Anton Lesar,

duhoven ljubljanske škofije in katehet c. k. niže realke
v Ljubljani.

Izdala

družba sv. 91ohora.

Z dovoljenjem visokočast. Kerškcga knezoškofijstva.

V CELOVCU 1863.

Natisnil Janez Leon.

03ooh£>-%;

Obseg

Strta

1

Vvod.

L Doba 33 — 312.

§. 1. Vstanovitev cerkve Kristusove.

§. 2. Razširjenje cerkve Kristusove.

§. 3. Razdjanje tempeljna in mesta Jeruzalemskega .

§. 4. Preganjanja Jezusove cerkve in kristjanov . .

§. 5. Krive vere: Ebijonitov, Nazarejcev, Cerinta, Gno¬

stikov, Manihejcev, Montanistov, Unitarcev , No-

vacijanov.

§. 6. Cerkev se krivim veram krepko ustavlja; cerkveni

učeniki ali očetje.

§. 7. Sveti zakramenti, služba božja.

§. 8. Sveti časi in kraji službe božje .

§. 9. Druge svete šege te dobe.

§. 10. Keršansko življenje.

II. Doba 312 - 800.

§. 11. Konštantin veliki in njegovi nasledniki . . .

§. 12. Dalje razširjenje keršanstva .......

§. 33. Pokristjanjenje nemških rodov.

§. 14. Pokristjanjenje slovanskih rodov.

§. 15. Kriva vera Arijanov, in pervi cerkveni zbor v

Niceji.,

§. 16. Drugi krivoverci: Donat, Nestori, Evtih, Pelagi;

vojska zoper svete podobe .  .

§. 17. Muhamed in njegova kriva vera ......

§. 18. Cerkveni očetje ali učeniki.

§. 19. Daritev sv. maše, sv. obhajilo ......

§. 20. Sveti dnevi in kraji .

§. 21. Notranja cerkvena vstava.

§, 22. Življenje kristjanov; začetek meniškega življenja

sploh.

§• 23. Menihi v izhodu, sv. Anton puščavnik, Bazilijani,
nune.  .

3

4

7

10

15

18

19

23

23

24

27

33

35

38

40

41

43

44

48

49

50

51

62

Stran

§. 24. Menihi v zahodu, Benediktini..54

§. 25. Korist in blagoslov po menihih.55

III. doba 800 — 1513.

o G

§. 26. Karol veliki in njegove zasluge za katoliško cerkev 56

§. 27. Razširjanje keršanstva, zlasti med Slovani 58

§. 28. Krive vere: odcepljenje greške cerkve od Jezu¬
sove cerkve.. 62

§. 29. Krivoverci: Katari, Valdenci, Albižani ....  64

§. 30. Krivovera Husova na Češkem . ......  65

§, 31. Sv. kerst, sv. obhajilo in pokorila .....  66

§. 32. Sveti časi iu kraji. 67

§. 33. Notranja cerkvena vstava in njena zveza s posvet¬
nimi vladami  .67

§; 34. Keršansko življenje : splošne opombe ....  70

§. 35. Novi meniški redovi j posebni zgledi sv. keršanske

čednosti ..71

§; 36. Križarske- vojske leta 1096, 1147, 1187, 1202,
1217, 1247, 1268 in 1270 — viteški redovi:
Janezovci (Maltezi ali Rodijani), templjani in nem¬
ški vitezi .   71

IV. doba 1513 - 1862.

§. 37. Razširjanje katoliške cerkve v Ameriki ....  76

§. 38. Razširjanje'keršanstva v Azii, Afriki in Avstralii,

Frančišek Ksaveri.. . 77

§. 39. Krive vere; Martin Luter . . . . . . . . 80

■§. 40. Žalostni nasledki Lutrovih zmot na Nemškem . 83

§: 41. Reformijani: Cvinglijani, Kalvinijani.85

■§. 42. Razširjanje teh krivih ver na Angleškem ... 86

§.  43. Tridentinski vesoljni zbor ........  88

§ : . 44. Luteranstvo po Slovenskem . >  : . . . 89

§. 45. Služba božja ... . . . . . . . . . 90

§. 46. Novi duhovni ali meniški redovi: Jezuiti, Kapu¬
cini, usmiljeni bratje, Piaristi, Oratorjani, Lazaristi,
Ligvorijani (redemtoristi) Karmelite, Uršulinke,

Salezijanke, usmiljene sestre .91

§. 47. Stan katoliške cerkve, njeno vojskovanje, zmage in

upi v novejšem in današnjem času.95

§. 48. Sklep    103

Versta rimskih papežev^ ..  104

¥ v od

Zaiimek in razdelitev keršanske cerkvene zgodovine.

Heršanska cerkvena zgodovina pripoveduje nar zname¬
nitejše prigodbe, ki so se godile v cerkvi Jezusovi od nje¬
nega začetka do današnjega dne. — Ona nam pripoveduje,
kako se je keršanska cerkev s pomočjo svetega Duha v ved-
nih bojih s svetom polagoma širila in že skorej po vsem
svetu razprostila; zgodovina nam pripoveduje, kako so cerkev
njeni predniki vravnali, vterdili in nji sveto vero neskaljeno
ohranili; kakošen blagor je ljudem v kraljestvu božjem doha¬
jal in ktere nadloge je cerkev pregnala.

Ker zgodovina keršanske cerkve več kot 1800 let ob¬
sega, ločimo jo v ložji spregled v več dob, in sicer v te le
štiri:

I. Doba: Od vstanovljenja keršanske cerkve do ča¬
sov Konstantina velikega. Od I. 33 — 312.

II. Doba: Od Konstantina velikega do Karola veli¬
kega. Od 1. 312 — 800.

III. Doba: Od Karola velikega do papeža Leona X.
Od 1. 800 — 1513.

IV. Doba: Od Leona X. do današnjega dne. Od
I. 1513 - 1862.

Z-godbe svete kat. cerkve.

1

2

Vsako dobo delimo pa spet v štiri poglavja:
pervo poglavje  nam pripoveduje o razširjenji ker-
šanske cerkve;

drugo poglavje  nam razlaga boje keršanske cerkve
zoper tadajšnje krivoverce;

tretje poglavje  nam tadajšnjo službo Božjo in no¬
tranjo cerkveno ustavo popisuje ; in

četerto  poglavje  nam razlaga tadajšnje keršansko
življenje.

i

Perva doba.

Od vstanovitve keršanske cerkve do časov Konstantina
včlikega.

(Od 1. 33 do 1. 312).

Pervo poglavje.

Razširjenje keršanske cerkve.

§• l.

Vstanovilev cerkve ristusove.

Ko so bili aposteljni binkoštno nedeljo prejeli obljub¬
ljenega svetega Duha , stopi izmed zbranih aposteljnov P e-
ter,  njih poglavar, ter očita Judom veliko krivico, da so
Jezusa na križ pribili in umorili. Potem jame govoriti od
Jezusovega vstajenja in svoj pervi govor sklene z naslednjo
izreko: „Vedi toraj za gotovo vsa Izraelova hiša: daje

Bog tega Jezusa storil maziljenca in gospoda."

Zbrani, to slišati, presunjenega serca poprašajo aposteljne
rekoč: „Bratje, kaj hočemo storiti?" — Peter pa jim reče:

,/Spokorite se, in slehern se daj kerstiti v imenu Jezusovem
v odpuščenje grehov; in prejeli boste dar svetega Duha." —

Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo , so bili kerščeni.
In zgodilo se je, da je bilo tisti dan okoli 3000 duš prište¬
tih Kristusovim vernikom.

Kakor Peter, so tudi drugi aposteljni z veliko močjd
pričevali vstajenje Gospodovo in veliko čudežev in zna-
minj delali v imenu Jezusovem. Vsaki dan se je pridružilo

1 *

4

vernim veliko novih udov. Tako je postala perva  ker-
šanska občina v Jeruzalemu;  kraljestvo božje na zem¬
lji je v nar popolniši podobi oživelo.

Aposteljni so se po Jezusovem povelju v razne dežele
razšli in kmalo so ves svet s svojim oznanovanjem napolnili.
Ki so njih zveličavne nauke sprejeli, te so s kerstom številu
vernikov pridružili. In tako so po vseh delili sveta vstano-
vili keršanske občine. Vse te vstanovljene keršanske srenje,
kakor so bile tudi različne med seboj po šegah in jeziku, so
bile po aposteljnih s srednikom in poglavarjem Petrom zdru-
žepe, torej le ena velika družina otrok Božjih na zemlji,
ktero cerkev Kristusovjo  imenujemo.

§. 2 .

Razširjanje cerkve Kristusove.

Komej je bila v Jeruzalemu perva keršariska občina
vstanovljena, že so jo začeli Judje pisano gledati, sovražiti in
preganjati. Zlasti jo je preganjal Savel;  celo v hiše je deri,
moške in ženske iz njih vlačil ter jih jetnišnicam izročeval.
Ko je bil dijakon Stefan,  mož poln gnade in moči, zavoljo
serčnega oznanovanja večnih resnic svetega evangelja s ka¬
menjem pobit, popustili so kristjani večidel mesto Jeruzalem
ter se razkropili po vseh krajih Judeje in Samarije, in so,
kamor so prišli, sejali seme Božje besede. Tako je dijakon
Filip  v Samarii sveti evangeli oznanoval s takim vspehom,
da se jih je veliko dalo kerstiti v imenu Gospoda Jezusa Kri¬
stusa. Slišati, da je Samarija sprejela besedo božjo, poslali
so aposteljni Petra tje in Janeza,  da sta kerščenikom po¬
delila zakrament svete birme. Tje pridši, sta molila nad njimi,
roke pokladala nad nje: in oni so prejeli svetega Duha. —
Ko je Peter potem prišel v Cezar  e j o in tukaj kerstil pobož¬
nega stotnika Kornelija,  odperlo seje  kraljestvo božje tudi
nevernikom. Med tem časom so bili tisti, ki so se bili pre¬
ganjanju zavolj Šteiana  odtegnili, došli v Fenicijo,  Ci¬
pi er in Antijohijo in so tu oznanovali zveličavni uk križanega
Jezusa. Velika množica se je bila tudi po teh krajih spre-
obernila; aposteljni iz Jeruzalema pošljejo Barnaba,  moža
polnega svetega Duha in vere, v Antijohijo,  kjer jez ve¬
likim vspehom delal. Vernike tega mesta so Judje zasramo-
vaje imenovali kristjane;  kristjani pa so se tega častnega
imena tudi sami poprijeli in povsod so se verniki Kristusovi

5

jeli tako imenovati; in ohranilo se nam je to ime do današ¬
njega dne.

Ta. čas se je nekaj zgodilo, kar je neprejenljivo širje¬
nje keršanske cerkve nezmerno pospešilo:—grozoviti Savel
se spreoberne in postane apostelj Pavel. — V mali Azii ro¬
jen se je pri učenem Gamalijelu svetega pisma učil; vnet fa¬
rizej je bil luni sovražnik Kristusov in se je Stefanove sinerti
vdeležil. Da bi svoje sovraštvo in maščevanje nad kristjani nasitili,
si je oblast pridobil, celo v Damask iti kristjane lovit in pre¬
ganjat. — To ia na potu, že blizo Damaska obsije ga pri be¬
lem dnevu nebeška svetloba. Savel s konja na tla pade, kar
zasliši glas: „Savel! Savel! zakaj me preganjaš?" — Savel

reče: „Kdo si, Gospod?" — Glas mu odgovori: „Jez sem

Jezus, kterega preganjaš. Težko ti je proti ostnu bercati."
Trepetaje Savel vpraša; , ; Gospod, kaj hočeš, da naj storim?
— Gospod pravi: ,,Vstani ter pojdi v mesto; tu se ti bo

povedalo, kaj stori." — Savel vstane, ali vzdignivši svoje
oči nič ne vidi, — bil je namreč slep. Pridši v Damask
Savel moli in se posti. Na povelje božje gre učenec Ana-
nija k Savlu, in roke nanj položi; Savel spregleda, oči so
se mu odperle, toda ne le telesne ampak tudi dušne oči.
Spoznavši resnico Jezusovega uka postane nar gorečniši ver¬
nik Gospodov in oznanovavec svetega evangelja zlasti med
neverniki; zato ga aposteljna nevernikov  imenujemo.

Od Antijohije, kjer je z Barnabom  blagrovavno delal,
širil je z neutrudeno gorečnostjo na svojem trojem popoto¬
vanji sveti evangeli po bližnjih in daljnih krajih Azije in
Evrope. Z Barnabom  je prehodil Sirijo  in malo Azijo,
zlasti pokrajine: Pamfilijo, Pizidijo in Likaonijo;  po¬

tem se odpelje na otok Ciper  in na druge otoke srednjega
morja. Potem se goreči poslanec božji z Lukežem v
Evropo  poda, in sicer nar pervo v Macedonijo, tu v me¬
stu Filipi  pervo keršansko občino vstanovita; od ondotgre¬
sta v Tesaloniko  in od tod na Greško in prebivavcom po¬
glavitnega mesta Aten njim „neznanega Boga"  oznanu-
jeta. Potem se poda Pavel v drugo poglavitno greško mesto
Korint  in se skoz Efez, Cezarejo  in Jeruzalem verne v
A n ti j o h i j o. Na tem potuje  bil obiskal tudi otok Kreto,
kjer je keršansko občino vstanovil, kteri je Tita  škofa dal.
Tudi EfeŽanov  se je bilo veliko spreobernilo, in ondi je
Timoteja  škofa postavil. Ali pogumni apostelj si je bil že
s svojim sprenbernjenjem sovraštvo in maščevanje na glavo
nakopal pri Judih, nekdanjih svojih tovarših. Povsod so ia-

6

žili za njim, iskaje ga v roke dobiti. V Jeruzalemu ga za-
gledavši hrup zažend, obstopijo ga, bili bi ga umorili, ali
v tem pride stotnik s svojim kerdelom, ga zmed njih potegne
in v ječo odpelje. Oblastnik, zvediti, da se je štirideset
mladih Judov zapriseglo, ne jesti ne piti, dokler ne umore
Pavla, pošlje ga v Cezarejo,  kjer je bil dve leti zapert.
Fe st hoče konec storiti Pavlovemu zaporu, zato mu na voljo
da, ali v Cezareji ali v Jeruzalemu zagovarjati se proti Judom;
ali Pavel, si svest svoje nedolžnosti, se na cesarja sklicuje
in zahteva, da ga naj sodi cesar; Fest ga torej pošlje v
Rim.  Prestavši veliko smertnih nevarnost na morji in na
suhem vendar srečno dospe v Rim;  kjer je dve leti Gospoda
Jezusa Kristusa odkritoserčno in neprestrašeno oznanoval.
Cesar Pavla nedolžnega spozna. Pavel se zopet verne na
jutrovo,  pa krnalo spet pride v Rim,  od koder je širil ker—
šanstvo po severni Itaiii, Ilirii in Dalmacii.

Med tem, ko je Pavel nevernike spreobračal, sumili so
kristjani, kteri so bili poprej Judje, da bi neverniki, preden
se dajo kerstiti, imeli pristopiti k judovski veri in se popri¬
jeti Mojzesove postave. Na to se leta 51 po Kristusovem
rojstvu snidejo vsi aposteljni v Jeruzalemu v pervi cerkveni
zbor, kteremu je bil sam Peter, poglavar cerkve, predsednik.
Sklenil je ta zbor naslednje: „Svetemu Duhu in nam je do-

padlo, vam nobenega druzega bremena ne nakladati, kakor
te potrebne reči: da se zderžite malikovavskih daritev,
kervi zadušenih (živali) in nečistosti."

Po tem zboru so se aposteljni zopet razšli, oznanovat
sveti evangeli po raznih deželah.

Pri vsakem početju je bil Peter pervak.  Sedem let
je vladal cerkev v Antijohii in potem je vstanovil keršansko
občino v Rimu.  Oznanoval je sveti evangeli po Pontu,
Galacii, Kapadocii, Bitinii in mali Azii.  Neprestra¬
šeno oznanovanje svetega evangelja in pa mnogi čudeži nje¬
govi, zlasti ozdravljenje hromovega človeka, so mu sovraštvo
pri Judih nakopali. Herod mu je celo po življenji stregel;
o veliki noči ga je dal ujeti ter ga hotel po prazniku v smert
spraviti. Gospod pa je svojega zvestega služabnika čudovito
iz ječe rešil. Poslednjih 25 let svojega življenja je verh
tega, daje  vse keršanske občine vsega sveta vladal, bil
tudi rimski občini pervi škof, kjer je tudi umeri leta 67 po
Kristusu. Sv. Peter je torej pričel verslo cerkvenih poglavar¬
jev ali papežev, ki imajo sedež v Rimu.

7

Od drugih aposteljnov vemo, kje da so sveti evangcli
oznanovali in da so razun svetega Janeza vsi za Jezusa živ¬
ljenje dali. Sveti evangelist Matevž  je Jezusov zveličavni
nauk  oznanoval po Arabii, Indii in Etijopii; Filip po
Frigii; Tomaž po Partij; Andrej po Scitii; Jernej
po Indii; Juda Tedej v Edesi;  evangelist Marko  v
Aleksandri]'. — Sveti Janez je bil sicer tudi k smerti obso¬
jen, verzen je bil v vrelo olje, ali nič žalega se mu ni zgo¬
dilo. Cesar, to zvedivši, ga veli pri življenji sicer ohraniti,
vendar pa ukaže, ga odpeljati na otok Patem.  In tu je za~
pisal skrivno razodenje božje, kterega mu je bil Bog dal.
Vernivši se z otoka, se je vselil v Efezu,  kjer je ondašnjo
in vse bližnje keršanske občine po mali Azii  vladal. Njemu
samemu izmed aposteljnov je bilo dano, keršansko cerkev po
treh delih sveta razširjeno gledati. Umeri je okoli 100 let
star ter je doživel drugi prihod Gospodov v razdjanji Jeru¬
zalemskega mesta, kakor je bil Gospod Petru napovedal re¬
koč: .Moja volja  je,  da  on  (Janez) ostane, dokler
ne  pri  dem.

Tudi ko so bili aposteljni odmerli , se je keršanstvo
naglo širilo. Sred druzega stoletja so se keršanske občine
v Edesi, po Partii, Perzii in Indii,  ki so jih bili apo¬
steljni pričeli, še terdnejše vstanovile. Iz Rima se je ker¬
šanstvo v Kartagi in po vseh pokrajnah zahodnje Afrike vse¬
lilo , in še celd tudi po Britanii (po Angleškem). Iz male
Azije se je sveti evangeli oznanoval v mestih Lionu, Vieni
in Parizu. Malo pozneje se je keršanska cerkev razširila po
Armenii,  potem ob reki Ren,  v mestu Tri er in ob reki
Donavi.  Perva škofija ob tejreki se je vstanovila v Lorh-u
(v sedanjem zgornjem Avstrijanskem).

§■ 3.

Raidjanje tempeljua in mesta Jeruzalemskega.

Jezus je prerokoval, da bodo prišli sovražniki, ki
bodo terdovratno judovsko ljudstvo poterli in razkropili, me¬
sto Jeruzalemsko obdali, zmagali in razdjali s tempeljnom
vred, tako, da ne bo kamen na kamnu ostal. Prišli so časi,
ko se je imelo spolniti to prerokovanje. Rimsko'ljudstvo je
bilo listo orodje v roki pravičnega in zvestega Boga, po kle-
rem je on hotel izpeljati svoj sklep.

8

Z nevoljo so Judje prenašali rimsko oblast, kteri so
bili podverženi; pa tudi cesarski oblastniki so jih krivično
stiskali ter jim težak jarin nakladali. Ta stiska bi bila mogla
Judom oči odpreti in jih na prave misli pripeljati; pa na¬
sproti so se, ko je bil Gesiflor oblastnik v deželi, jeli leta
66 naravnost ustavljati in zoper rimsko silo vzdigovati. Iz
začetka jim je šlo po sreči: rimskega vojvoda Cestija Gala
so jako potolkli in od Jeruzalema odgnali; to jih še bolj
prederzne in terdovratne stori. Ali bližal se je že strašni
dan, kjer se je imelo spolniti nad mestom silno gorje, klero
je Gospod s solzami bil napovedal; čudne znamnja so prihod
božje šibe napomenjevale. — Cesar Neron  je vojskovodja
Vespazijana  zoper Jude poslal in mu izročil veliko moč.
Vespazijan je leta 67 z veliko vojno močjo v Galilejo vdaril,
ter je po obsedi v 40 dneh nar močnejšo terdnjavo Jota-
pato  zmagal in vZel: 40.000 je bilo tu pokončanih in vsa
Galileja se mu je mogla podvreči. Rimski vojšaki vsi raz-
serdeni bi bili radi naglo nad Jeruzalem planili in s tem voj¬
ski hitro konec storili; pa Vespazijan je počakoval, kaj bo
prišlo iz razpertij, ki so jih bili Judje sami med seboj pri¬
čeli. Derha! vnetih in prederznih puntarjev, ki jo je Janez
iz Giskale  vodil, je prisilila v Jeruzalem in grozovitno
vihrala zoper une, ki so, bolj modri in skušeni, mir z na¬
sprotniki svetovali. — Vespazijan si je podvergei vso Judejo
ter je pred mestom Jeruzalemom z vojsko obstal in čakal
povelja od novega cesarja. Neusmiljeni in razuzdani cesar
Neron  namreč je leta 68 po zasluženji konec vzel: ko se
je vse mesto in 'en del vojakov zoper njega vzdignil, mogel
je v strašni noči iz Rima pobegniti in se je sam končal,
da bi živ ne prišel sovražnikom v roke. Za njim so se v
enem letu verstili cesarji Ga lb a, Oton  in Vi  teli. Raz-
pertijam v Rimu konec storiti, so Vespazijana  cesarja
izvolili in razglasili. Vespazijan se leta 69 v Rim poda ter
svojemu sinu Titu  prepusti judovsko vojsko. Tisti čas, preden
je bil Tit z večo vojno močjo prišel pred Jeruzalem, so krist¬
jani zapazili ter se spomniii besede Jezusove, da kedar vi¬
dijo gnjusobo razdjanja na svetem mestu, naj kteri so v
Judeji beže na gore, in kdor je na polji, naj se ne vra-
čuje nazaj v mesto, in so se umaknili v mesto Pelo  un-
stran Jordana ter so se grozovite nadloge oteli. Oslepljeni
Judje pa v Jeruzalemu niso hotli spoznati časa svojega obiska¬
nja ; vsa stiska njih terdovratne zoperstave ni ukrotila. Ja¬
nez iz Giskale je s svojo prederzno trumo v mestu divjal;

9

več kot 12.000 imenitnih oseb je grozovitno pomoril in se
je potem še zoper nižje ljudstvo obernil. — Njemu nasproti
je priderl v mesto nek Simon  s tolovajsko derhaljo in je
ravno tako, kakor uni divjal. Poslednjič se je še Eleazar,
poglavar ternpeljna vzdignil kakor vojvoda; in tri stranke so
se med seboj bile in klale, tempelj z gnjusobo polnile, po
mestu ropale in morile, zaloge žita požigale. V takem stanu
je bilo mesto, ko je bil Tit s svojimi vojščaki prišel in se
pred mesto vlegel. On je Judom dvakrat mir ponujal, ali
zastonj; torej je mesto, v kterem se je bilo zavoljo veliko¬
nočnega praznika še veliko Judov od drugod zbralo, s svojo
vojno popolnoma obdal, napadel in pervi in drugi zid pre-
derl. Ko se Judje še niso hotli podati, je Tit mesto z za¬
sipom tako zaperl, da ni mogel nihče ne v mesto ne iz me¬
sta. Strašna nadloga med prebivavci vstane, lakota ljudi brez
števila pomori, neka blagorodna mati celo lastno dete speče
in sne: lakoti se pridruži kuga, v poltretjem mescu se le
pri enih vratih 115.880 merličev iznosi; 600.000 pa jih čez
zidove zmečejo; verh tega pa vse izpraznjene hiše z mer-
liči napolnijo. Pa tudi vse te hude skušnje ljudstva niso
omečile. Rimljani niso mogli takih gnjusob več preslišati;
serda polni so jo vdarili na mesto, vzeli so grad Antonijo,
tempelj oblegli s hudimi napadi, z grozovito morijo in straš¬
nim požigom zmagali; na zadnje so vzeli še Sionski  grad.
Veči del mesta je bil razdjan, tempelj pa je bil Tit ukazal
varvati; ali serdit vojšak ga zapali in Titovemu povelju ukljub
ga nihče noče gasiti, spremenil se je v pepel in razvaline.
Vjetega ljudstva je bilo še veliko pokončanega in na križe
obešenega; 97.000 drugih se je v sužnost prodalo. Vseh
Judov skupej je v tej vojski do poldrugega milijona smert
storilo; kar jih je bilo še ostalo, so bili večidel po svetu raz¬
kropljeni in so še dan današnji žive priče božje pravice nad
terdovratneži.

Judovstvo, ktero je bilo keršanski cerkvi če dalje bolj
nasprotno, je bilo zmagano; z razdjanim tempeljnom vred so
nehale daritve in druge šege stare zaveze. Ko je senca zgi¬
nila , se je resnica tolikanj svitleje pokazala, in sveta cerkev
se je še bolj prosto širila, kakor mlado pa že uterjeno drevo
se prosto razrašča, ko so mu opore in ograje odvzete.

10

S. 4.

Preganjanja Jezusove cerkve in kristjanom

V razširjanje keršanstva je Bog cel(S preganjanja obernil’
s čemur so Judje in neverniki hotli zatreti ga. Zlasti Rim¬
ljani, nar močnejši neverski narod tiste dobe, so kristjane
neusmiljeno preganjali. Splošnih preganjanj keršanstva pod
rimskimi cesarji deset  štejemo, in sicer:

1. Pervi je pričel kristjane preganjati cesar Neron
leta 64. Ta grozoviti cesar, ko je bil pomoril svojo mater,
ženo, brate in učenika, je dal rimsko mesto na štirih voglih
zažgati, češ, da bo velik ogenj vidil, potem lepše mesto se¬
zidal in si s tem častno ime pridobil; zažiga je pa jel krist¬
jane dolžiti in jih zavolj tega strašno preganjati. Več let je to
preganjanje terpelo, in silno hudo je bilo: kristjane so dajali
divjim zverinam tergati, na križe so jih razpenjali, jih v vodo
Tibero, ki skoz rimsko mesto teče, metali in potapljali, ali s
smolo oblite po noči kot svetila po mestu zažigali. Tudi po
vseh deželah rimskega cesarstva so šle cesarske povelja
kristjane preganjati in celo njih ime zatreti. — Veliko število
marternikov je takrat sveta cerkev v svojo čast prejela, kte-
rih imena so nam večidel neznane. Takrat je prišel tudi
sveti Pavel zopet v Rim ; on in sveti Peter sta verne v veri
poterdovala in k stanovitnosti budila; Judom pa strašni konec
njih mesta napovedovala, in nevernikom keršansko resnico in
svetost neprestrašeno oznanovala. Oba pa sta tudi vkupej v
ječo prišla in sta o enem dnevu za Kristusa življenje dala.
Pred smertjo sta še imela veselje, dva svojih varhov in 47
drugih jetnikov k veri spreoberniti in v ječi kerstiti, kteri so
vsi za Jezusa umerli. Pravijo, da je sveti Peter na prigo¬
varjanje vernih iz Rima hotel umakniti se, da se mu je pa
Kristus s križem na rami pri mestnih vratih prikazal. Ko ga
je apostelj vprašal, kam da gre, mu je Gospod odgovoril: V
Rim grem, da bi bil zate križan. Dobro je Peter razumel
Jezusovo besedo, vernil se je nazaj v mesto, in serčno in
goreče je šel smerti križa nasproti. Iz ponižnosti ni hotel
tako križan biti, kakor njegov Gospod; križan je torej bil z
glavo navdol. Terpel je sv. Peter 1. 67 v rimskem mestu v
listi strani, kjer so Judje prebivali: njegovč častito truplo je
bilo tam pokopano, kjer zdaj stoji veličastna cerkev njego¬
vega imena. Tudi vezi, s kterimi je bil sv. Peter v Jeruza-

11

!emu in v Rimu vklenjen, so z velikim spoštovanjem vedno
hranili. Spomin njegove svete smerti se obhaja s svetim
Pavlom vred 29. rožnika.

2. Cesar Domicijan  (81 — 96) je kristjane preganjal,
ker sc je bal, da bi ga eden Davidovih naslednikov ne pah¬
nil s cesarskega sedeža. Pripričavši se, da so Jezusovi so-
rodovinci vsi ubožni, je preganjanje ustavil. Ko je bil Do¬
micijan zaslišal, s kakošno apostoljsko gorečnostjo je Janez
Kristusovo vero po izhodnjih krajih razširjal, ukazal ga je v
Rim pripeljati. Tukaj je bil aposteljnu nar pred dan strup
piti,  ki mu po ni škodoval. Potem je bil zunej mesta pred
latinskimi vratini v posodo vrelega olja  verzen: pa ves
zdrav je v njem ostal ter ljudstvu oznanoval nebeško res¬
nico. — Poslednjič je bil v samoto na Otok Patem  blizo
Efeza izgnan, kjer bi bil imel z druzimi jetniki vred rudo ko¬
pati. Prejel je pa tukej in zapisal skrivne  razodenja Božje.
Domicijan je bil umorjen in Nerva  njegov cesarski naslednik
(96 — 98). Pod njim je nehala tožba in grozovitnost do
kristjanov. Takrat se je tudi sv. Janez spet iz samote v
Efežansko  mesto povernil in tu krog leta 100 umeri, ko
je bil Trajan cesar.

3. Cesar Trajan  (98 — 117) sicer naravnost ni izdal
zapovedi, da bi se kristjani preganjali; ali poprejšnjih postav
ni overgel. Na vprašanje Bitinskega poglavarja je odgovor
dal, da ni treba kristjanov iskati; ako so pa toženi in v svoji
veri stanovitni, naj se kaznujejo. Zatorej si kristjani niso
bili ne pred Judi, ne pred neverniki pokoja svesti; in veliko
jih je tudi pod tem cesarjem za Kristusa življenje dalo, med
njimi: papež Ana klet  v Rimu, v Jeruzalemu škof Simeon,
120 let star mož, ki je bil več dni zapored neusmiljeno ter-
pinčen in poslednjič križan. Sv. Ignacija,  antiohijskega
škofa, kteri se je za vero serčno odgovarjal in terdil, da je
zares Teofor, t. j. da Boga (v sercu) nosi, je cesar Trajan
sam ukazal zvezati in v Rim peljati, da bi ga bile divje
zveri raztergale. Dolga pot v Rim je apostoljskemu možu
priložnost dala,, v veliko krajih verne z besedo v veri uter-
jevali, kar je pa tudi še po listih storil, ki jih je pisal do
vernikov v Efez, Magnezijo, Trale, Rim, Filadelfijo in Smirno.
Sam je pa tudi ves gorel želja, za Kristusa življenje dati;
torej je tudi kristjanom v Rim pisal, da naj ne branijo nje¬
gove smerti. „Pšenica Kristusova sem",je  rekel, „naj
me zobje divjih zverin zmeljejo, da bom vreden
kruh znajden.' —Kar sije  tolikanj želel, spolnilo se mu

12

je leta 107; levi so ga v velikem rimskem gledišču razter-
gali in kristjani so njegove ostale kosti s častjo spravili, v
perte zavili, v Antijohijo prenesli in tam v veliki časti imeli
zavoljo gnade, ki je bila toliko delavna v svetem mučencu.

4. Cesar Mark A vreli  (161 — 180) je hudo pre¬

ganjanje kristjanov pričel, zlasti po Galii  (francoskem) in
mali Azii.  On je ostreje postave dal zoper kristjane, kot
pa zoper divjaške sovražnike. Mučeniške smerti so pod tem
cesarjem umerli trije papeži zapored: Pij I., Anicet in

Soter; sv. Justin,  ki je že v drugem listu kristjane pred
cesarjem pogumno zagovarjal, in sveta F el i c it a, ktera je
kot Makabejska mati mogla sedem svojih sinov pred seboj
umorjenih gledati in jih je tudi, kakor una, z veseljem Bogu
v dar dala. — V Smirni  se je serd vzdignil zoper ondaš-
njega svetega škofa Polikarpa,  čez 90 let starega moža,
ki je bil učenec sv. Janeza. Oblastnik ga je k sebi poklical
in mu prigovarjal, Kristusu odpovedati se, da bi si življenje
ohranil. Polikarp pa mu odgovori: „šest in osemdeset let že
služim temu dobremu Gospodu in nikoli mi ni nič žalega
storil." Kako je mogoče preklinjati mojega kralja , kteri me
je odrešil. Ker se je tako stanovitnega kazal, je bil k smerti
ognja obsojen. Beriči k njemu pristopijo in ga hočejo zve¬
zati ; Polikarp jim pa reče: „P r i j a 11 i, tukaj pač vezi
treba ni. Kdor me je vrednega spoznal tega pla¬
mena, dodelil mi bo tudi pogum in moč ga prenesti."
Bogu hvalo poje na germado stopi, ktero zažgo; ali ogenj
se njegovega telesa ne dotakne; torej je bil z mečem pre¬
boden in njegova obilo tekoča liri je ogenj pogasila.

5. Septimi Sever  (192 — 211) je od začetka krist¬
jane v miru pustil, še je nekaj keršanskih starašinev pred zdiv¬
janim ljudstvom branil. Pa stare krivične tožbe in nepokojni
Judje so še zmiraj nevernike zoper kristjane nadraževali; in
zopet se preganjanje prične, ki se še hujše vname, ko cesar
postavo da, da nihče ne sme prestopiti h keršanski veri.
Veliko mučencov tudi iz tega preganjanja sveta cerkev šteje
zlasti po Italii, Galii, Egiptu in severni Afriki; med njimi
sta tudi papeža Elevteri in Viktor  I.

6. Cesar Maksimi  n (235 — 238), umorivec svojega
kristjanom dobrovoljnega sprednika Aleksandra, je preganjal
kristjane, ker se je bal, da bi se zavoljo njegovega umorstva
ne maščevali; nar pred ukaže tiste služabnike cesarskega
dvora, ki so bili keršanske vere, od tod spraviti, potlej pa
zapove, zlasti cerkvene prednike moriti, češ, da kristjani brez

13

pastirjev si ne bodo kaj upali. Preganjanje je bilo zlasti v
Rimu  in ob reki Reni.  Tedajšnja papeža Anter in Pon-
cijan  sta v številu marternikov; v Kolinii pa je sv. Ur¬
šula  s svojimi tovaršicami življenje dala za Kristusa.

7. Strašno hudo in kervavo preganjanje je cesar Deci
(249 — 231) pričel. Precej v začetku je dal ostro postavo,
naj kristjani svojo vero zapuste in malikom darujejo; kteri
se zoperstavljajo, naj se s hudim, pa počasnim terpinčenjem
prisilijo; kteri jo pa pobegnejo, naj premoženje in dom zgube.
Napeljalo ga je k temu povelju krivo prepričanje, da keršan-
ska vera, ktera le nebeškega kraljestva išče, ne more obstati
z rimskim cesarstvom, ki se poganja le z pozemeljskim go-
spodstvom. Decijev namen je bil, keršansko cerkev popol¬
noma zatreti; z grozovitim premislikom je jel izpeljevati svoj
namen. Zatorej je zapovedal, keršanske teinpeljne podreti,
vernikov iskali, jih v ječah dolgo deržati, sicer hude muke,
pa ne tacih, ki hitro umore, rabiti, da bi z dolgim in počas¬
nim terpinčenjem stanovitnost kristjanov omagala. In Bogu
bodi potoženo, cerkvi je veliko njenih otrok nezvestih postalo.
Ze oznanilo te postave je sploh velik strah obudilo, ve¬
liko kristjanov zlasti iz višjih stanov je odpadlo. Med pre¬
ganjanjem so nekteri zares malikom darovali; nekteri od da¬
ritev jedli, nekteri kadilo malikom zažigali: nekteri pa so si
z denarjem bukvice kupili, v kterih je bilo zapisano, da so
malikom daritev opravili, dasiravno se to ni zares zgodilo.

