UDK 551.243.12 + 551.8:551.761 Rekonstrukcija srednjetriadnih razmer na idrijskem prostoru* Ladislav Placer in Jože Čar Rudnik živega srebra Idrija Današnja geološka zgradba idrijskega prostora je rezultat treh faz alpskega gorotvornega cikla: srednjetriadne faze radialnih prelomov, sta-roterciarne faze gubanja in narivanja ter mladoterciarne faze zmikanja. Časovno te faze še niso točno določene. Najbolj so spremenili triadno sliko učinki staroterciarne faze, ko je nastala krovna zgradba. Problematična sta mehanizem in starost mladoterciarnih zmikov. Med nje spada idrijski prelom; ob njem se je premaknil proti jugovzhodu del idrijskega rudišča. Za rekonstrukcijo srednjetriadne slike je bilo treba izločiti vplive obeh mlajših faz. Pri tem sta si avtorja pomagala tudi s preučevanjem sedimentnega zaporedja, zlasti geneze konglomeratov in kaotičnih sedi-mentov langobardske starosti, nakopičenih v nekaterih delih idrijskega srednjetriadnega tektonskega jarka, kjer je v langobardski dobi nastalo tudi idrijsko rudišče. Rezultate preučevanja ponazarjata dva prečna profila, prvi konec Iangobarda in drugi skozi današnje rudišče. Uvod Nastanek obeh naših alpskih rudišč, Idrije in Mežice, je v zvezi s triadnimi tektonskimi dogajanji. Kljub temu je bil stil »srednjetriadne« tektonske faze doslej le grobo obdelan. Zato smo se pred nekaj leti lotili celovite rekonstrukcije srednjetriadnih razmer na Idrijskem. Ta problematika ni zanimiva samo za Idrijo, temveč za širši slovenski alpski in dinarski prostor. Zato bomo prikazali metodiko in prve rezultate dela. Raziskave v tej smeri pa bomo še nadaljevali. Vsi sklepi o zgradbi idrijskega ozemlja slonijo na podrobnem kartiranju površine 250 km2 v merilu 1 : 10 000 v letih 1956 do 1973, kartiranju približno 140 km obzornih prog in približno toliko etažnih del v merilu 1 : 500 v letih 1957—1973, kartiranju 74 km globokih jamskih in 60 km vrtin s površine od leta 1948 do 1973, geofizikalnih meritvah in geokemičnem vzorčevanju. * Avtorja podajata vsebino svojega predavanja na 8. jugoslovanskem geološkem kongresu na Bledu v oktobru 1974. Tektonske faze in prelomni sistemi na Idrijskem Razvoj tektonske zgradbe idrijskega ozemlja, kakor smo ga poznali doslej, je bil prikazan na podlagi klasičnih geoloških metod, ki zadostujejo za osnovno predstavo. Za študij tektogeneze in triadnega stanja so pomembni podatki raziskovalcev stratigrafskih in tektonskih razmer, ki so jih v starejšem obdobju posredovali M. V. Lipoid (1874), F. Kossmat (1899, 1911, 1936), M. Lima n o w s k i (1910a, 1910b), J.Kropač (1912), A . P i 1 z (1908, 1915), A.Winkler (1924) in A. Winkler — Hermaden (1936) ter v polpreteklem obdobju M . I s k r a (1961) in B . B e r c e (1958, 1962, 1963). Vendar je današnja predstava o stratigrafiji in tektoniki v glavnem plod I. Mlakarjevega (1957, 1959, 1964, 1967, 1969, 1971) dela, ki so ga v zadnjem času dopolnili J. Car (1968), B . V1 a j (1969), F . C a d e ž (1972) in M . C i g a 1 e (1973) na področju stratigra-fije ter L. Placer (1973, 1974/75, 1976) na področju zgradbe rudišča. Tako so bile na Idrijskem ugotovljene tri močnejše tektonske faze alpskega gorotvornega cikla: »srednjetriadna« faza radialnih prelomov, »staroterciarna« faza gubanja in narivanja ter »mladoterciarna« faza zmikanja. Te faze časovno še niso natančno določene. Danes poznamo le učinek in približni časovni okvir njihove aktivnosti. Zato jih