Copyright © avtorice in avtorji za besedila v izvirniku Per i testi originali: © Tutti i diritti riservati agli Autori Copyright © prevajalke in prevajalci za prevode besedil Per le traduzioni: © Tutti i diritti riservati ai Traduttori Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=292863744 ISBN 978-961-94142-8-6 (pdf) HIŠA V LJUBLJANI / CASA A LUBIANA Sodobna slovenska in italijanska poezija Poesia contemporanea slovena e italiana Prevedli Cvetka Bevc, Krištof Dovjak, Luisa Gastaldo, Alenka Jovanovski, Kristina Jurkovič, Marina Moretti, Marella Nappi, Michele Obit, Sandro Pecchiari, Andraž Polič, Veronika Simoniti, Tone Škrjanec, Kaja Teržan, Francesco Tomada Traduzioni di Cvetka Bevc, Krištof Dovjak, Luisa Gastaldo, Alenka Jovanovski, Kristina Jurkovič, Marina Moretti, Marella Nappi, Michele Obit, Sandro Pecchiari, Andraž Polič, Veronika Simoniti, Tone Škrjanec, Kaja Teržan, Francesco Tomada Kulturno-umetniško društvo Poiesis Ljubljana, december 2017 / Lubiana dicembre 2017 Kako smo gradili Hišo v Ljubljani Ideja o prevajalsko pesniški delavnici slovenske in italijanske poezije Hiša v Ljubljani / Casa a Lubiana se je rodila nekega temačnega zimskega popoldneva v eni zmed ljubljanskih kavarn, kjer smo se srečali Kristina Jurkovič, Veronika Simoniti in Peter Semolič. Ideja je bila preprosta: vzpostaviti pesniški in osebni stik med pesnicami in pesniki dveh različnih jezikov s ciljem, da se med seboj spoznajo in da svoje pisanje skozi prevajanje, ki po pravici velja za najbolj poglobljeno vrsto branja, oplemenitijo s spoznavanjem poetik v drugem jeziku pišočih pesnic in pesnikov. V naslednjih mesecih se je delavnica počasi oblikovala: pesnice in pesniki se bodo medsebojno prevajali v parih, pri tem jim bosta pomagali Kristina Jurkovič in Veronika Simoniti, ki bosta že pred delavnico poskrbeli za grobe prevode povabljenih avtoric in avtorjev, delavnica se bo sklenila z javnim pesniškim branjem, na katerem bomo predstavili tako originale kot prevode, ki bodo kasneje objavljeni še na blogu La casa di carta – Papirnata hiša in na portalu Poiesis. Ime za delavnico je prispevala Katja Kuštrin. Delavnica je potekala 14. maja 2016 v Galeriji Srečišče, v Hostlu Celica, ki jo je organizatorjema, Kulturno umetniškemu društvu Poiesis in blogu La casa di carta – Papirnata hiša, prijazno odstopil v uporabo KUD Sestava. Že takrat in tam smo se odločili, da bomo naredili še eno delavnico – ta je bila 14. oktobra 2017 v dvorani Javnega sklada kulturnih društev KULT3000 in je potekala na enak način kot prva, le da so na njej sodelovali drugi avtorji in avtorice. In prav med pripravami na drugo delavnico se je porodila tudi ideja, da bi vse, kar je bilo na obeh delavnicah postorjenega, predstavili v skupni knjižni izdaji. Come abbiamo costruito Casa a Lubiana L'idea del laboratorio italo-sloveno di traduzione di poesie Hiša v Ljubljani / Casa a Lubiana e nata un buio pomeriggio d'inverno, in un caffe a Lubiana dove ci siamo incontrati Kristina Jurkovič, Veronika Simoniti e Peter Semolič. L'idea era semplice: creare un contatto personale tra poetesse e poeti di due lingue diverse, con l'obiettivo di conoscersi a vicenda e di arricchire la propria scrittura tramite la traduzione che, giustamente, viene considerata la lettura piu approfondita, e tramite la conoscenza di poetiche delle poetesse e dei poeti che scrivono in un’altra lingua. Nei mesi che sono seguiti, il concetto ha preso gradualmente forma: le poetesse e i poeti si sono tradotti a vicenda, a coppie, con l’aiuto di Kristina Jurkovič e Veronika Simoniti, che prima del laboratorio hanno fornito una traduzione approssimativa degli autori invitati; il workshop si e concluso con una lettura pubblica, in cui sono stati presentati sia gli originali che le traduzioni – entrambi pubblicati, poi, sul blog La casa di carta - Papirnata Hiša e sul portale Poiesis. A dare il nome al laboratorio e stata Katja Kuštrin. La prima edizione ha avuto luogo il 14 maggio del 2016 nella Galleria Srečišče, presso l’Hostel Celica, che fu gentilmente messa a disposizione degli organizzatori (cioe l’Associazione Poiesis e il blog La casa di carta – Papirnata hiša) dal KUD Sestava. E stato allora che abbiamo deciso di fare un’altra edizione del laboratorio che poi, in effetti, ha avuto luogo il 14 ottobre del 2017, stavolta nella Sala della Fondazione pubblica delle associazioni culturali KULT3000, ove si e svolta nello stesso modo della precedente, ma con altri partecipanti. Ed e stato proprio in quest’occasione che e nata l’idea che tutto quello che e stato fatto durante entrambi i laboratori fosse pubblicato in un libro comune. Dvojezična pesniška zbirka Hiša v Ljubljani / Casa a Lubiana tako prinaša originale in prevode pesmi vseh udeleženk in udeležencev obeh delavnic, bralki in bralcu pa ponuja vpogled tako v delo na delavnicah kot tudi v sodobno pesniško snovanje tostran in onstran slovensko-italijanske meje. Peter Semolič Cosi la raccolta bilingue di poesie Hiša v Ljubljani / Casa a Lubiana contiene originali e traduzioni di poesie di tutti i partecipanti dei due laboratori, consentendo alle lettrici e ai lettori di dare uno sguardo sul lavoro dei due laboratori, nonché sulla poesia contemporanea di ambedue le parti del confine italo-sloveno. Peter Semolič HIŠA V LJUBLJANI Cvetka Bevc Foto © Murr Cvetka Bevc (1960) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani končala študij muzikologije in primerjalne književnosti ter se izpopolnjevala na University College Cork. Živi v Ljubljani. Piše prozo, poezijo, dramska besedila in mladinsko literaturo ter scenarije za filme. Do zdaj je objavila več kot dvajset knjig, med njimi štiri pesniške zbirke (Prelet žerjavov, Med ločjem, Odbleski, Siringa). Je dobitnica več nagrad, med drugim je prejela Srebrno pesniško pero na Mednarodnem pesniškem festivalu Slovanski objem v Varni (2014) in nagrado Mreže mest 12. Pazinskih literarnih srečanj ter je dobitnica literarne štipendije Halma Grant za leto 2010. Cvetka Bevc (1960) si e laureata in Musicologia e Letteratura comparata a Lubiana, specializzandosi in seguito all'University College di Cork. Vive a Lubiana. Scrive prosa, poesia, teatro, letteratura per ragazzi e sceneggiature cinematografiche. Ha pubblicato, finora, piu di venti libri, tra i quali tre raccolte di poesia (Prelet žerjavov, Med ločjem, Odbleski, Siringa). Ha ricevuto diversi premi, tra gli altri La piuma d'argento del Festival Internazionale Abbraccio Slavo di Varna (2014) e ha vinto il premio Rete delle Citta, nell'ambito della XII edizione degli Incontri Letterari di Pisino. Nel 2010 ha vinto la borsa di studio Halma Grant. O konju, ki je preplaval morje Konj, ki je preplaval morje, ne more biti samo zgodba nekega jutra. Iz pene vodovja sem ga priklicala, da je lahko iz mojih rok jedel sonce in