MATJAŽ KMECL
Vugova in tolminska riba faronika
Le z repom bom mahnila, ves svet bo pogubljen, na hrbet se zvrnila, ves rod bo pogubljen ...
Literarni zgodovinarje ob novem Vugovem romanu Na rožnatem hrbtu faronike poln sebi lastnih skušnjav: strašno ga ima, da bi podlegel primerjavam s starim pisateljevim znancem, rojakom in občudovancem Ivanom Pregljem, njegovim romanom Plebanus Joannes (osemdeset let bo prihodnje leto, odkar je bil dan v javnost; tudi štirideset, kar je njegov stvarnik odšel iz življenja; in sedemdeset bo na naš kulturni praznik znamenitega leta 2000 Saša Vuga naštel svojih let); ima ga, da bi razčlenjeval tako imenovano medbesedilnost, sporočilno interakcijo obeh romanov - Pregljevega in Vugovega, saj Vuga niti najmanj ne skriva svojih vezi z mostarskim prednikom in njegov literarni svet tudi ne bližnjosti s Potrebuježevim; oba sta snovno in zgodbeno potopljena v nenavaden čas izpred vekov, samo kakšno stoletje je med njima razlika, ampak kaj je to spričo počasnosti takratnega časa! Neke vrste citatnost se pri Vugi začne kar v naslovu - riba faronika je Pregljevemu plebanu znamenje najmračnejše skrivnostnosti stvarstva, usode, ki se v oceanih časa lahko sleherni hip obrne, strese vesoljni svet s svojega hrbta in ga pahne v nesrečo; tolminski potresi naznanjajo takšne njene namere.
In tako naprej, pri Preglju in pri Vugi; njun človek je boleče zakrčen v primežu strašnih nagonov, ki mu jih je namenil Stvarnik in so v nasprotju z božjimi nauki; do vrha poln je strahu in banalnosti, utvar in božjastnih, ritualizira-nih zadreg, pobožnosti in grešnosti, v njem vre kri, bojuje se z njo, pada na kolena in vzdiguje roke in misli k nebu, vse v isti tren (Pregelj); žre in se pari z božjim imenom na ustih, ubija, prešuštvuje, seje na vse strani oholost in samo-pašnost, ki sta vendarle greha vseh grehov, krši vseh deset božjih zapovedi hkrati in zraven zida visok zvonik v božjo čast in slavo (Vuga). V zadnjem poglavju Vugovega romana je potem Pregelj skoraj izrecno omenjen: z nekdanjim mostarskim župnikom Jožetom Fabjanom, ki je bil Pregljev krušni oče in dobrotnik, pisatelja brez njega bržkone niti ne bi bilo; poglavje govori o Fabjanovi nesrečni soškofrontni smrti 1916. leta, domala v istem zvoniku, ki ga je tri stoletja poprej po Vugovi pripovedni volji zidala šesterica ali sedmerica nenavadnih gradbenih menihov (pripoved je s tem za zaključek dodatno in diskretno, pa dovolj opazno soposvečena obema imenitnima Mostarjema - Preglju in Fabjanu; osprednje posvetilo je jasno in nedvoumno, kakor piše takoj za
Sodobnost 1999 / 1203
Ves   svet   bo   pogubljen
naslovom - Ljudmili). - Takšne so torej skušnjave literarnega zgodovinarja, Vuga ga sam s svojo pripovedjo vabi vanje. Majhne niso, toda naj se brez oko-lišenja in filozofiranja zapiše, daje tekst predober za izčrpavanja v takšno smer.
Seveda je treba tudi takoj dodati, da ni lahek za branje; samoposebno ponik-njenje vanj domala odpade; s slehernim stavkom je treba znova vstopati v njegov mimetični svet, pogosto s trudom - toda enako pogosto z užitkom. Oksimo-ronski in aforistični slog (zvezde gledajo nikamor dol, oblaki so bili beli kot umiti nič), ki povrhu nadvse rad ostaja zunaj uvajene sintakse, begljivo sinhro-nistično zajemanje hkratnih podrobnosti na različnih drobnih lokacijah, sine-stetična zaznavanja stanj (šel je gledat duh po vampih) in podobna jezikovna logika »skrbijo« za to, da ni mogoče preskočiti prav nobenega stavka - ker se potem zgubi zgodbena in inscenacijska nit -, toda avtor menda ob vsem svojem popolnoma posebnem slogovnem mojstrstvu ne posluša rad takšnih zapažanj, lepe amfore da tudi niso vse; sam jezik da tudi ni nič.