navajamo v narekovajih. Položaj srednjekarnijskih klastitov na cordevolskih skladih in diskordantna lega eocenskih flišnih plasti na zgornje-krednem apnencu še nista pojasnjena. Potrebne bodo širše regionalne raziskave južnoalpskega in dinarskega območja, da bi dobili pravo predstavo o njunem geotektonskem pomenu. Po A. Tollmannu (1966, 47) bi sprememba sedimen-tacije na meji med cordevolsko in julsko dobo ustrezala severnoalpsko-karpatski mladolabinski fazi, medtem ko predlaga A. Ramovš (1971) zanjo ime mlado-slovenska faza, ki naj bi trajala ves jul. Diskordantna lega flišnih plasti na krednem apnencu ustreza po H. S t i 11 e j u (A. T o 11 m a n , 1966, 86) lara-mijski fazi. Vendar te domneve še niso potrjene. Pri rekonstrukciji srednjetriadnih razmer je bilo treba izločiti vplive mlajših tektonskih faz, ki so prekrile učinke triadne tektonike. Zato smo najprej preučili »staroterciarno« in »mladoterciarno« fazo ter posvetili posebno pozornost problemu prekrivanja tektonskih struktur različnih starosti. »M lado terciarna« faza zmikanja obsega najmlajše tektonske deformacije na idrijskem ozemlju. Prištevamo ji prelome sistema NW-SE, kot npr. idrijski prelom in njemu vzporedne regionalne prelome. Po smeri premikov so to pravi desni zmiki s subhorizontalnim drsenjem blokov, pri čemer vpadajo drse pod kotom 5 do 15° proti jugovzhodu. Študij premika ob idrijskem prelomu je pripeljal do odkritja rudišča Ljubevč (I. Mlakar, 1964), kar je pospešilo raziskovanje tega prelomnega sistema. Premik ob idrijskem prelomu znaša po I. Mlakarju 2500 m, medtem ko so premiki ob vzporednih prelomih krajši in znašajo v rudišču nekaj decimetrov do 80 m. Poleg desnih zmikov NW-SE nastopajo tudi levi v smeri NE-SW. Zanje je značilna izrazita porušna cona, toda brez bistvenih premikov. Drse ob njih so v splošnem subhorizontalne in se končujejo ob prelomih NW-SE. Vendar poznamo tudi premike ob prelomih NE-SW, na katere sistem NW-SE ni vplival ali pa zelo malo. Precej jasnemu sistemu omenjenih primarnih prelomov je podrejena mreža sekundarnih prelomnih deformacij, ki je bistveno različna v posameznih delih rudišča in zunaj njega. Primarna orientacija trajektorij normalnih in tangencial- nih napetosti se je po nastanku zmikov NW-SE in NE-SW spremenila, in sicer v odvisnosti od razporeditve primarnih prelomnih deformacij ter koeficienta trenja v njihovih drsnih ploskvah. Vertikalne premike ob podrejenih primarnih in sekundarnih prelomih pripisujemo sekundarnemu napetostnemu stanju. V tej fazi raziskav so nas zanimale predvsem smeri premikov in njihova velikost ob subvertikalnih zmikih. Ti podatki so nam bili potrebni za rekonstrukcijo stanja po fazi »staroterciarnega« gubanja in narivanja. Z določitvijo primarnih in sekundarnih prelomnih deformacij »mladoterciarne« faze premikanja se je mreža neznanih struktur bistveno razredčila. Tu velja omeniti občo problematiko »mladoterciarnih«« zmikov, ki jo je na Slovenskem nakazal R.Gospodaric (1969). V splošnem je ta sistem prelomov zelo slabo raziskan. Premalo je poznana njihova morebitna vloga v alpskem go-rotvornem ciklu, kakor tudi zveza z globinskimi prelomi v zemeljski skorji smeri NW-SE in NE-SW. Zato ni mogoče podati širše tektonske sinteze dokler nimamo dovolj detajlnih podatkov. Problematičen ni le geotektonski mehanizem obravnavanih problemov temveč tudi njihova starost. Na Idrijskem sekajo prelomi tega sistema strukture vseh