu je bila ponujena na zlatem pladnju človeške širine, tako dobrodošle za naše zamejske stiske, ki jih je tudi rajni Franc Jeza sodoživljal kot zaveden Slovenec in kot vesten kronist našega kulturnega in nacionalnega življenja.
Zapomnili si bomo ta molk, s katerim se je moralno kvalificiral Primorski dnevnik. Ta molk nepogrešljivo zaudarja po mladostni ljubezni Primorskega dnevnika do Josipa Visarijonoviča Džugašvilija — Stalina.	(Podpisi)
01ympia - Najmlajša ženska ekipa
Z GORIŠKEGA
Knjiga Slovenci ob Soči
V	četrtek 26. januarja je bil v Katoliškem domu v Gorici izreden kulturni večer. Njegovo izrednost so izpričali tudi številni udeleženci. Privabila jih je predstavitev knjige Marijana Breclja iz Nove Gorice z naslovom »Slovenci ob Soči med Brdi in Jadranom«. Knjigo je predstavila prof. Marija češčut.
Povedala je najprej, da je knjigo izdala Celjska Mohorjeva družba med svojimi rednimi publikacijami za leto 1984. Ker ima Mohorjeva družba svoje bralce po celi Sloveniji, so dobili knjigo v roke praktično vsi v Sloveniji. Kaj podobnega ni še doživela kaka druga knjiga o Goriški. Avtor Marijan Brecelj je knjigo razdelil na tri dele: v prvem prinaša 47 tekstov raznih pesnikov in pisateljev, ki govorijo o Gorici in Goriški. Med njimi so pesniki S. Gregorčič, A. Gradnik, L. Šorli, F. Benedetič, Miroslav Košuta; med pisatelji pa Prežihov Voranc z odlomkom iz »Doberdoba«, Fr. Bevk, L. Piščanc, St. Vuk, A. Rebula, B. Pahor in še drugi. »V izbranih tekstih se nekako zrcali zgodovina naše prisotnosti na tem koščku slovenske zemlje,« pravi predavateljica.
Za tem, recimo literarnim prikazom, sledi drugi del, ki se približuje nam gori-škim Slovencem v Italiji v naši zgodovinski preteklosti od davnine do leta 1982.
V	glavnih potezah oriše preteklost gori-ške zemlje, ki je poznala že toliko gospodarjev in vladarjev, toliko držav in državnih sistemov, kljub temu pa ostala naša, slovenska. Poleg zgodovine zanima Marijana Breclja tudi zemljepisni položaj te zemlje med Brdi in Jadranom. Posebno pozornost je posvetil sedanji upravni razdelitvi in zato poroča o vseh občinah, kjer živijo Slovenci
»Najpomembnejše poglavje v knjigi, pravi prof. češčutova, je tisto, ki se loteva slovenskega utripa v goriški pokrajini danes. Najprej razčlenjuje politično življenje Slovencev v Italiji, potem gospodarstvo v goriški pokrajini s poudarkom na Slovencih seveda, slovensko prisotnost v goriški Cerkvi, stanje slovenskega šolstva za leto 1982/83, literarno ustvarjanje, tisk in založništvo, likovno in glasbeno ustvarjanje, predstavitev obeh osrednjih kulturnih organizacij ter nazadnje obeh osrednjih kulturnih domov.«
Na koncu knjige je bogat izbor iz gori-ške bibliografije, kar bo zelo dobrodošlo vsem, ki se bodo v prihodnje ukvarjali z goriško pokrajino in Slovenci v njej. Knjiga je tudi bogato ilustrirana večji dal z -originalnimi fotografijami Zdenka Vogriča.
Zaključimo, kot je zaključila Marija Ceščut: »Že zgolj listanje po knjigi te vrste nas mora prepričati v resnično prodornost našega delovanja in v dragocenost našega kulturnega snovanja, kar nas navdaja z utemeljenim in skorajda optimističnim občutkom samozavesti.«
Zakonca Cotič Jožef in Marija Sirk bosta obhajala zlato poroko. Poročila sta se namreč 7. februarja 1934 v Medani, ker je bila nevesta od tam doma, ženin Jožef pa iz Šempetra pri Gorici. Z družino sta pozneje stanovala v Gorici, kjer stanujeta še danes. V zakonu sta imela tri sinove, ki so danes vsi trije poročeni z družinami .Oče Jožef je delal v tekstilni tovarni v Podgori, sedaj je upokojen. K lepemu življenjskemu jubileju čestitamo tudi vsi, ki Cotičeve starše poznamo. Še do nadaljnjih jubilejev!
