Kaj hočemo? (Govoril pri I. občncm zboru »Zveze slov, štaj. učitcljev in učiteljic« v Celju dne 5. aprila 1.1. nadučitelj Vekoslav Strmšek.) Namen »Zveze« je sicer že v pravilih precej jasno označen, tudi pisali so o njem že razni listi, vendarse širijo o njem še tako napačni, oziroma nejasni pojmi, da je potrebno o njem natančneje izpregovoriti. Kaj hočemo torej ? Mi hočemo: 1. vzgajati stanovsko zavedno, dobro organizovano in resnično narodno učiteljstvo ; 2. hočemo združiti vse činitelje, ki bi mogli in hoteli pomagati k občnemu napredku našega naroda in 3. hočemo poiskati in zavzeti za nas primerno mesto v narodni organizacij i. Ker je pa to vobče smoter vse naše organizacije, moram sedaj dokazati, da je v njega dosego treba novega društva. Da še nismo dovolj stanovsko zavedni, se lahko prepričamo vsak dan. Le preglejmo naše časopise, čitajmo poročila o naših društvih, premotrimo uspevanje naših podjetij, prerešetajmo vzroke, ki nas pogosto zadržujejo od naše stanovske organizacije, ocenjujmo svoja vsakdanja dejanja itd. in videli botno, koliko zavednosti nam še manjka. Stanovsko zavedni učitelj stori vse, kar bi moglo stanu koristiti, in opusti vse, kar bi mu moglo škoditi. On se ravna vselej in povsod po geslu: Vsi za enega, eden za vse. Ko bi bilo vse učiteljstvo tako zavedno, bi lahko nastopilo kot mogočen činitelj v človeški družbi in priborilo bi si sigurno mnogo ugleda in več pravic. Ce pa ostanemo separatisti in egoisti, bo vse naše moledovanje zaman, zaman bodo naši shodi in zaman bodo vse naše lepe resolucije; ravnali bodo marveč tudi še naprej z nami po svetopisemskem reku: Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce. Take stanovske zavesti, ki nam je v sedanjem hudem življenskem boju tako nujno potrebna, pa si ne pridobimo na učiteljiščih, ne črpamo je iz pedagoško-didaktičnih knjig in tudi ne iz zakonov in uradnih predpisov, taka stanovska samozavest je le plod naše stanovske organ i z a c i j e. In tukaj so ravno naši shodi najvažnejši činitelji. Na naših shodih se navdušujemo za skupne smotre, tam si dobivamo vedno novih moči za neprestano bojevanje, tam se kažejo in vežbajo naše moči, tam se pojasnujejo pojmi, in tako so naši shodi najboljše sredstvo za zbujanje stanovske samozavesti. Marsikateri tovariš je postal v svoji gorski samoti že malodušen ter je že začel dvomiti o naši boljši bodočnosti. Ko ga je pa pomladansko solnce izvabilo iz njegovega zatišja in ga pripeljalo na dobro obiskan učiteljski shod, se je vrnil ves pomlajen in upapoln na svoj dom ter se posvetil z novim navdušenjem svojemu poklicu. Poreče mi marsikdo: Saj shodov nimamo premalo; naša okrajna druŠtva zborujejo skoraj vsak mesec, »Zaveza« prireja vsako leto velika zborovanja in »Lehrerbund« pa vsako drugo leto; ni li tega dovolj ? Da, teh zborov je mnogo, a kakor nas uči izkuŠnja, jih še ni dovolj, vsaj zadostujejo ne. —• Naša okrajna društva storijo mnogo, a ona so majhne korporacije, kjer se zbirajo leto za letom vedno le eni in isti člani, kjer nastopajo skoraj leto za letom vedno isti govorniki, njihov delokrog je vezan kolikor toliko na okrajne mejeft ona ne morejo podati vselej vsestransko zanimivih podavanj in končno prevladujejo v v njih čestT tudi osebni oziri. Marsikdo gre nezadovoljen od takega s^.oda in se ne vrne več. On si želi stvarnih, temeljitih razprav, živahne, stvarne debate in važnih, jedrnatih sklepov, česar mu pa majhna okrajna društva ne morejo nuditi. Mi pač ne moremo in ne smemo zahtevati, da bi kdo za peščico poslušalcev preštudiral celo literaturo kakega predmeta in nam podal rezultat svojih študij v dovršeni obliki. Vsakdo hoče imeti svojemu trudu primerno število poslušalcev, da mu je uspeh tem sigurnejši! »Zavezina« in »Lehrerbundova« zborovanja so sicer večja, tam so razprave obsežnejše in temeljitejše, a ona zahtevajo znatnih gmotnih žrtev, ki jih le malokdo zmore. Imamo pač še mnogo tovarišev in tovarišic, ki se takega zborovanja še niso nikdar udeležili. Kdo jim naj zameri, ko vendar vemo, kako izhajamo s svojo »mastno« plačo? Marsikdo se torej sedaj lahko izgovarja na malenkostne zbore okrajnih društev in na draga zborovanja »Zaveze«, oziroma »Lehrerbunda«, ko gleda našo organizacijo le od strani. Treba nam je torej društva, ki bi hodilo neko srednjo pot in to bi bila naša »Zveza«, ki smo jo osnovali v pretečenem letu. Ona je dovolj velika korporacija, da lahko podaja temeljite, občezanimive razprave, ona ima dovolj nadarjenih in izobraženih govornikov, ki bi lahko navduševali mlačne tovariše in tovarišice, a je pri tetn tako gibčna, da lahko zboruje pogosto in skoraj v vsaki vasi, če le ni predaleč od železnice. Prostorna soba in en prost dan, in shod se lahko izvrši. V posebnih slučajih skliče lahko zaporedoma več shodov in razpravlja v raznih krajih eno in isto vprašanje, da tako seznani vse člane z njim. In če bi se ozirali pri tem posebno na okraje, kjer je mlačnost v stanovskih rečeh menda epidemična bolezen, bi se število zavednih bojevnikov v naših vrstah gotovo v kratkem času podvojilo. Na takih shodih bi se srečevali in spoznavali razni tovariši in tovarišice, in če bi živahno delovali nekaj let, bi bili vsi takorekoč le ena družina. Alini to krasen smoter? Ali ni že samo ta smoter vreden novega društva? A rekel sem, da hočemo itneti tudi dobro organizovano učiteljstvo. Ce postane vse učiteljstvo stanovsko zavedno,bo tudi dobro orga niz ovano. S tanovs ka zavednost je naša najboljša vez, naša najboljša organiz a cija. A pomisliti moramo tudi sledeče: Do sedaj so naša okrajna društva storila v eni in isti stvari mnogokrat čudno nasprotujoče si sklepe, zastopniki naših društev so se pri »Zavezi«, še večkrat pa pri »Lehrerbundu« prav pridno pobijali, pri omenjenih korporacijah smo stavili mnogokrat vprašanja in zahteve, ki so bile le lokalnega pomena itd. Ali so to znaki dobre organizacije ? Naša »Zveza« bo pa lahko odpravila vse te nedostatke ; ona ima pravico, pošiljati k posameznim društvom tudi posebne govornike. Odslej ne bo treba pri vsakem društvu iskati požrtvovalnega člana, ki bi hotel temeljito preštudirati dotično vprašanje, temveč bo to lahko odpravil za ves Slovenski Štajer en sam ali pa maloštevilen odsek. Sedaj se bodo mnenja lahko pojasnila in združila, in nastopali bomo lahko povsod kot enotna skupina, kar bo le nam v čast, vsemu stanu pa v korist. Vrhutega pa bomo odslej tudi imeli zborovanja, h katerim bomo lahko vabili tudi naše deželne in državne poslance in leti bodo imeli organizacijo, ki jim bo lahko dala vsakovrstnih pojasnil. Sedaj ne bodo imeli nikakega izgovora več in morali bodo pokazati, so li res vneti za šolo in za nas, ali so pa njihove obljube le lepe fraze. Na vsak način bomo vedeli, čcsa se nam je od njih nadejati. Tudi to je nekaj vredno. Da mora biti pravi učitelj naroden, je že davno dognana resnica. Kdor ne živi in ne čuti z narodom, ne more biti dober učitelj. Narodni čut se pa ne sme kazati samo v osebnem delovanju, temveč se mora ozirati vselej tudi na celoto, in tukaj ima Slovenski Štajer mnogo skupnih posebnosti. Naše društvo bo torej tudi v tem zmislu lahko mnogo storilo, ono nas bo opozarjalo na narodove napake in vrline, kazalo nam bo, kako je ene zatirati, druga pospeševati, ono nam bo vedno netilo našo ljubezen do našega zatiranega in preziranega naroda ter nas bo tako vzpodbujalo k vztrajnemu delovanju v šoli in izven šole. »Narodu se mora pomagati!« Tako beremo vsak dati po časopisih a nihče ne prevzame vodstva, nihče ne sestavi načel, kako se naj to zgodi. Tuintam se zgodi kaj hvalevrednega, tuintam zablisne liki smodnikov plamen, a kaj trajnega se ustvari malokdaj. Večinoma ostane pri opominih in pri tarnanju. Z našim društvom se to lahko predrugači. Glasom pravil prireja ono javna, splošno poučna podavanja in koncerte, povzroča in podpira izdajo poučnih spisov, podpira ustanovo šolskih in ljudskih knjižnic ter bralnih društev itd. Koliko bi se v tem okviru lahko storilo za napredek narodal Seveda: učitelji satni ne zmoremo vsega, ker bi tako delovanje zahtevalo mnogih gmotnih žrtev in ker semora isto fzvrševati po mogočnosti v soglasju z vso drugo inteligenco; a storili smo svojo narodno dolžnost, ko smo osnovali društvo na tako široki podlagi, ko smo ustvarili organizacijo, v kateri lahko deluje vsakdo za pravi napredek naroda. (Konec.)