Pri vsem tem odpadu pa je keršanstvo vendar še lepo
število zvestih spoznovavcov imelo; tudi veliko odpadlih se
je zopet povernilo v naročje katoliške cerkve, ki je pa ostro
pokorjenje zahtevala, preden jih je v svoje občestvo zopet
sprejela.

8. Pod cesarjem Valerianom  (253 — 260J je pre¬
ganjanje kar dalje terpelo. Pervo povelje je pobožne shode
vernikov prepovedalo, zoperstojne vjeti in terpinčiti, škofe in
mašnike pregnati ukazalo. Sv. Štefan L, papež, je v tem
preganjanji smert storil; vojaki so ga pri altarji na njegovem
sedeži ob glavo djali, ker je hotel neprestrašen dokončati
sveto opravilo. — Drugo cesarjevo povelje je škofe in maš¬
nike kar pomoriti, blagorodne vernike pa častiti in premože¬
nja obropati zapovedovalo. Mod pervimi žertvami je bil spet
papež K s I s t II. Tri dni za njim, kakor inu je bil tudi na¬
povedal,je prišel na versto njegov levit sv. Lavrenec.  Leta je
popred vse cerkvene zaklade med uboge razdelil in ko gaje
oblastnik po njih popraševal, je namest zakladov množico

14

revežev pred-nj pripeljal; razserdeni sodnik ga je ukazal na
roš djati in počasi peči, dokler ni svoje duše izdihnil. Tisti
čas je tudi v Afriki veliko kristjanov za Jezusa kri prelilo;
med njimi kartaginski škof sv. Ciprijan. Vjet in v smert ob¬
sojen je djal: „Hvala Bogu, da me je vrednega našel, iz

ječe mojega telesa rešiti me." — V molitvi kleče in poln
svete radosti je svojo glavo pod meč dal. Kristjani so nje¬
govo kri v perte lovili in njegovo truplo z veliko častjo
pokopali.

9. Cesar Avrelijan (270—275) je ponovil doseda¬
nje ukaze zoper kristjane, k sreči pa niso prišli pred nje¬
govo smertjo na vse strani, in tako je napovedano preganja¬
nje zaostalo.

10. Poslednje, toda nar strašnejše preganjanje je napel
cesar Dijoklecijan  (284 — 305). Iz začetka njegovega
vladanja so kristjani v pokoji živeli, marsikteri izmed njih so
bili celo v službah na cesarskem dvoru, ker so jim zavoljo
njih svetu znane zvestobe veliko zaupali. — Toda Cesar Ga-
leri, Dioklecijanov zet, kteremu je mati Romula sovraštvo zo¬
per kristjane vdihnila, je cesarja pregovoril, novo preganjanje
začeti; svet je bil deržan, maliki prašani, vse je govorilo
zoper kristjane. Zjutraj 23. svečana 1. 303 so vojaki povelje
dobili, lepokeršansko cerkev v Nikomedii,  bitinskem mestu,
kjer je bil takrat cesarski dvor, napasti, in so jo razdjali,
svete bukvo sežgali in svete posode poropali. Drugi dan je
prišlo cesarsko povelje, da naj se vse keršanske cerkve po-
dero, svete bukve sežgejo, kristjanom vse časti, službe in
pravice vzamejo, cerkvi lastno posestvo in premoženje pa v
cesarski zaklad potegne. Galeri je nalašč dal v cesarskem
dvoru ogenj podložiti in je tega hudodelstva kristjane dolžil;
na to kmali pride drugo povelje, vse škofe in mašnike v
ječo potakniti. — Tretje povelje ukazuje, vse tiste, ki bi se
branili darovati malikom, s pezo in hudim terpinčenjem siliti
k malikovanju. Takrat je cerkev vidila veliko svojih vernih
mreti, cele množice mož in žen so z nekako nebeško serč-
nostjo smerti naproti hitele; marsikteri so pa tudi vero zata¬
jili in svete bukve izdali. Vendar svojega namena Dijokleci¬
jan s tem še ni dosegel; zato je prišlo četerto povelje, ktero
je kristjane naravnost ukazovalo moriti; oblastniki in sodniki
neverski so kerviželjni hiteli spolnovati to povelje. Strašno
je slišati, koliko kristjanov, ki so nam po imenu znani, je
stanovitnih do smerti ostalo; neštevilno veliko jih je umerlo
za vero, kterih imen ne najdemo zapisanih. In kako neu-

15

smiljeno so bili sveti spoznovavci terpinčeni! Z grebeni so
jih tergali po vsem životu, z gorečimi bakljarni v stran žgali,
rane jim s soljo in kisom huje delali, jih po ostrih črepinah
vlačili, na roših jih pekli, za noge obešenim spodej počasen
ogenj kurili, jih za noge med vkup sklonjene drevesa prive¬
zovali, da so bili potem raztergani. Ali da ob kratkem vse
povem, ni ga terpinčenja, kterega bi ne bili poskusili. Sploh
se je terpinčenje tako vravnalo, da kristjani niso nagle smerti
storili, temuč da so dolgo časa ponavljane bolečine mogli
terpeti; mislili so s počasno smertjo popred njih stanovitnost
omajati; toda ravno nasproti se je zgodilo: čem več kristja¬
nov so pomorili, tem bolj je njih število rastlo;še nikoli se
tako jasno ni poterdila resnica: da je kri mučeniška bila seme
novih spoznovavcov.

Leta 305 Dijoklicijan od vladarstva odstopi, preganjanje
pa še dalje terpi pod cesarjem Galerijem. Se le, ko Kon¬
stantin vladarstvo sam prevzame, se kristjanom naj pervo
mirni, in potem še celo veseli časi prikažejo.

Keršanstvu škodovati so neverniki skušali tudi še zlasti
s spisi, v kterih so zaničljivo, zasramovavno govorili od
njega. Take spise so na svetlo dajali: Porfiri, Celz in

Lucijan;  ali možje, ki jih je Bog razsvetlil, so jih v na¬
sprotnih spisih zavračali in njih obrekovanja na laž postavljali.

Drugo poglavje.

Krivoverci in zagovarjanje keršanske
vere zoper njih zmote.

§. 5.

Ebijoniti, Nazarejci, Ccrint, Gnostiki, Manihejci, Montanisti, Fnitarci

Kovačij ani.

Skorej tristoletno preganjanje si je bilo postavilo namen,
keršanstvo na zemlji popolnoma zatreti; toda ni ga doseglo.

16

Ravno tako je spodletelo unim sovražnikom, ki so hotli Je¬
zusov čisti nauk sploh popačiti. Popačili so ga sicer, tudi
marsikterega vernika v svoje zmote zapletli fn tako število
kristjanov manjšali; toda vesolnja cerkev se je vedila njih
popačenja vselej ubraniti in čist nauk vedno ohraniti s po¬
močjo svetega Duha, učenika resnice, ki ji vedno na strani
stoji.

Pervi krivoverci, ki so v Jezusovi cerkvi luliko sejali, so bili
večidel kristjani, ki se niso hotli odpovedati vsem naukom svoje
prejšnje judovske vere ali neverskemu domišljevanju, teinuč so
keršanski veri še nekaj judovskih ali neverskih zmot pridjali.

Pervim prištevamo: Ebijonite, Nazarejce in Cirinta: —
drugim pa: Gnostike, Montaniste, Unitarje in Novacijane.

I.

a) Ebijoniti so učili, da Mojzesova postava tudi za krist¬
jane še velja in so se od Judov le toliko ločili, da so Jezusa
svojega Mesija spoznali, tajili so pa, da je Jezus pravi Bog.

b) Nazarejci so bili zastran Mojzesove postave ene
misli z Ebijoniti; verovali pa so, da je Jezus pravi Bog.

c) Cerint je učil, da Kristus ni pravi Bog, da bo pa še
enkrat prišel in tisučletno kraljestvo na zemlji vstanovil.

Zoper vse te zmote so se aposteljni vzdignili, zlasti sta
jih zavračevala sv. Janez in sv. Pavel.

II.

Krivoverci, ki so keršanstvu prijemali neverskih zmot, so:

a) Gnostiki.  Oni so kaj  čudno bleli, od kot je svet
in hudo na svetu, ter so neversko mnenje strinjali z odre¬
šenjem. Mislili so, da je več stopenj v božji natori; Bog
kristjanov je nar višji, stvarnik sveta in judovski Bog sta pa
nižja božja duhova. Učili so, da je Kristus imel telo le na
videz in to zato, ker je materija hudemu vzrok, ne pa po¬
pačena prosta človeška volja, in da bi Jezus ne bil mogel ne¬
skončno dober biti, ako bi bil pravo telo imel.

Svoj nauk so imenovali v greškem jeziku „gnosis"
(t. j. spoznanje ali modrost), od tod njih ime.

b) Gnostični jako podobne zmote se je Perzijan M a-
net poprijel v tretjem stoletji, ki se je pri vsem tem, da
so se ti zmotenci zadosti preganjali, daleč po vzhodu in še
celo po zahodu zarejala in bolj na skrivnem celo do sred¬
njega veka ohranila. Manet si je bil iz bukev nekega kupca

17

grešlio, perzijansko in indijansko modrovanje prilastil in z
le-tein je združil tisto, kar je od keršanstva, pa večidel ne
iz čistili virov, zvedil. Ker je s svojimi nauki tudi staro
perzijansko vero pačil in se obljubljenega učenika imenoval,
ga je kralj Baharam dal po velikih mukah umoriti. Lulika
njegovih zmot pa s tem ni bila zaterta, temuč je še dolgo
nasprotovala resnici. Po njegovi misli je bilo dvojno izvirno
bitje: luč in tema;  od pervega je vse svetlo duhovno in
dobro, od druzega vse temno, telesno in hudo; te kraljestvi
ste pa v vedni vojski med seboj. Kristus, so djali, je le
na videz terpel, ker je tudi telo imel le na videz. Duše
umerlih se v svoje očiščevanje med zvezde na popotovanje
podajajo. — Menet je svoje učence ločil na dvoje, v posve¬
čene ali popolne, in v poslušavce. Kteri so hotli biti pri¬
šteti popolnim, so mogli ostro živeti, le rastljinje vživati in
se niso smeli nobene žive stvari dotakniti. Poslušavcem pa
je bilo pripuščeno po navadni šegi živeti in za storjene pre-
greške se jim je odpuščenje brez posebnega pokorjenja lahko
in rado dajalo. — Lahko si je torej misliti, da je bila po ta¬
kih postavah pot vsej razuzdanosti odperta. — Tej zmoti je bil
sv. Avguštin v svoji mladosti vdan.

c) Drugači od prešnjih se je vedel Montan  iz Frigije.
On se je štel posebno razsvetljenega, po svetem Duhu po¬
sebno obdarovanega, ter je po svojem kvasil, da naj krist¬
jani če dalje ostrejše žive. Učil je svoje zmote kakor iz
nekega posiljenega zamaknjenja, ter je pravil, da Bog ali sv.
Duh iz njega govori. Terdil je, da se z učenostjo nikakor
ni pečati, vsega pozemeljskega veselja, tudi nedolžnega da
se je kar zderžati; tudi je veleval, da veliki grešniki so za
vselej iz cerkve pahnjeni brez razločka, ali delajo pokoro ali
ne. — Ti ostri nauki so še imenitnega cerkvenega pisatelja
Tertulijana premotili, da se je proti koncu svojega življenja
na Montanovo stran obernil in od zdravega uka katoliške
cerkve ločil, kteri se derži postave milosti in ni napačno me¬
hak, ne tudi presilno oster.

A)  Nasproti tistim, kteri so prazne basni malikovav-
skega domišljevanja s keršanstvom hotli zmešati, so drugi z
modrovanjem slabega človeškega uma božje resnice in celo
skrivnosti iskali po svoje razlagali. Zlasti je bila visoka in
čudna skrivnost presvete Trojice, zoper klero se je njih na¬
pačno modrovanje vzdignilo. Na eni strani niso ti krivo¬
verci ločili v Bogu treh božjih oseb, ker je božja natura le
ena; na drugi strani skrivnostne zveze božje in človeške na-

Zgodbe *v, cerkve. 2

18

tore v Kristusu niso hotli prav razumeti. Nektcri le-teh so
terdili, da imena: Oče, Sin in sv. Duh so le gole besede,

ki le razne strani božjega bivanja in djanja zaznamvajo. —
Imenujejo se ti krivoverci po latinski: unitaici, po naše pa
jim pravimo: zopertrojičniki.

Tudi takih je bilo nekaj, ki so cerkvene šege in na¬
vade po svoje samolastno prenarejali in tako v cerkvi raz-
kolništvanapravili. Med temi opomnimo nekega Novaeijana,
ki seje zoperstavljal volitvi papeža Kornelija zato, ker je
odpadence, če tudi po ostrem pokorjenji, zopet v cerkveno
občestvo sprejemal. Po Novacijanovi zmoti smejo v pravi
Jezusovi cerkvi le svetniki biti; kdor se je pa kdaj smertno
pregrešil, je nje za vselej odločen.

§• 6 .

Katoliška cerkev se je vsaki verski zmoti vedno krepko ustav
Ijala. Cerkveni očetje ali učeniki.

Vsaki novi, tedaj krivi veri se je Kristusova cerkev
krepko v bran postavila, opiraje se na apostoljske sporočila,
ktere ima nepopačene in neskaljene ohraniti in kakoršne je
sprejela, takošne povsod in vselej oznanovati. Ravno to je
znamnje, da je katoliška: zakaj vsaka zdrava pamet mora
spoznati, da vsak novi uk t. j. tak, ki ga Bog ni razodel, kte-
rega Jezus ni učil in ga aposteljni svojim naslednikom niso
izročili, mora le človeška domišljija, torej gotova zmota biti.
Da je pa cerkev apostoljske izročila, bodi si pismena, bodi
si ustmena, vedno prav razumela, sta nam porok sv. Duh in
Jezus sam, ki ji na strani stojita, da se varuje vsake zmote
v verskem uku, in je tako steber resnice.

Katoliški uk nam je pa očiten iz apostoljske vere, iz
pisem njenih škofov in učenikov in iz določil cerkvenih zborov.

Tiste škofe in mašnike, ki so zlasti učeno in krepko
verske zmote odganjali in za edino pravi uk katoliške cerkve
prav po očetovsko skerbeli in ga krivovercem nasproti za¬
govarjali, cerkvene očake  imenujemo.

Cerkvenim očakom te dobe prištevamo naslednje apo-
sloljske učence:

Sv. Ignacija,  škofa v Antijohii; bil je učenec sv. Ja¬
neza in po ukazu cesarja Trajana veržen oroslanom, ki so
ga raztergali.

19

Sv. Polikarpa, škofa v Smirni; tudi on je bil Jane¬
zov učenec in po ukazu cesarja Marka Avrelija na germadi
sežgan.

Sv. Justina,  kterega je serčnost keršanskih marterni-
kov h keršanstvu spreobernila. On je v dveh zagovarjavnih
spisih preganjane kristjane pred cesarji zagovarjal, in posled¬
njič za vero dal življenje.

Sv. Ireneja,  lijonskega škofa, sv. Klemena, rimskega in
Klemena aleksandrijskega; sv. Ciprijana,  Kartaginskega škofa.

Omeniti sta v tej dobi še dva učena cerkvena pisatelja,
Terlulijan in Origen,  ki sta se bila pa potem tudi sa ma
v zmote zamotala.

Tretje poglavje.

Božja služba in keršanske šege pervih
kristjanov.

§• 7 .

Sveti zakramenti.

Z ustanovljenjem keršanske cerkve se je iudi  keršan-
ska božja služba pričela in deljenje svetih zakramentov , ka¬
kor jih je bil Jezus v poglavitnih čertah zaukazal; bila je
torej božja služba, bili so zakramenti in bila je daritev svete
maše precej v začetku v bistvenih delih takošna, kakoršna je
še dan današnji.

Kako so pervi kristjani sveto mašo obhajali, nam sv.
Justin pripoveduje: ,,V nedeljo se vsi iz mesta in iz kmetov
na enem kraji shajajo, kjer se, kolikor čas dopušča, prebirajo
apostoljski evangelji ali bukve preroške. Ko se jenja brati,
prednik svoj nagovor prične ter opominja, po predbranih nau¬
kih živeti. Potem vsi vstanemo in molimo; po dokončani mo¬
litvi se prinese kruha in vina in vode; prednik se v molitvi
zahvaljuje Bogu Očetu, ljudstvo se ž njim druži z besedo

2 *

20

„Amen". Od toga, kar je bilo posvečeno (premenjeno), se
deli vsacemu pričujočemu, nepričujočim pa se na dom pošilja
po dijakonih. Ti, ki so premožni in kaj dati hočejo, skladajo
vsak kar kdo hoče; kar se nabere, prodnik spravi, ki vse
razdeli med udove, sirote, bolnike, vjetnike in ptjuce; z eno
besedo on skerbi za vse reveže."

Iz tega popisa se vidi, da je že tedaj ravno tiste po¬
glavitne dele imela daritev sv. maše, kakor jih ima še danes
(evangeli, darovanje, posvečenje ali spremenjenje in obhajilo).
Tudi se iz njega razvidi, da si je cerkev v dolžnost štela, za
reveže skerbeti.

Sveto obhajilo, kakor nam ta popis kaže, se je navadno
delilo vernim v obeh podobah; bolnikom in jetnikom so ga
le v podobi kruha po dijakonih pošiljali, otrokom pa po sv.
kerstu le v podobi vina delili.

Od ostalih darov se je v dan sv. obhajila napravljala
večerja ljubezni.  Ker se je pri teh večerjah sčasoma
več napak vrinilo, bile so pri več zborih v 4. stoletji pre¬
povedane.

Za sv. kerst v apostoljskih časih ni bilo moč in tudi
ne treba bolj dolgega pripravljanja: živa vera in resnična
pokora ste bile zadosti. Pozneje, ko jih je veče število v
v keršansko cerkev hitelo, je bila druga; cerkev je mogla
svoje prihodnje ude bolj poznati in izučiti, da se je obvar-
vala nevrednih. Klcri so hotli keršanstvu pristopiti, so se
imenovali po greškem jeziku katehumeni t. j. učenci  (po-
dučevancij. Podučevanje in pripravljanje je časih terpelo po
več let, se je začelo po pokladanji rok in zaznamovanji s sv.
križem in je po stopinjah dalje šlo. — Konec tretjega sto¬
letja so bile tri stopinje do svetega kersta: 1. so bili po¬

slušajoči,  kteri so imeli le pridigo poslušati, potem so iz
cerkve šli; 2. klečeči,  kteri so po pridigi še pri nekterih
molitvah ostali, ki so se nad njimi opravljale in so še škofov
blagoslov prejeli, preden so službo božjo zapustili; 3. prosi-
joči,  ki so po prestani skušnji v bližnjem času imeli prejeti
sv. kerst. Tem se je še le apostoljska vera, očenaš, skriv¬
nost sv. Trojice in odrešenja in moč sv. zakramentov na
tanko razlagala. Potem ko so bili še večkrat izpraševanj in
so se odpovedali satanu in njegovim delom, se je sv. kerst
nad njimi opravil z oblivanjem, in le pri slabotnih in bol¬
nih s kropljenjem vode. Iverščenci so bili potem v belo
oblačilo oblečeni, ktero so še le osmi dan slekli; od tod je
ime še današnje bele nedelje. — Kerščevali so večidel škofje

21

saini, mašniki in leviti pa le z njih pooblastenjem; v sili so
kerstiti smeli tudi neduhoviti. — Od začetka se je kerščevalo
vsaki dan, potem zlasti ob nedeljah, pozneje so bili velika-
noč in binkošti, v izhodnjih cerkvah pa tudi razglašenje Go¬
spodovo v to odločeni časi. — Da se je voda za sveti kerst
blagoslavljala, Tertulijan pripoveduje, ki tudi opomni, da so
se botri kot priče k sv. kerstu jemali. Kerščevali so ne le
odraslih, temuč tudi otroke. Proti koncu tretjega stoletja se
je bila vrinila napaka, sv. kerst do starosti ali do smerti od¬
lašati, kteri so se pa sveti učeniki po cerkvenem uku vedno
ustavljali.

Kerščencem so po svetem kerstu tudi zakrament birme
precej delili s pokladanjem rok in z maziljenjem, in sicer
škofje, kteri so tudi večidel kerščevali. Kedar je kdo drugi
kerstil, ni tudi kerščenca birmal; sv. birma mu je bila pozneje
po škofu podeljena.

Tanko in skerbno je gledala cerkev v pervih časih na
to, da je sjehern vernikov svojim kerstnim obljubam zvest
ostal; ako jih je pa kdo z večim grehom prelomil, je bil iz
družbe ali občine svetnikov pahnjen, kar se je imenovalo iz¬
občenje. To izobčenje je bilo dvoje, veče in manjše. Pri
manjšem je bil grešnik ločen le darovanja in vživanje presve¬
tega rešnjega Telesa; pri večem pa je zgubil vso pravico do
duhovnih dobrot svete cerkve in je nehal njen ud biti. Veče
izobčenje ga je zadelo, kdor je vero zatajil, malikom daroval,
se vdeležil uboja ali prešeštva, ali prelomil deviško obljubo
ali sv. bukve izdal. Preden je službo božjo škof pričel, je
take grešnike za izobčene naznanil občini.

Ker je bila cerkev v začetku ostra v sprejemanji za
sv. kerst. je bila še bolj ostra v sprejemanji za pokoro. Pri
večih grehih ni bilo zadosti taiste le pred Bogom s ponižnim
sercem in spokornim duhom spoznati, temuč potreba je še
bilo, se jih še pred mašnikom spovedati. Nektere je lastna
gorečnost gnala, drugim je pri očitnih grehih škof ali maš-
nik naložil, svoje hude dela vpričo više duhovščine ali celo
vpričo keršanske srenje spoznati. Zraven so se pa še razne
cerkvene pokorila nakladale n. p. ostri posti večkrat ob
kruhu in vodi po enkrat ali večkrat, štirdeset dni v letu, po¬
nižna žalostna noša, molitve, obilniše dela usmiljenja i. t. d.
Kakor pri sv. kerstu, je bil velik grešnik le po stopnjah v
keršansko čedo sprejet. Konec te dobe šo bile štiri stopnje
pokore: 1. jokajoči, ki so zunaj pri cerkvpnih vratih stali,
jokali, zdihovali ter priprošnje prosili vse, ki so memo njih

22

v cerkev šli}  2.  poslušajoči,  kteri so smeli božjo besedo
stojč poslušati; 3. klečeči,  nad kterimi so škofje ali maš-
niki po pridigi molili; 4. stoječi,  kteri so smeli ves čas
pri službi božji ostati, daril pa niso smeli donašati in tudi
ne vživati. Tako pokorjenje je po raznosti pregreška terpelo
po eno, tri, pet, sedem, petnajst let, celo tudi do smerti. —
Odveza od grehov se je tacim grešnikom delila konec tretje
stopnje, popolna odveza od vse pokore in dopuščenje k vde-
leženju sv. skrivnost se je pa dajalo po dostani četerti stopnji
in sicer navadno veliki četertek. —

Ako je kak spokornik posebno gorečnost kazal, se mu
je čas pokore za več ali manj prikrajšal, t. j. odpustek  do¬
delil. — Očitnim grešnikom se je verh ostre pokore pri spo¬
vedi naložila tudi očitna  spoved, t. j. grešnik je mogel pred
vso srenjo spoznati svojo pregreho.

Zakon, ki ga je Jezus v zakrament povzdignil, je cer¬
kev že v tej dobi blagoslavljala.

Prav sklenjen zakon je bil nerazvezljiv. Druzega za¬
kona, kakor tudi zakona med kristjani in neverniki ali kri¬
voverci cerkev ni rada vidila, če ni bil sklenjen že pred
spreobernjenjem. Cerkvenim služabnikom po sprejetem maš-
nikovem posvečevanji zakona ni dopuščala.

Kjer so aposteljni vstanovili keršansko srenjo, so ji dali
tudi svojega namestnika vladika ali škofa; njema podložni so
bili starašine ali mašniki (duhovni), ki so sv. zakramente de¬
lili in besedo božjo oznanovali. Postavili so s pokladanjem
rok tudi možč, ki so skerbeli za uboge, vdove in sirote in
so zraven tega tudi škofom in mašnikom pomagali božjo be¬
sedo oznanovati, kerščevati in so jim stregli pri službi božji;
imenovali so jih dijakone  (stražnike). Tem v pomoč je
cerkev pozneje tudi subdijakone  (podstrežnike) dala.

Ob času preganjanja je bilo pa še druzih služabnikov
za niže opravila treba, in cerkev jih je še čvetero vpeljala,
in sicer: strežeje,  (akolite) zarotovavce  (eksorcisle),
bravce  (lektorje) in vratarje  (ostiarje).

Vsi cerkveni služabniki so po izgledu duhovnov stare
zaveze pri svojih opravilih v službi božji imeli lastne oblačila,
in sicer po raznih stopnjah razne.

Bolniki so, kakor nam sv. Jakob sam spričuje, prejemali
zakrament poslednjega olja.

s. 8

Sveti ensi in kraji slnibe bolje,

23

Pervi kristjani so se vsaki dan k službi božji shajali in
kristjani iz judovstva so še z Judi vred saboto praznovali;
kristjani v Antijohii pa so jeli namest sabote pervi dan v
tednji, nedeljo obhajati ne le, da so se od Judov ločili, ampak
zlasti v trojni spomin: 1. ker je Bog oče ta dan jelstvariti;
2. ker je Jezus ta dan od mertvih vstal in 3. ker je ta dan
sv. Duh nad aposteljne prišel. Imenovali so torej pervi dan
v tednji dan gospodov. Te prenaredbe so se kmalo krist¬
jani judovski poprijeli, in kmalo je postala splošna in je ostala
do današnjega dne in ne le pri pravovernih, ampak tudi
krivovernih kristjanih.

Verh nedelje so pa kristjani že o času aposteljnov za¬
čeli še druge dni obhajati, ki jih praznike imenujemo. Pervi
tacih dni je bila velikanoč,  potem binkošti.  Tudi bo¬
žič in razglašenje Gospodovo ali dan treh kraljev sta silno
stara praznika. Tudi smertne dneve svetih mučencev so obhajali.

Kraji božje službe so bili v začetku jako razni. V
apostoljskih časih so kristjani še hodili molit v tempelj Jeru¬
zalemski; k lomljenju kruha pa so se shajali v hišah, veči¬
del tam, kjer je bil Jezus daritev nove zaveze postavil; v
časih preganjanja pa ali na polji, ali v gozdih, ali v jamah,
ali v ječah, ali na pokopališčih, nar raji pa na grobeh muče¬
nikov; nad kterimi so se menda tudi perve kapelice jele zi¬
dati. V tretjem stoletji so kristjani že veliko kapel in cer¬
kev ali Gospodovih hiš imeli, zlasti v mirnem času med ce¬
sarjem Valerijanom in Dijoklecijanom se je veliko novih cer¬
kev po mestih pozidalo; nar lepša in nar veča je bila v Niko-
medii. V pervih cerkvah ni bilo posebnih lepotij in podob,
da bi ne bilo kaj priložnosti do malikovanja: bili so v njih le
odločeni prostori za moštvo in ženstvo in pri vratih za spo¬
kornike; viši prostor je bil odločen za svete opravila, ondi
je stala miza (altar) in sedeži za škofa in duhovšino.

§• 9.

Druge svete šege o tej dobi.

Pred višimi prazniki ta dan so se kristjani postili,
tako tudi o sredah in petkih, in sicer iz lastne proste volje,
ker nobene zapovedi ni bilo, Tako se je zgodiloda so se

24

o raznih časih postili. Sploh so se pred veliko nočjo dalj časa
postili, v nekterih krajih po 70, v nekterjh po 60, v nekte-
rih po 50, v nar večih pa po 40 dni (od tod štirideset—
danski post).

Znamnje sv. križa, s kterim se še dan današnji križamo,
je silno staro; menda je celo iz apustoljskih časov.

Ravno tako so že v starodavnih časih merliče slovesno
pokopavali, in s tem na znanje dajali versko resnico vstaje¬
nja mesa in da je telo tempelj svetega Duha.

V znamnje verske resnice, da ljubezen, v kteri so verni
v življenji, s smertjo ne jenja, so marternike prosili njih pri¬
prošnje pri Bogu; tudi so njih ostanke ('svetinje) pridno zbi¬
rali, hranili in častili.

Ceterto poglavje.

Keršansko življenje.

§. 10 .

Jezus je prinesel pravo luč, luč vere in čednosti, na
svet. Kristjani so spoznali edinopravega Boga in njega, kte-
rega je Bog poslal: spoznali so tudi svoj pravi cilj in konec
in visoki poklic.

S sveto vero se je človeško življenje vse spremenilo. Ču¬
dovita moč svetega evangelija se je po vseh žilah človeškega
življenja razširila, celo novo življenje se je pričelo. Oni, ki
so pred vsem hudobijam stregli, so se poprijeli nar blažnej-
ših čednost, čednost, ki so bile nevernikom komej po imenu
znane in se pri Judih le redko kje nahajale, kakor ponižnost,
ljubezen do sovražnikov, zatajevanje samega sebe, pohlevnost,
zderžnost in čistost. Nepremakljivo stanovitnost v veri, ve¬
liko poterpežljivost v stiskah in britkostih, pokoršino do de-

25

želskih gosposk, ki so tolikrat krivično ž njimi ravnale, zmer¬
nost in dobrotljivost in splošnjo kcršansko ljubezen tedajšnih
kristjanov so še cel6 neverniki hvalili.

Bili so stanovitni v nauku aposteljnov in združeni v
lomljenji kruha in v molitvah; vsi, ki so verovali, so bili
skupej, in vse, kar so imeli, je bilo vseh; lastnine in premo¬
ženje so prodali, in so od tega delili vsem, kakor je kdo
potreboval; bili so vsak dan stanovitno v enem duhu v tem-
peljnii in so lomili po hišah kruh, in so vživeli jed z vese¬
lim in priprostim sercem.

Nar lepši se je keršanski duh razodeval v tem, da so
v vsakem človeku, torej tudi v sužnjih častili podobo božjo,
s pozna vsi, da sta gospod in suženj otroka božja, torej brala
med seboj; torej so kristjani pervi jeli sužnjem prostost da¬
jati.

Tako je Jezus Kristus, Judom sicer v pohujšanje in ne¬
vernikom v nespamet, vsemu svetu blagoslov poslal. Vsi
ljudje od izhoda do zahoda, od severa do juga, vsi so eno
ljudstvo postali v Kristusu, vsi ljudje vseh šeg in jezikov ena
družina, — družina izvoljenih božjih, ker je Kristus le eno
splošnjo cerkev postavil in za ves svet le en nauk učil.

Blaženo in sveto življenje kristjanov cerkveni učeniki
tedajšnih časov kaj ginljivo popisujejo. Sv. Justin mučenik
tako le piše: „Oni, ki so popred sladnosti služili, imajo zdaj

veselje nad čistim zaderžanjem: kteri so se kdaj s čarami
pečali, so se zdaj večnemu, nevstvarjenemu Bogu posvetili:
kteri so kdaj dobiček denarja čez vse ljubili, dajejo zdaj vse,
kar imajo, v občno službo revežem; kteri so se kdaj sovra¬
žili in s ptujci niso hotli nobene drušine imeti, zdaj po pri¬
hodu Kristusovem ž njimi skupej žive, celo molijo za svoje
sovražnike, in iščejo tiste potolažiti, kteri jih s krivičnim so¬
vraštvom preganjajo. Oni imajo vsak svojo domačijo, vendar
s to mislijo, da so le ptujci in popotniki na svetu; kakor
prebivavci enega mesta, imajo vse občno med seboj; kakor
ptujci prenašajo vsako stisko: vsak plu j kraj jim je domačija,
in vsaka domačija jim je .ptuj kraj. Kakor drugi tudi za¬
kone med seboj sklepajo, in otroke imajo, pa jih proč ne
mečejo (kakor neverniki); žive v mesu, pa ne po željah
mesa; popetvajo na zemlji, v nebesih pa je njih pravo me¬
sto ; dane postave spolnujejo; oni ljubijo vse; nje pa vsi
preganjajo; smert jim je začetek življenja."

Origen življenje vernikov popolnoma popisuje rekoč:
„Delo Kristusovo se v vsem človeštvu skazuje; kjer koli se

26

keršanske srenje vstanovijo, so njih udje od jezer pregreh
spreobernjeni, in še zdaj imč Jezusovo čudno krotkost, Iju-
domilost in dobrotljivost pri njih rodi, kteri vero na uk od
Bogd in Kristusa ne za časnih dobičkov voljo na videz, te-
muč z resničnim sercem sprejemajo. — Kristjani v primeri s
svojimi sodeželani se kot luči na svetu kažejo."

Na svetu so sicer svoj čas živeli pervi kristjani, popol¬
noma od njega niso mogli po telesu ločeni biti, dokler jih
ni Gospod poklical; vendar pa v duhu so se skušali bolj in
bolj od svetč in njegovih reči odtergati. Od tod toliko ne¬
navadnih izgledov keršanske popolnosti. Od tod obilni in
ostri post, od tod voljna zguba časnega blaga, premoženja in
še celd življenja (mučeniki); od tod ljubezen do tihega,
nizkega življenja; od njih zderžnost; od tod toliko dopade
nje nad deviško čistostjo; od tod, da so nekteri svet popol¬
noma zapustili, se v samoto in puščavo podali in ondi v ostrem
zatejevanji in postu živeli. Imenujemo jih puščavnike.

Vse to lepo popisovanje velja sicer od velikega števila
vernikov; vendar je tudi spomniti, da so marsikteri le iz po-
zemeljskih ozirov v keršanstvo stopili in vere le na videz se
deržaii, ali saj se v njej ne zadosti uterdili; zatorej jih je
ob času preganjanja tudi veliko odpadlo; drugi so dolgo od¬
lašali sv. kerst prejeti in v družbo vernih stopiti. Sveti
cerkveni očetje nad takimi velikrat tožijo, ter njih merzloto in
slabo vero svare. Cerkev jo za tega voljo ostre postave
od pokore dala, da bi se cerkev bolj čista ohranila, nevernikom
pa odvzela priložnost, keršanstvo grajati.

Konec te dobe je veselo spoznati, da je bil veliki rim¬
ski svet po moči svete vere že zelo premenjen in po duhu
nekako pomlajen.

„Res je, kakor je Klemen iz Aleksandrije rekel, kamne
v ljudi preslvaril, ker je nevernike, ki so kamne molili, v ker-
šanstvo pripeljal. “ V sredi tristoletnega silnega preganjanja
se je svetlo skazalo, da cerkve peklenske vrata ne bodo
zmagale.

27

Druga doba.

Od Konstantina velikega do cesarja Karola velikega.

(312  - 880 ).

I.

Razširjanje katoliško cerkve.

§• H.

Konstantin veliki in njegovi nasledniki.

Dolgo se sveta Jezusova cerkev ni mogla pokoja zvese-
liti, dokler ji ni bil mir dan po cesarji Konstantinu; dolgo je
bilo viditi, kakor da bi božje kraljestvo zraven posvetnega
cesarstva ne moglo obstati, dokler se niso pozemeljski po¬
glavarji pravemu Bogu podvergli. Cesar Konstantin se je z
mladega že od svojega očeta Konštancija učil kristjane prav
čislati; njegova pobožna mati sv. Helena mu je že bila ne¬
kaj keršanskega duha vtisnila, čudovita prikazen križa pa in
zmaga čez njegovega nasprotnika Maksencija ga je h keršanski
veri bližje pripeljala.

Ko je namreč zoper Maksencija v boj šel, seje v svoji
stiski obernil k Bogu, kterega so kristjani častili, od njega
pomoči pričakovaje. In glejl kmalo po poldanji uri svetel
križ na nebu zagleda in zraven križa besede s bliščečimi čer-
kami: „V tem (znamnji) boš zmagal." On sam in vsi
vojaki z  njim se zavzamejo; po noči pa se mu Jezus z ravno

28

tem znamenjem prikaže ter mu veli, po tem zgledu bandero
narediti in z njim nad sovražnika planiti. In res! Konstan¬
tin veliko močnejšega sovražnika premaga in njegovo vojsko
pokonča; Maksenci sam o begu konec vzame. Rimljani ho¬
čejo zmagavnemu Konstantinu v zahvalo in čast znamnje po¬
staviti v Rimu, ali Konstantin očitno spozna, da mu je le
Bog kristjanov zmago dodelil in v znamnje svoje zahvale
sveti križ postavi na cesarski grad — na kapitol, z napisom:
.Po tem zveličavnem znanji, podobi prave moči, sem vaše
mesto od trinogov rešil, in staršinstvu in ljudstvu staro svet¬
lobo dodelil."

