Med drugim preberite • NAČRT PRIPRAV ZA USMERJENO IZOBRAŽEVANJE, str. 3 e • KORENITO DOPOLNITI POUK, str. 4 • TEMELJNE ZNAČILNOSTI USMERJENEGA IZOBRAŽEVANJA, str. 5 • VEČ RAZUMEVANJA IN SPOŠTOVANJA V NAŠO VZGOJO, str. 6 • »IN SPET BOM MED NEKDANJIMI UČENCI«, str. 7 • VSAKOLETNO SREČANJE JUGOSLOVANSKIH UČITELJEV ZGODOVINE, str. 10 Glasilo delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, Ljubljana, 6. junija 1980 - št. 11 - letnik XXXI Univerza prihodnosti Pogovori o preobrazbi in razvoju visokošolskega izobraževanja se pri nas pravzaprav šele začenjajo. Natančneje: so na stopnji, na kateri nastajajo temelji za globljo in vseobsegajočo obravnavo reformne problematike v visokem šolstvu. To je eden izmed sklepov, ki bi ga lahko izoblikovali iz razprave na nedavnem skupnem sestanku članov medrepubliško-pokrajinske komisije za reformo izobraževanja in predsedstva Skupnosti jugoslovanskih univerz, ki je bil v Novem Sadu. Sestanek je bil organiziran z željo, da bi se širše pogovorili o preobrazbi visokega šolstva in razvoju njegove dejavnosti. Pri tem so poudarjali, da eden ali nekoliko takih sestankov še ne more odgovoriti na številna vprašanja reforme univerzitetnega izobraževan ja. Zato je tudi razumljivo, da so že na novosadskem sestanku najavili nadaljnje pogovore in iskanja določnih rešitev na tem področju. Izhodišče tega je tudi resnica, da pri nas gimnazija kot temelj dosedanje univerze izginja, to pa je pomembno tako za sredn je kot tudi za višje in visokošolsko izobraževanje. Razprava na skupni seji me-drepubliško-pokrajinske komisije in predsedstva Skupnosti jugoslovanskih univerz je bila uglašena takole: le z nenehnim izobraževanjem ob delu in iz dela lahko dosežemo najboljše uspehe kadre. in dobimo potrebne meje. ki so med posameznimi stopnjami izobraževanja. Uvodno besedo na tej seji je . Ko> g°voril « izkušnjah re- imčl rektor novosadske un,v^',C prof. dr. Dušan Jakšič. Spomnil 5r- Jaks,c oP0Z0nl na to- da so je na zapletenost in večplastnost vprašanja univerzitetnega izobraževanja, opozoril na več med seboj povezanih komponent in se natančneje zaustavil pri eni izmed njih: enotnosti sistema srednjega, višjega in visokega izobraževanja. Svoje besede je ponazoril s številnimi zgledi iz vojvodinske prakse. Zavzel se je za to. da se srednja. višja in visoka stopn ja izobraževanja obravnavajo v reformnem procesu kot celota in da je treba uči nk ovito preiti ostre Jakšič opozoril prvo stopnjo reforme predstavljali organizacijski procesi znotraj fakultet, zlasti ustanavljanje inštitutov, ki opravljajo vzgoj-no-izobraževalno in znanstveno dejavnost ter uresničujejo svobodno men javo dela z gospodarstvom in družbenimi dejavnostmi. Ti inštituti so povezani v 12 fakultet, ki jih ima univerza. Druga stopnja vsebinske reforme jte sprememba vsebine izobraževanja študijskega reda zato, da bi ustvarili enoten sistem usmerjenega izobraževanja, ki bo zadostil izobraževalnim, vzgojnim in znanstvenim potrebam vse družbe. In vendar so, kot je dejal dr. Jakšič. poleg pozitivnih smeri v reformi še vedno pričujoče prvine, ki opozarjajo na to, da postavljeni cilji niso doseženi; to se kaže v nepovezanosti načrtov programov visokega in srednješolskega izobraževan ja. V teh ni enotnosti, ki bi omogočala nadaljevanje študija brez dopolnilnih izpitov, izobraževanje je še vedno preveč razdrobljeno, na različnih fakultetah pa obstajajo zelo podobni, če že ne kar identični profili, in seveda: v načrtih in programih niso utemeljene posebnosti študija pred delom in ob delu. Posebno pozornost udeležencev sestanka v Novem Sadu je zbudilo razpravljanje rektorja Univerze v Beogradu prof. dr. Miroslava Pečujliča. Ko je govoril o sedan ji in prihodn ji univerzi, se je dr. Pečujlič zavzemal za tako univerzo, ki bo študentu omogočila široko splošno izobraževanje. to pa z bolj prošnim poukom, ki bo mlade ljudi usmerjal tako. da si bodo izbirali svoj program. Ko je govoril o množičnosti visokošolskega izobraževanja, je opozoril da bo znanost vse bolj postajala odločujoči dejavnik splošne rasti. Meni. da se je sodobni človek razvil tako zelo, da brez znan ja ne more več naprej. Jasno je, da se tu nujno pojavljajo tudi socialni problemi in da zdaj prav gotovo v svetu ni gibanja, ki se ne bi bojevalo za demokratizacijo izobraževanja. Razumljivo je torej, da se je tudi pri nas začel boj za novo univerzo. Dr. Pečujlič je dejal, da reforma ni mogoča ob zamislih o ukinjanju univerze, ker je le-ta nujna. Veliko vprašanje pa je, ali bo reforma uspela brez velikih sprememb v družbi. Ob tem je opozoril tudi na to, da mladih ljudi, ki končajo študij ne moremo »pehati« v stare oblike dela in življenja. Zato je izobraževanje izhodišče za spremembe v družbi. Rektor beograjske univerze je namenil poseben del svoje razprave vprašanju povezovanja izobraževanja in dela. Opozoril je na morebitno težnjo, da vse večji del generacij sočasno študira in dela. Zato si je treba prizadevati. da bo dobil svet dela vse več možnosti za študij. Po drugi strani pa imamo kazalnike, ki govore o množičnem »begu« iz proizvodnje. Pri tem se ni treba zanašati na zamisli o različnosti poklicev, saj ti, ki delajo, na primer v tovarni, in tisti, ki se uče, ne predstavljajo samo dveh vrst poklicev, temveč dvoje povsem različnih svetov. Smo pred krizo celotnih sistemov proizvodnje, ki nimajo naraščaja, meni dr. Miroslav Pečujlič. Rešitev ni v tem, da bi naenkrat poslali slabe učence v usmeritev za to in tako proizvodnjo, temveč v spodbujanju teh poklicev in dajanju možnosti tem ljudem, da se nadalje izobražujejo. Pri vsem tem imajo posebno mesto univerze, ki morajo biti glede tega še bolj odprte. In kakšno univerzo želimo? Biti mora širok spekter usposabljanja za življenje in različne oblike dela. Izobraževanje mora odpirati številne poti delu, vendar pa nekateri ozki profili niso najboljša rešitev. Svoje mnenje o delu univerze je povedal tudi dr. Stipe Šuvar. Poudaril je, da smo v srednjem izobraževanju veliko naredili, univerze pa ustanavljamo še vedno po starem vzorcu, ker ekspanzija visokega šolstva vodi do tega, da imamo univerzo že na milijon prebivalcev. To niti ni tako slabo, problem pa je, da na večini novih univerz poučujejo največ družbene skupine predmetov. Strokovnjakov teh profilov je vedno več, takih, ki bi jih zares potrebovali, pa v glavnem ni. Eno je gotovo: ni mogoče dovoljevati ekspanzije, ki ni v skladu s potrebami družbenega razvoja. Dragan Pavlovič Kolektivno delo v sindikatu S seje RO Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Letošnjega 22. maja se je sestal republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti, da bi obravnaval sklepe prve konference Zveze sindikatov Slovenije o kolektivnem delu in demokratizaciji odnosov, ocenil svoje delo in začrtal njegovo nadaljnjo usmeritev. Republiški odbor je sprejel tudi statutarni sklep o organiziranosti in metodah delovanja ter nov poslovnik in izvolil predsednika, podpredsednika ter nekatere druge člane izvršnega odbora. Posebej je republiški odbor razpravljal tudi o vlogi in razvojnih možnostih Prosvetnega delavca, o čemer bomo poročali posebej. Sindikat delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti povezuje delavce od predšolske vzgoje in osnovne šole, srednjih, višjih in visokih šol ter drugih vzgojno-izobraževalnih dejavnosti do znanstveno-raziskovalnega dela. Organizirano politično delovanje v zvezi sindikatov omogoča vsem tem delavcem izražanje in usklajevanje svojih posebnih interesov z interesi delavcev drugih področij, obravnavo in reševanje problemov in težav, ki jih imajo pri delu. VSEBINSKA USMERITEV Vsebina dela Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti zajema, kot je zapisano v statutarnem sklepu in kot je praksa že uveljavila, zlasti: — samoupravno načrtovanje in uspešno gospodarjenje na temelju svobodne menjave dela — oblikovanje osnov in meril za vrednotenje posameznikovega dela in njegovega prispevka k skupnim delovnim dosežkom — samoupravno organiziranje delavcev v temeljne in druge organizacije združenega dela ter povezovanje v interesne skupno- — spodbujanje ustvarjalne in raziskovalne dejavnosti ter izobraževanja in izpopolnjevanja delavcev — skrb za delovne in življenjske razmere delavcev. Uresničevanje teh nalog naj bi temeljilo na dejavnosti osnovnih organizacij sindikata, na organiziranem delovanju njegovih članov in posameznih organov — od osnovne organizacije do republiškega odbora. V skladu s temi nalogami je potekala doslej in poteka tudi zdaj dejavnost republiškega odbora sindikata. V ospredju so tele naloge: sodelovanje pri pripravi in uresničevanju sistemskih zakonov s področja vzgoje in izobraževanja, uveljavljanje svobodne menjave dela, uresničenje gospodarske ustalitve, srednjeročno načrtovanje vzgoje in izobraževanja, oblikovanje meril za vrednotenje učiteljevega dela. V prihodnje bo treba uskladiti statute z novimi zakoni, dokončno izoblikovati merila za vrednotenje dela ter reševati sproti vprašanja, ki so pomembna tako za prosvetne delavce kot za druženo skupnost. ORGANIZIRANOST IN KONKRETNA POMOČ V razpravi o uvodnem poročilu, ki ga je podal predsednik republiškega odbora, Geza Čahuk, so udeleženci osvetlili nekatera skupna vprašanja. Za področje vzgoje in izobraževanja so značilne manjše delovne organizacije. Delovanje osnovnih organizacij sindikata bo zato uspešnejše, če bodo dobile več konkretne pomoči od občinskih odborov in republiškega odbora, če bomo organizirano in strokovno pripravljali rešitve. Zato kaže poživiti delo vseh stalnih komisij pri republiškem odboru: komisije za samoupravno interesno organiziranje in normativno dejavnost, komisije za samoupravno sporazumevanje o pridobivanju dohodka in delitvi osebnih dohod- kov, komisije za usmerjeno izobraževanje in na novo ustanovljene komisije za organizacijska in kadrovska vprašanja. Ponekod imajo že opravka, z nezaželenimi posledicami, ki jih prinaša gospodarska ustalitev s svojimi omejitvami tistih organi-' zacijam, ki so bile doslej najbolj varčne in gospodarne. Stalni medsebojni stiki med osnovnimi organizacijami, ob-čihskimi odbori in republiškim odborom, bodo pospešili reševanje nerešenih vprašanj, organizirana skupna priprava strokovnih rešitev pa bo dajala osnovnim organizacijam največ konkretne pomoči. Tovrstno kolektivno delovanje moramo uveljaviti tudi v prihodnjem delu. VODSTVO RO Po statutarnem sklepu traja mandat članov RO in njegovih organov štiri leta, mandat predsednika in podpredsednika odbora pa dve leti. Za predsednika republiškega odbora je bil ponovno izvoljen Geza Cahuk, za podpredsednika pa so izvolili Franca Lasbaherja, vidnega strokovnega in družbenega delavca iz Slovenj Gradca. Sekretarki republiškega odbora Metki Rečnik traja štiriletni mandat še do naslednje skupščine. Po načelu kolektivnega vodenja je izvršni odbor republiškega odbora kolektivni izvršilni organ; vsak član ima v njfem enake pravice in enako odgovornost za celotno delo. J. V. Ostal bo med nami. Vedno bo živel z nami. Njegova misel bo ostala v nas in v nas gorela... Tako so zapisali v svoje glasilo učenci Gradbeno tehniške šole v Ljubljani POSVETOVANJE O VREDNOTENJU DEL IN NALOG V OSNOVNI ŠOLI Pomembna naloga sindikata Potem ko je bil sprejet zakon o združenem delu, so v vseh okoljih naglo začeli sprejemati predpisane dokumente, po katerih bodo v organizacijah združenega dela razdeljevali denar, namenjen za osebne dohodke po delovnih dosežkih. Roki so bili razmeroma kratki, stara praksa pa zelo dolga in temeljito zakoreninjena v zavesti ljudi. Zato smo v prvem obdobju v glavnem zadostili formalnim zahtevam, denar pa so delih večinoma po starem. Čas je tekel in prinašal težave v delitvi, v kolektivih pa je dozorevala zavest, da je na področju delitve in vrednotenja delovnih dosežkov treba naprej in iskati najbolj sprejemljive osnove in merila, predvsem pa pot, kako spodbuditi ljudi h kakovostnejšemu in učinkovitejšemu delu. Res je, da na področju vzgoje in izobraževanja ni lahko najti osnov in meril za kakovost, prav tako pa tudi ni upravičeno, da ostane vse po starem, tj. da ostane dehtev taka, kakršna je bila ne glede na nove dokumente. V kolektivih, kjer so subjektivne socialistične sile, predvsem sindikalne organizacije, aktivnejše, so se prizadevali za temeljito spremembo načina delitve ne glede na nasprotovan ja, ki so se pojavljala pri vrednotenju dela posameznikov. Ti začetni rezultati so spodbujali zanimanje drugih kolektivov, k jer so le s težavo našli nove rešitve in bolj uporabljali tipizirane pravilnike in samoupravne sporazume, ki so nastajah v kaki .izmed številnih prepisovalnih šol. Zato je zvezni odbor sindikata delavcev vzgoje in izobraževan ja. znanosti in kulture v sodelovan ju z repu bi iš ki m i in pokrajinskimi odbori tega sindikata organiziral enodnevno posvetovanje na temo Vrednotenje opravil in delovnih nalog v osnovnem šolstvu. Posvetovan je naj bi bilo predvsem priložnost za predstavitev najboljših dosežkov naših šol in za izmenjavo mnenj o njih. Posvetovanje je bilo v Beogradu letošnjega 16. maja, udeležili pa so se ga poleg članov zveznega odbora predstavniki vseh republik in pokrajin. Uvodno besedo je imel Vaško Raičevič, sekretar zveznega odbora, ki je poudaril, da so gradivo za ta sestanek pripravili republiški in pokrajinski odbori in nekatere šole, cilj posvetovanja pa je izmenjava mnenj, kritično ocenjevanje tega, kar je bilo narejeno do zdaj in spodbuda, da skušamo skupaj najti najboljše rešitve. Poleg tega, naj posvetovanje uveljavi to. do česar so se dokopale v svoji praksi šole. To pa pomeni, da bomo koristili drugim, če bomo omogočili izmenjavo informacij in normativnih predpisov. Pri tem je Vaško Raičevič dejal, da so pri vrednotenju in iskanju najboljših osnov in meril največ dosegli na področju osnovnega šolstva, zato je tudi posvetovanje namenjeno temu delu našega vzgo j-no-izobraževalnega sistema. Opozoril je na nekatere ključne probleme pri vrednoten ju nalog in opravil: vse izhaja iz pouka v razredu in tako imenovanega frontalnega dela v n jem. učenci in starši niso upoštevani, ponujeni modeli so zapleteni in nadrobni. nekateri vrednotijo tudi delo v organih upravl jan ja, povečini so obdelane mestne šole. nismo še našli načina, kako na j bi obravnavali minulo delo. so velike razlike v sami družbeno-politični skupnosti itn. TUDI DOBRE REŠITVE Uvodne besede o praktičnih rešitvah, ki so jih našli v posameznih okoljih, so imeli Mladen Vilotijevičiz Osnovne šole Brača Ribar iz Beograda. Grga Fajde-tič iz Osnovne šole Dr. Ivan iz Zagreba in Ben jamin Jurman iz Pedagoškega inštituta Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Predstavili so tudi normativne akte, ki ponazarjajo prakso posameznih kolektivov. Mladen Vilotijevič je med drugim poudaril, da gre za celostno načrtovanje dela šole, ob jasni časovni in denarni razsežnosti vsakega opravila in delovne naloge. Norme so diferencirane, ne plača se to, kar ni potrebno, jasno pa se kaže, kje se trati čas. načrtujejo se vsebine ali procesi, izhaja se od organizacije in njene ravni. Delavci sami so našli meter za merjenje nalogin opravil, vse bolj pa se uveljavlja samoocenjevanje, ki odriva stari sistem, v katerem so nekateri veliko delali, drugi pa nedelavnost prikrivah s praznimi besedami. Zanimivo je. da so v kolektivu beograjske šole Brača Ribar našli uspešen način, kako se preprosto evidentira in meri delo. Viloti jevič trdi. da delavec ne potrebuje več kot tri minute na dan. da sam opravi pregled svojega dela in natančno oceni, koliko je naredil, vsak teden pa je mogoče natančno oceniti tudi kakovost dela. V svo ji zanimivi razpravi je med drugim poudaril, da man jka v vsem še ena linija, tj. relacija šola — samoupravna interesna skupnost, zato je s šolo vedno tako. da dobiva enako vsoto denarja ne glede na delo. Zato je treba razvi jati procese za ustvar-jan je možnosti za svobodno menjavo dela. Ne glede na zdajšnje stanje se moramo bojevati za pravično delitev, pa če je denarja več ali manj. To spodbuja delavce k boljšemu delu, daje bolj kakovostne vzgojno-izobraže-valne dosežke in spodbuja samoupravljanje. Podobno je govoril tudi Grga Fajdetič. ki je poudarjal, da je program dela temelj za delitev in izdelavo pedagoških normativov. Zanimiv je podatek, da v neki zagrebški šoli vrednotijo in plaču je jo delo v organih upravljanja. ocenjujejo kakovost deia, osebni dohodki delavcev v letu 1979 pa so bili tako različni, da niti dva nista dobila enakega. Grga Fajdetič je opozoril na problem letnega dopusta delavcev v osnovnem šolstvu, ki bi se moral u jemati z zimskimi in letnimi počitnicami. Ko je razlagal gradivo Pedagoškega inštituta iz Ljubljane, je Benjamin Jurman izhajal iz tega. da je s sprejet jem zakona o združenem delu postalo nujno tudi drugačno vrednotenje delovnih dosežkov. Nov sistem vrednotenja mora biti pravičen in veljati za vse delavce, ne samo za učitelje. Imeti moramo enak sistem načrtovanja, pa bo enoten tudi sistem vrednotenja. Zavzel se je za preprostejši način vred- notenja brez posebne birokratizacije, najbolje pa je treba ocenjevati vzgojno delo, ki je najtežje. Treba bi bilo uvesti način nagrajevanja za delo v težjih ra- Prosimo vzgojno-izobraže-valne in vzgojno-varstvene organizacije, da nam morebitne ponovne razpise pošljejo ČIM-PREJ, NAJKASNEJE PA DO 16. JUNIJA, da bomo lahko pravočasno oddali gradivo v tiskamo. Pri oblikovanju razpisov vam bodo pomagali vzorci in uvodna pojasnila k letošnjim rednim razpisom, objavljenim v 8. številki našega glasila. Nekatere vzgojno-izobraže-valne organizacije se zanimajoza razloge razmeroma visoke cene razpisov. Tako kot pri drugih časopisih in revijah je tudi pri našem časopisu občutna razlika med ekonomsko in prodajno ceno, med naraščajočimi izdajateljskimi stroški in dohodki, ki jih prinaša naročnina. To razliko krijemo delno z dotacijo Izobraževalne skupnosti Slovenije in Zveze sindikatov Slovenije, delno pa z našimi lastnimi storitvami — z razpisi, oglasi in drugimi uslugami, katerih cena se oblikuje v skladu s tržnimi razmerami in možnostmi. Če hočemo ostati pri sedan jem obsegu časopisa in pri letošnji višini naročnine. moramo izravnavati izdatke z dohodki iz navedenih storitev. Kljub tem okoliščinam pa ostaja pri nas cena razpisov nje majhnih podružničnih šol,z8 katere je vedno teže dobiti učitelje. Pravilno načrtovanje in vrednotenje dela bi moralo zavaro- vati šolo pred svojevrstnim izkoriščanjem, ki ga doživlja tedaj' ko ji družba nenehno nalaga nove naloge, ne daje pa ji ustreznega denarja. DJORDJE DJURIČ domala polovico nižja kot pf nekaterih dnevnikih. Vzgojno-izobraževalnim i11 vzgojno-varstvenim organizacijam sporočamo, da so Objave št-!, ki vsebujejo zakon o osnovfl1 šoli. zakon o vzgoji in varstvi1 predšolskih otrok ter zakon l' svobodni menjavi dela na p poleg Ljubljanske banke. UREDNIŠTVO Načrtovanje in vrednotenje učiteljevega dela je tema. o kateri veliko razpravljamo zmerah, da bi zaustavili ukin ja- VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIM IN VZGOJNO-VARSTVE-NIM ORGANIZACIJAM Objava ponovnih razpisov Zakon o osnovni šoli (čl. 100), zakon o vzgoji in varstvu predšolski1 otrok (čl. 44) in zakon o usmerjenem izobraževanju (čl. 174) določajo da se delavci, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno delo ali pri njeit sodelujejo, sprejemajo na delo z javnim razpisom. Zakon o delovnik razmerjih med drugim določa tudi, da je treba javni razpis ponoviti, č< se nihče ne prijavi ali če nihče izmed prijavljenih kandidatov ni izbrat (26. člen). V skladu z navedenimi predpisi bomo objavili ZADNJk PONOVNE (NAKNADNE) RAZPISE V TEM ŠOLSKEM LETI v prihodnji številki Prosvetnega delavca, ki bo izšla 23. junija t.l. S ter želimo ustreči vzgojno-izobraževalnim in vzgojno-varstvenim organizacijam, ki so izrazile željo, naj bi objavili ponovne razpise tedaj, k* bodo še vsi učitelji in vzgojitelji na delu. V novem šolskem letu p1 bomo prve ponovne razpise lahko objavili že v prvi septembrski šte vilki, ki bo predvidoma izšla 15. 