življenje
in svet
Tedenska priloga .Jutra"
Štev 44	V Ljubljani, dne 12 novembra 1927 Leto 1
Ibis:
Fran Levstik, nas klasik.
Ob štiridesetletnim smrti.
(16. novembra 1887—1927.)
Štirideset let je že od njegove smrti: «Prvak pesnikov in jezikoslovcev slo* venskih», mu je zapisal «Ljubljanski Zvon« po smrti. Danes gledamo neko^ liko drugače na prvaštvo tistih časov, toda če prelistavamo Levstikove zbra* ne spise, čutimo, da nam tudi iz zastarelih strani diha naproti močna osebnost. Morda smo celo bližji Fra* nu Levstiku nego na koncu stoletja. Fran Levstik in Ivan Cankar sta dva sopotnika. Oba prvaka — borca. In če kdo izmed Prešernovih duševnih po* tomcev zasluži, da njegovo ime iznova prešine ves narod, tedaj je to Fran Levstik. Evo nekoliko skromnih ob* robnih beležk — ob štiridesetletnici njegove smrti.
Slovenska grča.
Stritar pripoveduje, da se je med ljubljanskimi študenti govorilo o Lev* stiku kakor o «čudoviti prikazni«. Ne* kega dne mu je mati pokazala s pr* stom mladeniča, ki je šel po trgu in šepnila: «Retenski». Bil je Levstik, do* ma iz Retja pri Velikih Laščah. «Tako nisem nikoli ne prej ne pozneje videl stopati nikogar; tako krepko in od* ločno, tako moško in samozavestno. Tako ie znal korakati samo Levstik.«
Moški in samozavestni korak mu je ostal vse življenje. «Usoda» mu je na* klonila hude boje. Odjedali so mu kruh in je živel dolga leta v pomanj* kanju. Nasprotniki, nevoščliivci, spletr karji, denuncijanti so ga grizli kakor miši. Živel je v dobi, ko ni bilo lahko biti Slovenec, še težie Slovenec * bo^ jevnik. Doma so klečeplazili pred «očetom naroda«, «oče» in vsi njegovi so klečeplazili pred Dunaiem. Zahtev vali so. da bodi človek mehak, gibčen, uslužen in skrojen po splošnonarodni meri. Če vsi šepaio. šernj še ti. Če se ie Luka Jeran bal malce krepkejšega izraba in svobodnejše misli, nikar ne greši ti proti Svetemu duhu in duhu Naroda.
Levstik ie bil grčav. trd Slovenec. Kdo ve. odkod ie bilo v niem toliko borbenega duha? BorM se ie zoner na* rodno prvaštvo v nobtiki, v pesništvu, v iezikosloviu. Bičal ie s satiro 'llu* str?Ss'muse' svojega s'ovenskega časa.
čistil jezik peg, razkrinkaval «stiho* tvorca« Koseskega, smešil omejene janzeniste, izdajal Prešerna, pisal pe* smi, ki so odtehtale vso slovensko pesniško produkcijo po Prešernu; učil je, kako se piše dobra slovenska pro* za in zahteval v politiki poštenja in doslednosti.
Da, bil je trda slovenska grča. Ko* rak mu je zvenel do zadnjega odločno, še tedaj, ko so jele temine obdajati njegovega duha.
Kmet.
V	Velikih Laščah so imeli v krčmi posebno sobo za gospode in posebno za kmete. Stritar, že takrat omikan in po vseh pravilih dunajskih salonov olikan slovenski gospod, je, kajpak, hodil med «boljše», med trško gospo* do Levstika je vleklo h kmetom, tja, kjer se je glasila krepka, zdrava nas rodna govorica, «poštena slovenska beseda«. Ljubil je kmečko pristnost in mrzil gosposko narejenost.
Za mladih let je sanjal o tem, da bi se bil oženil s kmečkim dekletom. Njegova Franja je bila s kmetov, iz* I od Šmarne gore. Povzdignil je slo* venskega kmeta v skoraj simbolično postavo; dal mu je v «Martinu Krpa* nu« epično višino srbskih narodnih ju* nakov. Martin Krpan je junak, ki mu sam cesar ne more do živega. Tako vero je imel Levstik v slovenskega kmeta! Cesar bo šel, njegova moč bo minila, ali kmet, ki se trdno drži gru* de svojih očetov, bo ostal. In ž njim slovenska beseda, slovenski duh!
V	potopisu «Potovanje iz Litije do Čateža« je učil slovenske leposlovce, kako se piše slovenski. Oživil je po* eziio dolenjskih vinogradov in po* vzdignil stare običaje ondotnega ljud* stva.
Nedošolafi študent?
Fran Levstik je bil na ljubljanski gimnaziji odličen dijak, le v matema* tiki se ni mogel preriti naprej Ostal ie vse življenje brez — mature. No, v tistih časih, ko ie bila matura in dok* torat vstopnica v «višje kroge«, v '■meščansko plemstvo«, ie bila to mal* če sitna zadeva. Čeprav Levstik ni mo*
gel nikdar postati kranjski «dohtar», je vendar prekosil mnoge svoje vrst? nike po znanju in učenosti.
Nekaj časa je bil v križniškem le? menatu v Olomoucu na Moravskem.
Olomuc prijazno mesto, mesto ljubo se mi zdi; a dekliško srce zvesto tamkaj redko se dobi.
Zaradi knjižice pesmi, ki jo je bil izdal pred odhodom v Olomouc, so ga vrgli iz bogoslovja. Vrnil se je s pre?
FRAN LEVSTIK.
vodom «kraljedvorskega rokopisa« in s polno glavo načrtov. Šel je na Dunaj in poslušal kot izreden slušatelj Mikio? šičeva predavanja. Z vnemo se je lotil jezikoslovja in postal «prvak jeziko? slovcev slovenskih«. Bil je literat, no? vinar, znanstvenik, učitelj — vse, le človek, ki bi se mu dobro godilo, ni bil.
Grenak kruh.
Možu, ki je postal za Prešernom največji, ker najizvirnejši pesnik, je bila domovina mačeha. Rezala mu je tanke kose kruha in še ta je bil dosti grenak. Nekaj časa je poučeval po go? sposkih hišah kot domači učitelj in je hkrati pisal in študiral. Za dobo od 1. 1861.—1872. je oficielna literarna zgo? dovina pritisnila Levstiku pečat: «leta
bede«. Levstiku? Ne, Slovencem. Ta? kratnemu narodnemu prvaštvu in smešnim figuram a la Luka Jeran, ki so učile Slovence pasje ponižnosti, ze? lotskega sovraštva nasproti duševni svobodi in napredku in pobožnosti slabičev.
Bil je nekaj časa tajnik tržaške Či? talnice, potem urednik Vilharjevega «Napreja», ki je imel neslaven konec na Zabjaku, tajnik «Matice Slovenske« do nje ustanovitve (ko so rodoljubi sklenili, da naj živi njihov tajnik od božje milosti ne pa od pošteno zaslu? žene plače), nato urednik Wolfovega slovarja, dokler mu niso tudi tu od? jedli kruha. Šel je zopet na Dunaj, a ni mogel «pustiti trebuha zunaj«. Stri? tar si je bil delil ž njim dohodke «Du? najskega Zvona«, dokler ni le?ta za? spal ob zaspanosti narodnih krogov. Tudi Levstikov humoristično?satirični cPavliha« je bil moral kmalu utihniti. Gospodje v domovini niso marali, da bi Levstik živel od neprostovoljnega slovenskega humorja. Bali so se, da bi se jel mož rediti, zakaj snovi za do? brega satirika je bilo pri Slovencih vedno dovolj ...
Šele 1. 1872. se je Levstiku malce zjasnilo, postal je skriptor Licejske knjižnice. Zdaj se je lažje posvetil je? zikoslovnemu in literarnemu delu.
Borec in satirik.
Kot pesnik je imel Levstik veliko smolo: Prva zbirka je izšla 1. 1854. Do? bil je za njo borih 35 goldinarjev. Di? jaki so jo radi brali, dokler n; dob;l knjige v roko katehet Globočnik. Brž je povzdignil svoj glas Luka Jeran in prisilil tiskarja, da je «Pesmi» zaprl v klet. Niso smele v svet, zakaj izšle so v kranjski deželi, kjer je vsak drug človek nosil okoli vratu škapulir. Tu so bile- «pohujšljive in veri nevarne«.
Levstiku so najprej skvarile duhov? niško karijero pri križnikih. To priču* ie, da ima vsaka slaba stvar tudi do? bro plat. Levstik kot duhovnik?! Kot sotrudn^k «Zgodnje danice«? Nak!
Ni se dal ugnati in je pel tako, ka? kor mu je velevalo srce. V jezikoslov? ju je bil takisto svojeglav in uporni? ški. Imel je enostranske pojme: pre? več je zaupal Miklošiču in njegovi sta= roslovenščini. Toda Miklošič je bil ta? krat avtoriteta brez primere in kdo naj se Levstiku čudi? Brez dvoma pa je s svojimi razpravami mnogo pripomogel
k današnjemu blagoglasju in čistosti slovenskega jezika.
V jezikovni kritiki je bil odločen in strog, in to mu je nakopalo mnogo so? vražnikov. Toda Levstik — borec je vsem kljuboval in osebnost mu je je? klenela v teh bojih. Sigurno so popu? ščali živci, neutešeno srce ni moglo najti miru, ali glava, ponosno dvignje? na, samozavestna glava, ni klonila. Čemu neki?
Dobršen del Levstikovih spisov je v znamenju teh bojev. Njegove sati? rične pesmi so bile pikre in duhovite kakor Prešernovi epigrami. Bil je brez dvoma največji slovenski satirik do osemdesetih let minulega stoletja. To mu je tudi povsem pristojalo. Ni imel samo pravice, udrihati po onih, ki so grešili v narodovem imenu; čutil je, da mu je to dolžnost.
Kje je še v njegovi okolici osebnost, ki bi mu bila enaka? Naš največji po Prešernu je bil. Borec za mlado. novo. napredno slovenstvo Bojevnik za slo^ venski realizem
Oreh v lupini.
Grča je bil na zunaj in težko sc je prebila njegova lupina. A motil bi se bil, kdor bi sklepal, da ga je bil vse
sam razum, sama Učenost in trmogla? vo zabavljaštvo. Njegove pesmi oči? tujejo, da je bil zmožen tudi mehkih, skoraj da sentimentalnih čustev. Kakš? ne bisere nam je ustvaril za deco! V ljudski šoli smo jih imeli najrajši. Ni v njih tiste čustvene razgibanosti, ki so jo bili prinesli «moderni» v poezijo, toda nekaj plastičnega, vidnega in otipljivega je. V ljubezenski liriki je bil takisto na hipe mehak. Iskal je pri? rodno lepoto in se navduševal za to, kar se mu je videlo vredno navduše? nja. V več pesmih je pozival k vese? lju. uživanju. Neutešeno liubezensko hrepenenje pa ga je pripravilo k za? grenelosti, zato se zdaj pa zdaj oglase tudi mračni toni
Reči pa moramo, da mu sentimen? talnost ni pristojala Morda bi se bil razvil iz njega dober epik — «LIbežni kralj« je eden izmed biserov sloven? ske epike — toda mnogostransko de? lovanje in borbene periode njegovega življenja so fa prezgodaj izčrpale.
To pa, kar je Levstik zapustil, je dostojno imena- slovenski klasik. Leta 1931. bo njegova stoletnica Do tistega časa postani Levstik s knjigo izbranih spisov ?onet živa duševna vrednota v našem kulturnem prometu!
M........................................W
Fran Levstik:
V gozdu.
Po lesu listje trepeta, Drevesa ziblje groza tiha; Po vejah mračnih duh šepta. Pod njimi hladen pokoj diha.
Za goro pada solnce vže, Stoje po gori še drevesa, Po vejah ptiči vsi molče, A veje lahki šum potresa.
Tvoj duh gibljivo je drevo, ki v tebi nikdar ne počiva; Ko ugasi ti sen oko, Šepet v srce ti sanj izliva.
Po lišču vije vjetra čuh, drveče tajna strava njiše. U granjom mračnom šumi duh, po tlima hladni pokoj diše.
Za gore pada sunca žar, na brijegu tiha stabla stoje. Zamuknu ptičje pjesme čar, tek katkad šušnu zelen — hvoje.
Nemirno drvi je duh je tvoj, v tebi njemu mira nije. Kad noč razastre veo svoj, u srce šušteč sanje lije.
Hrvatski pre od Levstikove pesmi je iz? šel 15. novembra 1911 v mesečniku »Po? Kratim« v Zagrebu. Prevel jo je B. Bo-rko.
O O O
Začetki pesnikove ljubezni.
Levstik in Frania Koširjeva.
Znatno je, kako vlogo je imela v življenju našega klasika Franja Koširjeva, kli je umrla nekaj mesecev pred štiridesetletni«) moža, ki jo je tolikanj čislal in opeval. Ob smrti te zaslužne žene je izšlo v listih več člankov, ki opisujejo njene vezi s Franom Levstikom, pričujoča razpravica pa naj nekoliko razjasni nastanek te pesniške ljubezni, namreč prvo srečanje Frana Levstika s Franjo Koširjevo. Prikličimo si v spo-min dobo, ko so se vršili širom naše domovine prvi sokolski tabori; pri enem izmed prvih in najslavnejših je imela vidno vlogo tudi takrat še komaj razcvetela, zala in inteligentna Franja Koširjeva.
Sokolski tabori so bili za tiste čase veliki dogodki. V »Slov. Narodu« z dne 4. julija 1868 št. 39 je objavil sam Fran Levstik opis enega izmed njih pod na-
slovom: »Opis izhoda Sokola in slavni sprejem v okolici ljubljanski, v Ježici, v Spodnjih, Srednjih in Zgornjih Ga-meljnih, v Šmartnem, v Tacnu, na brodu, v Vižmarjih, Št. Vidu in v Šiški.« Tu podrobno opisuje sprejem Sokolov. Nas na tem mestu najbolj zanima ta-le pasus:
»Kmalu je bilo treba naprej proti Tacnu, kjer je bila v zelo okinčani cerkvici maša, pri kateri so peli Sokoli in njih spremljajoči pevci čitalnični. Tu na meji pred Tacnom bil je eden najlepših trenotkov vsega izhoda. Z veliko trobojno zastavo čakala je množica ljudstva Sokole in na čelu deputacije več kot 20 deklet, okinčanih s cvetlicami. Zala hčerka Koširjeva iz brod a prijela je za besedo ter pozdravila s presrčnim govorom društvo . . Stoteri živi o klici doneli so tem z milim na-
FRANJA KOŠIRJEVA KOT DEKLE. PO PORTRETU I. TOMCA, SLIKARJA V ŠT. VIDU.
vdušenjem govorjenim besedam, po kterih so brhka dekleta obdarila Sošolce z lepimi šopki. V imenu Sokola zahvalil se je Sokol N(oii) ter navdušeno na zdravje zaklical vrlim domo-rodnim Slovenkam, znanim zaradi njih lepote po svetu.«
Ob tej priliki je tedaj Levstik prvič ugledal Franjo in se ji — 16-letnemu dekletu — po vseh pravilih predstavil. Tu je usoda že izpisala prvo stran velike življenske tragedije našega Levstika. Franjina edina še živeča vrstnica Manca iz Tacna pripoveduje o tem sokolskem zletu to-le:
»Oh, kako je bilo takrat, kako nas je Francka »štimala« in učila, pa tudi kako zala je bila! Obleko je imela iz atlasa, tako modro kot nebo. Ob krilu je nosila širok moder trak, malce temnejši nego obleka. Tudi v obe dolgi lepi kiti je bila uplela moder trak. Druga dekleta — bilo nas je 24 — smo imela vse enake kambrikaste rožnate obleke, pa v laseh prav takšen trak kot Francka. Vsaka je imela po dvanajst šopkov cvetlic. Čakale smo v špalirju, kakor nas je Francka postavila. Ves čas nam je žugala, govorila in hodila gor in dol. »Dekleta, ko pridejo, zapojemo »Hej Slavjani«, potem pa pripnemo vsakemu Sokolu po en šopek, pa mirno, dostojanstveno in previdno, da ne bomo nobenega zbodle«, tako nam je velela Francka. Imele smo svoj pevski zbor in Francka je bila naša učiteljica. Prva pesem, ki nas jo je naučila, je bila baš »Hej Slavjani«. Še otrok je bila, pa smo jo vendar le ubogale, no. peti pa nismo znale preveč dobro.«
Kadar je govorila Francka svoj govor, ki ga tovarišica Manca še danes kot 76-letna starka dobro pomni, so po njenem pripovedovanju vsi kar strmeli vanjo. Nekdo iz občinstva je rekel — tudi tega se Manca dobro spominja —: »Lepa je kakor zarja.« Ves čas potem, ko so se dekleta vračala domov, so govorila o tej opazki in so si io za dolgo zapomnila.
