71
OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO
ZIZENČELI IN NJEGOVO ZAJHTITNO VOJHEJNE
V Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske je na začetku natisnjena »prva slovenska pesniška literarna poslanica« (France Kidrič) oz. »prva slovenska posvetna pesem« (Mirko Rupel) ali tudi »prva slovenska tiskana posvetna pesem - hvalnica« (Jože Pogačnik) pod naslovom Zajhtitno vofhejne te Krajnfke deshele. Celotni naslov se glasi:
Zafhtitno vofhejne te Krajnfke deshele k' letem useh hvale urednem bukvam Krajnfkiga popifvajna vifoku slahtnu rojeniga, Gospuda
JANESA BAJKORTA V A L V A S O R J A
M. Rupel je v takšnem temeljnem delu, kot je kolektivna Zgodovina slovenskega slovstva (1956: 297) in v Valvasorjevem berilu (1969: 13) naslov pesmi prečrkoval v gajico kot Zaštitno vošenje. J. Pogačnik je v Zgodovini slovenskega slovstva I (1968: 206, 214) naslov poknjižil v Zaščitno voščilo, enako tudi v enozvezkovni izdaji (1973: 118) in v Starejšem slovenskem slovstvu (1990: 275, 306) ter v Slovenski književnosti I (1998: 142, 158), v slednji sicer enkrat tudi v Zaštitno vošenje (1998: 200), medtem ko je v knjigi Starejše slovensko slovstvo: Od Brižinskih spomenikov do Linhartovega Matička (1980: 126) ostal pri prečrkovanju Zaštitno vošejne.
J. Koruza je v razpravi O začetkih slovenskega pesništva (1971: 225) navedel Zaštitno vošenje, v opombi pod črto pa je to podomačil v Zaščitno vošenje. V tej domnevno podomačeni obliki omenjata naslov pesmi tudi B. Pogorelec (1982: 13, ponatis 2011: 184) in I. Grdina (1997: 161). Zaštitno vošenje navajajo še A. Gspan (1978: 108), B. Reisp v monografiji o Valvasorju (1983: 198), M. Orožen (1993: 4), P. Svetina (2007: 26), V. Kočevar (2012: 107), M. Dolgan v Literarnem atlasu Ljubljane (2014: 217), M. Hladnik na Wikiviru (od 29. 12. 2015 popravljeno v Častitno vošejne) in slednjič še M. Kmecl (2014: VII).
M. Miklavčič (1967: 320) in K. Ahačič (2012: 21) težavo zaobideta tako, da citirata naslov samo v bohoričici.
Takšno prečrkovanje poslanice, ki njen naslov zastira, namesto da bi ga odstrlo, je pravzaprav presenetljivo. Zunaj vsakršnega dvoma je, da besedna zveza Zafhtitno vofhejne ne odraža izgovora Zaštitno vošejne, ki potrebuje še domnevno glasoslov-no poslovenjenje Zaščitno voščenje, kar so nekateri pisci tudi počeli. Pod zapisom Zafhtitno vofhejne se pač »skriva« čisto navadno Častitno vošejne, o čemer je svoj čas na graški univerzi leta 1899 predaval že Štrekelj pri predmetu Zgodovina slovenskega slovstva II (Štrekelj 2012: 352). Tako je govoril:
Po šegi tedanjega časa je pridejano knjigi vrsta tako zvanih voščilnih pesmi. Vseh je
enajst, med njimi dve od Vitezovica (kajkavsko-čakavska in štokavska) in ena slovenska
Sisenčelijeva. Avtorjevo ime se nikjer drugod ne ponavlja. Če izvzamemo pamflete na
72
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 1, januar-marec
katoliško duhovščino v prot. pesmarici, je to prva posvetna umetna pesem v slovenskem jeziku: Častitno (ne Zaštitno, Sket) vošejne te kranjske dežele
Naletel sem samo na dva sodobna vira, ki ustrezno navajata naslov Zizenčelijeve poslanice, namreč Častitno vošejne te krajnske dežele. Prvi je Osebnosti: Veliki slovenski biografski leksikon (2008: 1022), drugi pa je članek I. Orel ( (2009: 13).
Originalni zapis Zajhtitno vojhejne naj bi bil v bohoričici, očitno pa je, da je stavec ni bil najbolj vešč. Smiselni zapis bi bil Zhaftitno vojhejne, tisti h bi pač moral stati za z-jem in ne zaf-jem. Navsezadnje tudi slahtnu rojeniga v naslovu poslanice ni zapisano v skladu s pravili bohoričice, kar spet dokazuje nekompetentnost ali površnost stavca in korektorja.
Beseda častiten je v Kastelec-Vorenčevem slovarju (Stabej 1997: 43) razložena kot sopomenka besede častitljiv 'honorificus', vendar se zdi, da je bolje izhajati iz prislova častito 'gloriose, honorifice' (prav tam: 44). Častitno vošejne, v latinski verziji pesmi Applaufus, bi danes prevedli kot 'slavilno voščilo', 'hvalnica'.