9. 1980. =>4 Načrt priprav za usmerjeno izobraževanje V Svetu za vzgojo in izobraže-vanje Predsedstva RK SZDL so lzoblikovali usklajen akcijski načrt priprav na uvedbo usmer-jenega izobraževanja v šolskem letu 1981-82. Načrt je povezal načrte in naloge posameznih družbeno-političnih in strokovnih nosilcev priprav ter jih vsebinsko in časovno uskladil s skupno dogovorjenimi roki. Akcijski načrt vsebuje predv-Seni tele naloge: — Uveljavljanje novih družbenoekonomskih odnosov v skladu z zakonom o svobodni jnenjavi dela na področju vzgoje ’n izobraževanj^ in z zakonom o usmerjenem izobraževanju. Naloga zajema usklajevanje samoupravnih splošnih aktov in samoupravne organiziranosti z navedenima zakonoma, oprede-utev nalog strokovnih svetov pri Posebnih izobraževalnih skupnostih, organiziranje strokovnega sveta za vzgojo in izobraže-vanje SR Slovenije ter opredelitev vloge in nalog zavoda SRS za Šolstvo pri delu strokovnih sve-lov. Še letos bodo ustanovljene Posebne izobraževalne skupnosti Za pedagoško šolstvo, za družboslovje in za izobraževanje kadrov v kulturi, pripravljeni pa bodo tudi samoupravni sporazumi o temeljih planov izobraževalne skupnosti Slovenije in planov občinskih ter posebnih izobraže-valnih skupnosti. — Priprave programskih zasnov, vzgojno-izobraževalnih Programov in razmestitve vzgojno-izobraževalnih programov v SR Sloveniji. V sestavu te naloge ie predvideno, da bodo strokovni s^et' posebnih izobraževalnih skupnosti pripravili predloge vzgojno-izobraževalnih programov za srednje usmerjeno izobraževanje še v tem letu, skupš-ojne posebnih izobraževalnih skupnosti pa naj bi jih sprejele v začetku prihodnjega leta. V tem casu morajo biti pripravljeni tudi Uobeniki za skupno vzgojno-izo-brazbeno osnovo. V tem letu bo tudi nastal družbeni dogovor o izhodiščih za oblikovanje mreže vzgojno-izobraževalnih organizacij in predlog za razmestitev programov po vzgojno-izobraževalnih organizacijah. — Priprava združenega dela na preobrazbo usmerjenega izobraževanja obsega tako strokovno pripravo vzgojno-izobraževalnih organizacij in njihovih delavcev, kar je naloga Zavoda SRS za šolstvo, kot tudi pripravo organizacij združenega dela s področja materialne proizvodnje in družbenih dejavnosti za naloge, ki jih čakajo z usmerjenim izobraževanjem. Zahtevne naloge imajo pri tem Zveza sindikatov Slovenije, Gospodarska zbornica SRS in drugi dejavniki. — Ker je usmerjanje v izobraževanje pomembna naloga usmerjenega izobraževanja, predvideva akcijski načrt celoten potek priprav za vpis novincev v šolskem letu 1981—82 v usmerjeno izobraževanje, koordinacijski odbor za usmerjanje vpisa pa bo o tem pripravil še poseben rokovnik. — Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo bo še letos pripravil izvršilne predpise, ki jih zahteva zakon o usmerjenem izobraževanju. Med temi je predviden tudi pravilnik o pripravništvu in strokovnih izpitih za delavce v vzgoji in izobraževanju. Socialistična zveza bo usklajevala delo posameznih nosilcev na vseh ravneh. Sveti za vzgojo in izobraževanje pri občinskih konferencah SZDL bodo zato na podlagi usklajenega akcijskega načrta sprejeli tudi svoje akcijske načrte priprav na uvedbo usmerjenega izobraževanja v šolskem letu 1981-82 in povezali nosilce teh priprav na ravni občine. V medobčinskem merilu in na ravni občin morajo postati komisije za usmerjeno izobraževanje in korodinacijski odbori za usmerjanje vpisa skupaj z eno- tami Zavoda SR Slovenije za šolstvo strokovni nosilci najpomembnejših nalog pri uresniče- vanju skupnega akcijskega načrta. J. V. Preoblikovan predmetnik za osnovno šolo Program življenja in dela osnovne šole je treba — v skladu s sprejetim zakonom o osnovni šoli — uveljaviti v šolskem letu 1980-81. Zahteven del tega programa je gotovo obvezni predmetnik, zato so o njem že nekajkrat zavzeto razpravljali na sejah Strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje SRS. Pred nedavnim so člani tega sveta pod vodstvom Staneta Kranjca sprejeli osnutek preoblikovanja predmetnika kot temelj za nadaljnje delo. Predvidoma bo usklajen do konca junija. Smernice za delo v osnovni šoli bodo dopolnjene s predlogi iz razprave, tako da bodo lahko sveti šol ob začetku novega šolskega leta sprejeli nov program dela in dejavnosti. V razpravi je bilo poudarjeno, da je treba čimprej rešiti vprašanje materialnih in drugih možnosti ter uskladiti postopke z Izobraževalno skupnostjo Slovenije, kjer že potekajo pogovori. Naj povemo, da je prenovljeni predmetnik usklajen z novim zakonom o osnovni šoli in s skupno vzgojno-izobrazbeno osnovo v usmerjenem izobraževanju, nastajal pa je tudi ob primerjavi predmetnikov osnovne šole v drugih republikah. Obvezni predmetnik prilagajajo izobraževanju odraslih, kasneje pa bo sledilo prilagajanje le-tega izobraževanju motenih učencev. Osnutek preoblikovanega predmetnika ne prinaša veliko bistvenih sprememb, le časovna razmejitev je drugačna. Je vsebinsko bogatejši, ne da bi pri tem preobremenjeval učence. Osnutek preoblikovanega predmetnika zajema obvezni in razširjeni predmetnik. Obvezni Navduševanje za kulturo »Kako naj se šole, ki usposab-'jajo kadre za kulturne dejavno-st'> vključujejo v omrežje šol usmerjenega izobraževanja?« so Se vprašali organizatorji javne razprave (pri posebni sekciji republiške konference SZDL) — ln prišli do nič kaj prijetnih odgovorov: na tem področju je kul-'ura odpovedala... priprave potekajo z zamudo... vizije o tem, kakšna bodi umetnostna vzgoja v usmerjenem izovraževanju in kakšno naj bo izobraževanje za kulturno-umetniške poklice, še ni... Razprava, ki je želela biti več kot samo debatni klub, se je kri-frano in polemično lotila zahtevne naloge, ki še zdaleč ni °Pravljena, opraviti pa jo bodo morale predvsem kulturne orga-uizacije m kulturne skupnosti same, torej prihodnji uporabniki kadrov s teh področij usmerje-nega izobraževanja. Vse kaže, da Je načrtovanje v kulturi povsem zamrlo; to tudi ni čudno, saj gre z.a logične posledice dolgoletne mančne zavrtosti, ki ne dopušča jukakršnega širjenja dejavnosti. Ne. gre sicer za odpor proti uvedbi posameznih smeri pov-sern določenega poklicnega izobraževanja za kulturo (glasbene-©h plesnega, likovnega, gledali-sko-radijsko-televizijskega ter ulturno organizacijskega), pač P3 za posebno obliko pasivnega uakanja. Jasno je seveda, da bo m°ralo področje kulture doslej zamujeno slej ali prej dohiteti, kajti dežela kulture ne bo mogel uadomestiti nihče. Javna razprava pri sekciji je skušala po bližnjicah prečkati vsaj nekaj teh ovinkov. Razpravljavci so se strinjali, da zamisel o umetnostni vzgoji, ki naj bi je bili v okviru splošnih vzgojno-izobraževalnih osnov deležni vsi srednješolci ne glede na kasnejšo usmeritev, vendar samo v prvih dveh letnikih, nato pa naj bi je ne bilo več, ne ustreza niti praktični logiki niti dolgoročnim potrebam. Umetnostno vzgojo je treba »raztegniti« na vsa štiri leta srednješolskega izobraževanja. Pri tem seveda še zdaleč ni nepomembno, kdo bodo in kakšni bodo učitelji teh »predmetov«. Njihova naloga bo navduševati učence za posamezna področja umetnosti, jim odpirati vrata v doživljanje, poslanstvo take vrste pa lahko opravljajo samo pedagogi, ki so na svojem delovnem področju (likovnem, glasbenem, gledališkem), tudi ustvarjalci. Sociolo-gj-teoretiki ali pedagogi univerzalnega tipa (izšolani za pouk umetnostne vzgoje v celoti) ne pridejo v poštev. »Če si bomo prizadevali doseči to. ne bo uspeha,« je rekel nekdo izmed razpravljavcec; v zvezi s tem smo celo slišali oznako »strokovni diletantizem.« Vendar pa se je razvnelo tudi nekaj polemike. Je res treba razmišljati samo v okviru klasičnih pedagoških profilov? — so se spraševali zagovorniki ideje o šolanju morebitnega novega profila pedagoda umetnostne vzgoje, nosilca sodobnih interakcijskih povezav med po- dročji. Spopad dveh skrajnosti med samo razpravo ni dal izida, zagotovo pa bo spodbudil k hitrejšemu nadaljnjemu razreševanju te problematike. O enem izmed načel seveda ne more biti dvoma: umetnostna vzgoja bo morala potekati v medsebojnem prepletu doživljanja, znanja in ustvarjalnosti. Kako usposobiti pravšnje pedagoge umetnostne vzgoje za potrebe stoosemdesetih usmerjenih srednjih šol? — je vprašanje, na katero še ni odgovora. Prece jšen problem je že s tem, kako pedagogom umetnostne vzgoje zagotoviti potrebno število ur. Udeleženci razprave so svetovali: mentorstvo... delo na dveh ali treh sosednjih šolah... aktivizacija v širšem okolišu šole. v krajevni skupnosti, v društvenih organizmih. Marsikaj je ostalo nejasno — torej bo marsikaj še treba izpolniti. O samem usmerjenem šolanju za potrebe kulture je bilo besedovanja manj. »Ne imejmo šol za te namene samo v Ljubljani in v Mariboru!« je poudaril ravnatelj celjske gimnazije, kajti glasbeni. likovni in drugi talenti, ki se zanimajo za to ali ono kulturniško poklicno usmeritev in so obenem vredni naše pozornosti in odziva, živijo tudi drugod po Sloveniji; zato jim jc treba omogočiti da se bodo šolali kolikor mogoče bliže doma. Tudi na tem področju organiziranja življenjskih možnosti moramo težiti od elitizma k policentrizmu. V. KONJAR usmerjeno izobraževanje Ti Mojstri besed in mojstri dejanj predmetnik vsebuje tedensko (in letno) število ur pouka po posameznih predmetih, določene so * ure za interesne dejavnosti, za oddelčne skupnosti, za dopolnilni in dodatni pouk. Razširjeni predmetnik pa daje osnovno usmeritev za fakultativne ali izbirne predmete, za interesne in druge dejavnosti učencev. Razveseljivo je, da so posamezni predmeti in dejavnosti povezani v vzgojno-izobraževalna področja: splošno kulturo, družbenoekonomsko. naravoslovno matematično, proizvodno tehnično, telesnovzgojno zdravstveno ter splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito. Poleg tega vsebuje predmetnik obvezne občasne dejavnosti: kulturno in javno, naravoslovno, telesnovzgojno, družbeno potrebno delo in proizvodno delo. Dejavnosti potekajo vse leto. Med novosti lahko štejemo obvezne tečaje: plavanja za 3. razred, kolesarjenja za 4. razred, smučanja za 5. razred, urejanje bivalnega okolja za 7. razred ter prve pomoči in zaščite za 7. in 8. razred. Število ur je usklajeno s programi tečajev in z zmogljivostjo učencev. Glede števila ur pouka pri posameznih predmetih ni bistvenih sprememb. Predvidenih je namreč od 6. do 8. razreda največ 26 tedenskih ur pouka in 4 ure za obvezne interesne dejavnosti, dopolnilni in dodatni pouk ter za delo oddelčne skupnosti, ki je obvezno za vsakega učenca. Osnovne šole naj bi te dejavnosti organizirale glede na svoje možnosti. Spremembe pouka po predmetih: v prvem in tretjem razredu je dodana iz zdravstvenih razlogov ena ura telesne vzgoje, pouk gospodinjstva je prenesen v šesti razred, sedmi in osmi razred pa bosta imela obvezna tečaja gospodinjstva s poudarkom na praktičnih družbenoekonomskih znanjih. V šestem razredu je dodana ura za tehnično vzgojo. Kot smo slišali v razpravi, je bilo šc več predlogov, da bi povečali število ur tudi pri drugih predmetih, ki pa jih strokovna komisija ni mogla upoštevati glede na zakonska določila in obremenitev učencev. Kot razberemo. je zgradba celotnega obveznega predmetnika bogatejša, saj poskuša zagotoviti več družbenoekonomskega znanja, poudarja tehnično in delovno vzgojo in pomen družbeno potrebnega in proizvodnega dela. In ne nazadnje z uvajanjem novih dejavnosti razvija samoupravo učencev in neguje poklicno usmerjanje. Razprava je poudarila, da večina šol že dela po sedanjem predmetniku, seveda glede na svoje možnosti. Posebno pozornost pa bo treba nameniti seminarjem o uvajanju smernic za vodilne delavce na šolah in zagotoviti strokovno usposobljenost učiteljev za tečajne oblike dela. Razumljivo je. da bo organizacija celotnega življenja in dela šole kot dolgoročna projekcija preobrazbe osnovnega šolstva zahtevala usklajene napore vseh strokovnih teoretikov in praktikov. Nenehno spremljanje njenega izvajan ja pa bo v prihodnosti narekovalo potrebna dopolnila in morebitne spremembe. T. D. Reformirana sredn ja šola se je vSR Srbiji (brez pokrajin) že postavila na noge. Triletne izkušnje pa kažejo, da bo treba še veliko narediti, da bo treba še veliko narediti glede mreže šol, pri programih in še posebno pri povezovanju šole z združenim delom, V vsakodnevnih razmišljanjih in pogovorih se dogajanja v šoli pogosto iztrgajo iz celote družbenih odnosov, ključna vprašanja njene preobrazbe pa zožijo na razpravljanja o programih, učbenikih usposobljenosti učiteljev in podobnem. Pozabljamo, da je nova šola še obdržala stare barve: odtujenost izobraževanja od dela, neskladnost mreže šol, neustrezno sestavo, nerazvito raziskovanje v združenem delu itd. Pravijo, da se mladina izogiba gradbeniških poklicev, ker se boji umazani je, toda delovne akcije dokazujejo, da se motijo. Res pa je, da se mladi boje različnih delovnih razmer, to pa pomeni, da se ne bodo dovolj množično opredeljevali za proizvodne poklice, dokler ne bo globlje preobrazbe družbenoekonomskih odnosov. Malo dobrega vidijo tudi ob šoli. Administracija ima v rokah denar, programe in drugo, namesto da bi bili uzakonjeni samo temelji sistema, o drugem pa bi se samoupravno dogovorili delavci v izobraževanju in združenem delu. Kakovost učiteljevega dela je nekaj, kar ekonomsko ne deluje. Nazadnje: reforma zahteva tudi to, da učitelji in najširši pedagoški svet — starši marsikaj drugače pojmujejo. To pa ni vsakdanje opravilo, temveč proces. Veliko tega, kar v svoji nestrpnosti imenujemo napake, so v resnici dragocene izkušnje. Temeljno pa je spoznanje, da je bilo sodelovanje izobraževanja in združenega dela kaj medlo. Dogajalo se je celo, da so nekatere tovarne zaradi dvojnega financiranja ukinjale šole, namesto da bi ustanavljale nove. Z več izkušnjami se vračamo k staremu vprašanju: kako pripravlja šola učence za delo in kako za nadaljnje izobraževanje? Potrebne bodo globlje spremembe družbenoekonomskih odnosov, če bomo hoteli spraviti s sveta paradoks: odlični učenci gredo v neproizvodne poklice, tisti, ki imajo matematiko zadostno, pa so v programih s sedmimi matematikami. Pokazalo se je tudi. da je treba stopn jo strokovne usposobljenosti bolj uskladiti z zahtevnostjo posameznih del in nalog. Ljudje, ki usposabljajo kadre za proizvodne poklice, opozarjajo, da so nekatere zahteve prevelike (za bolničarje, strojepiske, delavce ob raznih pultih, blagajnike). Čeprav je teže usposobiti kovinostrugarja kot strojepisko, se prvi šolajo na tretji stopnji, druge pa na četrti, pa še ta jim je samo nekakšna vmesna postaja. Zdaj je že jasno, da učenec po končani skupni vzgojno-izobra-zbeni osnovi ni pripravljen za opravljanje del in opravil v delovni organizaciji, v gospodarstvu pa menijo, da so potrebe po delavcih, usposobljenih na prvi in drugi stopnji samo neznatno manjše kot po tistih, ki se izobražujejo na tretji in četrti. Zdaj vemo, da je treba delavcu zagotoviti širšo tehnološko podlago, ki mu bo omogočila več svobode pri izbiri dela. Dojeli smo tudi, da je vendarle nekoliko preveč, če imamo dvakrat toliko različnih programov kot v razvitih deželah. Ce so novi programi in učbeniki nastajali v hudi časovni stiski, da bi spoštovali predpisane roke, pa se je treba zdaj premišljeno in potrpežljivo potruditi, da odstranimo iz njih faktografijo, jih približamo učencem in metodično izpopolnimo. Znanstvene raziskave o izobraževanju kažejo, da najbolj zaostaja pouk. Najbolj zaposlen delavec v šoli je — jezik. Učitelj govori osemkrat več kot vsi učenci skupaj. Pozitivno oceno iz marksizma in socialističnega samoupravljanja ima 97 odstotkov učencev, a to je kaj malo opaziti pri spremembah v pojmovanju. Izbirni predmeti čakajo na pravo vsebino in vlogo. In tako naprej. Šola je polna mojstrov. Med njimi so taki, ki povzročajo nejevoljo z govoričenjem, pa tudi taki. ki grade novo šolo z dvema besedama: da ali ne — pri glasovanju. Čas je. da prepustijo delo utemeljitvam, izkušnjam in potrpežljivemu raziskovanju. MOMČILO PARAUŠIČ Vabilo na mednarodni posvet Sekcija za pedagogiko prostega časa pri ZDPD Slovenije prireja II. strokovni posvet, tokrat prvič skupaj z evropskim strokovnim združenjem za prosti čas in rekreacijo ELRA. ki bo 19. septembra v Pedagoški akademiji v Mariboru. Posvet pod naslovom PEDAGOGIKA PROSTEGA ČASA V TEORIJI IN PRAKSI bo nedvomno zanimiv za vse. ki se kakorkoli ukvarjajo z vzgojo in razvojem kulture prostega časa. Posveta se bodo udeležili delegati večine evropskih držav. V plenarnem delu zasedanja bodo obravnavali pedagogiko prostega časa v Evropi in Ameriki ter v samoupravni socialistični družbi; v delovnih skupinah pa teme: šola in prosti čas. Vloga prostega časa v poklicnem svetovanju in usmerjanju. učenje in prosti čas v evoluciji osnovne šole . na Slovenskem, prosti čas kot dejavnik samoupravne vzgoje. V drugi skupini: usposabljanje različnih delavcev na področju prostega časa. različni koncepti usposabljanja kadrov za potrebe prostega časa. izobraževan je rekrea-torjev na vseh področjih športne animacije, vzgojo in izobraževa- nje teh kadrov v Jugoslaviji. V tretji skupini animacijo in mentorstvo. družbeno vlogo pedagogov prostega časa in ariimator-jev. animacijo v bivalnem okolju ter animacijo v teoriji in praksi s posebnim pogledom na južno Evropo. V četrti skupini: politiko prostega časa, prosti čas v življenjskem slogu Slovencev,, metode in izkustva, vrednotenje prostega časa v okolju, vloga družbeno-političnih, kulturnih in drugih organizacij v politiki prostega časa v Sloveniji, praktične oblike in metode povezovanja vzgoje in prostega časa v krajevni skupnosti. Udeleženci bodo osnovno gradivo sprejeli pred posvetom, tako da bi lahko brez. daljših poročil lahko začeli z razpravami. Prosimo, da takoj prijavite svo jo udeležbo s kotizacijo 500 din na osebo, ki jo nakažite Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije. 3,1, Ljubljana, na račun: KB 50101-678-47100, s pripisom za SPPC. Pri javite se še pred koncem šolskega leta, da bomo pravočasno ugotovili število udeležencev in tako lahko pripravili ustrezno gradivo. K) SPPČ SLOVENIJE. S Konec letošnjega aprila je Zveza pedagoških društev Jugoslavije sklicala v Araadjelovca zaaMv posvet o odnosa ned ponkoni in dru-gind obMkand vzgojno-izobraževanega dela v ioH. To je nedvonno pom« ndtno vprašaš je notranje preobrazbe vzgojno-izobraževalnega procesa, ki ga je treba s preobrazbo vzgajanja in izobraževanja sproti reševati. Posveta je sledila letna skupščina, ki je sprejela nova pravila ZPDJ in avedb kolektivno vodstvo. Zvezo drnštev pedagoškii delavcev Slovenije predstavlja v kolektivnem vodstvu prof. dr. France Strmčnik. RAZVITI PEDAGOŠKO DELO V dosedanji preobrazbi vzgajanja in izobraževanja so poudarjene zlasti zunanje značilnosti reforme, spremembe normativnih predpisov, utrjevanje organizacije, manj pa je bilo storjenega za notranjo spremembo šolskega dela1, ki pomeni bistveni preobražbeni korak. Prav zato je predsedstvo ZPDJ po podrobni analizi razmer ugotovilo, da je potreben v tem trenutku še poseben strokovni posvet o vsebini preobrazbe, zlasti o spremembah in dopolnitvah pouka. Stara šolska didaktika ne ustreza več v življenje in delo zliti šoli, ki jo skušamo razvijati na temelju samoupravnih odnosov. Dr. Ljubica Prodanovič je uvodnem referatu naglasila, da so bistvene značilnosti novega odnosa med poukom in drugimi oblikami šolskega dela v tem, da pouk ni več edini obvezni vidik vzgojno-izobraževalnega dela, temveč le eden izmed mnogih je za zdaj še najbolj organizirana oblika dela, ki jo bogatijo raznovrstne oblike dejavnosti prostega časa in proizvodnega dela. Pouk pomeni predvsem vir pobud za različne dejavosti učencev. Svoje novo mesto mora najti' v vsestranskem razvoju osebnosti, ne da bi reševal čisto vsa vprašanja tega razvoja. Temeljna vprašanja, ki jih je treba hitro obravnavati, je dr. Prodanovičeva navedla zapored: kako zaznati in vzpostaviti takšen odnos med različnimi oblikami šolskega dela, da se bodo le-te prežemale in vzajemno delovale; kaj storiti, da bo vse bogatejših oblikah šolskega dela ne bi bili nekateri učenci preobremenjeni, drugi pa celo premalo dejavni ali zanemarjeni v različnih oblikah dela; ugotoviti, kaj je treba ukreniti, da se za nove oblike dela ustrezno usposobijo pedagoški delavci in drugi, ki se vključujejo neposredno v delo odprte šole; kako zagotoviti učinkovitejše sodelovanje med šolo in družbenim okoljem, kajti za vse to ne morejo biti odgovorni le pedagoški delavci. Zamisliti se je treba, koliko morejo pedagoški delavci zdaj v resnici izboljšati kakovost pouka in drugih oblik šolskega dela ob dosedanji ravni svoje strokovne usposobljenosti, ob nerazvitih družbenoekonomskih odnosih, posebno še na vzgojno-izobraže-valnem področju, ob premalo odzivnem združenem delu. Zato je treba odločneje spodbujati in pomagati, da se ustvarijo boljše možnosti in se konkretna vprašanja rešujejo ob večji samoupravni zavzetosti in odgovornosti vseh dejavnikov v šolskem okolju. Potrebno je opazovati, osvetljevati in javno razglašati tiste uspešne premike v pedagoški teoriji in praksi, ki spodbujajo preobrazbo ter pedagoške in druge delavce, da bolj ozaveščeni in z večjo voljo razmišljajo, načrtujejo in spreminjajo šolo v svojem neposrednem okolju. Uporabiti je treba teoretična dognanja, ki veljajo še zdaj, a obenem ustvarjalno odkrivati novo; to p« je mogoče le, če tesno sodelujejo teoretiki in praktiki, strokovne službe, kadrovske šole, različni družbeni dejavniki, pa tudi strokovno zavzeto najnaprednejši pedagoški delavci v različnih oblikah dejavnosti svojih pedagoških društev. Za uspešno vzgojno-izobraže-valno delo je nenadomestljiva vloga same učenčeve osebnosti. Upoštevati je treba, da se le-ta ne more vsestransko razvijati, če bo usmerjena predvsem v zbiranje podatkov, ki jih daje pouk, temveč je treba storiti, kolikor mogoče veliko, da se pouk zliva z uporabo v življenju, da se v različnih oblikah spletajo medsebojni odnosi med učenci, učitelji in drugimi ljudmi; da zmorejo učenci vseh stopenj šol preskusiti svoja spoznanja v bogatih oblikah dela, samoupravljanja in pri tem doživljati samoupravno odgovornost kot visoko kakovosten odnos, brez katerega ni resnične osebne svobode in ustvarjalnega zadoščanja. Ni se mogoče več tolažiti s tem, da vsako črto osebnosti razvija drugačen družbeni dejavnik; ni mogoče reči. da družina odgovarja predvsem za osebno učenčevo življenje, šola in širša družba za njegovo socializacijo in poklicno usmeritev, kajti ves vzgojno-izobraževalni proces je namreč nedeljiva celota. Številne nekoč izrecno naglašene družinske naloge, se lahko uresničijo le s tesno povezanostjo družine, šole in krajevne skupnosti. PROSTI CAS JE NOVA VREDNOTA ŠOLSKEGA ŽIVLJENJA Niti družina niti šola ne moreta razviti osebnostnih spoznanj in lastnosti, ki jih lahko daje šiiše organizirano življenje krajevne skupnosti, je povzel misel v svojem koreferatu Rudi Lešnik. Razumljivo, da v starih šolskih okvirih ni jnogoče spremeniti pouka. Lahko pa rečemo, da brez resničnega samoupravljanja v vzgojno-izobraževalnem procesu ni mogoče zadostiti družbenim zahtevam in tudi ne zagotoviti vsestranskega razvoja osebnosti. Pod vplivom pogubne potrošniške miselnosti in potrošniške kulture, ki premočno vdira v naš svet, se pojavlja tudi preprosto menenje nekaterih staršev, da so vzgojno-izobraževalne organizacije servisi, kamor oddajo otroka v vzgojo. Šola ne more in ne sme biti takšen servis, ker ne more prevzeti celotne odgovornosti za razvoj osebnosti. Nasprotno: družina se prav s sodelovanjem s šolo, pa ne samo na roditeljskih sestankih in govorilnih urah, temveč v različnih oblikah dela, potrebnega za izboljšanje vzgoje, vključuje v vzgojni proces in s tem izpolnjuje širše starševske dolžnosti. Odgovornost za uresničitev vzgoje se na poseben način razliva na različne dejavnike družbene skupnosti, zlasti še v neposrednem okolju vzgojno-izobra-1 ževalne organizacije. Prav to pa zahteva, da se vsi dejavniki vzgoje ustvarjalno povezujejo, odgovorno oblikujejo programske vsebine ter skušajo uporabiti samoupravno dogovorjene možnosti, ki zagotavljajo produktivnost vzgojno-izobraževalnega dela. Operativni načrti ne morejo izhajati več predvsem iz nekih splošnih vsebin, temveč se vsebinsko in praktično oblikujejo in bogatijo na temelju širših in ožjih družbenih ter posameznikovih potreb v neposrednem okolju. Navidezno bi lahko dejali, da tako odpiranje šole navzven povzroča raztrganost vzgojnega dela, razbija enotnost, vendar je prav nasprotno: odpiranje šole in povezovanje z drugimi dejavniki zagotavlja celotnost in strnjenost vzgojno-izobraževalnega procesa ter skuša odpravljati navz- Korenito dopolniti pouk S posveta in skupičine Zveze pedagoških društev Jugoslavije križja in razdvojenosti, ki nastajajo v odmaknjeni, vase zaprti šoli, pogosto preveč odtrgani od življenja. To pomeni, da se s tem povečuje kakovost vzgoje, pa tudi vpliv, ki g3 ima šolsko življenje ne le na učenca, temveč na vse ljudi, na celotno okolje, ko razvija sposobnosti samoizobra-ževanja, samoinformiranje, komuniciranja in samoupravljanja in postaja v tem pomenu vzgojno-kulturno žarišče krajevne skupnosti. Nov slog dela in življenja odprte šole razvijamo v času. ko se je treba nenehno izobraževati in dopolnjevati iz dela in ob delu. To naj bi potekalo tako, da mlad človek ne bi doživljal šole neprijetno in ji hotel čimprej ubežati. Nasprotno: doživljalnaj bi jo kot svojo potrebo in jo obiskoval tudi v svojem prostem času, ne le dokler je šoloobvezen, temveč tudi pozneje. Če bomo v povezavi z okoljem to dosegli v preo-brazbenem procesu, potem bo šola, ne samo na vasi, temveč tudi v mestnem okolju resnično kulturno in družbeno središče krajevne skupnosti, prostor, ki bo krepil samovzgojo in samoi-zobraževanje, omogočal stalno samoinformiranje, potrebno za samoupravno odločanje in delo. Dejavnosti prostega časa niso le rekreacija, temveč življenjska vez, potrebna za popolnejše zličnih krožkih in sekcijah, toda malokdaj so potem vztrajno in načrtno delovali, je povedal v koreferatu profesor Vladislav Vukovič. Razčlemba vzrokov za takšen pojav je pokazala, da je bilo zunajšolsko delo dolga leta pojmovano kot neobvezna dejavnost, pa zato tudi ni bilo ustrezno niti materialno niti moralno vrednoteno. Obračunska enota za šolsko delo je v glavnem še vedno učna ura, kar gotovo ne spodbuja k notranji preobrazbi šole. Šole tega področja dela niti niso načrtovale kot sestavino rednega šolskega delovanja. Tudi učencev ponavadi niso cenili po delu zunajšolskih dejavnostih, temveč so merili predvsem dosežke pri pouku, pa še to največkrat po verbalnore-produktivnih sposobnostih, kar pomeni obenem oviro za; resnično vsestranski razvoj osebnosti, saj ne spodbuja učenca, da bi se skušal uveljaviti tudi v zunajšolskem delu in s tem globlje dojemal tudi delo ter odnos do prakse. Odločno bi bilo treba odpraviti dvojnost vrednotenja različnih oblik vzgojno-izobraževalnega dela in uveljaviti resnično vrednote proizvodnega dela in dejavnosti prostega časa. To velja za učence, učitelje in druge družbene dejavnike, če nočemo, da bomo vzgojni smoter le pro- Celodnevna šola Sladki vrh: Spoznavanje ljudske kulture, razgibanje v ritmu ljudskega plesa je za zdrav razvoj osebnosti prav tako potrebno kakor pouk pred šolsko tablo (Foto: fototehnični krožek na Osnovni šoli Sladki vrh) vzgojno delovanje, so nov most med šolo in okoljem, dajejo marksistično spoznano možnosti širšega človekovega ustvarjalnega razmaha in kultiviranja. Prav v tem je tudi nova vrednota prostega časa v slogu šolskega in drugega življenja. Vse to zahteva več od učitelja, terja več povezanosti in sodelovanja z okoljem, obenem pa je to pot, ki vodi tudi k obnovi ugleda pedagoškega poklica, saj bo take naloge zmogel le učitelj, ki se bo znal s svojim strokovnim, organizacijskim, mentorskim in družbenim delovanjem uveljaviti med učenci in krajani ter jim pomagati. To je obenem pot, ne preprosta, utrjevanja socialističnih samoupravnih odnosov, rasti tiste kulture, ki naj bo kos slabostim potrošništva in temelj za ustvarjanje človekovega zadovoljstva. ZUNAJŠOLSKE DEJAVNOSTI VPLIVAJO NA UČNI USPEH Različne raziskave so pokazale, da se proglašena vzgoja in izobraževanje nista dosledno uresničevala, kaj šele, da bi uporabili vse možnosti za življenjski pouk. Pri tem niso na vseh šolah osnovnega in srednjega izobraževanja enako upoštevali ravno možnosti, ki jih dajejo zunajšolske dejaviiosti učencev kot dopolnilo pouka. Učenci so sicer domala povsod kazali visoko stopnjo zanimanja za zunajšolske dejavnosti, toda v resnici jih je dokaj malo sodelovalo v interesnih dejavnostih. V začetku šolskega leta se tudi več kot 80 % učencev prijavlja za delo v ra- glašali, izmikali pa se njegovemu uresničevanju, pa naj bo to v predšolski, osnovnošolski stopnji ali v usmerjenem izobraževanju. Reforma je obvezala šole, da predrugačijo razmere, toda štiriletne izkušnje, denimo v Črni gori, so pokazale, da učni načrti še naprej bolehajo za historici-zmom, da je pouk še vedno dokaj verbalno-reproduktiven in preverjanje znanje predvsem iz-praševalno. Poleg tega so uredili delo tako, da ostaja učencem zelo malo časa za resnične dejavnosti prostega časa, zaradi česar se nekatere obveznosti in pravice učencev poenostavljajo in zanemarjajo. Zanimiv je zgled šole, kjer so učenci v začetku šolskega leta z navdušenjem organizirali delo v dvajsetih različnih interesnih dejavnostih, pa jih je bilo po prvem četrtletju samo še šest. Dovolili so vključitev v te dejavnosti, tako da so se najboljši lahko vključili v tri, drugi pa v eno ali dve dejavnosti, potem pa so začeli izključevati iz teh dejavnosti tiste učence, ki so dobili ob konferenci eno ali dve negativni oceni. Razumljivo je, da v takih razmerah ni uresničena notranja preobrazba vzgoje in izobraževanja in dejavnost prostega časa ni vgrajena v celoten slog šolskega življenja. Vodstvo šole je celo objavilo, da njihovi učenci ne bodo sodelovali na različnih manifestacijah, ki ne spadajo v redni program dela. Ob tem se je tudi pokazalo, da so delovale predvsem tiste skupine, ki so jim zelo zavzeto pomagali učitelji, ljubitelji teh dejavnosti. Prav gotovo bo treba še veliko narediti, da bomo dosegli drugačno šolo. O tem se bo potrebno strokovno in šiiše družbenopolitično še veliko pogovarjati, v krajevnih skupnostih pa resno, ustvarjalno iskati poti in jih samoupravno dogovorno uresničiti v vzgojo, ki vendar pomeni skrb ne samo za sedanjost, temveč tudi za našo prihodnost. BREZ DOBRO USPOSOBLJENEGA UČITELJA NI PREOBRAZBE V šoli je treba nenehno razvijati in omogočiti učencu ustvarjalno samodejavnost, da bi zagotovili vsestransko delovanje in vplivanje na razvoj mlade osebnosti. Pri tem pa imajo učitelji še vedno zelo pomembno vlogo; funkcija učiteljeve osebnosti je zdaj še raznovrstnejša, širša in odgovornejša, ker se ne more omejevati le na pouk v učilnici. Profesor Žarko Popov je na skupšani v Arandjelovcu opozoril na neupravičene razlike v pedagoški in psihološki izobrazbi ter metodični usposobitvi pedagoških delavcev v Jugoslaviji, Zaostajanje materialnega položaja na področju vzgojno-izobraževalnih dejavnosti za drugimi oblikami združenega dela, neustrezen položaj učiteljev in sodelavcev in negativna selekcija mladega rodu za pedagoške poklice povečujejo pomanjkanje učiteljev in strokovnih sodelavcev, ki jih potrebuje nova šola. Ce hočemo spremeniti razmere, ki za preobrazbo vzgoje in izobraževanja niso zadostne, je treba izpopolniti sistem izobraževanja in izpopolnjevanja pedagoških delavcev kot ustrezno sestavino usmerjenega izobraževanja; oblikovati enotnost vseh institucionalnih oblik izobraževanja in izpopolnjevanja pedagoških delavcev in razčleniti sistem selektivnosti ter stimulacije za poklicno usmerjanje v pedagoške poklice skladno z utemeljenimi potrebami združenega dela. S takim sistemom izobraževanja pedagoških delavcev je treba zagotoviti visoko raven izobraževanja za vse vrste učiteljev in za vse kategorije vzgajanja in izobraževanja. Znotraj tega sistema pa je treba ustvariti možnosti za povezanost, pospešeno napredovanje in zadovoljevanje potreb po dopolnilnem in dodatnem izobraževanju, je naglasil Žarko Popov, ko je še posebej podčrtal potrebo po dobrem sistemu obveznega stro- kovnega izpopolnjevanja učite' Ijev kot sestavine izobraževanja na vseh stopnjah. Ugotoviti moramo, kakšne so potrebe za različne vrste pedagoških delavcev, kakor jih potrebuje sodobna __ šola. Vse to so vprašanja, ki jih je | treba razsodno, odločno in tudi (] bolj ali manj enotno reševati. LAHKO BI BILO BOLJŠE ^ Razpravljale! so opozorili fla 8 preskromno uveljavitev pedago' 11 ške znanosti v družbi in obenefl1 j samokritično ocenili, da se peda; * gogj niso vselej in povsod znali J ustrezno organizirati za skupne * delo. Navsezadnje niti ne vemO' kaj se resnično dogaja v Jugoslaviji; zato bi bilo treba bolj ce- j ( lostno sodelovati na višji ravni ■ s da bi lahko vsaj nekoliko ocenili . dosedanje pedagoško delo t Kaže, da je pedagogika še vedno ^ v zadregi, kako učinkovito zajed j dogajanje v pedagoški praksi, spreminjanje, ki je tu in tafl1 izredno naglo. ; Med izredno delavne sodi]0 hrvaški pedagogi, ki pravkar pri- : pravljajo svoj kongres o pedagogiki v samoupravni socialistični družbi. Opozorili so tudi na pomanjkanje pedagoške literature, kef zadnja leta ni bilo dovolj ponatisov iz del klasičnih pedagogov. Gotovo je hvalevredna zamisel, Hrvatov, da bodo začeli izdajati izbor pedagoških del znanih jugoslovanskih pedagogov. Na skupščini ZPD Jugoslavije, ki ji je tokrat predsedovala Marjeta Domicelj iz Ljubljane, so se dogovorili, da bo V. kongres jugoslovanskih pedagogov 1982v Bosni in Hercegovini, in sicer n& temo Samoupravljanja in peda; gogika. To je nedvomno najbel) pomembna tema, o kateri se mo-> rajo jugoslovanski pedagog čimprej poglobljeno pogovoriti, če hočejo času ustrezno razvijati samoniklo samoupravno pedagogiko. Razgibati pa bo treba tudi dejavnost pedagoških društev v Jugoslaviji, saj prav delo strokovnih organizacij odseva zavzetost, ustvarjalno hotenje, komunikativnost pedagogov teoretikov if praktikov in njihovo pripravljenost hitreje spreminjati vzgojo ir izobraževanje ter s tem pomagat' pri ustvarjanju teorije in prakse samoupravne pedagogike, hkrati pa tudi pri razvoj uin družben' krepitvi pedagoškega dela in pedagoškega poklica v združenem delu. Dr. RUDI LEŠNIK Odnos do otroka je odnos do človekove prihodnosti Pod pokroviteljstvom Mestne skupnosti otroškega varstva Ljubljana je bil v našem glavnem mestu 12. in 13. maja tretji posvet vzgojno-varstvenih organizacij Slovenije, ki se ga je udeležilo 600 vzgojiteljic in vzgojiteljev iz vse naše republike. Posvet, ki je del redne letne dejavnosti slovenskih vzgojiteljev, je bil namenjen izmenjavi mnenj in izkušenj; bil je hkrati strokovna obogatitev in usmeritev za še uspešnejše prihodnje delo. Njegovo vodilo bi lahko strnili