Domneva se, da ie te besede iz občinstva izrekel sam Levstik, ker jih zasledimo v poznejših njegovih pesmih o Franji in tudi v poslednjih pismih, ki jih je pisal njej pred smrtjo.
Tako, kakršna ie bila Franja Koširjeva ob prvem srečanju z Levstikom, jo je pozneje naslikal slikar Franjo Tome. Slika se danes hrani v rodbini vel. župana Baltiča in jo naš list danes
reproducira. Franja je sodila o nji, da Tome ni zadel drugega kot barvo njene obleke.
Tedanje glasilo Petra Grasellija »Triglav« št. 29 z dne 4. julija 1868 piše o tacenskem sprejemu to-le:
»An der Granze des Dorfes Tazen vvartete eine Volksmenge mit einer groBan Trikolore an der Spitze einer Deputation festlich gekleideter Mad-chen. Es war vvahrhaft ruhrender Moment, als eines derselben, einer der lie-benswiirdigen Tochter des Koschier's Hauses vortrat, das Wort ergriff und die Gaste mit herzlicher Ansprache begriiBte. Hundertstimmige Zivio Rufe folgten diese inniger begreifende Be-griiBung, fiir welche der Sokol N . . . in einer kraftigen Ansprache, mit ei-nem feurigen »Na zdravje« an die Wackem durch ihre Schonheit be-ruhmten Sloveninen dankte. Vor der Kirche in Tazen, wo die Messe gele-sen wurde, war der Zug schon riesen-haft angewachsen. Im Dorfe selbst wa-ren drei Ehrenpforten errichtet. Beim Koschier wurde ein Friihstiick a:nge-nommen und etwas langer Halt ge-macht. Unter Gesang, Musik und Tanz kam bald die Stunde zum Aufbruch nach St. Weit, durch den vor der Sa-vebriicke errichteten Triumfbogen mit den Aufschriften: »Večna bo Slavjanov čast« und auf der Riickseite: »Z Bogom, dragi bratje.« I. t. d.
V 61. številki »Slovenskega Naroda« iz 1. 1869. modruje Fran Levstik o viž-marskem taboru tako-le:
»Mi ne želimo tacih špartanskih mater. Zadovoljni smo z manjim. Zadovoljni smo, če se našim prostejšim deklicam toliko pogled razširi, da bodo kot matere prihodnjega narojenija znale ceniti vrednost šol za svoje otroke. Ravno ker je tacih za Slovence in naš narodni napredek zavedajočih se Slovenk zelo nemnogo, nas je veselilo pri vižmarskem taboru videti deputacijo 30 malih deklic, ki so kakor ljubljanske pozdravile Sokole in okinčale njih zastavo z lepim trakom. Govorila je v imenu vseh svojih tovarišic Franja Koširjeva iz Taonja pod Šmarno goro ta-ko-le: »Dragi slovenski bratje, vrli So-kolci! Krepka perutnica slovenstva je ljubljanski Sokol. Dočakal je že bil težke čase. velike viharje. Zadela ga je bila celo smrt, iz katere se je zopet prerojen vzdignil v novo življenje, kakor ptič Feniks iz olamena ter zopet
mogočno letal po krasni slovenski domovini. Sokol bodi ena izmed neutrudnih straž naše narodnosti in zato naj vzdigne svoja veličastna krila povsod, kjer se naš zatirani narod bori za svojo in svojih dedov svete pravice. Tudi današnji zgodovinsko važni sveti dan, v katerem se je na vižmarskem taboru zbralo toliko tisoč Slovencev od vseh krajev, da pred velikim Bogom na ves glas izrekajo, kaj zahteva njih bodočnost, vidimo krasno sokolsko perje in nad njim visoko sokolsko zastavo. Vrli Sokolci! Ljubljeni bratje! Pozdravljam vas v imenu tacenskih Slovenk ter v njih imenu vam podajam ta trak, vljudno vas proseča, da ga privežete na svojo ponosno zastavo v spomin današnjega veliciga dneva. Ozirajte se nanj ter nikdar ne pozabite današnji dam, v katerem ste ga sprejeli, ko soglasno izreka toliko tisoč ust razcepljenega slovenskega naroda. Nosite ga po slovenski zemlji in ostanite zvesti sinovi svoje domovine, kakor ste bili vedno dozdej. Bog vas živi, mladi bratje, krepki boritelji slovenskega prizadevanja.«
Zanimivo je, da je trak, ki ga je izročila Koširjeva Franja Sokolu na vižmarskem taboru in ki še danes krasi staro, častitljivo savezno zastavo, oni, ki je krasii Franjino obleko tedaj, ko je leto preje — 28. junija 1868 — pozdravila Sokole na tacenski meji in se prvič srečala z Levstikom. Darovala je ta trak in prevzela nadzorovanje njegovega vezenja z zlatom. Tako tedaij nosi stara savezna zastava osebno relikvijo Koširjeve Franje.
V bolezni pred smrtjo je Franja večkrat izrazila željo, da bi videla še enkrat ta modri trak izza svojih mladih let, s katerim jo je družilo toliko lepih spominov. Njena okolica pa ji ni izpolnila te želje, ker se je izogibala vsega, kar bi jo spominjalo smrti.
Za duševno obzorje in narodno zavest mladostne Franje Koširjeve je značilno tudi to, da je bila že v tistih letih naročena na srbski list »Glas Cr-nogoraca«, ki je izhajal v Painčevu in da je že tedaj gladko brala cirilico. Taka stoji nositeijica Levstikovega ženskega ideala pred nami kot 16—17-let-no dekle
Bismarck, Maksimilijan Harden in Viliem II.
_______ __________ ____________________________V dneh, ko se je Nemčija spominja?
«1 ~	"ISlr	'a devete obletnice zgodovinskih do?
godkov, ki so jo vrgli na nov tir, je umrl v Montani na Švicarskem zna? meniti nemški publicist Maksimilijan Harden, znan zlasti po svoji reviji «Die Zukunft«. Harden, duhovit in MHf^^^^IMBFjH	globoko izobražen mož, čigar pero jc
1	bilo ostrejše od meča, čeprav so mu
JR	Jl^	I	besede tekle elegantno, premišljeno, z
^fsr1 mkHMsn^SP	Jn	lahno ironijo, je bil eden izmed prvih,
fig l»llll *	i	k' so povedali na ves glas, da objestno
H	I *	a	slabo vladanje Viljema II. vodi
HI mm£	M	Nemčijo v pogubo. Do zadnjega je
Wm	,/jjM	ostal njegov nasprotnik; doživel je, da
HHhK ^jH	so se nieS°va napovedovanja izpolni?
la, vsa na krivih kartah zgrajena stav? ba Viljemove kamarilske politike se .	je sesula in nekdaj mogočni Impera-.
tor Rex je moral v prostovoljno preg? nanstvo. Devet let po teh dogodkih pa m^^^^BB^t^^^^^^^M	je krenil v večnost neizprosni nasprot?
nik Hohenzollerjev, bojevnik za seda? nio, boljšo Nemčijo, Maksimilijan Harden.
Spominjajoč se tega nemškega publi? cista, ne smemo misliti, da je bil Har? MAKSIMILIJAN HARDEN	den kak bojevit demokrat,' internaci?
jonalec in socialist. Harden je stal na stališču rezervirane meščanske demo* kracije, želel je močno, procvitajočo, kulturno Nemčijo. Mislil je tako kot večina nemških meščanskih izobra? žencev, bil pa je v svojem mišljenju doslednejši, duhovitejši in dalekovid? nejši. Boril se je zoper osebno cesar? sko politiko, zoper dvorne vplive in zoper spletke vojaških krogov. Že zgo? daj je bil opazil, da se politika veli? kega nemškega državnika Bismarcka križa z osebno politiko Viljema II. Po? vprečni Nemci so devali oboje v isti koš, in sicer tudi še potem, ko je pri? šlo do odprtega konflikta med «želez? nim kancelarjem« in samoljubnim ce? sarjem. Bila je to predvsem borba močne, moralno in intelektualno krep? ke osebnosti, kakor je bil Bismarck, s slabo, samoljubno, po cesarskem do? stojanstvu privilegirano osebo, kakor je bil Viljem II. Bismarck je dejal ob neki priliki v razgovoru z Ferd. Phi? lippom:
«Mladega vladarja obdajajo sami laskavci. Prevzela ga je misel, da je velik mož. Domišlja si, da lahko vse sam stori. Misli, da je enak Frideriku Velikemu ali Aleksandru in Cezarju. Friderik Veliki je vlada' brez državne? ga kancelarja in ministrov, pa zakaj bi ne tudi on? Potrebni so mu samo še sluge, ki bodo zvesto izvrševali nje? gove ukaze.«
To je bilo mnenje toli oboževanega Bismarcka o takrat še mladem nem? škem cesarju. Bile pa so tudi važne razlike o pojmovanju zunanje politi? ke: Bismarck je bil odločno zoper Angliji nasprotno, uprav izzivalno poli? tiko, ki si jo je bil vtepel Viljem v glavo. Drugače ie bil Bismarck odlo? čen nasprotnik Slovanov, oznanjeva? lec «Dranga nach Ostcn«, sploh — pravi pruski velikaš Vendar pa ni bil Viljem s svojo kamarilo nič manjši slovanožer od Bismarcka, ustvarjal pa je s svojim avtokratizmom in samo? ljubno politiko evropsko nevarnost.
Maksimilijan Havden je stopil od? ločno na Bismarckovo stran in ie po? vedal cesarski kamarili to. o čemur je celo železni kancelar molčal Harden ie ustanovil 1. 1892. reviio "H5^ Zu? kunft«. ki je bila v dvornih in oficiiel? n;h krogih najbolj zasovražen časopis, a je bila brez dvoma ^den najbolj či? tanih fe vrste. Brez dvoma ie, da je vzgajala naraščaj doslednejše in po? šteneiše mislečih ljudskih voditeljev
Harden je imel ogromno sovražnikov, a tudi mnogo prijateljev. Okoli «Zu? kunft« so se zbirali nekateri možje se? danje Nemčije, med njimi pokojni Walther Rathenau.
L. 1907. je Harden' objavil senzacijo? nalna razkritja o homoseksualnih skan? dalih na Viljemovem dvoru. Glavni krivec je bil knez Filip Eulenburg. Dvorni krogi so zastavili ves svoj vpliv, da bi zdaj Hardena uničili, toda ta žilavi in neustrašeni «junak peresa« se je po dolgih in trdovratnih bojih izvil kakor jegulja in nadaljeval svoje delo. Že več let pred vojno je opozar? jal na nevarnost evropske vojne, ki preti z berlinskega dvora. Ko so se napovedovanja izpolnila, je bil Har? den eden izmed redkih nemških inte? lektualcev, ki se niso ustrašili terorja vojaških krogov in ki je vztrajno na? nadal germanski militaristični imperi? jalizem, napovedujoč poraz Nemčije.
Harden je deloval tudi literarno?ese? iistično. Njegovo največje delo je «Kopfe» v 4 zvezkih na 2500 straneh. Tu so zbrane njegove duhovite, fino in ostro pisane študije o najrazličnej? ših pojavih in osebnostih kulturnega 'n 'svnega življenja.
Po rodu je bil Harden poljski Žid — Feliks Witkowski Ko pa se je bil spri s svoici, ie trmoglavo prestopil v ka? toliško vero in se odrekel židovske preteklosti, dasi je očitoval njegov značaj več dobrih židovskih potez. Bil ie najprej igralec, pozneje pa se je po? svetil publicistiki, ki mu je prinesla mnogo trdih boiev, a tudi veliko uspe? hov.
A. P.:
(Narodnostni boii v Južni Srbiji
Je-li Makedonija srbska ali bolgarska? Tega vprašanja_ se je dotaknila 41. številka »Življenja in sveta«-. Glede na trditev bolgarske propagande, češ, da je sedanje stanje v Južni Srbiji sad velesrbskega šovinizma in da Srbom ne gre pravica do teh pokrajin, prinašamo podrobnejša izvajanja. Smatramo, da je to občedržav-no vprašanje, ki bi ga moral poznati vsafe zaveden državljan.
I.
Južna Srbija, kakor se danes upravno imenujeta bivša Stara Srbija ir. oni del Makedonije, ki leži v mejah naše kraljevine, je dežela, kjer so se od pam-
vzrok, da je že od pamtiveka prizorišče nepretrganih narodnostnih bojev.
Dasi naš čas misli zelo realno, vendar se vsi narodi pri revindikacijah izgubljenega ozemlja še danes sklicujejo na zgodovino in na davno minulost, ker je treba pri vsakem problemu poznati njegov historijat, da ga lahko pravično rešimo.
Vprašanje, da-li je Makedonija srbska ali bolgarska, bo' rešila generacija, ki dorašča, generacija, ki obiskuje naše šole in se vzgaja v našem duhu. Šola, ki bo iztrebila analfabetizem, bo tudi povzročila, da se bodo Makedonci kon-čnoveljavno opredelili na našo stran. Velikega pomena bo tudi delovanje naše uprave, dasi moramo žal priznati, da je naša uprava doslej krepko ovirala orijentacijo na naše stran.
V MAKEDONSKEM MESTECU.
tiveka križali in trli drug ob drugega interesi številnih narodov in plemen, bivajočih na Balkanu in v njega soseščini.
Proces teh nasprotujočih si interesov se vrši v Makedoniji, odkar je stopila v zgodovino. Prav nje važna lega je
Zgodovinsko je Južna Srbija nesporno srbska zemlja, kajti bila je to že oh prihodu Turkov na Balkan in se to stanje bistveno ni izpremenilo do poslednjih dveh desetletij preteklega stoletja. Ob prihodu Turkov je bila Južna Srbija že srce srbstva in izvor njegove
moči Rašfca matica srbstva, je stopila že davno bolj v ozadje, odkar je srbska sila težila v Povardarje in se tam ustalila.
Kakor smo dejali, se stanje srbskega ozemlja od prihoda Turkov pa dc polpreteklih časov, katerih sodobniki še žive, ni bistveno izpremenilo. Res pa je, da so srbske selitve na sever deželo ogolile srbskega elementa. . Na mesto odseljencev so došle mase Arnavtov in Turkov. Proti bolgarskemu elementu pa so srbske revindikacije ostale v bistvu iste, kakor so bile ob propadu samostojne srbske države.
Za to nam je dokaz pogodba, ki so jo leta 1867. sklenili v Bukarešti bolgarski emigranti s tedanjim srbskim knezom Mihajlom Obrenovičem. V pogodbi se določa meja med bolgarskim in Srbskim plemenom sledeče: reki Du-nav in Isker, dalje črta Samoukov, Se-res, Drama - Kavala, Solun, Voden, Kostur. Lerin, Valona. Obe pogodbeni stranki sta priznali, da do te črte biva srbsko pleme in da ima Srbija nesporno prvenstveno pravico na to ozemlje in sicer na temelju narodnostnega načela.
S tem je tedanja bolgarska inteligenca priznala kot srbsko ozemlje v bistvu one kraje, kjer je do prihoda Os-manov v resnici vladalo in se kulturno udejstvovalo srbsko pleme.
Ta črta se tudi natančno ujema s črto vseh še ohranjenih zgodovinskih spomenikov, cerkva in samostanov, ki so jih na tem ozemlju postavili srbski vladarji in veljaki. Ta razmejitev prepj-šča Srbom vse ozemlje tako zvanih Šopov; Sofija sama, kjer stoji cerkev sv. kralja Milutina, katedrala, kjer so se kronali vsi vladarji nove Bolgarije. Ču-stendil, Petrič, Serez in Drama, so bili iz istega razloga — kot mesta srbskih zadužbin — priklopljeni po pogodbi v srbsko sfero.
To linijo so še enkrat kasneje dokazale občine, ki so na berlinskem kongresu zahtevale pripojitev k Srbiji.
Odslej pa ta razmejitev popušča in se krči konstantno do leta 1912., ko so Srbi z oboroženo silo enkrat za vselej utrdili svoje plemenske meje na vzhodu.
Pogodba je nadalje določala, da bo vladar vseh srbskih in bolgarskih pokrajin, kolikor se jih bo osvobodilo izpod turškega jarma, srbski knez Mi-hajlo kot jugoslovenski car.
Knezova smrt je prekinila nadaljnje delo v tem pravcu. ker ie gibanje izgu-
bilo voditelja z veliko avtoritete in popularnostjo. Vendar je svobodna Srbija še vedno bila nada in pribežališče vseh podjarmljenih balkanskih Slovanov, ki so samo od Srbije pričakovali osvobojenja.