Počastitev dr. Antona Kacina v goriškem občinskem svetu
V	-petek 27. januarja je bila seja gori-škega občinskega sveta, ki je obsegala vrsto vprašanj redne uprave ter interpelacije. V začetku seje se je svetovalec SSk dr. Andrej Bratuž spomnil pravkar umrlega dr. Antona Kacina, večletnega občinskega svetovalca SDZ v Gorici. Svetovalec je predvsem omenil njegovo izbrano figuro kulturnega, šolskega in političnega delavca ter še posebej njegovo zadnje večje delo, slovensko slovnico za Italijane. Tudi s tem in drugim publicističnim delom je pokojnik prispeval k vedno večjemu razumevanju in sodelovanju v našem prostoru. Župan Scarano je nato v imenu odbora izrazil svoje sožalje svojcem in se pridružil izvajanjem predstavnika SSk.
MOŠKI ZBOR »MIRKO FILEJ« - GORICA priredi v četrtek 9. februarja ob 20,30 v
mali dvorani Katoliškega doma kulturni večer, na katerem bo predstavil svojo
PLOŠČO IN KASETO »ZAMEJSKI ZVOKI«
Na sporedu je tudi nastop zbora in prikaz diapozitivov z gostovanj v Belgiji in Rimu.
Lopo vabljeni!
Sovodnje
Seja občinskega sveta. Bila je v torek 24. januarja. Glavna sklepi so bili:
Občini Moraro se izplača strošek za sežiganje smeti in sicer 2.600 lir za stot. Sovodnje se namreč morajo posluževati tega upepeljevalnika, ker je goriški v popravilu.
Odobril se je povišek taks za grobove na pokopališčih, kajti takse so ostale one iz leta 1972. Nove takse so: za postavitev spominskega kamna 10.000; grob za 50 let
50.000	lir za kv. m.; grobnica 80.000; izkop mrliške jame 30.000; premestitev zemeljskih ostankov 100.000, ker gre za izkop dveh jam.
Nadalje je svet odobril nekaj čez tri milijone lir za delno ometanje telovadnice od zunaj. Dogaja se namreč, da skozi stene ob večjem deževju pronica voda. Tu se je vnela ostra razprava, kdo je kriv, da na komaj zgrajeni telovadnici že pušča voda. Svetovalci večine in manjšine so bili za to, da se preveri, ali ni morda krivo podjetje, ki je telovadnico zgradilo. Občinski odbor se je obvezal, da bo to preveril.
Odobrili so -pravilnik natečaja za občinske službe. Med drugim so določili, da prosilec mora tudi pismeno obvladati slovenščino. Komisijo pa bodo sestavljali štirje člani, med njimi zastopnik manjšine ter sindikalni predstavnik.
Občinski svet je nato odobril dve prošnji na deželo in sicer 6.600.000 lir za občinsko knjižnico ter 40 milijonov za zgraditev športno-kultumega centra na Vrhu. Za to posojilo je pravzaprav zaprosila Gospodarska zadruga Vrh, ki misli graditi omenjeni center. Občinski svet pa mora dati svoj pristanek, in to se je zgodilo.
Zadnja točka je bila odobritev proračuna za leto 1984. V proračunu je predviden za javna dela izdatek 700 milijonov lir. Toda v glavnem gre za dela, ki so bila že načrtovana i nodobrena, a ne še izpeljana, npr. obnova greznic v Rupi in na Peči, razširitev pokopališča na Vrhu, popravila na šolskih stavbah v Rupi in v Gabrjah, otroškega vrtca v Sovodnjah, ureditev gozdne ceste na Vrhu, zgraditev cestnega podvoza pod železnico na Štra-dalti. Svetovalec Remo Devetak je dodal še, naj se razširi cesta na odseku, kjer bo kultumo-športni center na Vrhu in naj bo osnutek proračuna bolj izčrpen in ne tako kratek kot lanski.
Govorili so še o hišniku za telovadnico, o gostovanju v Železnikih (občina Škofja Loka), o srečanju slovenskih županov in zastopnikov iz Nove Gorice v Doberdobu in nazadnje še o prošnji nekega italijanskega podjetja, da bi zgradilo kemično tovarno v bližini postaje. To prošnjo je občinski svet zavrnil, ker bi zahtevala spremembo urbanističnega načrta.
iirti ijljlfft®
Nedelja katoliškega tiska v Gorici
Prireditev za katoliški tisk v Katoliškem domu je v nedeljo 29. januarja lepo uspela. Dramska skupina PD »Štandrež« je ponovila komedijo Jaka Štoke »Moč uniforme«. Kot drugod je tudi v Gorici zbudila veliko zdravega smeha in zabave. Gotovo zasluži, da jo še kje predstavijo.
