216
Dopisi.
V Gorici 30. junija. —x+y— V predlanski sesiji je obravnaval naš deželni zbor novo postavo zadeva-jočo realne šole. Sklenilo se je, da se imate napraviti v Gorici dve vstrični realki, italijanska in slovenska, pod istim ravnateljstvom. Zastran večih stroškov je teklo dolgo časa pogajanje med deželnim odborom in vlado. Deželni odbor ni hotel privoliti v to, <da bi deželna blagajnica kaj donašala za realki. Re-šenje te zadeve, ki je došlo ne davno deželnemu odboru, se glasi, da vlada ne more dati postave potrditi in izvršiti, ker ne more ona sama vseh stroškov prevzeti. In, ker se je bilo med tem tudi še neko drugo vprašanje sprožilo, to, namreč, da naj bi se napravilo iz sedanjih srednjih šol dvoje narodnih realnih gimnazij,  odložena je  zdaj tudi ta stvar.    Za prihodnjo
*) „Principles of the politicae economy" 5 volumes, London 1849.                                                                                               Pis.
sejno dobo deželnega zbora misli vlada svoje stališče v šolskih zadevah pojasniti in nov načrt predložiti. Bomo videli.*) —Pri včerajšnji tomboli je bilo groza ljudi. Iz Gradišča je prišla tudi mestna banda gori, tako da so nam igrale — z vojaško — 3 bande. — Wolfov nemŠko-slovenski slovar v zvezkih, ki so ga tukaj te dni laški knjigarski opravilniki prodajali, je menda skrivi ponatisnjen.**) Presneto neumna špekulacija, vsaj so morali sleparji vedeti, da se prodajalci že po visoki ceni (15 gol d. in 60 s.) izdajo!
v
Iz Crnic na Goriškem 24. junija. — Naj Vam drage „Novice" potožimo nekaj zarad občinskih spaš-nikov okolice naše na Primorskem. Sploh znano je menda, kako so po druzih komunih (občinah) pretekla leta občinske spašnike razdelili, a ne, kakor pri nas, je županstvo razdelilo pred 13 leti najslabši kraj občinskih spašnikov, najlepše in najboljše občinske spašnike je odločilo sebi, nam ubozim pa so kosti vrgli. Naših občinskih spašnikov je še tri sto oralov (johov) goličave, ktera bi se z umom in pridnostjo v nograde, senožeti in gozd lahko spreobrnila, namesti da dračje, trnje in gosto kamenje svčt pokriva. Nas je 62 obči-narjev, kteri nasproti 12 nasprotnikom zahtevamo, da bi se gori imenovani občinski spašniki postavno razdelili. Zato smo položili tožbo do c. kr. namestništva v Trst. Ono nam je blagovoljno rešilo našo vlogo , zato zahtevamo pravico od županstva in ne bomo mirovali s pritožbo, dokler se nam postavno ne reši. Pregrenko bi bilo, ako se nam ne da, kar od razdeljenih spašnikov na nas pride, in da bi priletni očetje in naši sorodniki morali po svetu kruha beračiti, namesti da bi obdelovali v rodoviten svet predelano zemljo.
Več o b č i n a r j e v.
Koroško. Iz Celovca. {Spomenica. — Konec.) Da so sodnijski in volilni okraji na Koroškem tako narobe sestavljeni, nam je Slovencem v škodo in na zgubo. Čeravno nas je tretjina vseh deželanov, doseh-mal še enega zastopnika ali poslanca nismo imeli v Celovškem deželnem zboru, ki bi poznal naše djanske razmere ter potegoval se za naše pravice in potrebe. Kakor je zdaj sestavljen deželni zbor v Celovcu, nam Slovencem nikakor ni mogoče, visoki c. kr. vladi po njem razodevati svoje potrebe.
Glede teh djanskih razmer nam je pomoči silno in neobhodno potreba. Obljubilo je slavno c. kr. ministerstvo po §. 19. ustave vsem avstrijskim narodom djansko vpeljati zaželeno ravnopravnost; razglasilo je za svoje geslo: „ravnopravnost, resnica in pravica".
