—^i    188   •-•—
Zakaj nima drevje kralja?
Spisal Janko Polak.
HK^^^^^~«klanjalo se je drevje k drevesu in si zaželelo kralja. Dolgo rk/? ^'Tiil^ Je ugibalo, preden je ugenilo, da bi pristojala kraljevska Iv<f-i? *¦'• Cifel ^rona najlepše hrastu. Toda zaman so bile vse prošnje. m?\ 'r^C^^eM Hrastu ni bilo do časti.
n^^lmK*^0«            »Pretrdo srce  imam! . . . Naveličali bi se me! . .. ^S^L«^&Lij^p!  ^olje Je>  ^a ne poizkušamo!. . . Izberite si koga dru-------=----------------' gega! • • •" je govoril hrast.                                               :
Drevje pa se je posvetovalo iznova. Nagnilo se je do lipe. Zaman so bile vse prošnje. Lipi ni bilo do časti.
,,Premehko srce imam!. . . Tudi zmožnosti nimam! . . . Izpremenilo se je marsikaj! . . . Jaz pa menim živeti kot sem živela dosedaj . . . Izberite si koga drugega! . . ." je govorila lipa.
Drevje je zborovalo iznova.
»Meni se vidi," se oglasi smreka po dolgem posvetovanju, »da bi trnje rado sprejelo našo ponudbo."
,,Poizkusimo! . . . Poizkusimo! ..."
In zašumelo je črez dol in breg.
nRado sprejmem vašo ponudbo!. . . Vladalo bom resno, a pravično!..." je odgovorilo trnje, in drevje mu je izročilo kraljevsko krono.
»Živi, naš kralj!"
Drevje je zabučalo. In bučanje je hitelo črez dol in breg.
Trnje pa je zavladalo. Izprva je vladalo pravično. Škoda, da ne dolgo. Kmalu je pozabilo prisege in obljube. Končno pa je jelo teptati vse pravične naredbe. — Tožbe so se kopičile. In vstajati so jeli nezadovoljneži. Zaman jih je preganjalo in morilo trirje že v njihovi najnežnejši mladosti. Najkrep-kejši so le dorasli.
In dospel je dan maščevanja. Boj je bil vroč. Težko se je ločilo trnje od krone, a moralo se je.
In od takrat je drevje brez kralja.
Res se ščepiri trnje še sedaj povsod rado. Pozabiti ne more svoje nek-danje moči.