mi pomagal sestaviti svet. Zakaj me prepričuje, da je žalost njegov poklic in da je pred prvim korakom na pot poslal nož, ki se je odlepil od njegovih reber. Prestregla sem rezilo, da ga shranim v pesek, moje oči ne smejo postati okno, umazano od viharjev, soli in dežja. Pesek je mojster minevanja, večno ga lahko presipam med rokami in prelisičim čas. In čas me je naučil upati. Da iz pogleda konja lahko izbrišem umiranje. Samo zaspal bo in jaz bom za naju oba vedno znova lovila iste sanje smrti, da bodo postale melodija, ki nikoli ne izzveni. Potem ne bo več pomembno, da so belega konja davno nazaj osedlala divja ljudstva vzhoda, uglasila njegov topot z žvenketom mečev in s kriki tistih, ki so hoteli živeti. Ni z njimi zaman posedal ob vodi in jim pripovedoval zgodb o tem, kako so jih nekoč spočele ribe. Da zato sredi vojne spregovorijo v jeziku rož in oživijo v spominu skrivnosti trav, ki so ovenele, še preden jih je použil kot mano, Sul cavallo che attraverso il mare a nuoto Il cavallo che attraverso il mare a nuoto non e il racconto d’una mattina sola. Lo chiamai dalle schiume delle acque perché potesse mangiare il sole dalle mani e mi aiutasse a comporre il mondo. Perché vuol convincermi che la tristezza sia la sua vocazione e che prima del suo primo passo stacco il coltello dalle costole per iniziare il viaggio? E io intercettai la lama per conservarla nella sabbia, i miei occhi non devono diventare una finestra, sporca di tempeste, di sale e di pioggia. La sabbia e la maestra del passare, posso farla scorrere in eterno tra le dita e ingannare il tempo. Il tempo mi ha insegnato a sperare. Per cancellare il morire dallo sguardo del cavallo. Basta che si addormenti e io per noi comincero da capo sempre a cacciare lo stesso sogno della morte, e a farlo diventare una melodia che mai si spenga. Dopo non sara piu importante che il cavallo bianco sia stato tanto tempo fa insellato da popoli selvaggi dell’Oriente, che abbiano armonizzato il calpestio con il cozzar di spade e con le grida di chi voleva vivere. Non invano si sedeva con essi presso l’acqua narrando loro le storie di come una volta erano stati concepiti come pesci; Per questo in mezzo alla guerra parlano la lingua dei fiori e rivivono nella memoria del segreto delle erbe, appassite prima che lui le gustasse come manna nabrano v odsevu lune na morski gladini. In ko zdaj polaga glavo v moje naročje, ne čaka na moje solze. Ali radost, ker sem nevede zajezdila pozabo. Le zahrza tišje od tišine. Vsako početje nenadoma postane slepilo, da obstajamo. On. Jaz. In še kdo. A v budnosti njegove sape je več kot ukaz. Vem, moram ga izpustiti v smrt, brez slovesa sprejeti slovo, da bo nazadnje zaplaval do obale, kjer mu bo njegov krilati brat zapel pesem o konju, ki je preplaval morje. raccolta nel riverbero della luna sulla superficie del mare. E adesso che poggia la testa sul mio grembo non aspetta le mie lacrime. E neanche la gioia, siccome ho cavalcato l’oblio senza saperlo. Solo il suo sbuffare e piu silenzioso del silenzio. Ogni fare diventa improvviso inganno della nostra esistenza. Lui. Io. E qualcun altro. Ma nell’essere sveglio del suo fiato c’e piu di un ordine. So che devo lasciarlo andare nella morte, congedarmi senza congedo perché possa nuotare finalmente fino a riva, dove il suo fratello alato gli cantera una canzone sul cavallo che attraverso il mare. Traduzione di Sandro Pecchiari e Veronika Simoniti Krištof Dovjak Foto© N.D. Krištof Dovjak se je rodil 1. marca 1967 na Švedskem. Živi v Ljubljani. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in filozofije. Je član Društva slovenskih pisateljev in Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Več let je bil gledališki kritik, potem hišni dramaturg v SLG Celje. Od leta 2002 je svobodni književnik in dramaturg. Kot dramaturg je sodeloval z večino slovenskih gledališč. Pri Cankarjevi založbi je izdal pesniški zbirki Veter v Odiseju (1999) in Prometej na plakatu (2007). Pri založbi Alica sta leta 2009 izšli knjigi Igre iz mesta in Igre z dvora, z izborom šestih dramskih besedil. Pri založbi Seguro so leta 2015 izšle tri njegove drame v elektronski obliki: (Hčere, pogreb, poroka; Dedal; Herakle, ludost …). Krištof Dovjak – Nato il 1 marzo del 1967 in Svezia, vive a Lubiana. Si e laureato in letteratura comparata e filosofia. E membro dell'Associazione degli Scritttori sloveni e dell'Associazione degli Artisti Teatrali Sloveni. Per anni e stato critico teatrale e poi aiuto regista del Teatro Popolare Sloveno di Celje. Da libero professionista lavora, dal 2002, come scrittore, drammaturgo ed aiuto regista. Da aiuto regista ha collaborato con la maggior parte dei teatri sloveni. Ha pubblicato due raccolte di poesie presso la Cankarjeva založba: Veter v Odiseju (1999) e Prometej na plakatu (2007). Nel 2009, sono usciti presso la casa editrice Alica due suoi libri (Igre iz mesta e Igre z dvora), contenenti sei opere teatrali. Presso la casa editrice Seguro sono usciti, nel 2105, tre suoi lavori teatrali in ebook: Hčere, pogreb, poroka; Dedal; Herakle, ludost… Na premici prevajanja sinu Jušu I. Ob belih panjih sedimo po turško Z zravnanim hrbtom s sklonjeno glavo hlepimo po krilcih letenju sočutju Duhamo travniške cvetlice duhamo med Duhamo zgoščeno samoto smrekovo smolo Grenko prežvečimo v vijolično še zmeraj otroci neučakani kanemo solzo in že izjokamo studenčnico da se oprhajo čebele II. Po pogovoru s podočnjaki v zrcalu zberemo moč za sprehod V parku sedemo na klop Sezujemo preluknjane copate razparane nogavice in se izpovemo pesnikovemu kipu bronu pesku travi ki požene med golimi prsti in izrine žalost Starec na desni dete na levi vztrajnost nas krpa III. Ko prisluhnemo bližnjim bi morali odpreti slovarje Mogoče ničesar več ne razumemo Mogoče smo si sami krivi In poslušamo površno in gledamo zamegljeno In spregovorimo ko bi morali molčati in molčimo ko bi morali govoriti Sulla linea retta del tradursi a mio figlio Juš I. Siamo seduti alla turca vicino ai bianchi alveari Con la schiena dritta e la testa inchinata agogniamo le piccole ali il volo la compassione Annusiamo i fiori del prato annusiamo il miele Annusiamo la solitudine densa la resina degli abeti Amara la mastichiamo finché non diventa viola, noi, sempre bambini impazienti, lasciamo cadere una lacrima e gia lacrimiamo l’acqua sorgiva per bagnare le api II. Dopo il parlarsi allo specchio con gli occhi segnati riprendiamo le forze per passeggiare Ci sediamo su una panchina del parco Togliamo le ciabatte bucate i calzini strappati e ci confessiamo alla statua del poeta al bronzo alla sabbia all’erba che spunta tra le spoglie dita e ruba spazio alla tristezza Vecchio a destra, piccolo a sinistra: la tenacia ci ripara III. Quando ascoltiamo i nostri cari aprire dovremmo i dizionari Forse non capiamo piu niente