starejših tektonskih faz. Po A. Winklerju (1936, 241) naj bi začetki premikov ob idrijskem prelomu segali v pliocensko dobo, sam prelom pa naj bi bil zasnovan že nekoliko prej, v miocenu. Faza »staroterciarnega« gubanja in narivanja je najbolj spremenila triadno zgradbo idrijskega ozemlja. Raziskovala sta jo že M . L i m a n o w s k i (1910) in A. Winkler (1923), vendar je solidno osnovo za nadaljnje preučevanje postavil šele I. Mlakar (1969). Pri študiju krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja in Trnovskega gozda je razlikoval avtohtono podlago, ki jo je imenoval avtohton le glede na idrijsko ozemlje, in štiri pokrove. Taka zgradba naj bi predstavljala končni stadij deformacije velike polegle gube. Njegova shema krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja in Trnovskega gozda je temljno delo o tektonski zgradbi jugozahodne Slovenije, ki je tako dokumentirano, da presega okvir teorije. Starost gubanja in narivanja določimo lahko le približno. Ker prekrivajo krovne strukture eocenske plasti vipavske flišne kadunje, bi »staroterciarni« fazi lahko pripisali posteocensko starost, vendar ne moremo izključiti, da so se premiki začeli že v eocenu ali še prej. V okviru alpskega orogena bi »staroterciarni« premiki ustrezali pirenejski fazi v širšem smislu, pravo starost pa bi lahko določili le z detajlnimi sedimentološkimi raziskavami terciarja v zahodni Sloveniji. Razlikovanje deformacij gubanja in narivanja od »mladoterciarnih« deformacij je sorazmerno enostavno. V rudišču imamo opravka s »staroterciarnimi« prelomnimi deformacijami, ki se bistveno razlikujejo od mreže »mladoterciarnih« porušitev po smeri prelomnih ploskev in vrsti premikov. Ugotovili smo, da je prekrivanje primarnih porušitev obeh tektonskih faz skoraj izključeno, medtem ko je pogosto med sekundarnimi deformacijami obeh sistemov. Ponekod se prekrivajo tudi sekundarni »staroterciarni-« in primarni »mladoterciarni« prelomi. »Srednjetriadna« tektonska faza predstavlja prvi močnejši sunek alpskega gorotvornega cikla. Številni raziskovalci našega ozemlja so ji pripisovali različno starost. Tako jo je F. K o s s m a t (1936) imenoval ladinska ali predkarnijska orogeneza, ki naj bi trajala ves ladin in cordevol, B . Berce (1963) jo je označil kot predladinsko in naj bi obsegala ves aniz. A. Tollmann (1966, 47) je uvrstil srednjetriadne premike v starolabinsko in glavno labinsko fazo. Na podlagi novejših ugotovitev (I. Mlakar, 1967; J. Car, 1968) je postavil J. Car njene začetke v fassan in meni, da se je nadaljevala tudi v langobardu. V začetku naj bi imela orogenetski, pozneje pa epirogenetski značaj. V zadnjem času je A. Ramovš (1971) podal pregled raziskav triadnih tektonskih dogajanj in predlagal za premike v anizu ime staroslovenska faza, za premike v fassanski dobi in spodnjem delu langobarda pa slovenska faza. U. Premru (1974) je ugotovil ob omenjenih premikih v postpfalskem obdobju do liasa intenzivno epirogenetsko pogrezanje, za katero predlaga ime mezozojska epirogenetska faza. Po I. Mlakarju (1967) so v srednji triadi radialni prelomi E-W in N-S razkosali idrijsko ozemlje na izolirane bloke. Premiki ob njih naj bi bili subver-tikalni, a skladi naj bi ohranili približno horizontalno lego. Ugotovitve J . C a r -j a (1968) o sedimentaciji langobardskih plasti v idrijski okolici to potrjujejo. Pri obravnavi genetskih in strukturnih posebnosti idrijskega rudišča sta