Prav. Torej drugače. - Romanje sestavljen iz 14 poglavij s pripovedovanjem zgodnjega sedemnajstega stoletja in tistikratnih Tolmincev ter iz 15. razdelka, kije pripoved iz prve svetovne vojne, o kupčku nesrečnih usod tristo let pozneje. Prvih štirinajst se zdi kljub neusmiljeni grotesknosti kakor štirinajst postaj križevega pota, kalvarija nekega ljudstveca: treba jim je seveda gledati pod kožo - navzven so pač en sam karneval, komična ubožnost, defile norosti in mračnjaštva, smešnega napuha, drobnih zvijač, ki jim ni človeško življenje nič, požrešnosti, napihnjenega prestiža -, pod kožo pa se zelo jasno vidi in sluti brezupna ničevost in kratkovidnost ali kar slepota tega netopirjenja. Mogoče naključje, mogoče dogovor med pisateljem in odličnima tehničnima opremljevalcema knjige (Jure Jančič, Peter Miklič): skoraj vsa poglavja štejejo v natisu po 14 formalnih strani; in za njimi kot privesek k rožnemu vencu slava Očetu in... petnajsto, enako odmerjeno. Navodilo za branje oziroma razumevanje? Mogoče. Vsa nora kalvarija zgodovine, vse nepregledno dolgotrajno opotekanje pod karnevalsko grenkim in težkim križem, vsi plazovi kratkovidnih videnj se na koncu izidejo v vojno vseh vojn - na pragu našega časa, ko riba faronika -mračno skrivnostna in neusmiljena usoda - še enkrat gorjupo zamahne z repom, pregrne svet z milijonom mrtvih, z bedo in bolečino. Ve se, njena skrivnost je ves smisel, vse drugo je »klepet«.
Toda naj gremo od začetka proti koncu: vsakršni stolpi so prastara parabola človeškega bližanja bogu, takšnemu ali drugačnemu, skritemu v neumljivih prostorjih nad nami. So podoba smisla ali vsaj slutnje smisla; prehajanja iz magmatskega prastanja, apejrona, v erotični red; od babilonskega stolpa v kli-nopisni civilizaciji naprej. Freudovci radi pritaknejo, da so podoba »moškega repa« v pokončni drži, in so torej oboje: poskus vzpona k božjemu (kamnita helebarda naših prošenj, vzdignjena v Boga) in podoba nagonske objestnosti obenem. Na baročno-srednjeveško Tolminsko ali bržkone kar na soški Most (Sveto Lucijo) ga pride zidat šest menihov pod vodstvom slepega opata, razum-niškega vodje (malo je mož mafiozen s svojimi črnimi očali, malo karikatura,
Sodobnost 1999 / 1204
Ves   svet   bo   pogubljen
ko mu iz ust letijo visoke besede daljnosežnih misli, iz zadnjice pa preštevilni vetrovi neprestanega »odzračevanja«). Okrog njihove gradnje se nabira slikovita ogrlica - z Vugovo besedo ničvredni klepet - človeškega gomazenja, predvsem grehov in groženj, nasilja in pogoltnosti. Vse skupaj je blatno in smradno, zrak je brej od zadaha po pomijah in vsakršnih odpadkih, po ostankih hrane, po slabi prebavi, po potu; na mestu, kjer je po navadi v sonetnem vencu tako imenovani vrh (saj ima tudi sonetni venec 14 sonetov z magistralom), to je natančno sredi, ulovijo Tolminci in prišleki (po pripravi, ki jo predstavlja nekakšen vesoljni potop dolgotrajnega in nasilnega deževja) velikansko ribo; ta je kajpada simbolen predmet, je pa tudi iz mesa, s katerim se obnažrejo in onesnažijo svet še dodatno: nekako z vso bedno ornamenturo použijejo svojo usodo. Vmes ta in oni streže potrebam mesa, zelo veliko poželenja je v vseh, tudi v domačem župniku Leibnu (»Telesnemu«); kamnar si odvratno odbije prst, rano pa mu »zacvrčijo« z razbeljenim železom; mostninarju vežejo skupaj preklano glavo, ki pa se noče sprijeti, da ga potem groteskno prismojeno pokopljejo; v čedaj-skem »ljubeznišču« (prelep neologističen naziv za kurbišče ali javno hišo, ki povrhu blasfemično deluje pod naslovom Deo gratias) pa se teleščkajo (spet lepša beseda kot dejavnost) z lotrami, pokriti in skriti s plahtami visokih, celo božjih besed; na Kozlovem robu nad Tolminom žro in zraven do samoobešenja mučijo krivega preroka Matajurca; se potikajo med tropi podgan, ki so nepou-darjena in neizrecna prilika njihovega položaja in pomembnosti; se dolžijo čarovništva in kakšni ženski napovedujejo sežiganje, še posebno, če ne poprime za njihovo pohotnost. In tako naprej - v težkem, inertnem, počasnem, skoraj nepremakljivem času. Vanj pravzaprav prinašajo znamenja nečesa več samo ptice, vetrovi in deževja z gora, včasih kakšna zvezda in sonce v različnih barvnih podobah; človek je zamaščen v samozadostnosti. »Klepetava« ničevost.