Ta predominantni položaj Srbie je trajal do uvedbe eksarhata, ki ga je ca-rigrajski patrijarh moral dovolif Slovanom na odločno zahtevo Srbije in z aktivno pomočjo Rusije.
Politična in cerkvena oblast — Turki in Grki — so odslej silno zamrzili Srbe. Prvi so še dobro pomnili srbske upore, ki so zlomili turško noč, Grki pa so čutili, da se jim po zaslugi Srbov izmika iz rok doslej neosporavana oblast nad pravoslavnimi Slovani v Turčiji in s tem tudi vsi dobički, ki jih je Fanar imel od tega.
Oba srbska neprijatelja sta se združila ter jela na vso moč forsirati bu-garaštvo. Na eni strani Turčija uradno sploh ni priznavala srbskega elementa v svoji državi, dasi je v uradnih spiskih poznala celo Vlahe in cigane, z druge strani pa so Grki proti Srbom povsod in vedno poudarjali, da v eks-arhiji ni Srbov, da so tam samo pravi Grki in bolgarsko govoreči Grki (Hel-lenes bulgarophonoi). Ker je eksarhija imela pravico ustanavljati šole, da skrbi za bogoslovski podmladek, Srbom Pa to dolgo ni bilo dovoljeno, je buga-raštvo uspevalo, da ni moglo bolje.
Bilo je sicer mnogo odpora proti eks-arhiji, ko se je začela opažati tendenca bolgarizacije, toda združenim močem cerkvene in politične oblasti se ni dalo z uspehom upirati.
Kdor kot Srb ni maral v eksarhat, temu je bilo dano, da voli med grškimi cerkvami in šolami patrijaršije in bolgarskimi eksarhije. Jasno je, da je bila bolgarizacija vseeno manjše zlo kio he-lenizacija; boriti se proti Grkom, Bolgarom in Turkom pa ni bilo mogoče. Srbi. ki se niso hoteli pobolgariti, so ostali zvesti patrijarhu ter so morali proti Grkom braniti svoje srbstvo, proti Turkom i'n Bolgarom pa celo svoje imetje in življenje.
To stanje se je še poslabšalo za Srbe, ko je bila ustanovljena svobodna Bolgarija, kajti zdaj je bolgarska propaganda dobivala veliko denarno pomoč in tudi politično zaščito. To stanje, ki ga je pospeševal tudi tedanji slab položaj Srbije pod Milanom, je trajalo vse do 1. 1893.. ko je bilo bolgarsko napredovanje ustavljeno definitivno.
Tega leta se je namreč posrečilo Srbiji, da je izposlovala od Turčije dovoljenje za ustanavljanje srbskih šol po Stari Srbiji in Makedoniji. Bolgari so že 20 let imeli šole, Srbi pa so šele sedaj smeli otvoriti svojo prvo šolo v skiopljanskem sandžaku.
Številne občine so vložile prošnje za srbske šole, Turki pa so odbili a limine te prošnje za solunski okraj, ter prošnje mnogih vasi iz okolice Kumanova, Kočan in Krive Palanke, češ-, da v teli krajih Srbov sploh ni.
Kljub redkim srbskim šolam se je stanje na mah obrnilo proti Bolgarom. Patrijarhisti in eksarhisti so začeli zapuščati bolgarske šole. V Skoplju se je celo dogodilo, da so se gojenci bolgarske šole izjavili, da so Srbi in so
hoteli prestopiti v novoustanovljeno srbsko šolo. Turškia oblast je videla v tem veleizdajo ter obsodila dva srbska učitelja in dva srbska meščana v dosmrtno ječo.
Uspeh srbskih šol je bil tem večji, ker je narod videl, da dete, ki je obiskovalo eno leto srbsko šolo, radi enostavnejšega pravopisja in radi so-rodnejšega jezika že gladko čita, učenci bolgarskih šol pa so se še drugo in tretje leto ubijali z zamotano bolgarsko abecedo.
Srbska stvar je napredovala v par letih toliko, kolikor so Bolgari dosegli zase v dveh desetletjih; da zaustavijo ta prirodmi razvoj stvari, so zanesli Bolgari v svojo prosvetno politiko bombo in nož.	(Konec prih.)
Stoletnica prve ceste na Bariu.
O Ljubljanskem Barju smo dobili Slovenci temeljito sestavljeno študijo, ki premotriva najzanimivejšo stran: njegovo kolonizacijo. V založbi »Tiskovne zadruge« v Ljubljani je izšla pred tedni razprava vseuč. docenta dr. A. Melika »Kolonizacija Ljubljanskega B a r j a«. Pisec premotriva vse faze tega v zemljepisnem in gospodarskem pogledu zanimivega procesa, ki med Slovenci nima primere. Knjiga razpravlja o tem, kako se je Barje čedalje bolj osuševalo in koloniziralo. Veliko močvirje, ki so ga v pradavnih dneh naseljevali mostiščarji, je izginjalo in prehajalo v oblast pridnih kmečkih rok. Ko objavljamo spominski članek o Ljubljanskem Bariu. nriporočamo eitateljem, ki jih predmet današnje razprave podrobneje zanima, da si nabavijo omenjeni spis A Melika. Stane 40 Din in se naroča pri »Tiskovni zadrugi« v Ljubljani. Pristavljamo še, da je knjiga lepo opremljena. Priložene so ji tri pregledne karte, med njimi dve v barvah ter več posnetkov značilnih kmečkih
hiš na Barju.	Ured.
*
Letos poteka sto let, odkar se je zgradila prva cesta čez Ljubljansko Barje, cesta od Ljubljane pri Gruberjevem kanalu do vasi Studenec na Igu. Prvi del ceste od Ljubljane do meje mestnega teritorija pri Kožuhu ali Ko-zlerju, to je do tam. kjer se sedaj od Ižanske ceste cepi cesta na Havptma-nice in nekoliko dalje cesta na Mateno, se je zgradil leta 1826. in 1827., drugi del pa s'edečega leta 1828.. tako da so v letu 1829. mogli priti prvi vozovi s Studenca - Iga v L.iubliano.
Označbo prve ceste na Barju moramo vzeti seveda s primerno omejitvijo. Pravo Barje je bilo pred sto leti res še neposeljeno in razen neznatnih izjem neobdelano, po velikem delu tudi nedostopno, ali v zapadnem delu so bile ob malih gričih, ki se dvigajo sredi iznad močvirne ravnine, že takrat vasi. Do njih so bile že v davnih časih izpeljane ceste od obrobja. To so Sinja gorica. Blatna Brezovica. Bevke. Ple-šivica Notranje in Vnanje gorice; do njih se je že takrat prišlo do nekoliko višje ležečih progah bolj suhe zemlje, ki je prišla pod vodo le ob času velikih povod nji.
Vzhodni del Barja je bil pravo barje; samo močvirna, skoro neprehodna ravan, kjer mole iz nje le neznatni griči neposredno ob robu; vasi ob njih ni, razen pri Babni gorici blizu Škofljice, In to vzhodno, po močvirnosti najhujše Barje, so imeli pri osuševanju v prvi vrsti pred očmi.
Navadno si predstavljamo, da se je vršilo izsuševanje Barja lepo do narejenem načrtu, v napredovanju od uspeha do - uspeha. V resnici ie bila stvar mnogo slabše zasnovana in-uspehi so bili razmeroma slabi. gotov0 pa mnogo bolj počasni, nego ie bilo v skladu s pričakovanjem. Gruberjev kanal na primer so kopali silno dolgo, mnogo dlje nego se je napovedovalo in tudi stroški so ogromno prekoračili projektirano vsoto, In ko ie bilo po silnih težavah delo narejeno, ie nastalo šele pravo razoča-
ranje. Vse je pričakovalo, tudi sodobni strokovnjaki, da bo delo osuševanja v glavnem zaključeno, kakor hitro bo tekla voda tudi po kanalu; voda bo z močvirja takoj odtekla, ker se bo strmec od Vrhnike do Ljubljane dovolj izdatno povečal, in Bar.ie se bo moglo obdelati, ter poseliti. V resnici pa je bil učinek mnogo neznatneiši in oblasti so bile razočarane Deželni stanovi kranjski. vprašani med prekinieniem kopanja v kanalu, kaj naj se zgodi z napol narejenim delom, so rekli, da je najbolje, da se napol izkopani kanal zopet — zasuie.
ljanico v mestu in Gruberjev kanal, posebno važno pa je bilo, da so obenem odstranili vse jezove ob mlinih na reki tik pod mestom, ker so občutno zavirali odtok vode. Šele gosta mreža jarkov in kanalov, ki se ie v letih 1825—1829 raztegnila domala na vse Barie, je pomenila pravo osušitev močvirja in je dopolnila to, kar so si obetali že z Gruberjevim kanalom.
Ob istem času, ko so kooali jarke in kanale, so pričeli graditi ceste in pota, ki naj bi omogočala dostop do osušenih zemljišč, dokoder se .ie dotlei najlažje prišlo s čolni po Ljubljanici in pritokih.
PRVOTNI MOST ČEZ GRUBERJEV KAN AL
Uspeh Gruberjevega kanala ie bil le v tem, da se je svet v neposredni bližini Ljubljanice in njenih pritokov vendarle osušil in postal prikladen vsaj za travnike in pašnike. Ali domala ves teren. ki je bil oddaljen od tekočih voda, jt ostal močviren in nesposoben za kulturo. In taka je bila velika večina Barja.
V takem stanju je ostalo Barie skoro pol stoletja. Šele sredi dvajsetih let so se oblasti vendarle zganile in si dale izdelati nov načrt, po katerem naj bi se nadaljevalo in uspešno zaključilo osuševalno delo.
Sedaj so se odločili, da izvršijo osušitev Barja v podrobnem s tem. da pre-prežejo vse močvirje z jarki in manjšimi kanali ter regulirajo tamkajšnje potoke. ki so dotlej tekli čez ravnino v zelo zavitem toku ali celo zastali v močvirju, preden so dosegli Ljubljanico. Hkrati je bilo treba poglobiti tudi Ljub-
In med prvimi se je gradila Ižanska cesta. ki je še danes poglavitna prometna črta preko osušenega Barja.
Hoohenwart, patrijarhalni popisovalec osuševalnih del, popisuje, kako se je pričela graditi ta cesta, na sledeči način:
Ko se je mudil v Ljubljani cesar Fianc, ki ga je osuševanje Barja zares zelo zanimalo, so mu razkazovali širno močvirno ravnino in mu kazali načrte za osuševanje, na veliki karti Barja. Stali so ob Gruberjevem kanalu, kjer stoji danes spomenik — obelisk. Tedaj je Veličanstvo, ogledujoč onstran ravnine na vznožju hribov stoječi Ig, reklo v šali, obrnjeno k gospodu županu Hradeckemu: »Zares bi bilo lepo, če bi se bilo mogoče peljati od tod v ravni smeri do te vasi.« Na kar ie gospod Hradecki. očaran spričo navzočnosti tako milostno naklonjenega vladarja, hitro odgovoril: »Vse je mogoče, samo
ako človek hoče; tudi ta cesta nam ne sme biti nemogoča.« Od tega trenutka dalje gospod Hradecki ni imel več miru; njegove misli so bile zaposlene samo s tem. kako bi se realizirala ta ideja. ki jo je izrekel Ijudomili cesar kar tako v šali.
Ta ginljiva scena se v popisu ston-njuje s tem, da je bil v dobi razgovora ob kanalu teren med Ljubljano in Igom tako neprehoden, da se ie večini zares zdela misel ceste čezeni neizvedljiva.
SPOMENIK NA IŽANSKI CESTI
Prva dela so se pričela leta 1825. Cesto so gradili zares v ravni črti, brez ozira na podrobne težave v terenu. Že blizu kanala je bilo treba zasuti več obširnih »oken«, to je z globoko vodo napoljenih kotanj sredi močvirja. Blizu Iščice je bil veliki ribnik križevnikov iz Ljubljane; tudi tu so cesto napravili kar čez ribnik, dasi ie bil 6 do 7 se-žnjev globok. Dalje je bilo treba cesto izpeljati čez Loščico, ki je bila tako velika, da je bilo mogoče čeznjo samo s čolnom; ravna trasa ceste je prekoračila vijugasto vodo štirikrat.
Gradbo ceste je organizirala tako-imenovana lokalna osuševalna komisija, sestavljena iz zastopnikov raznih oblasti, ki je vodila tudi druga osuše-
valna dela. Cesto so gradili tako, da so izkopali najprej na vsaki strani ob projektirani cesti po en globok jarek, da .ie po njem odtekala voda. kar je šele omogočilo nadaljnje delo. Nato so položili za osnovo po vsej progi debele i.utare z svežih vrhovih vej, po večini po tri eno vrh druge, na najbolj močvirnih mestih pa še več. To osnovo so pokrili s prstjo in nato so nasiDali naijo prodnega kamenja. Cesta je bila s tem narejena; zasadili so .io na straneh z vrbami in jelšami, pozneje največ z jagnedi, da je postala plast ob jarkih bolj kompaktna.
Prava dela so se pričela leta 1826. in so bila v poglavitni meri dovršena že leta 1827., vendar je velik del posla ostal še za leto 1828. Delo se ie organiziralo na ta način, da so bližnji kraji, interesirani na novi cesti, poslali delovnih moči, oskrbeli dovoz itd., kar je izdatno znižalo gradbene stroŠKe. Posebno so bili udeleženi Ižanci. saj se je zanje z novo cesto za polovico skrajšala pot do Ljubljane, kamor so morali dotlej aji s čolnom po vodi (po Iščici, oziroma Loščici ter Ljubljanici) ali pa po cesti v velikem ovinku čez Kre-menco. Pijavo gorico in Škofljico. Sodelovali so seveda Ljubljančani in naposled tudi prebivalci vasi z Ljubljanskega polja, ki so imeli na Bariu svoja zemljišča, oziroma pašnike. Pomagale so pri gradnji Ižanske ^.este vasi: Jc-žica, Savlje. Kleče. Mala vas. Stožice, Tomačevo. Jarše. Moste Vodmat, Selo, Šmartno. Spodnji in Zgornji Kašelj, Vevče, Slape, Studenec, Štepanja vas, Spodnja in Zgornja Hrušica. Obrežje, Gornja in Spodnja Zadolrova. Bizovik, Hrastje, Dobrunje. Zadvor. Zavoglje, Spodnja Šiška, Šiška, Vič, Glince in ob Dolenjski cesti ali blizu me stoječe vasi Rudnik, Orle, Daljna vas, Srednja vas, Seli in Batona gorica.
Delo je pod spretnim vodstvom ljubljanskega župana in enega najvplivnejših članov lokalne osuševaln.? komisije naglo napredovalo. Na ljubljanskem mestnem deležu Bana so bi'a poglavitna dela končana že leta 182 7., na ižanskem pa v letu 1828. Jeseni leta 1828. je prvikrat "rodna, oziroma gramozna plast pokrivaia vs > cesto, že v juniju leta 1828. so p i niči pripeljali prve s senom naiožere vozove v mesto.
Tako je Barje postalo prehodno in nova cesta je ostala ogromnega pomena bodisi za obdelovanje Barja samega, kakor tudi za vse ižanske vasi o.l To-
t
mišlja do Zelimljega. ki so sedaj imele za polovico bližje do Ljubljane. Od glavne ceste so izpdjaii obilo cest in štradonov v stran, tako da so velik del dotlej močvirne po ."šine zvezali bodisi z glavno cesto ali s suhim obrobjem Barja.
Šele ta dela so dovršila osušitev Barja, ki so jo pričakovali že od Gruberjevega kanala. Sedaj se je površina močvirne površine pričeta naglo spreminjati v obdelano zemljišče. Na mestih, kamor so nekdaj prihajali skoro le lovci, so se pričeli naseljevati ljudje, nastajale so nove vasi. tako da si je danes težko predstavljati, kako ;e biio tu pred sto leti.
Ižansko cesto so pozneje obsadili samo z jagnedi, onimi vitkimi, visokimi, ki so tako markantua značilnost ceste na starejših slika l V dveh »avnih dolgih vrstah so spremljali cesto tja do občinske meie sredi ravnine in bili tudi zelo koristna stvar v časi: povodnji za one, ki bredejo vodo ali se na vozu peljejo po cesti, ki ji ni moči videti roba ob jarku drugače kot po ograji, dreves. Jagnede so pozneje močno uničevale strele, tudi viharii in menda rudi pre-vlažna tla jim niso bili pogodu; danes je na nje le še slab spomin v' štirih ali petih preostalih, ki sto.it še za botarič-nim vrtom.
Stevan Visoki, despot zemlje srpske".
(1389—
Splošno se misli, da je srednjeveška srbska država propadla po bitki na Kosovem polju l. 1389. To pa ne drži, zakaj država je obstojala še tri četrt stoletja, čeprav ne več nezavisna in svobodna.