I. M 1 a -kar in M. Drovenik (1971) prvič dokumentirala njegovo langobardsko starost, pri čemer nastopa v langobardskih skladih singenetska ruda, v starejših plasteh pa epigenetska. Raziskave »srednjetriadne« faze so bile usmerjene najprej le na odprte razpoke in prelome v idrijskem rudišču, orudene s cinabaritom in piritom. Strukturna analiza glede na horizontalno lego plasti, ki naj bi prevladovala v srednji triadi, je pokazala, da so imeli ti prelomi in razpoke enotno smer, značilno za vsa območja idrijskega rudišča.Tako smo lahko izključili večjo remobilizacijo cina-barita v prelome mlajših tektonskih faz. Po I. Mlakarju in M. D r o v e n i -k u (1971), nastopata v orudenih razpokah poleg cinabarita, metacinabarita, pirita, kremena in drugih zelo redkih mineralov še dolomit in kalcit, ki sta lahko pre-cipitirala iz hidrotermalnih raztopin ali pa prekristalizirala iz prikamenine. Tako sta postala tudi ta dva minerala sledilni komponenti za odkrivanja »srednjetriad-nih« prelomnih deformacij in starejših diagenetskih ali drugih diskontinuitet. Ker prelomi mlajših tektonskih faz niso zapolnjeni s kristalizacijskimi produkti, se po tem jasno ločijo od »srednjetriadnih«. Strukturna analiza odprtih razpok in prelomov, zapolnjenih samo z dolomitom in kalcitom, je dala enake rezultate kot analiza razpok, zapolnjenih s cina-bariton in piritom (L. Placer, 1974/75). Ce upoštevamo horizontalno lego plasti, imajo vse enako smer. »Srednjetriadno« tektonsko fazo označujejo normalni prelomi in spremljajoče odprte razpoke, ki so imeli v srednji triadi regionalno smer E-W. Prelomi so vpadali proti severu in jugu pod povprečnim kotom 75®, medtem ko so bile razpoke subvertikalne. Poleg tega sistema je nastopala vrsta prečnih prelomov, ki so vpadali strmo proti vzhodu in zahodu s spremljajočimi subvert i kalnimi razpokami, tako da je bila morfološka slika obeh sistemov identična. Razlikovala sta se le po tem, da so bili bloki ob normalnih prelomih E-W premaknjeni vertikalno, ob prelomih N-S pa poševno. Prelom »O«, kot najizrazitejši predstavnik tega sistema, kaže sedaj poleg vertikalne tudi horizontalno komponento premika. Zaenkrat še ne moremo trditi, ali gre za diagonalni premik, ali pa je primarna le vertikalna komponenta, s čimer bi se ta prelomni sistem izenačil s sistemom vzhod-zahod. Problem smeri triadnih prelomov in razpok je rešen le regionalno, medtem ko nastopajo v posameznih območjih rudišča in zunaj njega dokajšnje razlike v smeri prelomnih ploskev. Problem prekrivanja »srednjetriadnih« tektonskih deformacij z mlajšimi smo rešili z detajlnim študijem morfologije in geneze triadnih struktur. Prvotno sub-vertikalne triadne prelomne deformacije so pri gubanju zavzele položaj, ki je bil ponekod vzporeden primarnim (» Talnina«), drugod pa sekundarnim »staro-terciarnim« prelomom (spodnja jama, srednja jama).-Tako je prekrivanje tektonskih faz zavzelo sorazmerno velik obseg. »Staroterciarnim« moramo prišteti še »mladoterciarne« porušitve, ki ponekod tudi prekrivajo »srednjetriadne«. Vendar poznamo reaktivirane »srednjetriadne« prelome in razpoke po razmazu cinabarita, pirita, dolomita, kalcita in črne organske snovi. Novi podatki o odvisnosti razvoja langobardskih sedimentov od tektonskih dogajanj v okviru idrijskega tektonskega sistema Na podlagi strukturne analize smo dobili prve predstave o triadnih tektonskih procesih. Za ponazoritev kinematskega razvoja