Opiraje se na vse te razloge predrznemo se pokorno podpisani zastopniki slovenskega politiškega društva „Trdnjava" s tem pristojno predlagati pričujoče pismo. Slavno c. kr. ministerstvo naj blagovoljno iz tega povzame, kakošna nam se Slovencem v obče, zlasti pa na Koroškem godi, in naj ravnaj kakor bo za prav in potrebno spoznalo«
*) Kazinini gostje nam pripovedujejo, da je tadi za ljubi j. realko, ki se razširi na 7 razredov, došel začasni učni načrt. Ka-kosen neki, bodete vprašali. Posluh Č. bralci! — Z nemškim učnim jezikom, in sploh takošen, da se, kakor je izustil sloviti „Lavdon" še ministru Jiričeku nemški kres iz čistega kadila zažge v ali cel6 pred ljublj. „rotovžem". — Več spregovorimo o načrtu samem, ko več izvemo o njem.                                                               Vred.
**) Gotovo ne! Slišali smo namreč, da dva Laha sta 20 odtiskov kupila v Škofijski pisarniei ljubljanski, dala sta ga potem razdeliti na 52 vezkov z drugačnim naslovom brez imena izdajateljevega in tiskarjevega, in vezati v razno barvane zavitke ter ceno postavila namesti na 2 gold. na 15 gold. 60 kr. Kakor danes iz „ Soče" pozvedamo, preiskuje to sleparijo zdaj okrožna sodnija goriška. Ob4 agenta sta neki dva mlada laaka juda. Dandanes je vendar judovskih sleparij brez konca in kraja na svetu!                             Vred.
217
Da reč bolj razjasnimo, priložimo zemljovid koroške Vojvodine, in en iztis „Geistlicher Personalstand der Diozese Gurk im Jahre 1871". Na zemljovidu je zaznamovana meja obeh narodnosti vsled knjige „Na-rodopis slovansky" (na svitlo dal J. P. Safafik) in kakor se je v najnovejših časih na tanko preiskalo in pozvedelo.
Pred vsem nasvetujemo te-le postave in vodilo:
1.    „ Vsaka fara in politična občina veljd za slovensko, kjer se v cerkvi božja beseda oznanuje po slovenski".
Ugovarja se pogosto na Koroškem, rekoč: „Slo-venci že vsi nemški znajo". Temu ni taka! Slovenci večidel v resnici ne znajo nemški, uradniki pa na Slovenskem večidel trohice ne umejo slovenski.
2.    „Vsaka slovenska politična občina naj bo le pod slovenskim sodnijskim okrajem; vsak slovenski sodnijski okraj le pri slovenski okrajni poglavariji in le pri slovenskem volilnem okraji".
Po tej poti bi se ravnopravnost djansko vpeljala; nehal bi ves prepir o jeziku in narodnosti; zlajšala bi se vsa opravila in uredila pametnije.
3.    „V vse slovenske urade, na primer, okrajne sodnije, okrajna poglavarstva itd. naj vpelje se slovenščina kot uradni jezik".
4.   „Za uradnike v slovenskih uradih, na primer pri okrajnih sodnijah, okrajnih poglavarstvih itd. stavijo se le možje, ki ne samo popolnoma umejo govoriti in pisati slovenski, ampak, ki so povsem rodoljubi in domorodci".
Očita se pogosto  na Koroškem,  rekoč:   „kakošna babil onska zmešnjava  bode nastala,   ko jelo  se bode slovenski uradovati." Ta ugovor je prazen. Ravno narobe je res.   Ako  s Slovenci uradnik obravnuje po slovenski,   ne bode nobene zmešnjave:  dobro  bodo se drug druzega razumeli.    Al prava zmeda je takrat, če slovensko  ljudstvo  slovensko  govori  in nemškega ne razume, uradnik pa nemški govori in slovenskega ne razumi.   In taka je pri nas,   zlasti po  Koroškem. — „Pa bi pomanjkovalo slovenskih uradnikov?" Tudi ne. Imamo že potrebnih slovenskih uradnikov, ki znajo slovenski, ki bi se tedaj tudi uradovati slovenski kar precej privadili.   Služi jih zdaj veliko po neslovenskih krajih.    Naj  se  taki le prestavijo  med Slovence nazaj.   Marsikteri uradnik, po rodu Slovenec, in jezika slovenskega  v besedi  in pismu  zmožen,  sedanje dni skrbljivo zakriva se Slovenca,   ali pa dela  se   celega Nemca,   boj6 se,  da bi se ne zameril komu,  ter sam sebe spravil ob kruh. — Za silno potrebo bi že bilo z začetka,  če  pri vsakem uradu predstojnik znd uradovati slovenski, vse drugo bi se samo od sebe dalo za naprej.    Naj bi  se le noben uradnik ne stavljal  med Slovence v slovenske urade, s tem pogojem, da obljubi, do kakega časa popolnoma naučiti se slovenščine; zakaj človek na stare dni nima več glave zato,  učiti se jezikov.   Uradnik tudi časa nima k temu;  ako bi si po sili moral glavo ubijati s slovenskim ukom,  postal  bi prej ko ne hud,  zagriznjen nasprotnik vsemu še tako pravičnemu prizadetju Slovencev.