Kakor znano, sta na Kosovem polju poginila kar dva vladarja: srbski car Lazar in turški sultan Murat. Čeprav so Srbi bitko izgubili, so si vendar pridobili s svojim junaštvom velik ugled. Turki so jih nehote občudovali, zakaj srbske sablje so pokosile toliko rušili turških glav, kakor že dolgo ne v nobeni bitki. Razen sultana je padel tudi njegov sin Jakub z mnogimi pašami in drugimi odličniki. Turška vojska je bila tolikanj oslabljena, da ni ne mogla in ne hotela izkoristiti sadov svoje zmage. Novi sultan Bajezit jo je odve-del v Odrin, odkoder je poslal sle k ženi carja Lazara Milici in sinfi Visokemu Stevanu. Zahteval je. da mu Srbi plačujejo »danak« (davke), da se vojskujejo na turški strani in da mu da Milica hčerko Olivero za ženo. Srbom ni preostalo nič drugega, kakor da sprejmejo turške pogoje. Tako se je sklenil mir med njimi in Turki, srbska državnost pa je še ostala, čeprav okrnjena in pohabljena. Ostala je toliko časa. dokler ni pod silnejšimi udarci turških kopit povsem izbirala.
To stanje pa je le še bolj razvnelo grdo neslogo takratnih srbskih velika-šev. Vlada je bila formalno v rokah Lazarjeve žene Milice in je polagoma
1427)
0
prešla na sinu Stevanu, ki se ie nazval despot. Turčijo je vladal več let sultan Bajezit, ki mu je despot Stevan dajal vojaštvo in plačeval zahtevane davke. Bajezit pa je padel v bojih s Tatari in njegovi sinovi so se hudo sprli zaradi prestola. To oslabitev turške moči je despot Stevan brž izkoristil: začel je pripravljati skupno akcijo z Grki in Madžari, da se Turki naženejo iz Evrope v Aziio. Kdo ve, ali ne bi njegovi načrti zasukali zgodovine v drugo smer, ce se ne bi bil zarotil zoper Stevanu njegov lastni brat Vuk, sin carja Lazarja, ki je odšel k Turkom, jim razkril bratove načrte in se vrnil v Srbijo z močnimi turškimi četami. Z njihovo pomočjo si je pridobil oblast nad polovico Srbije in postal njen napol vladar (po turški milosti). Tudi bratranec despota Stevana, Gjuragj, sin Vuka Bran-koviča, se je zarotil zoper Stevana in s turško pomočjo preprečil njegove da-lekosežne načrte.
Despot Stevan je dobil od Madžarov Beograd in ga močno utrdil. Beograd je postal njegova prvostolica. Približno pred 500 leti je tedaj Beograd stopil v zgodovino kot srbsko prestolno mesto. Despot je zgradil tudi grad Resa-vo in v gradu monastir Manasijo, kjer je otvoril šole in bolnice. Vsa njegova skrb je bila posvečena osvoboditvi Srbije in kulturnemu napredku podrejenega mu ljudstva.
Umrl pa je brez otrok, zato je pred smrtjo sklenil spravo z Gjurgjem Bran-
kovičem in ga je bil postavil za svojega naslednika. Čeprav trde, da je bil Gjuragj moder in bogat vladar, ki ni opustil nadeje na osvoboditev Srbije, ne zaznamuje njegova vlada posebnih uspehov. Beograd so takoj po Steva-novi smrti znova zasedli Madžari, Turki pa so se polastili Niša in Kruševca. Gjuragj je zgradil pri Dunavu močno utrjeno Smederevo. Sploh je veliko utrjeval srbska mesta in se pripravljal za vojno, kar pa ie ljudstvo v tistih
časih občutilo kot težak jarem. Ni bil preveč priljubljen ne pri ljudstvu in ne pri Turkih. Slednje je moral potolažiti s svojo lepo hčerko Maro, ki jo je bil dal sultanu za ženo. Njihov pohlep pa se ni več zlahka nasitil: zahtevali so Smederevo in vso Srbijo. Ker se je Gjuragj obotavljal, so Turki vdrli v deželo in Smederevo zasedli. Gjuragj je pobegnil- t' leto. Iskal je pomoči pri
tan nad upornim srbskim despotom!
Deset let je bil mir, nato pa ie Turkom znova vzrasel pohlep. Gjuragj je moral slednjič pristati na nove, zanj in za srbsko državnost bolj poniževalne pogoje.
Po Gjurgjevi smrti je vladal v Srbiji njegov sin Lazar, a komaj dve borni leti. Umrl je tudi on in zdaj so se Srbi še bolj sprli med sabo. Prerekanja in
Madžarih in pri takrat mogočnem papežu. Izmed madžarskih veljakov je bil zanj Sibinjanin Janko, ki ga toliko opevajo srbske narodne pesmi. S pomočjo njegovih in svojih oprod so Srbi premagali Turke in jih nagnali vse do Soiije. Gjuragj je postal zopet srbski vladar (l. 1444). Med vojno pa je dal sultan izkopati oči obema Gjurgjevima sinovoma (Stevanu in Grguru) ter ju ie po sklenitvi miru slepa poslal očetu. Tako se je tedaj maščeval turški sul-
SAMOSTAN MANASIJA.
politični boji nesložnih velmož so prekinili Turki, ki so z ojačeno silo vdrli v Srbijo in zavzeli Smederevo. Prebivalci so sami prinesli ključe naproti. To ie bilo l. 1459. Tega leta — 70 let po bitki na Kosovem polju — je tedaj popolnoma ugasnila srbska državnost.
M © ^
SREBRNI NOVCI DESPOTA STEVANA LAZAREVIČA.
1.	Spredaj blagoslavljajoči Kri s t z napb sol IC — XC (Jezusovo ime), zadaj napis G(ospodi)n despot Štefan.
2.	Spredaj sedi Odrešenik na prestolu in deli z desnico blagoslov, v levici pa drži knjigo, ob strani napis I(J - Xci (Jezut sovo ime); zadaj despot v dolgi halji, v levici ima žezto s cvetom lilije na vrhu, v desnici pa žezlo z malim križcem, okrog despota napis Despot Štefan.
3.	Spredaj Krist podobno kakor na št. 1., zadaj križ z napisom lJECIIOT.
Vsi trije novci v naravni velikosti.
Poslednji despot Srbije je bil Lazarjev naslednik bosanski kralj Stepan Toma-ševič, hkrati poslednji vladar Bosne. Obe pokrajini sta približno ob istem času prešli za cela stoletja pod oblast in vpliv Azijcev in kulturna meja Evrope se je premaknila skoraj v bližino slovenskih krajev.
To so tedaj najvažnejši dogodki v srbski politični zgodovini od kosovske bitke clo popolne propasti srednjeveške srbske države. Letos je minilo pet sto let, kar ie umrl najboljši in najinleli-
gentnejši srbski despot v tem primeroma kratkem razdobju, polnem izvre-memb in viharnih dogodkov, — Stevan Visoki ali Stevan Lazarevič. Za njegovega vladanja ie bila srbska kultura na razmeroma znatni višini. V tem času sta živela in delovala pisatelja Gri-gorije Camblak'in Konstantin Filozof. Zgradili so se samostani Manasija, Ru-(lenica, Ljubostinje, Veluče in Kalenič. Njih arhitektura in slikarstvo ne zaostaja za umetniško višino prejšnjih «zadužbin» srbskih kraljev. Tudi v Beogradu se je zgradilo več cerkva. V deželi je cvela trgovina, rudarji so izkopavali zemeljske zaklade in če ne bi bilo neprestane turške nevarnosti in notranjih neslog med Srbi, bi se bilo na srbskih tleh razvilo precejšnje blagostanje.
Kulturno gibanje med pokosovskimi Srbi je imelo največjo oporo v osebi despota Stevana, ki ie bil nadarjen in
SREBRN NOVEC DESPOTA GJURGJA BRANKOVIČA.
Spredaj lev med štirimi zvezdami, ki spominjajo na grb despotove sestre, grofice Katarine celjske (?); zadaj (G(ospodi)n despot Gjyrg. (Naravna velikost.)
umen mož, vešč politik in hraber vojak. Po njegovih ukazih so se pisale knjige in slikale božje slike, on je ščitil stavbenike, slikarje in pesnike. Sam ie spisal neko pesem v prozi.
Stevan Lazarevič ie bil letos proglašen za svetnika srbske pravoslavne cerkve. Ob 500 letnici njegove smrti se ie naša prvostolica Beograd spomnila svoje preteklosti. Iz te dobe imamo priče samo v nekaterih stavbah, ki so preživele viharnih pet stoletij, predvsem smederevski grad z utrdbami in monastir Manasijo. Imamo tudi nekaj pismenih dokumentov, starih fresk in zbirko novcev, ki so se kovali v Sme-derevu za Stevana Visokega in za Brankoviče. Sicer pa ta doba srbske zgodovine ni dovolj raziskana; o Stevanu Visokem, eni največjih osebnosti srednjeveške Srbije, še danes nimamo monografije.
Omenjajoč Stevana Visokega in Gju-ragja Brankoviča ne pozabimo, da se
srbska zgodovina v tej dobi zapleta s slovensko. Za časa Stevana Visokega je živel grof Herman Celjski, ki je v najnovejšem času pri nas dovolj znana osebnost (Župančičeva in Novačanova drama itd.). Prav tisto leto, ko je umrl Stevan Lazarevič, je bosanski kralj Tvrdko II., ki je bil v stikih s Steva-nom glede skupnega boja Srbov zoper Turke podpisal povelje, da postani njegov naslednik Herman Celjski, če umrje kralj brez potomcev. Herman pa se je preselil v večnost že R let nožne je.
Kakšna je bila usoda njegovih sinov, ie mnogim čitateljem znano.
Sin grofa Friderika II. (junaka «Ve-ronike Deseniške») in Jelisave Fran-kopanske, Ulrik II., je bil poslednji mo ški potomec celjskih grofov. Ulrik se ie poročil s Katarino, hčerko despota Gjurgja Brankoviča. Po dokaj velikih uspehih je končal grof Ulrik tragične smrti l. 1456. v beograjski trdnjavi. Kmalu po zatonu svitlih zvezcl celjskih grofov je zatonil tudi poslednji blesk srednjeveške srbske države.
Ob desetletnici boljše viške revolucije.
November I. 1917. v Rusiji.
Češki zgodovinar a"r Jaroslav Bidlo podaja v svoji knjigi «Zgo? aovina Rusije» naslednji pregled poteka boljševiške revolucije pred desetimi 'eti.
Zmote Kerjenskega.
S tem, da se je Kerjenskij postavil zoper Kornilova*, je izgubil zaupanje meščanskih strank, čeprav je bil šele 8. oktobra povabil njihove zastopnike v novo koalicijsko ministrstvo. Pa tu? di zaupanja socialistov si ni pridobil. Ljudske množice so jele od strahu pred protirevolucijo trumoma presto? pati k boljševikom. Povsod se je po? javljala strašna anarhija, spopadi in pravica močnejšega Vlada je sicei priznala potrebo odločnih ukrepov, vendar pa ni vedela kaj storiti. V po? sameznih konkretnih vprašanjih je storila to, kar so hoteli boljševiki. Ta? ko je na njihov pritisk razpustila du? mo in jo nadomestila z nekakim pre? hodnim ustavodajnim zborom, ki je imel biti sestavljen samo iz socialistov. Boljševiki so nemoteno agitirali zoper vlado in vneto pripravljali komunistič? ni prevrat. Celo dan so že napovedo? vali. kedaj bo izbruhnil.
Izbruh komunističnega prevrata.
Kot izgovor za dejanski upor so upo? rabili vladno naredbo z dne 6. novem? bra, da mora svet vojakov in delavcev
* General K orni lov je bil vrhovni povelj? nik ruske vojske, mož svobodomiselnega in demokratičnega prepričanja, ki je podpiral meščansko revolucijo. Kerjenskij je hotel uvesti nekako diktaturo, ki je Kornilov ni priznal. Op. prevajalca.
preklicati vse naredbe, ki so se tikale njegovih lastnih komisarjev, dodelje? nih posameznim polkovnim povelj? stvom. V odgovor na to so priredili boljševiki že zvečer dne 6. novembra oborožene demonstracije po petro? grajskih ulicah, zjutraj dne 7. novem? bra pa so udarili na Zimnij dvorec, v katerem je bila vlada. V noči od 7. na 8. novembra so dvorec zasedli in are? tirali člane začasne vlade. (Kerjenskij je pobegnil, ker se je pravkar mudil izven Petrograda.) Od tega trenutka je zavladala diktatura proletarijata.
Boljševiki so prevzeli oblast.
Državna oblast je prešla docela v roke delavskih in vojaških svetov, njih izvršilni organi pa so postali tako zva? ni ljudski komisarji, med njimi zlasti Ljenin in Trocki], ki so nadomestili prejšnje ministre. Vse zasebno imetje in vsa gospodarska podjetja so bila proglašena za državno last ali «nacio? nalizirana«, a njih lastniki in name? ščenci so postali čez noč državni usluž? benci. Proglašena je bila tudi ločitev cerkve od države. Zemlja je bila raz? laščena in dodeljena v uživanje onim, ki jo obdelujejo z lastnimi rokami. Ta? ko so boljševiki pridobili zase kmečko ljudstvo, ki je, ne čakaje na zakonito delitev zemljišč, okupiralo velepose? stva in se z nasiljem polastilo graščin? skih dvorcev ter premičnin, ki so bile v njih. Vse to je bilo združeno z veli? kimi nasilji in krvolitji Ustavodajna skupščina, ki se je sestala v polovici januarja 1918, je bila razgnana, ko se je pokazalo, da boljševiki nimajo ve? čine. Država se je sama lotila vsega gospodarstva, zlasti še delitve živil. Po načelih socialističnih teoretikov te
bila ustanovljena centralna naprava, ki je imela voditi vse gospodarsko živ? Ijenje: «vrhovni svet narodnega go? spodarstva« (sovjet narodnago hozjaj? stva). Ta svet je imel izvesti podržav. Ijenje industrije, določiti gospodarski
govskih podjetjih, z druge pa pri ve? likem zemljiškem imetju. V industriji in trgovini so se podržavila ali mono? polizirala nekatera največja industrij? ska podjetja. V ostalih in pa v bankah so ustanovili delavske tovarniške sve?
LJENIN
načrt, produkcijske programe posa» meznih industrijskih skupin in organi? zirati državne finance. Temu svetu so podrejene glavne uprave produkcij? skih panog ali gubernijalne produkcij? ske uprave in uprave raznih odborov (kovinsko?industrijski. tekstilni, elek? trotehnični i. dr.) Ali socializacija se je bila izvršila samo pri velikih podjet? jih: z ene strani pri industrijskih in tr?
govori...
te, ki so imeli nadzorovati podjetja. Zaradi tega so često prihajali navzkriž tovarniški sveti in podjetniki oziroma uradništvo; posledica je bila, da je vlada izročila podjetje popolnoma v oblast delavskemu svetu in dovolila samo to, da se sme udeleževati njego? vih sej strokovnjak — inženjer, ki pa imej zgolj posvetovalno pravico.
Neuspehi komunizma.
Toda vsi ti ukrepi v praksi niso bili uspešni. Banke so zaradi brezglavega vodstva ustavile obrat, s čimer je in* dustrija izgubila kreditne vire. Ker to= varniški delavski sveti niso imeli do= volj znanja za upravo podjetja, so mo= rali že 1. 1918. zopet uvajati v podjetja strokovno izobražene sile. Delovni čas je bil najprej določen na 8 ur, potem pa so ga spet podaljšali na 12 ur, a v tovarne so uvedli disciplino in delav= stvo militarizirali.
Glede socializacije zemlje je skušala boljševiška vlada upeljati dve obliki: državno in družabno gospodarstvo. Državno gospodarstvo naj bi veljalo za veleposestva, ki se ne bi smela raz= deliti (socijalni revolucijonarji so bili za popolno razdelitev zemlje), uprav; ljali pa naj bi lih posebni sveti. Drob-= na posestva pa so hoteli združiti okoli konzumov, ki na bi skupno gospoda* rili na podlagi socialističnih načel. Toda ti načrti niso uspeli — boljševiki so imeli na kmetih sploh malo vpliva, zlasti še v pokrajinah, ki so daleč od železnice.
Sploh se je pokazalo, da marksistič* nih načel in predlogov ni tako lahko izvesti v praksi, ne da bi bil poprej zadostno pripravljen teren zanje. Tem težje je to pri nepismenem ljudstvu, ki si je predstavljalo diktaturo proIe= tarijata kot razlastitev bogatih ljudi in brezskrbno uživanje njih imetka; vi= delo je v komunizmu podjarmljenje vsega prebivalstva po enem samem družabnem razredu.