Pred igro in med odmori je deloval sre-čolov. Tudi tu je bilo veliko veselja ob številnih dobitkih. Udeleženci, ki so napolnili dvorano, so pokupili tudi vse srečke. Po dolgem času je bilo spet videti prijatelje z onstran meje. Znova odprta meja nas bo družila tudi ob skupnih srečanjih.
Pri uvodnih besedah je urednik Katoliškega glasa dr. Kazimir Humar opozoril, da bomo prihodnje leto obhajali že 40-letnico prvega slovenskega katoliškega tednika po vojni »Slovenskega Primorca«, ki je začel izhajati avgusta 1945. Naslednje leto je pa zaživel Pastirček. Zaradi tega bi kazalo prihodnje leto združiti Nedeljo katoliškega tiska s proslavo za 40 let Slovenskega Primorca in Pastirčka.
Iz življenja zbora »Lojze Bratuž«
Glasbena doživetja na odru sodijo vsekakor med najprijetnejše in najdragocenejše trenutke skupinskega življenja, saj so v delovanju in nastopanju pevskega zbora strnjeni estetski, narodnostni, socialni in vzgojni moment.
Med skupine, katerih prisotnost je v našem krogu in današnjem času življenjska, spada zbor Lojze Bratuž. Ta vokalna skupina pozna zaradi omejenosti kroga, jz katerega lahko izbira člane, svoje dobre in slabe čase. Vendar je zbor zavoljo vztrajnosti in odgovornosti številnih članov in dirigenta znal zlesti iz težav tudi v najbolj kritičnih trenutkih, zato lahko še danes nudi številnim mladim prijetna doživetja in približa glasbeno govorico tudi preprostemu, glasbeno neizobraženemu članu.
Volja po stalnem prenavljanju in prilagajanju novim razmeram in zahtevam ča-
sa je prišla do izraza tudi pri sestavljanju odbora, ki bo vodil zbor v kasnejših treh letih. Tudi na prvi seji odbora so zahtevne funkcije sprejeli mlajši člani. Mesta so bila tako porazdeljena: predsedniško mesto bo ohranila F. Žgavec, ki s svojo izkušenostjo, delavnostjo in reprezentativnostjo zna nuditi zboru trdno vodstvo, podpredsednik zbora bo za naslednja tri leta S. Kerševan, blagajna bo ostala še nadalje v rokah D. čotarja, tajniške posle bosta odslej opravljali H. Dornik in S. Košič. Nove sile so prevzele organizacijsko skrb pri zboru in te so N. Komjanc, N. Grusovin in M. Pelicon, za poročila o delovanju in nastopih zbora bo skrbela J. Žnidarčič.
Zbor pripravlja trenutno program skladb za vsakoletni samostojni koncert, na vidiku ima še krajše nastope, tekom tega leta pa ima v načrtih še obnovo oblek za ženski del zbora. - H. D.
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
OBVESTILA
Romanje v Maria Zeli
Začelo se je vpisovanje za skupno tržaško romanje v Maria Zeli in na Dunaj, ki bo od ponedeljka 2. do petka 6. julija. Vpisujejo vsi slovenski dušni pastirji.
Skavti in skavtinje iz Doberdova vabijo v nedeljo 5. februarja ob 10. uri k skavtski maši; po maši bo v župnijski dvorani v Doberdobu odprtje skavtske razstave.
V	nedeljo 19. februarja ob 16. uri bo v
Katoliškem domu v Gorici proslava ob 20. obletnici začetka Slovenskih goriških skavtov.
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda vabi na mesečno mašo za edinost, ki bo v Marijinem domu v ul. Risorta 3 ob 17,30. Sledijo ekumenski razgovori.
DAROVI
Za Katoliški glas: N. N., Opčine 10.000; družina Viktor Kalin v spomin na teto Viktorijo 50.000 lir.
Za katoliški tisk: N. N. ob srebrni poroki 20.000; N. N. 20.000; slovenski misijonarji, Toronto 27.000; Otilija Valantig 35.000; K. T. 15.000; M. B. 50.000; K. U. 50.000; prof. Beličič 15.000; F. Sivec 5.000; družina Bratuž v spomin dr. Antona Kacina 50.000; Frančiška Gržina 15.000; N. N. 200.000; Pavla Gec, Ferlugi 10.000 lir.
