Drobtinice iz dnevnika slovenskega učitelja. Spisuje Josip Levicnik. MottO: ,,Nulla dies sine line>l" Stari rimljHnski pregovor. Po tem vvodu prestopili smo na domače živali dojivke, ter so se nam imenovale kot naj imenitnejše prežvekovavke. Iuienovali in opisovali so se nam naj prej zobje teh živali, zlasti sprednji, na kterih se do določenega časa spozna ludi starost živine. Tudi to se je omenilo, v kterih časih živini zobje izpadajo. Potem se je govorilo o čveterih želodcih prežvekovavnib žival, ter se priporočalo, da naj se daje živini za ta važni želodcev posel vedno čas in tudi mir; zlasti naj si vožnji voli nikar nikoli ne vpregajo koj po kermenju. Kazalo se nam je o raznib plemenih živine in se povedalo, da jih štejejo samih goved in ovac do 100 plemen. Nektera plemena spočele so se po golem naključju. Tako je n. pr. 1. 1820. francoskemu ovčarju Ran.\-u storil mali janček, ki je imel silno žlahtno, svili enako volno. Izredil si je to živalico, rabil jo za spuščanje in (ako zaredel sije novo pleme ovac. Tudi mulaste govede zaplodile so se zgolj po naključju, in zlasti po Angleškem in Skociji (Schottland) nahaja se prav veliko mulastih goved. — Nekteri štejejo živinska plemena po njih koristi, nanireč oziroma na mleko, pitovnost in vprežno moč; naj bolj navadno pa jih razdeljujejo po njib domačii v 4 skupine, in sicer: pustinjske, ki se nahajajo v jugo-izhodu in jugo-zapadu Evrope in Azije; — nižavske (Niederungs-), — srednjo zemske (Mittelland-) in planinske (Alpenracen). Srednjo zemske in planinska plemena iniajo zopet svojo razliko v tem, da so ali šekaste, ali pa enobarvine. — Znied pustinjskih plemen se je zlasti ornenjalo ogersko-podolsko pleme, ki se nahaja po Oger- skem, v Galicii in po izbodu noter doAzije; pa tudi po Laškem in Francoskeui. Popisalo se nam je to pleme na vse slrani nalančno, ter je g. docent izrekel želje, naj bi se zaplodil oziroma na vožnjo aioč tudi po planinskih pokrajinah. Nižavska plemena nahajajo se zlasti ob obrežjih severnega in izhodnega raorja. Popisaio se nam je tudi to pleine natančno, ter se omenilo, da imajo krave tega plemena posebno veliko tnleka (3 do 4000 bokalev na leto), zarad česar so si jih nakupili že tudi po Avstrijskem; zlasti v Ogerskem Staremgradu in tudi na Stirskem je že videti (e živine. Mleko vendar nima veliko maščobe, torej ludi za sirovo maslo in sir ni vgodno. Posebno veliko govorilo se je o srednje-zcniskili in planinskib plemenih, ktera imajo naj boljše lastnosti. So namreč težkrga, čverstega života, iinajo veliko mastnega mleka, dajo dobre vprežne vole, in tudi za pitanje so kaj dobre. Naštevalo se nam je potem posebno več planinskih plemen tudi po imenu, popisalo se po domačii, barvi, koristi i. t. d.; da pa vendar ne bom preobširen, naj povera le, da se je za naše kraje posebno priporooevalo: a. miricodolsko pleme, ktero je sicer bolj šibke rasti, pa daje dobro nileko, se da dobro spitati, in ludi za vprego jako dobro služi, in b. labudsko in mariahofensko pleme, ki na velikosti in lepoti prekosila skoraj vsa druga planinska plemena; oziroma na mlačnost vender zaostajate za drugiini. Dodal pa je g. profesor tudi še k svojemu opisovanju raznih plenien prav dobro opazko, da v vseh plernenih nahajajo se dobra živinčeta; le naj se ne pozabi na poglavitno reč, narareč na strežbo in rejo. Biki se n. pr. pogosto tako slabo gleštajo in se tako neprevidno spuščajo po plemenu, da ni čudo, da dobijo kmetijski gospodarji toliko slabega živinskega zaroda. Na dobrih bikib (kjer se namreč dobro oskerbljujejo in primerno spuščajo) je veliko veliko ležeče. Pincgavska, miricodolska in labudska živina slovi le zato, ker ondi posebno skerbno živino odrejajo. Tedaj ne edino pleme, ampak dobra odreja, dobra strežba, ter tečna in redna hrana daje nam dobro živino. Daljni predmet gospodarstvene živinoreje bile so ovce. V Evropi šfejejo čvetere skupine teh živali, ki so se nam po večjem tudi popisale. #) Za naše planinske kraje so se naj bolj priporočevale ovce z bolj debelo gosto volno. V misel so se jemale pri tej priliki jezerske ovce (Seelander aus Karnten), ktere so baje v oziru na mleko in mesnatost posebno dobre; ali volna njibova se ni od več hvalila, torej se je tudi priporočevalo, da naj bi se kako požlahtniti poskušale. Povedalo se je tudi, da so ovc« bele barve bolje mimo černobarvnih. Koze so tudi mnogoterih plemen. Kot naj boljše so se štele neke bele, mulaste, ki se nahajajo po Francoskem; pa tudi naše rujave koze z zakrivljenimi rogmi so se hvalile. Imenovale so se tudi še te živali iz ptujih delov sveta, zlasti ,,Angora"- in wkasmir-koza", ki dajete posebno dolgo in žlahtno dlako (lase). — Konji, o kterih se je dalje govorilo, so tudi mnogoterih plernen. Razdelujejo jih v jutrodeželska, zapadnodeželska in pustinska plemena, ktero poslednje razteza se iz jutrovega noter na Poljsko in Ogersko. Namen konj je vožnja in jabanje. Zmed vseh ,na pervi stopnji stoji arabski konj, ki je sicer bolj nizek, ali v svojih lastnostih popolna žival, ima tako rekoč jeklene mišice; za vprego pa vender ne velja. Zapadno-deželni konji so nasprotno veliki, težki, čversti, vse na njih kaže, da so vstvarjeni za vprego. Pincgavski in štajarski konj sta tako rekoč ,,reprezentanta" zapadno-deželnega ali noriškega plemena. Popisalo se je to plerae po truplu natančno, dostavilo se pa tudi zraven, da ono po slabi odreji (vsled slabih žebcev in zanemarjenega gleštanja) nekako hira. Tudi Francosko ima dobre, težke konje, Angleško pa skoraj naj težje. Jutro- in zapadno-deželne konje pariti je po mislih g. dr. Wi!helma kaj dobro, — nahaja se v srednji Evropi že tudi mnogo konj tacega zmesa, ki glede urnosti pri jahanju celd že arabskega konja prekosijo. CD»'Je prihO *) Mimogrede naj povem, da se je kot najimenitnejše pleme imenovala ^Merino-ovca", ki ima naj žlahtnejšo volno, in je na Španskem še od tisoc let sem domača. Stari prebivalci Španije, Mauii zvani, eo bili v tej zadevi posebno umni živinorejci, bali so se pa tudi tako, da bi se merino-ovce ne bile zaplodile v druge dežele, da so celo smertno kazcn postavili na to, ako bi si bil kdo ktero teh živali iz domače dežele gnati podstopil. 0 sredi prejšnega stoletja so prišle po dam v oaše dežele, kjer so jih zlasti po Ceškem in Moravskcm tako dobro gleštali, da že sedaj skoraj prekosijo prave španijolske ovce. Pis.