O O O
X. y.:
Duh in obličje boljševizma.
Kritika Lieninove osebnosti.
Sovjetski zgodovinar Pokrovski slavi Ljenina kot edino zdravega zastopnika napredka v politični zgodovini človeštva in skuša to svojo trditev podkrepiti s številnimi dokazi. Iz vseh vzgledov naj prepričevalno odseva, kako malo se je dal Ljenin vplivati po teorijah in kako je vedno strogo stremel za udejstitvijo zgolj praktičnih ciljev.
Če torej čitamo navdušena opisovanja Ljeninovega delovanja, bi skoraj mislili, da gre v resnici za prihod rajske bodočnosti, toda ne v obliki uto-pističnih sanj, katerim so malikovali do-sedaj vsi mesijanski reformatorji, tem-
več za praktično realno in očitno bli-žanje zlatega veka.
In vendar ni menda še nikoli v zgodovini človeštva utopija bolj svobodno zagospodovala kakor prav v sovjetski Rusiji, kjer se je pojavila v obliki motorjev, dinamostrojev in avtomatov. Vsi ti so se spremenili v simbolične obrazce blazne rivalitete. V Evropi so vsi ti produkti popolnoma naravni, da, vsakdanje prikazni gospodarskega življenja, ker so ustrezajoči izraz tehnično in civilizatorično utemeljenega razvoja. Transportirani v svet, kakor je ruski, kjer manjkajo vsi potrebni pogoji zanje, pa so morali .postati nesmiselne in nesmotrene igrače v rokah sanjačev
Čeprav je drzno podvzetje Ljenina, da preskoči stoleten razvoj in preide iz »praktičnih« vzrokov od fevdalnega gospodarstva naravnost na diktaturo pro-letarijata, je bil Ljenin vendarle eden največjih sanjačev. Njemu nasprotno je zapadni socializem, čeprav se ni odrekel svojim idealističnim ciljem, vedno zastopal smotren, praktičen program.
Iz nasilnega zlitja dveh temeljno različnih kulturnih oblik je nastal docela svojevrsten, redek in nov fenomen: svet »romantičnega racijonalizma«; ona veriga notranjih nasprotij, ki je največja značilnost^ boljševizma v vseh njegovih pojavih. Čim bolj povdarjajo boljševiki »racijonalizem« in »realno politiko«, tem bolj je jasno romantično jedro njih mamila. Velikemu utopistu Ljeninu je bilo pač dano, da je jasno spoznal vse nujnosti, vendar mu je manjkal slehern vpogled v resničnost.
Orjaški roman ticizem, nezaslišano drzen poskus, da se na mah uresničijo stoletne sanje ruskega naroda, je bil prav za prav postavil Ljenina na vo-diteljsko mesto sovjetske Rusije. Tudi ta mož se je torej rodil iz rodu sanjačev, ki je doslej edini podaril človeštvu njegove velike vodnike.
Ljeninu je plava] že od vsega začetka pred očmi privid take Rusije, ki ne bo samo na enaki kulturni in civiliza-torični stopnji kakor zapadna Evropa, temveč bo le - to daleč prekosila. Z orijentalskim, zanikrnim uradništvom je hotel ustvariti hiperameriško delovno organizacijo, v kateri se ne bi niti najmanjši delček energije brezplodno uporabil.
Ljenin je umrl, ne da bi bil doživel uresničenje svojih ciljev in želja. Zapu-
stil je Rusijo v stanju neobičajnih zmešnjav. Rusija ni več Azija, a tudi ne Evropa. Drug poleg drugega sta mužik in motorni plug, ljudje brez energije, kakor jih opisuje Gončarov v svojem romanu »Oblomov«, in po Ljeninu ustanovljena liga za izrabo človeške energije in časa. Ali se bo posrečilo Ljeni-novim naslednikom uresničiti njegove sanje in izpremeniti utopijo v resnico?
Boljševiki in umetnost.
V vseh oblikah revolucionarne umetnosti počenši od junaško-agitacijske plastike prvih prevratnih dni do stalno se menjavajočih »izmov« (futurizma, kubizma, suprematizma, imaginizma, kosmizma, konstruktivizma itd.), opažamo enotno stremljenje po kar največji monumentalnosti. Najvišji cilj nove p rolet ar ske kulture je bil kolikor mogoče mogočen izraz »kraljestva mase«.
Po Buharinovem naziranju mora vsak razred človeške družbe na poti do politične moči osvojiti področje umetnosti, kajti umetnost edina ustvarja ozračje in nastrojenje, ki je potrebno za dotični razred, da lahko izvaja svojo politično moč. »Čeprav predstavljajo elementarni problemi hranjenja, oblačenja, kurjenja in šolskega izobraževanja še tako visoke socijalne storitve«, je dejal Trockij ob neki priliki, »še ne pomenijo popolne zmage zgodovinskega materijalizma; zmaga je mogoča šele po spremembi znanstvenega mišljenja vsega naroda kakor tudi po nastopu nove umetnosti. Samo stremljenja, ki temeljno izpremene znanstvena spoznavanja in umetniška občutja, so zanesljiv dokaz, da lahko požene zgodovinsko seme ne le stebla, temveč tudi cvetove.«
Trockemu je umetnost na ta način preizkusni kamen za življensko zmožnost in pomembnost historične dobe; zato je tudi razumljivo, da si je boljševizem silno prizadeval, da ustvari nov stilistični izraz. V soglasju s stremljenjem po učinkovanju na mase niso iskali modernega sloga v »meščanskem delu v delavnicah«, temveč na cesti, v tovarnah, torej na krajih, ki so dostopni tisočerim množicam.
Revolucijonarna umetnost naj bi torej učinkovala na velike množice in jih politično vzgajala. Vsakemu revolucionarnemu umetniku, najsi je spadal v to ali ono skupino, so bili pred očmi pri
vseh njegovih poizkusih vedno ogromni umotvori, kakršne so nam dale velike zgodovinske dobe: egipčanska, klasična ali gotiška doba. Revolucionarni umetnik je moral stremeti, da ustvari podobne ogromne spomenike za sedanjost, vendar pa z razliko, da novi monumenti ne oznanjajo slave tirana ali cele vrste despotov, temveč zmago in neomejeno oblast odslej dalje svobodnega »brezimenega«.
Revolucija je povzročila, da so postali umetniki vsemogočni: nič jih ni oviralo pri uresničevanju še tako gigantskih načrtov. Umetniki so postali diktatorji; njihovi ukrepi, dekreti in ukazi so bili prav tako važni kakor slična dejanja političnih veljakov. Vse ogromno kraljestvo s svojimi velikimi mesti in malimi vasmi je postalo prostor za delavnico, pročelja hiš in raznih drugih zgradb »veliko platno« nove umetnosti, živa masa pa materijal umetniških poizkusov.
»Dovolj je priskutnega cviljenja,
Osvobodite se zarjavelih verig!
Ceste so naši čopiči
in trgi naše palete!«
Ti revolucijonarni stavki pesnika Majakovskega so bili več kakor pobožna želja: bili so resničnost in doživetje.
Prve čase po prevratu se je izražala boljševiška monumentalnost v zelo primitivnem poudarjanju gmotne veličine. Stara načela plastike, slikarstva in stavbarstva so še vedho v veljavi; kolektivne misli so skušali le na ta način umetniško vtelesiti, da so tradicionalne oblike povečali do gigantnosti. Ogromni spomeniki, ki so že po svoji velikosti prisilili občinstvo k motrenju, naj bi človeka opozorili na pričetek nove zgodovinske dobe.
Prva skrb boljševikov po revoluciji je bila, da odstranijo vse spomenike, ki niso bili po njihovem okusu; kjer to ni bilo takoj mogoče, so jih zakrili z rdečim suknom. Na njihova mesta so postavili na velikih prometnih križiščih nove spomenike, ki so poveličevali revolucijo. Seveda so bili vsi ti spomeniki večinoma iz zasilnega materijala. Kakor ogromni sneženi možje so se vsak dan pojavljali novi spomeniki revolucionarnih junakov, ki jim je bilo odločeno, da snubijo mase za novo komunistično miselnost.
Histerija, skrivnostna bolezen človeških misli.
Medicinski izraz histerija pozna skoraj že vsak človek (»histerične ženske«), redkokateremu nestrokovnjaku pa je znano kaj več o zelo razširjeni bolezni, ki jo označujemo s tem imenom. Č it atelje »Življenja in sveta« bo brez dvoma zanimala ta nekam tajinstve-na bolezen, zato posnamemo po listu »Hygeia« nekaj podatkov. Zadeva je aktualna tudi glede na slučaj »svetnice v Konnersreu-tku«, v katere čudežih so zdravniki spoznali zapleteno histerijo.
I.
/i
Slušateljico visoke šole so prinesli .na kliniko za živčne bolezni. Imela je povsem pravilno in zdravo nogo, toda stariši so trdili, da ne more že tri leta stati na tej nogi ali jo kakorkoli uporabljati, če stoji po koncu. Zato jo morajo vedno nositi. Ako pa leži na postelj-' ali na divanu, lahko z nogo normalno giblje. Dognalo se je, da sicer ni bolna na živcih.
II.
Vojak v strelskih jarkih se je onesvestil, ker je tik njega eksplodiral velik šrapnel. Zavedel se je prav kmalu, vendar pa je ob-čul;l, da se je ž njim nekaj zgodilo. Najprej ni mogel ganit' ne rok ne nog in ne izpla-ziti jezika, potem pa se je - jel tresti in drgetati po vsem telesu. To se je nadaljevalo tudi pozneje, ko so ga prenesli v bolnico. Zdelo se je, da ga ioini hud strah, vendar je trdil, da se ničesar ne boji. Na kliniki so dognali, da je izgubi! čut celo za tako oster dražljuj, kakor je ubod s šivanko globoko pod kožo.
III.
Devetleten otrok je jel nenadoma vpiti in se loviti z rokami za glavo. Preplašeni sorodniki so poklicali zdravnika in uporabili najrazličnejša sredstva, ki naj bi otroka pomirila. Vpitje se je polagoma izpremenilo v trajno tarnanje in stokanje. Na mah pa je vse to izginilo, otrok je vstal in se šel igrat, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo.
IV.
Štiridesetletna žena leži na nalašč pripravljeni postelji, kje: se ji ni treba gibati. Leži brez nehania ii: kolikor moči nepremično. Skrbni soprog ljubeznivo skrbi za njo in nekajkrat na cian zapusti delo, da ji postreže. Zena gladko in z očitno naslado pripoveduje o svojem »strašnem položaju« in podrobno razlaga, kako se je pred petimi leti le malo boij ganila na ležišču in že je občutila glavi hude bolečine: zdelo se ji je, da bo začela umirati. Od tega Časa se sploh ne upa bolj odločno gibati.
Ta bolnica je bila hipnotizirana. V tem stanju je vstala s postelje, na kateri je ležala nepremično pet let, stopila k mizi in jedla s svojo rodbino. To se je ponavljalo nekaj tednov tudi tedaj, ko ni bila v hipno-
tičnem stanju. Kmalu pa se je spet udala prejšnjemu prepričanju, da ji ni pomoči in da se ne more ganiti. Minilo je nadaljnih pet let — še vedno leži v postelji in mož ji zvesto streže.
V.
Sosedje in sorodniki so se zbrali okoli postelje neke žene, ki je — kakor se je zdelo — umirala. Krilila je z rokami po zraku, planila včasi pokoncu, vpila in drgetala po vsem telesu. Hišni zdravnik je odredil, .la pokličejo še enega zdravnika. Le-ta je prišel, preiskal bolnico in v navzočnosti hišnega zdravnika izjavil, da bo ta žena ozdravela tako telesno kakor duševno. Naslednjega dne je bila zdrava.
VI.
Neki mladenič je delal na farmi svojega strica v Ohiu. Prišel je domov v soboto zvečer, da bi se do pondeljka dobro naspal. Prav nič se ni mogel spomniti, kaj se je ž njim godilo — zavedal se je le, da leži v postelji nekega hotela v Kaliforniji. Povpraševaje je dognal, da so minili trije tedni. Posetnica nekega agenta, ki jo je imel v žepu, mu je bila nadaljui kažipot. Pisal je temu možu in dobil neverjeten odgovor, da je bil v času, ko sta si izmenjala posetnici, mlad, inteligenten mladenič, ki samozavestno in vsestransko praktično izvršuje svojo trgovino; navedel je to ime in povedal, kam namerava iti in v kakšen namen.
VII.
Trgovec je priredil na čast svojim sorodnikom zaupno večerjo in pozval vse sorodnike. Mnogi so prišli in se dobro zabavali, le gostitelju ni bilo nič kaj dobro. Lotil se ga je spanec, vlegel se je in spal nekaj dni nepretrgoma. Ko se je predramil, je živel docela normalno — podnevu, medtem ko je ponoči vedno govoril in delal, kakor da bi bil iznova preživljal svojo mladost. Igral se je, pel, čebljal, smejal se, in se vedel tako, kakor da bi bil star osem do deset let. Njegovi domači so ga vso noč opazovali. Ko se je zdanilo, je šel mirno na svoje delo in prepričeval druge, da je vso noč dobro spal.
*
Vsi pravkar navedeni slučaji so primer bolezni, ki slovi pod imenom histerija. Le-ta je neka oblika bolezni naših misli; običajno se šteje med živčne bolezni. V resnici pa ni živčna in človek, ki trpi za njo, često ni niti nervozen v Običajnem smislu te besede. Histerija tudi nima nič skupnega z živci. Je bolezen, ki se lahko pojavlja in se navadno res tudi pojavlja pri telesno zdravih ljudeh, čijih možgani, hrbtni mozeg in živci so popolnoma v redu, to se pravi: ne kažejo bolezenskih znakov.
Histerija je ime nekega bolezenskega tipa, ki je v glavnem ali docela duševnega izvora; to znači: glavni čini-telji, ki povzročajo znake histerije, so dušeslovni (psihološki). Pri drugih boleznih so znaki (simptomi) kemičnega izvora, ali pa spet pri drugih mehaničnega. Pri histeriji pa imamo izrazito dušeslovni povod. Fizikalni in kemični vzroki so tu docela neznatni; poškodovana je glavna mašinerija celega organizma.
Znaki.
Znakov ali simptomov histerije je dolga vrsta. Več jih je in mnogo raz-novrstnejši so nego pri katerikoli znani bolezni; često so tako podobni znakom drugih bolezni, da jih le z največjo težavo razločimo.
Kako raznoteri so ti pojavi, pričujejo že slučaji, ki smo jih bili navedli v uvodu naše razprave. Vse vrste motenj glavnih in posebnih čutil, enostavne in zložene motnje v gibanju posameznih telesnih delov številni primeri, ko se čutila preobrnejo — vse to in še marsikaj drugega gre tej bolezni na rovaš.
Najpogostejši znaki so splošna ohromelost brez organskih vzrokov, delna ohromelost rok ali nog. izguba občutljivosti na tem ali onem delu telesa, izguba govora, sluha, zavesti itd. Vendar se ti znaki skoraj nikdar ne pojavljajo sami zase. Vedno jih spremljajo tudi znaki ki kažejo motnje v «apara-tu» mišljenja.
Zakaj se pojavljajo pri histeričnem človeku taki znaki in kaj pomenijo? Dolgo časa je veljalo mnenje, ki so ga zagovarjali tudi zdravniki, dobro poznavajoči to čudno bolezen, da si teh pojavov s-ploh ne moremo razložiti. Kaj čuda tedaj, če so docela nepoučeni ljudje zrli na histerike kot na začarane osebe. Pozneje se je uveljavila domneva, da so ti pojavi samo slučajne in nedoločne motnje možganskega delovanja. To domnevo pa je bilo treba zavreči, kakor hitro se .ie dognalo, da se histeriia sploh ne dotika možganov. Slednjič so se nekiateri liudl.ie postavili na stališče, da je histerija čisto navaden «švindl» in da je najboljša zdravilna metoda kazen ali vsaj žuganje s kaznijo. (Celo nekateri zdravniki so zagovarjali v nemških listih uspešno zdravljenje histerije z — leskovko, starim «zdravilom» naših kmečkih mamic. Op prevajalca.)
Medtem pa so znanstveniki dognali nekatere zakone, ki se po njih ravna «delo mišljenja«. Z druge strani pa dandanes prevladuje prepričanje, da imajo vsi znaki katerekoli bolezni svoj vzrok in namen. V kolikor gre za histerijo in podobne bolezni, se je dognalo to-le: Znaki so včasi posledica sugestije le-ta je lahko direktna ali indirektna, posredna ali neposredna, zato take znake često docela odstranimo zopet le s sugestijo.