V	sklad za zdravljenje Emila Valentinčiča v Parizu: družina Florenin namesto cvetja na grob Leopolde Gruden 30.000 lir.
Tereza Knez: za Našo pot, za Alojzije-višče in za Zavod sv. Družine po 20.000 lir.
Ema Sirk, Krmin: za Našo pot ob 30. dnevu smrti Venčka Černič 20.000, za Katoliški glas ob veseleem družinskem dogodku, ko je Tanja dobila sestrico Eriko
20.000 lir.
Za zavod sv. Družine: Stanislav Soban v hvaležen spomin na prof. dr. Antona Kacina 50.000 lir.
Za novo telovadnico: Marko Škorjanc
100.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Mara Košuta-Sosič v spomin na taščo in staro mamo Justino Sosič 50.000; Mihela Sosič-Malič 50.000; Valerija Gombač v spomin na starše in brate 30.000; družina Vidau-Rinko namesto cvetja na grob Franca Jeza 30.000; Nevio Valentini ob krstu sinčka Denisa 20.000; družina Vidau-Rinko namesto cvetja na grob Viktorije Hrovatin 20.000; Lidija Štor namesto cvetja na grob Karla Sosič 15.000; Ana Sosič 10.000; Vlasta Sosič-Zgonc 5.000; Emil Ferluga 5.000; Milka Sosič 5.000; družina Kalc 50.000; N. N. 200.000; družina Viktor Kalin v spomin na teto Viktorijo 50.000; Sonja Mlač 5.000; Marija Dolenc namesto cvetja na grob Viktorije Hrovatin 10.000; Škerl-Behmann Ema v spomin na moža Oskarja 100.000; družina Artač v spomin na časnikarja Franca eJza in na ravnatelja dr. Antona Kacina 25.000; Maksimilijana Mel-ling namesto cvetja na grob Viktorije Hrovatin 50.000; ista še 200.000; N. N. 25.000; Marija ob obletnici smrti matere Ontonije Dolenc 20.000; Marija Agelli 5.000; Angelina z družino namesto cvetja na grob Viktorije Hrovatin 30.000; v isti namen Cilka, Pierina in Karla 30.000; Lojzka v spomin na moža Zorana Sosič 20.000; N. N. za potrebne v župniji 30.000 lir.
iiiiiHiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiimiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiii
IZŠEL JE »PASTIRČEK« ZA FEBRUAR
lUlllllllllllllMllllllllillllllllllUllllllllllllllllllNlllllllllllIlllliiiiniim,,!,,,,,,,,,!,,,,,
Za župnijsko dvorano v Nabrežini: Nabirka ob blagoslovu hiš v okraju »Vas« 2.838.150; N. N., Gorica 20.000; Kakeš 20.000; Adam 5.000; Pertot 5.000; Renzi 4.500; Gruden 5.000; Vitez 5.000; Terčon 70.000; Pertot 5.000; Terčon 5.000; Grilanc
15.000 lir.
Ob srebrni poroki N. N. iz Trsta: za
slovenske misijonarje 50.000, za cerkev na Sv. gori 25.000, za zdravljenje Emila Valentinčiča 25.000 in za cerkev na Repen-tabru 20.000 lir.
Za odsek slov. Vinc. konf. pri Sv. Ivanu: Članice in razni verniki v počastitev spomina Slavke Skuk vd. Špacapan 100.000.
Za cerkveni zbor v Borštu: Prijateljica iz Boršta v spomin Olge Pečnik 25.000 lir.
Za misijone: Marija Batagelj 50.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: Meri Keber v spomin na pok. moža Lina 40.000; Albina Berdon 20.000 lir.
Za Apost. sv. Cirila in Metoda: Dr. Drago Štoka 10.000; N. N., Trst 5.000; Viktorija Sosič 50.000; N. N., Trst v spomin Ivanke Furlan in Lije Stopar 100.000 lir.