Forse e colpa nostra E ascoltiamo alla leggera e guardiamo annebbiati E parliamo quando dovremmo star zitti e stiam zitti quando dovremmo parlare Razprte dlani dvigamo v zrak v priprošnje Drhtimo vrabčki na premici prevajanja IV. Dolgujemo si dotike dolgujemo si poglede Dolgujemo si besede dolgujemo si vdihe Dolgujemo si izdihe dolgujemo si poljube Dolgujemo si obljubljena sonca obljubljene lune travniške cvetlice jase v gozdovih Dolgujemo si hojo verze obliže za žulje Innalziamo preghiere con mani spalancate Tremando come passeri sulla linea retta del tradursi IV. Ci dobbiamo carezze ci dobbiamo sguardi Ci dobbiamo parole ci dobbiamo respiri Ci dobbiamo soffi ci dobbiamo baci Ci dobbiamo soli promessi e lune promesse fiori di prato e radure nei boschi Ci dobbiamo un cammino, dei versi e cerotti per i nostri calli Traduzione di Marella Nappi e Veronika Simoniti Alenka Jovanovski Alenka Jovanovski (1974) prevaja iz italijanščine (Cesare Pavese, Italo Calvino, Nelida Milani, Igiaba Scego, Lina Prosa) in občasno poezijo iz angleščine. Piše tudi eseje o poeziji. Prvo pesniško zbirko, Hlače za Džija, je izdala leta 2012. Njene pesmi so v poljščini objavljene v antologiji dvanajstih pesnic iz Češke, Slovenije in Ukrajine, Portreti žensk v obrnjeni perspektivi (FA Art, Katowice, 2013). Nekaj jih je prevedenih tudi v angleščino. Alenka Jovanovski (1974) traduce dall’italiano (Cesare Pavese, Italo Calvino, Nelida Milani, Igiaba Scego, Lina Prosa) e talvolta, la poesia, anche dall’inglese (Margaret Randall, W. Blake). Scrive anche saggi sulla poesia. La prima silloge di poesie, Hlače za Džija (I pantaloni per Dži), e stata pubblicata nel 2012. Sue poesie tradotte in polacco sono state pubblicate nell’antologia di dodici autrici ceche, slovene e ucraine, Ritratti delle donne in prospettiva invertita (FA Art, Katowice, 2013). Alcune sue poesie sono tradotte in inglese. Proizvajanje kisika (govori Tussy Marx) Za S. in za Iztoka, ki pravi, da šele tu spodaj proizvajamo kisik Jenny z Lenchen krpa nogavice, Karl že tri tedne piše in popravlja teze. To je njihova obramba proti zlu, ki lije, lije to poletje in ne dovoli niti dne predaha. Jaz sem še naprej idiot: knjaz Miškin v krilu. Ne želim, da ljudje bivajo v bedi in zamolku in bolezni, proti vsemu temu delam ogenj, zrak. Nastasja Filipovna je edina, ki jo potrebujem v tej tovarni. Brado nosi, mastni blond lasje ji segajo do srede hrbta. Z besedami se spretno suka po parketu in žametno objema tujce. Osmojene dlačice nad usti so njene ugasle revolucije. Smotko je prižgala kot igračo in jo spremenila v dim. Ljubim jo kljub temu in ji pišem pisma, vsak dan eno. Slišiš, Nastasja, kdaj se vidiva, kdaj se prižgeva čisto, svetlo? Ampak Nastasja enkrat je, resnična, krasna, ognjevita, drugič – ni. To me razcepi vse do dna. V razpoki bivam kakor v hiši, ki me razseljuje. Užitek je, ko hočem še, ko nočem še. Če pustim, naj plava in se razpušča v daljavi, naenkrat vidim morje kot brezkrajen prostor. Prozoren in globok azur. Vsi izhajamo iz te tople župe, vsi smo župa, oj Nastasja! Strastno in nevidno se dogaja ta ljubezen. Moja prva teza je o njej in miru in o delu. Ne uspe mi je La produzione dell’ossigeno (parla Tussy Marx) Per S. e per Iztok secondo il quale qua sotto si produce ossigeno Jenny con Lenchen rattoppa calzini, Karl da tre settimane scrive e corregge le tesi. E il loro modo di difendersi dal male che scroscia, scroscia quest’estate e non permette neanche un giorno di tregua. Io rimango un idiota: un principe Myškin con la gonna. Non voglio che la gente viva nella miseria e nella reticenza e nella malattia, contro tutto cio produco il fuoco, l’aria. Nastas’ja Filipovna e l’unica di cui ho bisogno in questa fabbrica. Porta la barba, i suoi unti capelli biondi le arrivano a meta schiena. Con le parole si aggira abilmente sul parquet e abbraccia in modo vellutato gli estranei. I peli bruciacchiati sopra la bocca sono le sue rivoluzioni spente. Si e accesa un sigaro come un giocattolo e lo ha trasformato in fumo. L’amo, nonostante cio, e le scrivo delle lettere, una al giorno. Senti, Nastas’ja, quando ci vediamo, quando ci accendiamo in modo puro, luminoso? Ma Nastas’ja certe volte e, verace, splendida, focosa, altre – non c’e. Cio mi scinde fino in fondo. Nella crepa abito come in una casa che mi esilia. Bramare ancora, non bramare per niente, questo e un piacere. Se lo lascio nuotare e sciogliersi in lontananza, d’un tratto vedo il mare come uno spazio infinito. Un azzurro trasparente e profondo. Noi tutti proveniamo da questo brodo caldo, tutti siamo il brodo, ohi Nastas’ja! Con passione e invisibilmente, avviene questo amore. La mia prima tesi e su di esso e la pace e il lavoro. Non riesco zapisati, besede sproti zdrsnejo. Ljubim z vsakim izdihom, z vdihom preobražam temno snov. Mišice na vso moč stisnem, ko potujem proti dnu. Mehurčki, ki mi vrejo iz pljuč, postanejo dragulji. Vsakič, ko si upam globlje, morje globlje diha, ena sama gromozanska pljuča. Bivati tu spodaj je neznosno, ampak čudovito. Samo dva delovna postopka proti zlorabi znam: prvi je za ogenj, komprésija srca, drugi – proizvajanje kisika. a metterla per iscritto, ogni volta le parole scivolano via. Amo con ogni espirazione, con l’inspirazione trasformo la materia oscura. Contraggo con forza i muscoli viaggiando verso il fondo. Le bollicine che sgorgano dai miei polmoni diventano gioielli. Ogni volta che oso piu profondo, piu profondo il mare respira: un solo enorme polmone. Essere qui sotto e insopportabile ma meraviglioso. Conosco solo due procedimenti contro l’abuso: il primo e per il fuoco, la compressione del cuore, il secondo: la produzione dell’ossigeno. Traduzione di Michele Obit e Veronika Simoniti Andraž Polič Andraž Polič je pesnik, glasbenik, skladatelj in igralec. Do zdaj je objavil trinajst pesniških zbirk, zadnja, Ona je mesto, mu je izšla leta 2013, veliko njegovih pesmi pa je prevedenih v tuje jezike. Bogat je tudi njegov glasbeni opus, saj je ustvaril glasbo za več kot deset gledaliških predstav doma in v tujini ter za nekatere filme. Leta 2002 je ustanovil skupino Hamlet ekspress, s katero je izdal več zgoščenk, sodeloval pa je tudi pri projektu Odpeti. Je član revije Poetikon, od leta 2009 živi in ustvarja v Pragi, kjer nastopa v Divadlo Kampa (Siesto teatro), skupaj z Natašo Burger v duetu Duo La Boheme ali pa samostojno kot Polo De Bard. Andraž Polič e poeta, musicista, compositore e attore. Finora ha pubblicato tredici raccolte di poesia; l’ultima, Ona je mesto, e uscita nel 2013. Molte delle sue poesie sono tradotte in lingue straniere. E ricca anche la sua produzione musicale: ha scritto musica per piú di dieci spettacoli teatrali in Slovenia e all’estero e per alcune pellicole. Nel 2002 ha fondato il gruppo Hamlet ekspress con il quale ha pubblicato