z mislijo: Brez igre in igrač ni srečnega otroštva. Posvet je v uvodnem delu zajel tri temeljne referate: Družbenoekonomski pogoji za zdrav otrokov razvoj v urbanem naselju (predsednika SO Ljubljana Center Miroslava Samardžije) je izzvenel kot opozorilo, da je treba pri urbanizaciji mest upoštevati tudi igralni prostor za otroke, referata Igra s psihološkega vidika (dr. Ivana Toličiča) in Igra s pedagoškega vidika (prof. Irene Levičnikove), pa sta osvetlila mesto in vlogo igre v družbeno organizirani predšolski vzgoji. Z vseh strokovnih vidiko'' sta bili igra in igrača teoretično obravnavani še v desetih korefe" ratih. Teoretičnemu delu posveta je sledil praktični del, ki je zajel 60 hospitacij in ogledov vrtcev v občini Ljubljana Center Vse vzgojno-varstvene organizacije so pripravile vzorne oglede igrač, opreme in ureditve, posebna osvežitev pa sta bil1 izbrani razstavi izdelkov in risi' predšolskih otrok v VVZ Vod-mat in otroških grafik v W2 Klinični center. Delo posveta je potekalo v desetih skupinah. \ desetih različnih temah sta bil1 igra in igrača obravnavani z vsel> vidikov glede na raznovrstnost, starostno dobo otrok in glede n3 njihovo duševno in telesn0 zdravstveno stanje. Prizadevno delo vseh deseti!1 skupin in izčrpno poročanje njihovih vodij v sklepnem plenarnem delu posveta je zgovorn0 dokazalo, da je bil posvet uspešen. Prepričljivo je potrdilo strokovno poglobljenost in, ne nazadnje, že znano delovno vnem0 tistih, ki vzgajajo naše najmlajše, T. D. Temeljne značilnosti usmerjenega izobraževanja \ Organizacija vzgojno-izobraževalnega dela ^Nadaljevanje) ^ to številko našega glasila končujemo prikaz nekaterih temeljnih ^»čilnosti usmerjenega izobraževanja, s katerim smo dopolnili naša sProtna poročila. V prejšnji številki smo objavili tudi zakon o usmerje-izobraževanju in tako zadovoljivo izpolnili svojo obveznost do Poglobljenega obveščanja bralcev o celotni zasnovi usmerjenega izobraževanja. Širši in vsebinsko izpopolnjen prikaz usmerjenega izobra-*evanja s podrobno navedbo literature pa bo izšel ob našem sodelova-bju v kratkem pri založbi Delavska enotnost v Ljubljani. Katere vzgojno-izobraževalne organizacije bodo izvajale posamezne programe usmerjenega 'zobraževanja, kako se bodo samoupravno organizirale in Opravljale, kako bo potekala njihova dejavnost? usmerjeno izobraževanja izvajajo predvsem programe za usposabljanje in izpopolnjevanje delavcev za potrebe organizacij združenega dela (ali drugih organizacij in društev oziroma občanov in delavcev). . Zakon o usmerjenem izobra-2evanju navaja med organizacijami za usmerjeno izobraževanje srednje, višje in visoke šole, delavske univerze, izobraževalne centre in domove za učence. Srednje šole bodo izvajale Vzgojno-izobraževalne pro-grame za pridobitev srednje izobrazbe in njeno izpopolnjevanje. . Višje in visoke šole (nekatere 'zmed njih se bodo imenovale |udi akademije ali fakultete) bodo izvajale vzgojno-izobraže-valne programe za pridobitev višje in visoke izobrazbe pa tudi Programe za stalno izpopolnje-vanje svojih absolventov in drugih občanov. Z izobraževanjem "a visokih šolah je tesno pove-2ano tudi raziskovalno delo. Visokošolske delovne organizacije se združujejo kot doslej v uni-verze, ki imajo pomembno vlogo Pri načrtovanju in razvijanju usmerjenega izobraževanja, zla-sJi še pri razvijanju interdiscipli-Uarnega in podiplomskega študija. Srednje, višje in visoke šole nadaljujejo v usmerjenem izobraževanju svojo dosedanjo i družbeno vlogo, vendar odprte enakopravno mladini in odra-1 surn; kot novo obveznost pa i Prevzemajo tudi skrb za stalno ‘ l2P°polnjevanje in osvežitev i s'rokovne izobrazbe. Tudi delavske univerze nada-, kujejo svojo posebno družbeno vlogo — izobraževanje in izpopolnjevanje odraslih. Delavske univerze razvijajo predvsem dopolnilno izobraževanje in izpopolnjevanje delavcev, drugih Uelovnih ljudi in občanov za po-'rebe dela, samoupravnega in Političnega delovanja, ljudske obrambe in družbene samozaš-cUe ter druge osebne potrebe, °benem pa razvijajo različne ( oblike pomoči delovnim ljudem, si želijo pridobiti splošno, družbeno ali strokovno izobrazbo s samoizobraževanjem. De-uvske univerze lahko izvajajo , Ut*' programe ali dele programov za pridobitev srednje izo-razbe, če so na njihovem ob-m°čju ugotovljene take potrebe jb svtein soglašajo posebne izo-raževalne skupnosti. Tako kot oslej bodo v takih primerih de-uvske univerze organizirale zu-nanje enote in oddelke za študij °b delu pod strokovnim vod-i s vom ustreznih matičnih šol. i Delavske univerze se združu-1 v Zvezo delavskih univerz , mvenije in v njej uresničujejo i SVoje in širše družbene interese i Pr' načrtovanju in razvijanju 'zobraževanja odraslih. Izobraževalne centre bodo v usmerjenem izobraževanju ra-vuale predvsem organizacije z ruženega dela in njihova z ruženja, včasih pa tudi drugi ejavniki (društva, družbene Organizacije, družbeno-poli-tlcne skupnosti ipd.). Izobraževalni centri samostojno in sku-PaJ z drugimi organizacijami za V usmerjenem izobraževanju postajajo organizacije združenega dela zelo pomembna središča izobraževanja zaposlenih in prevzemajo odgovorne naloge. Na temelju svojih razvojnih načrtov ugotavljajo kadrovske in izobraževalne potrebe in načrtno usmerjajo delavce v nadaljnje izobraževanje in izpopolnjevanje. Organizacije združenega dela uvajajo in usposabljajo za delo učence, študente in mlade delavce, ki prihajajo iz šol. V ta namen organizirajo tudi proizvodno delo in delovno prakso učencev ter načrtno usposabljanje mladih strokovnih delavcev — pripravnikov. Če imajo z zakonom predpisane pogoje, lahko organizacije združenega dela v svojih središčih izvajajo tudi posamezne programe za pridobitev srednje izobrazbe. Kadrovsko izobraževalne službe dobivajo z vsemi navedenimi novimi nalogami vse bolj pomembno mesto v organizacijah združenega dela, saj si brez njih ni mogoče zamišljati načrtnega štipendiranja in usmerjanja učencev, študentov, pa tudi delavcev v izobraževanje; brez njihove sistematične skrbi si tudi ne moremo zamišljati načrtnega stalnega izpopolnjevanja zaposlenih. Domovi za učence in študente sodijo enakopravno med organizacije za usmerjeno izobraževanje in vzgojo, saj zagotavljajo mladini in že zaposlenim možnost za študij ter pomagajo vzgojno-izobraževalnim organizacijam pri oblikovanju mlade osebnosti in uresničevanju vzgojnih in izobrazbenih smotrov. KAKO SE VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNE ORGANIZACIJE SAMOUPRAVNO ORGANIZIRAJO? Po zakonu o usmerjenem izobraževanju se naveffene organizacije za usmerjeno izobraževanje organizirajo kot temeljne organizacije združenega dela v sestavi izobraževalnih ali drugih delovnih organizacij, kot izobraževalne delovne organizacije, kot delovne skupnosti ali kot enote v sestavi OZD oziroma delovnih skupnosti. Sorodne izobraževalne organizacije sodelujejo med seboj, se povezujejo in združujejo, da bi uspešneje razvijale in pospeševale izobraževanje na določenem področju. Skupni cilji in naloge povezujejo še posebej vzgojno-izobraževalne organizacije z OZD — uporabniki izobraževanja, saj si brez stalnega in tesnega medsebojnega sodelovanja med njimi ne moremo zamišljati smotrnega usmerjanja v izobraževanje, uspešnega strokovnega izobraževanja in usposabljanja mladine in odraslih in stalnega izpopolnjevanja delavcev. Pri visokih šolah vključuje to medsebojno sodelovanje novih znanstvenih in tehnoloških dosežkov, v proizvodnji in poslovanju. Z medsebojnim sodelovanjem in povezovanjem vzgoj-no-izobraževalnih in drugih organizacij znotraj posameznih panog ali dejavnosti večamo učinkovitost skupnih prizadevanj in rešujemo sproti vprašanja in težave, ki se bodo brez dvoma pokazale pri uvajanju in uresničevanju medsebojnega izobraževanja. Z medsebojnim sodelovanjem izobraževalnih in drugih organizacij po posameznih območjih lahko zagotovimo čimbolj gospodarno izrabo kadrovskih in materialnih zmogljivosti, prostorov in opreme ter čim bolj smotrno delitev dela med organizacijami in središči usmerjenega izobraževanja. Vzgojno-izobraževalne organizacije so pred delavci in občani ter celotno družbo odgovorne za kakovost in učinkovitost svojega dela. Zato morajo skrbeti za stalen dvig strokovnosti vzgojno-izobraževalnega dela. V ta namen razvijajo vzgojno-izobraževalne organizacije tudi svoje strokovne ali razvojne službe, v katerih delujejo specializirani strokovnjaki: pedagogi — andragogi, psihologi, socialni in drugi delavci. KDO USTANAVLJA VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNE ORGANIZACIJE? Med ustanovitelji organiza-zacij za usmerjeno izobraževanje so lahko organizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti, družbeno-poli-tične skupnosti in druge družbene pravne osebe. Da pa bi vzgojno-izobraževalne organizacije lahko začele delati, morajo izpolnjevati več pogojev: ugotovljene morajo biti dolgoročne potrebe po določenem izobraževanju oziroma strokovnih delavcih, imeti morajo potr-, jene izobraževalne programe, usposobljene učitelje in potrebne gmotne temelje in seveda dovolj učencev. Te pogoje za ustanovitev in za začetek dela preverja pristojni republiški upravni organ (večinoma Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo). Šele po tem preverjanju (verifikaciji) se izobraževalna organizacija vpiše v razvid izobraževalnih organizacij in sme začeti delovati ter ob koncu izdajati diplome in druge javne listine. Podoben postopek preverjanja je potreben tudi pri uvajanju novih vzgojno-izobraževalnih programov v vzgojno-izobraže-valni organizaciji. KDO UPRAVLJA VZGOJ-NO-IZOBRAŽ EVALNO ORGANIZACIJO? Po zakonu o usmerjenem izobraževanju upravljajo izobraževalne organizacije predvsem delavci teh organizacij skupaj z učenci, študenti in drugimi udeleženci. O medsebojnih delovnih razmerjih in delitvi sredstev za osebno in skupno uporabo odločajo delavci vzgojno-izobraževalne organizacije sami. V zadevah širšega družbenega pomena (npr. obseg vpisa, cene storitev, sprejemanje letnega delovnega načrta, finančnega načrta in zaključnega računa, sprejemanje razvojnih načrtov, določanje kadrovske politike itd.) soodločajo tudi delegati ustanovitelja, družbeno-poli-tične skupnosti, družbeno-poli-tičnih organizacij in seveda tudi uporabnikov. Vzgojno-izobrazevalno organizacijo upravlja svet. Sestavljajo ga delegati delavcev, učen- cev, študentov in drugih udeležencev izobraževanja ter delegati družbene skupnosti. Individualni poslovodni organ srednje šole ali doma učencev je ravnatelj, na višjih in visokih šolah pa dekan. Strokovni organi vzgojno-izobraževalnih organizacij so na srednjih šolah učiteljski zbori in razredniki, v domovih učencev vzgojiteljski zbori, na višjih in visokih šolah pa pedagoško-znanstveni zbori. Za organizacijo vzgojno-izobraževalnega dela in uresničenje vzgojno-izobrazbenih smotrov je neposredno odgovoren ravnatelj, ki je vedno tudi pedagoški vodja. Vodi delo učiteljskega oziroma vzgojiteljskega zbora, spremlja in ocenjuje učiteljevo in vzgojiteljevo delo, skrbi za nenehno posodabljanje metod, oblik in učne tehnologije, skrbeti mora tudi za stalno strokovno izpopolnjevanje učiteljev, vzgojiteljev in drugih delavcev. inštruktorjem v OZD zadošča srednja izobrazba ustrezne smeri, vendar si morajo poleg te pridobiti še pedagoško in andragoško izobrazbo. Se višje so zahteve za visokošolske učitelje in znanstvene delavce: za rednega in izrednega profesorja, docenta in znanstvenega svetnika ter sodelavca je potreben doktorat znanosti, za umetniške panoge na umetniški akademiji pa poleg visoke izobrazbe ustrezne smeri tudi pomembna umetniška dela. Od visokošolskega učitelja družba utemeljeno pričakuje tudi strokovno, znanstveno ali umetniško ustvarjalnost, praktične izkušnje v stroki ter razvite pedagoške sposobnosti. Tudi te zahteve so zapisane v zakonu o usmerjenem izobraževanju. Po končani pripravniški dobi morajo strokovni delavci srednjih šol, domov učencev, delavskih univerz in izobraževalnih centrov opraviti strokovni izpit in s tem dokazati, da so sposobni samostojno opravljati vzgojno-izobraževalno delo. Podobno se bodo oblikovali strokovni organi tudi na delavskih univerzah in v izobraževalnih centrih, čeprav zakon o usmerjenem izobraževanju tega izrecno ne določa. Tudi pri teh organizacijah vodenje nujno vključuje odgovornost in skrb za kakovost in napredek vzgojno-izobraževalnega dela, za posodabljanje izobraževanja in stalno izpopolnjevanje učiteljev, predavateljev, inštruktorjev in drugih sodelavcev. Brez smotrnega in načrtnega pedagoškega in andragoškega vodenja ter stalnega razvojnega prizadevanja utegne vsako vzgojno-izobraževalno organizacijo prej ali slej dočakati zastoj, s tem pa tudi nazadovanje. PEDAGOŠKI IN ANDRAGOŠKI DELAVCI Vsi strokovni delavci v organizacijah za usmerjeno izobraževanje morajo imeti potrebno izobrazbo v stroki, pedagoško in andragoško usposobljenost, pri nekaterih nalogah pa tudi ustrezne delovne izkušnje. S svojo poklicno in družbeno dejavnostjo morajo uveljavljati samoupravne socialistične od- RAZVIJANJE IN PREVERJANJE DELOVNE UČINKOVITOSTI Nemara ni področja družbenega dela, kjer bi bila potreba po nenehnem razvijanju, kakovosti in učinkovitosti dela tako poudarjena kot na vzgojno-izobra-ževalnem področju. Pedagoški in andragoški delavci morajo nenehno širiti, poglabljati, dopolnjevati in posodabljati svojo strokovno, pedagoško-andrago-ško in družbeno-politično izobrazbo. Visokošolske organizacije, ki pripravljajo za delo na področju vzgoje in izobraževanja, so dolžne skrbeti za nenehno izpopolnjevanje svojih diplomantov. Vsako uvajanje novih programov, metod, oblik in sredstev pa mora vključevati vedno tudi usposabljanje in dopolnilno izobraževanje pedagoških in andragoških delavcev. Tudi preverjanje učinkovitosti vzgojno-izobraževalnega dela sodi med stalne obveznosti pedagoških in andragoških delavcev ter izobraževalnih organizacij. Po zakonu o usmerje- nose, da so lahko vzgojitelji mladih rodov. V skladu s temi zahtevami morajo imeti v srednjih šolah učitelji splošno-izobraževalnih in strokovno-teoretičnih predmetov visoko izobrazbo ustrezne smeri, učitelji praktičnih predmetov pa praviloma najmanj višjo izobrazbo in tri leta ustreznih delovnih izkušenj. Vzgojitelji v domovih učencev morajo imeti najmanj višjo izobrazbo. To velja tudi za strokovne delavce delavskih univerz in izobraževalnih centrov. Le učiteljem praktičnega pouka in nem izobraževanju mora svet vzgojno-izobraževalne organizacije vsaj enkrat letno obravnavati uspešnost, kakovost in učinkovitost vzgojno-izobraževalnega dela celotne organizacije in njenih posameznih enot, s svojo oceno in predlogi pa mora seznaniti ne le učiteljski ter vzgojiteljski zbor, temveč tudi ustanovitelja in posebno izobraževalno skupnost. S tem opravljajo samoupravni in strokovni organi vzgojno-izobraževalne organizacije samoupravni nadzor nad njenim izobraževalnim delom. Ker pa je vzgojno-izo- braževalno delo posebnega družbenega pomena, opravlja nadzor nad izvajanjem programov srednjih šol in domov učencev tudi pedagoška služba. Zakonitost dela vzgojno-izobraževalnih organizacij pa nadzorujejo odslej — tako kot na drugih področjih — pristojni upravni organi občine in republike. ORGANIZIRANOST VZGOJNO- IZOBRAŽEVALNEGA DELA Vsaka vzgojno-izobraževalna organizacija mora dosegati visoko raven, načrtnost in organiziranost vzgojno-izobraževalnega dela. V ta namen izdela za vsako šolsko leto letni delovni načrt, ki ga sprejema njen svet. Letni delovni načrt obsega celotno vzgojno-izobraževalno delo, samoupravno, prouče-valno in drugo dejavnost, pripravo, potek in razporeditev dela po letnikih in programih ter druge pomembne zadeve. Vzgojno-izobraževalna organizacija mora prilagoditi odraslim, ki se izobražujejo ob delu, vsebino, organiziranost in potek vzgojno-izobraževalnega dela, način in roke za preverjanje znanja. Pri tem se mora dogovarjati z udeleženci in njihovimi delovnimi organizacijami ter upoštevati delovne obveznosti in druge okoliščine, ki vplivajo na izobraževanje. Skrbno mora prilagoditi odraslim zlasti vzgojno-izobraževalne programe, upoštevajoč pri tem prejšnje znanje, delovne in življenjske izkušnje ter izobrazbene potrebe skupin in posameznikov. To zahtevo vključujejo vsi vzgojno-izobraževalni programi, ki so namenjeni hkrati mladini in odraslim ali samo odraslim. Izobraževanje bo treba smotrno povezovati s samoizobraževanjem, nova spoznanja z delom in izkušnjami udeležencev, metode in odnose pri delu pa prilagajati ravni njihove osebnostne zrelosti in sposobnosti za učenje. Vzgojno-izobraževalne organizacije pa morajo ob tem zagotoviti, da bo pridobljena izobrazba absolventov vselej v skladu z zahtevami vzgojno-izobraževalnega programa. Kadar se bodo torej po istem programu izobraževali udeleženci pred vstopom v delo, ob delu in iz dela, mora biti dosežena izobrazba vseh enako vredna. Načelno je z vsakim vzgojno-izobraževalnim programom, z notranjimi predpisi in letnim načrtom podrobneje opredeljeno, kakšne so učne obveznosti in zahteve udeležencev in kdaj izpitni roki. Sposobnejšim udeležencem pa morajo vzgojno-izobraževalne organizacije omogočiti tudi individualni ritem in pospešeno napredovanje. Tistim, ki prestopajo v drugo'smer, morajo svetovati in pomagati pri obvladovanju manjkajočega znanja. Učenci in študenti, ki niso izpolnili predpisanih obveznosti za napredovanje v višji letnik, lahko ponavljajo letnik vendar samo enkrat. Isti letnik lahko obiskuje učenec ali štu- dent večkrat le tedaj, če je bolan ali če so za to drugi utemeljeni razlogi. * Po uspešno končanem srednjem ali visokem izobraževanju dobijo učenci oziroma študenti diplomo, po strokovnem izpopolnjevanju pa ustrezno potrdilo, v katerem so navedeni program in trajanje izobraževanja, lahko pa tudi dela in naloge, za katere se je kdo usposobil. Udeleženci izobraževanja lahko dobijo podobno potrdilo tudi po končanem usposabljanju. JOŽE VALENTINČIČ Več razumevanja in spoštovanja v našo vzgojo Pogovor v vzgoji — osrednja tema portoroškega seminarja za pedagoške delavce med 19. in 23. marcem — je bil zame veliko doživetje. Svoje vtise sem strnila v misel: Vrnili smo se — ne boljši, a z željo, da bi bili boljši. Veliko sem pridobila. Za nekatera spoznanja, ki mi jih je dala praksa učiteljice na osnovni šoli in na delavski univerzi, sem