MED KNJIGAMI
PAVLE ZIDAR,  SOHA Z OLTARJA DOMOVINE
Naša sodobna literarna prizadevanja se pno v visokem in pisanem loku od preprostega, deskriptivnega realizma v tradicionalnih okvirih vse do abstraktnega, hermetično zaprtega izpovednega sveta. Stvarnost odprtih in nerešenih vprašanj in svobodnih izpovednih možnosti postavlja vsakega avtorja pred kopico vsekakor kompliciranih problemov sodobne človekove individualne in družbene usode. V tem nemirnem in ostrem preverjanju resnice in resničnosti posameznih literarnih izpovedi je vsak glas, ki se poizkuša rešiti jalovosti in duhovne anonimnosti, vsekakor zanimiv in vreden pazljive pozornosti. Med take poizkuse nedvomno sodi Zidarjeva Soha z oltarja domovine, prozni prvenec avtorja, ki smo ga doslej poznali le kot pesnika.
Zidarjeva Soha ni niti novelistična zbirka niti roman, marveč nekoliko ohlapna, v štiri poglavja zaokrožena pripoved z izrazito avtobiografsko noto. V vsebinskem okviru zajema vojni čas in prva leta po vojni, v avtobiografskem pogledu pa opisuje avtorjevo otroštvo in leta zorenja. Z motivno in idejno naravo Zidarjeve Sohe se ponovno predstavlja problemski svet, ki ga je naša literatura opisala že v neštetih inačicah v povojnih letih. Toda kljub omenjenemu notranjemu in zunanjemu vsebinskemu sorodstvu z vojno in povojno tematiko v slovenski prozi se Zidarjeva knjiga v marsičem loči od vzgledov iz prejšnjih let. Zidarjeva proza je predvsem antiidilična, kar pomeni, da odkriva ali vsaj poizkuša odkrivati neka druga, pomembnejša in značilnejša življenjska in moralna dejstva, kakor pa smo jih navajeni registrirati ob dobršnem številu proznih del, ki opisujejo isto časovno obdobje. Namesto idealiziranega in mitologiziranega otroškega poguma v vojnih časih, namesto romantičnega upodabljanja vojnih dogodkov in spopadov s sovražnikom, opisuje in odkriva Zidarjeva knjiga grozo in stisko otroštva v vojni. In namesto naivno pozitivne slikanice o uradnem optimizmu povojnega graditeljstva nam podaja Soha nekoliko groteskno kritično podobo skritih in ne povsem prijetnih resnic o tistih letih. In prav s tem, kar je bilo doslej ugotovljenega, je morebiti naj-točneje opredeljen značaj Zidarjeve proze.
Opisi otroštva in otroških iger, očetove smrti pa učiteljevanja in volitev so izoblikovani zelo sugestivno, neokinčani in literarno nelažni so v svoji stilni fakturi, pa kljub temu tolikanj plastični in pristni, da jih ni mogla iztisniti iz sebe zgolj avtorjeva tenkočutna prizadetost, marveč so potekli, dejal bi, iz globine avtorjevega moralnega in kritičnega srda. Če ne bi avtorjeva pripovedna nit bila vse preveč odvisna od nekoliko enostransko forsirane avtobiografske linije in bi se namesto tega raje ustvarjalno sprostila v oblikovanju ne zgolj subjektivnega življenjskega gradiva, bi tudi opis sicer grozljivega, a ponesrečenega atentata ne izzvenel tako suho in dokumentarno opisno, kot izzveni tako. Avtor je v svoji spominski ogorčenosti ob lastnem doživljaju spregledal, da atentatorsko dejanje prerašča okvire otroškega, nezavednega in mehaničnega doživetja in se dviga na ravnino objektivno tragičnega in krutega protinaravnega in protiživljenjskega pojava v vojnem času.
* Pavle Zidar, Soha z oltarja domovine. Cankarjeva založba. Opremil Savo Sovre. Ljubljana 1962.
266
Sploh se mi zdi, da se je Zidar kot prozaist vse preveč prepustil in podredil direktnim avtobiografskim doživetjem. Vzrok za to moramo iskati v njegovem dosedanjem pesniškem oblikovanju in ustvarjanju. Le-to pa je seveda zaradi svoje narave povsem neločljivo povezano in odvisno od elementarnih in primarnih osebnih doživetij sveta, življenja in stvari. Zato Zidar kot prozaist s pesniško provenienco kdaj pa kdaj omahuje pred življenjskim dogodkom in njegovo mnogostransko razsežnostjo, zato se mu idejno jedro dogodka in njegove usodnosti zakrije, kot se je zakrilo v opisu atentata v avtobiografsko rezoniranje, groza dogodka pa v avtorjevo moraliziranje o preteklosti in vojni.
Zidar se poizkuša v Sohi dvigniti na raven moderne angažirane proze. Modernosti Zidarjeve Sohe ne smemo iskati ne na oblikovnem polju niti v okvirih sinteze in prepletanja sodobnih filozofskih tokov s proznimi in intelektualistično pripovednimi elementi, marveč v avtorjevem načelnem idejnem izhodišču. In prav to izhodišče, ki je pogojilo antiidilične in groteskne tone v tem Zidarjevem proznem prvencu, se mi zdi glavna literarna značilnost Sohe z oltarja domovine.
Bojan   Stih
267