diversi cd. Ha collaborato anche al progetto Odpeti. E membro della rivista Poetikon. Dal 2009 vive e lavora a Praga dove si esibisce nel Divadlo Kampa (Siesto teatro), insieme a Nataša Burger nel duetto Duo La Boheme o da solo come Polo De Bard. Temneče gazele I. Nebo je najina soba v tem poletju, ko pol sveta beži čez zastražene meje in druga polovica išče starodavni kompas … Nebo je najina soba v tem poletju, ki se počasi plazi skozi deževne oblake. II. Dnevi so spolzeli na poti iz mehiških pobegov – noč je bila sončna oddaljenost znanega glasu. Sedaj zvezda na kapi žari volneno – njena lepota je zelena uročenost za kite, ki plavajo okoli Horna počasi in vztrajno v svojo smer. III. Stojiš na mostu med bregovoma, ko te kliče pogum za odkrito dejanje: je čas prehajanja drugam … si v pesmi? – obstaneš in strmiš v brzice – in je nevarno, s svetlobo v očeh s pesmijo greš. IV. Izmerjen srčni utrip: sto štirje udarci na minuto! Ko popkovino pretrgajo otroci, ki plavajo za svojim imenom čez daljna morja, Stanze oscure I. Il cielo e la nostra stanza quest’estate, quando meta del mondo fugge passando per confini presidiati e l’altra meta cerca l’antica bussola … il cielo e la nostra stanza quest’estate che scivola lentamente attraverso le nuvole piovigginose. II. I giorni sono scivolati dalle fughe messicane la notte era la distanza soleggiata di una voce nota. Adesso la stella sul cappello brilla come pura lana – la sua bellezza e un verde sortilegio per le balene che nuotano intorno a Capo Horn, lente e ostinate nella loro direzione. III. Stai sul ponte tra due rive quando ti chiama il coraggio di un fatto sincero: e tempo per passare altrove… stai in un poema? ti fermi e fissi le rapide – ed e pericoloso, te ne vai con la luce negli occhi. IV. Il battito del cuore misurato: centoquattro pulsazioni al minuto! Quando a rompere il cordone ombelicale sono i bambini che nuotano dietro al proprio nome attraverso mari lontani se preštevajo levkociti v dnevu žena na mokri cesti … ekrani gorijo kot knjige obrazov. V. Svinčnik nosi svinčen izbris v sebi – pisave so mandale, razpuščene v čas … tisočletja star papirus na himalajskem snegu je pesem tihe snežinke na ustih: večni bralec pleše v barvah samoglasnikov. VI. Poleg tebe je speči, ko ležeš v sanje, da jih pogostiš za neznano nočitev. Puščavsko utripaš kot svetla Večernica. Jasnovidna tišina poraja mir … in dihaš, dihaš v očesu vesoljne hitrosti. si contano il leucociti nel giorno delle donne su una strada bagnata… gli schermi bruciano come i libri dei volti. V. La matita porta in sé una plumbea cancellatura – le scritture sono mandala dissolti nel tempo… il papiro millenario sulla neve himalaiana e la canzone di un fiocco di neve sulla bocca: il lettore eterno balla nei colori delle vocali. VI. Accanto a te c’e un dormiente quando ti sdrai nei sogni Perché tu li ospiti per un pernottamento sconosciuto. Pulsi a mo’ di deserto come la limpida Stella della Sera. Un chiaro silenzio fa nascere la pace… e respiri, respiri nell’occhio della velocita cosmica. Traduzione di Marina Moretti e Veronika Simoniti Tone Škrjanec Foto © Ille Tone Škrjanec (Ljubljana, 1953), pesnik in prevajalec. Do zdaj je objavil deset samostojnih pesniških zbirk, prvo Blues zamaha leta 1997, zadnjo Dihaj leta 2017, leta 2012 pa je izšla knjiga njegovih izbranih pesmi V zraku so šumi: izbrane in zelo stare pesmi. V tujini je bilo izdanih sedem knjig njegovih pesmi, uvrščen je bil v številne domače in tuje antologije in preveden v velik del svetovnih jezikov. Izdal je tudi ploščo poezije z glasbo Lovljenje ritma in sodeloval na dveh kompilacijskih ploščah poezije z glasbo (Košček hrupa in ščepec soli, Pri besedi z glasom in zvokom). Kot prevajalec iz angleškega, hrvaškega in srbskega jezika se ukvarja predvsem s poezijo. Leta 2017 je za svojo poezijo prejel nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti. Tone Škrjanec (Lubiana 1953), poeta e traduttore, ha pubblicato dieci raccolte di lirica, la prima, Blues zamaha, nel 1997, e l’ultima, Dihaj, nel 2017. Nel 2012 e uscito il volume con le sue poesie scelte, V zraku so šumi: izbrane in zelo stare pesmi. All’estero sono usciti sette suoi libri di poesia ed e rappresentato in numerose antologie in Slovenia e altrove nonché tradotto in numerose lingue mondiali. Ha pubblicato anche due dischi di musica (Košček hrupa in ščepec soli, Pri besedi z glasom in zvokom). Da traduttore dall’inglese, croato e serbo si occupa soprattutto di poesia. Nel 2017 ha vinto, per la sua poesia, il premio Velenjica – čaša nesmrtnosti. Nebo je šotor noči ni. noč delamo. naredimo jo. zvezde so, čeprav občasno in v glavnem nevidne. verjetno je nekje nebo in zvezde so njegova podlaga. Monika je. ima oči in z njimi riše Portoriko po beli po beli beli podlagi. spomnim se Portoričanov, majhni in zoprni, nože nosijo in bele nogavice. nebo je navadno toplo in rože so plave, lahko tudi smrdljive in se odmikajo od samih sebe. samega sebe ni. sam sebe zapre v škatlo in se gre avtodestrukcijo. žile so zato, da te namakajo. krvi so navadno rdeče kot kremplji. brez njih si nemočen. močen pa si ali nisi. prosim koliko je ura, koliko časa je še, in ali sploh je čas? imam nekaj kupov knjig, da si z njimi podlagam glavo in slabo vest. Monika ima jogurt v lončku na katerem piše da je kefir, torej ni jogurt. jaz utrujen in razmišljam o nekih globalnih problemih. če imaš nož nimaš oči. oči so vedno in povsod blaga oblika svetlobe. noč je izredno ogromna in črna. blebetati o zvezdah je izredno sentimentalno in neodgovorno. nebo je šotor. luči ni. ne se me dotikat. Il cielo e una tenda la notte non c’e. la notte la facciamo noi. la creiamo. le stelle ci sono anche se saltuariamente e per lo piu invisibili. probabilmente c’e il cielo da qualche parte e le stelle sono la sua base. Monika c’e. ha gli occhi e con essi disegna Porto Rico su una superficie bianca, superficie bianca bianca. mi ricordo i portoricani, piccoli e fastidiosi, portano con sé coltelli e calzini bianchi. di solito il cielo e caldo e i fiori sono azzurri, possono essere anche puzzolenti e si allontanano da loro stessi. sé stesso non c’e. sé stesso chiude sé stesso in una scatola e gioca all’autodistruzione. le vene ci sono per bagnarti. i sangui di solito sono rossi come artigli. senza di loro sei impotente. e forte lo sei o non lo sei. per favore che ore sono, quanto tempo manca, e c’e ancora del tempo? ho qualche mucchio di libri da mettere sotto la testa e sotto la mia brutta coscienza. Monika ha lo yogurt in vasetto sul quale c’e scritto che e chefir, allora non e yogurt. io stanco, pensando a certi problemi globali. se hai un coltello non hai occhi. gli occhi sono sempre e dappertutto una mite forma di luce. la notte e eccezionalmente enorme e nera. farneticare sulle stelle e eccezionalmente