Koj po dobljeni zmagi 1. 312 je z Licinijem vred, svo¬
jim svakom, ki je čez izhodnjo Evropo gospodoval, ukaz
izdal, po kterem je bilo kristjanom dovoljeno, po svoji veri
Bogu prosto služiti in je ta ukaz potem 1. 313 v Milanu s
prisego poterdil.

Vendar zmaga keršanslva s tem še ni bila popolna;
tudi Konstantin sam se ni še precej z vsem sercem k sveti
veri obernil, dokler se ni sčasoma njegovo prepričanje bolj
uterdilo; dasiravno se je kristjanom posebno nagnjenega ka¬
zal, in jim je cerkve, v preganjanji poderte, dal zopet se¬
zidati, vendar nevernikov ni še s svojega dvora pahnil, tudi
njih tempeljnov še ni pustil razpadati. Keršanski cerkvi je
Bog to v prid obernil, da ni jela šiloma gospodovati, te¬
mne da je polagoma, pa toliko bolj gotovo s svojo duhovno,
močjo serca prevzela. Tudi ji je bilo še nekaj preganjanja
terpeti. Maksimin,  Konstantinov in Licinijev sovladar, ker
ni smel s silo, je pa s zvijačo in zmotnjavo kristjane od
njih vere odvračeval. Pa kmalo je tudi njegov konec pri¬
šel. Vzdignil se je bil z vojsko zoper Konstantina in Li-
cinja , pa Licini ga je po kratkem boji premagal. Maksimin
si je hotel s strupom zavdati, pa strup mu ni naglo škodo¬
val; zdaj so mu vest zbudi, strašno ga grize, zdelo se mu
je viditi Kristusa na sodnjem stolu, po tleh se v.elja, z glavo
ob steno buta, oči mu iz jam stopijo in oslepe, in še le
četerti dan smert tem mukam konec stori. — Licini zdaj
je imel oblast čez vse izhodnje dežele; pa toliko čudna
sreča ga ni k pravemu Bogu pripeljala, začel je še celo
kristjane preganjali.

Pa kmalo je prišel čas pop: Ine zmage za sveto vero
Jezusovo. Vstala je 1. 324 vojska med Konstantinom in Li¬
cinijem: Licini se je na svojo vojskino moč zanašal; pav dveh
kervavih bojih mu je bila skoroj vsa pobita. Konstantin mu

29

velikodušno zanese in ga pri življenji pusti; pozneje pa ga
je vendar ukazal umoriti, ker mu ni več zaupal. Tako so vsi
preganjavci Kristusove vere le nesrečen kome storili. Kon¬
stantin je bil zdaj sam vladar velicega rimskega 'cesarstva,
ki je 120 miliijonov duš štelo. Keršansko spoznanje se je
zlasti po tolikih čudovitih zmagah v njem uterdilo in lepa
versta novih postav kaže, kako je Konstantin želel, keršansko
vero edino imeti v svoji deržavi.

Ukazal je vzeto premoženje cerkvam nazaj dati; po¬
sestvo in deleže v preganjanji obropanim vernikom pover-
niti: — cerkve so bile deržavnih davkov oprostene. — Za¬
povedano je bilo, da se nedelja vredno in brez vsega
motenja obhaja; — da kervave igre po glediščih nehajo;
da križ ne bodi več znamnje sramote in kazen za hudo-
delnike, temuč znamnje časti. — V vseh deželah svojega ce¬
sarstva je dal keršansko tempeljne zidati in jim je obilne do¬
hodke odločil, kakor n. pr. v Rimu, Nikomedii, Antijohii in
zlasti v Carigradu, ktero mesto je on kot novi Rim namest
starega Bizancija veliko in krasno postavil. — Tudi je bil
Konstantin posebno dobrodelen do ubozih in revnih. — V no¬
tranjih cerkvenih zadevah, je on sam rekel, nima kaj zapo¬
vedovati, kar to gre le škofom, ki so pastirji svete cerkve;
le o tem, kar je zunaj cerkve, je djal, da je viši oglednik.
Pozneje se je cesar Konstantin še ostreje zoper neverstvo
in malikovavstvo vzdignil; prepovedal je deželnim poglavarjem
malikovavskih daritev vdeleževati se; prepovedal je vražne
ajdovske prerokovanja in nespodobne obhajanja malikov; veleval
je celo tempeljne s podobami malikov razdjati ali v keršanske
cerkve spremeniti in kristjane je zmirej v večem številu v
deržavne službe klical. Pa tudi zunaj svojega cesarstva je
iskal keršanstvo bolj razširiti in uterditi; zlasti je perzijan-
skemu kralju Saporju  z lastnim pismom in s krasnimi darili
priporočal, naj keršanski veri ne bode sovražen, marveč
naj jo podpira.

V dobrih delih za uboge in cerkve je Konstantinu ve¬
liko pomagala njegova pobožna mati sv. Helena.  Sama je
potovala v sveto deželo, obiskat krajev, po kterih je naš zve¬
ličar hodil, učil, terpej in umeri. V Jeruzalemu je dala na
mestu Kristusovega groba gnjusobo malikov in zasip odpra¬
viti, ravno tako v Betlehemu na mestu hlevca Jezusovega
rojstva. Tudi je ukazala iskati sv. križa, kterega so bili Judje
v globok brezen vergli in z vsako šaro zasuli. Po dolgem
kopanji so bili najdeni trije križi; da bi spoznali, ali je kteri teh

30

križev pravi križ Kristusov, jih sv. Makari, jeruzalemski škof,
da nesti k na smert bolni ženi, da bi se vseh treh dotaknila.
Bolna žena to stori; pri pervem in drugem nič ne čuti, ko
se pa tretjega dotakne, precej popolnoma ozdravi. Ta čudež
je bil vsem gotovo znamnje, da je to pravi križ Kristusov.
En del tega križa je poslala Helena cesarju Konstantinu, drugi
del je bil hranjen v veličastni cerkvi, ktero je Helena na
mestu božjega groba sezidala, tudi v Betlehemu in na oljski
gori so bile cerkve postavljene. Helena je v veliki pobož¬
nosti svoje sveto življenje sklenila v Nikomedii leta 328.

Tako je tedaj Bog obernil po svoji modrosti in mogoč¬
nosti, da rimski cesarji, kteri so bili popred hudi preganjavci
keršanske cerkve, so zdaj postali njeni podporniki in brani¬
telji; in Konstantinu gre slava, da je on pervi keršanski cesar
bil, in da je toliko k zmagi svete vere pornogel. Pred svojo,
smertjo je Konstantin še z vso pobožnostjo velikonočne praz¬
nike z vernimi vred obhajal, in si obilniše za dobre dela
prizadeval; ko gaje huda bolezen napadla, je ponižno in spo¬
korno sv. kersta prosil, ga je tudi pobožno prejel in se tako
za srečno smert pripravljal. Umeri je blizo Nikomedije 1. 337.

Nezmerno cesarstvo je izročil svojim trem sinom: Kon¬
stantinu, Konštanciju in Konštantu.  Oni so po oče¬
tovem zgledu neverstvo zatirali. Zlasti je Konstanci, ki je po
smerti svojih bratov spet vse cesarstvo v roke dobil,
iskal neverstvo z veliko gorečnostjo zatreti: 1. 355 je ukazal,
vse tempeljne malikov zapreti, prepovedal je vse daritve in vso
službo lažnjivih bogov in prelomivcem te postave je smert
z mečem zažugal.

Tega keršanskega duha pa ni bil njegov stričnik Juli¬
jan,  ki je po njem I. 361 cesarstvo dobil. — Julijan je bil
sicer v mladosti v keršanski veri podučen, toda v nji pre¬
malo uterjen; neverski učeniki pa so se mu natihoma bližali
ter mu vero malikov prisladili; tako ni bilo čuda, da je sveto
vero popolnoma zgubil. Ko je le 361 cesarstvo nastopil, je
kmalo očitno pokazal svoje nagnjenje do starega malikovanja.
Keršanstva pa Julian ni iskal s silnim preganjanjem, temuč
po drugih potih zatreti. On je kristjanom in zlasti duhovšini
sv. cerkve popred zadobljene pravice odtegnil, jim žito iz
cesarskih žitnic preklical; služabniki cerkve niso bili več
prosti deržavnih davkov in srenjskih služb. Da bi kristjani
živeža lahko ne dobivali, je zapovedal vse jedila na tergu
z vodo malikovavskih daritev poškropiti; da bi jim bila pot
do učenosti zaperta, jim je vse šole prepovedal; da bi jih

BI

v nečast in sramoto pripravil, jih je ukazal Galilejce imeno¬
vati. Tempeljne malikov in njih služabnike je spet v čast po¬
stavil, več lepega iz šeg in življenja kristjanov je skušal tje
vpeljati in službo starih malikov na višo duhovno stopnjo po¬
vzdigniti; ukazal je malikom daritve prinašati in jih je tudi
sam opravljal. Kristjanov sicer ni s silo in terpinčenjem pre¬
ganjal spoznavši, da se keršanstvo tako ne da zatreti, vendar
pa kar nič ni branil, ko jim je neversko ljudstvo krivico de¬
lalo; zatorej so marsikteri za sveto vero življenje dali, kakor
sveta brata Janez in Pavel v Rimu. Svoje silno sovraštvo
do keršanstva pokazati, Judom posebne pravice podeli, zlasti
jim ukaže, razdjani jeruzalemski tempelj spet sezidali; mislil
je s tem kristjanom nagajati in na laž postaviti tisto proro-
kovanje Kristusovo, da bo razdjanje do konca ostalo. Z ve¬
seljem so Judje od vseh krajev skupej vreli in za delo po¬
prijeli; ali Bog je vedil njih početje osramotiti. Komej so
bili pervi kamni vloženi, jih je hud potres iz globočine iz¬
metal; strašni viharje apno, pesek in drugo pripravo raznesel,
goreče krogle so iz tal šle, in delavce in njih orodje po¬
žgale ; nad mestom pa se je kazal svetel križ. Moglo se je
delo popustiti in mnogi zmed Judov in nevernikov so se po
tem čudeži h keršanstvu preobernili.

Poslednjič je cesar Julijan še bukve pisal, v kterih si
je prizadeval vero Galilejcev (tako je on keršansko vero ime¬
noval) kot človeško znajdbo skazati in vero malikov kot boljšo
spričati. Pa božja šiba je zdaj hudobneža našla in konec sto¬
rila njegovemu početju. V vojski zoper perzijanskega kralja
se mu je kinalo nesreča kazala; v boji je bil celo sam smertno
ranjen; čutiti, da mu je umreti, z roko v rano seže in pest
kervi proti nebu Kristusu v nečast verže, rekoč: ,/Premagal
si, Galilejec!" in brezbožno svojo nesrečno dušo zdihne.

Z Julijanom je veča moč malikovavstva v rimskem ce¬
sarstvu vpadla, in le nekaj časa se je še lažnjivim bogovom
očitno služilo.

Po Julijano vi smerti so vojaki Jovinijana  cesarja izvo¬
lili. On je bil iz vsega serca kristjan, zatorej se je tudi precej
proti vojski zglasil: „Ker sem kristjan, ne morem vojakom
Julijanovim zapovedovati, ako svojih zmot ne puste." Pa eno¬
glasno so mu odgovorili: „Gospod, ne boj se, saj imaš le

kristjane pod seboj." Vendar pa neverstva s silo ni zatiral,
pustil mu je prostost, češ, da bode sčasoma samo od sebe
jenjalo. Keršanstvo se je pod tem cesarjem spet začelo vzdi¬
govati, in pregnani škofje so se zopet vernili v svoje škofije. Pa

32

le kratko je bilo Jovinijanovo vladanje: umeri je že 1. 364,
sveti cerkvi v veliko zgubo.

Njegova naslednika Valentinijan I. in II. sta tudi krist¬
jana bila, toda cerkve nisto toliko podpirala, kolikor njuni
prednik.

Ali zdaj je božja previdnost moža na cesarski sedež
poklicala, enacega Konstantinu Velikemu, namreč Teodozija
velikega 1. 379. Pod njim je imelo neverstvo in malikovanje
popolnoma jenjati. Dal je namreč 1. 380 zoper nevernike in
krivoverne Arijane naslednjo znamenito zapoved: „Vse moje
ljudstva naj bodo vdane veri, ktero je apostelj Peter Rimlja¬
nom zapustil in ktero uči Petrov naslednik Damaz  (tedajšnji
papež). Le spoznovavci tega uka se smejo katoličani  ime¬
novati, vsi drugi pa naj ne pričakujejo le božjih kazen, ampak
tudi deržavljanskih." Teodozi je ostre postave zoper vsa-
koršno malikovanje dal, tempeljnom in služabnikom malikov je
pravice in prihodke odvzel in zapovedal, malike in njihaltarje
razdevati, in tu je na dan prišlo veliko sleparij maliških slu¬
žabnikov.

Sploh je pa še pomniti, da si je cesar Teodozi za vso
keršanske čednosti in za vse lastnosti dobrega vladarja pri¬
zadeval. Posebno lep izgled je njegova spokornost. Teodozi
je bil namreč nagle jeze. Ko so se bili Tesaloničani spuntali
in so cesarjevega namestnika in veliko njegovih ljudi umorili,
se je bil Teodozi tako razserdil, da je ukazal, maščevati se
nad Tesaloničani brez razločka, naj so krivi ali nedolžni.

In bilo je na to povelje pokončanih 7000 ljudi, ki so se bili
k prazniku sošli. To zvediti v Milanu, kjer je Teodozi takrat
prebival, vseh serca z gnjusobo in nevoljo napolni, in tadajšni
milanski škof, sv. Ambroži, cesarju pismo piše, v kterem ga
k pokori in poboljšanju opominja, preden sme zopet v cerkev
stopiti. Ali Teodozi gre drugi dan vendar le v cerkev, toda
Ambroži ga zaverne rekoč: „Človek, od kterega še kaplja

kri, nima deleža pri nar svetejši daritvi," Cesar se izgovarja

in pravi: „Saj je tudi David bi! grešil." Ali Ambroži

mu odpove „Ako si Davidu enak v pregrešenji, bodi mu
tudi v spokorjenji." — Cesar v se gre, spozna svojo

pregrešnost, osem mescev samotno in spokorno živi in
obljubi, da se ne bo nikdar več prenaglil; in da se tudi
kteri njegovih naslednikov ne bi, zapoved da, po kteri je
bilo prepovedano, koga prenaglo k smerti obsodili in s
smertjo kazniti. Po spokorjenji je bil Teodozi zopet v cerkveno
občestvo sprejet. S tem, da se je cerkvi pokornega skazal,

33

Teodozi nič ni zgubil na svoji časti, veliko več so ga vsi
dobro misleči ševiše spoštovali, ker so vidili, da spozna cesar
še višega Gospoda nad seboj. Teodozi pogumnega škofa
Ambroža, ki se ni bal resnice povedati mu, še više spoštuje,
kakor popred; priča tega je njegov izrek: „Le enega poznam,
ki je vreden, da je škof, in ta je — Ambrož."

Kakor je Konštantin mogoče storil, da je bil pervi ve¬
soljni zbor v Niceji zoper krivoverca Arijana, tako je Teodozi
skerbel za shod druzega vesoljnega zbora v Konštantino-
plu  1. 381 zoper krivoverca Macedonija,  ki je tajil, da
je sv. Duh pravi Bog. Zborni očetje zaveržejo Macedonijevo
krivo vero in, da božjo naturo sv. Duha še razločniše izrečejo,
nekaj besed apostoljski veri pristavijo, kakor so bili tudi Ni-
cejski zborni očetje storili, da so božjo naturo Jezusovo na-
tančniše določili. In tako je bila sestavljena vera, nekoliko
daljše od apostoljske, ki se še dan današnji moli pri sveti
maši; ki pa nobenega novega nauka ne uči, ampak le apo-
stoljsko vero razlaga.

Teodozi je o svoji sinerti I. 395 rimsko cesarstvo med
svoja sinova tako razdelil, da je Arkadi  dobil izhodno ali
greš  k o cesarstvo, kterega glavno mesto je bil Konstanti¬
nopel, Honori  pa zahodno ali rimsko  cesarstvo, kjer je
bil Rim glavno mesto, pozneje pa Ravena.  Pod njima so
še zadnji ostanki neverstva zginili iz njunih cesarstev.

§. 12 .

Daljše razširjanje keršanstva.

V tej dobi se je keršanstvo po vseh deželah tedaj zna¬
nega sveta jako naglo razširjalo, ker so zginile vse napotja
in opovire, ki so se dozdaj razširjanju stavile.

Razširilo se je keršanstvo :

v Azii  in sicer: po Arabii, Perzii, Armenii,
Kavkazu, Indii in Kini;

v Afriki  iz Egipta, ki je bil koj iz začetka keršanstvo
sprejel, po Abisinii,  kjer sta brata Frumenci in Edisi
sv. vero oznanovala.

v Evropi.  — Bila je sicer Evropa, kolikor je je bilo
rimskega cesarstva, malo da ne vsa keršanska; ali v četer-
tem stoletji je iz Azije skorej neštevilno ljudi prihrulo v
Evropo novih sedežev t. j. novih krajev in dežel poiskat si,
ker jim je jelo doma pretesno prihajati. In tako se je zgo¬
dilo, da je ljudstvo ljudstvo iz njegovih selišč preganjalo tako, da

Zgodbe svet cerkve. 3

34

skorej noben narod ni ostal na svojem mestu. To gibanje
narodov zgodovina njih preselovanje  imenuje. Narod za
narodom je bil planil zlasti nad lepe dežele rimskega cesar¬
stva; priderli so bili Goti, Vandali, Svevi, Huni, Ge-
pidi, Burgundi, Franki, Alemani, Slovani, Bul-
gari, Longobardi in A vari.  Zelo nevarni časi so bili
to za rimsko cesarstvo in tudi za našo sveto cerkev; za ce¬
sarstvo, ker so si mesto za mestom, deželo za deželo pri-
svojevali, dokler niso še celo v Rim priderli in celo cesar¬
stvu konec storili; Odoaker, Herulski vojskovod, je namreč
tedajšnjega cesarja Romula Avgustula  premagal ter s ce¬
sarskega prestola pahnil 1. 476 in sam sebe kralja Italije in
Rimcev imenoval. Tako je jenjalo veliko in močno rimsko
cesarstvo, ki je vsega skupej 1230 let skorej čez ves svet
gospodovalo. Pač očiten in pomina vreden izgled, da nar
mogočniše cesarstva in kraljestva zginujejo, med tem ko se
kraljestvo, ki ga je Kristus s svojim križem vstanovil, ve¬
komaj ne gane.

Po mnozih bojih in vojskah, ki so jih imeli ti divji na¬
rodi ali med seboj ali s prešnjimi naselniki, so se s časoma
vendar do terdega vselili, in sicer: Vandali v Afriki, zahodni
Goti  na Španskem, izhodni Goti in Longobardi na Laškem,
Franki na Galskem (ki je po njih ime Francosko zadobilo);
Svevi, Alemani in Burgundi na Nemškem, Slovani  po de¬
želah ob Veltavi, Avari in Bulgari na Ogerskein in po sosednih
deželah.

Tudi za sv. cerkev je bilo veliko stisek in mnogo ne¬
varnosti ob preselovanji narodov, zakaj bili so vsi narodi ne¬
verniki; ali sv. cerkev je vse stiske in nevarnosti slavno pre¬
magala, in sicer s tem, da si je prizadevala, neverne narode
pokristijaniti. Veliko misijonarjev, zlasti iz Rima, se na vse
kraje poda, sv. evangeli oznanovat. In moč sv. evangelija
kmalo vse premaga; sirovi in neverni narodi se krotkemu jar¬
mu Kristusovemu vdajo.

Na Irskem  je s takim vspehom sv. evangeli oznano-
val sv. Patrici,  da ga Irci svojega aposteljna imenujejo.
Umeri je 1. 465.

v  Iz Irskega je sv. evangeli nesel Kolumban L 565 na
Š kot iško.

Na Angleškem  so keršansko vero, ki se je bila tu
za Konštantina velikega vkoreninila , neverni A n g 1 i ,
Sak si in Juti,  ki so se sem preselili, skorej popolnoma
spet zaterli. Papež Gregor  veliki v 6, stoletji sv. Avgu-

35

št in a s 40 misijonarji na Angleško pošlje kralju Ede 1-
bertu,  čigar žena Berta je bila kristjana. Kralj in veliko
podložnih je sv. evangeli sprejelo in se dalo kersliti. Kmalo
je bilo več škofij in cerkev vstanovljenih na Angleškem.

§. 13.

Razširjanje kcršanstra med Nemci. Sv. Bonifaci.

Med Nemci so se h keršanski veri naj pred spreober-
nili Goti, Burgundi, Alemani in Svevi.  Spre¬
jeli so bili sv. evangeli sicer od krivovernih Arijanov, ali
krnali so se k pravi kerš. veri obernili. — Zlasti imeniten je
gotiški škof Ulfila,  ki je iznašel pismenke in sv. pismo
prestavil v gotiški jezik.

Zmed vseh nemških ljudstev, ki so v rimske dežele
priderli, so bili Franki  nar mogočniši rod; pri bojevali so
si lepo Galijo,  ki se je po njih zvati jela Francosko.
Frankovski kralj KI o d vik se je bil zaročil s Klotildo
burgundsko, ktera je bila kristjana in ga bila vzela z name¬
nom, da bi ga keršanstvu pridobila. Dolgo je bilo zastonj
vse njeno prizadevanje, ali poslednjič se ji vendar serčna
želja spolni; njena molitev za dušno zveličanje kraljevo in
njegovega ljudstva je bila uslišana.

Alemani,  drug nemški rod, so bili vderli na Fran¬
cosko; jih iz dežele popoditi si Klodvik vojsko zbere, ktero
pelje zopor sovražne Alemane. Pri odhodu IC1 o tilda  kralja
opominja, da naj Boga, Gospoda vojskinih trum, kterega
kristjani molijo, na pomoč kliče, ako si hoče biti zmage svest.
Leta 496 se pri Culpiku  blizo Kolina  bitev vname, kra¬
ljeva vojska omahuje, Alemani zmagujejo ; Franki se že od¬
mikajo, Alemani jim še hujši ne pete stopajo.

Zdaj še le se Klodvik kraljičinega sveta spomni, pade
na kolena in tako le moli: „0 Bog, kterega moli in časti

moja Klotilda, stoj mi na strani, pomagaj mi; ako mi dodeliš
zmago, v prihodnje nobenega druzega molil ne bom, kakor
tebe." — In glej! kmalo se sreča oberne; Franki še enkrat
vdarijo na Alemane, jih popolnoma zmagajo in v beg po-
pode. — Vernivši se z vojske Klodvik svoje slovesne obljube
ni pozabil, dal se je podučevati v keršanski veri; sveti evan¬
geli ga tolikanj gine , da okoli sebe zbere vojšake ter jih
opominja, da bi zapustili službo krivih bogov in začeli ča¬
stiti edino pravega živega Boga , kteri jim je v boji tako
slavno na strani stal in k zmagi pomagal. Klodvik še ni

36

zgovoril, in vojšaki mu zakličejo: „Odpovemo se merljivim

bogovom, pravega Boga hočemo moliti, Boga, kterega Re-
inigi (remski škof) oznanuje. — V dan sv. kersta kralja in
vojšakov je bil odločen božični praznik.  Sveto opravilo
se kolikor je bilo moč slovesno napravi. Kralj na čelu 3000
vojšakov, ki so jih spremljali škof in duhovni, se v procesji
poda v krasno okinčano remsko cerkev. Do kerstnega kamna
dospevši Klodvik sebi in svojim vojakom ponižno sv. kersta prosi.
Remigi kralja tako le nagovori: „Knez francoski, pripogni

svojo glavo pod jarm Gospodov ; moli njega, čigar podob-
šino si doslej požigal: in sežgi, kar si dozdaj molil— (mertve
bogove, malike).

Po dokončanem ogovoru Klodvik apostoljsko vero moli,
Remigi ga kersti in mu po stari navadi tudi sv. birmo po¬
deli. Potem so bili tudi vojšaki kerščeni in birmani in veliko
druzih Frankov, moških in ženskih.

Tako je bil Klodvik pervi katoliški kralj; zato so njegovi
nasledniki, francoski kralji, pozneje priimek „keršanski" prejeli.

Na Avstrijanskem je sv. Severin  keršansko vero ozna-
noval. Ob preseljevanji narodov je prišel iz daljnega izhoda
učit divje narode ob Donavi, na današnjem Avstrijanskem.
Kakor je bil oster do samega sebe, tako ljubeznjiv, mil in
usmiljen do druzih; in tako si ji njihove serca pridobil za
božjo čast. Z mnogoterimi milošnjarni mu je bilo mogoče,
več cerkev in hiš za misijonarje postaviti; „mesto Heili-
genstadt"  blizo Dunaja je bila nar znamenitneja misijon¬
ska hiša. — Ob Donavi do »Passave*,  na Solnograško in
še celo po koroških planinah je Severin sv. evangeli z ve¬
likim vspehom oznanoval. Umeri je v mestu „Heiligenstadt"
5. jan. 482 ob uri, ki si jo je bil napovedal. Njegovo truplo
počiva v .Neaplu", kamor so ga prenesli njegovi učenci, ko
so bili iz Avstrijanskega pregnani.

Na Solnograškem  je okoli 1. 700 evangeli oznano¬
val sy. Rupert.  Bil je kraljevega francoskega rodu,  že
v mladih letih je jel sv. cerkvi služiti in kmalo si je toliko
zaslug pridobil, da je bil na škofov sedež v Wormsu-u
postavljen; toda kmali od tod pregnan je šel na Bavarsko,
kamor ga je bil vojvoda Teodor  povabil, in je tu z velikim
vspehom sv. evangeli oznanoval. Vstanovil se je škofovi se¬
dež v mestu Juvavija,  ki je bilo takrat vse v razvalinah;
kmalo si je opomoglo ter je ime Soln ograd  zadobilo. Še
dan današnji v samostanu sv. Petra kažejo izbico (celico), v
kteri je sv. Rupert s svojimi tovarši prebival. Umeri je 27.

37

sušca 718, njegove kosti počivajo v sv. Petra cerkvi, ktero
je bil sv. Rupert pervo vstanovil.

V Švajci  je sv. vero oznanoval sv. Kolumba  n.
Prišel je iz Irskega in bil mož molitve, keršanske ljubezni in
zatajevanja samega sebe. Z dvanajstini tovarši se je od doma
podal na Francosko; s svojo gorečnostjo si je pa toliko na¬
sprotnikov pridobil, da je moral od tod pobegniti. Zapustivši
Francosko je šel v Švajco,  kjer je pervi sv. evangeli ozna¬
noval. V visoki starosti je 1. 615 umeri. — V Švajci je pa
v vinogradu Gospodovem delal zlasti Kolumbanov tovarš, sv.
Gal,  s takim vspehom, da ga ta dežela svojega aposteljna
časti. On je sloviti samostan vstanovil, ki se po njem šent
Galen  imenuje. Izvoljen je bil škof v Konstancu,  pa te
visoke časti iz ponižnosti ni hotel prevzeti; v samostanu je
živel in delal za čast božjo, da je 95 let star 1. 645 umeri.

Okoli Vircburga  je keršanstvo širil sv. Kilijan,
kteri je tudi iz Irskega prišel. Ta sv. škof je v svojem po¬
klicu s tako gorečnostjo delal, da se je v kratkem dalo ker-
stiti veliko nevernikov. Njegovi nauki od čistega življenja
pa frankoski vojvodinji niso bili nič kaj po volji; s poti spra¬
viti ga je sklenila, ter dva tolovaja najela, ki sta sv. škofa
tudi umorila. Kilijan in njegovi tovarši so umerli mučenci
1. 689. Njih kosti so v stolni cerkvi v Vircburgu pokopane.

Na Bavarskem  je zlasti sv. Erneran  od 1. 652 na¬
prej keršansko vero vstanovil in škofijo v Reznu  (Regens¬
burgu) postavil; pa po krivem gerde pregrehe obdolžen j'e
bil na potu v Rim neusmiljeno umorjen, toda krnalo se je
pokazalo, da je bi! nedolžen ; njegovo truplo je pokopano v
Reznu v cerkvi, ki je po njem ime dobila. — Začetnik cerkve
in škofije v Frizingu pa je bil sv. Korbinijan, kije
ondi 1. 730 umeri.

Semtertje je bilo že spreobernjenje narodov, ki so med
Rajno in Labo  v zdanji Nemčii stanovali, poskušano; pa
delo je bolj po samem ostalo in ni prineslo popolnoma sadu.
Zato je Bog obudil moža, ki je bil poln moči, stanovitnosti,
modrosti in ljubezni, in je svoje delo v tesni zvezi s pogla¬
varjem cele cerkve speljeval; ta možje bil Vinfrid,  maš-
nik iz Anglije, ki seje  potem Bonifaci  imenoval. On je
šel I. 718 nar pred v Rim, papeža Gregorja II. poterjenja v
oznanovanje sv. vere prosit; potem je učil sv. evangeli v
Frizii, Hesii in Turingii,  je veliko opravil in tudi ne-
ktere kneze kerstil. Zdaj v Rim poklican je bil škof za nove
cerkve v Nemčii posvečen; in na to je skorej vse ljudstvo

38

v Hesii in Turingii spreobernil. Imeli so star hrast, ki so
ga malikovavci posebno častili, sv. Bonifaci se vzdigne v
zaupanji v Boga to drevo posekat; ljudstvo je mislilo, da ga
bo gotovo zadela roka od zgorej, čudilo se je, ko se sve¬
temu možu nič ni zgodilo in je tolikanj raji stare vraže po¬
pustilo. Lela 732 je šel Bonifaci zopet v Rim, kjer ga je
papež Gregor 111. za nadškofa celi Nemčii povzdignil; na to
mu je bil sedež v Mogu  nci  odločen, 13 škofij mu je bilo
poddruženih. Vero bolj uterditi, je zlasti skerbel v več
krajih samostanov postaviti in menihov in non iz Angleš¬
kega v začetek pridobiti; vpeljal je tudi redovne zbore ško¬
fov, in zapovedal za ljudstvo v domačem jeziku molitve učiti
in liste in evangelije brati. — Poslednje dni svojega življenja
1. 755 je^ sv. Bonifaci spet med Frize šel sv. evangeli ozna-
novat. Že jih je bil veliko množico kerstil, in jo v keršan-
sko vero sprejel; pa tu so ga, ko se je ravno pripravljal,
zakrament sv. birme deliti, hinavsko popadli in neusmiljeno
umorili. Tako je Bonifaci s krono marternikov svoje delo
častilo končal. — Njegovo truplo počiva v Fuldi  v samo¬
stanu, kterega je on vstanovil.

§. 14.

Slovanski narodi.

Slovanski  narodi v začetku te dobe niso še tako
obilno s keršansko resnico seznanjeni bili; pomikovati so se
sicer že začeli v sedeže, ki so jih druge ljudstva prazne pu¬
stile, vendar stanovitnih sedežev še niso povsod našli.

Le uni Slovani,  kteri so že od kdaj na južni strani

Donave proti jadranskemu morju ostali, so zgodej sv. vero
sprejeli, in tisti, kteri so bolj po samem ali v manjšem šte¬
vilu, zlasti krog 1. 320 ali 1. 500 čez to reko sem preselili
se, so bili tudi prej ž njo seznanjeni.

0 koncu 6. stoletja so se Slovani začeli zopet v se-
lišča nazaj povračevati, ktere so še pred Kristusovim rojstvom
v posesti imeli, pa zapustiti mogli. Med 1. 592 in 595 so

prišli Slovenci  od unstran Karpaških hribov in so se ob

Muri, Dravi in Savi med Donavo in teržaškim morjem vsedli;
imeli so nekaj časa lastne kneze, dokler niso po Karolu ve-
licem prišli Frankom v oblast. Keršanski veri so bili zelo
sovražni, in kristjane, ki so jih v teh krajih našli. so pre¬
ganjali in morili; otroke so materam iz rok tergali in žgali,
nedolžno device žive parali, duhovne morili ali iz dežele

39

izganjali. Od konca 6. stoletja ni več sledu od škofov v
Emoni  (ki je bila po Avarih poderta in je kakor Ljubljana
vstala), v Tiburnii in na Ptujem. Oglejski patrijarhat je ob¬
stal, in škofje v Terstu in na Istrijanskem, Od Ogleja sem
je bil tudi naj pred med tem ljudstvom zlasti na Kranjskem
sv. evangeli oznanovan, Na drugi strani pa so si misijo¬
narji iz Bavarskega in zlasti solnograški škofje v preoberrije-
nji Slovencev velike zasluge nabirali; s posebnim vsp bom
ie delal sv. Rupert, ki je solnograško škofijo vstanovil in se
zatorej korotanski a po stel  j imenuje. Nar več pa seje
zgodilo za sv. evangeli med Slovenci od polovice 8. stoletja
dalje. Ko so namreč A vari  Slovence zelo stiskali, je ko¬
rotanski vojvoda Borut  Bavarce na pomoč poklical, kteri so
Avare zmagali, pa si tudi Slovence podvergli. Borutov sin
K a ra st in stričnik Kaj tim ar sta kot zastavljenca na
Bavarsko prišla , ondi kerščena bila in mašnika Majorana v
domačo deželo seboj pripeljala. Kajtimar si je kakor vojvoda
posebno prizadeval za spreobernjenje ljudstva; sv. Virgili,
solnograški škof, mu je na prošnjo poslal deželnega škofa
Mod e sta s štirimi mašniki, in zdaj se je več novih cerkev
vzdignilo, kakor v Gospejsveti, v Tiburnii in drugej. Po
smerti sv. Modesta so bili sopet nekteri drugi mašniki v Go-
rotan poslani, ki so pa mogli le malo opraviti; neverni del
ljudstva se je namreč sv. veri ustavljal, in je po Kajtimarovi
smerti s popolno vstajo na dan stopil. Bavarski vojvoda
Tasilon je 1. 772 puntarje zmagal in Valj  h un  je bil voj¬
voda postavljen; na njegovo prošnjo je sv. Virgili spet de¬
set mašnikov poslal, kteri so pravo vero mirno širjali.
Kar je plemenitnikov še neverskih ostalo, jih je vojvoda In go
k pravi veri nagnil, ker je keršanskim sužnim in kmetom pri
gostarii bolje postregel, kakor malikovavskim pervakom, re¬
koč, da so v njegovih očeh verni kmetje več vredni, kakor
neverni plemenitniki. Tako je do konca 8. stoletja keršan-
stvo med Slovenci sploh sprejeto bilo.

Nekterim družim slovanskim narodom je sv. evangeli
skorej ravno ta čas došel. Ho r v at j e so se krog 1. 636
ob Donavi, Savi  in Uni  do teržaškega morja vselili;
greški cesar Herakli jim je sedeže dovolil, pa tudi k sv. ker-
stu posilil I. 638. — Ko je pozneje njih vojvoda Porga  gre-
škega cesarja novih misijonarjev prosil, je odgovor dobil, si
jih iz Rima od poglavarja vesoljne cerkve iskati. Prišli so
tedaj rimski mašniki in so vojvoda in veliko ljudstva kerstili:
papež Vitalijan je njih deželo v svoje posebno varstvo vzel.

40

S e r b i so tudi 1. 636 od cesarja Heraklija sedeže ob
Donavi in Savi dobili in so ravno tako po sili kerščeni bili.
Ko so se potem greški oblasti odtegnili, so s tem vred tudi
sv. vero zapustili; pa cesar Kazili jih je premagal, in spet so
sv. evangeli sprejeli.

Novi sovražniki in krivoverci, zoper ktere
se je bilo cerkvi v ti dobi bojevati.

Arljani in pervi vesoljni cerkveni zbor v Niceji.