5.   „Volilni red naj se prenaredi in tako popravi, da bo tudi za Slovence prav in pravičen".
6.   „Vsaka slovenska občina, vsak slovensk sod-nijsk okraj, vsaka slovenska okrajna glavarija naj bo pod slovensko deželno vlado in slovenskim deželnim zborom, ali pa saj pod slovenskim oddelkom pri deželni vladi in deželnem zboru".
Mogoče bi to bilo tako-le:
a) Ako se slovenski kraji po Koroškem, Stajarskem, Kranjskem, Goriškem in Isterskem združijo veno kro-novino ali celoto, bodi-si pod imenom „Ilirija" ali „Slo-
venija" z enim deželnim zborom v Ljubljani, kot pravem središču slovenskih dežel, in z eno deželno vlado in s posebnim c. kr. deželnim ministrom. Slovenščina bila bi se ve da uradni jezik za Slovence. Ne-Slovencem prebivajočim v tej deželi bi se nikakor ne kratile njih pravice.
Misel ta o „združeni Sloveniji" ni nič novega niti nenavadnega. Bili so do leta 1848. slovenski kraji združeni pod imenom „kraljevina Ilirija"; pridal bi se k temu zdaj samo še slovenski del štajerski. Vpeljala bi se s tem djanska ravnopravnost, dognana bi bila sprava z vsemi 6 slovenskimi deželami, nehal in potihnil bi ves neljubi prepir o jeziku in narodnosti. Dala bi se dežela združena z večidel skoz in skoz enim slovenskim jezikom, dala bi se „Slovenija" ložeje in ceneje vladati, kakor 6 dežel, z dvojim jezikom in 6 deželnimi vladami in 6 deželnimi zbori, ki se o jeziku in narodnosti vedno prepirajo.
Kakor pokorno podpisani društveni odborniki mislijo in se predrznejo ponižno svojo misel tukaj izreči, bode združena Slovenija državi sami, kakor Slovencem in Neslovencem v prid in dobiček.
b) Ako se pa slovenski deli po Koroškem, Stajarskem, Kranjskem, Goriškem, Tržaškem in Isterskem ne združijo v eno celoto, ampak da tudi v prihodnje ostanejo, kakor dozdaj razdeljeni po 6 kronovinah in pod 6 deželnimi vladami, in zbori, dalo bi se Slovencem saj za silo pomagati tako-le:
a) s tem,  da se poslanci   v deželnih zborih na Koroškem,  Stajarskem, Kranjskem, Tržaškem in Isterskem vselej ločijo po narodnosti, kolikor-krat bi bile na dnevnem redu narodna prašanja, na priliko  o šoli  in uradu,  o jeziku v šoli  in uradu.   Posvetovali  bi se Nemci in Slovenci posebej : nasvetovali in delali bi postave, kakor tirja to njih posebni narodni duh in potreba; §) s tem, da se pri vsakej c. k. deželni vladi in pri vsakem deželnem zboru imenovanih dežel napravi poseben slovensk oddelek, in da se pod ta slovenski oddelek stavijo slovenske občine, slovenski sodnijski okraji in okrajne glavarije. Slovenci so cestni in krepki narod: združeni v eno celoto z eno deželno vlado in z enim deželnim zborom  bodo državi trdna podpora.   Tako pa žalibog raztrgani in razdeljeni kot „disjecta membra" brez lastne notranje  veljave pod ptujim jarmom so le narod,   kterega spodriva močneji  sosed,  da si toliko prej   slovenske  pokrajine  tje do bregov adrijanskega morja prisvoji.
Slavnemu c. k. ministerstvu predlaga se ko* nečno pokorno še kazalo vseh slovenskih far, oziroma občin, na Koroškem (vsled duhovnega šematizma za krško škofijo od leta 1871).
Da kratko povzamemo, želimo in tirjamo Slovenci to-le: da bi visoka c. k. vlada nas Slovence združiti in narodno uravnati račila, tako, da nad nami ne gospoduje nijeden drugi narod, nego prav avstrijska vsem narodom enako pravična visoka c. kr. vlada.                             (Druga spomenica prihodnjič.)