sentimentale e irresponsabile. il cielo e una tenda. la luce non c'e. non mi toccare. Traduzione di Luisa Gastaldo e Veronika Simoniti Kupi mehko majico Ne išči jelenov ob avtocesti. Hitimo, ne pozabi na lepoto. Glej kaplje dežja, ki se svaljkajo po vetrobranskem steklu. Poslušaj tišino, če jo najdeš kje skrito med oblaki. Položi roko narahlo na žamet. Ne pozabi na lepoto, ko hitiš. Hitrost je napaka, ki se dogaja. Počasi se sprehodi po koži in na njej s prstom nariši neskončnost. Poljubi popek. Naredi še kaj telesnega. Dotakni se glasbe. Reci, naredi muziko, da se je dotaknem s celim telesom. Zavrni postopke uničevanja. Kupi mehko majico. Naj bo to tvoja nova domovina. Compra una maglietta morbida Non cercare cervi lungo l’autostrada. Corriamo, non dimenticare la bellezza. Guarda le gocce di pioggia che rotolano sul parabrezza. Ascolta il silenzio se lo trovi nascosto da qualche parte tra le nuvole. Poggia lievemente la mano sul velluto. Non dimenticare la bellezza mentre corri. La velocita e uno sbaglio che succede. Incamminati lentamente sulla pelle e disegnaci con un dito l’eternita. Bacia l’ombelico. Fa’ ancora qualcosa di corporeo. Tocca la musica. Di’, fa’ la musica perché io la tocchi con l’intero corpo. Rifiuta i procedimenti di distruzione. Compra una maglietta morbida. Che cio sia la tua nuova patria. Traduzione di Luisa Gastaldo e Veronika Simoniti Kaja Teržan Foto © Andrea Knezovič Kaja Teržan je plesalka, performerka, koreografinja in pesnica. Odraščala je v Škofji Loki in v predmestju Stockholma, danes z družino živi v Ljubljani. Leta 2016 ji je pri Centru za slovensko književnost, v knjižni zbirki Aleph, izšel pesniški prvenec Delta. Kaja Teržan (1986) e una danzatrice e performer, coreografa e poetessa. E cresciuta a Škofja Loka e in periferia di Stoccolma. Oggi vive, con la sua famiglia, a Lubiana. Nel 2016 e uscito il suo esordio nella poesia con un volume intitolato Delta (editrice Center za slovensko književnost, collana Aleph). *** Dnevi so kratki, želje pa dolge, napete koprene med razobešenimi palicami pod stropom nizko nad glavami. Najtežje je biti iskren do svojih sovražnikov; lahko ti namreč postanejo naklonjeni. Kdo bi to hotel; v deželi vojn je ravnovesje enako pomembno. In vsakič, ko rečeš NE, se v mojih pljučih zmanjša pretok kisika in na kup zbiram zaveznike iz sosednjih organov, da bi kakor samurajke, za čast, ne slavo, postali zadnja vojska pred popolnim uničenjem. Potem pa spet tisti nasmeh, ki ga pošiljaš pred sabo, na sredo bojišča, namesto palic, kopja, meča, pušk. In boli bolj in smeši bolj in vidim te golega. Samo človek, brez spola, celo brez telesa, ki bi ga zeblo. Pametno si ga spravil, balzamiral vnaprej, da ne bi kdo česa pozabil ali se zmotil pri zaporedju. Izdolben format življenja; prepojen s soljo, smolo, začimbami … kdo bi še hotel večno živeti, ko pa lahko toliko poveš z dramatičnim koncem in ko vsi vemo, da ta ne obstaja in da ni niti tebe niti mene, ko se tisoč vetrov vrtinči v spiralo in opravi *** I giorni sono brevi, e i desideri lunghi veli tesi fra i bastoni appesi sotto il soffitto subito sopra la testa. E difficile essere sinceri con i propri nemici; potrebbero infatti farsi benevoli verso di te. Chi lo vorrebbe? Nel paese delle guerre l’equilibrio e altrettanto importante. E ogni volta che dici di NO, nei miei polmoni il flusso di ossigeno diminuisce e raccolgo alleati dagli organi vicini, in modo che, come donne samurai, per onore non per gloria, diventino l’ultima armata prima della completa distruzione. E poi di nuovo quel sorriso che spingi davanti a te, in mezzo al campo di battaglia al posto di bastoni, lance, spade, fucili. E fa piu male e rende ridicoli e ti vedo nudo. Solo una persona, senza sesso, persino senza un corpo che senta freddo. Saggiamente lo hai riposto, lo hai imbalsamato prima che qualcuno dimenticasse qualcosa o si sbagliasse a ordinare. La forma svuotata della vita; impregnata di sale, resina, spezie… chi vorrebbe ancora vivere per sempre, se si puó dire cosi tanto con un finale drammatico e se tutti sappiamo che questo non esiste e non ci sono né un io né un tu, quando mille venti soffiano a spirale e la fanno finita s hišami in poslopji vseh vrst in se v prazni pokrajini napolni kotanja z deževnico za nekaj novega … con case ed edifici di ogni tipo e quando nel paesaggio vuoto la buca si riempie di acqua piovana per qualche cosa di nuovo… Traduzione di Francesco Tomada e Veronika Simoniti CASA A LUBIANA Luisa Gastaldo Luisa Gastaldo e nata a Tarcento nel 1958. Svolge attivita di educazione ambientale nelle scuole della regione. Ha pubblicato i libri di poesia La culla sospesa, KappaVu 2011 e Della tua voce, KappaVu 2013. Ha curato con Valeria Bertesina la mostra itinerante e l'antologia-catalogo Luciano Morandini: lo sguardo e la ragione. Mostra internazionale di libri d'artista, Ellerani, 2012, inoltre ha pubblicato prose e poesie in opere miscellanee, antologie, riviste e siti web. Fa parte del gruppo di scrittura "Anna Achmatova" ed e socia del PEN Trieste. Luisa Gastaldo (Tarcento, 1958) poučuje okoljevarstvo po furlanskih šolah. Izdala je pesniške zbirke La culla sospesa (KappaVu, 2011) in Della tua voce (KappaVu, 2013). Z Valerio Bertesina je pripravila potujočo razstavo in kataloško antologijo Luciano Morandini: lo sguardo e la ragione. Mostra internazionale di libri d'artista (Ellerani, 2012). Prozo in poezijo je objavila tudi v več avtorskih izdajah, antologijah, revijah in na spletu. Sodeluje v literarni skupini Anna Achmatova in je članica tržaškega centra PEN. Ornitologia * rondini disegnano diseguali traiettorie sopra i cavi elettrici tendono tra i tetti di Topolo segreti pentagrammi di stridii * nel giardino di Margherita a Seuza mentre beviamo un bicchiere di Pinot compare a tratti un uccellino azzurro se l’indovino e un martin pescatore (la luce e ingannatrice a certe ore) se ne va non riconosciuto – troppo distante per le mie diottrie * la madre imbecca attenta un grosso merlo per nulla lo diresti figlio se non per l’angolo del becco color tuorlo * ahi l’ornitologia da me negletta: un uccelletto senza nome in alto sul muretto – capo e coda marroni petto nocciola chiaro e dorso blu – apre ali a ventaglio per far toeletta Ornitologija * lastovke rišejo raznolike sledi nad električnimi kabli med strehami v Topolovem razpenjajo skrivnostne pentagrame vriskov * na Margheritinem vrtu v Seuzi se medtem ko pijemo kozarček pinota tu in tam prikaže moder ptiček mislim da gre za vodomca (svetloba je včasih varljiva) odide neprepoznan – preveč oddaljen za mojo dioptrijo * mati skrbno krmi velikega kosa nikakor ne bi rekli da gre za njenega otroka če ne bi bilo rumenjakasto obarvanega kota kljuna * joj kako slabo poznam ornitologijo ptiček brez imena visoko na zidcu – glava in rep rjava trebušček