dobila potrdilo, marsikaj pa je bilo novega. Vsako predavanje je bilo po svoje zanimivo, tako Ivana Škofleka Vzgojni pomen pogovora, Branka Martinoviča Tehnike pogovora kot Leona Lojka Konfliktni pogovor. Meni pa bodo pri vsakdanjem delu najbolj pomagale ugotovitve Azre Kristančičeve, priznane strokovnjakinje na področju modeme vzgoje, predavanja o svetovalnem pogovoru. Seminarsko delo mi je zbudilo v meni toliko vprašanj, dvomov o lastnem delu in želja, da sem prosila dipl. psih. Azro Kristančičevo za pogovor, v katerem bi mi odgovorila na številna vprašanja, ki se pojavljajo v vzgojnem delu naše osnovne šole. Pogovor z dipl. psih. AZRO KRISTANČIČEVO mni odnos med strokovnjakom, ki je opremljen z večjim znanjem, in posameznikom, ki to znanje potrebuje. Svetovanje je velika šola življenja, saj svetovalec ne more ločiti svoje osebnosti od vzgojne izobraževalne dejavnosti. Zato tudi govorimo o poklicno usposobljenem in vzgojnem svetovalcu. Poklicno smo lahko usposobljeni že s tem, da absolviramo predpisani program za kak poklic. Pridobivanje poklicnih možnosti in sposobnosti pa ni zagotovilo naše vzgojenosti. To je tiste vzgojenosti, ki ji v vsakdanjem življenju tako lepo rečemo »srčna kultura«; ta se kušnjo vzajemnega človeškega odnosa v vsej njegovi barvitosti. Prav v odnosih z otroki pogosto pozabljamo, da je izkušnja vzajemnega, iskrenega in spoštljivega človeškega odnosa, ki ga doživijo otroci, le-tem model medosebnih odnosov. Sprejemanje spoznanja, da smo mi odrasli model medsebojnih odnosov za mlade, bi nas obvarovala včasih neutemeljene trditve, češ — kakšna je današnja mladina! Takšni so, kakršni so naši vzorci razmišljanja, vedenja, čustvovanja, medsebojnih odnosov, ki smo jim jih ponudili. • Včasih se učitelji, strokovnjaki na svojem področju, pritožujejo, češ da postaja osnovna šola smešno podobna otroškemu vrtcu, ker se pretežno ukvarja z vzgojo. Tej ugotovitvi lahko pritrdimo, a brez posmeha, pač pa z globoko resnostjo in odgovornostjo. — Vzgajati in hkrati izobraževati mlade je za nekatere pedagoge še vedno nezdružljiv proces, čeprav nas življenje nenehno prepričuje, da se vzgoja in izobraževanje tesno prepletata. To velja še posebno pri delu z otroki in mladimi ljudmi, saj je cilj vzgoje in izobraževanja priprava za življenje. Ta priprava pa ni le osvajanje znanja o različnih pojavih, osvajanje sposobnosti in spretnosti, ampak je hkrati oblikovanje naših mnenj, stališč, odnosov na vseh področjih človekovega življenja. • Danes se vzgojna vloga družine manjša, zato pa mora opraviti večji del vzgoje šola. Glede na poprečno veliko število otrok v šolah — na našo šoli jih je 1700 — in vse širše problematike je nujno, da naravni svetovalec — učitelj — in strokovna svetovalna služba delata tesno povezana. Poklicna opremljenost svetovalca in vzgojenost, ki se kaže v vsakodnevnih odnosih med ljudmi, pa nam omogoča sprejeti preprosto, a pomembno spoznanje za življenje: drug od drugega se lahko marsičesa naučimo! Sprejeti to vzajemno izmenjavo znanja, izkušenj, gledanj, stališč in mnenj pa je za mnoge vase zaverovane ljudi prav ogrožajoče. Posebno ker svetovalni odnos ni le poklicni odnos, ampak predvsem človeški odnos, v katerem ni nadrejenosti ali podrejenosti, ampak je to enakovreden odnos dveh ali več ljudi. Bogastvo je res del sreče, če vemo, da bomo pomagali drugemu človeku. Morda niti ne bi uporabljali izraza »pomoč«, kajti vsak odnos je vzajemno bogatenje obeh. Naše znan je naj bi bilo v tem, da spoznamo, sprejmemo in osvojimo to vzajemno bogatenje, to hkratno rast oseb, ki so v vzajemnem odnosu. Saj bo vsak učitelj in vzgojitelj, ki je do sebe iskren, priznal, da je njegov odnos do učenca, gojenca, otroka hkrati njegova osebna in poklicna rast. problematike pa se moramo zavedati mnogih pomembnih dejstev in o njih razmišljati. kaže v toplem, iskrenem, spoštljivem odnosu do drugih oseb. Prav zaradi te povezanosti po- • Od svetovalne službe ne smemo pričakovati, da bo takoj našla pot za rešitev otroka iz sti- M o ra mo pa poskrbeti za sprotno obveščanje, da bosta učitelj oziroma razredna skupnost lahko gradila na tem, s čimer bo začel ali kar bo dosegel strokovni svetovalec. — Verjetno smo iz dosedanjega pogovora spoznali, da je svetovanje kot del vitalnega učenja namenjeno vsem področjem človekovega življenja. Tu pa je še posebej uporabno, ko rešujemo stiske in težave v vzgojno-izobraževalnem procesu. Prvi svetovalec v šolski situaciji je predvsem učitelj, ki s svojim znanjem, metodami in tehnikami svetovalnega dela lahko pomaga otrokom, da obidejo različne življenjske čeri. Pomoč pri hujših težavah in motnjah pa terja včasih strokovno bolj poglobljeno obravnavo. Toda noben strokovnjak v vzgojni svetovalnici ali drugi specializirani ustanovi ne bo ublažil ali odpravil otrokovih težav, če ne bo tesno sodeloval z učiteljem, starši ali drugimi osebami iz neposrednega živbenj-skega otrokovega okolja. Ce pa ni skupnega sodelovan ja, utegnejo otrokove težave še poglobiti. Pri tem ne smemo zanemariti ostrokovih vrstnikov, razredne skupnosti in drugih, ki se lahko tvorno vključijo v reševanje problemov. To je najbolj življenjska šola medosebnih odnosov. 9 Si kot generacija s specifičnimi vojnimi in povojnimi težavami. Priznajmo, da ima tudi današnja mladina svoj veliki problem: čuti pomanjkanje časa, umirjenosti, varnosti, družinske in sploh medčloveške topline? Je žrtev spreminjajočih se sistemov. Koliko otrok se je rodilo in zraslo v demokratičnih družinskih odnosih? Zdaj pa jim ponujamo demokracijo, za katero mnogi še niso zreli in jo enačijo z anarhijo. — Seveda ima mladina svoje velike in majhne probleme. Vendar življenje terja, da se ne- — Dinamičnost in moderen stil življenja, predvsem pa po-družbljanje družinske vzgoje ne zmanjšujejo deleža vloge družine pri vzgoji otrok, ampak ga le spreminja jo. S tem pa se spreminjajo tudi vloga in naloge pedagoških delavcev — učiteljev — in svetovalnih služb. Odrasli sooblikujemo otrokovo osebnost, saj vsak naravni ali poklicni vzgojitelj prispeva svoj delež v »mozaik« otrokove osebnosti. Zato je nujna vzajemna in tesna povezanost staršev, učiteljev, svetovalnih in drugih strokovnih služb. Ta povezanost je nujna ne le zato, da približamo drug drugemu vzgojne vzorce in vplive, ampak da otroku približamo številne in pogosto nasprotujoče si informacije, da jih bo doumel, sprejel in se tako izognil stiskam, ki jih ponavadi povzročajo prav nasprotujoča si sporočila ali zahteve vzgojiteljev in učiteljev. Naravni in poklicni vzgojitelji pa se ne bi smeli povezovati le takrat, kose pri otroku pojavijo težave ali celo motnje, ampak veliko prej, pri vsakodnevnem delu in odnosih z otroki. Sicer se nam lahko zgodi, da se pretirano ukvarjamo le s težavnimi in motenimi otroki. Za nekatere pa je ukvarjanje s takimi otroki le preverjanje »teoretičnega modela«. To lahko povzroči, da pozabimo na otroka, mladega človeka, osebnost, ki hlasta po znan ju in spoznanjih, otroka, ki išče samega sebe in svoje mesto v ožji in širši družbeni skupnosti. Ta pot iskanja pa ima tudi stranpoti! # Za medsebojno pomoč in uspešnejše reševanje pedagoške Ali se učitelji sploh zavedamo, kako smo slabo pripravljeni za težko in odgovorno vlogo svetovalca? Šola nam je dala premalo. Nujno nam je potrebno dodatno pedagoško izobraževanje. Potrebujemo seminarje, kakršen je bil portoroški, strokovna predavanja na šolah, teamske razgovore na šolah ali občinskih aktivih pod vodstvom strokovnih svetovalnih delavcev, nasvete za ustrezno literaturo itd. — Pripravljati otroke za življenje ni le težko in odgovorno, ampak tudi osrečujoče delo. Seveda pod pogojem, da med mnogimi drugimi spoznanji in znanji sprejmemo resnico, da človek raste vse življenje. Osebna in poklicna rast je obvezujoča za vse, ki sodelujejo v procesu vzgoje in izobraževanja. Če sprejmemc* resnico, da se vse življenje razvijamo in rastemo, ima to daljnosežne posledice na odnose med ljudmi, posebej pa na odnose med odraslimi in mladimi. Zavest, da se vsi razvijamo in rastemo od rojstva do smrti, nam olajšuje medosebne odnose, zmanjšuje možnost osebne ali poklicne okostenelosti, odpravlja jaz med generacijami in omogoča odkrite, strpne, iskrene, spoštljive in človeško tople odnose. To vse je. kot sem omenila, šc bolj obvezujoče za vse. ki vzgajajo in izobražujejo in pripravljajo mlade za življenje. V resnici so to svetovalci v širokem pomenu besede. V vlogi svetovalcev nastopamo vsi: starši, pedagogi, psihologi. socialni delavci, zdravniki in mnogi drugi strokovnjaki. Svetovanje je vzajc- (Foto: F. Modic) klicne usposobljenosti in vzgo jenosti svetovalca pravimo, da le takšna podoba svetovalca omogoča vitalno učenje. Z vitalnim učenjem pa ne osvajamo le zna-n ja.številk. besed, pojmov ali za-« konitosti. temveč doživljamo iz- ske. Zelo bo pomembno, češe bo otrok v pravem pogovoru s svetovalcem lahko razbremenil, se začel soočati s stvarnostjo, se spreminjati. To bo temelj za njegovo nadaljnjo rast. Še posebno velja to za težje motene otroke. nehno prilagajamo razmeram, v katerih živimo. Morda je trditev, da mladim manjka umirjenosti, varnosti, neprever jan ja. Če malo razmislimo, si moramo priznati, da se mladi verjetno bolj znajdejo v hitrosti živi jen ja. Po drugi ■J strani pa morda mi s svoji očmi, z očmi naše mladosti, tj nostalgično gledamo na to na! co. Nekaj pa gotovo drži: vSj nam manjka medčloveške tol ne. Morda prav mi odrasli s*' jimi neustreznimi medčk škimi odnosi, nejasnostmi. [ primernim sporazumevali zmanjšujemo tudi mladim Č nost, da oblikujejo in negnf, tople, iskrene, spoštljive n1', človeške odnose. Tako kot f tudi tu velja zakonitost: kalč vzorec odnosov kažemo odf* takšnega sprejmejo tudi m* • Priznajmo si, da v odn1' do drugega dostikrat izbefd lažjo pot: obsojamo in grajaf kar nam na drugem ni všeč.t zabijamo pa na staro modrosj naj bi bila vodilo zlasti v n«1 j poklicu, da moramo v člo'1 vedno iskati in krepiti, kar f njem dobrega. ij Bomo v pogovoru znali dobri poslušalci? Bomoposk11 biti v odnosu do drugih 1°! strpni, spoštljivi, iskreni? Odgovoriti si bomo še mo1 na vprašanje, ali nismo mi — telji današnjih dni — tisti rod nosi vso težo prehodnega obdj ja, ko se prava demokrat'! vzgoja šele rojeva? AK čutimo, da bo treba seči novih pedagoških metodah? Bomo skušali otroka bol!'j zumeti, bomo hvalili napo' uspeti, grajali slaba dejanji-bomo pa hvalili ali grajah zna' in osebnosti? Se bomo izogi! histerije, pridig in besed, ki n?' sovraštvo? Si bomo priznali.f prepirom ničesar ne doseže' Skratka, bodo naša vzgojna; čela bolj grajena na razum'' nju, spoštovanju in naklonje' sti? — Biti človeški do drug‘| človeka — to je potreba vsak1' izmed nas. Ta potreba živi toliko časa, dokler verujem1: človeka, v njegovo rast, nap! dek v osebnem in družbenem1 zvoju. Verjeti v človeka pa f meni predvsem verjeti v njeg11 človeško usmerjenost. Tudi?;i je pomembna vzgoja. Marših zaradi neprijetne izkušnje zarjamo otroke: »Varuj se d' gih ljudi, ne kaže jim zaupat' takšno miselnostjo pa prep® sto puščamo zelo širok man1, ski prostor tistim, katerim snično ni do človeka, tistim medčloveški odnos zamenjt1! z željo vladati drugim, upe') Ijati druge za svoje osebne >r rese. ne da bi upoštevali nji!1', potrebe, želje ali sposobm1’ Skratka, prepogosto pušč3' prostor tistim, ki z dr# ljudmi manipulirajo. Res je. humani medse h odnosi ne pridejo sami od h Treba jih je negovati, razvil To dosežemo tudi s tem. da^ gim ljudem priznavamo d1’ lastnosti, ki jih imajo, ne pa d' kritiziramo. Menim, da je vsak vzgoji3 učitelj, svetovalec opora d1 gemu človeku. Včasih pa p1’3 nemo »bergla« bodisi iz ne'3 nja ali zaradi slabih izkušeni jih osebno doživljamo in jii1' kritično posplošujemo na druge odnose. V življenje p3 dijo tudi neprijetnosti. Ne pozabimo na ShakeSp' rovo trditev, da znanje goV več jo ljubeznijo, ljubezen Pj večjim znanjem. Dodam n3' to. da se moramo naučiti to^ ževati tako na poklicnem j dročju kot v medčloveških ‘'d sih. DANICA CEDILNIK »In spet bom med nekdanjimi učenci« pOgovor z učiteljico MILENO KOKOTEC Poldan je, ko se zagrizem v na Račno. Kadar se pot sunkovito obrne v eno ali drugo stran, pogledam skozi razgrnjeno Zelenje tja dol proti dehtečim brazdam. Dolge so in preorane Po skoraj brez ljudi. Tudi Kopanju, se zdi, da desetletja ne morejo do živega. Menda Se celo od časov, ko se je po njem sprehajal France Prešeren pa do danes, ni kaj dosti spremenil. Pod nogami zaškriplje pesek, ko stopim pred šolsko poslopje. Spominja me na uvelo lepotico, skrbno negovano in mladostnega Sfca. Tod že sedemnajst let pou-cuje Milena Kokotec. ^...Kopanj je lep, romantičen kraj,« pripoveduje. »Rada imam Sozdove. Rada imam vodo. Kraj rez vode mi ničesar ne pomeni. Pogrešala ga bom, zdaj, ko grem vPokoj. Vsa leta sem živela v šoli. Vdaj sem dobila lepo stanovanje, Pa vendar...« So zadeve, s katerimi se ni mo-Soče preprosto sprijazniti. Kaj Početi, ko se izteče petintrideset let Poučevanja? Delati dan za dnem obračun svojega življenja? Mladost je kot reka, ki ponikne in jo ni več na piano. Kako rada je pela! Pela je vedno in povsod, tudi takrat, kadar za to niso bili najbolj pri-nterni trenutki. Kot otrok je pogosto sanjarila, da bi postala glasbenica, da bi se šolala v petju, da bi nastopala na velikih odrih, da bi... Toda treba je bilo izbrati Poklic, ki bi jo čimprej pripeljal h kosu kruha. »Učiteljica naj bo!« je odločil oče, ki je bil tudi učitelj ‘n ravnatelj šole v Stari cerkvi, kamor so se preselili iz Osilnice. Vsak dan šest ur vožnje z vlakom In vsak dan bolj črni obeti za življenje. Okupacija je pomenila med drugim za mnoge tudi konec mladosti. Skozi razbita okna železniških vagonov smo gledali gore- če vasi. Moji nekdanji sošolci — Kočevarji so se čez noč našopirili v kulturbundovce, v naše sovražnike. Na vseh hišah so bile hitler-janske zastave. Tudi na našo šolo so jo obesili. Mi pa smo jo sneli! Pa so se razjarjeni in oboroženi pripeljali pred šolo. Na vodnjak so postavili strojnico in nam grozili. Toda nemške zastave nismo hoteli natakniti na drog. Da, moja mladost je bila prežeta z ljubeznijo do domovine in svobode. Ne navsezadnje smo dolgo časa živeli med rudarskimi družinami, v revnem, a poštenem svetu. Kmalu sem se tudi povezala z napredno kočevsko mladino, ki jo je navduševal in spodbujal tovariš Šeško.« In 12. maja 1942 je stala pred italijanskim vojakom. V rokah je imel seznam, v katerem je bilo zapisano tudi njeno ime. Kako podobne so si zgodbe ljudi, ki so preživljali ognjeni čas sramot in ponižanj. Kako polne obtožb so te zgodbe, kako polne hrepenenj po vedno istem cilju — svobodi. Njena zgodba se je napolnila z vsebino v težkih trenutkih samo-premagovanja v Havfovi vili pa v kočevskem gradu in v ljubljanski belgijski vojašnici. Napolnila se je v transportu, ki je avgusta leta 1942 prispel v Treviso. Toda čeprav je bilo veliko podobnih zgodb s tragičnim koncem, je bilo na srečo več tistih, ki so po tihi slutnji in hrepenenju rodile — radost. »Krizanteme so že skoraj po-zeble,« je pisalo v pismih, ki jih je od prijateljice dobivala Milena Kokotec. »Rdeče rože rastejo po gozdovih in v je kaže, da bo kmalu pomlad!« Začetek pomladi, pa čeprav je bila jesen, je pomenila kapitulacija fašistične Italije. Na učiteljišču v Ljubljani je Milena v štirinajstih dneh opravila diplomo. Potlej se je vrnila v Staro cerkev. Na se- stanku v Kočevju so ji predlagali, da bi odšla poučevat na osvobojeno ozemlje. »Želela sem v gozdove, k partizanom, v brigado. O tem sem sanjarila ves čas v internaciji. V Mlaki pri Kočevju sem bila vključena v tretji bataljon 9. brigade. Moje partizansko življenje je trajalo do bojev za Vrbovško, kjer sem bila 16. decembra ranjena. Aprila leta 1944 se je morala posloviti od tovarišev. »Na osvobojenem ozemlju zelo primanjkuje učiteljev,« je brala v pismu, ki so ji ga poslali iz SNOS. »Skrbi nas, kaj bo z našimi otroki, ki so prepuščeni sami sebi, brez pouka, brez vzgoje in izobrazbe!« Hiše so bile raztegnjene ob Kolpi kakor čas, ki se je vlekel od tistega aprila, ko je prvič zaropo- obeh strani reke. Šolsko poslopje pa kot bi mu iztaknili oči. Razmajano zidovje in opustošeni zidovi, med katerimi se je zdelo, da se pretaka krohot temnolasega učitelja iz Kalabrije. V vasi se je naselil sredi februarja 1942. Prišel je potem, ko je s fašisti uničil uradne šolske knjige in vse tisto, kar je nosilo slovenski pečat. Marca 1944 je dobila Bosljiva Loka ponovno slovenski pouk. Trikrat tedensko je poučevala Antiča Bajič. Zdaj je prišla Milena Kokotec, da bi nadaljevala njeno delo. V uniformi je bila in za njo vrsta nepozabnih partizanskih doživetij. V vaški krčmi je dobila sobo, katere bogastvo je bila v kot pogreznjena postelja in miza s stolom pa okno, na kate- Učiteljica Milena Kokotec z učenci talo, do maja, ko je stala ob reki in rem je tako rada slonela. Obču- ugibala, če je vendar vas taka, ka- tek, ko je stopila prvič med učen-kršno si je v mislih predstavljala. ce, je lahko primerjala samo s ti- Majhna cerkev je tičala za poko- stim, ko je septembra 7 943 sto- pališčem; vas pa ni bila nič dru- pila kot prva partizanka med to-gačna od drugih obkolpskih vasi. variše v avtokomandi pri gradu Prašna cesta in zelena pobočja z nad Ložinami. »... Pouk se je začel največkrat ob osmi uri in se končal, ko je večerni mrak že zdavnaj prekril gladino Kolpe ob vasi. In kako radi so prihajali otroci k pouku. Da, peli smo res veliko in nasto- ■ pali. Mitinge smo prirejali vsakih štirinajst dni. Pod velikim kozolcem so se zbirali ljudje in veliko jih je bilo, ki so prihajali tudi z one strani Kolpe. Pa sem si rekla: hotelasem se bojevati v gozdovih; toda tudi tu, med skupino štiridesetih otrok, bojujem zelo pomemben boj!