Za kapelo pri Domju: N. N„ Trst v spomin Lojzke in Antona Podgornik 10.000; družini Stopar in Sacchi, Trst v spomin na Lijo in starše Stopar 50.000; ga. Fela, Trst 5.000; Franc Kaluža, namesto cvetja pok. Ivanki Furlan 10.000; Cvetka Vovk, Trst 5.000; Karolina Smotlak, Mačkolje 5.000; Lidija Strnad, Domio za Marijin kip 25.000; N. N., Domio za nove orgle 10.000; N. N. družbenka 50.000; Albina Berdon, Ricmanje 5.000; Silvana Mo-kor, Domio za nove orgle 5.000; Albina Rudež 10.000 lir.
Za kapelico v Cerovljah: družini Pipan in Jori namesto cvetja na grob Angele žužek 100.000 lir.
Za cerkev v Mavhlnjah: družini Gruden in Semolič v spomin pok. Marjete Gruden 170.000 lir.
Za lačne po svetu: N. N., Opčine 10.000.
Za misijon p. V. Kosa: N. N., Opčine 10.000; Jurič Srečka 20.000 lir.
Za cerkev pri Ferlugih: Milka Cavic-chioli 2.000; Pavla Gec 5.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
I Mo MU
Spored od 5. do 11. februarja 1984 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Moj prijatelj radio«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek... 14.10 Nediški zvon. 14.40 Šport in glasba Ponedeljek: 7.40 Pravljica. 8.10 Sedma stopnja sreče. 10.10 D. Auber: Fra Diavolo, opera. 11.30 Literarni listi. 12.00 Slovenski umetniki na Montmartru. 13.20 Gospodarska problematika. 14.10 O. Wilde: »Slika Doriana Graya«. 15.00 Ko trkam na nebesna vrata... 16.00 Prigode navadnega vojaka. 16.15 Tja in nazaj. 17.10 Mi in glasba.
18.00	Pod Matajurjan. 18.30 Ljudski zvoki.
Torek: 7.40 Pravljica. 8.10 Slovensko učiteljstvo pod fašizmom. 10.10 Oddaja za otroški vrtec. 10.20 Koncertni program.
11.30 Literarni listi. 12.00 Mit in slovenska pesem. 14.10 Naš pravljični telefon. 15.00 Mladi mladim. 16.00 Od Milj do Devina. 17.10 Mi in glasba.: Mešani zbor »Slovenec« iz Boršta.
Sreda: 7.40 Pravljica. 8.10 Od Milj do Devina. 10.10 Koncertni spored. 11.00 Oddaja za' 1. stopnjo osn. šole. 11.30 Literarni listi. 12.00 Iz noči življenje se poraja. 13.20 Revija ZCPZ '83. 14.10 O. Wilde: »Slika Doriana Graya«. 16.00 Majhna sem
bila. 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 18.00 Prenos Prešernove proslave iz Cankarjevega doma v Ljubljani.
Četrtek: 7.40 Pravljica. 8.10 Trim za vsakogar. 10.10 Koncertni spored. 11.20 Oddaja za 2. stopnjo osn. šole. 11.30 Beležka.
12.00	Zdravniški nasveti. 14.10 Otroški kotiček: »To je pa laž!« 16.00 Na goriškem valu. 16.30 Tja in nazaj. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Četrtkova srečanja.
Petek: 7.40 Pravljica. 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni spored. 11.00 Oddaja za srednjo šolo. 11.30 Beležka. 12.00 Sestanek... 13.20 Dogodki in problemi. 14.10 O. Wilde: »Slika Doriana Graya«. 16.00 Trim za vsakogar. 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronikaf 17.10 Mi in glasba: harmonikarji s Proseka-Kontovela. 18.00 Kulturni dogodki. 18.30 Nabožna glasba.
Sobota: 7.40 Pravljica. 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncertni spored. 11.35 Beležka. 12.00 Glas od Rezije. 14.10 »Zakaj-ček in Vseved«. 14.30 Naš dobri stari radio. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Umrl nam je naš predragi oče
dr. ANTON KACIN
Pokopali smo ga v ponedeljek, 30. januarja, v začasno grobnico na tržaškem pokopališču.
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so se udeležili pogreba, ki so nam izrazili sožalje in ki so nam v teh težkih dneh v oporo.
Posebna zahvala naj gre openskemu župniku prof. Viljemu Žerjalu, škofovemu vikarju msgr. Lojzetu Škerlu, g. Bogdanu Bricu in ostalim duhovnikom za opravljene verske obrede, cerkvenemu pevskemu zboru za petje pri pogrebni maši, govornikom za občutene poslovilne besede.