svetlo rjav in hrbet moder – pahljačasto razpre krila da se očisti * creature celesti adornano rami invernali babele di canti chiassosi richiami al segreto segnale lo stormo giostra consumata la sosta la festa s'invola * nebeška bitja krasijo zimske veje babilon petja vreščeči klici na skrivno znamenje jata krmari ko je konec postanka se praznovanje razbeži Prevedla Tone Škrjanec in Kristina Jurkovič Marina Moretti Foto © Natalija Bondarenko Marina Moretti vive a Trieste dove insegna presso i licei. E poetessa e curatrice. Ha pubblicato cinque raccolte di poesie; per La vita al margine ha vinto, nel 2006, il Premio Umberto Saba, Scritture di Frontiera. I suoi testi compaiono su antologie e riviste, regionali e straniere, tradotte in diverse lingue. Dirige la collana di “poesia sin pureza” per i tipi di Ellerani-Editore e cura i Dialoghi dei Poeti dell’Euroregione presso le Comunita degli Italiani e gli Istituti Italiani di Cultura dell’Alpe Adria. E tra i fondatori ed e presente al Festival poetico di Caorle (Venezia) FlussiDiVersi. Marina Moretti živi v Trstu, kjer poučuje na gimnaziji. Je pesnica in urednica. Objavila je pet pesniških zbirk, za zbirko La vita al margine je leta 2006 prejela nagrado Umberto Saba, Scritture di Frontiera. Njena poezija je prevedena v več jezikov in jo najdemo v mnogih domačih in tujih revijah ter antologijah. Ureja zbirko “poesia sin pureza” za Ellerani-Editore in Dialoghi dei Poeti dell’Euroregione pri italijanski skupnosti in italijanskih inštitutih območja Alpe Adria. Je med ustanoviteljicami pesniškega festivala FlussiDiVersi (Caorle, Benetke). Tetide credo che tra le infinite onde dell’Adriatico ci siano ancora quelle tropicali della Tetide prima che il mare divenisse montagna prima che i trilobiti e le ammoniti si mutassero in pietre hanno una forza di centinaia di milioni di anni portano alla Pangea dorata dell’infanzia onde lunghissime e vaste come quelle che vidi una volta in una minuscola barca sull’oceano il loro suono sgomenta come le voci dei morti invade la bocca fino al cuore ricade forte rombando sulla spiaggia di un mondo bellissimo e terribile che mi scioglie nel calore mi stringe con polipi attorcigliati ai piedi e alle mani mi bacia con labbra di piante carnivore dove per genti indigene sono dio e sacrificio per me sorge e tramonta il sole Tetidsko morje mislim da so med neskončnimi valovi Jadrana še vedno tisti tropski Tetidskega morja preden je postalo gora preden so se trilobiti in amoniti spremenili v kamenje valovi imajo moč stotine in milijone let valovijo k zlati Pangei otroštva zelo dolgi in širni valovi takšni kot sem jih nekoč videla na majhnem čolnu sredi oceana njihov zven še danes vznemirja kot glasovi umrlih preplavi usta vse do srca in pada hrumeče na obrežje nekega sveta prelepega in strašnega ki me raztaplja v vročici me objema z lovkami ovitimi okrog nog in rok me poljublja z mesojedimi usti kjer sem za domorodce božanstvo in žrtev kjer sonce zahaja in vzhaja le zame di quell’ unico regno eri tu la bianca e nera regina mamma v tistem edinstvenem kraljestvu si bila ti – mati bela in črna kraljica Prevedla Andraž Polič in Kristina Jurkovič Marella Nappi Marella Nappi ha vissuto a lungo a Parigi, dove ha conseguito un dottorato in antropologia, storia e letteratura greca antica e insegnato in diverse Universita, specializzandosi nello studio delle voci femminili e degli statuti delle donne nell’antichita classica. Oltre all’attivita di ricerca universitaria e all’insegnamento, lavora come traduttrice letteraria. Ha pubblicato diverse raccolte di poesie (Vagiti del tempo; Impressioni in controluce; Alchimia del possibile; Nostalgia dell’amore o l’amore che non basta; Vicoli ciechi) e il breve romanzo epistolare Tourner la page. Marella Nappi je dolgo živela v Parizu, kjer je doktorirala iz antropologije, zgodovine in antične grške književnosti in predavala na več univerzah; podrobneje je preučevala ženske glasove in status ženske v antiki. Dela tudi kot književna prevajalka. Izdala je več pesniških zbirk (Vagiti del tempo; Impressioni in controluce; Alchimia del possibile; Nostalgia dell’amore o l’amore che non basta; Vicoli ciechi) in krajši epistolarni roman Tourner la page. Attesa E un vortice di schegge spasmodiche quest’opulento tripudio di ore e minuti che inquinano oasi di silenzi agognati. Lascio andare i miei giorni esiliati a svaporare tra distratti destini. Lascio andare le mie notti atterrite a usurpare sbadigliose memorie. Ed e come incidere un varco nel buio percorrendo labirinti di sogni tra sincopi d’attese ferite. Pričakovanje Je vrtinec zakrčenih iveri ta kipeča radost ur minut ki oaze vroče želenih premolkov skali. Izgnanstva dni spustim da med usode razpršene izpuhtijo. Prestrašene noči spustim da se polastijo zéhavih spominov. Kot da bi skoz temo izpraskala izhod tečem skoz blodnjake sanj med medlenji ranjenih pričakovanj. Prevedla Krištof Dovjak in Kristina Jurkovič Imbastiture di sogni Mi accascio su lenzuola di sogni scuciti tra le ombre lunghe e la bianca essenza delle cose svanite. La ragione spegne ogni rimuginare mentre fiati e respiri implodono nei luoghi sospesi del tempo simili a giunchi scomposti dal vento. Una grazia s’insinua nel sortilegio del sonno quasi a voler rattoppare le mie vesti discinte. Mi scivola lungo le arterie l’immanenza di un pensiero che e baratro mentre il mondo urla con voce asfissiante tutte le nostre esigenze di sangue e d’ossigeno di palpiti e tregue senza che una stella qualunque ci aiuti a capire cos’e questa vita al di la dell’amore che insegue l’amore. Šivanje sanj Med rjuhe razparanih sanj se uleknem med sence dolge in belkast vonj stvari izparelih. Premlevanja razum duši medtem ko dih-izdih podoben ločju ki ga je razmršil veter ugrezne se v kraje ki jih je ustavil čas. Kot da bi želela mi pokrpati oblačila neurejena v čarobnost sanj vstopa tiho milost. Polzi mi po arterijah prisotnost misli-brezna medtem ko z zadušenim glasom svet kriči vse naše zahteve po krvi in kisiku po bitju in zatišju ne da bi nam katerakoli zvezda pomagala dojeti to življenje onstran ljubezni ki sledi ljubezni. Prevedla Krištof Dovjak in Kristina Jurkovič Michele Obit Michele Obit e nato nel 1966 a Ludwigsburg (Germania) da famiglia di origini slovene. A due anni si e trasferito con la famiglia in Friuli. Oggi vive a S. Pietro al Natisone (Udine). E direttore responsabile del settimanale bilingue Novi Matajur. E curatore della sezione letteraria del noto festival Stazione di Topolo / Postaja Topolove, all’interno del quale ha curato il progetto di residenza per poeti e scrittori Koderjana. Ha pubblicato varie raccolte poetiche, anche in lingua slovena, e tradotto in italiano poeti e scrittori sloveni come Boris Pahor, Aleš Šteger, Miha Mazzini, Miljana Cunta e Gabriela Babnik. Michele