Med tem, ko se je sv. evangeli zmagavno širjal po
zahodu, so se v izhodu žalostni verski prepiri — verske zmote
— vneli in cerkvi veliko boja napravili ter marsikoga od
prave cerkve ločili. Zlasti je pomniti naslednjih krivovercev:

1. Ari; bil je mašnih v Aleksandri)', v sv. pismu dobro
izurjen, zgovoren, razumen, pa tudi nečimurn in časti lako¬
men mož. V pogovoru s svojim škofom je izrekel besedo,
da sin Božji ni od vekomaj rojen, ne enake božje nature z
Očetom. Za tako brezbožno govorjenje je škof Arija posva¬
ril, ki pa ni nič zato maral. Tedaj je bil 1. 321 v zbor vseh
egiptovskih škofov v Aleksandrijo poklican, ondi njegov nauk
zaveržen, Ari pa, ker ni hotel preklicati svoje zmote, iz
cerkvenega občestva pahnjen. Leto je bilo tudi poglavarju
sv. cerkve in daljnim škofom na znanje dano. Ari tudi zdaj
nič ni maral, temveč je iskal pridobiti si ljudi, ki hi mu ver¬
jeli, in zares si je pridobil po Egiptu in tudi v Azii mnogo
nasledovavcev tako, da se je to krivo vero zatreti, papežu
Silvestru treba zdelo, vesoljni cerkveni zbor sklicali v Nice jo,

Drugo poglavje.

, 15.

41

mestice \  mali Azii, 1. 325. Sošlo se je bilo 318 škofov.
Tudi cesar Konstantin je bil v pričo, pa kakor je sam rekel,
ne soditi, marveč poslušaje se učiti. Pač častit je bil ta
zbor, v kterein je bilo toliko škofov in med njimi veliko ta-
cih, ki so očitne znamnja ravno kar minulega preganjanja
nosili. Bili so škofje z zraščenimi ranami, odsekanimi rokami
in s staknjenimi očmi. Versko resnico zlasti učeno in go¬
reče je zagovarjal Aleksander, aleksandrijski škof in mladi
levit A t a n a ž' i, kterega je bil Aleksander seboj pripeljal:
Ari pa le pri svojem krivem nauku ostane in se tako pre-
derzno zanj poteguje, da se je vse čudilo njegovi terdovrat-
nosti. Ker ni hotel svojega krivega nauka ne spoznati ne
preklicati, je bil izobčen on in vsi njegovi nasledovavci;
prava verska resnica, da je Jezus pravi Bog, v apostoljski
veri pa obširniše razložena s pristavkom: „In v enega Go¬

spoda Jezusa Kristusa, Sina božjega, kteri je rojen iz Očeta,
Bog iz Boga, luč iz luči, pravi Bog iz pravega Boga, rojen
in ne vstvarjen, enega bitja z Očetom."

S tem pa boj med pravovernimi in Arijani ni vtihnil.
Nar gorečniši preganjavec Alijevih zmot je bil Alana  z i
Veliki, po Aleksandrovi smerti aleksandrijski škof; imel je pa
tudi veliko lerpeti; petkrat je bil s svojega sedeža pregnan.
Ali bil je pa tudi mož terdne vere in gorečnosti kot apostejj,
poln serčnosti kot rnarternik, bistroumen kot modrijan in v
svoji besedi mogočen kot popoln govornik. — Alijeva zmota
se je pa vendar na široko širjala in se tudi dolgo ohranila,
zlasti po Egiptu, mali Azii in tudi med Goti,  Vandali, Bur-
gundi in Langobardi. Zavolj teh zmot je bil tudi drugi ve¬
soljni cerkveni zbor sklican v Carigrad 1. 381.

§. 16 .

Drugi krivoverci: Donat, Nestori, Evtih, Pelagi; vojska zoper sv.

podobe.

Zraven Arija se je še mnogo druzih krivovercev vzdig¬
nilo zoper pravi nauk katoliške cerkve, ki je pa vse slavno
zmagala.

a) Donat,  škof, je terdil, da škofje in mašniki, ako
se pregreše, ne morejo veljavno deliti sv. zakramentov.

b) Nestori,  patrijarh v Carigradu, kije  zmoto trosil,
da v Kristusu niste le dve naturi, ampak celo dve osebi

42

vkupej, in da Marija ni imenovati božja porodnica, ampak
Kristusova porodnica, ker Beseda ni bila meso postala, am¬
pak le v človeku Kristusu prebivala. — Ti novi nauki so verno
ljudstvo v Carigradu zelo zaboleli, tako da je očitno v cerkvi
mermralo. Nestori vendar se ni dal ustaviti, temuč je dalje
tako učil. Papež Celestin to vzvediti, vesoljni zbor v
Efez skliče I. 431. Koj v pervi seji je bil Nestorjev uk za-
verzen, Nestori pa svoje visoke službe odstavljen.

cj E v tih, opat v nekem carigraškem samostanu, si je
zoper Nestorijevo krivo vero veliko prizadeval, nenadama je
pa sam v nasprotno krivo misel zašel. Terdil je namreč, da
je božja natura v Kristusu človeško tako prevzela, da je le
božja ostala in je tel<5 Kristusovo le na videz in ne v res¬
nici človeško.—Ta krivi nauk je velik hrup napravil in pa¬
peža Leona 1. nagnil, vesoljni cerkveni zbor v Kalcedon-u 1.
451 obhajati, v kterein je bil novi krivi nauk zaveržen.

d) Pelagi, učen menih iz Angleškega, je prinesel krivi
nauk, da človek k dobrim delom ne potrebuje gnade božje.
Leta 412 se v Kartagi cerkven zbor zbere, ta krivi nauk
zaverže in sklep naznani papežu Inocenciju L, kteri ga
poterdi. —

e) Greški cesar Leon III. je menil, da mertva podoba
ne more Kristusa spodobno pred oči  staviti, in da ravno po¬
dobe Jude od keršanstva zaderžujejo. Leta 726 torej ukaže
vse podobe v cerkvih više obesiti, da bi se jih nihče ne
mogel dotakniti ali jih poljubiti. Ko se zoper to početje
sploh pokaže velika nevolja, hudobni cesar zapove, sv. po¬
dobe naravnost zatreti in pokončali in sicer lite ali vrezane
razdrobiti, na platnu malane sežgati in na stenah narejene z
apnom zabeliti; pričela se je ta vojska s zelo imenitno po¬
dobo križanega zveličarja na cesarskem dvoru. Mnogoteri,
ki so se tacernu oskrunjenju svetih podob ustavljali, so mogli
življenje dati. — Dva papeža zapored, Gregor II. in lil., sta se
resno za to reč potegovala, da cerkev ni nikoli malikovanja
terpela ali mu pospeha dajala, in da kristjan ne moli podob
kakor malikovalci, ampak jih časti le zavolj tega, ker kaj
častitega pred oči stavljajo. — Zbor v Rim 1. 732 sklican je
vse nesprolnike sv. podob izobčil. Cesar je pa le še dalje
zoper vse prijatle sv. podob hudo počenjal, celo papežu je
po življenji stregel, dokler ni 1. 741 v nespokornosti umeri.

43

§. 17 .

Mohamed in njegova krira vera.

Muhamed je bil rojen 1. 571 v Meki, arabljanskem
mestu blizo rudečega morja. Njegov oče je bil malikovavec,
mati pa Judinja. Nepremožni stan ga je prignal, terštva po¬
prijeti se; v se zamišljeni duh, huda terma in skrit napuh pa
ga je napeljal, novo vero na dan spraviti. Arabljani so bili
namreč do tistih mal v veri močno razločeni; razne podobe
malikovanja so med njimi veljale, obilo Judov je med njimi ži¬
velo; zraven je bilo tudi več, pa slabo podučenih kristja¬
nov med njimi. — V svojem 40. letu je Muhamed nar pred
med svojimi domačini začel od prikazen in razodevanj pri¬
povedovati, ktere mu je po njegovem mnenji angelj Gabrijel
od Boga prinašal: kmalo je pa pred vsem ljudstvom očitno s
tem oznanilom na dan stopil: „En Bog je, in Muhamed

je njegov prerok."  — Njegovi domačini so mu sicer ver¬
jeli, pa drugi so se zoper njega vzdignili in mu celo žugali
smert; moral je v drugo mesto, v Medino,  bežati (Hedžra)
15. julija 1. 622, ktero leto imajo njegovi nasledovavci, Mu-
hainedani, še vedno v častitem spominu, da od tod svojo
letnico štejejo.

V Medini je bil Muhamed dobro sprejet, naznanil je svojo
vero in postavo in postal je vojvoda ljudstva; kmalo je zma¬
gal tudi Meko in jo v posest vzel in je Kaabo,  ondašno
malikovavsko svetišče, v poglavitni tempelj svoje vere povzdig¬
nil. Muhamedov uk je bil sčasoma spisan v bukve, ki se
Koran  imenujejo in je lastna zmes iz starega praznoverstva,
judovstva in keršanstva. Poglavitni členi njegove vere so:
Le en Bog je, in Muhamed njegov prerok. Abraham, Mojzes
in Kristus so bili tudi poslanci božji, so pa le nekaj razode-
nja božjega prinesli. Le kdor v Muhameda veruje, bo zveličan.
Vse človeške djanja in zgode so že naprej namenjene. Zvesti
verniki bodo prišli v raj ali paradiž, poln mesenih sladnost,
hudobni pa v pekel, kjer za sežgano kožo vedno nova raste.
V dolžnost le vnanja dela naklada : obrezo, molitev petkrat
na dan, post, mijošnjn, božjo pot v Meko, in vojsko zoper
nevernike, t. j. zoper vse, ki drugače verujejo. Vino piti in
svinino jesti prepoveduje. — Sploh reči, daje Muhamedov uk
malo verovati, dopušča in obeta pa mesu mnogo vžitka. Njih
tempcljni se imenujejo mošeje, njih praznik je petek.

44

Muhamed je L 632 umeri; neka Judinja mu je zavdala,
prepričati se, je li res poslanec božji.

Muhamedova vera je Arabljane nekako čudno zbudila in
vnela; vzdignili so se, ves svet z orožjem spraviti pod svojo
oblast, in vsako drugo vero z mečem zatreti; torej je bilo
tudi Jezusovi cerkvi marsikaj terpeti.

Že Muhamed sam si je po srečnih vojskah kmali vso
Arabijo podvergel; njegovi nasledniki, Kalifi,  so si pa še
podjarmili Sirijo, Palestino, Egipt, severno Afriko in od tod so
še celo prihruli na Špansko in Francosko; .kamor so pridivjali,
so z mečem in ognjem razsajali in mnogo zvestih kristjanov
pomorili; bili so pa naposled zopet v Afriko popodeni. V
Evropi se Muhamedani še po današnjih turških deželah derže;
v Azii in Afriki pa imajo v lasti veliko dežel, zlasti tistih, v
kterih se je keršanstvo pričelo in nar popred razširilo.

§. 18.

Cerkveni očetje ali učeniki te dobe.

Krivim učenikom in njih naukom se je Jezusova cerkev
vedno in vselej ustavljala skazovaje, da Jezus ni tako učil,
in razlagovaje Jezusov pravi nauk. Za keršansko resnico in
postavo so se v tej dobi cerkveni zbori, pa tudi posamezni
učeniki trudili..

Med poslednjimi so zlasti imenovati:

1. Sv. Atanazi  Veliki, On je bil patriarh v Ale-
ksandrii; ravno v tem mestu, kjer se je Arijeva kriva vera
pričela, je Bog Atanazija kot steber resnice postavil, ki se
za pičico ni ganil od pravega nauka. Za to so ga pa tudi
sovražili, preklinjevali in preganjali Arijani. Šestkrat  je
mogel bežati s svojega sedeža in 20 let je na ptujem preživel
v 46 letih svojega pastirstva. Umeri je 1. 373.

2. Bazili  Veliki. Njega je božja previdnost izvolila, po Ata-
nazijevi smerti bojevati se zoper Arijanstvo, ktero je pod cesarjem
Valentom zopet jelo glavo vzdigovati. Bazili je bil škof v Cesar ej i
v Kapadocii.  Njegovo terdno vero in pobožnost nam prav lepo
ooituje naslednji pogovor, kteregaje imel s cesarjevim poglavar¬
jem Modestom, ki si je prizadeval Bazilija na to nagniti, da bi bil
Arijane sprejel v cerkveno občestvo. Modest mu v to dovoliti pri¬
govarja ter mu velik dobiček obeta, sicer pa žuga nar hujše
zla. — „Ktere neki," mirno Bazilii vpraša, „daj mi jih ve-
diti?" Modest se zagrozi, rekoč: Odvzetev premoženja, pre¬
gnanstvo, terpinčenje in smert!" — Bazili mu odgovori: ,Z vse

45

drugačnimi rečmi moraš žugati; te me kar nič ne strašijo.
Kdor nič nima, se odvzetja premoženja nič ne boji; te po-
ponošene oblačila in nekaj knjig le mi zmnoreš odvzeti: —
Pregnanstvo?  — pač ne vem, kam bi me zamogel pre¬
gnati, da bi doma ne bil; saj sem popotnik povsod na svetu.
Terpinčenje?  — Koliko me neki zamoreš terpinčiti; moje
že velo telo zamere pač malo še prenesti. Smert  pa mi je
dobrota, ki me da Bogu, za kterega živim in delam." — To
slišati se Modest zavzame, rekoč: „Tako mi pa še nikdo ni
govoril." — Bazili mu odgovori: „Morda še nisi z nobenim
katoliškim škofom govoril: ni dvomiti, da bi ti bil vsaki tako
odgovoril. Mi namreč cesarja sicer častimo in spoštujemo,
toda v božjih rečeh le na Boga gledamo."

Ko se je, kar je Bazili govoril, cesarju sporočilo, se je
on začudil škofovi serčnosli in je jenjal preganjati ga. Bazili
je med drugim red spisal menihom, ki se po njem še dan
današnji zovejo Bazilijani. Umeri je 1. 379.

3. Janez,  po svoji zgovornosti imenovan Krizo-
stom  t, j. Zlatoust, je bil v Antijohii rojen 1. 347; izučen
v posvetnih vedah je bil narpred zdravnik. Kmalo pa so se
želje po tihem pobožnem življenji v njem zbudile; začel je
sv. pismo brati in keršanske resnice premišljevati; stopil je
v duhovski stan. Leta 365 so ga v Antijohiji zbrani školjc
hotlPv škofa izvoliti; on pa je zbežal v samoto, in je ondi lepe
bukve od duhovskega stanu pisal; šest let je med menihi v
vsi pobožnosti živel; bolehnost pa ga je prisilila puščavo za¬
pustiti in antijohijski škof ga je v mašnika posvetil ter mu
pridigarsko službo izročil. Tukaj je zgovornost razsvetljenega
učenika toliko slovela, da je bil I. 397 po sili za patrijarha
v Carigrad  izvoljen. Vse ljudstvo je svetega moža dolgo
časa zamaknjeno poslušalo; le cesarico Evdoksijo  so nje¬
gove ostre pridige zelo žalile; ona ni mirovala, da je po
zvitih potih svoj namen, svetega škofa s sedeža spraviti, do¬
segla. Bil je po nedolžnem obsojen, da je zmotam vdan, po¬
tem odstavljen in iz mesta pregnan. Pa ljudstvo je svojega
duhovnega očeta nazaj želelo, hud potres je cesarski dvor
premajal in sveti škof je bil spet s častjo v Carigrad pri¬
peljan. — Ali kmali so se zopet s cesarico Evdoksijo mnogi
sovražniki zoper njega vzdignili; vojaki so o veliki noči v
cerkev planili, kerstno vodo s kervjo oskrunili, sveto rešnjo
kri na altarji raztresli, ljudstvo razkropili in sv. škofa od¬
peljali. Zastonj se je potegoval zanj papež Inocenci L, kterega
je bil na pomoč poklical. — Na potu v ptuje na perzijansko

46

mejo je sv. Janez Zlatoust, po preganjanji ne zmagan, pa po
trudu in terpeži omagan, v cerkvi sv. Baziliska svoje živlenjc
1. 407 sklenil. Zadnja njegova beseda vsnierti je bila, kakor v
življenji: „Bog bodi hvaljen  za  vse." Bog se jo pa tudi
ostro maševal za svojega zvestega služabnika; ogenj in toča
sta prišla čez mesto, cesarica je nagloma urnerla, preganjavci
sv. škofa so veči del žalosten konec storili, sovražniki so mesto
napadli. Se veče nesreče mesto rešiti, je cezar Teodozi II.
truplo sv. Janeza dal v Carigrad prenesti; vse ljudstvo mu
je z neštevilnimi prižganimi svečami do morja nasproti šlo.

4. Sv. Ambrož.  On je bil cesarski oblastnik; ko je
pa po smerti milanskega škofa I. 374 v Milan prišel, nepokoj
zastran volitve škofovega naslednika tolažit, je v cerkvi na
enkrat vse ljudstvo njega škofa hotlo. Ambrož se tej volitvi
ni mogel odtegniti, zlasti ker je bilo leto tudi cesarju všeč;
živel je tudi odslej ves za svoj novi poklic, prebiral in pre¬
mišljeval sv. pisma in bukve cerkvenih učenikov, oznanoval
ljudstvu čisto katoliško vero, krivoverstvo Arijanovo, ki se je
bilo tudi tukaj raztrosilo, zavračeval, in zraven je bil poln
usmiljenja do ubozih. Cesarica, Arijevi zmoti vdana, mu je
velike nadlege delala, pa sv. škof se je serčno deržal čiste
katoliške resnice in po velicih čudežih, ki so se o najdbi
trupel sv. Gervazija in Protazija godili, mu je Bog zmago
zoper krivoverstvo dodelil. Njegovi govori so kmali potem
sv. Avguština od pola zmote in pregrehe v sv. katoliško cer¬
kev pripeljali. Kakor dober pastir je delal med svojimi ovči¬
cami, in za dolgo boleznijo 1. 397 izveličano v Gospodu
zaspal.

5. Sv. Avguštin.  Rojen je bil 1. 354 v Tagastu, me¬
sticu severne Afrike; pobožna mati sv. Monika  ga je skerbno
k keršanski veri obračala, neverski oče Patrici je pa le po-
zemeljski blišč svojega nade polnega sina v očeh imel. Mar¬
sikaj se je Avguštinu že doma pregledovalo, v kartaginskih
šolah je pa še zabredel med slabe tovarše, in ker še ni bil
kerščen, je lulika spačenosti jela močneje rasti v njem. Bukve
nevernih modrijanov so ga bolj veselile, kakor sv. pisma; za¬
peljivi manihejci so ga v svoje zmote in gnjusobe zapleli.
Pravega spoznanja pa njegov žejni duh vendar ondi ni mogel
najti, in že je nad vso resnico obupal, dokler mu ni serca
nekoliko vzdignilo modrovanje greškega modrijana Platona.
Prišel je 1. 383 v Rim in 1. 385 v Milan kot učenik go¬
vorništva; tukej ga je radovednost vodila v cerkev poslušat
sv. Ambroža, in ondi ga je božja milost našla. Monika, nje-

47

gova mali je obilo molila in obilne solze za svojega Avgu¬
ština točila; ko njen mož, ki se je na smertni postelji dal
kerstili, umerje, se je vzdignila sina iskat čez morje, prišla
je za njim v Rim in v Milan, in ga je že nekoliko spreme¬
njenega našla: vendar je še omahoval: kar enkrat, ko se
je premišljevaje na vertu sprehajal, kot otročji glas zasliši:
„Vzemi in beri/' Auguštin liste sv. Pavla, ki jih je seboj
imel, v roke vzame, jih odpre, in kar njegove oči pervo
zagledajo, so bile besede (Rim. 13, 13.): „Ne v požrešnosti
in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, • ne v kregu in
nevošljivosti." Tukej ga je gnada božja vsega prevzela, dal
se je kerstiti 1. 376, odpovedal se svetu, ter se v Afriko
vernil s svojo pobožno materjo, ki mu je pa na potu umerla.
V Hiponu ga je ondašnji škof Valeri 1. 391 mašnika po¬
svetil in 1. 395 je bil njegov naslednik na škofovem stolu.
Z ginjenim sercem in hvaležnim občutkom do Boga Avguštin
sam popisuje vse svoje zmote, iskanje resnice, notranjo vojsko
in pota božje milosti v bukvah, kijih imenuje spovedo¬
vanje.  Ni ga imela katoliška eerkev škofa, ki bi bil toliko
razsvetljen v božji in svetni modrosti, kteri bi bil toliko storil
za svojo dobo, in toliko veljal za prihodnje čase, kakor
Avguštin. Umeri je I. 430.

6. Sv. Jeronim  je bil v Stridonu na meji Dalmacije in
Panonije rojen krog 1. 331, in v mladosti prav po keršansko
izrejen. Pervo polovico svojega življenja je v to obračal, da
se je vseh svetovnih in svetih učenost izučil, tako da je v drugi
polovici svojega življenja zamogel keršanstvu koristiti s pod-
učevanjem. Pol keršanskega sveta je prehodil, nar imenitniše
mesta (Rim, Trier, Akvilejo, Carigrad, Jeruzalem) je obiskal
in z nar pobožnišimi in nar bolj učenimi možmi tistega časa
se seznanil. Ostrih pokoril in svetih vednost popolnoma pri¬
vaditi se, je obiskoval puščavnike v Azii in Sirii in je štiri
leta v puščavi ostal. Tukaj se je hebrejskega jezika popolnoma
izučil, obhodil je vse imenitne kraje sv. dežele, kar mu je
v razumenje svetega pisma toliko pomoglo. Tisti čas ga je
antijohijski škof mašnika posvetil. Potem je šel v Carigrad
poslušat sv. Gregorja Nazijančana, ki je tu sv. pismo razlagal,
Leta 381 ga je papež v Rim poklical, da mu je služil za
pisma do škofov v cerkvenih rečeh. Takrat jih je mnogo
pri njem podučenja v verskih resnicah iskalo in v pomenu
sv. pisma; drugi, zlasti marsiktere rimske imenitne gospe, so
si ga vodnika v sv. življenji zbrali. Pa ostrost njegovega
zaderžanja in neprestrašena njegova svarivna beseda mu je

48

kmalo nasprotnikov napravila; torej je po Damazovi smerti
zapustil Rim in šel v Egipt in Azijo obiskat puščavnike. Po¬
slednjič si je pa za vselej v stanovanje izvolil mestice Betle¬
hem, kjer je v meniški družbi med ostro pokoro, postom,
molitvijo in delom svoje pobožno življenje sklenil 1. 420.
Njegovo zlasti imenitno delo je prestava sv. pisma v latinski
jezik, ki se imenuje „Vulgata"  t. j. splošnja ali sploh
dovzeta.

7. Papež Gregor Veliki (f 603), ki je vredil cerkveno
petje in vnanjo službo božjo, ktero sta bila spisala papeža
Leon I in Gelazi I.

8. Leon Veliki, papež, ki je rimsko mesto rešil Atila, šibe
božje, kteri je bil prihrul pred Rim s svojo divjo in ljuto
derhaljo. Leon mu jo bil šel v cerkvenem oblačilu naproti.
Atila častiti mož tako osupne, da meino Rima gre.

Tretje poglavje.

Božja služba.

§• 19.

Daritev sv. maše, sv. obhajilo.

Po prestalem preganjanji je cerkev jela službo božjo
z večo vnanjo častjo obhajati, Obredi in šege so v bistvenih
rečeh ravno tisti ostali, kakor v pervih stoletjih, iz spošto¬
vanja do aposteljnov, kteri so bili vnanjo službo božjo v bi¬
stvenih delih vravnali.

Daritev sv. maše se je v ti dobi že ravno tako oprav¬
ljala, kakor dan današnji, le nekaj malega se ji je pozneje še
pristavilo ali vstavilo. Pri darovanji sv. maše so smeli le
pravi udje svete cerkve pričujoči biti.

49

Sveto obhajilo le v podobi kruha se je v ti dobi vernim
že po veliko krajih delilo; starodavna šega, iz spoštovanja
do presv. rešnjega telesa teše prejemati sveto obhajilo, se je
že začetek te dobe po splošnji cerkvi zapovedala.

Kolikor slovesniše in veličastniše se je obhajala vnanja
služba božja, toliko veča lepota in bogastvo se je jelo kazati
v cerkvenem orodji, v posodah in oblačilih: zlato in srebro in
dragi kamni so mogli služiti v čast pravega Boga. Zlasti
zala je bila škofovska obleka / gotovo je, da so v ti dobi
škofje že mitro (infulo, kapo) nosili v znamnje škofovske
oblasti, perstan in pastirsko  palico (pastoral) v znamnje
duhovnega pastirstva in tesne zveze z verno čedo, njim zro-
čeno, viši škofje pa še zraven p ali ali povoj iz bele volne,
z vtkanimi černimi križci okoli pleč v znamnje najdene ov¬
čice. Duhovšina si je v znamnje ponižnosti jela lase striči in
plešo  na temenu verh glave nositi,

Luči pri službi božji je bilo v prejšnji dobi treba, ker
so jo kristjani večidel v temnih krajih mogli obhajati. V spo¬
min nekdanjih žalostnih časov in v znamnje veselja, da so
veselejši časi nastopili za kristjane se je ta navada tudi v ti
dobi in celo do današnjega dne ohranila. Verh tega pa luč
pri službi božji tudi pomenja Jezusa, ki je luč sveta in
njegov sv. nauk,  ki nam um in pot v pravo nebeško do¬
mačijo razsvetljuje ter nas opominja po luči sv. vere živeti.

Zvonovi in orgle  so se konec te dobe znajdli in v
cerkev vpeljali.

§• 20 .

Sveti dnevi in kraji.

Prejšnjim praznikom je katoliška cerkev v tej dobi te le
pridjala:

a) Gospodove: Vnebohod  Kristusov (40. dan po
veliki noči), obrezovanje  Jezusa Kristusa (1. januarja),
darovanje  Jezusovo v tempeljnu ali svečnico  (2. fe¬
bruarja); —

b) Mariine: oznanjenje  (25. marca), vnebo¬
vzetje ali veliki šmaren  (15. avgusta);

c) svetniške:  sv. Petra in Pavla (29. junija), sv.
Stefana,  pervega mučenca (26. decembra), rojstni dan
sv. Janeza  k res  ni  k a (24. junija), vseh svetnikov
(1. novembra).

Zgodba tvet cerkve.

4

60

Tudi spomin najdenega in povišanega sv. križa (3. maja
in 14. sept.) se je obhajal.

d )  Vseh imenovanih praznikov je vsaka kerš. občina še
tudi slovesno obhajala letni dan posvečevanja  svoje cerkve
in smertni dan svetnikov, kterih trupla so bile v njeni cerkvi
hranjene.

Tudi romanje v svete kraje našega odrešenja se je v ti
dobi množil); ravno tako je na božjo pot v Riin k groboma
sv. aposteljna Petra in Pavla če dalje več kristjanov zahajalo.

Svoje pokopališča so kristjani še v veliko veči časti
imeli, kakor neverniki; na njih se niso smeli pokopavati iz¬
občenci  in s a m o m o r c i,

Svoje cerkve so kristjani zaljšali s svetimi podo¬
bami,  ki so pred oči stavile ali dogodbe iz Jezusovega ali
Mariinega ali iz življenja svetnikov. — Pri vhodnjih vratih so
bile v cerkvah posode z blagoslovljeno vodo, s ktero so se
kristjani v cerkev in iz cerkve grede kropili.

§. 21 .

Notranja cerkvena vstava.

Kolikor bolj se je cerkev razširila, tolkanj bolj se je
sprevidilo, kako je bilo treba, da je Jezus svoji cerkvi vidnega
poglavarja dal, zlasti zastran krivih ver, kterih se je ob ti
dobi po svetu med kristjani trosilo. Kjer so verske ali druge
razpertije vstale, so se škofje zatekali k papežu, da jih je
razsodil. Sploh se je papežu priznala pravica, splošnje cer¬
kvene zbore sklicovati, jih voditi in poterjevati. Papeževe nar
više časti in oblasti še krivoverci niso tajili.

Kakor so bili škofje vsega sveta v nar tesnejši zvezi
med seboj in z višini poglavarjem papežem: v ravno taki
zvezi so bili verni s svojimi dušnimi pastirji, po njih s svojim
škofom in po škofu z rimskim papežem. Kolikor bolj raz¬
širjena je bila cerkev, tolikanj veličastneja se je kazala njena
edinost.

Cerkve v poglavitniših mestih, zlasti iz kterih so misi¬
jonarji v druge kraje ali k drugim narodom šli, sv. evangeli
oznanovat, so neko prednost imele, imenovali so jih ma¬
terne cerkve  in njihove škofe pa patrijarhe  (očake).
Take so bile cerkve: v Rimu, v Jeruzalemu, Antijo-
hii, Efezu, Aleksandrii, Carigradu  (Konslanlino-
peljnu). Med temi je pa nar imenitneja bila cerkev v Rimu,

51

Petrova cerkev in njegovih naslednikov, mati brezštevilnih
cerkvi: od tod se je vsa Jezusova cerkev tudi rimska
cerkev  imenovala.

§. 22 .

Življenje kristjanov; začetek miniškega življenja.

Ker je zdaj keršanska vera skorej po vsem rimskem
cesarstvu gospodovala, se je njena moč tudi v očitnem ljud-
stvenem življenji pokazala. Sploh je vse človeško ravnanje
keršansko podobo dobilo: keršanska ljubezen je veliko do¬
brotnih naprav za uboge sirote in bolnike vstanovila, tudi
sužnost se je hlapcem in deklam veliko zlajšala ; njih veliko
je bilo tudi še popolnoma oprostenih, zlasti si je sv. Janez
Krizostom veliko prizadeval zoper terdo sužnost.

Izgledov posebne svetosti se je kazalo na vseh straneh
med visocimi in nizkimi stanovi, med duhovnimi in neduhov-
nimi. Tukej opomnimo le nekterih imen: p. sv. Helena,
Konštantinova mati, sv. Klotilda in sv. Radegunda,
francoske kraljici; §v. Aleš, sv. Monika,  Avguštinova
mati, sv. Genofefa, Marija  egipčanka, ostra spokor-
nica, itd.

Vendar pa ni tajiti, da je marsikaj slabega v zaderžanji
kristjanov te dobe najti. Ker je sv. cerkev pokoj vživala, se
je marsikterih mlačnost polotila; mnogoteri so k sv. veri pri¬
stopili, ker so si čast, varstvo in še celo časni dobiček obe¬
tali, ker so zoper nevernike ostre deržavljanske postave
veljale. Mnogoteri verski prepiri v zahodu so sicer pri mar¬
sikterih veliko gorečnost budili, pri nekterih pa so le prazno
prepirljivost redili. Bili so tudi, ki so se le na svojo vero,
na vnanje pobožne navade, na ostro življenje zanašali, res¬
nično pravičnost in svetost pa v nemar puščali. Zlasti so
nekteri cerkveni učeniki tiste grajali, ki so menili s svojimi
božjimi poti vse opraviti; tako sv. Jeronim piše, da krist¬
janom ne pomaga v Jeruzalemu le biti, ampak treba je tudi
v Jeruzalemu sveto živeti. Poslednjič so nepokoji ob pre¬
seljevanji divjih narodov kristjane veliko popačili. Sicer so
veči del tudi ti narodi sprejeli sv. vero, toda svoijh prejš¬
njih slabih navad nagloma niso opustili.

4 *

52

§• 23.

Začetki miniškega življenja-
a) v izhoda.

Kolikor bolj človek išče posvetiti k nebesom povzdig¬
niti in z Bogom zediniti se, toliko bolj tudi skerbi, od sveta
odtergati se; zatorej verze od sebe vezi, ki ga na svet ve¬
žejo, zlasti pozemeljsko posestvo in zakon. Visocega tega
namena človeku zgolj samemu ni lahko doseči, ker se nikdo
na svojo lastno modrost ne more terdno zanesti; torej se išče
drugim pridružili in se postavam inodrejših podverže. Tako
spolnuje tri svete, kijih  Kristus priporoča, namreč: rado-
voljno uboštvo, vedno devištvo in stanovitno
pokoršino  pod duhovnim poglavarjem; to troje je pa ravno
nasproti, poželenju oči, poželenju mesa in napuhu življenja,
kar ni od Boga, ampak od sveta.

Spolnovanje evangeljskih svetov je posebna lastnost ti¬
stega življenja, ki se meniško ali ^a motno  imenuje. Za¬
četki tacega življenja so že pri puščavnikih perve dobe najti;
tako puščavno in samotno življenje je živel sv. Pavel  pu-
ščavnik iz Tebe (t 340). Ob času preganjanja pod cesarjem
Decijem se je v egiptovsko puščavo podal, tu je 90 let v po¬
polnoma revšini živel, ves v molitev vtopljen in v zatajevanji.
Neka votlina je bila njegovo stanovanje, palmovo drevo mu
je svoj sad v živež dajalo, perje pa v obleko; studenček
zraven votline ga je napajal.

Vstanovitelj skupnega meniškega življenja je sv. Anton
pušča vnik. Njegovi starši so bili v Egiptu bogati, blagorodni
in keršanski, pa so mu kmalo umerli. Še mladega Antona je
življenje v premišljevanje božjih reči zamaknjeno veselilo.
Ko je bil inladeneč, je slišal enkrat besede, ktere je Jezus
bogatemu mladenču rekel: Ako hočeš popolnoma biti, prodaj
kar imaš, in daj ubozim;" — in odpovedal se je svojemu
bogastvu in je šel med puščavnike, učjt se pobožnega živ¬
ljenja; hude skušnjave pa sta mu delala njegova natura in
satan,  ki ga je v raznih podobah napadal. Z božjo pomočjo
je pa vendar v tem vojskovanji srečno zmagal, z znamnjem
sv. kriza je v beg pognal peklenske pošasti. Ko je cesar
Maksimin kristjane preganjal, je sv. Anton puščavo zapustil in
šel v Aleksundrijo, kjer je verne opominjal stanovitno pri¬
čati sv. vero. Kmalo potem se je zopet v puščavo vernil, in

53

šlo je za njim veliko učencev, ktere je za njim privabilo
njegovo sveto in pobožno življenje; zvesto so ga posnemali
v pobožnosti in svetosti, podvergii so se njegovi vodbi ter
svoje opravila delili med delom in premišljevanjem. V pre¬
mišljevanji so se božjih skrivnost in upanja prihodnjega zveli¬
čanja veselili; s svojimi rokami se niso tolikanj trudili za se,
ker so sami le malo potrebovali, ampak delali so, da so bliž-
nim in daljnim ubogim pomagali.

Tako je sv. Anton pervo meniško družbo vstanovil, in
potem, ko je bil 150 let star, leta 356 zveličano v Gospodu
zaspal.

Antonovi menihi niso bili še v prav tesni zvezi med
seboj; sv. Pahomi  v Egiptu in sv. H il arijo  n v Palestini,
Antonova učenca, sta meniško življenje še bolj vravnala; nar
bolj vredil ga je pa sv. Ba zi 1 i, ki je blizo nove Cezareje
lastno hišo (samostan) sezidal in menihom sestavil vodilo,
po kterem je bilo živeti vsacemu, ki je bil vanjo sprejet. Po
tem zgledu je bilo kinalo več samostanov blizo mest postav¬
ljenih ; in še dan današnji so v jutranjih straneh menihi le po
redu sv. Bazilija najti.

Menihi so bili iz začetka sploh neduhovni, le njih pred¬
nik je bil mašnik ; pozneje so bili večidel mašniki, vsi pa so
bili pod škofovo oblastjo. Sploh so pri vseh menihih veljale
tri obljube: uboštva, devištva in duhovne pokoršine. Njih
življenje je bilo, kakor nam ga sv. Janez Krizostom po¬
pisuje, v kratkem tako le; „Dan se je s svetim petjem začel;
na to je prišlo premišljevanje sv. pisma; ob 3. 6. in 9. uri
so zopet molili; drugi čas vmes je bil odločen navadnemu
delu, in zvečer se je spet z molitvijo končal."

Njih spredniki so se imenovali opatje  t. j. očetje.