Iz srca se nadalje zahvaljujemo zdravnikoma dr. Ivanu Hrovatinu in dr. Zdenku Floridanu za vso dolgotrajno strokovno in človeško pomoč, 'ki sta jo tako požrtvovalno nudila našemu očetu. Prav tako se prisrčno zahvaljujemo bolničarju g. Furiu Furlanu za dnevno skrbno nego, ki mu jo je izkazoval.
Sin Janez z ženo Angelo, hčerki Marija in Metka z možem Sergijem, sestra Pavla, nečakinji Lojzka in Mimica ter svakinja Anica
Trst, 1. februarja 1984
ZAHVALA
Globoko ganjeni nad dokazi sočutja ob smrti našega dragega moža, očeta in nonota
JOŽEFA BANDELJA
se iskreno zahvaljujemo vsem, zlasti msgr. Francu Močniku za pogrebno mašo in besede tolažbe, g. župniku s Placute, pevskemu zboru, darovalcem cvetja in v dobre namene in vsem, ki so se udeležili pogrebne maše in ga spremili na zadnji poti.
Žalujoča žena Slava, hčerke Nerina, Renata in Ida, zeta Lucijan in Sergij, vnuki Lovrenc, Luka, David in Mirjam
Gorica -Podgora- Nova Gorica - Messina, 28. januarja 1984
SLOVENSKI HOTEL
»B L E D«
v RIMU-ROMA Lastnik :
LEVSTIK VINKO
Hotel« BLED »
Via S. Croce in Gerusalemme 40
00185 ROMA
Tel. (06) 777102-7579941 Telex 620196
j® Banca Agricola coriziacrc9,
1 Kmečka banka Gorica««*
skupno z ostalimi članicami Deželnega konzord|a l|udskih bank
VAM NE NUDI SAMO DENARJA!
GORICA, KORZO VERDI 51. TEL 84206/7 — TELEX 460412 AGRBAN
Širite „Katoliški glas"
Pohvala našim športnikom
Prav je, da si nekoliko ogledamo delovanje športnikov naše 01ympie, sedaj ko je sezona v polnem teku in so prvenstva za nekatere skupine že zaključena, druga približno na polovici, za nekatere pa šele pri začetku.
Najprej naši najvišji odbojkarji. Najvišji po rasti in po ligi so člani ekipe Olympia-Terpin, kateri so si že zagotovili obstanek v C2 ligi, kar pomeni cilj letošnje sezone, v kolikor je ekipa pomlajena in zato deloma še neuigrana.
Sledijo Mladinci-Juniores Olympia-Košič, za katere se je prvenstvo že končalo in so le zaradi par toč v razliki setov na drugem, častnem mestu.
Tretja ekipa Dečki-Ragazzi je dovršila prvo polovico prvenstva na drugem mestu in sedaj dobro nadaljuje v drugi polovici.
Najmlajši »Under 15« pa bodo svoje prvenstvo začeli šele konec februarja.
Zenske odbojkarske ekipe so tri in sicer Serija D Olympia-Bertolini, Dekleta-Ragazze in »Under 15«, o katerih lahko rečemo, da so najbolj uspešne prav najmlajše, saj so se uvrstile v sredino lestvice prvenstva »Interliga« ter so že uspešno začele prvenstvo »Under 15« s prvo zma-
go v nedeljo 29. januarja nad šestorico iz Ločnika.
Druga panoga po važnosti v ŠZ 01ympia je smučanje, katero se deli na tek in alpsko smučanje. V teku so naši smučarji, katerih je preko 70, dosegli že razna važna uveljavljanja na pokrajinskih tekmovanjih, kjer se borijo z zelo močnimi tekmeci, medtem ko je alpsko smučanje le tu pa tam, a vendar uspešno zastopano od posameznih naših atletov.
Važen delež pri vsem tem udejstvovanju imajo tudi starši in prijatelji naše mladine, ki lahko že zgolj s svojo prisotnostjo pri tekmah veliko doprinesejo. Gre za to, da se mladina lahko vzgaja v zdravem duhu in okolju ter tako izogne nevarnostim današnje družbe in še najbolj mamilom. Naš novi športno-kulturni center nam bo omogočal še večji razcvet vse te dejavnosti. Gradnja nove telovadnice je že precej napredovala in v tej fazi se je najbolj izkazalo podjetje Lojze Hlede, kateremu gre že sedaj posebna zahvala. Zahvala pa gre tudi vsem tistim, ki so že in še bodo velikodušno prispevali k uresničitvi sanj naših športnikov in kulturnih delavcev.
01ympia - Članica smučarske ekipe na tekmovanju