Denis Poniž
VIVISEKCUA KENTAVROV II. arhaični diapazon
nekje v dolini tretjega
kroga
si napolnjen do roba
besedo k besedi postavljaš iščeš poštarja ki goji kaktuse in ljubi
viktorijanske stole vse dolge popoldneve besede k besedam postavljaš ko si napolnjen do robo
temi izpuliš
pretakanje koruznih niti
preko meglic se splaziš
v šestem krogu
ogleduješ ribe kosmate
roke
noge
šesti krog zaokrožen vzravnan
čudiš se
ko v starem jutru
stoti krog
itoprvego povije
krvave cunje v žaganje
krvave cunje v žaganje
skrite
pravi gospod
iz sosednje ulice
113
114
pesem
sedim
potopljen do drhtečega vrotvi
v zeleno prosojnost
s kožo
ki jo je zgladilo ljubkovanje
tvojih dlani
sedim in pišem pesem
nori ditiromb
zgodnje pomladi
zelenih nojev in bele vročice
rožnatih kamnov
iz globin moje hrbtenice
iz globokih raz
temnih dolin
z razgretimi gozdovi in žilami
z razbohotenimi žilami
polnimi modre sokrvice
nekje med pojočo travo
in raztaijenim oksidiranim nebom
pleševa zasanjani menuet
da se toplota preliva
preko drhtenja stare zapovedi
ljubiti
ljubiti brez prestonko
sebe v opojnosti drugih
in druge v popolnost! sebe
ljubiti ko se razliva zlato
ali višnjevo sonce
ljubiti
z vlažnimi ustnicami
omočenimi v apnenem vinu popoldneva
potujem po tvojem hrbtij
in mu pripovedujem
o stari ukani notranjski
lovcev na polhe
o norih svatbah slivniških čarovnic
o bobnenju črne vode
potujem po tvojem telesu
in sanjam
sanjam njegove odmeve
jn tvoje božanje
izgorevam v prosojnem mrmranju
115
en dan denisa denisoviča
ostal bom kar tako s popolnimi kostmi in urejenimi mišicomi z bronasto čelado in roženim oklepom
popoldne
ob petih popoldne
se rdeči vetrovi
igrajo z mojo mladostjo
doživljam lunin mrk
in selitev polovice tvojih celic
vame
in selitev polovice mojih celic
vate
stojim oblečen v davnino
in si ložem
bojim se gnitja
pri živih kosteh
in dihajočem mesu
bojim se zabadanja pri vlaknastih
laseh
in golih prstih
pripravil sem grmado urokov
da sežgem moje in tvoje preseljevanje
v mojem drobu gnezdijo žužki
čakam na karavano
s kositrnega otoka