Tudi ženski spol se je meniškega duha navzel in je
iskal po angeljsko živeti. Device in vdove so se v druš¬
tveno življenje zbirale; sv. Antona sestra je bila perva pred¬
nica tacega ženskega društva in sv. Pahomi jim je pervi
vodilo dal; sv. Bazil jih je tudi v Kapadočijo vpeljal. Imeno¬
vale so se po egipčansko nune,  t. j. device.

54

§. 24.

Začetek meniškega življenja,
b) r zahoda.

Tudi v zahodu se je meniško življenje kmalo zasejalo.
Pervi menihi so v Italijo in Galijo prišli s sv. Atanazijem, ki
je tje zavolj preganjanja pribežal. Življenje sv. Antona, ki ga
je sv. Atanazi popisal, je meniškega duha povsod zbudilo;
sv. Ambrož in sv. Jeronim sta ga poživila v Italii, sv. Avgu¬
štin v Afriki, sv. Martin, škof, in opat Kasijan v Galii;
sv. Martina je o njegovi smerti že 2000 menihov k grobu
spremljalo. Meniško življenje v zahodu ni tako ostro bilo,
kakor v izhodu. Ob času ljudskega preseljevanja bi bilo me¬
niško življenje skorej nehalo; tedaj je pa božja previdnost
obudila moža, ki je meništvo tudi v zahodu terdno vstavil in
mu tako podobo dal, da je bilo za dolge leta v podporo
sv. veri, divjim narodom pa v omiko in izobraženje. Ta mož
je bil sv. Benedikt,  iz Marsije na Italijanskem. Ko je mlad
v Rimu v šolah bil, se je nad razudanostjo mladih učencev
tolikanj zagrozil, da jo je skrivaj pobegnil in v neki votlini,
50 ur od Rima, tri leta kot pobožen puščavnik živel. Dolgo
je bil ljudem neznan, dokler ga niso pastirji našli, ki so se
zavzeli nad njegovo pobožnostjo in si prizadevali posnemati
jo. Potem so ga menihi v bližnjem samostanu opata izvolili;
pa razvajeni se mu niso dolgo dali ostro voditi, še celo zne¬
biti se ga so sklenili ter hotli med pijačo v kozarcu zavdati
mu. Pa kakor je po svoji navadi sv. Benedikt nad jedjo in
pijačo sv. križ naredil, se kozarec razpoči; sv. Benedikt spo¬
zna svojo nevarnost ter samostan zapusti, rekoč: „Bog vam
odpusti, bratje vaše sovraštvo ni zasluženo, je pa neusmi¬
ljeno." — Zopet se v svojo nekdanjo jamo poda, kamor mu
je po toliko učencev tudi iz viših stanov dohajalo, da je za-
mogel 12 samostanskih hiš sezidati in z menihi zastaviti;
svoj red je pa prav za prav na gori K a si ni 1. 529 vstavil,
kjer je na mestu malikovega tempeljna in loga sezidal cer¬
kev in samostansko hišo, in med ondotnimi neverci vpeljal
keršansko vero.

Svojim menihom je jako modro vodilo spisal: po njem
je mogel vsak eno leto delati poskušnjo, preden je bil v druš¬
tvo sprejet; — opat je bil vsem Kristusov namestnik, vsi so
mu popolnoma pokoršino skazoveli; — čas je bi! razdeljen
med delom ia molitvijo j —- ob navadnih cerkvenih urah po

dnevu in po noči so duhovske molitve opravljali in premiš¬
ljevali verske skrivnosti, druge ure so bile pa odločene za
delo z rokami, za branje in prepisovanje bukev, v poduče-
vanje keršanske mladosti. Obleka meniška je bila podobna
revni kmetiški noši tistega časa: mesa so se zdravi popol¬
noma zderžali in večkrat še ostro postili, bolnikom pa so
skerbno stregli. Take modre postave so sv. Benediktu kmalo
veliko trumo učencev pripeljale in njegov red se kmalo po
Italii in Galii razširil.

S k o I a s t i k a , Benediktova sestra, je pa meniško
življenje med svojim spolom razširila in učenk okoli sebe
zbrala, ter jih z naukom in zgledom k pobožnosti napeljevala.
Vsako leto je enkrat obiskala svojega sv. brala, da se je
ž njim od nebeških reči pogovarjala: zadnjikrat jima je na
njeno tiho molitev hud dež branil ločiti se in tedaj sta celo
noč v pobožnih pogovorih in molitvi prečula. Tri dni po tem
je vidil sv. Benedikt dušo svoje sestre v podobi golobca v
nebesa vzdigovati se; sam pa tudi ni dolgo več živel, umeri
je 1. 543 v cerkvi, kamor se je bil dal nesti.

§. 25.

Korist in blagoslov po menihih.

Meniško življenje nj le koristilo svojim udom, ampak
tudi vesoljni cerkvi in tudi deržavam je bilo neizrečena korist
in blagoslov, ne le z molitvijo in pobožnimi izgledi, ampak
tudi, ker so bili v teh časih v samostanih skorej edine šole
za cerkvene služabnike in za keršansko ljudstvo sploh; v
njih so bile vednosti in umetnosti doma; iz njih so bili skorej
vsi misijonarji sv. evangelja. Zlasti nemškemu narodu so
bili samostani v velik prid: menihi so puste kraje obdelovali,
gozde sekali in v rodovitne polja spreminjali, in tudi ljud¬
stvo, ki se je okoli samostanov naselilo, vsega tega učili;
in to je bil začetek veliko vasi in mest; in da ob kratkem
rečem: menihi so bili varhi preganjanim, očetje ubozim, uče¬
niki nevednim, misijonarji nevernim.

56

Tretja doba.

Od Karola velikega do papeža Leona X.

(800  - 1513 ).

PervG poglavje.

Razširjevanje keršanstva.

§. 26 .

Karel veliki in njegove zasluge za Jezasovo cerkev.

Kar sta bila sv. cerkvi Konstantin in Teodozi veliki v
izhodu, to ji je bil Karol veliki v zahodu.

Po smerti Pipina, svojega očeta, je Karol  kraljeval
nad vsemi Franki.  On si je med vse prizadeval, keršanstvo
za podporo dati svojemu kraljestvu, on je iskal vse v svojem
kraljestvu tako vravnati, kakor je vidil, da je ne samo v
časni, ampak tudi v dušni prid njegovih ljudstev; torej se je
zlasti trudil, da bi vsi njegovi podložni keršansko vero
sprejeli in si tako pravo omiko in izobraženje pridobili. Ve¬
liko zaderg so mu v tem obziru delali Saksonci,  ki so
njegovo kraljestvo vedno nadlegovali, kristjanom cerkve po¬
dirali in njihove duhovne preganjali. Ko si jih je bil pa pod-
vergel, jih je tudi k sveti veri pripeljal.

Zasluge, ki jih Karol ima za katoliško cerkev, so zlasti

le le:

a) Keršansko vero če dalje bolj vtevditi.je vstanovil iu
z obilnimi prihodki obdaroval več škofij, cerkev, samostanov
in šol.

57

b) učenih mož je od vseh strani, zlasti iz Italije in An¬
glije na svoj dvor poklical; med temi je bil Alku  in  iz An¬
glije, nar bolj učeni mož svojega časa;

c) zvedenim možem je dal sv. pismo in druge koristne
bukve prepisavati, katekizem za podučevanje keršanskih otrok
sestaviti, nedeljske in prazniške liste in evangelje v domači
jeiik prestaviti.

d) skerbel je, da se je vnanja služba božja veličastno
in slovesno opravljala, vpeljal je perve orgle v cerkev in
cerkveno petje veliko zboljšal.

e) vernim je zapovedal, duhovšini desetino dajati in
vsaki cerkvi kaj zemljišča, vseh davkov prostega, odločiti za
mnogotere stroške pri službi božji.

Karoiova radodarnost se je pa tudi zunaj njegovega
kraljestva kazala. Ko je bil tedajšnji papež Leon III. k njemu
v Paderborn pribežal zavolj nepokoja v Rimu, ga je Karol
z veseljem sprejel, ga sam v Rim nazaj spremil, tam mir
storil, papežu ne le posvetnega posestva in deželske oblasti
poterdil, ki ga je bil njegov oče Pipin papežu Stefanu III. po¬
daril, temuč mu še precej veliko okolico okrog Rima v last
dal z javnim pismom, kterega je božični dan leta800 položil na
grob sv. Petra. Tako je papež postal tudi deželni vladar; gotovo
po posebni previdnosti božji v veliko koristi svete cerkve, ktero
zamore veliko bolje vladati, ako je samosvojen kakor, ako bi
bil komu podložen.

Ko je Karol po sv. opravilu božični dan še v cerkvi
sv. Petra pobožno klečal, se mu papež Leon III. nenadama
bliža, cesarsko krono na glavo postavi in ga v rimskega cesarja
pomazili: vse ljudstvo pa veselja zakliče: „Zveličanje in zmaga
Karolu, svetlemu, kronanemu, pobožnemu, velikemu, mirnemu
rimskemu cesarju I" — Tako je bilo po 324 letih izhodnje ce¬
sarstvo zopet vstanovljeno, imenovalo se je „sveto rimsko
cesarstvo." Novi rimski cesar ni bil sicer vlastnik vse zemlje
ali posebej rimskega mesta, ampak bil je viši med keršan-
skimi kralji; po njem bi se bile imele vse ljudstva kakor v
sveto bratovšino združiti; cerkev je pa po njem imela do¬
biti hrambo in varha zoper vse sovražnike in pomoč za spre-
obernjenje neverskih narodov, — Karol veliki je umeri v
Ahenu  leta 814.

58

§• 27 .

Razširjanje keršanstrn,

Po Karola velicega smerti se je keršanstvo razširilo v
bližnjih deželah zlasti na sever in izhod. Spreobernili so se
Danci in Švedi  in Nor  v egi. Njih misijonar je bil zlasti
sv. Ansgarn,  pobožen menih, pozneje nadškof v Hamburgu.
Umeri je 1. 865.

Razni slovanski narodi so nekaj od kdaj v sedanjih
sedežih stanovali, nekaj so se pozneje naselili. Razun Sloven¬
cev, Horatov in Serbov so sredi in konec 6. stoletja š.e diugi
Slovani na južno Donovo prišli in so se ondi do černega in
greškega morja vselili; Bulgari  so se imenovali, toda šele
potem, ko jih je ljudstvo enacega plemena, pa tatarskega
rodii, zmagalo in se z njimi zmešalo. Bolgari so se sicer s
keršanstvom seznanili v svojih bojih z greškimi cesarji, spre-
obernil se je pa še le 1. 860 njihov kralj Bogor in po njem
tudi narod. Podoba poslednje sodbe, ktero je bil kralju nek
menih na njegovo prošnjo naredil, je njegovo serce h ker-
šanski veri ganila : ljudstvo pa se je pokristjanilo, ko ga je
kralj grozovite lakote rešil, pravega Boga na pomoč klicaje.
Bogorovo in njegovega ljudstva željo po poslancih zvediti,
greški cesar Mihael 1. 863 Melodija,  meniha iz Soluna k
Bulgarom pošlje ; moč njegove besede je ljudstvu globoko v
serce segla, in spreobernilo se je vse. Med tem, ko se je
sv. Metodi pri Bulgarih mudil, je njegov brat sv. Ciril tatar¬
skemu narodu nad černim morjem sv. evangeli oznanoval.

V drugi polovici 5. stoletja je prišel drugi slovanski
narod iz unstran karpaških hribov v tri plemena razdeljen,
bili so Cehi, Moravci  in Slovaki.

Čehi so se vselili ob Moldavi in Labi; Moravci in Slo¬
vaki pa ob Moravi in Vagu po obeh straneh Donave.

Moravci s Slovaki vred so se ob času Karola velicoga
s keršansko vero seznanili; na željo tega cesarja sta solno-
graški in pasavski škof skerbela, da se je temu ljudstvu o-
znanoval sv. evangeli. Vendar zveza z Nemci, kteri so jih
hotli podjarmiti, jim ni bila všeč in misijonarji so premalo
slovenski jezik umeli. Tedaj je moravski knez Svatopluk z
Rastislavom in Kodom v Carigrad sporočil, da bi od ondot
dobil oznanovavcev sv. evangelja. Na to sporočilo sta prišla
sv. Ciril in Metodi  1. 863 v Moravijo in sta ljudstvo raz¬
veselila s pridigo in božjo službo v staroslovenskem jeziku, i

69

Ta jezik pisati sta greške čerke še z nekterimi novimi po¬
množila. Skerbela sta tudi kmalo to novo kerš. občino z rim¬
sko cerkvijo zediniti; med tem, ko je namreč Ciril šel v samostan
nazaj, podal se je Metodi v Rim in papež Hadrijan JI. ga je v škofa
za Moravijo in Panonijo posvetil. Ko so bili ga pa nekteri za-
volj slovanskega jezika pri službi božji v Rimu tožili, šel se
je sam k papežu Janezu VIII. zagovarjat, in je tudi dovolje¬
nje zadobil, slovanskega jezika v cerkvi poslužiti se s tem
pristavkom, da naj se evangeli vselej poprej v latinskem je¬
ziku bere. Po Metodijevi smerti je bila 1. 908 Moravija med
Čehe in Madžare razdeljena in duhovna oblast spet pasav-
skemu škofu izročena; pa 1. 981 je Moravija prišla pod
Praško škofijo; leta 1062 je bila pa v Olomucu lastno škofija
vstavljena.

Čehi so sv. evangeli iz Moravije prejeli. Njihov voj¬
voda Bori  voj  je z moravskim knezom Svatoplukom zvezo
storil, z zedinjeno močjo Nemcem braniti se; pri ti priložno¬
sti 1. 876 je Borivoj iz ust sv. Melodija sv. evangeli zaslišal,
ga sprejel ter kerščen bil s svojo družino.

Ljudstvo je sicer novi veri močno nasprotovalo, pa Bo¬
rivoj je zvesto stal in podpirala ga je pobožna vojvodinja sv.
Ljudmila;  Borivojev sin Spitegnev  je pobožno delo svo¬
jega očeta goreče doverševal. Pa Drahomira, vdova njego¬
vega brata Vralislava, se je I. 925 sklenila s sovražno stran¬
ko, ki je hotla keršanstvo zopet zatreti; sv. Ljudmila je
mdgla srnert storiti in veliko cerkev je bilo podertih. Dra-
homirin sin, sv. Venceslav, kterega je bila sv. Ljudmila zre¬
dila, pa je keršansko vero očitno spoznal, ljudstvo je s po¬
sebno dobrotnosljo vladal, božje služabnike častil. Pa hudobni
brat Boleslav, kterega je nečloveška mati Drahomira podpi¬
hovala, ga je sovražil ter ga ukazal, v cerkvi matere božje
v Boleslavi 1. 965 umoriti. Hudo preganjanje je zdaj nad
češko keršansko cerkev prišlo. Ali morivca je božja roka
hudo zadela, njegovo mater pa zemlja živo p žerla. Pobožni
vojvoda Boleslav II. je keršanski veri k zmagi pomagal zlasti
s tem,  da je škofijo v Pragi 1. 967 vstavil, ktero je papež
Janez XIII. s tem pristavkom poterdil, da se latinski red pri
službi božji vpelje; perva škofa ondi sla bila Ditmar in sv.
Adalbert, kterima se je bilo še veliko boriti za sv. keršansko
vero ; zlasti sy. Adalbert si je veliko prizadevM, ali ker je
velike zoperstave našel, je dvakrat svoj sedež popustil; le na
papeževo povelje se je sopel nazaj ventil. Na zadnje se je

60

podal neverskim Prusom sv. evangeli oznanovat, kjer je tudi
krono mučencev dosegel.

Poljaki so že v 5. stoletji stanovali poleg Visle od kar-
paških gora do baltiškega morja, in od Odre do Buga. Med
Poljaki so neki že učenci sv. Metodija sv. evangeli oznano-
vali. Za gotovo se je pa ta narod spreobernil ob času voj¬
voda Mječislava. Bil je z Dombrovko, hčerjo češkega voj¬
voda Boleslava, zaročen, in ta ga je h keršanski veri nag¬
nila; češki inašnik Bohuvid ga je 1. 966 kerstil. Ljudstvo,
ki je svojega vojvoda v vsem ubogalo, je na njegovo pove¬
lje malike razdrobilo in v vodo pometalo. Mječislav je Po-
znanjsko škofijo vstanovil, Jordan je bil ondi pervi škof, ki je
neutrudljivo doverševal spreobernjenje poljskega ljudstva. —
Tudi vojvoda Boleslav I. je veliko za keršansko cerkev sto¬
ril; da bi jo čedalje bolj uterdil, poklical je menihov sv. Be¬
nedikta in druzih v svojo deželo. Častita smert sv. Adalberta,
Praškega škofa, je Poljake tudi zeld ganila. Nemški cesar
Oton 111. je z vojvodom Boleslavom v Gneznu  nadškofijo
vstanovil; škofije so tudi bile v Kol b er g u za Pomorjane, v
Vratislavi za Slezane, in v {(rakovem za malo Poljsko. Med
leti 10d2 so veliki nepokoji in razpori poljsko deželo nadle¬
govali in so bili nevarni tudi za keršansko vero. Pa Kazimir I.,
kteri je bil iz samostana k vladarstvu poklican, je nevarnost
odvernil in cerkey še bolj uterdil med svojim ljudstvom.

V več različnih plemenih so Slovani od nekdanjih časov
v sedanji Rusii  stanovali. Rurik je bil pervi redovni poglavar
tega ljudstva od 1.862 do 1.879 in dolgo se je njegova rodo¬
vina vladarstva deržala. Na svojih vojaških potih so Rusi
celo do Carigrada prišli; tukaj se jim je luč Sv. evangelja
pokazala, ktera je čedalje bolj v njihove serca segla. Olga,
vdova velikega kneza Igorja, se je dala leta 955 v Carigradu
kerstiti; vendar pri svojem sinu ni mogla več doseči, kakor
da se nikomur ni branilo, keršansko vero sprejeti ; zavoljo
njene pobožnosti jo Rusi kakor svetnico časte. Njen vnuk
Vladimir  veliki je leta 988 po srečnem boji z greškim ce¬
sarjem Bazilijem  II. njegovo sestro Ano s to pogojo v
zakon dobil, da se h keršanski veri spreoberne in da ker¬
stiti, kar je tudi storil. Po svojem kerstu je zapovedal, vse
malike po vsi deželi zatreti; ljudstvo je sicer solze točilo, ko
so bili stari bogovi, Perun in drugi v vodo pometani, vendar
je molčalo in se dalo kerstiti. — Škoije in mašniki, kteri so
s cesarsko nevesto iz Carigrada prišli, šli so po deželi in

61

ljudstvo učili; povsod so službo božjo po redu greške cerkve
vpeljali in sicer v staroslovenskem jeziku po izgledu sv. Ci¬
rila. V Kij e vi, poglavitnem mestu, je bil postavljen patrijarh
(metropolit); v Novgorodu  nadškof, in še v treh mestih
škofje. Vladimirov sin Jaroslav (1019—1054) je spreober-
njenje vsega ljudstva doveršil. V Kijevi je bil vstavljen sa¬
mostan Pečera, kteri je bil sedež pismenstva, semenišče za
duhovstvo in šola za omiko in izobraženje ljudstva; menih
Nestor je ondi konec 11. stoletja zgodbe svojega naroda v
domačem jeziku pisal.

Ogri ali Madžari  so konec 9. stoletja v staro Pano¬
nijo prihruli, in se na obeh straneh Donave vselili. Leta 948
so jim že misijonarji iz Carigrada sv. vero oznanovali, kneza
Bul os ud in Gila  sta bila kerščena, in menih Kierotej
pervi ogerski škof. — Vojvoda Gajza,  zaročen z Gilovo
hčerjo Sarolto,  ktera si je za keršansko vero veliko pri¬
zadela, je bil za sv. vero ganjen in se je tudi dal kerstiti.
Veliko nemških naseljencev in zlasti zveza z nemškim cesar¬
jem Otonom 111. je storila, da so zdaj tudi od druge strani o-
znanovavci sv. evangelja prišli in službo božjo v rimskem
redu vpeljali. Pasavski škof Piligrin  in Praški škof sv.
Adalbert sta poslala mašnikov in menihov v ogersko deželo;
veliko Ogrov se je dalo kerstiti, vendar stari bogovi niso bili
še popolnoma zaverženi. Gajzov sin, sv. Stefan,  junašk,
pravičen in blagoserčen vladar od leta 997 do 1038, je spre-
obernjenje svojega ljudstva doveršil. Bil je zaročen z Gi¬
ze 1 o, nemškega cesarja Henrika II. sestro, ki ga je še bolj
za keršansko vero vnela. Za vterjenje keršanstva je zlasti s
tem skerbel, da je vstanovil nadškofijo v O s tri gonu,  in še
10 škofij, za ktere je odločil mesta: Vesprim, Pečuh,
Gjur(Raab), Bač, Koloča, Jegar  (Erlau), Vac, Čanad,
veliki Varadin  in stolni Beligrad;  še je vstavil štiri
samostane po redu sv. Benedikta. Tudi veliko cerkev je
sezidal, zlasti Marii y čast, kteri je deželo in ljudstvo v var¬
stvo zročil. Papež Silvester  II. se je veselil vseh teh na¬
prav in je poslal sv. Stefanu zlato krono in zlat križ in pri¬
slov apostoljskega kralja v znamnje kraljeve oblasti in po¬
hvalo njegovega apostoljskega truda.

Sv. Stefana sin, sv. E mer ih, je še pred njim v ne¬
dolžnosti in pobožnosti umeri; po smerti sv. kralja je torej
prepir in boj za kraljevi sedež v deželi vstal, v kterem seje
staro malikovanje jelo zopet vzdigovati; takrat je sv. Gerard,

62

Čanadski škof, mučeniške smerti umeri. Pa kralj Andrej
je stare vraže iz novega prepovedal, in kralj Bela  I. (1060)
je zadnje ostanke s silo zaterl.

Drugo poglavje.

Bazpori in krive vere.

§• 16.

Odcepljenje greške cerkve od rimske-

V izhodni cerkvi je verski prepir zastran češčenja po¬
dob sčasoma potihnil, vendar pa cerkev ni dolgo miru imela;
na mesto krivoverstev je zdaj stopila veča razuzdanost in
mehkužnost greških cesarjev in prevzetnost carigradskih pa-
trijarhov; perva je sčasoma greško cesarstvo spodjedla, druga
je pa izhodno cerkev od rimsko-katoliške odcepila, med tem
so pa še greški cesarji rimsko cerkev večidel pisano gledali,
ker je papež rimsko cesarstvo Karolu velikemu dal.

Cesar Mihael III. je bil še mlad in je po vsi poželji-
vosti živel; na cesarskem dvoru so se norčije z nar svetej¬
šimi rečmi uganjale; cesarjevo mater in njegove sestre so iz
cesarskega dvora pahnili in v samostan posilili.

Barda, cesarjev stric, je iskal vladarslvo v roke dobiti;
bil je spačen mož, kteri je svojo ženo od sebe pahnil in s
sinovo hudobno živel. Pobožni patrijarh sv. Ignaci je s
serčno britkostjo vse to gledal, in resno se je nasproti stavil
zaverženju cesarjeve matere in grešnemu početju mogočnega
prešestnika ; ko večkratno svarjenje ni nič pomagalo, je bil
Barda izobčen iz cerkvene občine.

Pa hudobni cesar in njegov stric sta nasproti take krive
tožbe zoper Ignacija vzdignila, da je bil sveti mož 1. 858
odstavljen.

63

Zdaj se je vedil Foči, mož cesarske rodovine, obilne uče¬
nosti in razumnosti, pa zraven tudi velike hinavščine in zvi¬
jačnosti na patrijarhov sedež vriniti, (I. 858) dasiravno še ni
bil duhoven. Bilo je treba papeževega poterjenja, torej so
iskali tudi papeža Nikolaja I. pridobiti, da bi bil Focija kot
patrijarha poterdil; pa ni se dal premotili, temuč je nevred¬
nega, vsiljenega patrijarha izobčil in iz števila duhovnov zbri¬
sal leta 863. Terdovratni Foči je zdaj vse vkup spravil, kar
koli je bilo med greško in rimsko cerkvijo od kdaj razločka,
in je celo rimsko cerkev zmot dolžil in terdil, da s cesarst¬
vom je pervstvo v Carigrad prišlo, sam sebi je torej ime
vesoljnega patrijarha prideval in leta 867 celo papeža od
zveze z greško cerkvijo ločenega oznanil. — Nevredni cesar
Mihael je papežu žugal, iz Rima pregnati ga. Toda cesar in
Barda sta zaporedoma umerla in novi cesar Bazili I. je Fo¬
cija precej odstavil in ukazal ga v samostan zapreti; sv. Ig¬
naci pa je bil z vso častjo na svoj sedež poklican. Vse to
se je tudi papežu naznanilo.

Tako je bila med rimsko in greško cerkvijo edinost zo¬
pet vstanovljena. Po smerti sv. Ignacija 1. 878 se je Foči
vedil cesarju s svojim poboljšanjem na videz tako prikupiti,
da ga je Ignaci naslednika zvolil. Papež Janez VIII. je
Focija na prošnjo cesarjevo in njega samega s to pogojo po¬
terdil, da v zboru spozna svoj poprejšnji pregrešek in po¬
ravna pohujšanje, kterega je bil napravil. Vendar prevzetni
Foči je v tem zboru vse nasproti ravnal, kakor je bil oblju¬
bil, in se še celo papežu enacega delal; papež to zvediti, je
Focija in njegove prijatle iz katoliške cerkve izobčil. Bazi-
lijev sin cesar Leon VI. je Focija leta 886 odstavil inv samo¬
stan zaperl, kjer je 1. 891 umeri.

Od tega časa med rimsko in zahodnjo cerkvijo sicer
vnanjega razpora ni bilo, pa tudi ne notranje žive zveze,
zato je greško cerkev nekako zapustil ves keršanski duh , in
ni čuda, da se je od rimske cerkve popolnoma ločila. Lo¬
čitev je doveršil leta 1054 patrijarh Mihael Arulari, ki je
Focija popolnoma posnemal. Pisal je list, v kterem je zoper
latinsko ali rimsko cerkev ponavljal stare Focijeve očitanja,
da namreč uči, da sv. Duh izhaja od Očeta in Sina , da
njeni duhovni niso oženjeni, da rabi opresni kruh pri sv.
maši, da se ob sabotah posti, da v postu »alelujo" opušča
i. t. d. Papež Leon IX. je na ta list precej odgovoril, vse
očitanja z zložno besedo zavernil in list z lepo besedo skle¬
nil; „Mi vemo, da zveličanju ne škoduje razloček v svetih

64

šegah, ampak pomanjkanje vere in ljubezni," Na cesarjev
dopis papež pošlje poslance v Carigrad s pismi do cesarja
in do patrijarha; cesar bi bil rad ostal z rimsko cerkvijo v
zvezi in je poslance s častjo sprejel; vse drugače je pa de¬
lal patrijarh; on ni hotel poslancev še vidi ti ne, kakor da bi
s papežem ne imel celo nobene zveze ; papeževi poslanci so
torej izobčenje nad njim izrekli, dotični spis na altar Zofijske
cerkve v pričo duhovšine položili in Carigrad zapustili. In
s tem je bilo odcepljenje greške cerkve od rimske dover-
šeno leta 1054.

Večkrat se je zedinjenje poskušalo, zlasti pa 1. 1439
v zboru v Ferari in Florenci,  v peti seji je bilo pogla¬
vitno delo sklenjeno. Greki so spoznali versko resnico, da
sv. Duh izhaja od Očeta in Sina in da je rimski škof
Kristusov namestnik na zemlji za vso njegovo cerkev, in tako
zopet v zvezo stopila z rimsko cerkvijo.

Ta edinost je pa le malo vspeha imela; slepo ljudstvo,
ljudstvo, kterega je efežanski nadškof podšuntal, večidel ni
hollo spoznati lastnega prida in ostalo je ločeno.

Nekoliko se jih je pa zedinilo v veri, dasiravno so
stari greški red pri službi božji obderžali, kar so jim papeži
tudi dovolili. Od tod dvoje Greke ločimo: zedinjene in
ločene  ali razkolnike. Razkolniki so po Greškem, Turškem
Ruskem in Avstrijanskem, zlasti na Ogerskemi v Galicii in na
Sedmograškem.

Razkolnike je pa tudi šiba božja hudo zadela; divji
Turki so zmiraj dalje derli, keršanske vojske jim niso mogle zo-
perstati in greški cesar je Carigrad komej še obderžal v
svoji oblasti; turški sultan Muhamed II. je leta 1453 tudi to
mesto z vojsko vzel, zadnji greški cesar Konstantin XI. je v
boji padel, mesto postalo poglavitni sedež turške oblasti, in
častita cerkev sv. Zofije je bila v muhamedansko mošejo
spreobernjena. Tako je greško cesarstvo konec vzelo; Turki
po so bili šiba božja skorej vsi Evropi.

§• 29.

Kitari. Taldenci. Albiiani.

V enajstem stoletji so se na južnem Francoskem in
zgornjem Italijanskem prikazali novi krivoverci, ktere zgodo¬
vina imenuje Katare, Valdence in Albižane.

T55

Kitare  t. j. čiste so se imenovali krivoverci, ki so
polni napuha sami od sebe terdili, da niso v stanu grešiti
in gnade božje zgubiti; od druzih ljudi pa so menili, da so
hudičeve stvari in za pekel vstvarjeni.

Valdenci so se po nekem Lugdunskem tergovcu, Petru
Valdu,  začeli, kterega je prijatlova smert tako močno ginila,
da je vse svoje zapustil; 1. 1160 je začel brez cerk¬
venega pooblastenja očitno pridigovati, zavergel je ustno iz¬
ročilo, tajil skrivnost presv. rešnjega Telesa in spoved. Raz¬
širila se je ta zmota v severni Italii in južni Francii; dasi-
ravno so si papeži veliko prizadevali, vendar te zmote niso
mogli popolnoma zatreti; še dandanašnji se Valdenci najdejo
na Sardinskem.

Nar huji krivoverci te dobe pa so bili Albižani,  ki
se tako imenujejo od mesta Albige  v južni Francii. Vse
stare zmote Gnostikov in Manihejcev, ki so se še semtertje
na tihem zasevale, so ponovili; duhovski in deželski gosposki
so se zoper stavili, sv. reči z nogami teptali, božje hiše
razdevali in pravoverne preganjali. To krivoverstvo zatreti
se je papež Aleksander III. zelo prizadeval; tudi sv. Domi¬
nik s svojimi tovarši in sv. Bernard sta se zelo trudila, jih
na pravo pot pripeljati. Sv. Dominik je v njih spreobernje-
nje molitev rožnega venca vpeljal, kakor ga še dan današnji
molimo. Ko pa vse lepo prizadevanje pri njih ni zdalo, je
p v apež Aleksander III. križarsko vojsko zoper nje oznanil.
Se ostrejše je ravnal papež Inocenci III., ki je v 4. lateran¬
skem zboru škofom ukazal, take, ki bi bili krivoverstva ob¬
dolženi, previdno preiskovati in po potrebi s cerkvenimi po¬
korili kaznovati, i apež Gregor IX. je v Tolozanskem zboru
I. 1229 lej škofovski sodnii posebne postave dal;  in tako so
je začela tista duhovna sodnija ali inkvizicija,  ktero hu¬
dobni ljudje katoliški cerkvi zelo očitajo, kakor da bi bila
krivična in grozovita. Pa cerkvena sodba je ravnala s pre¬
vidnostjo in krotkostjo ; in le deželske sodnije, zlasti na Špan¬
skem, ki so si njeno podobo prilastovale, so bile večkrat,
toda tudi ne vselej, tolicega grajanja vredne.

§■ 30.

Husotu krivovera.

Janez Hus, je bil učenik in pridigar v Pragu. Enake
krive in škodljive nauke, kakor angleški učenik Viklef, je tudi
Hus 1. 1410 začel trositi med češko ljudstvo. Posebne

Zgodbe »vet cerkve. 5

66

Husove zmote so bile: cerkev le iz izvoljenih obstoji in ne
potrebuje vidnega poglavarja; noben poglavar, ne duhovni,
ne deželski, v stanu grehu nima nobene oblasti, torej tacim
ni treba pokoršine skazovali, sv. obhajilo se mora, da je cel
zakrament, v oboji podobi deliti. Praški učeniki v zboru so
novi nauk kmali kot krivoversk obsodili, pa Hus se njihovi
sodbi ni hotel podvreči, velikoveč je nad hudobnim kraljem
Venceslavom podporo imel. Papež Janez XXIII. ga je v
Rim k sodbi poklical, ker pa Hus ni ubogal, je bil tirjan
pred Kostniški zbor 1. 1414; tukaj je bila Husova krivovera
v 45 stavkih zaveržena; ker se pa Hus ni hotel odpovedati
ter se ne spreoberniti, je bil izobčen, od duhovne službe od¬
stavljen in cesarju izročen, kteri ga je po tadanjih postavah
kot krivoverca na germado obsodil (1415). Leto potem je
enaka smert zadela Ilusovega prijatla Hieronima.

Husova smert je v Pragi velik punt hrup vžgala; nje¬
govi učenci so ga kot mučenca častili in vojsko vneli zoper
cerkev in cesarja, ki je terpela od leta 1420 do leta 1432.
Bazilejski zbor je 1. 1431 Husite povabil ter jih iskal z lepa
pridobiti; eni so se dali s tem potolažiti, da jim je zbor pri¬
volil sv, obhajilo tudi v podobi vina; eni so pa še terdovratni
ostali. Uni so se imenovali Kalikstini t. j. Keliharji, ti pa
Taboriti,  tem sta vodja bila Ziska in Prokop, iz svojih ta¬
borov so katoličane napadali ter ropali. Poslednjič jih je
cesar premagal.

Tretje poglavje.

Vnanja služba božja in notranja cerkvena
vstava.

§• 31.

Sr. kerst, sr. obhajilo in pokorila.

Služba božja, zlasti sv. maša, se je z veliko slovesnostjo
obhajala, in sicer večidel v latinskem jeziku.

67

Po 13. stoletja se je sv. kerst še delil s potapljenjem,
pozneje pa le z oblivanjem.

Sv. obhajilo, ki se je sploh sicer v obeh podobah de¬
lilo, večkrat pa tudi le v podobi kruha in sicer že od apo¬
stolskih časov; začelo se je le v podobi kruha vernim sploh
delili in splošni 4. lateranski zbor 1. 1215 je zapoved dal,
nar manj enkrat v letu sv* pokoro in ob velikonočnem času
sv. obhajilo prejeti.

Ostre pokorila prejšnjih časov so se od 8. stoletja sem
veliko zlajšale, in v druge dobre dela spreminjale, kakor v
božje pota, milošno za dobrotne naprave ali zidanje cerkev.

Leta 1200 je papeža Inccenec 111. odpustek svetega
leta  t. j. na vsacih 100 let vpeljal, ko je bilo sila veliko
božjih potnikov v Rim prišlo; Klemen VI. je ta odpustek do¬
volil na vsacih 50 let, Pavel II. na 25 let. Ker ni moč vsa-
cetnu rimskega mesta obiskati, so papeži potem še pogoje
zlasti s tem zlajšali, da so dovolili, da se ta odpustek tudi
drugod more zadobiti, in ne samo v Rimu.

§. 32.

Sveti časi in kraji.

Poprejšnjim praznikom so se pridjali; praznik sv. Mi¬
haela (29. septembra), Mariinega rojstva (malega šmarna,
8. septembra). Mariinega neomedežvanega spočetja (8. de¬
cembra), vernih  duš  dan  (2. novembra). Sabo  ta  je bila
sploh Materi božji posvečena leta 1000.

Češčenje svetnikov in svetinj se je v ti dobi še bolj
zvikšalo. V 12. stoletji so papeži sami sebi prideržali pra¬
vico, svetnika razglaševati t. j. koga med svetnike šteti, ker
je veliko previdnosti treba pri tem opravilu.

V ti dobi se je veliko cerkev sezidalo, in nekoliko
tako veličastnih, da se še dandanašnji občudujejo; škofovske
cerkve v Parizu, Remu, Strasburgu, Londonu, Milanu, Ulmu
in na Dunaju gotovo visoko pobožnost in živo vero tedajš—
njih časov še vedno oznanujejo. Zidale so se ali po bizan¬
tinski ali gotiški stavbi.