Iz Čubra na Hrvaškem 28. junija. J. Z—r. — Že mnogo časa se odlikuje naš kot&r z narodno čitalnico, ki nad 20 različnih časnikov šteje, in kjer se narodna zavest lepo razvija in duševno hrano za bodočnost nabira. — Ker do preteklega tedna to bralno društvo ni bilo še potrjeno od više vlade, smo vsi željno pričakovali tiste srečne ure, da bode naša prošnja uspešno rešena. Doživeli smo ta zaželeni dan, in vnela se je splošna želja ljudstva slovesno otvoriti čitalnico. V torek 20. dan t. m. bil je ovi pomenljivi in veseli dan našim domoljubom, dan otvorenja.    Zgodaj v jutro na-
znanil je topov grom,   da  se je celo selo treslo  in da so skale odmevale,  začetek  omenjene slovesnosti,  po-vekšane   še z  veselo   godbo,   pozvano   iz   Ribnice  na Kranjskem.    Privrelo  je   iz   vseh   krajev   pozvanih  in domačih rodoljubov, članov čitalnice,  neglede na stroške,   akoprem  zadnji  novčič iz žepa ide.    Zbrali smo se vsi na odmenjenem kraji,  od kodar se potem z narodnimi na  prsih pripetimi  šopki in z lepo zastavo na čelu podamo   v krasne  z venci  in  mnogimi narodnimi zastavami okinčane prostorne čitalnične dvorane. Tukaj bila je   prva  volitev  čitalničnega  odbora.    Po redno dovršeni volitvi imeli smo vsi udje skupni  obed,   med kterimi   so  se  govori  in napitnice v čast in slavo Hrvatske  in   vseh  Slovanov  vrstile.    Vsaki napitnici in vsakemu govoru pa so  doneli živio-klici,   veselo petje naših čitalničnih pevcev in grom topov. Med govorniki, kterim vsem čast in hvala  gr6,   naj   izrečem   posebno hvalo  našemu, vrlemu  grajščaku   pl.  g.   Ghyczy-tu, g. kanoniku Zagar-ju iz Trsta, vzlasti pa iskrenemu Slovencu g.  Sčitomiru Vilhar-ju,  posestniku v Pre-zidu.   On posebno je povdarjal živo potrebo zedinjenja južnih Slovanov, rekši, da nas Slovanov je ko listja in trave, da jim nikdar solnce ne zatone; ko nam južnim Slovanom solnce za goro zaide,   našim bratom na drugem  kraji  zopet izhaja itd.    Povdarjal je,   kako  nas gospodujoči drugi narodi zatirajo in v kaki nadlogi da se znajdemo, — kako  se  našim milim bratom Slovencem slabo godi, kako so v Beču prosili, naj bi se jim saj toliko dovolilo,   da  bi  v  svojem jeziku uradovati smeli,  pa niti tega niso izprosili,  temveč zasmehovaje se jim je velelo, da lahko vso svojo literaturo  v torbici odnes6! — Bralo se je na obrazih vseh članov, kako je Slovencev nemila osoda vseh   srca ganila in splošna želja do  zedinjenja se   vnela.   —  Po   obedu imeli smo ples, potem govore, petje in vse se je vrstilo v najlepšem   redu   do  jutra  druzega  dne.    Marsikter  kraj   na Kranjskem, zlasti pa meni nepozabljiva Kranjska gora na Gorenskem, kjer bivajo moji dragi prijatelji in kjer se ljudstvo še ubogo malo zaveda narodnosti svoje, naj si vzamejo izgled nad svojem sosedu vrlem Hrvatu, naj se zbudijo   iz   duševnega spanja.    Vsem tem  zakličem z  navdušenim  glasom:    Zdramite   se   iz  sramotivnega spanja! Živila domovina! *)
Z ldriJSkih hribov 23. junija. —k— Raznesel se je bil pred nekimi dnevi glas po vsi naši okolici, ki je mnogo strahu napravil, da se je vselilo iz Hrvaškega 17 roparjev v našo okolico v gozd od Logaca proti Ipavi. Naše občine so dobile takrat ukaz, od vasi do vasi na stražo hoditi. Roparjev niso nikjer zagledali; marsikter klatež pa, ki ni imel domovinskega lista, marsikter tat je prišel sodniji v roke. Naši ljudje pa, kakor tudi drugje, ob tacih dogodbah, ki strah širijo po deželi, pogostoma tožijo, da je čedalje več hudodel-nikov in jih še zmirom več bode, zato, ker se jim po sedanjih postavah v ječah bolje godi kot mar-sikteremu poštenemu kmetu in rokodelcu na njegovem domu! Vlada sama je veliko kriva naših sedanjih nadlog. Poglejte le, s kako cvetočimi obrazi, lepo rejenimi trebuhi se iz jetnišnic na dom vračujejo. Vsaj mora srce boleti človeka, ko sliši pripovedovati dogodbe kakega domu prišlega hudodelnika, ki se hvali: kako se mu je tam dobro godilo, kako je imel tam vse v lepem redu, desetkrat bolje kakor domd, in da najbolje je,  kdor nima doma kaj jesti,  naj kaj stori, da
*) Zalibog! da ca naši slovenski zemlji in prav v Jesenicah in Kranjski gori nekteri ptujci in poptujčenci zvonec nem-škntarstva in brezverstva nosijo na sramoto domovini naši! Se D611inger-u, o kterem niti mladi Schrev niti mladi Ruard vse svoje žive dni nista nič vedela in slišala, so Asslingerji, ne pa Jeseničarji poslali čestitko!!                                                      Vred.
