165
Politične  stvari.
Na razvalinah nemško-liberalne stranke.
Danes spregovoriti hočemo nekoliko več o nemško-liberalni ali levičarski stranki državnega našega zbora ! Ta stranka namreč, ki je po svojem gospodarstvu in svoji brezobzirnosti prišla ob vse zaupanje presvitle naše krone in njenih narodov, odgospodarila je, zgubila ko-nečno zaupanje tudi sama vd-se in ima dandanes obupno zavest, da naprej ne more in nazaj — skoraj da — ne sme! In ko tako opazujemo to visoko bolnico in njeno bolezen, ne moremo verjeti, da bi to bila ona stranka, ki je sedela neprenehoma sedem let na krmilu Cislajtanije, ki je nekdaj v državnem našem zboru z dvema tretjinama samih stalno udanih glasov dosegla, kar je hotela, ona stranka, katere voditelji so njega dni nemškemu narodu za pol-bogove veljali, ki pa zdaj obupani in brez armade gledajo, odkod in kdaj da jim pride mesija na pomoč. Ali ta onemoglost nemško-liberalne ali levičarske stranke kaže se na vse strani, njen razpad je jasen kot beli dan in najočitniši dokaz za to pač je, da najgorečniši njeni pristaši jo zdaj sami ostro obsojujejo, jej hrbet obračajo, kakor popuste znane
166
nagorepe živalice ladijo, kedar se ima potopiti!   Ali visoka Ja bolnica ima uže od davnej kal smrti v sebi!
Se predno je bil grof Taaffe nastopil, bila je nem-ško-liberalna, tedajna ,,ustavoverskaa stranka na tem, da se razruši in pride popolnem ob veljavo. Saj so nam znani tisti meseci 1878. in 1879. leta, ko ,,ustavovernia kabinet Auerspergov ni mogel ni živeti ni umreti. Skrajni Čas je bil potem, da je prišel grof Taaffe. Po državno-zborskih volitvah, ki so se tisto poletje vršile, bila je sicer ustavoverna stranka v manjšino potisnena in pra-vicoljubna stranka postala je močneja. Ali navzlic temu dalo bi se še marsikaj popraviti in ,,ustavoverna" stranka imela bi še vedno odločilno besedo, ker grof Taaffe bil je sam ustavoverčc v dobrem pomenu besede in v njegovem ministerstvu sedeli so s kraja kljubu državnozbor-ske večine protestom izkazani „ustavoverci" Stremavr, Hor3t, Korb-Weidenheira! Misliti bi toraj bilo, da bodo zdaj ustavaški Nemci previdni, da bodo ministerstvo Taaffejevo podpirali, ker le tako bi bilo še mogoče, da se grof Taaffe vzdrži sredi strank in se vsled strankarskega gibanja do cela ne nagne na državnega zbora desnico. Ali toliko politične modrosti bi pri ustavaških plešoglavcih zastonj iskali! Izgubivši po svoji lastni krivdi gospodstvo in vodstvo v Avstriji vstopili so se zdaj kakor poredni otroČaji za državnozborsko peč ter sklenili, kljubovati in nagajati Taaffejevi vladi, kolikor dolgo bi se dalo! In zakaj to? Samo za tega del, ker je grof Taaffe koj v začetkih svoje vlade naglašal, da se Slovani v Avstriji ne smejo pritiskati na steno, ker imajo iste državljanske pravice, kakor drugi avstrijski narodi. To je bilo preveč. Nemško-liberalni gospodje, kateri so navajeni bili brezobzirno zapovedovati, — oni da bi se bili umaknili svojemu slugi in dovolili tistemu, katerega so neopravičeno tlačili, da sme poleg njih sesti in ž njimi vred izdatno delati za blagor in slavo občne domovine? Ne, to je težko, to je uatavaškemu Nemcu bilo cel6 nemogoče! Tista slepa strast po gospodstvu in tisto strupeno sovraštvo do Slovan-stva, v katerem so bili liberalni Nemci vedno edini, Če tudi so se drugače časih grozno med seboj pulili, — to je bil oni ,,kitu , ki jih je tedaj združil, da so se spravljivi vladi Taaffejevi uprli in zaleteli se s svojimi velikonemškimi in slovanožrskimi namerami na pot „puntarske politike".
Sovraštvo, častilakomnost in strast — toraj sami slabi svetovalci vodili so nemške liberalce v veliki in viharni vojni proti grof Taaffejevi vladi in avtonomi-stične stranke spravljivemu in pravicoljuhnemu programu. V vojni tej odbijali so vsako pomirjenje in najmanjšo opravo in nikakor jim ni hotelo v glavo, da tega, kar zahteva duh časa , si ni izmislil grof Taaffe ali pa kakošen avtonomist, nego te ideje se pretakajo po narodih in se toraj z malenkostno agitacijo in umetno politiko nikakor odstraniti ne dajo. Na drugi strani pa so se v glavah levičarjev vzcimile vse mogoče izmišljotine in zoper te prazne svoje strahove borili so se potem očetje sami, kakor Don Quixote zoper veterne maline! Od todi vse tisto sumničenje , zabavljanje brez konca in kraja, od todi vsi tisti premnogi škandali, ki so jih zagrešili nemški liberalci v sejah državnega zbora in po javnih shodih! — Ali kar so sejali, to žanjejo zdaj! Udali so se strasti, strast jih je ujedla! Stranka, ki ni tirala praktične politike, temuč dala se le slepi strasti voditi, izigrala je zdaj politično svojo komedijo! Nepopačeno javno mnenje avstrijskih Nemcev obrnilo seje samo proti nemško liberalni tej stranki, ki je delala nepotrebne, razpore in sam presvitli naš cesar sankcijo-niral je to javno mnenje imenujćč politiko levičarsko : „puntarsko opozicijo". Zdaj je našega državnega zbora nemško-liberalna   stranka   razjedena,   needina   in   bolj
zmerni njeni pristaši jej dajejo slovo, da rešijo svojo čast še o pravem času, predno se zidarjem tega modernega Babilona jeziki popolnem ne zmešajo!
Mi Slovani in še posebno Slovenci nimamo aič vzroka žalovati nad to politično mizerijo naših protivnikov, ki so nam mnogo ran vsekali, kakor so zavirali vse Avstrije napredek. Naj se stvar zasuče tako ali tako, to je gotovo: nemško-liberalna stranka ne pride več na krmilo! Od vsake druge stranke pa se je nadejati, da se bode pri reševanji državnih vprašanj ozirala tudi na nas Slovane, kakor to zahteva naše število in naši davki, krvni in denarni!                                      Danilo.