103 O ljudskih učilnicah. Libeliče na Koroškem. — Veliko se je že pisalo o začetnih ali ljudskih učilnicah. Iskreni podpiravci ljudskih učilnic in materi svoji Slovenii zvesti sinovi, so nam v ^Novicah" mnogo svetovali, kako naj bi se v ljudskih slovenskih učitaicah poduk na boljo stopnjo povzdignil. Ker je slehernemu pripuseno, povedati kar misli, ne zamerite mi, učilnicam prijatli, da se tudi jez oglasim, ter vam raz-odenem, česar po mojem mnenji pred vsem drugim je najbolj potreba, da se nase ljudske učilnice zboljšajo. Potreba nam je: I. dobrih, za domovino svojo unetih učiteljev. Kaj — bo morebiti kak učitelj zagodernjal — kaj berbraš ti? mar nismo verli sinovi mile majke Slovenije, ali ne podučevamo v maternem jeziku? Dobro vem, da je mnogo učiteljev in celo sivih starčkov, kteri so iskreni rodoljubi in so si na vso moč prizadevali, da jim ljubi materni jezik sedaj prav gladko teče. Vsem takim se ponižno poklonim in iz serca rečem: slava! Naj vam Oče nebeški trud vas obilno poplača! Al žalibog! jih je pa tudi preveč zanikernih in brezvestnih, kterim sicer slovenski duh dobro diši in tekne, toda za slovenščino jim je toliko mar, kakor za piškav oreh. —Vas same vprašam, dragi učitelji! ali zaslužijo taki vasi bratje lepo ime ,?učitelj", kteri v učilnici slovenščino spačujejo z nemščino, na pr.: zakaj si erscht prišel? — ti zu malo znaš, — pojdi s ponka, pokaži plat el tof itd. In kakošni so njih napevi v cerkvi? Lahko rečem, da v marsikteri cerkvi ui nobene podgane in miši več, ker so jih strašni napevi in grozovito mlatenje po orglah že davno v beg pognali. Ako mi tega kdo ne verjame, lahko se do živega sam prepriča, naj gre le v nektere cerkve. In taka se godi v čisto slovenskih krajih! Ali bi ne bilo boljši, da bi nobene učilnice ne bilo? O milovanja vredni otročiči! Da bi se toraj poduk in slovenski jezik v ljudskih učilnicah slovenskih na višo stopnjo spravil, je treba dobrih za blagor naroda našega unetih učiteljev. Od kod pa dobiti dobrih učiteljev? Iz dobrih učiteljskih pripravnic. K po-vzdigi poduka v slovenskih učilnicah je tedaj treba II. dobrih pripravnic, v kterih naj bi se podučevali oni, kteri bodo ljubo slovensko mladino podučevali, kakor potrebe sedanjega časa to terjajo. Govori se vedno in povsod o prenaredbah srednjih in višjih šol; o temeljiti prenaredbi ljudskih šol ni duha ne sluha, kakor da bi tu nobenih poprav treba ne bilo. Da bi se učiteljskim pripravnikom prav učiteljski duh vdihnil, je potreba, naj se učiteljskim pripravnicam vodja izvoli mož, ki je domač, ki jezik svoje domovine in vse nje potrebe in k rajske okolišine jako dobro ume in kteri je že kaj poskusil. Skušnje uče, da se ravno po tistih skofijstvih v učilnicah poduk dobro ravna, kjer se učiteljskim pripravnicam vodja jemlje mož, ki je že kaj v deželi poskusil ter potrebe in okolišine njene pozna. Kdor nič nima, tudi nič dati ne more. Na drobno nočem segati v to, kar bi se v naših pripravnicah popraviti imelo, ker po prenaredbi ljudskih šol se ima ravnati prenaredba pripravnic, v kterih se iz-rejajo šolski učitelji. Naj so pa šole in učitelji po starem ali novem, treba je učiteljem III. učiteljskih zborov. Toda učiteljski zbori, da bodo več ko dozdaj hasni imeli, morajo tudi drugo ter boljšo obleko obleči. Kakošni so bili dosihmal učiteljski zbori? Koliko koristi so učiteljem in ljubi mladini donašali? Učitelji, pri" jatli moji! roko na persa in z mano recite: malo, malo, ali celo nič! In zakaj? Ogleda učilnic je razposlal učiteljem pismeno, kaj imajo prepisati, rečem, prepisati. Po lastnih skušnjah to terdim. Bil sem večkrat v učiteljskih zborih, ter se do živega prepričal, kako so učitelji svoje spise berbrali, ktere so iz knjig povzeli. Potem, ko je vsak svoj spis ali prav za prav prepis zbral, je bilo učiteljskega zbora konec, pa nobene koristi, in po mastnem obedu se je vsak na svoj dom vemil, ne trohice bolji ko prej. Učiteljski zbori morajo torej svojo sedanjo obleko spremeniti. Po mojem mnenji naj bi oblekli takošno le obleko : Pod klop z vsem pisanjem ! Šolski ogleda naj sicer kraj in dan odloči, kjer in kdaj se imajo učitelji — tudi učeniki keršanskega nauka — njegovega okrožja zbrati. So se učitelji zbrali, naj enemu veli z učenci, kterih je ondotnemu učitelju v ta namen odbrati zaukazal, računiti, drugemu brati itd., da se prepriča, kako ta ali uni podučeva, kaj temu ali unemu še pomankuje, in potom naj bi se to v zboru vzelo v prijazen pretres. Pa tudi cerkveno petje bi naj se ne pozabilo, zakaj v nekterih krajih je 6trašno zanemarjeno. Učitelje je treba jako jako spodbosti, da bi jim mar bilo za lastno izobraženje, ter si čedalje boljši čin učenja prisvojili; tisti, ki najumniše podučeva ali prepeva, naj bode očitno pohvaljen ali prejme tudi kako darilo. Prav bi tudi bilo, ako bi okrožnji ogleda učilnic tudi na to gledal, da bi učitelji njegovega okrožja pri vsaki saj konecletni šolski preskušnji bili, ter se tako eden od dru-zega prav in umno podučevati učili. Poduk v ljudskih učilnicah slovenskih na boljo stopnjo vzdigniti, bi pa tudi treba in jako koristno bilo, ako bi enkrat IV. vedna sprememba in odločba šolskih knjig nehala. Že okoli 10 let se knjige v ljudskih in viših učilnicah leto na leto spremenjavajo ter zboljšujejo; al dozdaj je ta vedna sprememba šolskih knjig poduk bolj overala kakor pa podpirala, zlasti v ljudskih učilnicah. Komaj se je učitelj ene knjige privadil, že jo je moral v kot zapoditi, ter si drugo pripraviti. In zakaj je ljudem za učilnice tako malo, ja v nekterih krajih celo nič mar? — Nekoliko tudi za-tegadel, ker morajo otročičem svojim vsako leto nove knjige omišljevati. Naj bi toraj šolski svetovavci se zbrali ter se posvetovali, kakošne knjige bi sedanjim terjatvam ustregle, in za najpripravniše spoznane za dolgo poterdili, da bi zmotnjav in over v podučenji enkrat konec bilo. H koncu pa vsem učiteljem kot prijatel roko podam ter prosim, mi ne zameriti, ako sem kterega z odkrito-serčnim pisanjem piknil. Na noge, učitelji! sada nam je solnce lepše sijati jelo; ne zamudite zlatega časa in popravljajte, kar je bilo doz