218
ga zapr6; ondi dobi dobro hrano, čedno stanovanje, snažno oblačilo. Naj gospodje iz sodnij in tisti, ki postave delajo, stopijo včasih med ljudstvo, da slišijo, kako hudodelci sami sodijo tiste naprave, ktere bi imele grešnika poboljšati, pa ga dandanes še bolj popačijo, demoralizirajo. Tako deleč je zabredel liberalizem pod Giskrovo vlado, da se sami hudodelci norčujejo iz jetnišnic, — pošteni ljudje pa z glavo majajo, z dihajoč, kam smo prišli!
S Črnega vrha nad Idrijo 30. junija. (Nova čitalnica; prošnja.) Tudi naša vas je po prizadevanji tukajšnjih rodoljubov stopila v vrsto onih krajev, ki imajo narodno čitalnico. SI. deželna vlada je potrdila pravila, in 26. dan t. m. je začasni odbor sklical občni zbor, kterega je z ogovorom pričel začasni predsednik gosp. Ivan Poženel, tukajšnji učitelj. V kratkem pa jedernatem govoru je dokazal potrebo in korist bralnih društev (čitalnic). Potem je bila volitev novega odbora. Vsi smo se z veselim srcem razšli in si zagotovili v kratkem slovesno odpreti našo mlado čitalnico. Ona šteje do sedaj še le nekaj čez 30 udov, upati pa je, da jih v kratkem pristopi še več. Ker so pa naši udje večidel zelo raztreseni, da morejo le ob nedeljah v društveno sobo dohajati in časopise prebirati, vredil je odbor to stvar tako, da bodo udje bukve in časnike si na dom lahko izposojevali. — Knjige pa veljajo denar; blagajnica naša je sedaj, žalibog, še — prazna. Obrne se tedaj odbor prijazno do vseh slovenskih rodoljubov in dobrotnikov s preponižno prošnjo, sosebno pa še do Vas, častiti naši rojaki, ki ste v tej občini rojeni; ki ste tukaj prve nauke v cerkvi in šoli slišali in ki ste zdaj po duhovskih ali svetnih službah po širokem svetu razpostavljeni, da blagovolite se na svoje brate in nekdanje prijatelje ozreti in po svoji moči podpirati našo novorojeno, zdaj še ubogo čitalnico bodi-si s knjigami ali denarjem. Vsak darček se bode s hvaležnim srcem sprejel, ki naj se pošlje čitalniškemu odboru ali podpisanemu tajniku. Mlado zdaj drevesce postane s pri-pomočjo skupno kmalu čvrsto drev6!
Za odbor: Pr. Bezeljak, tajnik.
