liečni nank v ljudski šoli. Akoravno se naše ljudske šole vedno bolj zavedajo, česa jim je trpba, vendar še v njib sploh preveč vlada nekaka suhota (formalizem) pri navadnih naukih. Ucenci se uče mehanično brati, pisati in z golirai števili številiti. Še celo keršanski nauk se tii pa tam tako obdeluje, da se ne prijemlje ne glave, ne serca. Proč tedaj s suliini podučevanjem in morivnim formalizmom! Ljudska šola naj bode živ terg, kjer se obilno govori, ogleduje, prodaja in kupuje! Otrok naj se uči v šoli tako, kakor ga je mati doma učila. Mati ima nialega dojenčka v naročji, mu kinia, ga kliče, niu kaže reči, ga uči vse prav prijemati; pozneji mu od vsake reči povo, kar otrok more razumeti, potem mu kaže s perstom daljne reči, da ga vadi ogledovati in presojevati i. t. d. Tako uči prosta mati po svoji naravi, in ne ve, da ravno s tem postavlja ona pervo podlago vsemu poznejšeniu razvitju cloveške bistrosti. Učitelj naj tedaj v šoli nadaljuje, kakor so otroci doma pri materi navajeni, 1. j. on naj njih um obrača na stvari, ki so okuli njib in pozneji tudi na vse druge stvari, ki jih ne vidijo. Naš sedanji slovenski ,,Abecednik" ima mnogo tvarine, ktcra daje učitelju dovolj prilike, da se v šoli peča z rečnim naukoni. Pa so učitelji, ki za ta nauk naj bolj pripravne in naj lepše reci puste, da jili otroci le navadno berd, in komaj kaj, ali pa nič ne govoro o tem, in ako govore, pa se jim ne ljubi, da bi stvari do jedra segali in ž njo otroški um budili. V taki šoli je dolgočasno, in ni čuda, da otroci ne bodijo radi v šolo, in starši tožijo, da se otroci v šoli ničesa ne nauče in da se tii odvadijo še takega dela, ki so ga že doma prav in radi delali. Učitelj naj si prizadeva, da se v šoli rcčni nauk neprenehoma snuje in sicer tako, da še učeaci sami ne vedo, kaj učitelj namerja s lem in unira vprašanjem in razjasnilom, ki ga včasi iiiiino grcde vpleia pri berilnib ali pisnili vajah. Ni pa dovolj, da se učenci uče, v šoli le iz knjige ali po učiteljevi besedi reči poznavati; reči, o kterili se učencem kaj pripovednje, se morajo zares kazati ali na podobi, ali v resnici. Naj bi novi šolski predniki v srenji in drugi posebno gledali naj pred na to, da se v naši Ijudski šoli oživi rečni nauk, kajti brez tega je sola mertva sbodnica, ktero imajo otroci in starši več za pokorilnico, kakor pa za učilnico. P.