tektonskega jarka, v katerem leži idrijsko rudišče, ter paleogeografije posameznih stopenj in podstopenj srednje triadepa so bile potrebne obširne sedimentološke raziskave triadnih sedimentov. Za uspešno reševanje teh problemov je bilo treba razčleniti ladinske sedimente v rudišču in zunaj njega mnogo detajlneje kot so to izvedli doslej (I. Mlakar, 1967, 1969). V primerjavi z dosedanjimi podatki o razvoju langobardskih kamenin nastopajo pomembne razlike predvsem pri bazalnih tvorbah ter v oceni debelin posameznih litoloških členov. Neposredno nad srednjetriadno erozij sko-tektonsko diskordanco najdemo poleg skrilavca in peščenjaka skonca, konglomerata ter kaolinitnih usedlin še brečo, tufit, apnenec, dolomit in olistostrome. Našteti sedimenti prehajajo v konglomerat z vložki dolomita, tufita in peščenjaka. Sledi zgornji horizont skonca, ki ga prekriva črn klastični apnenec ter končno tuf in tufit z lečami silificiranega apnenca. Ze prva groba litološka korelacija debelin je nakazala na idrijskem prostoru tri sedimentacijska območja, ki so bila v srednji triadi ločena s pragovi (si 1). Prvi sedimentacijski bazen je tako imenovano severno sedimentacijsko območje (»idrijska srednjeladinska kotlina« — J. Car, 1968), ki leži znotraj žirovsko trnovskega pokrova v okolici Idrije, Gor, Dol in Rovt. Tu dosežejo ladinski sedimenti debelino 660 m. Na Tičnici južno od Idrije ležijo langobardski sedimenti diskordantno na spodnje in zgornjeskitskih kameninah, medtem ko severno in zahodno od Idrije prekrivajo povsod le anizični dolomit. Prodniki grodenskih in permokarbonskih kamenin dokazujejo, da so bili permokarbonski in permski sedimenti v srednji triadi zaradi tektonskih premikov dvignjeni nad erozijsko bazo ter vsaj delno erodirani, čeprav z neposrednim opazovanjem na površju doslej nismo mogli dokazati diskordance med permokarbonskimi in langobardskimi usedlinami (J. Car, 1968). Od tega sedimentacijskega bazena se bistveno loči drugi, idrijski tektonski jarek, kjer je nastalo živosrebrno rudišče. Znotraj tega je že I. Mlakar (1967) v razvoju langobardskih plasti razlikoval dve območji; medtem ko dosežejo langobardski sedimenti v »Talnim« ponekod le 60 m, so v tektonski enoti Karoli debeli celo 220 m (si. 1 in 2). Litološka primerjava langobardskih sedimentov v posameznih delih rudišča je pokazala, da nastopajo razlike v sedimentaciji samo do srednjega dela plasti skonca. Zgornji del horizonta skonca je razvit enotno kot skrilavec, medtem ko je horizont tufa in tufita v idrijskem tektonskem jarku že univerzalen. Na podlagi te zakonitosti smo našli ali potrdili vrsto pomembnih triadnih prelomov, posebno v zgornji zgradbi rudišča. Pomembne rezultate smo dobili z raziskovanjem bazalnih langobardskih plasti in njihovega odnosa do erodirane podlage (si. 1). Prvotno so domnevali, da so bazalne tvorbe v »Talnim« in v tektonski enoti Karoli kaolinitne usedline (I. Mlakar, 1967; I. Mlakar in M. Drovenik, 1971). Novejše raziskave pa kažejo, da kaolinitnih sedimentov v »Talnini« ni, kar je še posebno pomembno pri iskanju komunikacij med posameznimi tektonskimi enotami znotraj idrijskega srednjetriadnega tektonskega sistema in smeri transporta v prvi fazi odlaganja langobardskih sedimentov. Na območju »Talnine« ležijo v dobršnem delu neposredno na erodiranih zgornjeskitskih kameninah kaotični sedimenti, ki prehajajo prek sedimentov z drsnimi teksturami v svetlo siv zrnat, tu