§. 33.

Notranja cerkvena vstava in njena zveza s posvetnimi vladami.

Ta doba (800 —1500) se v zgodovini imenuje sred¬
nja doba;  v nji so papeži imeli nar višo čast in moč; in

5 *

68

to zavolj okolišin tedajšnjega časa. Kolikor bolj so razsajale
divje strasti in želje, tolikanj v veči splošni blagostan je bilo,
da je bila skorej vsa moč v oblasti tega, ki je namestnik
Kristusov na svetu. Ko bi ne bilo tako bilo, gotovo bi bilo
zginilo keršanstvo iz več dežel.

Ker se je papeževo predstvo tako očitno kazalo, se je
spodobilo, da mu je tudi posebno častita duhovšina na strani
stala. Bili so to sedmeri škofje  blizo Rima, potem maš-
niki  rimskih farnih cerkva (bilo jih jo 12, potem 28), in di-
jakoni  papežu v strežbo pri sv. opravilih, (kedaj jih je bilo
7, potem 18). Papež Nikolaj II. je ti duhovšini namen po¬
sebno določil in odslej so se imenovali Kardinali,  t. j.
rimski cerkvi vdruženi. Kardinal škofje so posebni papeževi
svetovavci in z njim stoječ (veden) cerkven zbor; oni tudi
po versti namest papeža božjo službo v poglavitnih rimskih
cerkvah opravljajo, in po postavi Nikolaja II. le njim pravica gre,
papeža voliti. Kardinalškof iz Ostije je posebni papežev na¬
mestnik; on tudi novega papeža krona.

Kakor papežu so bili tudi škofom svetovavci pridjanj;
imenovalo se je škofovo svetovavstvo Kapitel,  in še dan¬
današnji se tako zove.

Že v pervih stoletjih se je pokazalo, da cerkev nima
namena v posvetnih rečeh svet vladati, da torej ni deržava
v deržavi, ampak samostojna gosposka, ktera človeštvo po¬
svečuje in tako tudi njegov blagostan pospešuje. Zato pa
tudi svoje oblasti nobeni deželski gosposki no more pre¬
pustiti.

Cerkev je v ti dobi v nemško-rimskem cesarstvu ve¬
liko večo moč dosegla, kakor jo je v greško-rimskem imela'; to
pa ni čuda, zakaj škofje in duhovni so bili skorej edini učeni
možje, njih sveti so torej zlasti veliko veljali pri ljudstvu
sploh in tudi deželnim vladarjem so bili neogibno potrebni;
zato so jih pa tudi vladarji visoko povzdignili tudi v deržav-
ljanskih zadevah; zlasti so bili pa papeži visoko čislani, oni
so bili sirovim in skorej divjim ljudstvom pravi očetje in
redniki, sodniki med vladarji in podložnimi, med narodi in
narodi; oni so skerbeli, da so se deržavo na podlagi ker-
šanske resnice vstanovile in vravnale.

Nasproti so pa tudi svetni vladarji cerkvi varhi bili;
hodili so k cerkvenim zborom in so pomagali zborske sklepe
izpeljevati; dokler se je tako godilo, je bilo vladam in cerkvi
v prid, Ali nekteri vladarji so si jeli cerkveno oblast lastiti
iti nad cerkvijo celo gospodovati; zgodilo se je, da so škofe

69

in duhovne pastirje postavljali, ali še celo duhovske službe
in duhovnije prodajali. In od tod je prišlo, da so bili več¬
krat njih prilizovavci in pogostama nar nevredniši pri nar
viših službah; neizrečena škoda je bilo to za verno ljudstvo,
duhovšina se je zelo popačila, kar je bila velika sramota za
cerkev, zlasti ko so začeli svetni vladarji svetne posestva
škofom s perstanom in pastirsko palico, z znamnji duhovne
oblasti, v vžitek izročevati po šegi svetnih knezov in vitezov
v znamnje, da so jim služni. Tako je videz kazal, kakor da
bi tudi duhovna oblast škofom izvirala le od deželnih vla¬
darjev.

Zoper vse te napačnosti so se papeži vzdignili, ter si
prizadevali odpraviti jih. Dolgi in hudi prepiri so se zavolj
tega vzdignili med papeži in vladarji. Zlasti je v tem obziru
pomniti papež Gregor VII., krepek, serčen previden in po¬
božen mož. On je dobro spoznal, da kakor duhovna oblast,
tako tudi kraljeva izvira iz božje naredbe, vendar je tudi pre-
vidil, da se kralji, ako hočejo po volji božji vladati, morajo
po nauku cerkve in njenih pastirjev ravnati, in daje cerkvena
oblast toliko viša od kraljeve, kolikor viša je duša od telesa;
primerjal je duhovno oblast s solncem, kraljevo pa z luno.
Zavolj tega je hud prepir vstal med njim in cesarjem Hen¬
rikom IV., slabo zrejenim, prederznim, razuzdanim in sarnov-
lastnim možem, ki se papeževim tirjatvam z lepo nikakor ni
hotel vdati, temuč se še celo prederznir, papeža odstaviti.
Zavolj tega ga je Gregor iz cerkvene družbe pahnil. Henrik
globoko ponižan je spoznal svoje krivice, ter se podal k pa¬
pežu, da bi se s cerkvijo spravil, kar se je tudi zgodilo.
V znamnje popolne sprave je papež daritev sv. maše opravil
in cesarju sv. obhajilo podelil. Henrikovo spreobernjenje pa
ni bilo resnično, ktnalo je pozabil svojih obljub in priseg;
Gregor viditi cesarjevo hudobijo, ga je zopet izobčil; Henrik
si je druzega papeža izvolil, Gregorja iz Rima pregnal; Gre¬
gor se je umaknil v Salerno in tu v pregnanstvu umeri
(1085) v besedah: „Pravico sem ljubil, in krivico sovražil,
zato umerjem v pregnanstvu." Po tolikem trudu in delu je
pa tudi večno plačilo prejel med svetniki. Ob njegovi smerti
je bila cerkev zmagana, ali to le na videz; v sercih je pa
visoka in sveta misel Gregorjeva vedno živela in ob svojem
času srečno zmagala.

Med papeži, ki so se v teh časih za cerkveno prostost
bojevali, je zlasti tudi Inocenci  III. (1198), ki se po pra¬
vici šteje med nar veče može, ki so na stolu sv. Petra sedeli.

70

Še veče zadrege za cerkev so se prikazale, ko je novi
papež Klemen V,, rojen Francoz, leta 1305 svoj stol v ma¬
lem francoskem, mestu Avinjonu postavil. Odslej je papežev
sedež 70 let v tem mestu ostal, in bili so papeži nekakošni
vjetniki francoskih kraljev, kar je cerkvi malo dobrega sadu
prineslo, zatorej se la čas babilonska sužnost papežev ime¬
nuje; nar žalostniši nasledek je pa bil, da so bili pravemu
papežu nasproti izvoljeni še krivi papeži. Verno ljudstvo, ne
mogoč vselej prav spoznati, kdo je pravi papež, se je raz¬
dvojilo in še celo razlrojdo. Edinost zopet vravnati, se ve¬
soljni zbor v Kostnico  (I. 1414) skliče, v kterem seje
pravi papež z obema krivema papežema svoji službi odpo¬
vedal, in nov papež izvoljen bil z imenom Martin V. 1. 1417,
učen, pobožen, pravičen, nesamopriden in od vsih strani spo¬
štovan mož. Tako so vsi verni spet enega samega pogla¬
varja dobili in z njim je tudi  cerkev mir dosegla.

Imenovano razdvojenje ali celo raztrojenje je Bog za
en čas dopustil, da je vernemu ljudstvu pokazal, kako po¬
trebna je edinost.

Ceterto poglavje.

Keršansko življenje.

§. 34.

Splošne opombe,

S preseljevanjem toliko divjih in neverskih narodov v
Evropo in sredi tolikanj prepirov se je v Evropi nekako si-
rovost zopet vselila in vse to ni moglo ostati brez slabih
nasledkov za verno ljudstvo. Vendar ni misliti, da so bili ti
nepokojni in razdvojeni časi brez lepih zgledov žive vere in
goreče pobožnosti. Cerkev se je vedno prizadevala v divjih

71

in sirovih sercih obuditi svete čednosti ljubezni do bližnjega,
ostre pokorila prejšnjih časov spremeniti v dobre dela usmi¬
ljenja) in vstanoviti blažene naprave za uboge, ki se še dan
današnji občudujejo. Dalje je cerkev odpravila sužnost, se
ustavljala dvobojem in ropanju posvetnih mogočnjakov in mnoge
vraže zatirala; ona je z vs > močjo varovala in podpirala ved¬
nosti in umetnosti ter vstanovila veliko nizih in viših šol,
tako p. vseučelišče v Parizu (Sarbona), ktero je bilo pervo in
nar imenitniše. Papež Pavel II. je leta 1465 pervo tiskar-
nico v Subijaki na Laškem vstanovil. — Tako je bila cerkev
v tako imenovani srednji dobi na vse strani prava dobrotnica
vernega ljudstva.

§. 35.

Novi meniški redovi. Posebni zgledi svete keršanske čednosti.

Zlasti dobrotni so bili človeštvu v srednji dobi samo¬
stani in meniški rodovi; dajali so nar urnniše papeže in škofe,
nar gorečniše oznanovavce sv. evangelija, nar bolj razsvit-
Ijene učenike , modroslovce in bogoslovce, kakor so p. sv.
Anzelm  (4 1109), sv. Tomaž iz Akvina  (4 1274), sv.
Bonaventura  (4 1274), sv. Bernard  (4 1153), Henrik
Sušo  (f 1365), Tomaž Kemčan  (4 1471), i. t. d.

Meniški redovi v ti dobi vstanovljeni s : Kamaldani
(sv, Romuald, 1. 1018), Kartuzij  a ni  (sv. Bruno, I. 1084),
Cistercijani  (Robert, 1. 1098), Premonstračani  (Nor-
bert, 4 1. 1134), Karmeliti  (Bertold, I. 1152), Trinitarci
(papež Inocenci 1. 1198); in beraška meniška redova: Fran¬
čiškani  (sv. Frančišek Asisijan, i 1226) in Dominika  ni
(sv. Dominik, 4 1221).

§• 36.

Križarske vojske.

Kraji, ktere je naš Zveličar posvetil, so bili kristjanom
vedno v posebni časti, zlasti Jeruzalemsko mesto. Tje je
vsako leto brez števila romarjev potovalo, zlasti od kar je
cesar Korištantin s svojo materjo sv. Heleno cerkev božjega
groba na gori Kalvarii bil postavil. Ko so muhamedanski
Arabljani Jeruzalem s silo v posest vzeli, je velik strah vse
kristjanstvo prešinil; vendar niso romarjem nič posebno

72

žalega delali. Ko so pa divji Turki jeli tam gospodovati, se
je za kristjane huda stiska začela in romanje v svete kraje
je jako nevarno postalo. Peter, puščavnik iz Amiena v
Francii, vernivši se iz sv. dežele, se k papežu Urbanu II.
podd, mu velike reve, nadloge in stiske ondotnih kristjanov
prav živo popiše in pisma izroči, v kterih jeruzalemski pa-
trijarh Simeon papeža pomoči za rešenje prosi. Te in Pe¬
trove naznanila so papeža do solz ganile; torej Petru naroči,
vse keršanske kralje in vojvode v zahodni Evropi, duhovšino
in ljudstvo goreče in ginljivo prigovarjati, da bi se usmilili
svojih keršanskih bratov v sveti deželi. Peter z britko
martro v roki od kraja do kraja hodi in za vojsko zoper
neusmiljene Turke vnema. Papež Urban pa 1. 1095 velik
zbor v Klermon  na Francoskem skliče, kjer seje  100
škofov zbralo in še več opatov, več deželskih vladarjev, ne-
številna množica duhovnov in vernih kristjanov. Jokaje je
papež tukaj tožil, da so neverne derhali priderle v kraje,
kjer je solnce resnice izšlo, kjer je božji Sin, naš Gospod,
hodil in delal, učil in terpel, umeri in vstal; s kervjo svet¬
nikov so oblile sveti kraj in božji tempelj ognjusile Potem
je obljubil popolnoma odpustke, rekoč: „Na božjo milost se

zanašaje in opiraje na oblast, sv. aposteljnoma Petru in Pavlu
podeljeno, vsem, kteri iz prave pobožnosti orožje zoper ne¬
vernega sovražnika Jezusovega v roke vzamejo, odpustek
naloženih pokoril podelim, in ako na potu umerjo, odpušče-
nje grehov in sad večnega plačila."

Papežev govor je vse tako  vnel, da so kakor iz enega
gerla klicali: „Bog hoče! Bog hoče!" — Križ na desnem
pleču je bil izvoljen v znamnje, da se je na to vojsko na¬
menil; od tod so se imenovali križarji,  in hoje v boj za re¬
šitev svete dežele križarske vojske.

Križarskih vojsk štejemo sedem:

1. Glas „Bog hoče" se ni bil le v Klerm nu zagnal,
ampak se je od kraja do kraja po zahodni Evropi odmeval,
zlasti ko so škofje povsod križansko vojsko oznanovali; in
kmali je bilo nabranih 600.000 mož za sveti namen pod
vodstvom vojvoda Godofrida Buljonskega. Po letu 1096 se
vojna vzdigne, gre skoz nemške, (gerske, grešite dežele in
in mesca malega travna 1. 1097 v Azijo dospe do meje mu-
hamedanskih dežel; Godofrid Muhamedance napade, jih zmaga,
jim vzame Nicejo in več druzih mest v mali Azii, potem

73

Antiohijo in Tripol v Sirii, in po velikem trudu in ter-
pežu I. 1099 pred Jeruzalem pride. To sveto mesto zagle-
davši vsi ginjeni križarji na kolena popadajo, sveto zemljo
poljubujejo in pozabijivši vseh prestanih rev in težav se ve¬
selja zjokajo ter hvalne pesmi prepevajo. — Potem : mesto
obiežejo, ter ga po serčnih in neutrudenih napadih Turkom
s silo vzamejo : ko se od prelite kervi' muhamedanske osna-
žijo, brez orožja, bosi in s solzami v oččh do božjega groba v
procesiji grcdd in se ondi Gospodu za pomoč zahvaljujejo.
Čez nekoliko dni nar hrabrejšega in modrejšega moža za
kralja Jeruzalemskega mesta izvolijo; in ta je bil Godofrid
Buljonski;  ko je imel kronan biti, krone ni hotel vzeti,
rekoč, da se ne spodobi, zlate krone imeti tam, kjer je Go¬
spod nebes in zemlje ternjevo nosil. V Jeruzalemu je bil
nov latinski patriarh postavljen in božja služba se je v sve¬
tem mestu spet slovesno po keršanski šegi obhajala. To je
bil sad perve križanske vojske.

2. Novo keršansko kraljestvo v Jeruzalemu se je blizo
100 let ohranilo; dalje se hudi mohamedanski sili ni moglo
ubraniti. V veliki stiski so se kristjani svetih dežel na papeža
Evgenija III. obernili ter ga pomoči prosili. Papež sv. Ber¬
nardu sporoči novo križarsko vojsko oznanovati. Francoski
kralj Ludovik VII. je bil kmali pripravljen; goreča in močna
beseda sv. Bernarda je tudi veliko množico toliko vžgala, da
kmali križev ni bilo zadosti za serčne vojake. Tudi cesdr
Konrad  III. se je vdal navdušenemu prigovarjanju sv. Ber¬
narda. Tako se je 1. 1147 druga križarska vojska vzdig¬
nila z 170.000 možmi; z velikim trudom je prišla do male
Azije ; ali nezaupljivi Greki so križarje, kteritn so bili v ne¬
znanih krajih vodniki, napek vodili; neusmiljeni Turki sojih
neprenehama napadali, od velike množice jih je le malo ži¬
vili ostalo, ki so se po množnem trudu 1. 1149 domu vernili.

3. Jeruzalemsko kraljestvo je čedalje bolj pešalo, Turki
pa čedalje bolj ga nadlegali. Sultan Saladin je naj pervo pri¬
morske mesta v svojo last spravil, in 1. 1187 se je mogel
tudi Jeruzalem njemu vdati. Ta nesreča vname do gorečnost
nove 'križarske vojske pri zahodnjih kristjanih. Leta 1189
je bila zbrana. Cesar Friderik I. se je sam vzdignil na pot
z veliko množico vojakov, pa je po srečnih bitvah v mali
Azii utonil; drugi križarji so prišli v Palestino do mesta
Akona; k tem so še prišli: avstrijanski vojvoda Leopold  I.,
francoski kralj Filip Avgust,  in angleški Rihard s

74

svojimi množicami, — Le mesto Akon je bil dobiček te voj¬
ske in primirje za tri leta. Nezložni vojvodi so veči po-
speh zaderževali.

4. četerto križarsko vojsko je papež Inocenci III. 1,
1202 vnel iz sv. namena, kristjane rešiti iz turške sužnosti.
Veliko plemenitažev je križ sprejelo. Montferaški knez Bo-
nifaci je križarsko vojsko peljal do Benetek, kjer so šle na
ladije; pa benečanski vojvoda Henrik Dandolo je križarje od
pravega namena odvernil. Nar prej je z njimi Benečanom
pomagal Zader v Dalmacii pridobiti; potem so planili nad
Carigrad, v misli, izhodne kraje bolj gotovo z zahodnimi ze¬
diniti; Carigrad so s silo vzeli, in ondi 1. 1204 novo latin¬
sko cesarstvo postavili; Balduin, flandarski knez, je bil
pervi cesar, drugi vojvodi so si druge greške dežele razde¬
lili. In tako je sveta dežela brez vse pomoči ostala Turkom
v rokah.

5. Poglavitna reč v 4. lateranskem zboru je bila, da
je papež k peti križarski vojski nagovarjal. Za njo se je I.
1217 nar pred ogerski kralj Andrej z veliko vojaki napotil,
pa se je kmali brez posebnega vspeha domu vernil. Drugi
križarji, pred njimi Jeruzalemski kralj Janez in avstrijanski
vojvoda Leopold, so jo na Egipet udarili, ter so posedli me¬
sto Damieto, ki je ključ do svete dežele; srečen uspeh da¬
lje doseči je bilo še obilne pomoči treba; cesar Friderik II.
jo je bil obljubil, je pa pot vedno odlašal, in tako je bilo
mesto Damiete zopet zgubljeno; leta 1228 pa se je Friderik
vendar na silno papeževo prigovarjanje na vojsko podal, 10
letno primirje s pogojo privojskoval, da Jeruzalemsko mesto
in njegova okolica med tem ostane kristjanom.

6. Med raznimi prepiri v zahodu se je navdušenje za
sveto deželo zelo pozgubilo, in Jeruzalem je 1. 1247 egip¬
tovskemu sultanu v roke prišel. Sv. Ludovik IX. 'francoski
kralj, kterega je ljudstvo zavolj njegove pobožnosti in do¬
brotljivosti močno ljubilo, je bil za smert zbolel; v hudi bo¬
lezni je za svoje ozdravljenje storil obljubo, šesto križarsko
vojsko začeti in spravil je 1.1248 veliko keršanskih vojšakov
na noge; obernila se je nar pred nad Egipt, ker je od on-
dot pot naravnost v sveto deželo. Od začetka so bili kri¬
žarji srečni, vzeli so terdnjavo Damieto; ko so se pa jeli
od ondod naprej pomikati, začela jih je lakot in kuga tako
nadlegovati, da so se mogli 1. 1250 nevernikom vdati, Lu¬
dovik sam je bil med vjetimi. Papež Inocenci IV. si je po
tej nesreči vse prizadjal novo pomoč izhodnim deželam po

75

slati, pa še le čez 4 leta pa dragi odkupšini se je pobožni
kralj megel z malim številom svojih ljudi verniti v Francijo.

7. Lela 1268 Ludovik misli svojo obljubo zastran kri¬
žarske vojske dopolnili, in s ternjevo krono Gospodovo v
roki je svoje plemenitaže za njo vnemal, in jih tudi vnel;
kmalo je bila množica zbrana in nar pred nad nevernike v
Tunizii na afrikanskem bregu dere; pa strašno kuga, ki je
tudi pobožnega kralja pobrala (1270), je temu početku konec
storila. Kmalo so bile vse keršanske lastine Turkom zapadle.
In tako je bilo tudi konec križarskih vojsk, ki sicer niso do¬
segle svojega namena, so pa za večne čase lepi izgledi
keršanskega navdušenja za sveto vero.

To se je zlasti kazalo pri vojaških križarskih redovih,
kterih namen je bil, romarje v sveto deželo spremljevati in
varvati, bolnim streči in se muhamedancem z orožjem zo¬
perstaviti tudi potem, ko je bila Palestina zgubljena. S tem
namenom so se vstanovili trije duhovni vileški redovi- Ja¬
nez ovci  (Johanih) 1. 1099 vstanovljeni, tako imenovani po
cerkvi sv. Janeza, zraven ktere je bila njihova bolnišnica v
Jeruzalemu; imenujejo se tudi Maltezi in Rodijani,  od
otokov Malta in Rod, kjer so se bili tudi vstanovili Temp-
Ijani, (1. 1127) tako imenovani, ker so pervo hišo imeli
blizo nekdanjega Salomonovega tempeljna; nemški kri¬
žarski vitezi  (1190), ki so se začeli v nemški bolnišnici
v Jeruzalemu ; oni so zlasti pripomogli, da se je keršanstvo
v Prusii razširilo.

7 «

Ceterta doba.

Od Leona X. do današnjega dne.

(1513  — 1862 ).

Pervo poglavje.

Razširjanje katoliške cerkve.

§• 37.

Razširjanje katoliške cerkve v Ameriki.

Veliko veselih, pa še več žalostnih zgodeb je cerkev
božja v Evropi prestala, veliko vernikov je zlasti v tej dobi
zgubila po novih krivovercih ; pa Gospod ji je pot v druge
dele sveta (dperl, kamor oznanovavci sv. evangelija popred
niso mogli priti, in tako se je zguba enih krajev s pridobki
druzih namestila.

Komej je bil Krištof Kolomb 1. 1492 Ameriko našel,
bili so tudi misijonarji tje poslani, njenim prebivavcem sv.
evangeli oznanovat. Neumerljive zasluge so si Jezuiti na¬
brali pri spreobernjenji amerikanskih prebivavcev. Oni so si
neizrekljivo veliko prizadevali za božjo čast in zveličanje rev¬
nih divjih in nevednih Amerikanov in akoravno so se jim ve¬
like nasprotovanja stavile, so vendar v kratkem koršanske
občine vstanovili y  Mejiki, Peru, Kili, Brazilii, Kali¬
fe r ni i, Kanadi  i. t. d. Zlasti sloveči so jezuitski misi¬
joni v Paragvaji.  Tukaj so 1. 1580 Frančiškani  po¬
skušali Indijane spreoherniti, pa brez posebnega pospeha;
srečniši so bili Jezuiti,  kteri so s podučevanjem v keršan-

77

skem nauku tudi poduk za vnanjo omiko sklenili. V začetku
so sicer imeli mnoge težave prestati, in marskteremu zmed
njih jo bilo tudi življenje dati. Leta 1610 jim je španski
kralj Filip privoljenje dal, nove naselišča napraviti v indijan¬
skih krajih, v ktere ni noben Evropejec imel iti, da bi bili
novi kristjani vsega pohujšanja obvarvani. Kmalo so več kot
30 novih naselišč v Paragvaji vstanovili; misijonarji so bili
novim kristjanom v vseh rečeh kakor očetje ; učili so jih sv.
vero in pobožno živeti, vadili so jih na polji delati, orodja,
oblačila in druge reči napravljati, hiše zidati in poslopja te¬
sati, tudi z orožjem se vesti, da bi svojo deželo proti div¬
jakom in sovražnikom branili; napravili so jim šole, v bo¬
lezni so jim sami stregli in potrebne zdravila pripravljali. —
To ljudstvo je bilo pa tudi srečno, nedolžno in pobožno, ka¬
kor nobeno; ko so pa malopridne vlade 1. 1760 pregnale
Jezuite, se je tudi v te kraje pot odperla samopašnosti in po¬
hujšanju.

Tudi v severni Ameriki so Jezuiti 1. 1611 začeli seme
sv. evangelija sejati; sicer je tudi tukaj njihova kri zemljo
napajala, vendar so pa sv. vero vterdili, zlasti od kar je bila
perva škofija v Ifvebeku 1. 1675 vstavljena. Posebno vesela
prihodnjost se je katoliški cerkvi začela v severno ame-
rikanskih deržavah,  ko so se 1. 1783 angleške oblasti
oprostile; zakaj ondi se vsaka vera svobodno oznanuje, verh
tega se je veliko katoličanov iz Evrope tje preselilo; že 1.
1789 je bila v Ballimori nova škofija vstavljena, in dan da¬
našnji jih je že več kot štirdeset, in le po gozdih se še ne¬
koliko divjakov klali.

Marljivo delajo v vinogradu Gospodovem v Ameriki tudi
Slovenci iz Krajnskega in sicer škof Baraga  in misijonarji :
Pirc, Mrak, Čebulj, Andoljšek;  mladi in goreči mi¬
sijonar Lavtižarje  prezgodaj umeri.

§. 38.

Razširjanje kcršanstva v Azii, Afriki in Avstralii.

Izhodnja Indija (v Azii) je sicer že v pervih časih po
sv. aposleljnu Tomažu luč prave vere zagledala, toda maii-
kovavska prazna vera, globoko v ljudstvo vrašena, indijanski
modrijani (bramani) in pozneje še mogočno muhamedanstvo
so jo skorej popolnoma zaterli.

78

Leta 1542  se  sv.  Frančišek Ksaveri, tovarš sv.
Ignacija, mož poln gorečnosti, serčnosti in zaupanja v Boga
s papeževim privoljenjem v Indijo poda, kjer so Portugezi že
obilno oblast imeli. Ko je v poglavitno mesto Goo prišel,
je bila njegova skerb, malo število ondašnjih kristjanov k či¬
sti veri in pravičnemu življenju oberniti; začel je svoje delo
pri otrocih in po njih je staršem do sere segel. Njegova
goreča ljubezen, njegova krotkost in poterpežljivost, zraven
pa še dar mnozih jezikov in čudežev nad bolniki in tudi nad
merliči, vse to mu je bogato evangeljsko žetev pripravilo,
velike množice nevernikov je spreobernil in v sv. kerstu
posvetil. Pomagavcev si je dobil nekaj iz svojega reda, ne¬
kaj pa tudi iz spreobernjencev, skerbel je za prestavo sv.
evangelija, spokornih psalmov in katekizma v indiškem je¬
ziku. Pri svojem delu mu je bilo veliko terpeti in prestati,
pa tolažila in veselila ga je obilna rast cerkve božje. Po
toliko delih in tako srečnem uspehu se tudi a po s tel j In¬
dij a n o v imenuje.

Ali vse to delo mu ni bilo zadosti; ko sv. vera v Indii
začne lepo cveteti, se v Japonijo  poda, seboj nese apostolj-
sko vero v japonski jezik prestavljeno in razloženo. Pa ja¬
ponske serca so bile še malo pripravljene za pravo vero,
malikovavski služabniki (bonci) so se terdovratno nasproti
stavili; vendar je apostoljski mož tudi ondi sv. vero zasadil
posebno v kraljestvu Bungu; pozneje se je keršanstvu boljši
pot odperla, ko so celo kraljeviči v katoliško cerkev stopili;
prišli so ondod pervi poslanci do papeža 1. 1555.

Že h koncu svojega življenja sveti mož še želje dobi,
v Kitaji ali Kini  sv. evangeli oznanovati, ktera dežela je
bila ptujcem ostro zaperta. Po veliko težavah in nasprotkih
blizo dežele pride; pa na otoku Sancian,  malo milj od su¬
hega, ga poslednja bolezen zadene; vsega zapuščen ondi
svoje življenje sklene I. 1552; njegove zadnje besede so
bile : „Gospod, v tebe sem zaupal, in ne bom osramoten."

Po smerti sv. Frančiška so Jezuiti v teh krajih sv. evan-
gelji oznanovali; k njim so se pridružili Frančiškani, pozneje
še Dominikani in Avguštini. V Japonii je po gorečem ozna-
novanji število kristjanov če dalje bolj rastlo; tudi na cesar¬
skem dvoru in med učenimi možmi so bili verniki že najti.
Leta 1587 je pa razuzdani cesar Tajkosama,  kterega je
stanovitna čistost keršanskih devic razserdila, sklenil keršan-
stvo v svojem kraljestvu zatreti, in pričelo se je hudo pre¬
ganjanje, v kterem so se novi verni tako stanovitno obnašali,

79

kakor pervi kristjani. Med druzimi jo zlasti pomniti častite
mučeniške smerli 27 mučencev v Naugazaki, med kterimije
bilo nekaj misijonarjev in nekaj družili \ orni kov, tudi dva
mlada dečka: križani so bili in p.) tern ob glavo djani. Teh
27 mučencev so papež Pii IX. o binkoštih 1. 1862 vpričo
279 škofov iz vsega sveta, slovesno za svetnike razglasili.

Nar huje preganjanje se je pa vzdignilo pod cesarjem
Ksogunsamom ; njegovo lastno hudobijo so podkurili kal vi li¬
ski Holandci,  kteri bi bili radi katoliškimPortugezom ter-
govslvo v Japonii (prevzeli. Grozovilno terpinčenje je bilo
nad kristjani poskušeno ; pretepali so jih do belih kosti, na
germadah žgali, v smradljive jame in kačje berloge spuščali,
v brezen ogenj hljuvavne gore metali, žene in device s silo
sramotili. Da bi keršansko vero popolnoma zaterll, je bilo
vsacemu Japoncu zapovedano, podobo malikovo na vratu no¬
siti, ptujiin tergovcern, ko so iz ladje stopili, podobo sv.
križa z nogami teptati; kdor tega ni storil, ga je smert za¬
dela, in tako je luč sv. vere v tistih krajih mogla ugasniti.
Skušnje novih misijonarjev 1. 1745 so bile brez sadu.

V Kini ali Kitaji so si Jezuiti s posebno umetnostjo pot
odperli j  Kitajci namreč so do vseh ptujcev zelo nezaupljivi,
čislajo pa učenosti, umetnosti in rokodelstva. Zatorej so
oznanovavci sv. evangclja k njim prišli kakor učeni možje,
umetniki, zvezdoznanci in rokodelci; in ko so si po ti poti
zaupanje pridobili, so začeli potem tudi sv. vero oznanovati;
leta 1582 so pervo katoliško cerkev sezidali; leta 1692 je
bila keršanska vera celo po postavah pripuščena. Pa ena
reč je bila razširjenju in vednemu obstanku keršanstva na
poti, namreč stara kitajska navada, da so cesarju, staršem in
mertvim prazncverske časti skazovali, in ktere si niso dali
po nobeni ceni odvzeti. Prepiri zavolj te kitajske navade so
imeli žalosten nasledek, da se je jela keršanska vera pre¬
ganjati in zatirati. Tudi v Kini je veliko mučeniške kervi
bilo prelite. Nar huje preganjanje je bilo 1. 1769. Le mala
vernih kristjanov je tam še ostalo v samotah in po hribih.
Dandanašnji so veselejši časi za kristjane v Kini.

Manj kakor v Ameriki in Azii je bilo moč storiti za
sveto vero v Afriki; vendar je tudi to spomina vredno. V
Berberii in na otoku Madagaskaru so se trudili mašniki iz
reda sv. Vincenca Pavljanskega. Več sadu se je pokazalo na
izhodnih afrikanskih bregovih, kjer so Portugezi nove naselišča
postavili. Nar bolj se je pa sv. vera vkoreninila v d olj ni
Guimi,  kjer so delali misijonarji iz kapucinskega reda.

80

V današnjih časih 1. 1846 se je sv. evangeli jel ozna-
novati zamorcem v srednji Afriki na beli reki okoli Har-
tuma; med temi misijonarji se je zlasti veliko Slovencev iz
Krajnskega in Štajerskega trudilo, namreč : Ignaci Knoble-
cher f, Matevž Milharčiči, Janez Kocijančič f, Martin Dovjakf,
Jernej Možgani, Oton Trabanti, Jožef Lap.i. In še nimamo
gotovih znamenj, da se bo v teh krajih sveta vera vkoreni-
nila in jenjalo prekletstvo, ki ga je Noe izgovoril nad svojim
sinom Kamom in njegovim rodom.

V pospeh razširjanja sv. vere se je v tej dobi več ka¬
toliških družeb vstanovilo; nar poglavitnišo je papež Gregor
XV, 1. 1622 vstavil, ki se propaganda  imenuje. Posebne
misijonske družbe so se vstanovile tudi v Parizu, Lijonu,
Neapeljnu,  na Angleškem, Bavarskem in Avstrijanskem,
ki misijonarje podpirajo z molitvijo in z denarjem. Družba
sv. Leopolda se trudi za spreobernjenje severno Amerike,
Mariino društvo pa za zamorce v Afriki.

Krivoverstva in cerkveno prizadevanje,
jih zatreti.

Med tem, ko se je katoliška cerkev razširjala v Ame¬
riki, Azii in Afriki, odpadlo ji je pa v Evropi veliko verni¬
kov, zlasti po nemških krajih. Mož, tega razpora kriv, je bil
Martin Luter.

Rojen je bil v Izlebi na Saksonskem 1. 1483 ; njegov
oče je bil rudar, in mu je skerbel za učeno izrejo. Po oče¬
tovi volji se pravoslovja poprime, pa verske reči so se bolj
prilegle njegovemu sercu. Ko je nekega prijatla vpričo njega

§. 39.

Martin Luter in njegova kriva vera.

81

strela ubila, mu ostrašena vest ni dala pokoja, dokler ni 1.
1503 k avguštinijanom v Erfurt pribežal, ondi naglo storil
meniške obljube in tudi v mašnika bil posvečen; leta 1508
je za učenika na Vitenberško vseučelišče prišel.

Papež Leon X. je želel, veliko cerkev sv. Petra v Rimu,
nar večo in nar lepšo hišo božjo na zemlji, dozidati*); pro¬
sil je milih darov pri kristjanih po vsem svetu, in 1. 1517
popolnoma odpustek razpisal; med navadnimi pugojami, za-
dobiti ga, je bila tudi miiošna za cerkev sv. Petra v Rimu.
Na Nemškem so ga dominikani oznanovali; nekteri zmed njih
so res tudi odpustke čez mero poviševali, med temi je bil
tudi Tecel,  dominikan iz Lipska. Lutra to nepristojno ozna-
novanje tako razkači, da je na cerkvene vrata v Vitenbergu
95 stavkov od odpustkov Tecel-nu nasproti nabil. V teh
stavkih se je na videz le zoper Tecelnove napake pri na¬
povedovanji odpustkov vzdigoval, pa razne pomote so se
tudi njemu vpletle, vedotna ali nevedoma ne vemo. Naglo so
se ti stavki daleč razglasili; in nekteri so Lutrovo početje
hvalili, ker so menili, da se za resnico poganja; nekteri so
pa k oj spoznali njegove pomote in se zoper nje vzdignili
ter jih v spisih in bukvah svetu odkrili. Med nasprotniki je
bil učeni Janez  Ek,  vodjev namestnik pri vseučelišči v
Ingolstatu,  njegove bukve so Lutrove zmote nar huje
udarile. Luter je naglo odgovoril vsem nasprotnikom, pa
njegove bukve so bile polne nespodobnega grajanja in za¬
sramovanja, in beseda je bila velikrat sebi nasproti in pravi
katoliški veri zoper.

Tako se je iskra krive vere uternila, ki je strašno po¬
gorišče napravila.

