Za poduk in kratek 6as. Zvesti pastir. (Češki spisal V. Kosmak; poslovenil Ciriljev.) (Konec.) Pripeljejo se h gradiču. Župnika vzdignejo z voza in ga peljejo k bolniku. Pred njim je šel pomočnik z Najsvetejšim. Ko bolnik zasliši zvonček, se zgane in videč prihajajočega mladega duhovnika brzo vpraša: »Kaj hočete pri meni? Kdo vas je poklical?« Vrata se še bolj odpro in ob dva moža se opirajoč, vstopi umirajoči duhovni pastir. Kapitan se prestraši in začudeno gleda na župnika. Ta pristopi k postelji in mu poda roko. »Kaj vas je privedlo k meni, prečastiti gospod?« vpraša kapitan skoraj boječe. — »Prijatelj, slišal sem, da morate s sveta«, reče odkritosrčno in krepko župnik. »Tudi jaz že umiram. Bi-li ne hoteli iti z menoj kakor dober prijatelj isto pot, pot pokore?« Kapitan se zgrudi na vzglavje in naraigne navzočim, da bi se odstranili. Dolgo so bili zunaj in ko so naposled vstopili na dano znamenje, so videli kapitana v solzah in župniku se je svetilo obličje. Duhovni pomočnik podeli kapitanu presv. Rešnje Telo in zakrament sv. poslednjega olja, župnik pa prime bolnika za roko in dolgo si gledata v oči, dokler kapitan, premagan od junaštva umirajočega pastirja, ne stori, kar še do sedaj v svojem življenju ni storil — da župniku poljubi roko. Župnik pa ga poljubi na čelo in reče: »Na svidenje!« Odvedejo ga v kočijo. Omedlel se je zgrudil na svoj sedež in pogledal kvišku k nebesom. Gledal je ozvezdje »voz«. Je že zahajalo. — »Bil je skrajni čas«, pravi župnik mlademu duhovnlku. »Glejte, »voz« že zahaja in moj voz se že tudi bliža vratom večnosti«. Opre se na svojega mladega pomočnika. Jutranji hlad je zavel, škrjančki so se vzdignili kvišku pojoč in zarja novega dne se je pokazala na obzorju. Pripeljali so se k župnišču. Junaškega duhovnika vzdignejo z voza in ga bolj nesejo, nego peljejo, ga slečejo in položijo v postelj. Zupnik pogleda na rakev in reče: »Odprite okno, užgite sveče in vi, moj duhovni brat, molite molitve za umirajoče!« Pomočnik začne moliti, župnik pa sklene roki in tiho moli za njim. Jutranja sapica je vela v sobo in prinašala vonj tisočerih cvetov in pesmi tisočerih ptic. Na enkrat se zasveti zvonikovo jabelko v prvem žarku novega solnca, žar blaženosti preleti lice častitljivega pastirja in mladi duhovnik pade na kolena in moli: »Proficiscere anima christiana de hoc mundo!« (Potuj, duša krščanska s tega sveta!) Zvon je žalostno zapel, ljudje po celi župniji so se prekrižali in majnikov dan se je smehljal blaženosti. kakor lice mrtvega župnika  Kapitan je ozdravel in še dolgo hodil na župnikov grob. Smešnica. Kmet pride v mesto in praša nemčurja: »Kje je slovenska posojilniea?« — »V oslovskih ulicah«, odgovori prevzetno se rogaje nemčur. — »Kje so pa te?« vpraša navihani kmet. — »Tam le doli!« — »A že vem, tam, kjer ste vi ven prišli«, pravi kmet in gre dalje.