VlRI
Kozma Ahačič, 2012: Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: Katoliška doba (1600-1758). Ljubljana: Založba ZRC.
Častitno vošejne. Wikivir. 2. marca 2016.
Marjan Dolgan, 2014: Literarni atlas Ljubljane: Zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani. Ljubljana: Založba ZRC.
Igor Grdina (ur.), 1997: Starejša slovenska nabožna književnost. Izbral in spremna besedila napisal Igor Grdina. Ljubljana: DZS.
Alfonz Gspan (ur.), 1978: Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stol. I (izbral, opombe in komentarje napisal Alfonz Gspan, pregledal in dopolnil A. Slodnjak). Ljubljana: SM.
Matjaž Kmecl, 2014: Novo »zaštitno vošenje« ob izidu slovenskega prevoda celotne Časti in slave vojvodine Kranjske. Studia Valvasoriana: Zbornik spremnih študij ob prvem integralnem prevodu Die Ehre Deß Hertzogthums Crain v slovenski jezik. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska.
Vanja Kočevar, 2012: Odmevi tridesetletne vojne na Kranjskem: Diplomsko delo. Ljubljana: FF.
Jože Koruza, 1971/72: O začetkih slovenskega pesništva, Jezik in slovstvo 17/7. 222-29.
Maks Miklavčič, 1967: Sisentschelli (Sisenthal, Zizenčeli) Jožef. SBL: 10. zv. Ljubljana: SAZU. 320.
Irena Orel, 2009: Starejša besedila kot vir za preučevanje zemljepisnih jezikovnih
1 Mišljena je njegova čitanka (Sket 1893: 93).
Silvo Torkar, Zizenčeli in njegovo Zajhtitno vojhejne
73
različkov. Slovenska narečja med sistemom in rabo. Ur. V. Smole. Ljubljana: ZIFF. 3-22. (Obdobja, 26)
Martina Orožen, 1993/94: J. V. Valvasor o slovenskem jeziku. Jezik in slovstvo 39/1. 3-12.
Osebnosti, Veliki slovenski biografski leksikon, 2008. Ur. T. Stanonik, L. Brenk. Ljubljana: MK.
Jože Pogačnik, 1968: Zgodovina slovenskega slovstva I. Maribor: Obzorja.
Jože Pogačnik, Franc Zadravec, 1973: Zgodovina slovenskega slovstva. Maribor: Obzorja.
Jože Pogačnik (ur.), 1980: Starejše slovensko slovstvo: Od Brižinskih spomenikov do Linhartovega Matička. Zbral, uredil, spremno besedo in opombe napisal Jože Pogačnik. Maribor: Obzorja.
--, 1990: Starejše slovensko slovstvo. Ljubljana: ZIFF.
--, 1998: Slovenska književnost I. Ljubljana: DZS.
Breda Pogorelec, 1982: Beseda ob razstavi. Iz roda v rod: Pričevanja o slovenskem jeziku. (Katalogi, zv. 5.) Katalog pripravili Vladimir Kološa, Peter Ribnikar, Ema Umek. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije. 7-17. (Ponatis v: Breda Pogorelec, 2011, Zgodovina slovenskega knjižnega jezika: Jezikoslovni spisi I. Ur. K. Ahačič. Ljubljana: Založba ZRC, ZIFF. 175-90.)
Branko Reisp, 1983: Kranjskipolihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana: MK.
Mirko Rupel, 1956: Potireformacija in barok. Zgodovina slovenskega slovstva: 1. zv. Ur. L. Legiša s sodelovanjem A. Gspana. Ljubljana: SM. 261-326.
Jakob Sket (ur.), 1893: Slovenska slovstvena čitanka za sedmi in osmi razred srednjih šol. Dunaj: C. kr. zaloga šolskih knjig. Na spletu.
Jože Stabej (ur.), 1997: Slovensko-latinski slovar: Po Matija Kastelic - Gregor Vo-renc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1680-1710). Ljubljana: Založba ZRC.
Peter Svetina, 2007: Kitične oblike v starejši slovenski posvetni poeziji. Ljubljana: Založba ZRC.
Karel štrekelj, 2012: Zgodovina slovenskega slovstva I. Ur. M. Ogrin. Ljubljana: Založba ZRC. Na spletu.
Janez Vajkard valvasor, 1969: Valvasorjevo berilo. Besedila izbral in prevedel ter napisal spremno besedo in opombe Mirko Rupel. 2., izpop. izd. Ur. B. Reisp. Ljubljana: MK. (1. izd. izšla 1951.)
Jožef Zizenčeli, 1689: Joshef Sisentschelli, Zafhtitno vofhejne te Krajnfke deshele. Janez V. Valvasor: Die Ehre defi Hertzogthums Crain: Erster Theil. Laybach, 4b.
Silvo Torkar
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
silvot@zrc-sazu. si