in tam porozni langobardski dolomit. Le malo kje je podlaga langobardskih sedimentov tufit. Stik langobardskega dolomita z različnimi permokarbonskimi litološkimi členi ter grddenskim peščenjakom v zgornji jamski zgradbi je imel I. Mlakar (1967) za srednjetriadni tektonski kontakt (si. 2). Tudi v tektonski enoti Karoli in SW od nje se ponekod pojavlja dolomit na bazi langobardskih sedimentov, pogosto pa ležijo neposredno na permokarbonskih sedimentih pla-stovite ali slabo plastovite kaolinitne usedline in šele na njih leče dolomita ali konglomerata. V višjih delih rudišča nad 1. obzorjem, se naslanjajo na paleo-zojski skrilavec plasti skonca, v višini Antonijevega rova pa že tufit. Izravnava prevrnjene sinklinale idrijskega rudišča ter pravilen sklep o značaju stika permokarbonskih in grodenskih plasti z langobardskimi sedimenti sta omogočila tolmačenje, da predstavlja stik paleozojskih kamenin z langobardskimi sedimenti srednjetriadno erozijsko kotno diskordanco. Globinsko vrtanje rudnih teles v skrajnem južnem in jugozahodnem delu rudišča na območju »Talnine« je dalo zanimive podatke o zgradbi tega dela jame, Pokazalo je, da leže tudi tu langobardske plasti diskordantno na permokarbon-skem skrilavcu in peščenjaku. Torej so na območju »Talnine« ohranjene podobne triadne strukture kot nad tektonsko enoto Karoli in jugozahodno od nje. Z upoštevanjem teh razmer in številnih tektonskih podatkov sklepamo, da predstavlja blok paleozojskih kamenin v »Talnini« južni prag idrijskega srednjetriadnega tektonskega jarka (si. 1 in 2). Langobardski sedimenti, ki leže diskordantno na zgornjem skitu na drugi strani južnega praga imajo že drugačen razvoj kot tisti na območju »Talnine« in spadajo v južno sedimentacijsko območje. Stik permokarbonskih in skitskih sedimentov na območju »Talnine« med 6. in 7. obzorjem je torej rezultat srednjetriadne tektonike ter potrjuje I. Mlakarjevo (1969, 45) domnevo o triadnem kontaktu med prvim in drugim delom tretjega pokrova v »Talnim« idrijskega rudišča. Po opazovanju tega kontakta je V. J. S m i r -nov (1965) začel dvomiti v srednjetriadno starost rudišča, ker se je tedaj ta stik obravnaval kot »staroterciarna« narivna ploskev. Izredno bogata ruda v permokarbonskih in skitskih kameninah ter velika koncentracija samorodnega živega srebra v skrilavcu sta dobili s tem enostavno in logično razlago. Kamenine južnega sedimentacijskega območja so ohranjene na ozemlju Vojskega, na Gove- karjevem vrhu, pri Anžicu v dolini Zale in južno ter jugovzhodno od Rovt vzhodno od Idrije. Na podlagi diskordantne lege langobardskih sedimentov na permo-karbonskih plasteh je možno prostorsko povezati vsa tri sedimentacijska območja ter pravilno vrednotiti permokarbonske in permske prodnike v konglomeratu severnega sedimentacijskega območja. Pred rekonstrukcijo kinematskega razvoja idrijskega srednjetriadnega tektonskega sistema smo preučili še genezo nekaterih langobardskih sedimentov, da bi prišli do osnovnih podatkov o sedimentacijskem okolju, relativnem zaporedju usedanja na posameznih blokih in hitrosti sedimentacije. Študij okolja v času usedanja kaolinitnih usedlin tektonske enote Karoli in severnega permokarbon-skega praga ter detajlne sedimentološke raziskave so dale prve zanesljive podatke o njihovi genezi ter o mikromorfologiji triadnega površja in vulkanizma v spodnjem ladinu. Za razlago nastanka idrijskega tektonskega jarka, posebno še