« Leta narodnoosvobodilnega boja so tisto obdobje življenja Milene Kokotec, o katerem se najraje pogovarja. O delu, za katero si plačan in ga moraš opravljati po napisanih pravilih, je težje govoriti. Seveda so tudi ob takšnem delu velike možnosti, da si dober ali slab. Učitelj prav gotovo ni tisti, ki bi lahko prihajal samo na delovno mesto, opravil predpisano število delovnih ur in se spet vrnil v svet, v katerem ni otroških src. ni nikoli utrujalo; vsaj ne z nejevoljo. V teh zadnjih letih se pogosto sprašujem, kaj je tisto, kar me je v tem poklicu nenehno navdajalo z optimizmom! Je to morda odgovornost? Odgovornost pred samim seboj in pred družbo? Toda, saj družba nikoli ni bila posebej pozorna do našega poklica. Mnogo preveč delovnih moči so prosvetni delavci porabili za reševanje materialnih vprašanj. Ne, jaz nisem nikoli govorila o teh problemih. Naj ne izzveni dema-goško, toda denar me ne zanima kaj prida. Seveda moraš imeti zagotovljene normalne življenjske razmere. Ni pa dobro, če gledaš na vse zadeve skozi dinar. To kvari ljudi. Nočem poudarjati na- šega nekdanjega idealizma, ker vem, da nam je bil takrat potreben kot žejnemu voda. Toda tako globoko pa bi ga le ne smeli zatreti. Res je, med partizani sem se veliko naučila. Ni mi za zunanji blišč in navidezno blagostanje. Največja vrednost se skriva v človeku — vrednost ali siromaštvo. Menda je res tudi to, da daš lahko sam največje priznanje svojemu delu. Toda moraš mu biti predan. Moraš biti vešč svojega opravila. Moraš biti pripravljen na stalno izpopolnjevanje in tudi na to, da te bodo mladi nekoč zamenjali. Da, stroga učiteljica sem. Mislim, da s popustljivostjo ne bi ničesar dosegla. Človek mora biti dosleden. Svet, v katerem živimo, je vse bolj neizprosen. Strogost pa ne pomeni osiromašenje čustev. Le pravilno jih moraš uporabljati in ob pravem času.« Po tistem, ko je dobila letos Milena Kokotec Žagarjevo nagrado, je prispelo na njen naslov veliko čestitk; največ od njenih nekdanjih učencev. Bila jih je tudi najbolj vesela. Sicer pa je imenitno, če se zna človek veseliti drobnih sreč. Recimo tekoče vode, ki bo letos na Kopanju zamenjala kapnico, pa novih, čeprav ne čisto novih stolčkov za učence in parketa v učilnici... »Pogrešala jih bom, te bistre glavice iz prvih in drugih razredov, ta kombinirani pouk, s katerim sem se ukvarjala petintrideset let. Mislim, da tudi poslej ne bom dolgo zdržala, dane bi prišla med ta debla, med ljudi, sem, kjer že tako dolgo živim. In če me bodo potrebovali, bom z njimi ob zimskih večerih, kot že toliko let doslej, pripravljala domača gledali- SILVO TERŠEK ska dela. In spet bom med mojimi — nekdanjimi učenci/« Igra kot cilj in igra kot sredstvo V prejšnjem zapisu (Igra, ustvarjalnost, zabava...) smo razglabljali 0 'grah z bolj teoretičnih izhodišč. Rezultat teh razmišljanj je bila ®predeitev potrebnih pogojev, ki jim mora zadoščati kaka dejavnost, •ta jo lahko uvrstimo med igre. Poleg tega pa smo povedali nekaj o po-vezavi med igro in delom ter med igro in ustvarjalnostjo. Vse to nas je Pnvedlo do sklepa, da igro lahko vključimo v delo in življenje šole ali *°t končni dlj ali kot sredstvo za dosego nečesa drugega. Igro kot cilj bomo krstili za razvedrilno igro, igro kot sredstvo pa tanko imenujemo didaktična igra. Z razvedrilnimi igrami je mogoče napolniti predvsem prosti čas šolarjev, ki ostajajo v šoli dlje časa kot traja pouk. Didaktične igre pa je mogoče vplesti v pouk ali pa z njimi Popestriti del časa, ki je namenjen vajam in samostojnemu učenju. V nadaljnjem bomo skušali v ta dva predala razvrstiti prispevke z dubrovniškega posveta o igri (7. do 9. 2. 1980), pri čemer je treba poš-eno povedati, daMa predala zapisovalčev izdelek in ne domislica bolj 'grivo razpoloženih udeležencev seminarja. O razvedrilnih igrah je govoril . • Supek iz Zagreba. V uvodu si Je zastavil retorično vprašanje: '-e je družbeni razvoj odvisen predvsem od znanosti in tehno-08ije, potem je igra na stranski Poti zunaj glavnih razvojnih pro-Cesov, podobno kot ljubezen. Ali P3 je morda mogoče opaziti vsaj obrnjeni vpliv razvitejše tehno-l0gije na igro? Oa, pravi avtor, pri igrah na *rečo, vendar vpliv tehnologije ni lstven za doživljanje posamez-ne8a igralca. Moderna tehnolo-Sja je le povečala število udeležencev pri raznih igrah na srečo kot so športne stave. Ne, tehnologija ni bistveno 'Plivala na igre, pravi Supek za strateške razvedrilne igre kot so sah ali go. Pri njih je napredek odvisen le od umskega dela igral-cev samih. Ali pač? Morda pa so Plod tehnološkega napredka ra-zilcice šaha? Kitajski šah, ki atorda koristi prihodnjim strate-§om narodne obrambe. Ali pa japonski šah, ki opozarja na mo-Oerne metode vojskovanja za rontno črto. In Machiavellijev sah, ob katerem se prihodnji voditelji uče brezobzirne uporabe sredstev za posvečene namene. Seveda pa je vprašanje, koliko so vse te različice koristne. Tehnološki napredek je rodil še robote. Človek se lahko v šahu pomeri z njimi ali pa jih uporabi kot učitelje šahiranja. Toda tudi v tej vlogi tehnologije Supek ne vidi napredka. Tehnologija, predvsem tehnologija prodaje — marketing, je iz iger naredila porabniško blago. In tako otroci in odrasli vsega sveta igrajo Scrabble, Master-Mind, Monopoly, Cluedo, Bog-gle. Igra je postala fetišizirano sezonsko blago, ki iz otroka napravi »malega lastnika — copatarja«, vernega posnemalca velikih lastnikov, financerjev, generalov, direktorjev, politikov in diktatorjev. Le eni zapovedi se menda pokoravajo vse te igre. Igralcu morajo omogočiti beg iz puste vsakdanjosti, beg od odtujenega dela, beg v iluzijo svobode. Zato so doživele polom igre, ki {»snemajo probleme vsakdanjega dne in težave malega človeka. Zadnji dosežek, ki ga avtor pripisuje tehnologiji na področju iger, pa so fliperji, ob katerih izgubljajo ob kozarčku žganja svoj čas pijančki in mladi-starci, ki pomirjajo svojo latentno agre- sivnost in svoj brezup v pričakovanju sreče iz avtomata. V kratkem povzetku — vpliv tehnologije je igram samo škodil. Iz otroka, ki je majhen homo faber (človek delavec), rokodelec in Prometej hkrati, saj si sam naredi igračko in ji vdihne življenje, je industrializirana in sko-mercializirana igračka naredila človečka — lastnika. Kljub temu, da na koncu ni bilo povzetka v smislu »Nazaj k naravi!«, se je poslušalcu zdelo to edina možna alternativa. Veliko prečrno, da bi bilo lahko resnično! INDUSTRIALIZEM NA ZATOŽNI KLOPI Zdi se, da je Supkove proteste proti tehnološkim nakazam iger usmeril na pravi naslov šele B. Sorokin, ki na zatožno klop ni posadil tehnologije temveč indu-strializem. Industrializem kot nadgradnja industrijskega razvoja je filozofija bogatenja, katerega moto je »Ustvariti dobiček!«. Temeljna praksa indu-strializma je pretvorba neponovljivih situacij v ponavljajoče se. To pa omogoča transformacijo človeka ustvarjalca v človeka proizvajalca in potrošnika. Človek tako pri delu in potrošnji postane aparat za ustvarjanje bogastva. Človekova ustvarjalnost ni zaželena. Izdelki morajo biti standardizirani, standardizirane pa morajo biti tudi človekove želje in potrebe. Če ustvarjalnost razumemo kot krhko človekovo kakovost, na katero je mogoče vplivati jod zunaj, potem se je bati, da ob prevladi ideologije industrializma pride do množičnega dušenja, če že ne popolnega uničenja ustvarjalnosti. Če prav razumem Sorokina, potem se zavzema za ostrejša merila pri opredelitvi igre. Ne zadošča mu zahteva, da je igra svobodna dejavnost, temveč zahteva, da je ta dejavnost čim bolj nerepetitivna. Mera za kakovost igre je stopnja neponovljivosti situacij, ki se v njej porajajo. Le nove situacije ustvarjajo logične možnosti za iskanje novih rešitev, kar je seveda pogoj za vzgojo k ustvarjalnosti. Sorokinova zasluga je tudi, da je otopil ost, ki jo je, po mojem neupravičeno, uperil Supek v tehnologijo. Tehnologija je lahko namreč odličen pomočnik pri ustvarjanju iger, saj ni mogoče pričakovati, da bi otrok vselej vsako stvar moral najprej rokodelsko obdelati, da bi potem prevzel prometejsko vlogo prinašalca ognja življenja. Življenje je moč vdihniti tudi stvaritvi iz izdelanih elementov, pa če se to sliši še tako neromantično. To velja še posebno za tehnološke stvaritve. Sorokin pa je s svojo pripombo o ponovljivosti odprl še eno globljo dimenzijo pri razumevanju igre. Asociacije mi stečejo po tejle poti. Simulacijske igre, ki poskušajo posnemati življenje, življenje vendarle poenostavljajo. Bistvena poenostavitev, vsebovana v simulacijskih igrah, je prav v povečanju ponovljivosti. V igrah lahko ponovimo izbiro poklica, odločitev o finančnih vlaganjih, izbiro življenjskega tovariša ali življenjske filozofije večkrat, kakor pa se nam to posreči V resničnem življenju. Zato da dosežemo Večjo ponovljivost, je treba zmanjšati število spremenljivk in s tem število prostostnih stopenj sistema. Napovedljivost v strateških igrah nasploh (in v simulacijskih posebej) je večja kakor napovedljivost v resničnem življenju. Igralci najdejo motivacijo za udeležbo v strateških igrah prav v tej komponenti. Na drugi strani pa pri igrah na srečo napovedljivost prihodnost ni prav nič odvisna od poznava nja preteklosti, saj so dogodki igri stohastično neodvisni dru; od drugega. V zaporedju dogod kov ni moč odkriti nikakršne za konitosti, čeprav se zasvojen igralci na ruleti trapijo prav : iskanjem takšnih zakonitosti Igre na srečo potemtakem ideali zirajo življenje v drugi smeri, ke so manj napovedljive kakor živ Ijenje samo. Šušnjič bi bržkone dejal (ven dar, kolikor vem, ni), da je igra na srečo model za življenje s popolno svobodo, vendar hkrati za življenje, v katerem ni popolnoma ničesar mogoče postoriti za povečanje reda, saj nas poznavanje preteklosti nič ne nauči o poteku prihodnosti. Strateške igre pa predstavljajo poenostavitev življenja v smeri povečevanja napovedljivosti. Iz poznavanja preteklosti je laže napovedovati prihodnost pri strateških igrah, kot v življenju. Spomnimo se le na šah, pri katerem je vsaj število otvoritev in končnic zadosti majhno, da se jih igralci lahko nauče vnaprej. Zato so igre na srečo privlačna dežela za pobeg iz realnega življenja, v katerem je potek dogodkov človeku do potankosti znan vnaprej. Takšno pa je življenje, ki ga producira industrializem, to je filozofija dobička, ki uresničevanje svojega temeljnega cilja gradi na popolni ponovljivosti produktov in človeških potreb. Prav tako so igre na srečo možnost za majhne otroke, da pobegnejo iz utesnjenega sveta, ki jim ga krojimo odrasli, v svet popolne svobode. Nevarnost iger na srečo pa je v tem, da človeka spodbujajo k popolni miselni nedejavnosti. Če namreč še tako napenja možgane, se nazadnje izkaže, da mu to prav nič ne koristi pri napovedi, kako se bo zasukala kocka ali kakšen bo končni izid igre na avtomatu. Zato velemojstrov ob ruleti ne poznamo. Ker informacije ni mogoče povečati, ši človek sčasoma neha prizadevati, da bi to dosegel. Igra na srečo je torej dušenje ustvarjalnosti, ki je, kakor je dejal Čimič, ustvarjanje nečesa (informacije, negentropi-je) iz nič. Ponovno se lahko spomnimo Šušnjičeve pripombe, da je v človeško srečo vselej vtkan element negotovosti in da je na drugi strani za človeštvo v celoti res, da se z vsemi močmi naprezamo, da bi povečali napovedljivost. Popolna napovedljivost prihodnih dogodkov je za človeka popolna nesreča, ker je informacija o svetu, v katerem živi, že popolna. Nič več ne more dodati, ker je vse že znano. V takšno življenje sili človeka industrializem. To je svet brez svobode, svet ki onemogoča miselno dejavnost, ker je vse že dognano in vnaprej odločeno ter določeno. Naiven sklep človeka, ukleščenega med tekoči trak in supermarket, j e potemtakem ta, da je za začasno emigracijo zanj idealen svet popolne svobode, v katerem ni nič znanega, v svet popolnega nereda, v svet igre na srečo. Njegov sklep pa je napačen. Tudi v tem svetu ne bo mogel ustvarjalno ukreniti ničesar, ker je to logično nemogoče. Nenapovedljivost je namreč definicijska lastnost tega sveta. Strateške igre pa nasprotno omogočajo iskanje zakonitosti na izkušnjah iz prejšnjih iger. V tem so podobne življenju nasploh in znanosti posebej. Kakorkoli zapletene so že, so vendarle enostavnejše, kakor je življenje človeka, ki ima možnost odločanja in ustvarjanja. Zato se ob strateških igrah zabavajo ljudje, ki imajo v resničnem življenju možnost za ustvarjalno delo in soodločanje. Za simulacijske strateške igre pa bi lahko dejali, da so priprava za ustvarjalno življenje. Takšno vlogo imajo v vzgojnoizobraževalnem kontekstu. MAG. JANEZ FERBAR (Prihodnjič naprej) • DR. ANTON TRSTENJAK Psihologija dela in organizacije Izdala Dopisna delavska univerza Univerzum, Ljubljana, 1979. II. izpopolnjena izdaja, 282 strani. Leta 1950 smo prešli pri nas na samoupravljanje. V psihologiji je bil opazen v tem obdobju odmik od prejšnje pretežno fiziološko in psihotehnično usmerjene psihologije dela k humanizaciji teh vprašanj. Celotna problematika se je prepričljivo premaknila v smer organizacijske psihologije, v kateri vsa prizadevanja bolj ali manj zadevajo ob vprašanja delavskega samoupravljanja. Delavsko samoupravljanje se je prav v naši socialistični družbeni ureditvi uresničilo in je postalo še posebno aktualno. To je bil tudi glavni razlog, da je avtor naše knjige dodal prvim štirim poglavjem I. izdaje nad 50 strani obširno V. poglavje Delo kot funkcija organizacije. Prav zaradi tega poglavja je II. izdaja Psihologije dela in organizacije še posebno aktualna. Dr. Anton Trstenjak je napisal o tem vprašanju še dva zanimiva sestavka, in sicer Samoupravljanje kot dejavnik osebne odgovornosti (Teleks, 11.1. 1980, str. 28) in Človek v samoupravljanju (Prešernov ko- ledar 1980, str. 109—124), ki ju je treba upoštevati ob V. poglavju. Delo je imelo v razvoju človeške družbe v davnih časih negativno oznako. Kot nekaj sramotnega je bilo znamenje sužnjev in tlačanov, v novejši dobi pa breme na plečih industrijskega proletariata. Sele v naših časih mu priznavamo vrednost. Zanimivo pa je, da še zdaj pogosto slišimo kakega mladega človeka, ki se odloča za šolanje z namenom: »Bom študiral, da mi ne bo treba delati!« In vendar so namenjali delu pozornost mnogi veliki ljudje in mu tudi namenili posebne razprave. Prva štiri poglavja v II. izdaji so z majhnimi spremembami bolj ali manj ostala. V njih je podal avtor po zgodovinskem pogledu psihologije dela z vidika znanstvene, tehnične, poklicne, sociološke, motivacijske in organizacijske pobude ter po psihologiji delovne roke, ki jo ponazarja tudi slikovno, delo kot funkcijo-energije, življenja, funkcijo zavesti, funkcijo družbe in — novo — kot funkcijo organizacije. To poglavje je trenutno najzanimivejše, ker je življenjsko, aktualno in s psihološkega vidika tudi novo. Ena pomembnih del s tega področja je knjiga dr. Antona Trstenjaka: Psihologija dela in organizacije, ki jo je izdala Dopisna delavska univerza Univerzum v Ljubljani. Prve pobude za poglabljanje v problematiko psihologije dela je dobil avtor v odlično psihotehnično in medicinsko opremljenem laboratoriju v Milanu, kjer se je nekaj časa ukvarjal z vprašanji industrijske psihologije, v domovini pa je v prvih povojnih letih sodeloval pri Zavodu za organizacijo dela in varnost pri delu. Kot sodelavec tega zavoda je pomagal reševati psihotehnične in psihološke naloge v našem gospodarstvu. Iz njegovih delovnih izkušenj je zrasla Psihologija dela, katere I. izdajo je napisal leta 1949, v obdobju, ko je zaživelo delo pri nas kot naša največja moralna, osebnostna in gospodarska vrednota. Že I. izdaja te knjige je zbudila pri nas veliko pozornost. Bila je prva tovrstna publikacija v Jugoslaviji, in zanimivo je, da je bila hitro razprodana. Avtor sicer ni nameraval napisati industrijske psihologije, pač pa je hotel ustrezno prikazati antropologijo dela. Ker je delo načrtno obdelano kot biofunkcija, kar je posebna odlika te knjige, je tudi osnova za psihologijo ustvarjalnosti, kajti tudi ustvarjalnost je biofunkcija — delo, in kot taka biofunkcija. Organizacija dela pa je tudi komunikacija, ki nastopa najprej kot integracija, ko se ljudje, ki skupaj delajo, svoje vzajemnosti zavedajo in se imajo za skupino. Integracija skupinske zavesti prehaja v identifikacijo članov delovne skupine med seboj in s skupino z enako motivacijo, ki povezuje ljudi pri delu s skupnimi cilji. V integraciji in ob diferenciaciji pa se medsebojni stiki delovnih ljudi v skupini stopnjujejo še z večjo dejavnostjo in s simpatijo. Znano je, da dejavnost določenega člana skupine vpliva na dejavnost drugih delavcev kot dražljaj ali posebna pobuda za njihovo še večjo dejavnost. Končno pa je komunikacija tudi dejavnik za obveščanje in udeležbo, ko ljudje ne komunicirajo med seboj samo pri delu, marveč tudi v obveščanju, ki mora dobiti v delovnem procesu še posebno veljavo. Zadnji odstavki tega poglavja obravnavajo organizacijo dela kot samoupravljanje, načrtovanje delovne energije, uresničevanje delovnega življenja, nadzorovanje delovne zavesti in končno kot spreminjanje delovne družbe. Zadnje poglavje je sistemsko vključeno v prejšnje poglavje. Sistemizacija dela se v resnici vključuje v celotno delovno problematiko; zato lahko štejemo Trstenjakovo delo kot prvo slovensko razpravo o psiholoških vidikih samoupravljanja. Delo obravnava predvsem s so-ciološko-psihološkega vidika, podobno kot znani francoski socialistični sociolog in psiholog Georges Friedmann. ALBIN PODJAVORŠEK Opomba Prispevek je iz zapuščine našega pred nedavnim umrlega sodelavca, ki je ostal do- konca Ustvarjalen, sredi družbenega in strokovnega dogajan ja. Izbrana dela sodobnih jugoslovanskih pedagogov V poglavju Delo kot funkcija organizacije prikaže dr. Anton Trstenjak najprej organizacijo kot sistem. Prehod znanosti o delu v znanost o organizaciji dela je v tehnični strani dela samega pa tudi v dinamičnosti družbe, saj si nenehno prizadevamo ustvarjati dobro, boljšo družbo. Ker obravnava dr. A. Trstenjak delo kot biofunkcijo, ga šteje kot osnovo za ustvarjalnost. Tako zajema organizacijska psihologija razen strogo psiholoških vidikov tudi sociološke vidike z antropološkimi ozadji. Pedagoška fakulteta v Osijeku je že v prvih letih svojega delovanja začela veliko akcij, ki bodo pomembno vplivale na sodobnejše izobraževanje prihodnjih učiteljev in njihovo nenehno strokovno izpopolnjevanje, usposabljanje in izobraževanje. To potrjuje tudi knjižnica Sodobni jugoslovanski pedagogi, ki je prva te vrste pri nas. Knjižnico je začela izdajati Pedagoška fakulteta, ki se ji je posrečilo v uredniškem odboru zbrati znane pedagoge iz vseh republik in pokrajin, ter zagotoviti denar za prvo izdajo. Na drugi seji uredniškega odbora, 20. marca v Osijeku, je bilo poudarjeno, da je izdajanje izbranih del najbolj znanih sodobnih jugoslovanskih pedagogov zelo zapletena, odgovorna in težka naloga in pogumna zamisel. Delavci Pedagoške fakultete iz Osijeka, ki so se lotili tega dela, se zavedajo da je težavno hkrati pa so prepričani, da jim bodo pri tem pomagali vsi dejavniki vzgoje in izobraževanja v njihovem okolju, republiki in na širšem območju. O uspešnosti začetnih akcij priča tudi sestav uredniškega odbora in uredniškega sveta nove knjižnice. V uredniškem odboru izbranih del dr. Pera Šimleša so najbolj znani pedagogi iz vseh republik in pokrajin: dr. NIKOLA POTKONJAK, redni profesor Filozofske fakultete v Beogradu, dr. VLADO SCHMIDT, redni profesor Filozofske fakultete iz Ljubljane, dr. JOSIP PIVAC, izredni profesor Filozofske fakultete iz Zagreba, 'dr. MIHAJLO PALOV, redni profesor Učiteljske fakultete iz Nikšiča, dr. ANATOLIJ DAM-JANOVSKI, redni rpofesor Filozofske fakultete iz Skopja, dr. PET AR MANDIČ, redni profesor Filozofske fakultete iz Sarajeva in dr. JAŠAR REDŽEPA-GIČ, redni profesor Filozofske fakultete iz Prištine. Predsednik odbora je dr. Nikola Potkonjak, tajnik pa profesor Adam Grubor iz Osijeka. V obrazložitvi uredniškega odbora nove knjižnice je med drugim poudarjeno: »Že dalj časa je jasno, da so take izdaje nujne. Nekaj naših sodobnih pedagogov že več desetletij zelo dejavno sodeluje pri razvijanju jugoslovanske marksistične pedagoške znanosti in praktičnem reševanju številnih problemov vzgoje in izobraževanja. Veliko svojih del, bogatih zamisli, novih načinov obravnave in opozoril za reševanje pedagoških problemov, svoje kritične poglede in ocene so objavljali kot posebna dela, ali pa največkrat kot članke v številnih Vladimir fl, Meclveščefe. iii in ulil ZA ŠOLO V NARAVI V šoli v naravi, pri poučnih izletih, na taborjenju in letovanju bodo učiteljem in učencem dobrodošle tele knjižice Mladinske knjige: KORAK V MORJE MI IN MORJE LADJA OD OSNUTKA DO PLOVBE SLOVENSKO PRIMORJE KAJ PA VREME? KRAS IZ ŽIVLJENJA V KRAŠKEM PODZEMLJU KMEČKA HIŠA IZ ŽIVLJENJA KONTINENTOV S knjižicami se bodo učenci bolj navdušeno pripravljali na svoje najlepše dni v šolskem letu in postali učiteljevi navdušeni sodelavci. Dejavniki in metode c uspešnega učenja jugoslovanskih revijah in časnikih. Zdaj je najbrž nemogoče vse to zbrati, taka literatura pa še posebno primanjkuje novim učiteljskim fakultetam, novim pedagoškim akademijam in drugim kadrovskim šolam, pa tudi učiteljem in šolam, v katerih ti delajo. Žato je izdajanje izbranih del naših vodilnih pedagogov še posebno koristno.