Pavle Zidar
SAD
Njive so žezlo jeze iz rodovitne prsti.
Nikoli ne sme ugasniti sovraštvo, ki rodi.
Sad, ki ga gledam na poti v večer,
je sad jeze
in sovražnosti sad.
Davno nekoč je bila to izčustvovana moč
nad nepravičnostjo in priča temu je
kruh, ki ga je dalo zrno omagane luči.
VODA
Voda je duh
iz dveh atomov vodika
in enega kisika.
Kakor so njeni izviri
nič,
tja se tudi razlije.
Iz niča v nič
šumi
trdo in peščeno.
Kakor vihar skrivnosti strmi v nas
in naznanja sebe
kot svet
in kot duh v enem.
44
To so iste
za mojo pot dol,
za mojo pot gor.
Ne vem, kam bom prišel, ne kam grem, ko bom na vrhu.
ZNAMENJA
Ostre svetlobe na eni in ostre sence na drugi, to so sešitki dnevov, ki prihajajo z mrzlimi
jutri in setvami kosov iz najzgodnejših klicev. Elipse sladkih tonov v školjkah ušes
iz zelene pšenice, koruznih palm, šuštečih tepk in zahlevskih bezgov segajo do korenin,
NA   VRHU
Tu so stopnice za navzgor in za navzdol.
so rast in še več, so duh in oblika, sem jaz kot dojka, ki sanje sesa
z materinimi usti, z materinimi lasmi, materinimi znamenji, materinimi zgubljenostmi v nič.
niti kje bom, ko bom spodaj: na vrhu stopnic.
45
AN ATO M IJ A
Iz dolgih dnevov, iz tiktakajoče svetlobe, iz noči črnosvilenih, kot klot svetlih,
sestoji kratko življenje, tvoje in moje, vsako, tudi srepenje martinčka, barve zelene nemir.
Ista kratkost je v vsem, kjer ni videti konca, kjer so jedra planjav črne pike krvi.
Poljubiva hrbet bele soli, ki jo hlape soline, preden se v soncu ne razcepi na ostre robove trikotij.
Preden se duša ne zdrzne in ne rečeva: zbogom. Konec življenja je vendar zelo dolga stvar.
46
ŠAH
(Mojstru Cudermanu, uredniku Kapelj)
Bog je Mihael Botvinik. Keres, Petrosjan. Bobi Fischer.
Njegov šah je čudovit.
Ima 64 krat 64 polj,
nobeno ni črno,
vsa so bela.
Včasih so kmetje res kmetje
na šahovnici in jih vse
žrtvuje,
kakor se razmeče kravji gnoj,
levo dve lopati, desno tri.
Drugič so kmetje kralji
in kralji kmetje,
ki molzejo krave
in pometajo Peking.
Imenuje jih ljudstvo.
Kako čudovito.
Potem zaigra Bog damski gambit
in spodsuje ljudstvo v prah,
iz lukenj prilezejo ministrice,
katerih imena nismo še culi.
Postanejo kraljice
in gredo na Dunaj, a trebuha
ne puste zunaj.
Vzamejo ga s sabo
in se nam smejejo.
Bog pa igra dalje šah in ne pozna jalovosti.
47