tektonske enote Karoli, ter za oceno smeri in dolžine transporta pa so zlasti pomembne raziskave sestave in geneze sedimentov z drsnimi in kaotičnimi tek-sturami — olistostrome, ki zapolnjujejo nekatere dele jarka. Sliko razvoja srednjetriadnega tektonskega jarka dopolnjujejo številne sedi-mentne teksture v skrilavcu skonca in spodnjem delu tufita. Poleg tega smo določevali starost in lego prodnikov v langobardskem konglomeratu v rudišču in na severnem sedimentacijskem območju, Na približne smeri transporta v severnem sedimentacijskem območju kažejo imbrikacije v njem. Ti podatki in časovno vzporejanje erozije posameznih blokov so nam omogočili dobro rekonstrukcijo razmerja med kopnim in morjem v različnih fazah ter nakazali pomembnejše razvojne mejnike. SI. 2. Shematični profil skozi rudišče Idrija. Dopolnjen I. Mlakarjev profil (1967, 5. si.; 1971, tabla 1) Abb. 2. Schematisches Querprofil durch die Idrija Quecksilberlagerstatte. Erganztes Profil von I. Mlakar (1967, 5. Abb.; 1971, Tafel 1) 1 cordevolske plasti, 2 langobardske plasti, 3 grodenske, zgornjepermske, spodnjetriadne in anizične plasti, 4 permokarbonske plasti, 5 diskordanca med zgornjekrednimi in eocenskimi plastmi, 6 diskordanca med permokarbonskimi do anizičnimi in langobardskimi plastmi, 7 »mladoterciarnl« zmik, 8 »staroterciarna« meja pokrova, 9 »staroterciarni« nariv znotraj pokrova, 10 »srednjetriadni« normalni prelom, 11 smer dotekanja hidrotermalnih živosrebrnih raztopin, 12 epigenetsko orudenje s HgS, 13 singenetsko orudenje s HgS, 14 samorodno Hg, 15 žirovsko trnovski pokrov, 16 kanomeljski pokrov, 17 čekovniški pokrov, 18 koševniški pokrov, 19 »avtohtona« podlaga, 20 »srednjetriadni« normalni prelom Veharše, 21 »srednjetriadni« normalni prelom Grtibler, 22 »srednjetriadni« normalni prelom Cemernik, 23 »srednjetriadni« normalni prelom Karoli, 24 »srednjetriadni« normalni prelom Urbanovec-Zovčan, 2V — noriški dolomit, Ki — spodnjekredni apnenec, K* — zgornjekredni apnenec, E — eocenski fliš 1 Cordevol-Schichten, 2 Langobard-Schichten, 3 Gr5den-, Oberperm-, Untertias- und Anis--Schichten, 4 Permokarbon-Schichten, 5 Diskordanz zwischen den Oberkreide- und Eozan--Schichten, 6 Diskordanz zwischen den Permokarbon- bis Anis- und Langobard-Schichten, 7 »jungtertiSre« Horizontalverschiebung, 8 »alttertižire« Deckengrenze, 9 »alttertiare« "Uberschie-bung innerhalb der Dečke, 10 »mitteltriassische« Verwerfung, 11 Richtung der Zustrčmung der Hydrothermalquecksilberlosungen, 12 epigenetische Vererzung mit Zinnober, 13 syngenetische Vererzung mit Zinnober, 14 gediegenes Quecksilber, 15 2iri—Trnovo-Decke, 16 Kanomlja-Decke, 17 Cekovnik-Decke, 18 Koševnik-Decke, 19 »autochthone« Unterlage. 20 »mitteltriassische« Verwerfung Veharše, 21 »mitteltriassische« Verwerfung Griibler, 22 »mitteltriassische« Verwerfung Cemernik, 23 »mitteltriassische« Verwerfung Karoli, 24 »mitteltriassische« Verwerfung Urbanovec-Zovčan, 7V — norischer Dolomit, Ki — Unterkreide-Kalk, K: — Oberkreide-Kalk, E — Eozanflysch JUŽNO OBMOČJE SUD GEBIET V) OJ "O C Uj ce o> s •i —J * a' ^ lu C £ io tt Q SEVERNO OBMOČJE NORO GEBIET WOOm O 1km SI. 1. Shematični prečni profil srednjetriadne geološke zgradbe idrijskega območja konec langobarda Legenda na si. 2. Abb. 1. Schematisches Querprofil durch den mitteltriassischen geologischen Bau des Idrija-Gebietes Ende Langobard Legende in Abb. 2. Sklep Potem ko smo identificirali prelome »srednjetriadne« tektonske faze in določili njihovo srednjetriadno lego ter upoštevali sedimentološke podatke, smo šele mogli celovito rekonstruirati razmere konec langobarda. V ta namen je bilo treba analizirati kinematiko gubanja in narivanja. Prvi korak k reševanju tega problema je bila natančnejša rekonstrukcija oblike izhodne polegle gube (L. P1 a c e r , 1973), s pomočjo katere so bili določeni premiki med posameznimi krovnimi enotami, njihova prvotna lega ter smer gubanja in narivanja. Pokrovi so bili na Idrijskem narinjeni od NNE proti SSW. Njihovi horizontalni premiki znašajo nekaj kilometrov do 30 km za četrti, tj. žirovsko trnovski pokrov. Določena je bila tudi lega idrijskega rudišča, ki se nahaja v prevrnjeni gubi drugega reda znotraj žirovsko trnovskega pokrova. Ta ugotovitev je omogočila študij srednjetriadnih razmer na območju rudišča in njegove bližnje okolice, saj predstavlja izravnava sekundarne gube glavno strukturno transformacijo v postopku rekonstrukcije. Izravnava prevrnjene sinklinale idrijskega rudišča in analiza rudonosnih struktur z upoštevanjem rezultatov sedimentoloških raziskav sta dali okvirno paleotektonsko sliko srednjetriadnega tektonskega jarka, v katerem je nastalo rudišče živega srebra. Jarek je bistveno večji kot je bilo znano doslej iz I. Mlakarjevih del; rekonstruirali smo ga na dolžini približno 19 km od Vojskega do Zaplane. V njem nastopajo poleg idrijskega rudišča tudi pojavi cinabaritne rude v Kurji vasi 10 km vzhodno od Idrije in geokemične anomalije na Vojskar-ski planoti. Rast polegle gube regionalnega obsega, ki jo uvrščamo med primarne deformacije, je spremljala rast prevrnjene sekundarne gube idrijskega rudišča, pri čemer je njeno obliko in velikost pogojevala lega orudenih kamenin med sorazmerno deformabilnimi permokarbonskimi skladi in srednjekarnijskimi klastiti (L. Placer, 1973, tabla 1 in tabla 2 ter 1976, tabla 1). Preučevanje geometrije in mehanizma gubanja sekundarne gube je privedlo do odkritja zanimivih prelomnih deformacij, ki na prvi pogled niso v skladu z regionalno smerjo gubanja in narivanja, saj so se krovninski bloki ob njih narivali za nekaj metrov do 150 m proti NNE, torej v nasprotni smeri narivanja pokrovov. Vendar se je pokazalo, da so takšni premiki v skladu z mehaniko gubanja in narivanja. Medtem ko smo zgornjo mejo močnejše tektonske aktivnosti v srednji triadi na območju rudišča že določili, nam za celotno območje idrijskega srednjetriadnega tektonskega sistema podrobni podatki manjkajo. Prav gotovo so se premikanja v širšem prostoru nadaljevala. Na Cerkljanskem imamo pomembne litološke spremembe še v zgornji triadi. Tudi o začetkih tektonskih premikanj v okviru idrijskega srednjetriadnega tektonskega sistema še ne vemo veliko. O intraformacijski breči v spodnjeskit-skem dolomitu je zbranih le nekaj skopih podatkov. Primerjava litološkega razvoja sedimentov na obeh straneh »srednjetriadnega« preloma »O« nam zanesljivo kaže, da je bil aktiven že v zgornjem skitu. Nekoliko več podatkov imamo o lito-loških spremembah v anizičnem dolomitu, ki so jih nedvomno povzročila premikanja v sedimentacijskem bazenu v zvezi s širšimi tektonskimi dogajanji na Idrijskem (J. Car, 1968; C a d e ž , 1973). SEVERNO OBMOČJE NORO CEBIET SEVERNI PRAC fHfg ž^v^S? Antoni rov-Schlsi J ALNINA ^.J ST^T*"- ..UEGENDES^ IORD HOCH: JUŽNO OBMOČJE SUD GEBIET JUŽNI PRAG SUD HOCHSCHOLLE —H— t—.__ 2 ? A L 5 6 -' w _