Obit se je rodil leta 1966 v Ludwigsburgu (Nemčija) v italijansko-slovenski družini. Družina se je po dveh letih vrnila v Furlanijo. Danes živi v Špetru. Zaposlen je kot odgovorni urednik dvojezičnega časopisa Novi Matajur. Je selektor pesniškega dela zelo znanega in odmevnega mednarodnega umetniškega srečanja Stazione di Topolo / Postaja Topolove ter pobudnik in urednik zbirke Koderjana, ki je nastala v okviru istega festivala. Objavil je več pesniških zbirk, tudi v slovenskem jeziku, in v italijanščino prevedel slovenske pesnike in pisatelje, npr. Borisa Pahorja, Aleša Štegra, Miho Mazzinija, Miljano Cunta in Gabrielo Babnik. *** Dovresti vederti mentre cammini con un piede solo sulla cima di un tetto e ondeggi e sferzi il vento. C’era una linfa che percorreva ogni tua cosa – la voce soprattutto il tono della tua voce – un gioco di ombre cinesi sull’asfalto – la necessita del nulla. (per A. D.) *** Moral bi se videti med hojo s samo enim stopalom na vrhu strehe valoviš in bičaš veter. Neka limfa je bila ki se je pretakala skozi vse tvoje – glas predvsem ton tvojega glasu – kitajske senčne lutke v igri na asfaltu – nujnost niča. (za A. D.) Prevedli Alenka Jovanovski in Kristina Jurkovič (Uscite) a Mentre voi ve ne andate – con quella solerzia tutta vostra di intendere le cose – io mi premuro di chiudere i battenti e di lasciar trasparire solo dall’esterno la furia delle vertebre ed il fruscio dei salici. b Le poesie migliori stanno nelle cose che si perdono – i poeti migliori hanno passato la vita a cercarle e oggi stanno attovagliati in fondo alla stanza con l’uscita che si apre sul mondo. c Poi appoggiati alla rete dei ricordi definiamo il tempo: una pausa di dieci minuti e un passo – si sa mai che nel movimento improvviso si senta meno il peso della maniglia. (Izhodi) a Medtem ko vi greste proč – s tistim povsem svojim vestnim umevanjem stvari – jaz prizadevno zapiram polknice in puščam, naj prosevata samo od izven besnenje vretenc in šumenje vrb. b Najboljše pesmi so v stvareh ki jih izgubimo – najboljši pesniki so življenje porabili, da so jih iskali in so danes zbrani okoli mize na kraju sobe z izhodom, ki se razpira v svet. c Potlej, naslonjeni na mrežo spominov definirajmo čas: desetminutni predah in en korak – nikoli se ne ve da je pri nenadnem gibu manj čutiti pritisk na vratno kljuko. Prevedli Alenka Jovanovski in Kristina Jurkovič *** Leggo del silenzio: che e altro che tacere – e dunque per anni – quando mi indicavano come quello che taceva – avrei dovuto obiettare. Invece stavo zitto: dentro un ghigno appena – io il perdente perché il silenzio era il mio esilio – il vuoto di un morso. *** Berem o tihoti: da je nekaj drugega kot molk – torej bi že vsa leta – ko so name kazali kot tihega – moral ugovarjati. Pa sem umolknil: komajda posmeh tam notri – jaz poraženec, kajti tišina je bila moje izgnanstvo – ugriz v prazno. Prevedli Alenka Jovanovski in Kristina Jurkovič Sandro Pecchiari Foto © Sameh Hilu Sandro Pecchiari ha pubblicato tre raccolte di poesia: Verdi Anni, Le Svelte Radici e L'Imperfezione del Diluvio – An Unrehearsed Flood, in versione bilingue con la casa editrice Samuele Editore, Fanna, Pordenone. Alcuni suoi lavori, tradotti in albanese, inglese, sloveno e spagnolo, sono apparsi in numerose antologie. Traduce da e in inglese: sue traduzioni in inglese sono visibili nel sito della casa editrice Caitlin Press. Collabora con le riviste Traduzionetradizione (PressPoint, Milano) e L'Almanacco del Ramo d'Oro (Trieste). Sandro Pecchiari je izdal tri pesniške zbirke: Verdi Anni, Le Svelte Radici in dvojezično L'Imperfezione del Diluvio – An Unrehearsed Flood (za založbo Samuele Editore, Fanna, Pordenone). Nekatera njegova dela so prevedena v albanščino, angleščino, slovenščino in španščino in nastopajo v številnih antologijah. Prevaja v angleščino in iz nje, njegove prevode pa lahko beremo na spletni strani založbe Caitlin Press. Sodeluje z revijama Traduzionetradizione (PressPoint, Milano) in L'Almanacco del Ramo d'Oro (Trst). la via lattea sopra il manitoba basta lasciare che la sera s’infili nella notte, appena tracciata da suoni di zanzara, da qualche rospo, satellite, stella che cade e l’antico sfarzo riappare. meglio ancora se la terra srotola pianure di verde danzante dentro il buio; oltre le strade la citta e una sottile alba d’elettricita, ma in questo punto la luce dissemina l’infanzia, riportando nonni illustrativi o madri che ci incantavano con le storie delle stelle. cavalcando una giostra di bagliori fiochi in questa fiera di campagna sepolta nella colza, ci sovvengono le fatiche, gli affanni, le ricerche, gli amori che scruti attentamente cosi che risorgiamo Ercole, il Cigno, la Lira o L’Aquila. e guidati dall’applicazione dell’ipad, pulsiamo nel buio come lucciole, come magi alieni rabdomanti di costellazioni. rimska cesta nad manitobo dovolj je, da se večer preobleče v noč, ki so jo pravkar začrtali zvoki komarjev, krastača, satelit, padajoča zvezda, pa se znova prikaže davni sijaj. še bolje je, ko v plesu zelenila zemlja odgrne planote; mesto onstran cest je tanka zora naelektrenosti, a tu luč natrosi otroštvo, vrne stare starše, polne razlag, ali mame, ki uročijo z zgodbami o zvezdah. že se vozimo na vrtiljaku šibkih odsevov. sejem na podeželju, potopljen v ogrščici, napori, zasoplost, iskanja, ljubezni, ki jih pozorno opazuješ, spet obudijo Herkula, Laboda, Liro ali Orla. v temi pulziramo kot kresnice, vodi nas ipadova aplikacija, kot tuji magi bajamo ozvezdja. Prevedli Cvetka Bevc in Kristina Jurkovič ohenton karihwatehkwen (in lingua kanienkeha - mohawk) le parole che vengono prima di tutte le altre parole se essere polverosi di distanza e rallentati e punti dai cespugli ci fa avanzare nonostante - alla malora i vestiti e le paure. brandiro per te una piuma per addolcire il viaggio terminato, solleticarne via le scorie; spieghero una pelle di camoscio per sgualcire le lacrime che offri e lisciare la bellezza tra di noi; e acqua per dissetare le parole e dilavare il dolore dalla gola. le parole...quelle giuste, quelle prima di tutte le parole, prima del cibo, del cammino sperso, lo stupore di questo mondo dentro l’aria, prima del primo passo dentro a un altro viaggio. ohenton karihwatehkwen (v jeziku kanienkeha - mohawk) besede pred vsemi drugimi besedami če gremo kljub vsemu naprej, prašni od razdalj, če nas ustavlja in bode grmovje – k vragu z obleko in strahovi. zate bom zavihtel pero, da ti olajšam konec poti, požgečkal usedline, razprostrl gamsjo kožo, zmečkal solze, ki jih ponujaš. zgladil lepoto med nama in vodo, da odžeja besede in spere bolečino grla. besede … tiste prave, prve pred vsemi besedami pred hrano, pred izgubljeno potjo. čudenje v zraku pred prvim korakom znotraj novega potovanja. Prevedli Cvetka Bevc in Kristina Jurkovič