Že zdavnaj se je opazilo, da so znaki, s katerimi se pojavlja histerija, do neke mere koristni bolniku, n. pr. vojak, ki je postal histeričen zaradi eksplozije šrapnela. ie bil oproščen službovanja na fronti; dečku, ki trpi za histerijo, ni treba več v šolo, a histerično nelepo dekle vzbuja večjo pozornost od svoje sestre — lepotice, iz tega se je razvila domneva, da so histe-riki sami iznašli svojo bolezen, hoteč na ta način prikriti nemilo ali nezaže-ljeno resničnost. Vzlic temu pa trde samo zelo naivni ali nekritični ljudje, da taki bolniki sleparijo (kakorkoli se histerični znaki lahko posnemajo.)
Pojasnjenju histeričnosti je utrl nova pota znani dunajski zdravnik dr. Sigisrnund Freud s svojimi raziskava-nji o izvoru bolezni mišljenja; on in manj znani raziskovalec Breuer sta dognala, da so nekateri histeriki razvili svoj sistem bolezenskih znakov kot nekak obrambni zid, ki se jim je vsilil po kakem velikem notranjem potresu ali po zelo slabi izkušnji. Freud je ugotovil ,da je bil ta potres prav za prav cela vrsta tresov, ki jih vsi doživljamo, kadar prilagojujemo svoje otroško primitivno mišljenje vnanjemu svetu, s katerim prihajamo navzkriž. Večina teh tresov je v zvezi z našim trudom, da bi zahteve svojih nagonov prilagodili temu, kar dovoljuje družabni red. Histerija poteka tedaj v veliki meri iz nasprotij med našimi prvinskimi nagoni (predvsem spolnim) in tem, kar nam dopušča družba (vest, vzgoja, zakoni, nravi itd.) Te neuresničene, neizživete in neprilagojene zahteve ali misli moramo s kontrolo uma potlačiti in to se normalno tudi dogaja, ne da bi se sploh zavedali, da se godi kaj izrednega (saj je zatiranje nagonov pri slehernem normalnem človeku dokaj vsakdanji pojav). Ako pa ie kontrola slaba in jo premaga rastoči tlak notranjih težkoč, tedaj zaide normalen tok misli
na stranpota in se često pojavijo znaki histerije.
Stvar bo jasnejša, če povemo še tole: Nekateri ljudje so nemara že dedno nagnjenj k nestalnemu in nerednemu mišljenju, ker so tudi njihovi stariši bili lahkomiselni in tako rekoč potratni, nemarni v mišljenju. Le-ti lahko sicer dobro mislijo, postanejo pa često žrtev notranjih in vnanjih težkoč, ki so se nakopičile pri mučnem prilagojeva-nju dani resničnosti. Bolezenski znaki omogočijo bolniku, da do neke mere uteče neprijazni resničnosti, hkrati pa .izpolnijo naravnost ali posredno bolnikovo podzavestno željo Na obliko histerije tedaj vpiiva tudi bolnik sam s svojimi željami, ki se jih često niti ne zaveda. (N pr. vojak si je želel, da bi prišel iz vojske, v zanj usodnem hipu se je ta želja v njegovi podzavesti iz-premenila v podlago histerije.) Prav zaradi tega je pri histeriji tako važna sugestija!
Zdravljenje.
Pri histeriku je treba najprej dognati, ali je njegova bolezen res histerija, nato naj se skušajo najti vzroki in oceniti pomen, ki ga ima zanj ta bole-
zen. Treba je primerjati bolezenske znake z bolnikovo preteklostjo.
Zdravljenje histerije je dlokaj težko in ga lahko zaupamo izključno le zdravniku. Bolezen ima, kakor smo se preverili, pri vsakem bolniku drugačne pojave in jo je treba zdraviti čisto individualno. Nekateri primeri se lečijo s hipnozo, drugi s sugestijo, tretji pa le z nekako predvzgojo.
Najnaravnejše je, da skušamo dognati dušeslovne vzroke in jih odstraniti bodisi od znotraj bodlisi od zunaj. Prvo nalogo izvršuje tako zvana psihoanaliza (metoda dr. Freuda), druga pa je naloga socialne psihiatrije. Zdravljenje mora biti pametno. Res je, da pri histerični hčerki izginejo nekateri znaki, če jo oče pretepe, toda pametno tako zdravljenje ni, zakaj prej ali slej izbruhne namesto vetra burja.
Važno je za vsakogar vedeti, da mora biti v svojih željah in zahtevah kolikor moči skromen, prevdaren in jasen. Kdor je dedno nagnjen k nerednemu mišljenju, lahko zaradi težkoč, ki se nakopičijo pri njegovem prilago-jevanju resničnosti, dobi znake histerije, ki sproščajo nekatere njegove podzavestne skrivnosti.
Trgovina z belimi sužnjami
Buenos Aires, mesto ženskega ponižanja.
Francoz Albert Londres ie nemara največji reporter našega časa. Kjerkoli se je zgodila kaka strahota ali velika krivica, povsod je »vtaknil svoj nos«. Odkril je trpljenje ljudi na modernih galejah in v kazenskih vojaških oddelkih v Afriki, razgalil je postopanje z bolniki v zavodih za gobave, v blaznicah itd. Vsaka njegova knjiga je vzbudila velik hrup, a sleherna je vsaj malo pomagala. Nedavno je objavil knjigo o trgovini z dekleti v Buenos Airesu. Kot »zaupnik« pariških »dobaviteljev« belih suženj je imel dostop na trg v Buenos Airesu. Opisal je, kako se tam kupčuje z ženami. Nedvomno je to eno najbolj kričečih poglavij sodobnega ženskega vprašanja. Prinašamo zgolj kratke odlomke
V Montevicleu. Montevideu izkrcajo
»prtljago«.
V
(Dekleta),
»Prtljaga« je označena po teži: 17 do 20 kg. To je uradni izraz. Človeški je drugačen: 17 do 20 let stara dekleta. Potujejo s ponarejenimi listinami, ali pa jih ne skrivaj naložijo na ladjo. Gospodje iz »centrale« imajo povsod zveze in pomočnike. Ne samo med natakarji na ladjah. »Prtljago« lahko najdeš preoblečeno v kurjače, ki tiče v zajetnem trebuhu parnika; kadar pride inšpekcija, jih skrijejo v ohlajene kotle in podobno. Take žrtve pridejo samo ponoči na čisti zrak. »Prtljaga«, ki nima potnih listin, se izkrca že v Montevideu. Če dekleta zasačijo, ali če niso dovolj lepa. potujejo nazaj čez morje.
Uruguav namreč od Francozov ne zahteva vizuma.
Iz Montevidea je stalna zveza z Buenos Airesom. Parniki Poljaka gosp. Mi-
hanowicza plovejo vsak večer v glavno mesto Argentine. Policija prav nič ne vznemirja »gospode iz centrale«: »trgovcev« in njihovih »ženic«.
V Buenos Airesu.
Policija izvršuje svojo dolžnost. Vse gre gladko, vse je v redu. »Dama« za »damo« stopa na obalo. A glej. pri meni se je stvar zapleta. Nočejo me pustiti na kopno. Ali imam kakega znanca v Buenos Airesu? — vprašujejo. Odvrnil sem, da žal nimam ondi tete kakor tiste-le »dame«. Odvzeli so mi potni list, — postal sem jetnik. Eden izmed znancev iz »centrale« je prišel po svojo prtljago.
»Kaj? Nočejo vas pustiti? Trenutek, prosim, takoj bo vse v redu.«
In zares: bilo je v redu. Ni li tudi to pikantno, kaj?
Kako delajo.
Pripoveduje eden izmed onih od »centrale«:
»Moja prva »žena« me je izpočetka podpirala, potem pa mi je zbežala. Seznanil sem se s .sedemnajstletno delavko. V ječi sem se veliko naučil. Imel sem Svoj načrt. Rekel sem ji, da sem monter. Dala se je zapeljati. Šla sva v Lbndon. »Zdaj pojdem iskat delo,« sem ji dejal. In zvečer: »Nikjer ni dela, ljubica! Če hočeš, da bova živela, moraš na ulico.« Dekle je jokalo. Naposled se je vendarle udialo. Peljal sem mladenko na ulico in rekel: »Ker ne znaš angleški, pokaži kar z roko: 10 šilingov.« Malo sem počakal v ozadju. Kmalu je izginila v bližnjem hotelu. Tako je zaslužila vsak dan 30 do 50 šilingov, včasi celo 60.«
Na ta način je začel. Kmalu je napravil mož karijero. Takrat je prišla Južna Amerikia v modo. Pridobil si je zvez in pošiljal »prtljago« če: morje. Kupčija je cvela. Kupoval je žrtev za žrtvijo. Prenesel je svojo »trgovino« v Buenos Aires.
»Neka izmed njih je bila tiho, blago bitje. A ni bila ustvarjena za težko delo. Skušal sem ji pomagati: imela ie lepo sobico in stalen krog spodtobnih posetnikov. Zaman. Kmalu je umrla v bolnici in ves denar je šel rakom žvižgat. Kupil sem Italijanko. Čez 14 dni sem je moral prod,ati. Zopet izguba. Tedaj sem se nameril na pravi eksemplar! S prijateljem sva zložila denar za njo. To je bilo dekle, kakršna se ne rode več. Zaslužila je več denarja nego štiri
druge. Danes je žena nekega uradnika v pravosodnem ministrstvu. Tako se godi ženskam, ki so ubogljive in nam zaupajo. Tu imam še eno stanovanje, eno pa v Rosariju .V Londonu je moja »žena«. To mi zadostuje. Moj namen je, dla zberem 2 milijona. Zdaj sem 37 let star. Kmalu bom rešen skrbi: kupčija cvete.«
Franchuche.
Tako imenujejo Argentinci Francozinje. Le-te so v tej deželi najbolj priljubljene. Kaj bi neki začeli brez njih, ti osvojevalci deviške argentinske zemlje! Nedavno so v Buenos Airesu slavili 100-letnico svobode in slave. Nobeden govornik ni omenil Franchuche. Odkrivajo spomenike. Nji nobenega. Zahtevam, da ga postavijo! Zahtevam v imenu Francije in pravičnosti! Z napisom »Franchuchi, hvaležno argentinsko ljudstvo«. In če bo na dan odkritja francoski minister prehlajen. bom imel jaz slavnostni govor. Vem. kaj bi govoril.
V	pismu nekega »trgovca« berem: »V našem krogu sta dve vrsti žensk: nesrečne in hudobne.«
Izračunal sem, da je 80 odstotkov vseh njih nesrečnih in le 20 odstotkov hudobnih. Na ulico pridejo iz najrazličnejših tragičnih vzrokov. Po prvem padcu padajo vedno globlje. In tedaj priskoči »na pomoč« »centrala« — družba za izkoriščanje žene. Nekatere izkoriščajo rudnike ali šume, ta družba pa izkorišča žene.
Ta korporacija je prevrgla vso našo nravnost, šege in zakone. Briga se samo za policijo, vse drugo ji je kaj malo mar. Če ie Mohamed dejal: »Imej toliko žen, kolikor jih lahko prehraniš,« pravijo oni: »Toliko, kolikor lahko tebe prehrani.«
Trgovci z belimi sužnjami so dobro organizirani. Dve vrsti sta: eni delajo v Franciji. To so dobavitelji, ki pošiljajo argentinskim uvoznikom za 3000 frankov že dokaj čedno dekle. Vkrcajo ga v Genovi, v Hamburgu — kjerkoli se da. Poslali bi ga bili tudi s hidro-planom, če ne bi šlo drugače. Nekatere potujejo javno z vsemi listinami, druge »na čmo«, v kaki cevi pod palubo. Skoraj 28 dni traja vožnja.
To je organizacija!
Seveda, tako se služijo milijonil
V	Buenos Airesu so cele ulice samih »francoskih hiš« — časa francesca.
Spoznaš jih po tem da so okna zastrta s predpisanimi rumenimi ali rožnobarv-nimi zavesami Dolge ure sem hodil — pa vse same zavese!
Ne sramujmo 'e. Vstopimo. Za boga, tu dobite vstopnice. Meni so dali številko 13. Zasedeno: dvanajst jih čaka. Pojdimo drugam! Ah, v teh prostorih je slabše nego Dri nas v soboto zvečer pri brivcu Kamorkoli vstopiš, povsod isti prizori Argentina, Argentina, kakšna vitaliteta ie v tebi! — Končno smo se le namerili na manj obiskan prostor Tu je cena pet peset. Naročni-kti mirno prebirajo novjne. Odpro se vrata: »Kdo je zdaj na vrsti?« In zopet je vse tiho. Končno, treba je vstopiti. Imenuje se gospodična »op al«. Vprašujem jo. Osem mesecev je tukaj. »Prvega tedna nikdar ne pozabim: 402. razumete?«
»Pravijo, da so socialistični poslanci odpravili javne hiše, da se ne bi žene izkoriščale. Ko bi vsaj en dan zavzeli naše mesto!«
»Kaj si bila pred tem?«
»Prodajalka.«
Več ni hotela povedati. Moral sem oditi Na ulici sem kalkuliral kakor omamljen: 402 X 5 = 2010 peset. Pe-seta stane 14 fr 25 — 2010 X 14.25 = 28.642.50.
Računil sem liki blazen. Imeti eno. dve, tri, štiri žene. Ogromen denar . .
Zaupal sem svoje račune »trgovcu« — znancu z ladje in njegovim tovarišem.
Pogledali so me začudeno in pravili:
»Naša trgovina je docela podobna drugim vrstam trgovine. Imamo svoj riziko. Kupil sem si tri žene. Zdaj pa upoštevajte: pride bolezen, moraš jo dati v bolnico, denar gre. a dohodkov ni. 402 na teden tehnično ni mogoče, to je čisto izjemen čin. Vzdrževanje žena stane...«
»In koliko zaslužite?«
»Spodobni, pametni možje se vračajo po 5 do 6 letih z 1,500.000 frankov.«
Odgovorni smo mi.
Bil sem na galejah. V Biribi. V blaz-nicah. Vračam se iz Buenos Airesa. Čemu sem šel tja? Da bi vam pripovedoval zanimive zgodbe? Ne! Zato, da bi si ogledal to, česar si noče nihče ogledati.
Nisem hotel verjeti, da se da mirno spati na mehki postelji zakonov. Zakoni zoper prodajo belih suženj so, policija je, vse je... Meni to ne zadostuje. Hotel sem, da na moja usta izpregovore one, ki nimajo pravice govoriti. Vrelec ženske prostitucije je glad Če tega ne bi bilo ,še bi bile prodajne žene. Toda bilo bi jih za 80 odstotkov manj.
Tri leta že Društvo narodov »preiskuje« trgovino z dekleti. Razposlalo je komisarje po vsem svetu. Dovolj črnila je preteklo in dovolj so se prašili uradni akti. Ali pa je v aktih resnica?" Komisarji so bili preveč resnobni možje, da bi šli iskat resnico — drugam. Prav zato je niso našli. In vendar bi radi upeljali na svet — moralo!...
J ar o slav Hasek:
Švejkova noč z vojnim kuratom.
Že tretji dan ie bil Švejk sluga vojnega kurata Otona Katza; v tem času ga je bil samo enkrat videl. Tretjega dne pride sluga nadporočnika Helmi-cha in veh' Švejku, da naj spravi vojnega kurata iz nadporočnikovega stanovanja Ondi se je bil namreč spri in v hudi togoti razbil pianino. Tako se ga je bil nakresal. da se ne da spraviti iz hiše Sluga je pristavil, da je tudi nadporočnik Helmich na moč pijan, zato je bil vrgel vojnega kurata na hodnik, kjer zdaj sedi pri vratih in drema.
Švejk pride na lice mesta in strese vojnega kurata za ramena, da je ne-voljno zarenčal in odpri oči. Tedajci se
Švejk postavi v službeno pozo, salutjra in reče:
»Pokorno javljam, gospod feldkurat, da sem tukaj!«
»No, kai pa hočete tukaj?«
»Pokorno javljam da sem moral priti po vas, gospod feldkurat!«
»Vi ste imeli priti po me? No. kam pa pojdem?«
»Na stanovanje, gospod feldkurat.«
»Zakaj pa nekii v stanovanje — saj sem vendar doma?«
»Pokorno javljam, gospod feldkurat. da ste na hodniku v tujem stanovanju."