Papež Leon X., od teh početkov slišati, je 1. 1518 ge¬
neralu avguštinijanskega reda sporočil, Lutra po pokoršini k
molčanju prisiliti, ter mu naznaniti, da pride v 60 dneh v
Rim na odgovor. Luter se je v ponižnem hinavskem pisanji
zagovarjal in lepega delal; v pogovor s papeževim poslan-

*) Vež stoletij se je zidala, 64 milijonov tolarjev je bilo stroškov,
nar veži zidarski in malarski umetniki so pri nji delali, kakor p.
Rafael in Mihael Angelo. (Anželo); leta 1626 jo je papež Urban
VIII. posvetil. Zidana je v podobi greškega križa; nad njeno
sredo prelepa kupla v nebž kipi, ki je nar nmetneiše delo zidar¬
stva, nad knplo je laterna in nad njo križ, — Cerkev je 487 čev¬
ljev visoka, 666 čevljev dolga in 461 čevljev široka; kupla pa je,
130 čevljev široka po sredi. Pod kuplo je altar, na kterem le pa¬
pež mašujejo, pod altarjem so pa sv, ostanki 'sv. Petra in sv.
Pavla.

»godb« c«rkv«.

6

82

cem Kajetanom v Avgsburgu svoje besede ni hotel na
ravnost preklicati, rekoč, da ni nič zoper sv. pismo in zdravo
pamet govoril in pisal. Papež je na to v svoji buli katoliški
nauk od odpustkov natanko razložil in poslanca na Nemce po¬
slal, da bi bil prepir utolažil, dokler nemški školje v zboru
vsega ne poravnajo. Luter nov list do papeža piše, v kterem
spoznava, da je predaleč segel, toda storil je to le v dobrem
namenu; drugam pa je pisal, da je papež Antikrist; tako je
na dvojo stran govoril in svojo hudobno misel, kjer se mu
je zdelo, z lepo besedo zakrival. Leta 1519 se je učeni Ek
z Lutrom v Lipsku v besedni prepir spustil, ga očitno zma¬
gal in mu vse poglavitne zmote odkril. Preprevzeten je pa
Luter zavolj svoje učenosti bil, da bi bil spoznal svoje zmote,
temveč jih je po navadi vseh krivovercev še dalje gnal in v
bukvah razodeval. Ko se mu je pokazalo, da je njegovim
zmotam ustno izročilo nasproti, je djal, da ustnega izročila
ne gre porajtati, ampak je le sv. pismu verjeti; ko se mu
pomota skaže iz svetega pisma, pravi, da ima vsak kristjan
pravico, sv. pismo razlagati, kakor mu je ljubo; nazadnje je
pa še nekaj bukev, ki so mu bile zlasti nasproti, zavergel in
iz sv. pisma zbrisal; tako se je iz zmote v zmoto zamotaval,
in tako daleč zabredel, da je djal: da dobrih del ni treba,
ne molitve, ne posta, ne duhovšine, ne vnanje božje službe,
ne papeža, ne maše, ne sv. zakramentov.

Papež Lutrovo daljno početje zvediti, ni dalje odlašal
prederznega krivega učenika obsoditi; leta 1520 je prišla
papeževa bula na dan, po kteri je bilo 41 Lutrovih izrekov
zaverženih in Lutru z izobčenjem žugano, ako svojih zmot v
60 dneh ne prekliče. Papeževa bula je bila po več škofijah
in mestih sprejeta in oznanjena, v nekterih krajih pa grajana
in zaničevana. Luter pa je v svoji prevzetnii in prederz-
nosti tako daleč zašel, da je papeževo bulo in cerkveni za¬
konik na Vitenberškem tergu očitno sežgal (10. decembra
1520j.

Cesar Karol V. je mislil prepir na deržavnem zboru v
Y T ormacii (Worms) 1. 1521 poravnati; Luter je bil pred zbor
poklican, kjer se je prederzno zagovarjal. Cesar viditi, da
Luter ni volje, preklicati svojih zmot, mu ukaže, iz Vorma-
cije pobrati se, in oglas oznani, po kterem je bil novi krivo¬
verec tudi iz deržave izobčen. Pa le v avstrijanskih in ba¬
varskih deželah in nekterih mestih je obveljala cesarjeva be¬
seda; saksonski knez Friderik je pa dal Lutra na tihem od-

83

peljati v grad Vartburg in ga je ondi,hranil in varval; in tu
je novinar sv. pismo po svojih zmotah prenarejevaje ponem-
čeval.

Z deržavnim izobčenjem pa prepiru ni bilo konca; Lu¬
trovi tovarši in prijatli so se njegovih zmot še terdneje po¬
prijeli; novi krivi nauki so pa tudi začeli svoj sad kazati, in
sicer naj pred v Vitenbergu. Ondi so altarje podirali, božjo
službo vso v domačem jeziku opravljali, sv. obhajilo brez
vse spovedi delili, nehali otroke kerščevati, menihi so se svo¬
jim obljubam odpovedovali in ženili. Te nagle in silne pre-
naredbe je Luter sam od začetka grajal, kmalo je pa začel
sam še huje razsajati in daritev sv. maše še s silo odprav¬
ljati in tudi sam je meniško kuto slekel in si že 40 let star
ženo vzel izpeljano nuno Katarino  od Bore. Tako se je
vstaja zoper sv. cerkev s pregrešno ženitvijo doveršila.

Zmed učenih mož sta Lutra podpirala Karlstadt,  uče¬
nik bogoslovstva v Vitenbergu, dostikrat še bolj nagel in
serdit, kakor Luter sam, in Melanhton,  v starih jezikih
in modroslovcih dobro izurjen, sicer bolj pokojen in previden
in dobrega serca, f pa premalo stanoviten in odkritoserčen
mož; zmed plemenitnikov sta bila, bolj iz družili namenov ka¬
kor verskih, z Lutrom zvezana: Huten,  zaničevavec vsake
vere, in Sik ing en prekucije in ropaželjen mož. Nar bolj
pa je Lutra podpiral in branil saksonski knez Friderik;
ta prederzni novinar se je v svoji prederznosti ustil, da ne
potrebuje nobene človeške pomoči, ker ima za se veliko višo
brambo.

§• 40.

Žalostni nasledki Lutrovih zmot.

Luter je sicer niže ljudstvo zoper duhovsko gosposko
šuntal, evangeljsko prostost (svobodo) oznanovaje; ali kmetje
so to prostost po svoje umeli, torej so začeli vstajati, po-
koršino odpovedovati ne le duhovski, ampak tudi deželski
gosposki ter ji davke in druge odrajtvila kratiti; in kmalo (1525)
se je vnela kmetiška vojska, ki je silno divjala, samostane
podirala, grajšine ropala in požigala, nedolžne ljudi neusmi¬
ljeno morila. Tomaž Mincer se jim je za vodja posilil ter
učil, da naj se vse gosposke odpravijo. Luter, ki je vstajo
podpihal, je začel zdaj k pokoju opominjati, in kmali silno
ostro zoper uboge zapeljane kmete govoriti in pisati in de-

6  *

84

želske gosposke podpihovati, kmete kakor stekle pse pokon¬
čati. Kmetiška vstaja je bila s silo zaterta, toda velike mno¬
žice kmetov (njih 100.000) so bile pomorjene; tudi Tomaž
Mincer je bil vjet in neusmiljeno umorjen, pred smertjo se
je pa vendar v katoliško cerkev povernil ter kmetom pokor-
šino, gosposkam pa usmiljenje in pravico priporočal.

Odslej si je Luter prizadeval, deželske vladarje na svojo
stran pridobiti, in sicer zlasti s tem, da jim je privolil, kar
je kdo poželel; tako je deželskemu knezu v Hesii pripustil,
zraven prave zakonske žene še z drugo skrivaj zaročiti se;
braniborskemu grofu Albrehtu iz reda nemških križarskih vi¬
tezov je privolil oženiti se in duhovsko posestvo spremeniti
v deželsko vladarstvo, in tako se je pričela pruska vlada. —
Kdor je pa zoper Lutra bil, ga je priderzno obrekoval, grajal
in preklinjal, kakor kaže njegov prepir z angleškim kraljem
Henrikom VIII. in učenim možem Erazmom Roterdamskim.

Lutrovi zmoti vdani deželni knezi so se 1. 1526 v
Torgavi  zavezali, Iuteranstvo podpirati; katoliški vladarji pa
so jim nasproti postavili zvezo v Regensburgu storjeno.
Ravno v teh homatijah je cesar v hudo stisko prišel. Turki
so na Ogersko vdarili; cesar Karl V. pomoči iskaje pri nem¬
ških knezih deržavni zbor v Spir (Speier) 1. 1529 pokliče,
in tu je bilo sklenjeno, da se vsi knezi vzdignejo zoper Turke,
v verskih rečeh naj pa pri tem ostane, kar se je dozdaj
zgodilo, dalje naj se pa ne gre, dokler se ne snide vesoljni
cerkveni zbor. Luteranski knezi se pa temu sklepu niso vdali,
temuč so zoper njega vgovarjali ali protestirali, in od
tod so ime protestanti  (vgovarjavci) dobili.

Z nevoljo je cesar Karol V. to luteransko vgovarjanje
sprejel; viditi, da bo Nemčija po ti poti oslabela in poslednjič
razpadla, nov deržavni zbor v Avgsburg  1. 1530 pokliče,
da bi Nemčijo zedinjeno ohranil; ali tukaj so protestanti ce¬
sarju svojo versko spoznavo  zročili, v kteri je Melanhton
Lutrove nauke z bolj zložno, pa prikrito besedo razložil.
Katoliški bogoslovci so zmote tega verskega sostavka raz¬
jasnili, in cesar je luterane silil, se spet poverniti v pravo
cerkev; Melanhton je tudi hotel v več rečeh odjenjati, pa
Luter ni mogel od zedinjenja ne besede slišati; cesar je ver¬
sko spoznavo zavergel, rekoč, da hoče po svoji vesti staro
vero braniti, in vsi katoliški knezi so mu ^obljubili, podpirati
ga. — Temu nasproti so luteranski knezi v Šmalkaldi  zvezo
sklenili z orožjem braniti se zoper cesarjeve sklepe; in res
se jo šmalkaldska vojska vnela 1. 1546, ki je bila nesrečna

85

za Iuterane, vendar jim je deržavni zbor v Avgsburgu I.
1555 dovolil, svojo vero očitno spoznovati, in 1. 1648 v
vestfalskem miru so enake pravice s katoličani prejeli. —
Luter je 1. 1546 med šmalkaldsko vojsko umeri v veliki
otožnosti.

§• 41.

Seformijani.

Lutrovi nauki se verskim novinarjem kmalo niso prav
prilegli. Kar je Luter rekel, da si sme vsak sv. pismo raz¬
lagati po svoje, ni bilo nikakor mogoče, da bi se bila edi¬
nost v krivi veri ohranila; zlasti sta Cvingli in Kalvin
Lutrovo vero, kakor sta djala , popravljala (reformirala), in
od tod se njuni verni imenujejo reformijani, t. j. poprav¬
ljeni kristjani.

a) Cvinglijani.

Leta 1618 je v Svajci Ureh Cvingli,  fajmošter pri
Marii Devici v puščavi (Einsiedeln) začel vero popravljati. Go¬
voril je zoper božje pota in češčenje matere božje; zavolj
pohujšljivega življenja je mogel la kraj zapustiti; potem je
pridigoval v stolni cerkvi v Cirihu, kjer se je hudo znašal ne
le zoper cerkvene napake, ampak tudi zoper sv. vero. Kmali
si je stranko pridobil in ciriško svetovavsfvo se je že 1.
1520 prederznilo ukazati, naj vsi pridigarji nauk le po sv.
pismu razlagajo brez pogleda na ustno izročilo. Cvingli si je
kmalo tudi pomagavca dobil Ekolampadija;  oba sta se
oženila in novo službo božjo vpeljala, odpravila sta daritev
sv. maše; sv. podobe, altarje in orgle sta razdjala, in vse za¬
kramente zavergla. Ko se je to v Cirihu godilo, so se drugi
švajcarski edinjenci v Lucerni zbrali, sklenili so pri stari pravi
veri ostati in so tudi poslance odpravili v Čirih s prošnjo,
naj bi matere katoliške cerkve ne zametavali, pa ciriško sve-
tovavstvo je pri svoji misli ostalo; švajcarska krivoverca sta
se od Lutra precej ločila in posebno versko spoznavo
pred cesarja v Avgsburgu položila, nad ktero se je Luter
močno serrlil; ta verska spoznava se helvetiška (švajcarska)
imenuje. Krivoverska stranka se je še to leto (1541) s ka¬
toliškimi kantoni v vojsko zapletla, v kteri je bila zmagana,
in Cvingli, ki se je bil tudi v boj podal, je v njem konec vzel.

86

b) Kalvinijani.

Tudi Cvingli je svoje naslednike dobil; nar hujši je bil
Janez Kalvin  v francoski Pikardii 1. 1509 rojen; ker pa
kralj Franc  I. ni terpel verskega novinarstva v svojem kra¬
ljestvu, je mogel iz Francoskega pobegniti; podal seje v
Genevo,  švajcarsko mesto na francoski meji: tuje  sicer
veliko nasprotja našel, vendar si je z umnostjo in silno
krepkostjo vse podvergel. Kdor je drugače učil, je bil pregnan,
kdor mu je nasproti govoril, je bil ostro in terdo pokorjen,
in vendar je nespametne zmote trosil in med drugim strašni
nauk oznanoval, da je Bog po svojem večnem sklepu ene
naravnost za zveličanje, ene pa naravnost za pogubljenje
vstvaril, tako da ne morejo uni svojega zveličanja zgubiti, ti
pa svoji večni nesreči ne uiti. — Leta 1564 je Kalvin ože¬
njen umeri; njegova krivovera, se je razširila iz Svajce na
Nemško, Francosko, Angleško in sosedne kraje. Na Fran¬
coskem, kjer so se Kalvinijani imenovali Hugenoti  (odHu-
gonovih vrat v Turu, kjer so se zbirali), se je zoper nje
huda vojska vnela, v kteri je bilo svetega Jerneja noč (24.
avgusta 1572) veliko veliko (4000) Hugenotov pokončanih.

§. 42.

Razširjanje nove vere na Anglikanskem.

Henrik VIII., angleški kralj, ki se je za katoliško vero
zoper Lutra poganjal, se je hotel od svoje prave žene ločiti
in z drugo ženo poročiti se; ker pa papeževega privoljenja
ni mogel dobiti, ločil (1535) se je od katoliške cerkve in
sebi višo oblast tudi v verskih zadevah prilastil; vsa duhov-
šina bi bila mogla njemu kakor višemu duhovnemu pogla¬
varju priseči in kdor se je branil, ga je smert čakala, v dru-
zih rečeh se je še katoliške vere deržal, torej zraven katoli¬
čanov tudi luterane preganjal. Katoliška cerkev je zdaj spet
častitih mučencev dobila; nar bolj sloveča sta kardinal Fi¬
šer in kraljev kancelir Tomaž Mor;  oba pobožna, kralju
zvesto vdana, visoko učena moža, sta po dolgi ječi glavo
pod trinoško sekiro dala, ker hudobnih kraljevih početkov
nista poterdila, še na morišči sta stanovitno pričala svojo
terdno vero; razun teh dveh je za pravo vero umerlo
20 škofov, 13 opatov, 500 menihov, 38 učenikov, 12 vojvo¬
dov in knezov, 164 plemenitaikov in še 234 drugih mož in

87

žen. Pa tudi za kraljeve bližnike ni bilo bolje: zmed Sest
kraljic, ki si jih je kralj zapored zbral, ste bile dve pregnane,
in dve ob glavo djane, in tudi Tomaž Kromvel, ki je pri vseh
grozovitnostih pomagal kralju, je dal glavo pod sekiro.

Po Henrikovi smerti (1547) je njegov mladi sin tretje
žene Edvard  VI. kralj postal; pod njim je krivoverstvo
očitno na dan prišlo, vse katoliške šege so bile overžene in nov
katekizem vpeljan. Po Edvardovi smerti 1. 1553 je Henri¬
kova Marija, njegova hči perve žene, z vojsko kraljev sedež
v posest vzela. Zvesta katoličanka, si je prizadevala kato¬
liško vero spet vpeljati; da bi si ljudstvo lože pridobila , je
od začetka bolj mehko ravnala, I. 1554 je pa ostre postave
zoper krivoverce oznanila. Ali Marija je I. 1558 umerla; in
Elizabeta,  hči druge (prešestne) žene, je kraljica postala;
ker pa po katoliških pravicah nezakonska ni mogla kraljica
ostati, se je v krivoverstvo očitno obernila, višo duhovno
oblast je nase potegnila, nasprotnikom ječo in zgubo vsake
službe žugala, 39 členov nove krive vere oznanila, in lastno
službo božjo vpeljala ; ime in nekaj vnanje časti' je škofom še
pustila, in od tod se angleška kriva vera tudi škofovska
(episkopalna) imenuje; en del angleških krivovercev pa ško¬
fov ne spozna, ampak ima le duhovne ali starašine; od tod njih
ime starašinci ali prezbiterijani.

V Skočijo je nova vera tudi zgodaj zašla in se je pre¬
cej grozovito skazala ; kraljica Marija je kalvinskega učenika
Janeza Knoksa pregnala; pa kmalo se je nazaj vernil in ni
samo zoper katoliško cerkev, ampak tudi zoper mlado kraljico
Marijo Stuartovo hudo razsajal. Ta kraljica je bila po ža¬
lostnih skušnjah prisiljena v Anglijo zbežati; ondi pa jo je
hinavska kraljica Elizabeta v ječo vergla in celo ob glavo
obsodila; vsa v božjo voljo vdana je Marija, stanovitna kato¬
ličanka, na odru umerla; in potem so se krivi veri vrata
odperle.

Na Irskem je siloviti kralj Henrik VIII. kakor v sužni
deželi gospodaril in enako kakor vAnglii hotel pravo vero za¬
treti; pa ljudstvo se je stanovitno zvesto deržalo katoliške
vere; za nekoliko časa je nesrečna dežela pokoj dobila pod
Marijo kraljico; pa z Elizabeto se je zopet začelo zatiranje,
ki je 300 let silno hudo terpelo in še dan današnji tam ni
brez njega.

88

§. 43.

Tridentinski zbor.

Med tem, ko so se nesrečni krivi nauki sejali med ljud¬
stvo in cele dežele tergale od prave cerkve, mati katoliška
cerkev, skerbna in ljubeznjiva mati, ni zamudila svoje dolž¬
nosti ; temveč si je prizadevala omahljivce v resnici uterditi,
nevedne podučiti, begajoče priderževati, zgubljencev iskati in
ločene zopet zediniti, da bi bili vsi narodi edini v veri in
sv. ljubezni.

Med vsem je nar poglavitniše cerkveno prizadevanje
bilo, vesoljni zbor sklicati, zlasti ker so luterani obetali, ta-
cemu zboru vdati se. Papež Pavel III. 1. 1537 zbor v Man¬
tovo napove, ali krivoverci so polno izgovorov imeli, zlasti
jim ni bil všeč zbor po stari katoliški šegi; verli tega pa
še vojska med cesarjem in francoskim kraljem škofom ni do¬
puščala v Mantovi sniti se; po dolgem prizadevanji se je 1.
1545 vendar vesoljni zbor v Tridentu na meji med Italijo in
Nemčijo sešel. Papeževi poslanci in 277 škofov in veliko
učenikov je bilo tam; luterani pa, ki so popred gnali vedni
glas po vesoljnem zboru, zdaj niso hotii svojih mož poslati,
ker jim ni bilo mar za resnico, ampak le za nasprotovanje.
Zbrani očetje so narpred poglavitne katoliške resnice, ktere
je Luter s svojim naukom iskal ovreči, jasno razložili, nam¬
reč od sv. pisma, izvirnega greha, odpravičenja in sv. zakra¬
mentov sploh. V sedmih sejah se je to zgodilo. V tem
času (1546) je Luter umeri, božja pravica ga je pred sodbo
poklicala v odgovor, ker je Kristusovo cerkev raztergal,
ljudstva razdelil, in veliko duš v zmote zapeljal. Nikdar ni
bil pokojen v življenji, tudi njegova smert je bila nesrečna,
enaka smerti vseh krivovercev. Ne s pravim prepričanjem, ampak
s prevzetno svojeglavnostjo je svoje nauke na dan spravil in
razširjal. V svojem djanji, govorjenji in obnašanji je bil tako
nespodoben in nesramožljiv, da se je zares čuditi, da se lu¬
terani svojega začetnika ne sramujejo. Lutru pač tudi v
smerti vest ni mogla miru dati, viditi, kako slabe nasledke
so imele njegove krivoverske prekucije, sam je že 1. 1533
tožil, da je svet po njegovem uku če dalje hudobniši, od
mladega do starega; pa tudi ni moglo drugače biti, ker ma¬
lopridno drevo rodi le malopridni sad, in grozdje se ne bere
s ternja, smokve ne z osata.

89

Leta 1547 se je mestu kužna bolezen približala, in pa¬
pež je zbor razpustil; leta 1562 ga je papež Pii IV. pa zo¬
pet sklical; in bili so še drugi nauki od sv. obhajila, sv.
maše, inašniškega posvečevanja in zakona, od vic in češčenja
svetnikov razloženi in še mnogotere postave za duhovski in
meniški stan oznanjene, S pet in dvajseto sejo je bil ta po¬
slednji vesoljni zbor sklenjen, in veliko delo je bilo doveršeno
za ohranitev čiste vere in zboljšanje cerkvenega stanu.

§• 44.

Interanstro na Slovenskem.

Tudi slovenske dežele, Štajerska, Koroška, Kranjska in
Prrnorska, so bile okužene z novimi Lutrovimi nauki. Na
Štijerskem se je kriva vera nar prej v Gradcu vselila, de-
žani poglavar Janez Ungnad jo je z vso močjo podpiral;
p* njegovi podpori se je tudi na Koroškem vkoreninila: v
Celji je Primož Trubar  1. 1530 začel krive nauke trositi,
ii leto pozneje tudi na Kranjskem v Ljubljani; od tod je
nogel sicer kmalo bežati, za njim sta pa Juri Dalmatin in
Sebastijan  Kr  el  hudobno delo izpeljevala; leta 1550
;o luteranski deželni stanovi Trubarja za pridigarja nazaj po-
dicali, vendar je pa mogel spet kmalo deželo zapustiti. Lu-
eranstvo je tudi na Primorskem, zlasti v Terstu in Gorici
silo sprejeto. Večidel so ga sprejeli plemenitniki in deželni
stanovi, prosto ljudstvo le malo, in sicer bolj po sili.

Branitelji prave vere so bili zlasti cesar Ferdinand I.,
ljubljanski, lavantinski in sekavski škofje in nadvojvoda Ferdi¬
nand, kteri je, ves vnet za pravo vero, 1. 1597 sklep storil,
krivoverstvo v teh krajih popolnoma zatreti; v ta namen je
romal v Loreto in Rim; papež Klemen Vlil. mu je lepi sklep
poterdil in mu apostoljski blagoslov podelil. Vernivši se iz
Rima je 1. 1598 nenadama povelje dal,  da morajo vsi kri¬
voverski pridigarji v kratkih dneh Gradec in vse druge mesta
njegovih dežel zapustiti, in ni se dal premotiti krivoverskim
plemenitažem; ljudstvu pa je bilo na voljo dano, ali h kato¬
liški veri prestopiti, ali pa s svojim premoženjem iz dežele
iti;  večidel so se v katoliško cerkev vernili Slovenci, in le
malo jih je šlo v pluje kraje. Plemenitažev sicer ni tako
osira kazen zadela, vendar megli so krivoverskim učenikom slovo
dati in vsega očitnega spoznanja svoje krivo vere zdetžati
se. Po tem takem so bile slovenske dežele kvasu krive vere
skorej popolnoma očiščene.

90

Škofje, ki so nadvojvodu zvesto in serčno pomagali, so
zlasti; Krištof Rauber, Urban Tekstor, Tomaž
Kren  ljubljanski škofje, Juri Štobej  lavantinski in Mar¬
tin Brener  sekavski škof.

Tretje poglavje.

Služba božja.

§• 45. .

Služba božja katoliške cerkve je bila v prejšnjih ]5
stoletjih že v tako lep red djana, da je v tej dobi treba bilo,
le malo dostaviti, več pa je bilo treba odpraviti; bile so se
namreč semtertje vrinile marsikake napake zoper voljo in pc-
dučevanje svete cerkve. Tridentinski zbor je tudi to storil.

Stare postave, ki katoličanom prepovedujejo nekatoličane
v zakon jemati, ako ni katoliška izreja vseh otrok popred za¬
gotovljena, so se v novic oklicale in začele povsod na tanč-
niše spolnovati.

V tej dobi se je veliko bratovšin vslanovilo v ponov*
Ijenje in obudo pobožnega duha, zlasti se je Mariino češčenjc
jelo poviševati. Papež Klemen XI. je praznik režnega
venca  v pervo nedeljo mesca vinotoka postavil v spomin
dvojne zmage nad Turki (pri Lepanto 1561 in 1. 1716 na
Ogerskem), ki so se sploh pripisovale goreči molitvi bratov-
šine sv. rožnega venca; praznik presv. rešnjega Telesa
je papež Klemen V. 1. 1311 postavil; tudi praznika Jezu¬
sovega in Mariinega  serca sta se v ti dobi pričela.

91

Ceterto poglavje.

Keršansko življenje.

§. 46.

Not!  duhovni ali meniški redori.

Močen in terden jez se je krivoverstva stavil z novimi
meniškimi redovi, ki so se v teh časih vstanovili s poterje-
njem svete cerkve. Opomina vredni so zlasti ti le:

1. Red sv. Ignacija Lojolskega (Jezusova
družba ali Jezuiti).

Začetnik tega v  redu je sv. Ignaci  L o j o 1 s k i,  iz ple¬
menitega rodu na Španskem; v mladosti serčen vojak, je bil
v boji pri Pampeloni ranjen, v času ozdravljanja je dobil
bukve življenja svetnikov v roke in lepi zgledi so ga toliko
vneli, da je sklenil, vse drugačno življenje začeti.

Njegov poglavitni namen je bil delati za razširjanje sv.
vere med neverniki; zatorej začne, akoravno že 33 let star,
v Barceloni v latinske šole hodili, potem se v Pariz poda,
ondi pridobiti si potrebne učenosti; pridobil si je pa tudi ve¬
liko prijatlov za učenost in pobožnost vnetih mož;  leta 1534
je Ignaci in 6 njegovih prijatlov, med kterimi sta bila Fran¬
čišek Ksaveri in Kanizi,  v cerkvi Montmarter blizo Pariza,
obljubo storil, vse svoje življenje v zveličanje svojega bliž¬
njega za večo božjo čast posvetiti, zlasti za spreobernjenje
nevernikov delati in zraven treh evangeljskih svetov še če-
tertega spolnovati, namreč iti, kamorkoli jih papež v misijone
pošlje.

Ignaci se potem kmali v Rim poda, ondi postave no¬
vega meniškega reda sestavi ter jih papežu v poterjenje izroči;
papež Pavel III. leta 1540 novi red pod imenom „družba
Jezusova"  poterdi, in bili so cerkveno vstanovljeni Jezuiti.
Kmalo se je novi red uterdil in po keršanskem svetu daleč
razširil, papeži so mu tudi mnoge posebne pravice podelili.
Postave tega reda so posebno modro osnovane, poglavitni
namen udov je, vse v večo božjo čast delati, zatorej je njih
djanje na lastno posvečenje in na zveličanje bližnjega ober-
njeno. Pripravljanje za ta red je dolgo in ostro; pervi no-
vicijat dve leti terpi, po dokončanih letih lastnega učenja
in podučevanja šolske mladosti nastopi drugi novicijat skoz

92

eno leto, po kterem se poslednje obljube store; vendar se
jih do četerte obljube le nekoliko pripušča. Korist jezuit¬
skega reda se more zlasti po njegovem djanji spoznati; on
je posebno močna bramba zoper krivovero, razširjevavec
prave vere med neverniki, učenik zdrave katoliške učenosti
in pobožnosti, podučevanja in izreje katoliške šolske mlado¬
sti; on se trudi za vterjenje katoliške vere in za oživljenje
prave pobožnosti pri pravovernih kristjanih na prižnici in v
spovednici sploh, posebno pa v duhovnih vajah in misijonih.
Sovražnik vsega dobrega, kteremu velik rop po tem takem
odjemlje, njegovega početja nikdar ne more pokojno gledati,
tedaj si z obrekovanjem, grajanjem in preganjanjem po vsi
moči zoper ta red sploh, zlasti pa ob nekterih časih, priza¬
deva. Božja previdnost je dopustila, da je papež Klemen XIV.
leta 1773 ta rad razpustil; ali zdaj se je še le pokazalo,
koliko koristi je bil, torej ga je papež Pii VII. leta 1814
spet oživil.

2. Kapucinski red;  leta 1528 ga je vstanovil Ma¬
tevž de Bassi,  ki je vpeljal ostrejše življenje po pravili sv.
Frančiška ; njegov namen je oznanovanje božje besede in skerb
za spreobernjenje velicih grešnikov. — Po svojem oblačilu
se kapucini  imenujejo. Pri svoji ubožnosti ni nikjer po¬
sebne zavidnosti obudil, in se je brez posebnega zatiranja do
današnjega dne ohranil.

3. Red usmiljenih bratov;  njegov začetnik je sv.
Janez od Boga  (1515); posebni njih namen je, bolnikom
pomoč biti v dušnih in telesnih potrebah: veliko dobrega so
njegovi udje storili bolnikom, zlasti v bolnišnicah po vseh
katoliških deželah; oni ne gledajo ne na vero, ne na stan
bolnikov, ampak edino na njih potrebnost.

4. Piaristi ali očetje pobožnih  šol. Sv. Jožef
Kalasanci,  pobožen in zlasti za sirote skerben mož iz
Španskega, je ta red leta 1600 vstanovil v izrejo in poduče-
vanje mladosti.

5. Oratorijani  ali društvo duhovnih in neduhovnih,
ktero je sv. Filip Neri  za podučevanje mladosti, strežbo
bolnikov in spreobernjenje grešnikovi. 1564 osnoval in papež
Gregor XIII. 1. 1574 poterdil.

6. Skorej vsem pobožnim namenom, ki jih imajo ime¬
novani redovi, ustreči je sv. Vincenci Pavijan  novo
društvo vstavil leta 1632. Ta sv. mož je bil v Francii blizo
pirenejskih gor 1. 1576 rojen, mlad je čedo pasel, zavolj
brihtne glave in dobrega serca je bil potem v šolo dan; ko

93

je dorastel, je v duhovni stan stopil, v kterem se je trudil
za lastno izobraženje in tudi za podučevanje šolske mlado¬
sti. Na poti čez morje so ga morski roparji vjeli in v Tunis
v sužnost peljali •  ondi je svojega mohamedanskega gospo¬
darja spreobernil, in potem je bil rešen. Zdaj se je kot du¬
hovni pastir trudil blizo Pariza, z izrejo otrok in v dobrih
delih do revežev in bolnikov; začel je tudi misijone v odlož-
nih soseskah na kmetih, zbral semtertje društva pobožnega
ženslva v pomoč revežem, bolnikom in sirotam; na vse to
ga je kralj Ludovik XIII. vsein jetnikom na galejah za du¬
hovnega oskerbnika postavil. Pač čudno, da je zamogel to¬
liko raznih opravil zvesto spolnovati; ali njegove opravila so
se še pomnožile, ko je dolga vojska revšino in kužno bole¬
zen v Francijo prinesla; takrat se je sv. Vincenci še le pra¬
vega očeta cele Francije skazal; neštevilni mili darovi so
dohajali po njegovi roki.

Misijone, ktere je spremljal obilni blagoslov božji, bolj
vterditi, je v ta namen več mašnikov nabral v društvo, kte-
rega je papež Urban VIII. 1. 1632 poterdil; kmali se je to
društvo razširilo po vsem svetu; njegovi udje so se imeno¬
vali misijonski duhovni ali lazaristi  od hiše in kapa-
lice sv. Lazara v Parizu. Sv. Vincenci je zasluženja bogat
umeri leta 1660.

7. Dr'uštvo, Lazaristom podobno, je učeni, pobožni in
goreči škof sv. Alfonzi Ligvorijan  1. 1632 vstanovil;
po poterjenji papeža Klemena XII. se je imenovalo društvo
presvetega Odrešenika,  njegovi udje si prizadevajo za po¬
snemanje Jezusa v lastnem življenji, za podučevanje mladosti
in odraslega ljudstva, zlasti v misijonih; imenujejo se sploh
redemtoristi ali ligvorijani.

Tudi med ženskim spolom so se nove duhovne društva
osnovale, ne samo v lastno posvečenje, ampak zlasti v dušno
in telesno pomoč bližnjemu; med temi zlasti imenujemo:

1. Karm e lite,  leta 1562 vstanovljene, med kterimi je
zlasti sv. Terezija  poprejšnjega duha spet ponovila. Iz
žlahtne hiše v Spanii rojena je bila že v mladosti posebno
pobožnega duha. Bog je bil dopustil, da je pa v svojem
življenji slabost in nestanovitnost človeškega serca poskusila,
s časoma bolj vterjena je pokazala razsvetljenega duha in po¬
božnih občutkov navzeto serce. Po svojih bukvah, ki so
polne sv. naukov, je za veliko duš duhovna učenica postala.
Papež Pii IV. ji je leta 1562 dovolil, nune karmelskega reda

94

prenarediti, s čemur je veliko samostanov v boljši red spra¬
vila; še celo med menihe karmeljskega reda se je njena po¬
prava razširila.

2. Uršuli  n k e; sv. Angela Merici, duša čistega serca,
ki je na se popolnoma pozabila, in le na reve svojega bliž¬
njega gledala, je leta 1537 društvo bolnikom v postrežbo in
ženski mladosti v izrejo osnovala; papež Pavel III. ji ga je
poterdil; ona si je sv. Uršulo v pomočnico zbrala; in od nje
se te nune imenujejo uršulinke.

3. Sestre od obiskanja matere božje ali S a-
lezijanke,  društvo uršulinkam podobno; vstavil ga je sv.
Frančišek Salezijan s pomočjo pobožne in blagorodne vdove
sv. Joane Frančiške od Santal z namenom bolnikom v po¬
strežbo in otrokom v izrejo. Papež Pavel V. jih je 1. 1618
poterdil.

4. Usmiljene sestre;  posebno v postrežbo bolnikov,
ubožcev in sirot, pa tudi v izrejo otrok in skerb za jetnike
je postavil sv. Vincenci Pavijan leta 1634 žensko društvo, ki
se je s časoma iz družeb usmiljenih žen prerodilo, in od tod
ime usmiljenih sester dobilo. Ves pobožni svet se je pre¬
pričal, kako koristno je to društvo zlasti za bolnišnice in jet-
nišnice, le brezbožneži jih čertijo.

Pri toliko koristnih naredbah za razširjanje svete vere,
izrejevanje in podučevanje vernega ljudstva in napeljevanje k
pravi pobožnosti in k večnemu zveličanju se je pač čuditi,
da marsikteri zgodovinarji to dobo grajajo, češ, da je pravo
keršansko življenje zginilo. Le slepci brezbožneži zamorejo
pregledati toliko slavnih izgledov prave keršanske čednosti in
gorečnosti, ki jih v 16., 17. in 19. stoletji najdemo, kakor
so: sv. Karol Boromej,  milanski kardinal in veliki škof,
izgled uboštva, zatajevanja in sv. gorečnosti za božjo čast in
človeško zveličanje; sv. Frančišek Šale  zij  an  , genfski škof,
lep izgled pohlevnosti in ljubezni; sv. Vincenci Pavijan,
občudovanja vreden zavolj svoje ljubezni in skerbi za vsa-
koršne nesrečne ljudi; sv. Ignaci Lojolski  začetnik je¬
zuitskega reda, in njegovi udje: sv. Frančišek Ksaveri,
goreči oznanovavec sv. evangelja, sv. Alojzi  angelj v člo¬
veškem mesu, sv. S t a n i z I a j Kostka, izgled deviške čistosti,
sv. Frančišek Borgi  a n,  zaničevavec vse posvetne neči-
mernosti; — dalje sv. Frančišek Pavlanski, Janez od
Boga, Filip N eri, Jožef Kalasanci,Al fons Ligvori,
Terezija, Frančiška Šantal, Angela Merici i. t. d.

95

S. 47.

Stan katoliške cerkre, njeno vojskovanje in zmage in upanje v
novejšem in današnjem času.