Iz Kamnika 1. julija.  M-v.   (Veselica na Rovu.) Tretjo nedeljo po binkoštih  imela je naša  čitalnica izlet   na  Rov   k „Pircu".    Razen  udov  sebralo  se je tudi druzih ljudi, dokaj tudi kmetov, tako, da vse mize so bile obsedene  pri   postrežljivi ,,materi" Vavpetovki. Streljanje    z   bližnjega   grička   pozdravljalo   je    doale goste,  in kdor se je hotel pridružiti udom čitalničnim, kazale ste mu dve zastavi, kje Slovenec Slovenca najde. Ni me volja na drobno opisovati, kako zidane volje da smo bili na Rovu, kajti to se razume samo po sebi ondi, kjer se Slovenec se Slovencem brati. Tudi ne mislim  naštevati   napitnic; vsaj vsakdo v6, da v veseli  družbi  brez  njih nikdar ni.    Ne smem pa zabiti nekega govora,   ki je  navdušil vso družbo.    Da le kratko povem, bilo je jedro govoru tole: ,,Dr. Jan. Bleiweis je narodu našemu toliko koristil, da, ko bi hotel „Tagblatt" zasluge njegove popisovati, bil bi ves njegov list premajhen,   a vendar   pa „Tagblatt" vedno renči nad njim, ter ga,  kakor škorpijon vščipne, kjer ga le more.    Pa  to je  dobro,   da  Bleiweisu „Tagbl." šČipavnice več koristijo, nego škodujejo.   Toraj naj živi naš oče dr. Bleiweis!   Škorpijon pa, ki ga dan za dnevom ščiplje v Ljubljani,   naj se požuri,   da si  še bolj škarje nabrusi, ki bi vspešneje strigle mah po ljubljanskem nemčurskem močvirji!"    Blizo  tako  se je glasil govor nekega mladega, nadepolnega Slovenca. In „živio", trikrat  „živio"  dr. Jan. Bleiweisu!  razlegalo se je po okolici krog in krog, ko govornik končd govor svoj. — Naposled ne smem  pozabiti  še  tega,   da   so   nas  naši vrli godci prav dobro  razveseljevali  z   lepimi   sloven-
akimi melodijami ; mladina pa se je tudi malo zavrtela pod milim nebom. Kogar pa je mikalo, si je lahko na P. travniku telo vadil. In res smo videli, kako znajo Kamniški fantje dobro „v sužnost devati" telo svoje. In ko je zvonilo Ave Marija, smo odrinili čez Radomlje nazaj v Kamnik. ,,Živeli Slovenci!" tako nas je pozdravljalo ljudstvo, kodar smo se srečali. V dra-zem spominu nam ostane 18. dan rožnika.
Iz Kamnika 2. julija. — V predzadnjih „Novicah" je bila omenjena našega mesta svečanost papeževa, zraven pa umazano djanje dveh ponočnih rogoviležev, ktera sta čez polnoči bila v kavarni, potem pa šla nad šolo, popolnoma zgovorjena, izlit svoj liberaluški žolč nad njeno okinčanje. Ta „Novični" dopis jima je pa za kožo segel tako, da sta po plakatih, ktere sta dala natisniti in potem na vogale mestne in na mnogo hiš nalepiti, občinstvu očitno oznanila, da zahtevata dokazov, da sta res zastave s šole trgala, drugače bosta dopisnika za lažnjivca in obrekovalca razglasila. Da, da! s dokazi se jima bode spričalo škandalozno početje in še s prisego na drugem mestu potrdilo, kaj sta govorila, ko sta na umazano delo šla; zraven pa se bo še tudi to vprašalo: kdo li jima je po postavi predpisano pravico dal plakate na vogale nabijati, ker prilepljeni kolek za 2 solda nikakor še ne spričuje gosposkinega dovoljenja za očitno nabijanje plakatov. To dejanje je sopet veliko nevoljo včinilo pri mirnih mestjanih, kteri so do grla siti škandalov glasovitih rogoviležev. Nek pošten kmet, ki je to „aufforderung-o" bral, ki je tudi slovenski tiskana bila, je rekel: „če se bodo take grde reči na šolskem poslopji godile, kakošno spoštovanje morejo otroci potem imeti do šole? In res je to! kajti šola je narodno svetišče, po uku posvečeno omiki! Kaj neki je rogoviležem šola storila, da je ne pustijo pri miru? — V onem dopisu, ki je rekel, da je Pec bil tožen od g. Lilegga za to, ker je križ nosel, imamo popraviti le to, da ni bil tožen zarad tega vzroka. — V čitalnici naši se je v nedeljo igrala spet „Jamska Ivanka" tako dobro, da vsem igralcem radostni kličemo: hvala!
Iz Ljubljane. (Iz deželnega šolskega sveta.) V po-alednji seji se je med mnozimi druzimi naznanili šolskemu svetu naznanilo tudi to, da je od ministerstva nauka došel začasni ukaz, da se ljubljanska realka a prihodnjim šolskim letom raztegne od 6 na 7 let in po tem, se ve da vredi učni red. Ves ta ukaz pride v razpravo dež. šolskemu svetu še le tedaj , ko pride njemu nazaj od vodstva realkinega, kteremu je bil v v poročilo poslan. Začasni ta ministerski ukaz, dokler namreč deželni zbor kranjski ne izvrši šolske postave, stavi učenje laškega jezika v vrsto obligatnih naukov, kterega se mora tedaj vsak realec učiti, — francoski jezik je v viših razredih obligaten (predpisan) nauk onim učencem, kterim jezik slovenski ni obligaten, — slovenski jezik pa — če nismo napak slišali — je le onim učencem ljubljanske realke obligaten nauk, kterim učiti se ga stari ši ali v ar h i velevajo.