Iz česa takega ne more nastati nič boljšega od kataklizme, ki se v obliki prve svetovne vojne zbira in pripravlja stoletja poprej. Odštevalni menetekel se je dosti dolgo pisal po zidovju tolminske usode, potem se čas izteče in otroci otrok tolminskih staršev, z njimi pa tudi vsi, ki so po kakršnih koli opravkih tam, postanejo čez noč smeti v turbulentnih viharjih ponorele usode. To je strašna igra, v kateri ne moreš nič: samo ob »pravem« času je treba biti na »pravem« mestu, kamor prižvižga in prihrumi šrapnelska smrt, in te ni več. Tako se je pripetilo Jožetu Fabjanu (ali pa, v spomin se mi rine, soimenjaku Simona Gregorčiča, torej tudi Simonu Gregorčiču, prav tako dušnemu pastirju, ki se mu je od hudega najprej zmračil razum, potem pa je padel poln zvestobe svojim ljudem, od katerih ni zbežal niti v najhujšem). Hazard na hrbtu ribe faronike; človek z vsemi svojimi utvarami je hipoma nekaj manj kot nič: vse je odvisno od tega, kam se bo usodna riba, na kateri plovemo skozi življenje, obrnila, v katero stran se bo otresla.
Recimo da bi taka lahko bila bežna skica tistega, čemur v žargonu rečemo »sporočilo« in smisel pisanja, pač tistega, kar je hotel avtor povedati. - To, kar sproti narekuje skoraj osuplo priznanje, je do podrobnosti obvladana snov, in
Sodobnost 1999 / 1205
Ves   svet   bo   pogubljen
to z vseh plati: predmetne (recimo mode ali oblačenja sploh), »tehnološke« (zidanja in podobnega), noetične (mišljenjski obrazci), ljudskokulturne (verovanja, vraže na drobno in na debelo), zgodovinske in seveda ob vseh nadaljnjih tudi -jezikovne. Zdi se, daje v romanu našel najbližji snovni ekvivalent svojemu značilnemu slogu; malce gongorističnemu, kakor mu je že kdo kdaj previdno oponesel. Podobno kot v Erazmu Predjamskem - barok v snovi, barok v izrazu, prepričljivo sprijeto v kompaktno celoto. Malo je od daleč k takemu zamahu pripomoglo tudi svoječasno Pregljevo ukvarjanje z barokom, pri čemer pa ostaja Vugova notranja forma popolnoma drugačna: Pregelj je scela patetičen v iskanju in formuliranju »čistega greha«, v postavljanju mostu med tu-kajšnjostjo in onstranstvom, med imanenco in transcendenco, telesnostjo in moralnostjo, Vuga pa se vso dolgo pot skozi svoj roman zgroženo zabava (tako se za grotesko spodobi) nad sprenevedavo ničevostjo človeštveca, kot kvinte-senco pa v zadnjem, časovno ločenem in negrotesknem poglavju izreče nekakšen vdan strah spričo nemoči, nerazumljivosti in naključnosti življenja; nad poto-glavim, ovcastim opotekanjem, na kakršno smo z rojstvom poslani.
Ob vsej baročni avtentiki pa pušča v tekstu številna znamenja opozorila, da je barok zanj samo možnost slikovitosti, da so sicer vprašanja, ki jih bralcu z njim ponuja, tako rekoč trajna; da se s prvo svetovno vojno tolminska reč ni zaključila, da seje samo izčrpala in izčistila, začasno razbremenila, »odzračila« kot učeni opat v romanu, in da seje še isti trenutek začela na novo širiti; mogoče bo trajalo nova stoletja napuha in učene kratkovidnosti, da se bo zgodljala in zbrala za novo katastrofo; in tudi ne gre samo za Tolminsko, za človeštvo gre (zvoni vsem). Saj ima Zweiger kot titulami mestni kancler za nejasnosti številno sorodstvo v vseh časih; in če je nomen omen, jih ima tudi sodni hlapec Wo-lucher, in vsi, s katerih imeni se pripovedovalec pošali, ko jih zapiše po nemško (Outschar, Mataiurtz, Hans Magnus Matschek); simpatično fundamentalistič-nih prerokov, kakršen je Matajurc, pa tudi v nobenem času ne primanjkuje. Tisto z nemško zapisanimi Slovenci premore seveda še kakšno dodatno kono-tacijo - recimo o slovenski poniglavosti: znana Vugova rdečenitna tema, ki mu že vse pisateljsko življenje narekuje gnev (njegov oče je bil med malgajevci in Maistrovimi vojaki za Koroško po prvi vojni, in to seje domala gensko preneslo tudi na sina: skoraj boleča in zmeraj čuječa privrženost slovenstvu, pomemben generator jezikovne občutljivosti). - Roman je torej ob vsej svoji konkretnosti in slikovitosti tudi tiha, potajena moralitetna parabola, ki je proti koncu vse jasnejša in se enostavčno dokončno izostri šele v predzadnji povedi: Smo na hrbtu faronike, gospa - vse drugo je klepet. Nato se vrh vej v meglah... samo še zadirčna vrana tepe z vetrom.
Sodobnost 1999 / 1206