»A — kako — sem — zašel semkaj?«
»Pokorno javljam, da ste bili na obisku.«
»Na — na — obisku — ni — nisem bih To se mo—tite.«
Švejk je vzdignil vojnega kurata in ga postavil k steni. Katz se je neprestano majal in se hkrati zaletaval vanj, momljajoč: »Padel bom, padam.«
»Padam«, je ponovil še enkrat in se glupo smejal. Naposled se.je Švejku posrečilo, da je ustalil kurata pri steni, vendar je mož brž zadremal. Treba ga je bilo spet stresti za ramena. »Kaj želite?« je dejal zaspano in se skušal znova spustiti na tla. »Kdlo ste?«
»Pokorno javljam«, je odvrnil Švejk in kurata zopet šiloma pritisnil k steni, »da sem vaš pucflak, gospod vojni kurat.«
»Jaz nimam pucfleka,« je rekel vojni kurat trudoma, hoteč se zaleteli v Švejka, » tudi nisem vojni kurat.«
»Jaz sem prešič,« je pristavil odkritosrčno kakor je navada le pri pijancih, »pustite me. gospod, saj vas niti ne poznam.«
Mala borba se je končala s popolno Švejkovo zmago, ki jo je bil le-ta izkoristil v toliko, da je bil potegnil kurata iz hodnika v hišno vežo, kjer se je jel kurat zopet upirati, boječ se ulice. »Ne poznam vas, gospod,« je momljal kurat in ga neprestano suval z rokami, zroč mu venomer v oči. »Ali poznate Otona Katza? To sem jaz.«
»Jaz sem bil pri nadškofu,« je čenčal, » zame se zanima Vatikan, veste?«
Švejk je zdaj opustil svoj »Pokorno javljam« in je jel govoriti čisto zaupno, dobro poznavajoč pijanske nrave.
»Ne upiraj se«, je dejal, »ali pa ti prisolim eno, da boš videl zvezde. Pojdeva domov, pa basta. Nobenih besedi, razumeš?«
Vojni kurat se je za spoznanje omehčal. Zakadil se je v Švejka in rekel nekam boječe: »Pa pojdiva, toda k Šu-gmu ne grem, ker imam ondi dolg.«
Švejk ga je bil zdaj docela premagal in odnesel iz veže na ulico, kijer ga ie počasi vlekel proti domu.
»Kdo pa je ta gospod?« je vprašal eden izmed mimogredočih.
»Moj brat«, je odvrnil Švejk, »dobil je dopust, me obiskal in se od veselja napil, zvedevš', da nisem mrtev.«
Vojni kurat. ki je ujel na uho poslednje besede, je zamrmral napev iz neke operete. Nato pa se je obrnil h gledalcem, rekoč: »Kdor izmed vas je mrtev,
naj se oglasi pri korpskomandantu v teku treh dni, da ga cerkveno pokopljemo.«
Nato je umolknil, a zdaj pa zdaj se je skušal vreči na tlak. Švejk je imel nemale težave, da ga je trdno obdržal pod pazduho.
Izprožene glave in opotekajočih se nog je vojni kurat venomer momljal: »Domin us vob.iscum — et cuin špiritu tuo. Dominus vobiscum.«
Pri postajališču izvoščkov je Švejk postavil vojnega kurata k zidu in se šel pogajat glede prevoza. Eden izmed kočijažev je rekel, da gospoda dobro pozna, ker ga je bil že nekajkrat vozil, toda posihdob ga ne mara več. »Vse mi je zlomek onesnažil«, je pravil, »a plačal ni niti počenega groša. Dve uri sem ga bil vozil, preden je našel svoje stanovanje. Šele čez teden dni, ko sem tretjič pri njem zrogovilil, mi je dal za vse skupaj bornih pet kron.«
Po dlolgem pogajanju je eden izmed izvoščkov vendarle pristal, da popelje kurata domov.
Švejk se je koj vrnil k vojnemu ku-ratu, ki je medtem sladko zadremal. Trd črn klobuk (kurat je namreč najraje hodil v civilu) mu je bil nekdo med Švejkovo odsotnostjo snel z glave in odnesel.
Švejk ga je predramil in z 'izvoščko-vo pomočjo spravil v kočijo. Tu se je lotila moža popolna topost. Jel je smatrati Švejka za polkovnika Justa od 75. pešpolka in je nekajkrat zaporedoma ponovil: »Nikar se ne huduj tovariš, da te tikam. Vidiš, da sem prešič.«
Za trenutek se je zdelo, da ga je sunkovito zibanje kočije spravilo k pameti. V takem trenutku se je malce vzravnal in jel peti odlomek iz neke neznane pesmi. Nemara je bila le-ta njegova izmišljotina:
Spominjam se zlatih dni, ko me je držal v naročju, bivali smo pa takrat pri Domažlicah v Merklinu.
Trenutek na to se ga je spet lotila otopelost. Zdaj pa zdaj se je bil obrnil k Švejku in ga pomežikujoč vprašal: »Kako sp kaj danes počutite, mi-lostiva? «
»Ali pojdete na letovišče,« je rekel trenutek pozneje, in ker se mu je svet videl-v dvojni podobi je vprašal: »A, imate že odraslega sina?« Pri tem je bil pokazal s prstom na Švejka.
Vojni kurat je utihnil in gledal z majhnimi očmi iz kočije; očividno mu je blodila po glavi misel, kaj neki se zdaj ž njim dogaja?
Izgubil je poslednje pojme in obrniv-ši se k Švejku rekel: »Gospod, dajte mi prvi razred.« Urno si je iel odpenjati hlače.
»Glej. da si jih takoj zapneš, mrci-na,« je zavpil Švejk, »vsi kočijaži te že poznajo. Enemu si se že posvinjal, zdaj bi hotel še temu-le?! Ne misli, da boš tudi nocoj ostal dolžan.«
Vojni kurat si ie melanholično podprl glavo z dlanjo in je začel peti: »Nihče ne mara več za me.s Mahoma pa je prekinil in zamomljal: »Entschuldigen sie .lieber Kamerad, sie sind ein Trot-tel, ich kann singen, was ich will.«
Hotel je očividno zažvižgati neko melodijo, ali medtem se mu je bilo nekaj zgodilo: dal je od sebe tak glas z zadnje strani, da se je kočija kar ustavila.
Ko je potem Švejk velel kočijažu, da naj zdirja dalje, si je jel vojni kurat prižigati cigaretni ustnik.
»Ne gori, pa ne gori,« je rekel, ko je bil porabil že dobršno množino vžigalic, »vi mi pihate v ogenj.«
Tisti hip pa so se mu misli spet zmedle in bruhnil ie v smeh.'»Imenitna zabava. Saj sva sama v električnem vozu, kaj ne, gospod kolega?« Začel se je oblačiti
»Izgubil sem listek!« je vpil, »ustavite, listek moramo najti!«
Na to pa je resignirano zamahnil z roko, češ: pojdite kar naprej!
V	težki duševni blodnji so mu uhajale nesovisle besede: »V najpogostejših primerih . . Da, v redu je ... V vseh primerih . Vi se motite . . . Drugo nadstropje?.. To je izgovor... Ne gre za me za vas gre, milostiva gospa , . . Plačat . . Imam črno . . .«
V	poluspanju se ie jel pričkati z nekim nasprotnikom, ki je rekel, da se ne sme sedeti pri restavracijskem oknu. Nato je smatral kočijo za vlak; iztegnil je glavo skozi okno in vpil na ulico po češko in po nemško: »Nym-burk, prestopiti.«
Švejk ga je potisnil k sebi; pijanec je pozabil na vlak in je jel posnemati razne živalske glasove. Najbolj mu je prijalo petelinovo petje in njegovo kikirikanje je zmagoslavno odmevalo po ulici.
Ves ta čas je Švejk ravnal ž njim brezobzirno strogo. Kadarkoli se je kurat pripravljal, da stori kako škodo, ga je Švejk sunil pod rebra, da se je mož topo sesedel in nagnil glavo na blazino.
Proti koncu vožnje se je lotila vojnega kurata huda melanholija. Jel se je jokati in vpraševati Švejka, ali je imel mater?
»Usmilite se me, ljudje božji,« je vpil iz kočije, »sam samcat sem ostal na svetu.«
»Ne delaj mi sramote,« ga je opominjal Švejk »takoj bo vsakdo spoznal, da si se ga nakresal.«
»Jaz nisem ničesar pil, tovariš,« je odvrnil vojni kurat, »sem docela trezen.«
Strumno je vstal in zasalutiral: »Ich melde gehorsamst, Herr Oberst, ich bin besoffen.«
»Kakor goba sem poln«, je ponovil desetkrat zaporedoma s čuvstvom popolne brezupnosti.
Obrnivši se k Švejku ga je jel moledovati; »Vrzite me iz avtomobila. Čemu neki me vozite?«
Vsedel se je in momljal. »Okoli lune se delajo kolobarji. Ali verujete, gospod stotnik, v neumrljivost človeške duše? Mislite, da se konj tudi lahko zveliča?«
Bruhnil je v grohot. trenutek na to Pa je apatično zrl v Švejka in pravil: »Dovolite, go&pod, kje neki sem vas že videl? Ali niste bili na Dunaju? Morda pa se poznava iz semenišča.«
Nekaj trenutkov ga je zabavalo recitiranje latinskih verzov, ki so mu blodili v spominu: »Aurea prima satast aetas, que vindice nullo.«
»Dalje pa ne gre«, je rekel, »vrzite me vendar iz avtomobila. Zakaj me ne pustite? Saj si ne bom storil nič zalega!«
»Gospod«, je dejal trenutek na to, »dragi prijatelj, prilepite mi zaušnico.«
»Eno ali več?«, je vprašal Švejk. »Dve.« »Nate jih . , .«
Vojni kurat je glasno štel zaušnice in se je blaženo cmeril, ko jih je dobival.
»Taka-le reč mi prav dobro de,« je pravil, » je koristna tudi želodcu, da lažje prebavlja. Dajte no še enkrat.«
»Srčna hvala!« je vzkliknil, ko mu je Švejk brez obotavljanja izpolnil željo. »Zdaj sem popolnoma zadovoljen. Raztrgajte mi telovnik, prosim.«
Izražal je najrazličnejše želje. Tako si je želel, da naj mu Švejk zvije nogo ali ga praska; hotel je, da mu ostriže nohte in izruva sprednje zobe.
Prihajale so mu mučeniške težnje; predložil je, da mu Švejk o d robi glavo in jo zavito v vrečo zaluči v Vltavo.
Nato je žlobudral o raznih tekmah in prešel kmalu na balet.
»Ali plešete čardaš?«, je vprašal Švejka. »Ali pa medvedji ples? Takole . . .«
Hotel je poizkusiti, kako je poskočen in se je zvalil na Švejka, ki mu je do dobra pokazal svoje sposobnosti za rokoborbo in ga potlej šiloma posadil na sedež.
»Nekaj hočem!« je vpil Vojni kurat, »pa se ne morem domisliti, kaj. Mar vi veste, kaj hočem?« Povesil je glavo v popolni resignaciji.
»Pa kaj mi je do tega, kar hočem«, je rekel resnobno, »in tudi vam, gospod, ni nič do tega. Saj vas niti ne poznam. Drzni ste, gospod, da me taik-o srepo merite s pogledi!«
Za hip je postal bojevitejši. Poizkusil je zopet navaliti na Švejka. Le-ta ga je bil kaj hitro umiril, preverivši ga o svoji popolni fizični premoči. Nenadoma je vojni kurat nedolžno vprašal:
»Kaj je danes: pondeljek ali petek?«
Bil je tudi zvedav, je-li december ali julij in je sploh pokazal nenasitno radovednost: Ali ste oženjeni? Ali radi jeste gorgomzolo? Ste-li imeli doma stenice? Kako vam kaj gre? Je-li imel vaš pes psico?
Tudi sicer je njegova žlobudrava zgovornost še bolj narasla. Pravil je, da je dolžan za jahalne škornje, bič in sedlo in da je nalezel pred leti kapa-vico, ki jo je bil zdravil s hipermanga-nom.
»Zares, tebe pa sem nekje že videl!« je vzkliknil sredi tega izbruha dosti ne-sovislih besed. Skušal je Švejka objeti in ga s svojimi zaslinjenimi ustnicami poljubiti. »Saj sva hodila v isto šolo.«
»Ti srček ti«, je pravil nežno in gladil lastno nogo; »kako si zrasel, odkar se nisva videla. To najino svidenje odtehta vse dosedanje muke.«
Dobil je pesniški zanos in je jel govoriti o povratku v solnčni sij srečnih obrazov in veselili src. Potlej je pokleknil in jel moliti: »ČeŠčena si Marija«, pri čemer ga je prijel blazen grohot, ki mu je dušil besede v grlu.
Ko so se ustavili pred njegovim stanovanjem, ni bila lahka reč, dobiti kurata iz kočije.
»Saj še nismo doma!« jt vpil in rohnel. » Na pomoč! Ugrabiti me hočejo! Jaz moram še dalje z vozom.« Moža so v pravem pomenu besede potegnili iz kočije kakor kuhanega polža iz odliv-ka. Zdelo se je, da ga bodo pretrgali, s tolikšno močjo se je bil zaplel z nogami pod sedež.
Pri tem se je na ves glas smejal, rekoč: »Pretrgali me boste, gospodje.«
Pa sta ga vendarle privlekla po stopnicah v stanovanje in ondi vrgla kakor klado na divan. Pravil -je, da ne bo plačal avtomobila, ki ga ni bil naročil. Dobre četrf ure je trajalo, preden so ga bili preverili, da ni bil avto, marveč kočija.
»Vi bi me radi prevariii«, je ugovarjal in podremano upiral oči zdaj v Švejka zdaj v kočijaža. »Saj smo vendar prišli peš.«
Tedajci pa se ga je na mah lotila brezmejna velikodušnost: vrgel je ko-čijažu denarnico in rekel: »Kar vse si vzemi, ich kann bezahlen. Ni mi do krajcarjev.«
Pravilno bi bilo, da mu ni bilo do šestintrideset krajcarjev, zakaj več jih v denarnici ni bilo. Na srečo je bil ko-čijaž dovolj nezaupljiv: preštel je novec in je jel govoriti o klofutah.
»Pa jih daj«, je rekel vojni kurat ko-rajžno. »mar misliš, da jih ne vzdr-žim? Pet tvojih prenesem brez nevo-lje.«
V kuratovem telovniku je našel koči-jaš petkronski novec. Vzel ga je in odšel, preklinjaje svojo usodo in vojnega kurata. ki ga .ie za par bornih grošev toliko časa zadržal.
Vojni kurat se .ie počasi udajal spancu. a medtem ie že koval neke načrte: obljubil je Šveiku svojo sestro, ki je ni imel. Naposled je čvrsto zasmrčai.
Nadaljevanje potopisa Ivana Zorca «Ptički iz črnega gnezda» bomo priob' čili v prihodnji številki.
■
RADIO-AM ATER
Karakteristika elektronke.
Mreža je katodi bližja kot anoda, zato vplivajo električni naboji ali potenciali na mreži jačje na anodni tok nego enako veliki potenciali na anodi. Pri neki določeni anodni napetosti teče skozi elektronko anodni tok gotove jakosti. Če pritisnemo še na mrežo neko pozitivno napetost, tedaj anodni tok naraste. Kajti na elektrone vpliva sedaj poleg anode še pozitivno električna mreža, sila nanje je postala večja, zato se poveča hitrost, s katero lete elektroni iz katode na anodo. To se pravi, da jih v enakem času prileti na anodo večja množina, kar je istovetno z večjo jakostjo. Pozitivna napetost na mreži pojači anodni tok. Nasproten je učinek, kadar se pojavi na mreži naboj negativne elektrike, torej negativna napetost. V
6
	/ /	/ / /	J m / /' /	A i t i \ i Z	/ /		' ' —		
i i A				1					B
f 6 J t i 2 1-1+1 Z3VS-6
Sk'ca št 1.
tem slučaju mreža odbija elektrone, ker so istoimenski z njenim nabojem. Deluje privlačnosti anode nasproti, zmanjšuje s tem njen vpliv, zato anodni tok oslabi, se zmanjša.
Pozitivna mrežna napetost torej pojači anodni tok, dočim ga negativna napetost oslabi. Ker je mreža razmeroma blizu katodi, zadostujejo že jako majhne mrežne napetosti za izdatno izpreminjanje anodnega toka.
Odvisnost anodnega toka od mrežne napetosti se da vpodobiti s krivko. ki ji pravimo karakteristika elektronke. Doženemo jo na ta način, da za več mrežnih napetosti izmerimo odgovarjajoče anodne toke in jih kot navpične daljice nanesemo na vodoravne os, kjer so naznačene mrežne napetosti. Na vodoravni daljici A—B, ki ji pravimo abscisa, bi nekje v sredi izbrali izhodiščno točko O ter razdelili daljico desno in levo od
te točke na več enakih delov. Vsak delec naj predstavlja napetost enega volta in sicer naj bodo na levi negativne, na desni pa pozitivne napetosti. Dalje začrtamo v točki O navpično - ordinato, ki jo od O navzgor spet razdelimo v več enakih delov, katerih vsak predstavlja tok ene tisočinke ampera, ali en miliamper; (skrajšano m A).