Kakor je sploh človeško, tako je tudi cerkveno življenje
vedno vojskovanje od njenega začetka do današnjega dne in
tako bo tudi do tistega časa, da bo vs>ed Kristusove obljube
ena čeda in en pastir. V prejšnjih časih je šla vojska za po-
samesne verske resnice, v novejših in dandanašnjih časih pa
se ji je zlasti vojskovati s sovražniki, ki si z vsemi močmi
prizadevajo, vse keršanstvo sploh spodkopati in zatreti. Ti
sovražniki izhajajo zlasti iz Lutrove krive vere, kteri je cerkvi
odrekel vso božjo veljavo; vsled te zmote so začeli brez-
božneži že v 17. stotetji vse zametovati, kar s svojo slabo
pametjo ne morejo obseči ali spričati; lake krivoverce pa-
metnjake  (racionaliste) imenujemo; po njihovem modro¬
vanji zginejo iz sv. vere vse skrivnosti, sv. pismo nima nič
više cene, kakor druge bukve, keršanstvo je človeški pameti
nasproti, ki so ga duhovni iznašli, in vsa pobožnost je le v
praznih občutkih.

Tako brezbožno in satansko modrovanje se je v Anglii
pričelo , in od tod časoma skorej po vsem svetu razširilo,
zlasti pa se zaneslo v Francijo in Nemčijo, in je povsod
strašne prekucije napravilo.

V Francii se je posebno društvo tega krivega in brez¬
božnega modrovanja osnovalo, ktero je keršanstvo silno čer-
tilo ter si skerbno prizadevalo, zatreti katoliško cerkev.
Vodniki tega društva so bili Vol ter, d’Alambert in Dide-
rot.  Velika nevera in pohujšljivo življenje, ki je izhajalo
iz tega krivega modrovanja, sta jako pomogla, na dan spra¬
viti grozovito francosko prekucijo. Vse premoženje je bilo
katoliški cerkvi vzeto, da so se deržavni dolgovi poplačali ;
duhovni so bili iz dežele izgnani, in njih veliko pomorjenih;
vsa oblast v cerkvenih rečeh je bila papežu odrečena, samo
po imenu je bila Francija s papežem v zvezi; vsi meniški
redovi so bili ob enem razdjani in njih posestva v deržavno
last potegnjene. Vse to in veliko druzega hudobnega in kri¬
vičnega se je zgodilo leta 1790; in kralj Ludovik XVI. je
bil s silo primoran, te sklepe podpisati. — Ali pri tem še ni
ostalo. Prekucneži so jeli cerkve ropati, križe podirati in z
nogami teptati, altarje in cerkve podirati; konec vsega so
sklep storili, da ni Boga; očitno razuzdanko s križem pod
nogami so v procesii peljali v staro častito cerkev Matere

96

božje in ondi kakor boginjo pameti na oltar postavili; 50.000
katoliških cerkev je bilo po celi Francii v tempeljne boginje
pameti spremenjenih; da bi spomin v Boga vničili, so še
pratiko predelali, vse praznike odpravili in namest nedelje
vsak deseti dan v deržavni praznik odločili. Pri toliki brez-
božnosti in razuzdanosti se ni čuditi, da si ubogi kralj ni bil
življenja s vest; torej je skušal s kraljico, sinom, hčerjo in
svojo sestro skrivaj zbežati; pa na potu so ga spoznali in v
Pariz nazaj peljali, leta 1792 pred sodbo postavili in ga v
smert obsodili; ves Bogu vdan se je kralj k smerti priprav¬
ljal in za svoje morivce odpuščenja prosil. Besede: f/ Pojdi
gori v nebesa, vnuk sv. Ludovika" so bile zadnje besede, s
kterimi mi je spovednik na morišči prigovarjal. Sekira, ki je
Ludoviku glavo odsekala, je pozneje tudi kraljici Marii Anto¬
nii, in kraljevi sestri Elizabeti po nedolžnem življenje vzela;
mladi kraljevič Ludovik XVII. je bil hudemu čevljarju izročen
in v ječo verzen, kjer je same reve umeri; le kraljeva hči
Marija Terezija in dva njegova brata, Ludovik XVIII. in Karl
X. so na ptuje ubežali.

Tako žalostno je torej bilo v Francii, ko so v Gospo¬
dovem tempeljnu boginjo pamet častili in po tergih in ulicah
enakost, prostost in bratovsko ljubezen kričali. Vendar tako
ni moglo ostati; ko nevera do bogotajstva, t. j. do verha
prikipi, se nima drugam kot nazaj oberniti; in to se tudi
zgodi; deržavni zbor (snid) se snide, in očitno naznani, da
je Bog in da je človeška duša neumerljiva, in tudi očitna
služba božja je bila dopuščena v cerkvah, ki še niso bile
poderte. Ali tudi pravica božja se je jela kazati nad hu¬
dobneži, deržavni snid se je namreč zdaj obernil zoper tiste,
ki so bili prekucii glava, mogli so dati glavo pod gilotino
(sekiro).

Papež Pii VII. je imel posebno želje, Francijo spet spra¬
viti z apostoljskim sedežem; večkrat je rekel: da bi mu nič
prijetnišega ne bilo, kakor svoje življenje dati za to ljudstvo,
ako bi s tem zamogel njegovo zveličanje odkupiti. — Tudi
Napoleon Bonaparte, ki se je sam za pervega konzula ali
župana postavil, želel je sprave s papežem; zakaj spoznal je,
da francosko ljudstvo pri vsem tem, kar se je godilo, ni
brezbožnega duha, in da brez vere ni mogoče stanovitno in
pokojno vladati. Božja previdnost je tako obračala, da ji je
mož, kteri sicer sam ni imel vere, vendar služil v ponov-
Ijenje katoliške vere v Francii. Tako je bilo mogoče, da so
se cerkvene reči poravnale s konkordatom, ki ga je

97

papež 1. 1801 poterdil. S to pogodbo so bile poglavitne ho-
matije poravnane, katoličani so smeli zopet službo božjo očitno
obhajati; cerkve, kolikor jih ni bilo podertih aii prodanih, so
bile nazaj dane, škofje in mašniki so smeli domu verniti se;
začetek boljših časov za katoliško cerkev v Francii je bil z
veliko slovesnostjo obhajan.

Napoleon se je leta 1804 dal za cesarja oklicati, in je
papeža sprosil, da ga je po cerkveni šegi kronal; papež Pii
VII. se je s solzami v očeh in v pozni jeseni vzdignil na pot
čez snežnike v Francijo ; z velikim veseljem in z visoko častjo
je bil na poti sprejeman, in njegov prihod v Pariz je v mno¬
gih sercih duha vere in pobožnosti obudil. Po dokončanem
kronanji se je mogel papež še celo zimo v Parizu muditi,
kjer je iskal od cesarja boljše naredbe za cerkev zadobiti:
sicer ni dosegel vsega po volji, vendar se je veliko zboljšalo.

Ali Napoleonova prijaznost do papeža ni bila iz pravega
duha, bilo mu je za vterjenje svoje oblasti mar; njegovega
prevzetnega duha je pokazala beseda, s ktero si je sam ce¬
sarsko krono na glavo djal, rekoč: Bog mi jo je dal, gorje
mu, kdor se je dotakne. Težko mu je djalo, da je zraven
njegove še druga oblast, namreč papeževa v njegovih deželah
veljala; njegov sklep je bil tedaj, papeževo moč, kakor si
bodi, zmanjšati ali s poti spraviti. Kmalo je več postav cerkvi
sovražnih razglasil, in papeževo mesto Jakin (Ankona) sred
miru v svojo oblast vzel in od papeža tirjal, da naj ž njim
derži zoper vse nasprotnike, zlasti Angleže. Papež se ni dal
spregovoriti in tudi z žuganjem ne prestrašiti, temuč mu je
odgovor poslal, da je Bog viši od vseh vladarjev, in se maš¬
čuje za pravico in nedolžnost. — Napoleon je zdaj še pre-
šerniše proti papežu ravnal; leta 1808 je ukazal rimsko mesto
z vojaki obsesti, več pokrajin in leta 1809 celo rimsko mesto
papežu odvzame z vso deželsko oblastjo.

Papež Pii VII., stanoviten v svojem poklicu in nepre-
strašen, zoper vse krivice svoj glas vzdigne in bulo izobče¬
nja oznani zoper vse, kteri v deželah rimske cerkve silo de¬
lajo ; akoravno ni bil v ti buli nikdo z imenom imenovan, je
bilo vendar vsemu svetu očitno, koga izobčenje zadeva. Mo¬
gočnež Napoleon se je sicer posmehoval papeževi obsodbi,
rekoč, da njegovim vojakom ni v stanu orožja iz rok izbiti;
ali papež je prepustil svojo sodbo nar višemu sodniku, da
jo doverši, kar se je tudi ob svojem času žalostno spolnilo.
Po tem je Navoleonova silovitost še dalje šla, papež je bil iz
Rima odpeljan v Francijo v grad Fontenebld blizo Pariza

Zgodbo svet cerkve, 7

98

leta 1812; toliko omagan je starček ondi došel, da več
mescev ni mogel iz postelje. Tu je cesar mnogo tirjal od
papeža, česar mu ni mogel dovoliti, stanovitno derže se cerk¬
venih postav.

Toda zdaj, ko je sila nar više prikipela, začela se je
božja pravica nad prederznim cesarjem kazati; njegovo po¬
četje zoper Rusijo je bilo nesrečno, pogorišče velike Moskove
ga je posililo verniti se, in strašna zima, pomanjkanje in na¬
padi sovražnikovi so njegove neštete vojake malo manj ka¬
kor vse pokončali. Zdaj se je hotel s papežem ali v resnici
ali na videz spraviti, ker je vidil, da razpor s poglavarjem
katoliške cerkve njegovo ljudstvo in druge narode zoper
njega vzdiguje. Cesar je s cesarico šel k papežu v Fonte-
neblo, ali papež mu je želje zavernil, ker je preveliko zahte¬
val; ali zdaj se je približala njegova ura; njega, kterega si
je božja previdnost malovernim ljudstvom za malo časa v
šibo izbrala, so združeni vladarji pri Lipskem popolnoma po¬
tolkli leta 1813, in kakor za kralje in za narode tako so
tudi za katoliško cerkev veselejši časi nastopili; združene
vojske evropejskih vladarjev so za bežečim Napoleonom vrele,
ter ga premagale; on, ki z velikim cesarstvom ni bil zado¬
voljen in bi bil rad ves svet pod se spravil, je bil od ce¬
sarstva odstavljen, mali otok Elba poleg toskanskega brega v
Italii mu je bil v vžitek dan; papeža pa so združeni vladarji
24. maja 1814 peljali v Rim, kjer ga je ljudstvo z velikim
veseljem in spoštovanjem sprejelo.

Začetek leta 1815 je Napoleon sicer zapustil otok, se
v Francijo povernil, in se spet cesarstva polastil/ papež Pii
je mogel zopet Rim zapustiti, vendar le za malo časa-; zakaj
Napoleonova slava je le 100 dni terpela, njegova nagloma
zbrana vojska je bila vnovič zmagana, in Napoleon se je
mogel v roke svojih nasprotnikov vdati in kakor jetnik je bil
djan na mali otok sv. Helene, v daljnem morji. Ondi mu je
boljša luč posvetila , in začel je svoje tolažbe v veri iskati,
ktero je poslednje leta tako prederzno zatiral. Papež Pii VII.
se je spet v Rim povernil, in dunajski zbor mu je njegove
dežele nazaj dal.

Kar se je na Francoskem godilo, ni bilo brez nasledkov
tudi drugod, zlasti na Nemškem; tudi na Avstrijansko je švig¬
nila kriva luč brezbožne omike in se je prijela še celo ce¬
sarja Jožefa II., ki je v druzih rečeh prav po očetovsko
skerbel za blagor svojih dežel. V cerkvenih zadevah pa si
je prizadeval svojo oblast zvikšati, 'zmanjšati pa papeževo.

99

Rad bi bil vidil, da bi bila vez škofov in menihov s pape¬
žem in duhovnov s škofi bolj ohlapna, torej jo je zlo ovi¬
ral ; izrejo mlade duhovšine je škofom iz rok vzel, pobožne
društva in bratovšine je odpravljal, veliko samostanov zaterl
in menihe razkropil in z njihovim premoženjem samovoljno
gospodaril; dalje je hotel tudi vse druge cerkvene reči, cel<5
službo božjo le po svojih mislih prenarediti, in brez števila
postav je v cerkvenih zadevah razglasil. Ni se torej ču¬
diti , da so vneti duhovni pastirji svoj glas z močjd pov¬
zdignili, in cesarja cerkvenih postav spominjali. Tudi papež
Pii VI. se je nar pred v listih do cesarja obernil, potem se
je pa še celo sam na pot podal do cesarja na Dunaj, ter
mislil, z besedo več opraviti. Cesarje papežu obljubil, da njegove
naredbene bodo zoper nauk sv. cerkve in zoper čast njenega vi-
šega pastirja, in je res odslej v več rečeh bolj s previdnostjo
ravnal; vendar pa papež poglavitnega namena ni dosegel, duh
samovoljnega prenarejanja se je bil že preveč vkoreninil. V svoji
smertni uri je cesar Jožef vendar spoznal, da njegova pot ni
bila prava. Hvaležno pa spoznamo, da je Jožef tudi v cerk¬
venih zadevah marsikaj dobrega storil, zlasti za boljšo vredbo
in razdelitev škofij, pomnoženje far in duhovnih pastirjev in
njih dohodkov. Takrat so bile tudi škofije na Slovenskem
drugači razmerjene, ljubljanska, kerška, lavantinska
in sekovska  so bile povečane, teržaška  z istrijanskimi
drugače osnovane, in nadškofija je iz Gorice prišla v Ljub¬
ljano, ki je bila pa leta 1807 spet v Gorico prestavljena.

Po dokončani francoski vojski so katoliški in prote-
slantički vladarji nemški spoznali, kako potrebno je za mir
in tudi časni blagor ljudstvom, da so s papežem v lepi za-
stopnosti, torej so tudi stopili v zvezo ž njim. Srečniki časi
so za cerkev nastopili: zapuščene škofije so spet pastirje
dobile, veliko duhovnih šol je bilo vstanovljenih, in zopet
cerkvi izročenih. Ta ne le to, ampak vernilo se je tudi ve¬
liko učenih mož v sv. katoliško cerkev, n. p. Stolberg, Slegel,
Werner i. dr. V Francii in Anglii so se kristjani še celd vneli za
sv. vero, in pogostoma je slišati od prestopov učenih in žlahtnih
mož in rodovin v katoliško cerkev. Slavni irski poslanec Daniel
O’Konel se je v deržavnem zboru s krepko besedo, pa tudi z
velikim vspehom potegoval za katoličane v Anglii, da sosko-
rej enake pravice z luterani dosegli. — Tudi v Holandii se je
katoličanom 1. 1830 vresničila pravica, prosto spoznavati ka¬
toliško vero; in še cel<5 turški car jim je varstvo zagotovil;

7 *

100

leta 1837 se je v Stokholmu na Švedskem nova katoliška
cerkev sezidala, kjer se sme katoliška služba božja obhajati.

Vendar pa sv. cerkev med tem ni bila brez bridkost in
terpljenja.

Leta 1833 se je vnel velik punt v Španii, ki je cerkvi
marsikaj bridkost naklonil; k vladarstvu so prišli možje, ne¬
vere navdihnjeni, ter so začeli očitno preganjati cerkvi zveste
škofje in duhovne iz dežele poditi, samostane in cerkve ro¬
pati. Nič manj niso namerjali ti prekucneži, kakor špansko
deželo odtergati od edinosti katoliške cerkve. — Toda spod¬
letelo je jim.

Tako se je tudi v Svajci katoliški cerkvi marsikaj žalega
storilo.

V Nemčii se je bilo cerkvi bojevati zlasti s Prusijo
zavolj sv. zakona med katoličani in nekatoličani. Papež Pii
VIII. je katoliški nauk od tacih zakonov razložil, škofje so
vladi naznanili, da se hočejo le cerkvenih pravic deržati in
po njenih naukih ravnati; zato sta bila dva škofa, naj iskre-
niša zagovornika, Klemen Avgust,  Kolinski, in Martin
Dunin,  Poznanjski 'škof, zaperta. Kmali potem je pa pruski
kralj umeri; njegov sin in naslednik Vilem IV. pa je spoznal
krivico svojega očeta ter je skušal popraviti, škofa je iz ječe
spustil, ter spoznal, da sta nedolžna, s papežem pa je zastran
zakonov pogodbo sklenil.

Tudi Rusija je katoliški cerkvi hudo rano vsekala;
Greki, ki so bili 1. 1593 s katoliško cerkvijo zedinjeni, so bili
siljeni, od katoliške edinosti odstopiti in se z rusko cerkvijo
zediniti; kar se je tudi, žali Bog, zgodilo, le malo jih je bilo
stanovitnih. Z neprestrašljivo serčnostjo, veliko modrostjo in
močno besedo pa tudi pohlevnvstjo in ljubeznijo, občudova¬
nja vredno, se je papež Gregor XVI. potegoval za ruske ka¬
toličane pri cesarju, kterega je 1839 po svojih poslancih o-
pominjal, toda brez sadu, potem je 1. 1842 v očitnem oglasu
vsemu svetu razodel Stiske katoliške cerkve v Rusii;
leta 1845 pa, ko je car Nikolaj sam prišel papeža v Rim
obiskat in svoje ravnanja izgovarjat in lepšat, mu je Gregor
resnico v oči povedal, ga božje sodbe opominjal in s tem
terdo voljo mogočnega vladarja pretresel. Vendar pa vse to
ni veliko pomagalo. Katoliška cerkev je v Rusii še vedno v
velicih stiskah.

Ravno tako navdušen za pravice katoliške cerkve, ka¬
kor papež Gregor, je tudi njegov naslednik papež Pii IX.,
259 .  naslednik sv. Petra.

im

Iz rodu grofovske hiše Mastaj-Fereti je bi! kardinal—
škof v Imoli, ko je bil 16. junija 1846 papež izvoljen.

Veliko veselje se je razodevalo; nad to volitvijo v
rimskem mestu in povsod, kjer so novega papeža poznali,
povsod se je ime Pija IX. razglašalo in slavilo •  on pa, kte-
rega je ta čast zadela, je svoj težki poklic globoko čutil in
spoznal, pa v božjo voljo se je vdal in v pomoč božjo zau¬
pal. V svojem pervem nagovoru je kardinale, patrijarhe in
škofe opominjal, zlasti za čast in lepoto katoliške cerkve pri¬
zadevati si ter zvesto deržati se svete vere, kakor je od
Boga razodeta in v ustnem izročilu vedno ohranjena, ne po
goli človeški pameti modrovati, nove nauke in prekucneže člo¬
veške družbe zatirati in keršanskemu ljudstvu s spodobnim
življenjem svetiti. Ker je po r modrem in razsvetljenem duhu
previdil velike stiske in vojske sv. cerkve, podelil je popol¬
noma odpustke, da bi vsi verni ž njim vred molili in božje
pomoči prosili za srečno zmago.

Naglo se je njegovo oko tildi na potrebe svojih dežel
obernilo, z milostjo do tistih, ki so bili zavolj prejšnje vstaje
obsojeni, je iskal duha prekucije vtolažiti, skerbel je, der-
žavne dolgove poravnati, ljudstvu teže polajšati, z dobro
izrejo in z zdravim podučevanjem boljši mlad zarod zasaditi;
z lastnimi očmi se je sam iskal prepričati od vseh zadev;
tudi ni opustil sam po cerkvah božje besede oznanovati. Za
tega voljo se je slava njegovega imena še močneje glasila;
ali priseženim sovražnikom sv. cerkve in prekucnežem vseh
postav človeških družb to ni bilo po volji, temuč so si
prizadevali vse ljudstva spuntati zoper vladarje, in zlasti tudi
Rimljane zoper papeža, in res, zgodilo se je, da so tisti , ki
so Piju pri nastopu klicali Kozana, kmali upili: križaj ga. Živ¬
ljenja si ne več svest Pii skrivaj pobegne na Napolitansko v
Gajeio 24. nov. 1848, kjer mu je napolitanski kralj pokojno
in varno mesto pripravil. Serce je rimskim puntarjem upadlo,
ko papeža ni bilo več med njimi: ves katoliški svet je bil
presunjen, slišati beg sv. Očeta.iz Rima; molitve so za po¬
glavarja vesoljne cerkve iz ust vernih kristjanov v nebo
puhtele, in od vseh strani so se mili darovi pošiljali pregna¬
nemu nasledniku sv. Petra. Francija, Španija in Neapeljska
vlada so svoje vojake poslale, prederzno rimsko mesto, ki so
bili le ptuji prekucneži in plačana soderga spuntali, ukrotit, in
Avstrija je pristopila, nepokorne dežele papežu spet podvreči;
leta 1850 četertega aprila so se Pii spet v Rim povernili, v
veliko veselje dobrih pravih Rimljanov in vesoljnega ker-

102

šanstva. Iz hvaležnosti do Boga, pa tudi, da bi se zapeljane
in pohujšane ljudstva spet k Bogu obernile, pregrehe, po¬
slednjega časa poravnale in od Boga rešenje od tacih zlegov
za prihodnje čase sprosile, Pii sv. leto oznanijo ter si neu-
trudeno prizadevajo zlege popraviti, ktere je nesrečna pre-
kucija v njih deželah napravila.

Pii IX. so velikega veselja doživeli, do so cerkvene
zadeve v našem velicem cesarstvu poravnali z velikodušnim
našim cesarjem Francom Jožefom I., s kterim so sklenili 1.
1854 pogodbo, ki daje katoliški cerkvi nazaj pravice, ktere ji
je bil prikratil cesar Jožef 11.

Mirni časi pa niso dolgo terpeli. Sardinski kralj Viktor
Emanuel leta 1859 z Avstrijo vojsko prienč, da bi milanske
in benečanske Lahe s svojim kraljestvom zedinil; Napoleon III.
ga s svojo armado podpira, Avstrijo premagata, ji skorej vse
Milansko odtergata, in v Vilafranki Napoleon mir sklene z
našim cesarjem. Prederzni in brezbožni Viktor plane nad
papeževe dežele, mu jih dve tretjini s silo zoper vse narodske
postave vzame ter si neprenehoma prizadeva, mu še ostalo
tretjino z rimskim mestom vred vzeti, toda Napoleon mu še
tega ni privolil. Kaj se bo zgodilo, je le v previdnosti božji
zapisano. Toliko pa terdno upamo, da bo cerkev, zidana na
terdo skalo, tudi zdaj zmagala nad svojimi sovražniki, kakor
je do zdaj še vselej.

Sredi tolikih bridkosti Pii IX. pa vendar tudi veliko ve¬
selja vživa: od vseh strani celega sveta mu škofje, mašniki in
verni . pošiljajo milovavne pisma in obilnih milih darov; leta
1862 se je o binkoštnih praznikih iz vsega sveta sešlo do
600 škofov, da so bili pri razglašenji 27 japaneških mučen¬
cev; bili so žaljenemu sercu sv. Očeta v veliko tolažbo, so
pa tudi od njega prejeli pokrepčanje za sedajne žalostne čase,
ko se prekucija in nevera čedalje bolj širja po svetu.

103

S. 48.

Sklep-

Tako je ob kratkem razloženo, kar se je z božjo cer¬
kvijo godilo od začetka do sedanjega dne.

Keršanskemu pogledu so v zgodbah starega zakona
odperte modre božje priprave za odrešenje človeškega rodu
v starem času; — čudno vstanovljenje božjega kraljestva na
zemlji, ko so se bili časi dopolnili, njegova neprenehljiva
rast in častita zmaga v silnih preganjanjih; lep raz vitek res¬
nice in svetosti tudi med divjimi narodi.

Zdaj šteje katoliška cerkev po vsem svetu 60 kardi¬
nalov, 8 patriarhov, 131 nadškofov, 683 škofov, 89 aposteljskih
namestnikov in 200 milijonov vernikov, namreč: 194.500.000
rimskih, 5.000.000 greških, 970.000 armenskih, sirskih in
drugih izhodnjih katoličanov.

* *■

*

Tako je očitno, ktera cerkev je prava in kje je zveličanje
za vse narode pripravljeno. Res, da ima sv. cerkev božja
še vedno vojsko, pa jo bo tudi imela do konca sveta, ker je
Jezus prinesel meč na zemljo; ali Gospod, ki ji je dozdaj
slavno zmago dal, ohrani! jo bo častito tudi do konca sveta.

Čast in hvala mu bodi na vekomaj!

104

V e r s t a

rimskih papežev ali poglavarjev svete katoliške cerkve.

1 Sv. Peter ap. in m. 34—67

I. vesolni cerkveni zbor
v Jeruzalemu 1. 50.

2 Sv. Lin m. 67—78.

3 „ Klet 79-91.

4 „ Klemen m. 91 —100.

5 „ Evarist m. 100—109.

6 „ Aleksander I. m.

109—119.

7 „ Sikst I., in. 119—127.

8 „ Telesfor 127—139.

9 „ Higin m. 139—142.

10 „ Pii I., m. 142—157.

11 „ Anicet m. 157—168.

12 „ Soter m. 168—177.

13 „ Elevteri m. 177—192.

14 „  Viktor m. 192—202.

15 „ Ceferin m. 202—219.

16 „  Kalikst m. 219—223.

17 „ Urban I., m, 223—230.

18 „ Poncijan m. 230—235.

19 „ Anter m. 235—236.

20 „ Fabijan m. 236—250. I

21 „ Komeli m. 251—252.

22 „ Luci I„ m. 252—253.

23 „ Štefan I., m. 253—257.

24 „ Sikst II., 257—258.

25 „ Dioniz m. 258—269.

26 „ Feliksi., m. 269—274.

27 „  Evtihijanm. 274—283.

28 „ Kaj m. 283—296.

29 ((  Marcelin m. 296—304.

30 „ Marcel m. 304—310.

31 Sv. Evzebi 310—314.

32 „ Melhiad 311—314.

33 „ Silvester I., 314—335.

II. vesoljni cerkveni
zbor v Nice  ji  325.

34 Sv. Marko 336.

35 „ Juli I., m. 337—352.

36 Liberi 352—366.

37 Sv. Feliks II., Liberijev

namestnik 355.

38 „ Damaz I., 366—384.

III. vesoljni zbor  v K o li¬
sta  n t in  op  e lju  1. 381.

39 Sv. Sirici 384—398.

40 „  Anastazi 398—402.

41 „ Inocenci I. 402—407.

42 „ Cozim 407-417.

43 „ Bonifac I. 419—422.

44 „  Celestin I. 422—432.

45 „ Sikst III. 432—440.

IV. vesoljni zbor v Efe¬
zu  1. 431.

V. vesoljni zbor v Kal-
cedonu  1. 451.

47 Sv. Hilari 461—468.

48 „ Simplici 468—483.

106

49 Sv. Feliks III, 483—492.

50 „ Gelazi I., 492—496.

51 „ Anastazill., 496—498.

52 „ Simah 498—514.

53 „ Hormizda 514—523.

54 „ Janez I., 523—526.

55 „ Feliks IV., 526—530.

56 „ Bonifac II., 530—532.

57 Janez II., 532—535.

58 „ Agapit I., 535—536.

59 „ Sil veri 536—538.

60 Vigili 538—557.

VI. vesoljni zbor v Kon¬
ti t a n ti  n o p el  ju  1. 553.

61 Sv. Pelagi I., 558—560.

62 Janez III., 560—573.

63 „ Benedikti., 574—578.

64 Pelagi II., 578—590.

65 „ Gregor I. vdl. 590-604.

66 Sabinian 604-—606.

67 BonifacIII., 606—607.

68 . BonifacIV.; 608—615.

69 „ Adeodat 615—618.

70 Bonifac V., 619—625.

71 Honori I., 625—638.

72 Severin 638—640.

73 Janez IV., 640-642.

74 Teodori I., 642-649.

75 „ Martin I., 649—655.

76 „ Evgen I., 655—657.

77 „  Vitalian 657— 672.

78 Adeodatll., 672—676.

79 Don I. ali Konon

676—678.

80 (r  Agaton 679—682.

VII. ves o lj n i z bor v Ko n-
žtantinopolju  1. 680.

81 Sv. Leon II, 682—683.

82 „  Benediktu.,684—685.

83 Janez V., 685—686.

84  Konon 686—687.

85 Sv. Sergi I., 687—701.

86 Janez VI., 701—705.

87 Janez VII. 705—707.

88 Sisimin 707— 708.

89 Konstantin I.,

708—715.

90 Sv. Gregor II.,715—731.

91 n  Gregorlll. 731—741.

92 „ Caharija 741—752.

93 Štefan II. 752.

94 Štefan III. 752-757.

95 „ Pavel I., 757—768.

96 Štefan IV. 768—772.

97 Adrijan L 772—795.

VIII. vesoljni zbor v N i-

ceji  1. 787.

98 Sv. Leon III. 795—816.

99 Štefan V. 816—818.

100 „ Paskal I. 818—824.

101 Evgeni II. 824—827.

102 Valentin 827—828.

103 Gregor IV. 828—844.

104 Sergi II. 844 — 847.

105 „ Leon IV. 847—855.

106 BenediktIII.855-858.

107 , Nikolaj I., veliki

858—867.

108 Adrijan II. 867—872.

IX. vesoljni zbor vKon-
stantinopelju  1. 869.

109 Janez VIII. 871-882.

110 Martin II. 882—884.

111 Adrijan III.884—885.

112 Štefan IV. 885—891.

113 Formos 891—896.

114 Bonifac VI. 896.

115 Štefan VII. 897.

116 Roman 897—898.

117 Teodor II. 898.

118 Janez IX. 898—900.

119 Benedikt IV. 900-903.

106

120 Leon V, 903.

121 Kristofor 903 — 907.

122 Sergi III. 908—911.

123 AnastaziHI. 911—-913.

124 Lando 913—914.

125 Janez X. 914—928.

126 Leon VI. 928—929.

127 Štefan VIII. 929—931.

128 Janez XI. 931—936.

129 Leon VII. 938—939.

130 Štefan X. 939—942.

131 Martin III. 942—946.

132 Agapit II. 946—956.

133 Janez XIII. 956-—964.

134 Benedikt V. 964-—965.

135 Janez XIII. 965—972.

136 Benedikt VI. 972—974.

137 Don II. 974—975.

138 Benedikt VII. 975—983.

139 Janez XIV. 984.

140 Janez XV. 985.

141 Janez XVI. 986—997.

142 Gregor V. 997—999.

143 Silvester II. 999—1003.

144 Janez XVII. „

Janez XVIII. 1003 '

145 Janez XIX. 1003—1009.

146 Sergi IV. 1009—1012.

147 BeuediktVIII. 1012-1024.

148 Janez :XX. 1025—1033-

149 BenediktIX.1033—1046.

150 Gregor VI. 1046.

151 Klemen II. 1046—1047.

152 Damaz II. 1048.

153 Sv.LeonIX. 1048—1054.

154 Viktor II. 1055—1057.

155 Sv. Štefan X. 1057.

156 Benedikt X. 1057—1058.

157 Nikolaj II. 1059—1061.

158 Aleksander II.

1061—1073.

159 Sv. Greg. VII. 1073-1085.

160 Viktor III. 1086—1088,

161 Urban II. 1088—1099.

162 Paskal II. 1099—1118.

163 Gelazi II. 1118—1119.

164 Kalikst II. 1119—1124.

X. vesoljni (1. lateran¬
ski) zbor v Rimu  1. 1122.

165 Honori II. 1124—1130.

166 Inocenc II. 1130—1143.

XI. vesoljni (2. lateran¬
ski) zbor v Rimu  1139.

167 Celestin 11.1143 —1144.

168 Luci II. 1144—1145.

169 Evgeni III. 1146—1153.

170 Atanazi IV. 1153—1154.

171 Adrijan IV. 1154—1159.

172 AleksanderIII. 1159 1181

XII. vesoljni (3. lateran¬
ski) zbor v Rimu  1. 1178.

173 Luci III. 1181-1185.

174 Urban III. 1185 — 1187.

175 Gregor VIII. 1187.

176 Klemen III. 1188—1191.

177 Celestin III. 1191—1198.

178 Inocenc III. 1198—1216.

XIII. vesolj n i (4. lateran¬
ski) zbor v Rimu].  1216.

179 Honori III. 1216—1227.

180 Gregor IX. 1227—1241.

181 Sv. Celestin IV. 1241.

182 Inocenc IV. 1242—1254.

XIV. vesoljni zbor  v
Li  onu  1. 1245.

183 AleksanderIV.1254-1261

184 Urban IV. 1261 —1264.

185 Klemen IV. 1265—1268.

XV. vesoljni zbor v
Lionu  1. 1274.

186 Gregor X. 1271—1276.

187 Inocenc V. 1276.

188 Adrijan V. 1276.

189 Janez XXI. 1277.

190 Nikolaj III. 1277—1280.

107

191 Martin IV. 1281-1285.

192 Honori IV. 1285—1287.

193 Nikolaj IV. 1287—1294.

194 Celestin V. 1294.

195 Bonifac VIII. 1295—1303.

196 Benedikt XI. 1303.

197 Klemen V. 1305—1314.
XVI. vesoljni zbor  v

V i e n i 1. 1311.

198 JauezXXII. 1316—1334.

199 BenediktXH. 1335-1342.

200 Klemen VI. 1342—1352.

201 Inocenc VI. 1352 —1362.

202 Urban V. 1362—1370.

203 Gregor XI. 1370—1378.

204 Urban VI. 1378-1389.
305 Bonifac IX. 1389—1404.

206 InocencVII. 1404 -1406.

207 Gregor XII. 1406—1409.

208 Aleksander V. 1409-1410

209 Janez XXIII. 1410—1415
XVII. vesoljni zbor v

Bazel-u, Ferari in Flo-
rencu  1. 1412.—1449.

210 Martin V. 1417—1431.

211 Evgen IV. 1431—1447.

212 Nikolaj V. 1447—1455.

213 Kalikst III. 1455—1458.

214 Pii II. 1459-1464.

215 Pavel II. 1464 —1471.

216 Sikst IV. 1471 — 1484.

217 Inocenc VIII.1484—1492.

218 AleksanderVI. 1492-1503

219 Pii III. 1503.

220 Juli II. 1503—1513.
XVIII. vesoljni (5. late¬
ranski) zbor v Rimu  1.

1512.

221 Leon X. 1513—1521.

222 Adrijan VI. 1522—1523.

223 Klemen VII. 1523—1534.

224 Pavel III. 1534—1549.

Začetek  XIX. vesolnega
zbora  v Tri  d e n tu  1. 1545.

225 Juli III. 1550—1555.

226 Marcel II. 1555.

227 Pavel IV. 1555—1559.

228 PH IV. 1559—1565.
Konec tridentinskega

zbora  1563.

229 Sv. Pii V. 1566 —1572.

230 GregorXIII. 1572—1585.

231 Sikst V. 1585—1590.

232 Urban VII. 1590.

233 GregorXiV. 1590—1591.

234 Inocenc IX. 1591—1592.

235 Klemen VIII. 1593 —1605

236 Leon XI. 1605.

237 Pavel V. 1605—1621.

238 Gregor XV. 1623- 1625.

239 Urban VIII. 1625—1644.

240 Inocenc X. 1644 —1655.

241 Aleksander VII.

1655—1667.

242 Klemen IX. 1667—1669.

243 Klemen X. 1670—1676.

244 Inocenc XI. 1676 — 1689.

245 Aleksander VIII.

1689—1691.

246 Inocenc XII. 1691 —1700.

247 Klemen XI. 1700—1721.

248 InocencXII1.1721—1724.

249 BenediktXIII. 1724-1730.

250 Klemen XI1.1730—1740.

251 Benedikt XIV. 1740-1758.

252 Klemen XIII. 1758—1769

253 KlemenXIV.l 769—1774

254 Pii VI. 1775-1799.

255 Pii VII. 1800—1823.

256 Leon XII. 1823—1829.

257 Pii VIII. 1829—1830.

258 Gregor XVI.1831 —1846.

259 Pii IX. od 6. junija 1846.


' ' . . :: ' •:

UUBlbb

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000504429

V CELOVCU 1863.

Natisnil Janez Leon.