« To, da bodo v uredništvu predstavniki vseh naših republik in pokrajin, jasno kaže, da gre za jugoslovansko akcijo, k je družbeno, znanstveno in politično pomembna. Prav gotovo bo lepo sprejeta v vseh okoljih, njeni dosežki pa bodo korak naprej pri razvijanju in spodbujanju naše socialistične pedagoške misli. NAJPREJ DELO PERA ŠIMLEŠA Ko je uredništvo razpravljalo o tem, katera dela bodo izšla v knjižnici, je soglasno sklenilo, naj najprej izide izbrano delo dr. PERA ŠIMLEŠA, enega izmed vodilnih jugoslovanskih didaktikov, izredno dejavnega družbenega delavca in pedagoga, čigar misli so proučevali in proučujejo rodovi študentov, učencev in učiteljev. »Izredno dejaven kot znanstvenik, strokovnjak in družbe-no-politični delavec, je bil prof. dr. Šimleša vedno v središču našega ne samo pedagoškega, temveč tudi širšega družbeno-poli-tičnega dogajanja, je znan jugo-«slovanski pedagoški teoretik in praktik, ki j d dal in še vedno daje poseben pečat razvoju naše marksistične pedagogoke. Številni rodovi učiteljev in pedagogov po vsem Jugoslaviji so v preteklih treh in pol desetletjih črpali svojo pedagoško, posebno pa didaktično in metodično izobrazbo iz del doktorja Pera Šimleša, je zapisano v obrazložitvi uredniškega dobora IZBRANIH DEL DR. PERA ŠIMLEŠA. Odbor pričakuje, da bodo bralci po vsej Jugoslaviji z zanimanjem sprejeli dela našega znanega pedagoga, ki živi in dela v Zagrebu in je predsednik Prosvetnega sveta SR Hrvaške. Delo bo izšlo v treh knjigah in na 998 straneh, predvidoma letošnjega maja. Denar za izdajanje knjig v novi knjižnici bodo zbrali s posebnimi družbenimi dogovori in sporazumi, saj so to dela, ki so pomembna za vse republike in pokrajine. Za prve izdaje sta zagotovili del denarja republiška samoupravna interesna skupnost vzgoje, izobraževanja in znanosti Hrvaške in Pedagoška fakulteta v Osijeku. DORDE DURIČ V zbirki priročnikov za dopolnilno pedagoško in andragoško izobraževanje, ki jo izdaja Dopisna delavska univerza UNIVERZUM v Ljubljani s sodelovanjem Zavoda SRS za šolstvo, je pravkar izšel strokovni priročnik dr. Bariče Marentič-Požar-nik: Dejavniki in metode uspešnega učenja. Knjiga je namenjena najširšemu krogu pedagoških in andragoških delavcev, učiteljem, predavateljem in inštruktorjem ter študentom, ki se pripravljajo na učiteljski poklic. V njej bodo našli mnoga spoznanja pedagoške psihologije, psihologije učepja in poučevanja pa tudi razvojne in socialne psihologije ter mentalne higiene, ki so jx>membna za sodobno vzgoj-noizobraževalno delo. Poznavanje zakonitosti, dejavnikov in metod uspešnega učenja postaja danes za učitelje neobhodno, še zlasti pa v višjih razredih osnovne šole v srednjem, višjem in visokem izobraževanju mladine in odraslih ter , lic pri organizaciji in vodenju d0^! polnilnega izobraževanja, saj j moramo v čedalje večjem segu naslanjati na samostojrtTj učenje učencev, študentov ^ drugih udeležencev ter jih črtno usposabljati za uspešn^ samoizobraže vanje. le] Priročnik sestavljajo pogla' ja: spoznavni dejavniki učenj^u, učinkovite učne navade, učita]; motivacija, emocionalno-ose^ nostni dejavniki učenja, socia^)] no-psihološki dejavniki učenja psihološke osnove moralnejj>0 vzgajanja ter vrednotenje učni'tr. rezultatov. Bogata, smotrn^, izbrana in po spoznanjih sve%, vsebina, pregledno in prijetne podana, daje priročniku visotyr, strokovno in uporabno vred nost. Vtem lahko uvrstimo noV( ] delo dr. Bariče Marentič-PožaJne nik med naše najboljše priroC|n( nike za dopolnilno izobražev^ nje pedagoških in andragoški delavcev. ie( J.V. la lo • IZŠEL JE ABC 7 le Ir n Informiranje v šolah — prvi korak široko zasnovane akcije Republiška konferenca ZSMS je izdala ABC 7 — priročnik za mlade, ki delujejo na področju obveščanja. Knjižica je nastala po širše načrtovani akciji, ki jo je organiziral center za obveščanje in propagando pri republiški konferenci ZSMS po resoluciji, sprejeti na X. kongresu Zveze socialistične mladine Slovenije, in pozneje sprejetem akcijskem programu dela Republiške konference ZSMS. Resolucija in akcijski program nakazujeta naloge in dejavnosti v zvezi z nadaljnjim razvojem obveščanja med mladimi. nenačrtno reševanje organizacij skih, vsebinskih in kadrovski problemov delovanja novink skih krožkov. Vse te prvine i11 pomanjkljivosti pa naj bi por# gala postopoma odpraviti prav akcija. V ta namen so v občinsk konferencah ZSMS organizitf posebne operativne skupi* mladih, ki bodo že po končane1 procesu usposabljanja (semina1 organizirale, usmerjale in uskl jevale delovanje novinarsk krožkov. V šolskem letu 1968-69 so z anketo razčlenili stanje na srednjih šolah in domovih. Prav omenjena analiza in še nekaj drugih kazalcev jim je rabilo za kažipot in osnovo za načrtovanje akcije. Smoter le-te je bil doseči boljše informiranje na šolah in s tem prispevati k dograjevanju tako imenovane informativne zavesti med mladimi ter k dograditvi vsega družbenega obveščanja. In kako si pobudniki akci zamišljajo delovanje novinal skega krožka? Novinarski krožek naj bi p° stal osrednja oblika šolskega ob veščanja, v katerem bi se zdruz1 vale sekcije ali uredniški odbo posameznih oblik obveščanj Šolsko glasilo "naj bi se ohrani kot osrednja oblika obveščanja šoli; bolj bi bilo treba razvija1^ šolski radio kot eno najzanim1 vejših, najbolj prodornih in pf? vočasnih sredstev obveščanj j Novinarski krožki naj bi postali osrednja oblika informativne dejavnosti na šolah. Akcija naj bi tudi pripomogla dopolniti učne načrte nekaterih predmetov v šolah, zlasti predmeta slovenski jezik ter samoupravljanje s temelji marksizma s teorijo in prakso družbenega komuniciranja ali obveščanja. Pri tem, poudarjajo, gre zlasti za soodvisnost razvoja družbenih odnosov z razvojem obveščanja. To velja še posebno za delegatski sistem družbenega odločanja. Zagotoviti bi morali več kritičnosti, angažiranosti, odprtosti in večsmernosti, spontanosti in uporabnosti informacij za najširši krog ter razvijati oblike obveščanja, ki omogočajo ustvarjalen vpliv in so za posamezne vrste in naravo informacij najbolj učinkovite (časopis, radio, bilten, zidni časopis, oglasna deska...). Posebna komisija pri Republiški konferenci ZSMS ugotavlja, da so še vedno največje težave in pomanjkljivosti predvsem v tem, ker so glasila na šolah pretežno literarne narave, to se pravi, brez konkretne informativne vsebine in da še ta zelo neredno izhajajo. Na tako stanje pa, kot trdijo pobudniki te akcije, vpliva še veliko dejavnikov, med katerimi zlasti povsod, kjer so za to tehniču1' možnosti. Večjo skrb naj bi r>a ■ menjali tudi različnim oblika* I zidnih časopisov. Krožek naj ^ tudi usklajeval vsebino pos» meznih medijev, čas njihovel izhajanja in podobno. Ena temeljnih nalog novina(zi skega krožka in pogoj za uspeš^sl delo pa naj bi bilo tudi samo asZi merjanje in neprekinjeno usp^b sabljanje mladih, ki delujejo 'si krožku. V ta namen bi morali01 V: ganizirati predavanja in sefl^ii narje (na različnih ravneh — tC“š< za mentorje same) s področ); družbenega obveščanja, teč3)l0 strojepisja in fotografije, vklj11). čevanje v lokalna sredstva ofr. veščanja in mladinski tisk % pripraviti tekmovanja (najbolj*10 glasilo, najboljši mladi novina^ najboljši prispevek na teni*s. najboljša novinarska fotografi)J •Pd)- Si Vse prvine tako široko začf' tane akcije pa naj bi povezoval* t posebna delovna skupina P? 5 Republiški konferenci ZSM' r Prvi dosežek te akcije je prav j priročnika Informiranje v šolal1) ki je hkrati eden prvih poskuse' k načrtnega dela na tem področj1111 Mentorji in učenci bodo našli'c tej knjižici tudi nekaj povse^t praktičnih, tehničnih in vsebia t skih napotkov za delo v novinal skih krožkjh. 2 VILJANA LUKAS Enotno razvrščanje poklicev in strokovne izobrazbe Enotno do diplome __ . j. družbenim dogovorom o dC'nih temeljih za razvrščanje aj sij K|cev in strokovne izobrazbe, °tjje ^'1 podpisan letošnjega 20. ojnC.-13 v Beogradu, sta končno v dve v bistvu različni kla- naav ac’js*d lestvici, ki nista ustre-ešn^ 1 st2Pnji razvoja naše družbe lt,^ravi odnosov v združenem 'la' n .njijij • Uo zdaj so bili pri nas po-učniat’ ,na področju proizvodnje, iset-J0 'IJlenovani delavski poklici, cia^^čeni po zahtevnosti dela, ;nj))akllci z oznako »intelektualni« než>rl° 'meli za temelj raven šolske čnif Drazbe. Tako smo imeli na eni trnCni nekvalificirane, polkvalifi-Vei.:va|ne, kvalificirane in visoko etr>i_ 'ncirane delavce in na drugi mkC0,12!0’ srednjo, višjo in visoko re^ °^ovno izobrazbo. 'ža^^0 8ovord ° vsebini in po-r0č,enu družbenega dogovora o evjJo®tnih temeljih za razvrščanje škifeD.cev *n strokovne izobrazbe, len ^ra® d°vanov*č, član pred-ustva Zveze sindikatov Jugo- jav'je poudaril, da je ta družbeni fe8°vor izraz in potreba pospe-— nega razvoja združenega dela, j^nehne krepitve socialističnih /nzbenoekonomskih odnosov bočnega razvoja ustvarjalno- sti kulture, izobraževanja in tehnologije. Vztrajanje pri klasični delitvi, je dejal, bo oviralo ustvarjalne pobude v združenem delu in onemogočalo uresničevanje novega sistema, v katerem diploma ali strokovna izobrazba za vrednotenje dela nima več prevladujočega vpliva, kakršnega je imela nekdaj. Poleg tega dozdajšnja delitev kvalifikacij ni ustrezala razvejanosti in zahtevnosti dela. . — Enotni temelji za razvrščanje poklicev in strokovne izobrazbe kot sestavni del preobrazbe vzgoje in izobraževanja morajo v procesu, ki poteka, pripomoči k hitrejšim nadaljnjim spremembam v vzgojno-izobra-ževalnem sistemu. Prispevati morajo tudi k ustvarjanju možnosti za popolno demokratičnost in odprtost izobraževalnega sistema — je rekel Predrag Jovanovič. Po dogovoru republik in pokrajin so zdaj razvrščeni poklici v osem skupin in to po zahtevnosti in naravi delovnih nalog. S tem se določa tudi potrebna stopnja izobraževanja in strokovnega usposabljanja za opravljanje le-teh. V sistemu usmerjenega izobraževanja — v srednjih, višjih šolah in na fakultetah si bo v pri- oripravljenosti. Ža pridobitev le-te ni nujno, da si opravil prej prvi dve stopnji. Na dobri poti Delavske univerze o svoji srednjeročni usmeritvi .................:..................... ■ hodnje mogoče pridobiti osem stopenj strokovne izobrazbe. Najkrajša je pot do spričevala na prvi stopnji strokovnosti, ki omogoča opravljanje najpreprostejših del. Za drugo stopnjo strokovne pripravljenosti se je treba nekoliko bolj potruditi ker usposobljenost na tej stopnji omogoča opravljanje zahtevnejših opravil. V srednjem usmerjenem izobraževanju si pridobiš še tretjo in četrto stopn jo strokovne NEUSPEŠNO POLITIČNO IZOBRAŽEVANJE V ZDA Raziskava v desetih ameriških državah, ki obravnava družbeno vzgajanje, je opozorila na prepad med pojmovanji o demokraciji, političnem sistemu in mednarodni politiki. Pokazalo se je, da politično izobraževanje celo tedaj, kadar je organizirano po vnaprej predvidenem urniku, zelo slabo vpliva na. učenčevo znanje, njegova politična stališča in vedenje. Pripravljenost učencev, da se po končanem tečaju iz tega predmeta vključijo v politiko, je tako majhna, da nastaja vprašanje, kako naj bi nadalje organizirali tovrstne tečaje. Priporočila za uvajanje politične vzgoje v vse srednje šole so zapisana v učnem načrtu za učence od 11. do 16. leta, ki ga je izdelalo ministrstvo za izobraževanje in znanost. J Oddelčne konference — korak k samozavesti in kritiki odclT- deiavnikov v življenju da 6 cne skupnosti vpliva na to, '^žira6 °dde^na skupnost organi-š^sklant’ raz8ibana- ujeta v čredni0 .enoto- Učiteli ~ ra' pobn,- 1K )e s svojimi učenci naj-o Se J P°vezan pri oddelčni uri, ko Ofvsem Skrito pogovori o itfživij ’ ■ r Se dogaja v šolskem uitšoleenjU’ doma, pa tudi zunaj icj' aj1 vtak° opazujem učence pri ljaY,elčnih urah, ugotavljam, ^sih ° Znaj° biti sproščeni in vča-t£Y,.neusmiljeno kritični. Otrok si Ijš' V. biti zasidran v trdno iai^. elcno skupnost, vedeti hoče, n°Sr[e Je njegovo mesto. Če učence Tno0tl 0Pozarjamo in spodbuja-sod'elS° PF‘Prav*jeni prizadevno Jf' * ^tudj1 hi3'' V tem skupinskem, pa pf' “krati individualnem pre-(S rjosfu ueenčevega znanja, dejav-i\.l je ’ Poleta, pa tuai neuspehov Tem01^ en °ddelčnih konferenc. 0'konfo za Pripravo oddelčne ja Ur« 7re?ce so seveda oddelčne j 10ci J ^ učenci oblikujemo vsebino :i» te|- elcne konference in nato uči- iH hJ 7" razrednik preda glavno J( .edo učencem. t-m šolskem letu sem ra-ednicarka 6. razreda. Že več- krat sem občudovala, otroke, kako znajo voditi ne samo konference, temveč tudi priprave nanjo. Naš osnovnošolski otrok se zlahka nauči samostojno nastopiti in presojati. Ob letošnji prvi oddelčni konferenci so v naši oddelčni skupnosti vodili oddelčno konferenco učenci s poprečnim učnim uspehom (ne odličnjaki) pa vendar je oddelčna konferenca potekala sproščeno, seveda pa po v naprej določenem dnevnem redu. Delegati naše oddelčne skupnosti pa so se udeležili tudi oddelčnih konferenc drugih šestih razredov na šoli. Zelo mi je bilo všeč, ko so naslednjo oddelčno uro povedali svoje mnenje in pripombe. »Tovarišica, tudi mi bi morali imeti enotne razredne zvezke, v katere bi vsako oddelčno konferenco nalepili tabelo — pregled učnega uspeha in disciplino.« Zamislila sem se-nad nenavadno odgovornostjo in zavzetostjo teh dvanajstletnikov, ki hočejo ne samo približno, temveč natančno, statistično, spremljati potek svojega dela, spremljati svoje uspehe, in neuspehe, imeti vse jasno in pregledno pred očmi. Poleg navedenih pozitivnih rezultatov in od- mevov oddelčnih konferenc pa se pri pripravljanju teh konferenc izpostavljamo tudi nekaterim možnim negativnim pojavom. Rada bi namreč opozorila, da učenca, ki ima slab učni uspeh ali pa je disciplinsko problematičen, ne smemo brezobzirno izpostaviti pred drugimi, temveč moramo pogovor začeti tako, da sočasno ali vsaj uvodoma poudarimo tudi učenčeve dobre lastnosti, njegovo dejavnost v tej ali oni akciji. Tako bomo učenca pripravili, da bo lažje prenesel kritiko ali da bo sam spregovoril o svojih neuspehih. Sele ko smo našli zadevo, za katero lahko učenca pohvalimo in spodbudimo, tedaj ga tudi lahko grajamo tam, kjer to zasluži. Le tako bo oddelčna konferenca dosegla svoj cil —- učenec se zave svojega uspeha in neuspeha, o njem sam spregovori pa tudi pove, kaj je sklenil za nadaljnje delo. V vsakem primeru pa so oddelčne konference velik korak na poti k samozavesti in samokritiki doraščajočega mladega človeka, ki iz ovjekta postaja subjekt vzgoje. MARJETA PETERLIN Med srednjim, višjim in visokim šolstvom ni več ostrih meja, kakršne so bile do zdaj. K temu prispeva uvajanje pete kategorije zahtevnosti poklicev ali uvajanje pete stopnje strokovne izobrazbe. S študijem na višjih šolah in fakultetah si je mogoče pridobiti šesto in sedmo stopnjo strokovne izobrazbe, v istem procesu pa si pridobiš dve vrsti specializacij in magistratur. Najbolj zapletena dela lahko opravljajo tisti, ki so si pridobili osmo stopnjo strokovnosti. Za to je potreben doktorat znanosti. V prihodnjem obdobju — tako je bilo rečeno ob podpisovanju tega družbenega dogovora — je treba pripraviti »teren« za prehod zdajšnjih poklicev v nov sistem razvrščanj in za izdelavo nomenklature poklicev. DJOKICA PETKOVIČ Slovenske delavske univerze, strokovno in interesno organizirane v Zvezi delavskih univerz Slovenije, pripravljajo svojo srednjeročno usmeritev z odgovornostjo do družbe, s čutom za njene potrebe ter kritičnostjo do svojega dela. Srednjeročni načrt delavskih univerz ima zdaj trdne temelje. Zakon o usmerjenem izobraževanju je uvrstil delavske univerze enakopravno med organizacije za usmerjeno izobraževanje in jim opredelil področje dela. Težišče njihove dejavnosti naj bi bilo na stalnem dopolnilnem izobraževanju in izpopolnjevanju delavcev, drugih delovnih ljudi in občanov za samoupravno in politično delovanje, za delo in druge družbene ter osebne potrebe. To pa ne pomeni, da ne bi delavske univerze po potrebi in v soglasju z izobraževalnimi skupnostmi razvijale tudi nekaterih oblik izobraževanja za pridobitev izobrazbe in strokovnega usposabljanja — v sodelovanju s šolami in izobraževalnimi centri v organizacijah združenega dela. Delavske univerze se vključujejo zdaj v srednjeročne načrte družbenega razvoja, organizirano in premišljeno — še bolj kot druge organizacije za usmerjeno izobraževanje. Ob kritični oceni dosežene ravni in kakovosti so sklenile, da bodo v prihodnjem obdobju skušale doseči bistven napredek v kakovosti in obsegu dela. Načrtovanje svoje dejavnosti povezujejo torej z notranjo preobrazbo in s kakovostnim napredkom; to je najboljše zagotovilo, da bo njihov razvoj v skladu s potrebami časa in družbe. PREDNOST DOPOLNILNEMU IZOBRAŽEVANJU Med prednostnimi nalogami, ki jih predvidevajo delavske uni- Prvo srečanje s poklicem Dragotina Markovič, učiteljica pedagogike iz Kopra, nam je poslala nekaj zapisov, ki govore o vtisih s pedagoške prakse. Napisala sta jih Nataša Benčič in Nedjan Jerman iz četrtega družboslovnega razreda gimnazije Koper. Prva srečanja s poklicem so polna svežih doživetij. Spominjajo nas na naša prva srečanja s pedagoškim delom, hkrati pa nam z enakimi vtisi približujejo mlade kolege in kolegice, ki vstopajo v naš poklic ali se nanj zavzeto pripravljajo. Nataša Benčič piše med drugim: »Opazovalna praksa mi je z druge plati odprla pogled na delo šole. Marsikaj sem odkrila, česar prej kot učenka verjetno ne bi spoznala. Res je, da sem tudi sama učenka, vendar ,zakulisja’ učiteljevega dela ne poznam. Nisem vedela, kako je treba ravnati z učenci, kako se moraš vesti, da si ohraniš avtoriteto, da si pedagog in prijatelj, kako moraš ravnati, da zbudiš v učencu zanimanje za delo, kako moraš celo uro zapolniti z delom in za vsak dan sproti ustvarjalno in naporno pripravljati, kajti vsak dan, vsako uro začenjaš znova. Vsaka ura je učiteljev prvi nastop, ki ga mora dograditi in izpeljati. To ni tako preprosto. In prav v tem je koristna opazovalna praksa, da ti odpre oči za delo in poklic pedagoškega delavca. Vedno me je veselilo delo in stik z ljudmi, toda ta teden sem spoznala, da sem se pravilno odločila. Ni mi žal, in kot sem že rekla: bogatejša sem za izkušnjo. Izkušnje pa so del našega pogleda na svet, del našega življenja, del nas.