Najpreje bi pritisnili na mrežo pozitivno napetost -)- 1 volt, zmerili z miliamperme-trom anodni tok in ga kot odgovarjajoče veliko navpičnico nanesli v točki + 1 na daljici A—B. Nato bi povečali mrežno napetost na -(- 2 volta, spet zmerili tok in ga kol navpičnico nanesli v točki + 2. Tako bi stopnjema volt za voltom večali pozitivno napetost, dokler bi bila vsaka naslednja navpičnica večja od prejšnje. Kakor hitro pa bi bili dve zaporedoma izmerjeni daljici enako veliki, vemo, da se kljub povečanju mreže napetosti anodni tok ni pojačil, da smo torej dosegli tok nasičenosti. Na enak način bi merili anodne toke, ki odgovarjajo negativnim mrežnim napetostim in jih nanašali kot navpičnice v točkah —1, —2, —3 itd. Čim večja bi bila negativna mrežna napetost, tem bolj bi pojemal anodni tok, do~ kler ne bi pri neki napetosti popolnoma prestal.
Na ta način bi dobili skupino različno velikih navpičnic, katerih vsaka predstavlja jakost anodnega toka, ki teče skozi elektronko pri ob vznožju označeni mrežni napetosti in kar je posebno važno: pri konstantni anodni napetosti, ki se torej tekom merjenja ni smela spremeniti.
Čez vrhove vseh navpičnic potegnemo kiivko, na podlagi katere se da ugotoviti anodni tok še za vse vmesne mrežne napetosti, ne da bi ga bilo treba šele meriti. Anodni tok pri mrežni napetosti n. pr. — 2.5 voltov dobimo na ta način, da razpolovimo presledek med —2 in —3 ter v razpolovišču začrtamo navpičnico; njena višina tam, kjer zadene na krivko. predstavlja iskano jakost anodnega toka.
Denimo, da smo izmerili karakteristiko neke elektronke pri konstantni anodni napetosti 75 voltov in dobili krivko I. na sliki 4. Če sedaj zvečamo anodno napetost na 100 voltov in še enkrat izmerimo celo karakteristiko, dobimo krivko II., ki je prvi vzporedna. toda pomaknjena bolj na levo. Podobno bi lahko določili karakteristike za najrazličnejše anodne napetosti. Čim višja bi bila anodna napetost, tem bolj bi bila pomaknjena karakteristika na levo. Za napetosti pod 75 voltov pa bi vse karakteristike ležale desno od prvotne.
Iz dveh karakteristik se dado razbrati tri osnovna električna svojstva elektronke, na podlagi katerih se da presojati o sposobnosti elektronke za to ali ono funkcijo v pre-jemnem aparatu. Ta tri osnovna električna
svoj s t v a vsake elektronke so: strmost, proseg in notranji upor.
Strmost.
Vpcštevajmo karakteristiko I. na sliki 2, ki je bila določena pri anodni napetosti 75 voltov. Iz karakteristike je razvidno, da teče pri negativni mrežni napetosti — 5 voltov, skozi elektronko anodni tok 3 miliam-perov. Pri mrežni napetosti — 10 voltov znaša anodni tok le še 1 mA. To se pravi: če zvečamo mrežno napetost od —5 na —10 voltov, to je za 5 voltov, se zmanjša anodni tok od 3 na 1 mA, to je za 2 mA. Ce v naslednjem spet zmanjšamo mrežno napetost nazaj na —5 voltov, bo naraste! tudi anodni tok na prvotno jakost 3 mA. Če pade mrežna napetost od —5 voltov na ničlo, torej spet za 5 voltov, naraste tudi tok
				-1 8/	v		
					/		
				i /			
							
			1	V			
				i			
\				JO s;			
	I /						
				mrežne		I x napetoii	
Skica št. 2.
za 2 mA Iz tega sledi, da z večanjem ali manjšanjem mrežne napetosti za 5 voltov avtomatično večamo oziroma manjšamo anodni tok za 2 m A. Splošno: z izpremi-njanjem mrežne napetosti za 5 voltov se izpreminja jakost anodnega toka za 2 mili-ampera. Če bi izpremenili mrežno napetost le za en volt, bi se tudi anodni tok izpremeni] le za 2/5 volta, to je za 0.4 miliam-pere. Izpremembo anodnega toka, ki odgovarja izpremembi mrežne napetosti za 1 volt, imenujemo strmost karakteristike in jo vedno izražamo v miliamperih na volt (mA/V). Elektronka, katere karakteristika je vpodobljena na sliki 2, ima torej strmost 0.4 mA/V (štiri desetinke miliampera na volt). Sicer pa je vseeno, ali določimo strmost iz karakteristike I., izmerjene pri anodni napetosti 75 voltov, ali pa iz karakteristike II., izmerjene pri 100 voltih anod-ne napetosti. V obeh slučajih bi dobili za strmost isto vrednost.
Proseg
h karakteristike na sliki 2 je razvidno, da je jakost anodnega toka pri 75 voltih ■anodne napetosti in —5 voltov mrežne napetosti 3 mA. Mrežno napetost pustimo take kot je, anodno napetost pa povečamo na 100 voltov. V tem hipu je merodajna karakteristika'II., iz katere razvidimo, da je narastel anodni tok na 5 mA, povečal se je torej za 2 mA. Iz definicije strmosti se spomnimo, da se je spremeni! anodni tok za .2 mA tedaj, če smo izpremenili mrežno napetost za 5 voltov. Iz tega sledi, da smo morali, za enako veliko spremembo anodnega toka, v prvem primeru spremeniti mrežno napetost za 5 voltov, v drugem pa anodno napetost za 25 voltov. To se pravi, da je vpliv neke mrežne napetosti na anodni tok v tem primeru petkrat večji od vpliva napetosti na anodni oziroma, da znaša vpliv anode le 1/r vpliva mreže na anodni tok. Ker pa je '/b = 20/ioo = 20%, lahko tudi trdimo, da je vpliv anode na anodni tok le 20% vpliva mreže. Tako v odstotkih izraženo razmerje vpliva anodne napetosti proti vplivu enako velike mrežne napetosti na anodni toik imenujemo proseg elektronke. Predstavljajmo si, da deluje neka anodna napetost, skozi zanke mreže na elektrone v okolici katode, le s par odstotki tiste ja-kosti, s katero bi delovala enako velika napetost na mreži. Elektronka s karakteristikama na skici 2 ima torej proseg 20%.
Notranji upor.
Jakost anodnega toka v elektronki se je izpremirijala, če smo pri stalni anodni napetosti izpreminjali mrežno napetost. Spomnimo se na Ohmov zakon, ki pravi, da se jakost toka izpreminja ali z izpremiuja-njem napetosti ali pa z izpreminjanjem upora tokovodnika. V elektronki je ostala anodna napetost neizpremenjena, in ker se je jakost anodnega toka dala kljub temu izpre-minjati, moramo sklepati, da se je izpre-minjal upor anodnega krogotoka. Če predpostavimo, da tekom poskusa nismo zamenjali niti anodne baterije niti žic, ki vodijo do anode in katode, moramo sklepati, da se je izpreminjal le upor praznega prostora med katodo in anodo.
Notranji upor elektronke ni neka stalna količina kakor n. pr. upor kovinske žice, zato ga lahko izračunamo le za omejen del karakteristike.
spiememha ?modne napet, o ranji upor — SprtJmemi3a ?modnega toka
V našem slučaju znaša torej notranji upor 25 Voltov
.- — 12.500 ohmo .
0 002 Ampe ov
Sliki Franje Koširjeve, ki ju objavlja* mo povodom obletnice Frana Levstika, nista bili še nikjer reproducirani. Obe sta last rodbine g. velikega župana dr. Baltiča. Naslovna slika predstavlja Franjo Koširjevo kot ženo.
Francoščina za samouke.
Metoda jezikovnega pouka na praktični podlagi.
La Belgique17, la Hollande18, le Lu-xembourg19 et la France seront*) re-presentes20 h cette manifestation21 par leurs meilleures*2 nageuses23.
Le programme24 comportera25 deux grandes courses26 internationales27: celle28 de 200 metres brasse29 que se disputeront30 la championne31 de Belgi-que, Mme Lamot-Vandenbogaert, et la championne de Hollande, Mlle;2 Baron, toutesdeux33recordwomen34du monde36 de cette spedalite36 et le 100 metres de nage libre37, qui opposera38 la championne de Belgique. Mile32 Forez, et les championnes31 de Hollande, Mlles39 Baron et Braun, a deux de nos meil-leures*2 nageuses2(3 frangaises40, la championne31 de France, Mile Ledoux, de Tourcoing41, et la championne de Paus, Mile R Nougatet.
La soiree12 sera completee43 par plusieurs44 epreuves4S internationales27 et un match46 de water-polo47 entre 'les equipes48 feminines4 du Swimming-Club49 de Luxembourg19 et des Mouet-tes16 de Pariš.
La reunion50 commencerabi a 21 heu-res precises5'- et sera terminee-3 avant54 23 h. 30. Elle sera presidee65 par le general56 Echard57, assisteS8 des atta-ches59 consulaires60 de Belgique, de Hollande et du Luxembourg.
(Quotidien, 12. 3 1927.)
17	(la-bslžik)	Belgija
H	(la-oldi	Holandska
19	(lj-liiksabu )	Luksemburška
20	reprfes-. ner	predstaviti, zastopati
21	(manifčstas.v)	manifest >cija
22	(mejoeO	boljše; najboljše
23	(nažOz)	plavalka
21	(program)	spored, program
25	comporter	dopustiti; vsebovati
26	(kurs)	dirke, tekme
27	(ijtsrnasjonal)	mednaiodne
28	(Sčl)	ona, ta
	m celui (S3l"i)	oni, ta
29	(bras)	plavanje po strani (z izme-
		niaje naprej zajemajočimi
		rokami)
*) Glagoli, stoječi v futuru, so v tern sestavku ležeče tiskani.
38
nager a la brasse po strani plavati
30	(ka-ss-aispUtrrji) za katero se bodo borile disputer	prepirati se
se disputer boriti se za kaj
31	(šapjon)	prvakinja m champion (Š3pjtj>) prvak
3i okrajšava za mademoiselle
	(madmvvazel)	gospodična
33	(tut-do)	obedvt
31	(rakad-uiman) [angl ] rekordne ženske, prvje	
35	(mtod) m	svet [kina-
un	(spesjalite)	posebnost specialiteta; stroka
87	(naž-libr)	svobodno plavanje
88	(anozei	nasproti postaviti
39	okrajšava za mesdemoiselles	
	(medrmvazd)	gospodične; prim. 32
40	(frasez)	francoske
	m. frar cais (frass)	
41	(turkwrj)	[mesto v sev. Franci,i]
42	(sware)	večer, večerna zabava
43	completer	dopolniti, izpopolniti
14	(oliizjoer)	več
15	(eproev) ž.	poskušnja, tekma
46	(mač)	[angl ] tekma
47	(uatsr-pob)	[angl.] vodni polo
48	(le-zekip) ž.	moštvi
49	(suiming-kloeb)	[angl.] plavalni klub
50	(reiinjto)	sestanek, prireditev
51	commencer (karmse) začeti [sej	
52	(presiz)	točno
	precis (p.esi)	točen
53	terminer (termine) končati	
54	(ava)	pied [časovno]
55	(d-sra-prezide)	predsedovana bo predse-
		doval ji bo
	presider	predsedovati
56	(ženeral)	general
57	(ešar)	[ime]
58	a«sister	prisostvovati; pomagati
51	(ataše)	atašeji pribočniki
60	(Ktosulsr)	konzularni.
46.
Le roi de Yougosiavie est partP pour Bucarest2
BELGRADE, 21 -juillet. — Le roi Alexandre3 partira aujourd'hui a midi4 pour Bucaiest, oii5 il assistera6 samedi aux tunera lles7 du roi Ferdinand8.
Une delegation9 du gouvernement10 yougoslave quiiteran egalement12 Belgrade aujourd'hui; elle sera composee13 de MM.'4 Nmko Perilch, ministre de 1'Instruct on publique1'', ancien ministre des Affaires etrangeres,6; Miyotitch, ministre de la Prevoyance sociale17;
Stevan Pavlovitch, ministre adjoint18 des Affaires etrangeres16.
L' armee19 sera representee20 par une delegation9 du 25e21 regiment22 d'in-fanterie23, dont ie roi Ferdinand etait colonel24, et qui comprendra26 le co-Ionel, les chefs2fi de bataillon27, le drapeau28 et la compagnie d'honneur29.
(Quotidien, 22 7. 1927)
je odpotoval odjotovati
Bukarešta, glavno mesto Aleksander [Romunije o loldan kjer
prisostovsti pogrebu
sc rabi samo v trnuž.
zastopstvo, odposlanstvo, vlada	[delegacija
zapustiti
iavno tako; tudi
(s-parti) partir (bUkarEst) (alsksadr) (a-midi) (u)
assister (o-fuueraj) funerailles (fšidina) (deiegasi®) (guvsrnama) m. quitter (kite) (egalma)
composer (kffipoze) sestaviti Messieurs (mes;o) množ. od monsieur (masjo) gospod (ministr da-lfjstruksjm-publik) minist r pouka
javnega; naučni minister (de zaičr-zetriž-:r) Z3dev zunanjih, za zunanje zadeve
(dsla-prevwaj s-sosial) , revidnosti socialne,
za socialno ^rb (minist-r, džwij) pomočnik mrrstra (larme) v vojska, armada representer (rsprczite) pred-tavijati, zastopati (V7)tsfjkj£m)
(režimij m. poik (ijfitri)	pehota
(kaloi.sl)	polkovnik
comurendre (kSpraar) razumeti; obsegati,
vsebovati (šsf)	vodia; poveljnik
(bataiol)	batalion
(drapo)	prapor
(kcDjanji-danoer) častna kompanija.
47.
Les lettres de France et de Yougoslavie sont censurees2.
La Pravda de Belgrade annonce? que toutes les lettres arrivant4 de France ou5 de Yougoslavie a Trieste6 sont euoitement7 censurees.
Elles re^oivent8 u>ie estampille9 de la milice'0 fasciste11.
(Quotidien, 26 11. 19:6)
I	(lstr) ž.
8 censurei (sisiire)
3	annoncer (an«se)
4	(arlva)
5	(u)
6	(trijist)
7	(etrwatm?) etroit, -e
8	(rasvvav) recevoir (rsswar)
9	(u n^stapij)
10	(miliš)
II	(fisist)
pisma
grajati; cenzurirati
objaviti, poročati
prihajajoč
ali
T-rst
tesno; strogo tesen, ozek dobijo dobiti pečat, žig nilica
iašistovski, -a
48.
CE QU'IL FAUT1 SAVOIR2..
* * *
* Des experiences3 ont ete faites4 pour connaitre5 les effets6 de i'eau de cuisson'1 sur les legumes8. Ceux9 qui perdent 0 par la cuisson7 le plus11 de valeur12 alimentaire'3 sont les asper-ges", les betteraves15 rou^es16, les choux- ileurs17, les lentilles18.
Ceux9 qui perdent10 le moins19 son; les epinards20, la chicoree'-1, les arti-chauds22, les haiicots23 blancs24.
1 (sa-kil-fo)	to kar je treba, tc	i kar se
falloir (falwar)	trebati, morati	[mora
2 (savwar)	vedeti, znati	
3 (de-zsksperias) ž. poskusi		
4 (to-tete-M)	so bili napravljeni	
faire (Lr)	napraviti, narediti	
5 (končtr)	spoznati	
6 (le-zef=) m.	učinki	
7 (lo-tk«is») ž.	voda od kuhanja;	voda, v
	kateri se kuha	
8 (legiim) m.	sočivje, zelenjava,	prikuha
9 (so)	tisti, oni	
"> (perd)	izgubijo	
perdre (p:rdi)	izgubiti	
11 .(la-piui	največ	
12 (valoer) ž.	vrednost	
13 (alimafei) m. ž.	redilen, hranilen	
14 (le-zaspsrž) ž.	šparglji	
15 (bstrav) ž.	pesa	
18 (ruž) m. ž.	rdeči, -e	
17 (šu-floer) m.	cvetače, karfijole	
edn. chou-tleur		
18 (latij) ž.	leča	
13 (la-mvvf,)	najmanj	
moins	manj	
20 (le-zepinar) m.	špinača	
[se rabi samo v množ.l		
21 (šikaie)	cikorija	
22 (le zarlišo) m.	artičoke	
23 (le anko) [s soglasniškim hI fižoli		
21 (bla)	beli	
blanche (blaš)	bela	
Urejuje Božidai Borko — Izdaja za konzorcij «Jutra» Adoli Ribnikar. — Za «Na« rodno tiskarno* d d kot tiskarnarja FraD Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.