Francesco Tomada Francesco Tomada (1966) vive a Gorizia, dove insegna Biologia e Chimica nelle scuole superiori. Dalla meta degli anni novanta ha partecipato a letture ed incontri nazionali ed internazionali, cosi come a trasmissioni radiofoniche e televisive in Italia e all’estero. I suoi testi sono apparsi su numerose riviste, antologie, plaquette e siti web in tutto il mondo. Ha pubblicato tre raccolte di poesie che hanno vinto piu riconoscimenti, tra cui il Premio Nazionale Beppe Manfredi per la migliore opera prima. Ha curato un’antologia sulla produzione letteraria della Provincia di Gorizia dal 1861 ad oggi; e coinvolto in diverse iniziative di divulgazione della cultura, e fa parte della redazione del sito web Perigeion e della rivista Smerilliana. Francesco Tomada (1966) živi v italijanski Gorici, kjer na srednjih šolah poučuje biologijo in kemijo. Od srede devetdesetih let se udeležuje nacionalnih in mednarodnih branj in srečanj ter sodeluje pri radijskih in televizijskih oddajah v Italiji in tujini. Njegova besedila so bila objavljena v številnih revijah, antologijah, brošurah in na internetnih straneh po vsem svetu. Objavil je tri pesniške zbirke in zanje prejel več nagrad, med drugim nagrado Beppe Manfredi za najboljši prvenec. Uredil je antologijo literarne produkcije na Goriškem od 1861 do danes, sodeluje pri več kulturnih pobudah in je član spletnega uredništva Perigeion in revije Smerilliana. No Man’s Land Qui in mezzo ai cartelli stradali “Italia” e “Slovenija” qui sulla scarpata della ferrovia crescono i cespugli sono stati giovani sono stati semi hanno avuto la pazienza e le radici per abbracciare questa terra che una volta chiamavamo di nessuno adesso e terra loro No Man's Land Tu med tablama ''Italija'' in ''Slovenija'' tu ob tirih rastejo grmi bili so mladi bili so semena bili so potrpežljivi in imeli so korenine da so lahko objeli to zemljo ki smo ji nekoč rekli nikogaršnja zdaj je zemlja njihova Prevedli Kaja Teržan in Kristina Jurkovič Question time Ma da che parte si voltano i girasoli in un giorno di nebbia e perché le nubi non cadono a terra rompendosi in pezzi anche se sono fatte di ghiaccio e se il vento e tutta aria che si sposta da un luogo all'altro come fa la gente a non soffocare li dove l'aria e venuta via e perché da qualche tempo ti addormenti sempre dandomi la schiena e come si fa fra tutte le domande che mettono radici nella testa a dimenticare solo quelle di cui temiamo la risposta? Question time Pa kam se obračajo sončnice na meglen dan in zakaj oblaki ne padejo na zemljo in se zdrobijo na kosce četudi so iz ledu in če je veter ves zrak ki se premika iz kraja v kraj kako to da se ljudje ne zadušijo tam kjer ga več ni in zakaj že nekaj časa vedno zaspiš s hrbtom proti meni in kako je mogoče da med vsemi vprašanji ki se ugnezdijo v glavi pozabimo le tista katerih odgovorov se bojimo? Prevedli Kaja Teržan in Kristina Jurkovič O prevajalkah / Sulle traduttrici Kristina Jurkovič Foto © Daniela Kocmut Kristina Jurkovič (1970) je diplomirala iz prevajanja nemškega jezika in iz latinskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je delavka v kulturi. Pretežno deluje kot publicistka. Živi in dela na ljubljanskih Prulah, od koder včasih pobegne na (italijanski) jug. Kristina Jurkovič (1970) e laureata in traduzione tedesca e in lingua e letteratura latina alla Facolta di Lettere e Filosofia di Lubiana. Lavora da free lance nel campo culturale, prevalentemente da giornalista. Vive e lavora nel quartiere lubianese di Prule da dove ogni tanto scappa al Sud italiano. Veronika Simoniti Foto © Laura Sozi Veronika Simoniti (1967) je več let delala kot svobodna književna prevajalka in lektorica italijanskega jezika. Mdr. je prevedla avtorje, kot so Italo Calvino, Claudio Magris, Diego Marani, Andrea Camilleri in Salvatore Niffoi. Kot avtorica je začela pisati pravljice za Radio Slovenija. Sledili so zbirki kratkih zgodb Zasukane štorije (2005) in Hudičev jezik (2011) ter roman Kameno seme (2014). Dobila je več nagrad in nominacij, tudi v Italiji, in je uvrščena v več antologij. Veronika Simoniti (1967) ha lavorato per vari anni come traduttrice freelance e lettrice di lingua italiana. Ha tradotto autori come Calvino, Magris, Marani, Camilleri e Niffoi. Ha esordito come autrice di fiabe per Radio Slovenia. Sono seguiti due raccolte di racconti, Zasukane štorije (Storie contorte, 2005) e Hudičev jezik (La lingua del diavolo, 2011), e il romanzo Kameno seme (Il seme di pietra, 2014). Ha vinto diversi premi e ricevuto segnalazioni, anche in Italia, ed e inclusa in varie antologie. Kazalo / Indice Kako smo gradili Hišo v Ljubljani 4 Come abbiamo costruito Casa a Lubiana 5 HIŠA V LJUBLJANI Cvetka Bevc 10 O konju, ki je preplaval morje 12 Sul cavallo che attraverso il mare a nuoto 13 Krištof Dovjak 16 Na premici prevajanja 18 Sulla linea retta del tradursi 19 Alenka Jovanovski 22 Proizvajanje kisika (govori Tussy Marx) 24 La produzione dell’ossigeno (parla Tussy Marx) 25 Andraž Polič 28 Temneče gazele 30 Stanze oscure 31 Tone Škrjanec 34 Nebo je šotor 36 Il cielo e una tenda 37 Kupi mehko majico 38 Compra una maglietta morbida 39 Kaja Teržan 40 Dnevi so kratki … 42 I giorni sono brevi … 43 CASA A LUBIANA Luisa Gastaldo 48 Ornitologia 50 Ornitologija 51 Marina Moretti 54 Tetide 56 Tetidsko morje 57 Marella Nappi 60 Attesa 62 Pričakovanje 63 Imbastiture di sogni 64 Šivanje sanj 65 Michele Obit 66 Dovresti vederti mentre cammini … 68 Moral bi se videti med hojo … 69 (Uscite) 70 (Izhodi) 71 Leggo del silenzio: che e altro … 72 Berem o tišini: da se razlikuje … 73 Sandro Pecchiari 74 la via lattea sopra il manitoba 76 rimska cesta nad manitobo 77 ohenton karihwatehkwen (in lingua kanienkeha - mohawk) le parole che vengono prima di tutte le altre parole 78 ohenton karihwatehkwen (v jeziku kanienkeha - mohawk) besede pred vsemi drugimi besedami 79 Francesco Tomada 80 No Man’s Land 82 No Man’s Land 83 Question time 84 Question time 85 O PREVAJALKAH / SULLE TRADUTTRICI Kristina Jurkovič 88 Veronika Simoniti 90 Hiša v Ljubljani / Casa a Lubiana Sodobna slovenska in italijanska poezija / Poesia contemporanea slovena e italiana Prevedli / Traduzioni di: Cvetka Bevc, Krištof Dovjak, Luisa Gastaldo, Alenka Jovanovski, Kristina Jurkovič, Marina Moretti, Marella Nappi, Michele Obit, Sandro Pecchiari, Andraž Polič, Veronika Simoniti, Tone Škrjanec, Kaja Teržan, Francesco Tomada Uvod: / Introduzione di Peter Semolič Jezikovni pregled v italijanščini / Revisione linguistica in italiano: Sergio Sozi Urednik: / A cura di Peter Semolič Fotografija na naslovnici in oblikovanje naslovnice / Foto e design di copertina: Katja Kuštrin Izdajatelj / Editore: Kulturno-umetniško društvo Poiesis, Trebinjska 8, 1000 Ljubljana, www.poiesis.si Ljubljana, december 2017 / Lubiana dicembre 2017