Po takem, ako je laški jezik izrekoma obligaten, slovenski pa le pogojno obligaten, bi slovenska kranjska dežela hipoma laška postala in Viktor JSmanuel imel bi pravico aneksirati si jo! Noben umen človek ni in ne more biti zoper to, da se mladina v srednjih šolah uči mnogo jezikov, in da vzlasti laški kakor nemški jezik sta učencem naših viših šol potrebna, — al da gosp. minister dr. Jiriček učenje edinega deželnega našega jezika odvisno dela od milosti, to je od umnosti ali neumnosti starišev ali varhov, to nam podira vse zaupanje, da ministerstvo ima resno volje za spravo narodov! Deželni šolski svet mora energično protestovati zoper tako  sramotenje deželnega na-
219
šega jezika in naloga naših državnih poslancev je gospoda ministra nauka vprašati: ali morebiti ve , da je tudi finančni minister še le vprašal ljudi, ali hočejo gruntne, hišne in druge davke plačati ali ne? in ali je tudi minister vojaštva vprašal stariše, ali hočejo svojega sina v soldate dati ali ne? Nadjamo se, da minister Jiriček ne hodi Hasnerjeve in Strehmajer-jeve pogubivne poti!
—   (Deželni odbor) je v seji 1. julija t. 1. dovolil poberanje priklade 17 odstotkov na vse neposrednje davke leta 1871. po vseh v šolo v Krškem všolanih krajih Krške županije za zboljšanje plačila šolskega učitelja in za druge šolske potrebščine.
— (Odboru družbe kmetijske) je v poslednji seji pod predsedstvom c. kr. deželnega predsednika pl. Wurz-bacha med drugim tajnik dr. Bleiweis poročal o sledečih zadevah: Ministerstvo kmetijstva dovoli družbi 250 gld. za natis po g. Schollmajerju izdelanega poročila o žetvi lanski in dotičnega zemljovida; — ministerstvo kmetijstva na predlog družbe kmetijske dovoli, da izmed 10 učiteljev, ki bi bili imeli ob šolskih počitnicah v Gradec iti kmetijstva se učit, gr6 večidel v Gorico, kjer bodo imeli v slavni c. k. svilorejni po-skušalnici lepo priliko se temeljito podučiti v murbo-in sviloreji in se jim poleg tega drugi nauki bodo razlagali v slovenskem jeziku. Ker je odločba v tej zadevi prepuščena c. k. deželnemu predsedstvu, je gosp, predsednik obljubil, da 8 učiteljev posije v Gorico, 2 pa v Gradec. — Dalje je ministerstvo kmetijstva naznanilo, da brž ko bode nova mašina za drenažne cevi narejena, tudi družba kmetijstva dobi eno. — O ponudbi g. pl. Langerja, po kteri proti primernemu odškodovanju hoče grad Bršlin z dotičnim posestvom in še več druzega prepustiti v namen kmetijske, vinske, svilo- in čbelorejske šole, je bil vitez Gutmansthal, glede na to, da se odboru Bršlin jako pripraven zdi za tako šolo, naprošen, naj ogleda celo to posestvo in kmalu poroča, da stvar more priti v prihodnji deželni zbor. — Gospod Ed. Urbančič, grajščak v Predvoru, je odboru tistih 60 gold., ki jih je on v Kranji dobil za premijo lepe krave, izročil s to nalogo, da se ta denar naloži v hranilnici in vseh 60 gold. z obresti vred za premijo da telici 2 do 3 leta stari, kedar se bodo spet premije delile v Kranji. — Gosp. Rajm. Kastelicu, c. k. oficijalu drž. računstva, je odbor zahvalo izrekel za lepo poročilo o rib-štvu kranjskem. — Za nove ude družbine so bili sprejeti gospodje: Alojzi Drmel, posestnik vBoštanji, Jan. Leveč, posestnik v Dolu in Jakob Vodnik, posestnik v Zalogu. — Sejo današnjo pa je gosp. predsednik začel s tem, da je milovanje izrekel o smrti g. dr. Jan. Ahačiča, odbornika večletnega; ves odbor, vstavši s^edežev,  je pritrdil predsednikovim besedam.
—  {Železnici iz Loke v Skeden (Servolo) pri Trstu) odpira se nekako upanje; vsaj mestni zbor tržaški je zdaj za-njo.
