P a S n i k liekaj o šolski molitvi. V vsaki dobri keršanski šoli učenci pred šolo in po šoli vselej tudi molijo. To je že stara lepa navada, ktera pa se, žalibog! tii pa tammalo, ali slabo opravlja. Da se otroci ne navadijo tlačansko moliti, naj jim bo v tem učitelj lep zgled. Potem pa naj učitelj tudi pazi: 1} da otroci lepo glasno in počasi molijo, pa tudi ne preglasno, da se iz molitve ne naredi glušivni hrup in krič po soli. 2) Otroci naj v šoli stoje molijo, in naj bodo obernjeni v križ ali na kako drugo sveto podobo na steni. Učitelj naj stoji takd pred njimi, kakor tirja, da naj učenci stoje. 3) Učitelj naj si sam ne zbira molitvic, temuč naj moli z otroci molitvice, ki mu jih odloči duhovni prednik. Preden pa otroci inolijo kako novo molitvico, mora učitelj skerbeti, da jo vsi dobro razumejo. Nikar nikoli ne moli in ne poj z otroci kaj, kar ne razuuiijo! 4) Dolgih molitev ne moli v šoli! Otrok ne more dolgo moliti z zbranim duhom; blebetanje pa je prazno, pa tudi pregrešno. *) A. *) Proeimo, naj nam kdo preo. g- g. katehetov o tej reoi kaj pove. Vredn. Učitelj naj šolo boljša. Ua učitelj šolo boljša, to je, da šola na vse strani napreduje, je treba, da ima pred vsem drugim 1) sam veselje do šole. Učitelj ne sme biti najemnik, ki dela le za to, da zvečer dobi svoje plačilo, in mu ni mar, ali je z delom kaj koristil, ali nič, ali pa je še celo gospodarju škodoval itd. Učitelj naj gre v solo vesel in pripravIjen za svoje imcnituo delo, in naj le premišljuje, kako bi s svojim podukom koristil učencem, cerkvi in ljubi domovini. Slab je učitelj, ki vedno le toži, da mu šola preseda, da bi raji delal, ne ve, kaj, kakor pa da podučuje svojoglavno mladino itd. Tak učitelj že na čelu nosi nezadovoljnost svojega stanii, in ni boljši od nezvestega najemnika. Bog ne daj mladini takih odgojnikov! 2) Učitelj, ki hoče solo resnično boljšati, mora imeti za to tudi prave, dobre lastnosti. Nravne lastnosti, ki naj jih iuia dober učitelj, so: pohlevnost, poterpežljivost in ljubezen do svojih učencev. Učitelj, ki se moško in celo ošabno obnaša, kaže, da ima več na glavi, kakor v glavi, da gotovo ne more kaj prida koristiti v soli. Stari šolski niožje pišejo v mnogih spisih o gerdi učiteljski ošabnosti, in pravijo, da ni bolj nagnjusnega na svetu, kakor je učiteljska ošabnost, naj že bo pri svetnih ali duhovnih učiteljib. Ponižnost rodi pohlevnost, in če je učitelj pri vseh svojih delih lepo ponižen in pohleven, stori veliko, veliko; zakaj ponižnemu in pohlevnemu sercu se vdajajo in vnemajo druga serca; ošabnost pa je samoviastna, in se ji tedaj tudi vse zoperstavlja. Tudi brez poterpežljivosti učitelj ne more shajati. Kako boš živel med toliko ranožico živih pa tudi nerodnih učencev, če te vsaka naj manjša reč zbada in nevolji? Ce je pri kterera stanu treba poterpežljivosti, je je treba naj pred pri učiteljskem stanu, kteri mora tako rekoč svojo pcrvo podlago imeti na kamnu železne poterpežljivosti. Iz pohlevnosti, ponižnosti in iz poterpežljivosti izhaja še Ie prava Ijubezen do otrok in sploh do učiteljskega stana. Brez te Ijubezni pa ne opravi učitelj kar nič. Z ljubeznijo se pridobi ljubezen. Ce učitelj Ijubi svoj stan in svoje učence, ga ljubijo tudi ti, in vsi vkup so kakor skerben oče in dobri otroci. Kaj je lepšega v šoli, če učenci ljubijo svojega učitelja in so mu resnično vdani! Večkrat je to edino in uaj lepše plačilo za učiteljeve trude. Ako ucenci svojega učitelja Ijubijo, ga radi vbogajo, mu radi delajo veselje, in tudi ne zakrivajo pred njim svojih malenkosti. Učitelj ima pri takih učencih veljavo, veljavo ima tudi njegov poduk; veljavni poduk pa sega globoko v mladinska serca ter rodi mnogo naj lepšega sadii. P.