« »Mislim,« pravi Nedjan Jerman, »da je pedagoška praksa zelo pomembna za tistega, ki se misli ukvarjati s pedagoškim poklicem, in pa za tistega, ki se zanj še ni odločil in še zbira med možnostmi. Poleg pouka spoznaš notranjo organizacijo šole, njene organe, njeno vlogo, njen pomen in njeno mesto v naši družbi. V osmih letih, kolikor človek obiskuje osnovno šolo, se veliko nauči, nauči se živeti, spoznavati prijatelje, nauči se lepega vedenja. Šeposebnosem vesel, dasempe-dagoško prakso opravil na vaški šoli. Toliko zanimivih stvari, kot jih doživiš na taki šoli, ni nikjer. Tu je posebno ozračje, otroci so navajeni vaškega življenja, temu primemo je tudi njihovo vedenje v šoli, ki je veliko boljše kot v mestni šoli. Otroci živijo skromno vaško življenje, polno lepote in prijateljstva. Med seboj so si enotni, prijatelji drug drugemu in ne poznajo sovraštva. Enotedenska praksa mi je veliko pomagala pri razmišljanju o prihodnjem poklicu. Spoznal sem, da je učiteljev poklic zanimivo in privlačno delo. Predvsem je to delo humano: mladega človeka nekaj naučiti je zelo lepo. Pedagoška praksa je končana, vendar mi bo ostala v globokem spominu.« verze v srednjeročnem obdobju, je na prvem mestu izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje delavcev in občanov za samoupravno in politično delovanje, še zlasti pa načrtno usposabljanje delegatov. Zavzemajo se za srednjeročno in vsakoletno načrtovanje te dejavnosti, ki naj bi potekalo v socialistični zvezi in občinskih izobraževalnih skupnostih ter v neposrednih dogovorih med izvajalci in uporabniki tega izobraževanja. Tudi usposabljanje delavcev in občanov za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito naj bi sodilo med prednostne naloge delavskih univerz. Z izboljšanjem kadrovskega in gmotnega položaja naj bi zagotovili tej dejavnosti višjo kakovost in učinkovitost v skladu z vlogo, ki jo imata ljudska obramba in druž-bena samozaščita v naši družbi. Občinske izobraževalne skupnosti naj bi v prihodnje v sodelovanju z delavskimi univerzami bolje skrbele tudi za nadaljnji napredek splošnega izobraževanja občanov, za zadovoljevanje njihovih socialnih in kulturnih potreb na področju vzgoje in izobraževanja in za dvig splošne ravni prebivalstva. Zamisel o permanentnosti izobraževanja in vzgoje smo sprejeli kot vodilno načelo našega vzgojnoizobraže-valnega sistema, zato moramo načrtno skrbeti tudi za stalno družbeno in splošno izobraževanje in izpopolnjevanje občanov. UTIRANJE NOVIH POTI Izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje za potrebe dela bo tudi v prihodnje sodilo -značilno dejavnost delavski: univerz, ki se bo vsebinsko prilagajala potrebam združenega dela na posameznih območjih. Delavske univerze se bodo prožno odzivale, kadar bo pomanjkanje kadrov kritično in bo treba vrzeli pospešeno zapolniti. Dopolnilno izobraževanje za delo odpira velike možnosti nenehnega izpopolnjevanja. Uresničenje zasnove usmerjenega izobraževanja, ki smo jo opredelili z zakonom o usmerjenem izobraževanju, zahteva načrtrto pomoč delovnim ljudem, ki bi si s samoi-zobraževanjem želeli pridobiti potrebno znanje za vključitev v nadaljnje izobraževanje ali pa za delo. Medtem ko se nakatere organizacije za usmerjeno izobraževanje še ne pripravljajo za pospešeno razvijanje izobraževanja ob delu, se delavske univerze temeljito pripravljajo na te naloge, prepričane, da bo tudi na tem področju usmerjenega izobraževanja družba najbolj visoko cenila kakovost in učinkovitost vzgojno-izobraževalnega dela. Delavske univerze prizadevno razmišljajo, kako bodo uresničevale v novih družbenoekonomskih odnosih svoje družbeno poslanstvo in omogočile odraslim, da bodo imeli čimveč možnosti za vertikalno in horizontalno prehajanje v sistemu usmerjenega izobraževanja. Da bi uspešneje reševale zahtevne naloge, ki jih čakajo, nameravajo delavske univerze povezati svoje sile in s strokovno pomočjo zveze'delavskih univerz pospešeno napredovati. S kadrovsko krepitvijo, naslonitvijo na novejše dosežke andragoške znanosti, z dopolnilnim izobraževanjem svojih delavcev in z organizirano pripravo učnih pripomočkov za izobraževanje in samoizobraževanje naj bi delavske univerze postale — kot pravijo — pojem dobrih, sodobno organiziranih in opremljenih izobraževalnih organizacij. J. V. Vsakoletno srečanje jugoslovanskih učiteljev zgodovine Zxeza zgodovinskih društev Jugoslavije oziroma njena komisija za pouk zgodovine pripravlja tudi letos, neposredno pred začetkom novega šolskega leta, konec avgusta, specializiran simpozij o pouku zgodovine, osmi po vrsti. Gostitelj letošnjega posveta je Društvo istoričara Kosova. Simpozij bo od 28. do 30. avgusta v Prištini. Uvodni referat bo posvečen Josipu Brozu Titu kot ustvarjalcu ideje o bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov. S tem se bodo jugoslovanski zgodovinarji poklonili spominu voditelja jugoslovanskih narodov, predsednika republike Tita. Program simpozija je razdeljen na dva dela. V prvem delu bodo poročevalci obravnavali glavno temo: Odnos med gospodarsko, politično in kulturno zgodovino v učnih načrtih, učbenikih in pri pouku v osnovnih in srednjih šblah. Namen razprave je, da bi simpozij prispeval k reformi pouka zgodovine, ko naj bi se težišče od politične zgodovine preusmerilo bolj k ekonomski in družbeni tematiki. Skratka, namen je, da bi pri pouku zgodovine učitelji bolj kot doslej prikazali konkretne oblike življenja v posameznih dobah in na posameznih področjih. Poleg temeljnih referatov, v katerih bodo referenti teoretično obravnavali ta vprašanja na vseh stopnjah izobraževanja, bodo praktiki, učitelji zgodovine v koreferatih prikazali, kakšna naj bi bila ta preobrazba vpraksi, pri učnih urah. Iz Slovenije bosta dejavno sodelovala dva referenta. Prof. Marija Kremenšek bo obravnavala učno uro zgodovine v srednji šoli kot zgled, kako postaviti odnos med ekonomskimi, političnimi in kulturnimi dejavniki v nekem pro- cesu ali zgodovinskem pojavu. Prof. Tomaž Weber pa bo ugotavljal, kako so v naših zgodovinskih berilih zajeta in obdelana besedila iz ekonomske problematike. Zanimiv bo poskus referenta iz Hrvaške, ki bo obdelal priročnike iz krajevne zgodovine za osnovne šole, kot poskus povezovanja ekonomske, politične in kulturne zgodovine s sodobnostjo. Drugi del simpozija je zamišljen kot javna okrogla miza na temo Mesto pouka zgodovine v sistemu vzgoje in izobraževanja. Obravnavana bo tematika, ki seže na vse ravni usmerjenega izobraževanja, od osnovne šole do univerzitetnega študija. Razprava, ki naj bi sledila trem uvodnim referatom, naj bi pokazala pred kakšnimi konkretnimi nalogami so jugoslovanski zgodovinarji pri uveljavljanju usmerjenega izobraževanja. Pričakovati je, da se bo okrogle mize udeležilo več univerzitetnih učiteljev, kajti uresničevanje usmerjenega izobraževanja na nižji in srednji stopnji zahteva tudi reformo študija na univerzi. Vsi referati bodo objavljeni v reviji Pouk zgodovine, ki jo izdaja Šolska knjiga v Zagrebu. Ugotovljeno je, da je razmeroma malo učiteljev zgodovine naročenih na to specializirano strokovno zgodovinsko revijo. Prispevki v reviji naj bi bili predvsem v pomoč učitelju zgodovine pri strokovnem in pedagoškem delu. Pouk zgodovine ne bi smel manjkati v nobeni šolski knjižnici. Tako kot na vseh dosedanjih simpozijih o pouku zgodovine je predvidena tudi strokovna ekskurzija. Udeleženci naj bi se seznanili z bogatimi zgodovinskimi spomeniki Kosova, spoznali pa naj bi tudi sodobni razvoj Kosova. Namen simpozija je tudi ta, da bi se učitelji zgodovine, ki se bodo zbrali iz vseh krajev Jugoslavije, bolj zbližali in povezali med seboj. V neposrednih stikih naj bi izmenjali izkušnje pri svojem pedagoškem delu. Komisija za pouk zgodovine pričakuje, da bo kljub ustalitvenim ukrepom. obisk iz Slovenije številen, kajti prav takšni specializirani simpoziji in takšna srečanja so najboljša oblika dopolnilnega izobraževanja. Zavod SR Slovenije za šolstvo bo poslal program in prijavnice vsem osnovnim in srednjim šolam, dr. IGNACIJ VOJE Radio in šola NIŽJA STOPNJA 13. junija K. Brenkova »Azil« 20. junija Čarovnikov vajenec SREDNJA STOPNJA 10. junija Kaj je pesem in kaj ni pesem 17. junija Zrak VIŠJA STOPNJA 12. junija Pavlina Pajk 19. juni ja Kn jiga malo drugače NENAVADNI POGOVORI 20. juni ja Odrasli tako — kako pa mi 21. junija Pogovor s strokovnjaki ZA SREDNJE ŠOLE 9. junija Marksistična estetika (T. W. Adorno) 16. junija Marksistična estetika (L. Goldrrfann) 14. junija Miroslav Košuta 21. junija Veno Taufer GIMNAZIJA POSTOJNA razpisuje za nedoločen čas prosta dela in naloge — učitelja fizike in matematike — učitelja nemškega jezika in osnov umetnostne vzgoje — likovni del — učitelja angleščine in sociologije s polovičnim delovnim časom — učitelja ekonomskih predmetov pri ESŠ Boris Kidrič Ljubljana, dislocirana enota Postojna Razpisni pogoji so predpisani z zakonom. Vloge z ustreznimi dokazili o izobrazbi pošljite v 15 dneh po objavi razpisa na naslov: Gimnazija Postojna, Odbor za delovna razmerja. Na članek PRVA DIPLOMATA SPLOŠNE LJUDSKE OBRAMBE, ki je bil ob javl jen v našem glasilu 23. maja, smo prejeli tole pojasnilo: Sodelavci tov. Milana Maroška. prvega diplomiranega obramboslovca na fakulteti za sociologijo v Ljubljani, se z njim vred veselimo uspešnega zaključka napornega študija ob delu. Z n jim vred pa se ne strinjamo s splošnim vtisom iz ome-n jenega članka, iz katerega je mogoče sklepati, da naš šolski center ni hotel storiti ničesar, da bi mu pri študiju kakorkoli pomagali. Že ob vpisu smo fakulteti pisno zagotovili plačevanje morebitnih stroškov njegovega študija. urnik pa je imel ves čas študija organiziran tako, da je lahko obiskoval predavan ja v Ljubl jani. Naši učitelji imajo možnost s šolo skleniti poseben sporazum o pomoči pri študiju in o medsebojnih obveznostih, na osnovi katerega plača šolski center vpisnino in potne stroške za obisk predavanj, za izpite pa tudi dnevnice ter daje po dva dni študijskega dopusta, za diplomski izpit I. stopnje en teden in rta Zač stopnji dva tedna študijsk£;$ta, dopusta. Vendar tovariš Mar‘I>rjj šek tega sporazuma ni želel s^S^ niti in je ves čas študiral brez1',, olajšav, razen omenjene, o udarili bi radi torej le, da sodelavce glede na možnosti' ■j — „^ x„iu —i * pa so na šolah na splošno go$W preskromne, spodbujamo in jf‘ pri študiju tudi pomagamo.'^ diplomski izpit smo tovarišu M* roški kljub navedenemu dejsfj celo izredno ponudili študij-^ dopust, pa je tudi to možnosti vrnil. Seveda vse povedano dokaz' je, da je naš sodelvec Milan N': 0 izredne delo',l®Jr rošek mož ^ vneme in da način, na kakršnč?j ^ je dosegel svojo drugo diploflt. c n jeno vrednost samo še povecfn je. Ponosni smo nan j z zavestj'st8 da je n jegov uspeh vendarle ti"~-naš skupni uspeh. S\ Pl Za šolski center h Edvarda Kardelja Slovenj Gradec FRANČEK LASBAHER Ustanovljena je bila leu'197 L. Letos jeseni bo združila »jubilejne učence« ob desetletnici svojega obstoja. Vojaška gimnazija, ki se je lani preimenovala v (Splošno vojaško srednjo šolo Franc Rozman Stane je že pet let v novem, sodobnem poslopju. Namen te šole je pripravljati kandidate s slovenskega ob-'mdčjaza vpis na Akademijo kopenske vojske v Beogradu. Splošna vojaška srednja šola Franc Rozman Stane izobražuje učence po novem programu: v 1. in 2. letniku namenja učni načrt že 30% vojaškim in 70% splošno izobraževalnim predmetom. Predmeti niso togo razmejeni, prepletajo in povezujejo se, med seboj ter glede na vojaške usmeritve in potrebe »služijo vojski«. Povejmo tudi to, da imajo učenci prvega letnika v prvih in zadnjih desetih dneh pouka plavalni tečaj, v drugem letniku se ob koncu šolskega leta udeležijo tritedenskega taborjenja v vojaški opremi, v tretjem letniku se naučijo smučanja in v četrtem letniku opravijo šoferski izpit. Učenci že med šolanjem v tej srednji šoli obvladajo gradivo prvega letnika akademije, take da se lahko vpišejo kar v drugi letnik akademije in si prihranijo eno leto šolanja. Njihovo izobraževanje traja torej le 7 let. Splošna vojaška srednja šola je edina tovrstna šola na Slovenskem. Vse predmete poučujejo v slovenščini. Da bi učenci laže spremljali predavanja na Akademiji kopenske vojske v Beogradu, se učijo tudi srbohrvaščine in ustreznega strokovnega izrazja v tem jeziku. Za boljšo > - P N E Pripravljalnica za akademijo » Obiskali smo Splošno vojaško srednjo šolo Franc Rozman Stane v Ljubljani ^ ■K hi obveščenost povejmo, da ima Akademija kopenske vojske v Beogradu osem smeri: za oficir je pehote, artilerije, protiletalske obrambe, oklepnih in raketnih enot, atomsko-biološko-kemij-skih enot, enot zvez, inženirje in intendantske službe. Učenci se morajo vpisati na akademijo kopenske vojske, od- ličnjakom pa izjemoma dovolijo, da se vpišejo tudi na druge akademije, če to želijo. Vpis v splošno vojaško srednjo šolo so podaljšali do konca maja. Kandidati. ki se želijo vpisati, se morajo prijaviti najprej pri občinskem organu za ljudsko obrambo in zaščito in nato poslati prošnjo na šolo. Naj povemo, da je zdravniški pregled za kandidate ob koncu maja zelo zahteven. Potem ko pregledajo zdravstveno stanje kandidatov in njihov šolski uspeh, jih komisija takoj obvesti, če so sprejeti na šolo. Sprejeti učenci se zberejo na šoli 31. avgusta, kjer se seznanijo s svojimi obveznostmi in z obveznostmi Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, ki jih bo štipendiral. Učenci sklenejo pogodbo, s katero se obvežejo, da bodo končali šolo v štirih letih vsaj z dobrim uspehom in se nato vpisali na akademijo kopenske vojske v Beogradu. Ce učenec ne izpolni svojih obveznosti zaradi neuspeha ali disciplinskega prekrška, mora povrniti stroške šolanja (tega ni treba storiti le tistim, ki so zboleli). Naj naštejemo še obveznosti Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo: Med šolanjem preskrbijo učence z vsem potrebnim: učenec prejme dvakrat navadno obleko in obleko za slovesnosti, perilo, potrebno športno opremo (v vrednosti 12.000,00 din). Na šoli dobi ves šolski pribor, učila, knjige, zvezke in vse za proste dejavnosti. Šola plača potne stroške za zimske in poletne počitnice in daje učencem žepnino v višini od 150,00 din do 260,00 din (od prvega do četrtega letnika). Prehrana je urejena samopostrežno — štirje obroki dnevno, zdravstvenozavarovanje je vojaško. In še o uspehu: lani so dosegli učenci 98-odstotni uspeh (le dva učenca nista izdelala uspešno). : Prihajajo iz vse Slovenije in so po ravnateljevem mnenju »opremljeni s trdnim znanjem, imajo pa precej slabe delovne navade za učenje in delo«. Dnevni red na šoli ja takle: po dopoldanskem pouku imajo popoldan dve učni uri, po večerji pa sodelujejo kar v 28 različnih dejavnostih. Vsak si lahko izbere glede na svoje sposobnosti in zanimanje od ene do tri različne dejavnosti. Delovni dan se konča ob 22. uri, ko odidejo v svoje sobe (te si delijo po trije učenci). »Vsi morajo spoštovati dnevni red«, pravi ravnatelj. Večjih problemov z učenci nimajo, zato tudi ni kazni. Boljši učenci nimajo obveznih učnih ur in lahko sodelujejo drugod ali pa v soboto odidejo domov, slabše ocenjeni pa imajo obvezni učni uri še v soboto dopoldne. Ravnatelj šole Stanko Jelačin meni, da so kandidati velikokrat površno ali celo napačno poučeni o vojaškem poklicu in ne poznajo vsebine vojaškega življenja in dela, ki je zelo razgibano, obogateno s spoznavanjem najnovejše tehnike, novega okolja in ljudi. Prav pa bi bilo, da bi se že pred vpisom seznanili tudi z neprijetnostmi, ki jih morajo obvladati v tem poklicu: selitve po službeni potrebi, možna zaposli- tev zunaj Slovenije, dežursh Ravnatelj pravi, da šole pogf J sto ravnajo napak, ker učence P1 usmerjanju v vojaški po^ premalo seznanjajo z vsebin vojaškega poklica. Povejmo to, da konča šolanje v tej vsako leto približno 55 učend ^ in da bi jih lahko sprejeli in & V] braževali še veliko več. , ^ TEA DOMINKO p rrLSL0VENSKE KONJICE ,UZD OSNOVNA ŠOLA LJUBO ŠERCER, LOČE n°vno razpisuje dela in naloge “Stelja tehničnega pouka in fizike ali matematike in fizike, za določen čas (predvideno za L polletje 1980, 81), PRU ali P u