—   (Občni zbor hranilnice) je včeraj dovolil 300.000 goldinarjev za zidanje in pohišje ljubljanske realke.
—  (Veliki sejm) „Češnjev sejm" navadno imenovan, ni privabil veliko ljudstva iz dežele, ki ima zdaj s košnjo čez glavo dela. Kdor pa je prišel, ni prišel le zijalov prodajat, ampak kaj kupit ali prodat. Zato kramarji in trgovci še precej hvalijo sejm, ki bi pa veliko živahneji bil, ako bi ne bilo te napake bilo, da so ljudje v Radoljci in Kranji čakali železnice kakor ob tržnih dnevih ljubljanskih, pa je ni bilo. Goveje živine niso veliko prignali, in še med to bilo je le malo pitane; prodala se je pa lahko po dobri ceni, ker je bilo dovolj kupca. K6nj so pa toliko prignali skupaj, da morebiti še nikoli toliko.    Videlo se je,  da so  kmetje
prejšnji čas čez lastno potrebo, le na špekulacijo, kupovali vojaške konje, zdaj pa, ko pričakovanih kupcev ni bilo in je krma vendar le draga, je vsak hitel znebiti se živine, če tudi v veliko zgubo.
—  (Vreme) neprenehoma deževno, zvedrilo seje vendar v četrtek, tako, da imamo zdaj že 6 dni zaporedoma lepih, košnji pa tudi žitnemu zorenju ugodnih dni. Vendar žetev ozimine se bode tako zakasnila, da se je bati, da ne bo mogoče ob pravem času sejati ajde. Že Val vazo r je v svojih bukvah skoraj pred 200 leti opominjal: „če 14 dni po sv. Petru in Pavlu ni vse žito v kozolcih, ajde ne sej".
— (Cerkveno petje.) Preteklo nedeljo je pelo v stolni cerkvi okoli 20 dečkov z moškim zborom vred latinsko mašo od dr. Benza, potem ofertorij „Ave maris stella" od dr. Vogelmann-a. Mladi pevci, po gosp. A, Foerster-ju izučeni, so precej težko mašo samostojno, brez pevkinj, prav dobro izvršili. Moški zbor je še graduale „Ave Maria" od Mčchure izvrstno pel. Vsak začetek je težak; al trud, ki ga imamo z malimi dečki, se pozneje dobro poplača, ko dečki glasove v tenor in bas premene. Tako dobimo dobro vajene pevce, kajti v poznejših letih se za petje ne dd več toliko storiti. Toraj je deška pevska šola hvale in podpiranja vredna, ki jo je že lansko leto prečastiti in za lepo cerkveno petje ves vneti g. prost dr. Pogačar ustanovil.
—  (Na goro! na goro!) tako se odmeva glas poleti pri vseh, ki so trdnih nog in zdravih pljuč. Tako potovanje pa je le v druščini prav veselo in pod vodstvom izvedenih hribolazcev varno. Zato so osnovali prijatelji naših krasnih planin za pomenke posebne shode vsak
Eetek zvečer v gostilnici pri „Blumenstockel-nu". Vsak, dor pride, bode radostno sprejet. — Mi bi le to želeli, da planinskim prijateljem bi se tudi to posrečilo, vsaj že enkrat — zapoditi deževne in snežene oblake — v Sibirijo!
—  (Govorniške vaje) v čitalnični dvorani so prihodnjo saboto, ob poli osmih zvečer. Končal se bode razgovor o slovenskem časništvu po dr. J. Bleiweisu, in pričel drug predmet po dr. Razlagu. Vabijo se vvta shod  udje „Slovenije" in čitalnice.
—  (Čitalnica) napravi drugo nedeljo, to je, 16. dan t. m., ako bode vreme ugodno, glasbeno „besedo" na vrtu čitalničnem. Program se naznani drugi pot; danes povemo le to, da se z govorom prične beseda", pri kteri se bodo pesmi vrstile z godbo, ki bode menda tudi svirala Zajčevo „Popotnico" , zloženo na čast hrvaškemu prvaku Mrazoviču.
—   (Vrtec) je^novo poletje svojega obstoja prav častno nastopil. Čedalje širje polje obdeluje na korist mladini naši, pridno prinaša lične podobice in priklada cel6 pesmice za petje ubrane. Vreden je tedaj krepke podpore. Radostni so zapazili, da se je ljubeznjivo tudi ,,Vrtec-a" spomnila velečastita naša pesnica Lujiza Pesjakova, ki poslednji čas posebno marljivo in na mnogo stran obdeluje polje n&rodne poezije — na slavo domovini naši.
220